Zapisal izmisljeni | 19.01.2012 - 23:05 - Kategorije: 02.Bundesliga, nogometaši -

Italijanski Tuttosport je nagrado Golden Boy za leto 2011, dodelil 19-letnem nogometašu dortmundske Borussije, ki je tako nasledil razvpitega Balotellija, ki je ta naziv ponesel leto prej.

Mario Gotze, Golden boy 2011

gotze

Nagrado, ki je namenjena najboljšim mladim nogometašom zaposlenim v Evropi oz. igralcem evropskih klubov, mlajšim od 21 let, so pričeli podeljevati leta 2003, ko je slavil nizozemec Rafael van der Vaart, za njim pa so se zvrstili še anglež Wayne Rooney, argentinec Lionel Messi, španec Cesc Fabregas, pa spet argentinec Sergio Aguero, brazilec Anderson, brazilec Alexandre Pato in lani, že omenjeni italijan Mario Balotelli.

Torej se je nemec, ki je vso svojo kariero pri Borussiji iz Dortmunda, znašel v eminentni družbi, kar pomeni, da lahko v naslednjih letih pričakujemo njegov dokončen preboj med najboljše, kot je bilo to v primeru zgoraj naštetih predhodnikov, da je na pravi poti pa kaže njegov napredek, saj je leta 2007 napredoval v moštvo U17, že naslednje leto v U19, v prvo moštvo Borussije pa se je prebil 2010, na podlagi odličnih nastopov v klubskem dresu pa je postal že redni reprezentant perspektivne nemške reprezentance, v kateri ima 12 nastopov in ki je eden od glavnih favoritov za letošnjo osvojitev Evropskega prvenstva.

Mario Gotze je definitivno že nogometna zvezda, ki pa ima še vso prihodnost pred seboj; Golden boy.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.01.2012 - 22:06 - Kategorije: seznami-lestvice -

Po lanskem triumfu  prvič združenih nagrad FIFA organizacije in France football magazina, katerega je po mojem mnenju, zaznamoval predvsem kontroverzni izostanek Wesley Sneijdera iz najožjega izbora, kjer so bili kar trije nogometaši Barcelone, je argentinec Lionel Messi slavil tudi v pretekli sezoni, torej postal najboljši nogometaš leta 2011.

Tudi tokratni izbor je nekoliko zmotil, predvsem tisti širši, kjer so se znašli igralci, ki so bili večji del leta povsem izven forme, npr. Karim Benzema, Diego Forlan, tudi Bastian Schweinsteiger, pa pogosto poškodovani kot Nani in Cesc Fabregas, kakor tudi tisti, ki so se na lestvici znašli ne iz povsem nogometnih razlogov, beri Eric Abidal. In ko sem že pri tem je tu še seznam 23. igralcev širšega izbora, razvrščenih po abecednem vrstnem redu, z Abidalom na čelu:

 

Eric Abidal (Francija), Sergio Aguero (Argentina), Karim Benzema (Francija), Iker Casillas (Španija), Cristiano Ronaldo (Portugalska), Dani Alves (Brazilija), Samuel Eto’o (Kamerun), Cesc Fabregas (Španija), Diego Forlan (Urugvaj), Andres Iniesta (Španija), Lionel Messi (Argentina), Thomas Muller (Nemčija), Nani (Portugalska), Neymar (Brazilija), Mesut Ozil (Nemčija), Gerard Pique (Španija), Wayne Rooney (Anglija), Bastian Schweinsteiger (Nemčija), Wesley Sneijder (Nizozemska), Luis Suarez (Urugvaj), David Villa (Španija), Xabi Alonso (Španija), Xavi (Španija).

Na žalost je na drugi strani kar nekaj odličnih igralcev, predvsem na račun izpostavljenih/nominiranih, nezasluženo ostalo tudi brez širšega izbora;

Thiago Silva, brazillski branilec AC Milana, ki je bil v italijanskem častniku Gazzeta dello sport najbolje ocenjeni nogometaš italijanskega prvenstva, v katerem so rdeče.črni po letih suše le postali državni prvaki. Navedeni je bil eden ključnih igralcev pri navedenem triumfu, za razliko od recimo že izpostavljenega Abidala, pa tudi Piqueja, ki je bil prav tako, v prejšni sezoni pri Barceloni kar precej odsoten zaradi poškodb. Tudi valižan Gareth Bale je bil prehitro pozabljen, ne glede na spomladansko poškodbo, ko ni igral zaradi česar tudi Tottenham ni uspel priti v Ligo prvakov. Verjetno je še največje presenečenje, da se med najboljšimi ni znašel kolumbijec Falcao, ki je postal strelski rekorder v Europa league, kar bi že samo po sebi moralo zadostovati za nominacijo med najboljše, poleg tega pa je bil še najboljši igralec Porta, ki je brez poraza osvojil že omenjeno Europa league, pa portugalsko prvenstvo, pokal in super pokal. Nominirani Benzema, Eto’o in Forlan niso bili, po ,ojem mnenju, niti blizu njegovi ravni. Izostanek nemškega golmana in uradno najboljšega igralca Bundeslige Manuela Neurera je prav tako presenečenje, če se pogleda, da sta na listi izbranih njegova nova soigralca Muller in Schweinsteiger. Jesenski rekord Bayerna, ko več kot 1000 igralnih minut niso prejeli zadetka, je zagotovo v največji meri njegova zasluga in vsa čast špancu Casillasu, a nemec je bil lani najmanj enakovreden. Tudi belgijec Eden Hazard iz francoskega OSC Lilla je eden od spregledanih/podcenjenih in že dejstvo, da v širšem izboru ni nobenega igralca iz francoske lige, je precej porazna stvar. Eden najbolj tehnično podkovanih igralcev v Evropi, kot ga opisujejo, bi si vsekakor zaslužil biti v širšem izboru, kjer bi zlahka nadomestil katerega od bolj znanih/zvenečih igralcev zvezne vrste s tega seznama, pa ni dobil te časti, kakor tudi ne Yaya Toure, Van Persie, Van der Vaarta, Modrić, Evra, Hulk, Cavani, Hamšik in še kdo.

Lionel Messi je torej pričakovano, že tretjič zapored, postal FIFA igralec leta in če mi je to še nekako razumljivo/sprejemljivo, mi ta širši seznam ne more biti. Strokovnjaki, kar novinarji, selektorji in igralci, ki so sooblikovali ta izbor vsekakor so, naj ne bi podlegli imenom, a kot razkrivajo ta imena, so. Kot, da so najboljši nogometaši samo v teh nekaj ligah, beri izbranih klubih.

Po njihovem je bil Lionel Messi najboljši, čeprav je še enkrat več razočaral v reprezentančnih nastopih, kjer je na Copa Americi z Argentino, pogorel na polni črti, kot pravimo. Hkrati ni uspel biti niti najboljši strelec španskega prvenstva, kjer je bil uspešnejši drugi letošnjega izbora, realovec Cristiano Ronaldo, ki pa je enostavno preveč samovšečen, beri antipatičen za takšne izbore, kjer naj bi se ocenjeval nogometni učinek. Statistika pravi, da je Messi v 2011 odigral 70 tekem in dosegel 59 zadetkov, Cristiano Ronaldo pa ima razmerje 60 – 60, torej 60 tekem v 2011 in prav toliko golov. Tretji v izboru je bil Barcelonin Xavi, ki praviloma ostaja tik pod vrhom, saj je že tretjič zapored, samo tretji.

V izboru za najboljšega trenerja je slavil barcelonin strateg Guardiola, pred Sir Alex Fergusonom iz Manchester Uniteda in Jose Mourinhom iz Reala, kar je razumljivo, nagrado za najboljšo nogometašico je prejela japonka Homare Sawa, ki je reprezentanco Japonske vodila do naslova svetovnih prvakinj, pri čemer je bila izbrana za najboljšo igralko turnirja, hkrati pa je bila tudi najboljša strelka.

Nagrado, ki nosi ime Ferenca Puškaša in se podeljuje za najboljši gol sezone 2011, je prejel napadalec Santosa, Neymar, za zadetek, ki sem ga že ob objavi razlasil za verjetni gol sezone. Slalom proti Flamengu je premagal Messijevo bravuro proti Arsenalu v Ligi prvakov in Rooneyeve škarjice, kot pravimo takšnim zadetkom, proti Manchester Cityu.

Za konec je tu še en izbor naj moštva sezone 2011, ostale pa lahko preverite TUKAJ.

Iker Casillas – Sergio Ramos, Gerard Pique, Nemanja Vidić, Daniel Alves – Andres Iniesta, Xavi, Xabi Alonso – Cristiano Ronaldo, Wayne Rooney, Lionel Messi

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.01.2012 - 23:38 - Kategorije: 05.Primera division, seznami-lestvice -

Španski portal Futbolprimer.es je sestavil najslabšo ekipo Reala oz. kot sem navedel v naslovu je tu prepis najslabših kraljevih 11;

Albano Bizzarri, Predrag Spasić, Jonathan Woodgate, Royston Drenthe, Claudemir, Thomas Gravesen, Rincon, Elvir Baljić, Perica Ognjenović, Dejan Petković, Edwin Kongo.

Že hiter pogled razkrije, da je v ekipi največ balkancev, igralcev s prostora bivše Juge, kar temu področju vsekakor ni v čast. A enajsterica je nekolikov varljiva, saj je npr. Dejan “Rambo” Petković po neuspehu v Španiji, postal kar nekakšno božanstvo v Braziliji, anglež Jonathan Woodgate je bil do prihoda v kraljevo ekipo, kot pravijo Realu, eden boljših obrambnih igralcev angleške Premier league, a so ga poškodbe privedle do teh neslavnih, najslabših kraljevih 11 itd. Vsak igralec je zgodba zase, splet okoliščin ali izgovori, po-googlajte, pobrskajte po spominu in presodite sami.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 4.01.2012 - 00:11 - Kategorije: seznami-lestvice -

Z novim letom se je pričel tudi nov prestopni rok, zimski prestopni rok, ki ponavadi ni prinašal nekih večjih transferjev, a prejšni oz. januar 2011, predvsem pa zadnje ure tega, so prinesle izjeme, ki so potrdile pravilo.

Tokrat je kar nekaj nogometnih imen, ki bi lahko iz zimskega spanca zbudila nekatere klube in pretresla prestopni rok, pri čemer pa tudi nekaj bogatih klubov že napoveduje obilen shopping, predvsem se omenjata angleški Chelsea in pa francoski Paris Saint Germain. S tem bi se lahko nadaljevala poletna norija, v kateri so najbolj odmevali naslednji transferji:

Sergio Aguero iz Atletico Madrida v Manchester City za 45 milijonov eurov, Javier Pastore iz Palerma v Paris Saint Germain za 43 milijonov eurov, Falcao iz Porta v Atletico Madrid za 40 milijonov eurov,  Alexis Sanchez iz Udineseja v Barcelono za 37,5 milijonov eurov, Coentrao iz Benfice v Real Madrid za 30 milijonov eurov, Cesc Fabregas iz Arsenala v Barcelono za 29 milijonov eurov, Samir Nasri iz Arsenala v Manchester City za 27,5 milijona eurov, Juan Mata iz Valencije v Chelsea za 26,7 milijona eurov, Stewart Downing iz Aston Ville v Manchester City za 22,8 milijona eurov, Manuel Neurer iz Schalke 04 v Bayern za 22 milijonov eurov, Santi Cazorla iz Villarreala v Malago za 21 milijonov eurov, David De Gea iz Atletico Madrida v Manchester United za 19,5 milijonov eurov, Ashley Young iz Aston Ville v Manchester United za 19 milijonov eurov, Kevin Gemeiro iz Lorienta v Paris Saint Germain za 14 milijonov eurov, Gervinho iz OSC Lilla v Arsenal za 13,5 milijonov eurov, Gokhan Inler iz Udineseja v Napoli za 12 milijonov eurov itd.

Pri tem so največ trošili Manchester City z nakupi v vrednosti 92 milijonov eurov, Paris Saint Germain z 89 milijonov eurov, Juventus in Chelsea s 86, AS Roma s 78 milijonob eurov itd., na drugi strani pa so najbolje služili Atletico Madrid z 82 milijonov eurov, Arsenal z 72 milijoni, Palermo s 69, Udinese s 67 itd.

Tokrat naj bi bili zelo verjetni tile transferji;

1.Didier Drogba – vrednost odškodnine okoli 6 milijonov eurov

Vse pogosteje poškodovani, predvsem pa užaljeni napadalec, ki od kluba ni dobil pričakovane ponudbe za novo dveletno pogodbo, je kot kaže že odločen spakirati in zapustiti Chelsea. Ob relativno niski odškodnini je kar nekaj evropskih kandidatov, ki bi ga želelo v svojih vrstah, da ne omenjamo azijcev, kamor je že pred njim namenjen Nicolas Anelka. Omenja se celo rekordna mesečna plača in v kolikor je to res, verjamem da bo Drogba kot novi rekorder, s svojim nogometnim znanjem kmalu razvseljeval kitajce.

2.Neymar – vrednost odškodnine okoli 36 milijonov eurov

Eden najbolj iskanih že v poletnem terminu, ko ponavadi tudi prihaja do največjih transferjev, je ostal v brazilskem Santosu, s katerim je pred kratkim tudi igral na klubskem svetovnem prvenstvu, kjer je bil predvsem on povsem zaustavljen in onemogočen, za kar gredo zasluge igralcem slovite Barcelone. Kaže, da se je po neuspehu na Copa Americi tudi na omenjenem tekmovanju izkazalo, da še ni povsem pripravljen za moški svet, da je še vedno razigrani deček, čigar čas šele prihaja, vendar ne glede na to, tisti največji, beri najbogatejši klubi že kar nekaj časa sanjajo o njem. Real, Barcelona in Chelsea se zdijo najresnejši, najbolj zagreti, a menim, da bo igralec, ki ima pogodbo do 2014, šele poleti v resnih kombinacijah za transfer.

3.Fernando Torres – vrednost odškodnine okoli 26 milijonov eurov

Fernando Torres si verjetno želi leto 2011 čimprej izbristati iz spomina, ga pozabiti, saj po prestopu iz Liverpoola v Chelsea ni pokazal praktično ničesar. Pravijo da je ena najslabših investicij v nogometu, 39 tekem in trije zadetki pa je njegova statiska in prav zaradi tega je njegova cena sedaj, po enem letu, samo še okoli 26 milijonov, Daily Mail navaja, da ni fiksna, španski selektor pa je pred kratkim dejal, da je velika verjetnost, da El Nina, kot ga kličejo, ne bo na Euro 2012. Logično, bi dodal, medtem ko je nelogična izguba okoli 35 milijonov eurov in išče se hrabri vlagatelj, ki bi upal tvegati z Dečkom.

4.Carlos Tevez – vrednost odškodnine okoli 36 milijonov eurov

Carlos Tevez je nočna mora svojega kluba, predvsem trenerja/managerja Mancinija, ki ga upravičeno ne želi nazaj. Definitivno bo svojo kariero nadaljeval nekje drugje, le kje in kdaj ostaja še neznano. Italijanski AC Milan naj bi bil najresnejši kandidat za nakup, a finančno stanje ni preveč blesteče, zaradi česar bi dal prednost šeikom Paris Saint Germaina, za katere nekaj milijončkov, ne bi smel biti problem.

5.Miloš Krasić – vrednost odškodnine okoli 13 milijonov eurov

Miloš Krasić je odlično štartal z Juventusem v prejšni sezoni, medtem ko se po poletni trenerski zamenjavi ni preveč dobro znašel. Conte je spremenil taktično postavitev moštva, v katerem naj sedaj ne bi bilo mesta za Krasića oz. njegov profil igralca, zaradi česar se zdi, da bi lani njihovnajboljši igralec lahko odšel drugam. Prodaje in posoje se omenjajo, Manchester United in Chelsea, Bayern, Borussija Dortmund, celo italijanski Inter, bi ga želel v svojih vrstah in če mene vprašate je za 13 milijončkov, dober nakup.

6.David Beckham – prost igralec

David Beckham je postal prost igralec, kar pomeni da je iztekla njegova pogodba z LA Galaxy oz. jo je oddelal/odigral do konca. S 36. leti še ni povsem iztrošen in razmljiva so prizadevanja parižanov, da bi ga vrnili v Evropo, torej v Paris Saint Germain, kjer bi ga lahko pričakal večja skupina bivših sodelavcev iz Milana. Leonardo kot športni direktor, Ancelotti kot trener, mediji pa špekulirajo še s Patom in Kako, čeprav zadnje novice pravijo, da so še daleč ti igralski transferji, vključno z Beckhamovim, ki naj bi navkljjub vsemu ostal v Los Angelesu, predvsem zavoljo družine, beri družinskega businessa.

7.Lukas Podolski – vrednost odškodnine okoli 17 milijonov eurov

Najbolj iskani nemec tega prestopnega roka, naj bi najverjetneje svojo karijero nadaljeval v angleškem Arsenalu, ki si obupno želi preverjenega napadalca. Strokovnjaki pravijo, da je sorazmerje kvalitete in cene povsem solidno s čimer se ne bi mogel strinjati, a arsenalovci so v eni težjih sezon, za navedeni znesek pa so pripravljeni v svoje vrste zvabiti/pripeljati strelca 14. golov v 15. nastopih. Ker je Podolski že povedal, da s Kolnom ne namerava podaljšati pogodbe, ki poteče čez leto in pol, se zdi januar idealen trenutek/čas za prodajo.

8.Frank Lampard – vrednost odškodnine okoli 9 milijonov eurov

Po prihodu novega trenerja, portugalca Villasa–Boasa, se je legenda in ljubljenec chelseavih navijačev, Frank Lampard znašel v neprijetnem položaju. Vse pogostejše sedenje na klopi za rezervne igralce, temu 33-letnem vezistu definitivno ne odgovarja in v kolikor bo klub še naprej zaupal trenerju, ki po pravici nima pričakovanih rezultatov, bo Lampard prevagal ponudbe o selitvi, predvsem sosednjega Tottenhama in Real Madrida, kjer bi ga pričakal njegov bivši trener Jose Mourinho oz. zanimanju LA Galaxya.

9.Daniele De Rossi – vrednost odškodnine okoli 21 milijonov eurov

Daniele De Rossi ima pogodbo z matično AS Romo samo še do poletnih mesecev 2012 in kot kaže bo klub poskušal z njim lepo zaslužiti pred iztekom te, saj igralec noče podpisati podaljšanja oz. nove pogodbe. Jabolko spora, kot pravimo, je seveda plača igralca in po pisanju Guardiana bi igralčev novi delodajalec zlahka zadovoljil njegove potrebe, beri zahteve. Angleški Manchester City z italijanskim strokovnjakom Robertom Mancinijem nestrpno čaka.

10.Hulk – vrednost odškodnine okoli 41 milijonov eurov 

Hulk je že zdavnaj prerastel Porto in portugalsko ligo, s štirimi goli v šestih nastopih v elitni Ligi prvakov pa je dokazal/potrdil, da je pripravljen na večje in težje izzive. Nekoliko moti, da je pred meseci, poleti 2011, s Portom podpisal kar 5-letno pogodbo, vendar ta ne bi smela biti prevelika ovira Manchester Unitedu, predvsem pa Chelseaju in pa Paris Saint Germainu, ki naj bi bil pripravljen za neverjetnega Hulka odšteti kar okroglih 100 milijonov.

Kot dodatek pa je tu še povezava na lanjski, zimski prestopni rok, torej januar 2011.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 31.12.2011 - 11:43 - Kategorije: seznami-lestvice -

Afriška nogometna federacija, beri CAF je že pred časom objavila imena desetih nogometašev, ki so konkurirali za nagradu najboljšega afriškega nogometaša leta;

Reprezentantje Slonokoščene obale Didier Drogba (Chelsea), Yaya Toure (Manchester City) in Gervinho (Arsenal), ganci Asamoah Gyan (Sunderland/Al Ain), Kevin Prince-Boateng (AC Milan) in Andre Ayew (Olympique Marseille), kamerunac Samuel Eto’o (Anzhi Makhachkala), senegalac Moussa Sow (OSC Lille), malijac Seydou Keita (Barcelona) in maročan Adel Taarabt (Queens Park Rangers), zanimivo pa da svojega mesta med deseterico ni uspel dobiti noben nigerijec, še posebaj če se ve, da je 30-letni napadalec West Bromwich Albiona Peter Odemwingie v najmočnejši ligi na svetu zabil 15 golov in kar dvakrat prejel nagrado za igralca meseca Premier league.

Lani je to nagrado osvojil kamerunec Samuel Eto’o, že rekordni štirikratni dobitnik oz. zmagovalec 2003, 2004, 2005 in 2010, ki pa se je umaknil iz resnega nogometa, beri v ruski Anži, kjer je več denarja in manj lovorik/uspehov. Za njim sta bila uvrščena Asamoah Gyan i Didier Drogba, ki je to nagrado prejel že 2006 in 2009, od leta 2003 pa samo enkrat ni bil med najboljšo trojico.

22.decembra so v ganski prestolnici, v Acri, razglasili zmagovalca;

yaya

Yaya Toure iz Manchester Citya ima, tudi po mojem mnenju, za seboj najboljšo sezono od afričanov in menim, da je zasluženo postal Afriški igralec leta 2011.

Za njim sta se uvrstila malijec Seydou Keita iz Barcelone in ganec Andre Ayew iz Olympique Marseilla, kar bi lahko pomenilo, da se je izteklo neko obdobje prevlade Eto’oja in Drogbe, za dodatek pa je tu še moja objava o afričanih v sezoni 2010/11.

Srečno v 2012.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 30.12.2011 - 22:22 - Kategorije: seznami-lestvice -

Eminentni nogometni portal Goal.com je izbral/sestavil najboljše moštvo, prve polovice sezone oz. jesenskega dela sezone 2011/12 in tukaj je povzetek oz. njihov izbor;

Enajsterica v postavitvi 3-4-3: Manuel Neuer (Bayern) – Ledley King (Tottenham), Paolo Cannavaro (Napoli), Ezequiel Garay (Benfica) – Toni Kroos (Bayern), Xavier HernandezXavi (Barcelona), Andrea Pirlo (Juventus), David Silva (Manchester City) – Lionel Messi (Barcelona), Robin Van Persie (Arsenal), Cristiano Ronaldo (Real Madrid)

Z izborom golmana bi se strinjal, obrambno vrsto bi kar lepo premešal, v zvezni vrsti bi izločil Silvo in notri vrinil njegovega soigralca Yaya Toureja, medtem ko na napad nimam pripomb, navsezadnje je trojka v dosedanjem delu dosegla kar 65 golov. Ronaldo in Messi dsta najboljša strelca španske lige, v kateri sta dosegla 20 oz. 17 zadetkov, medtem ko je Van Persie prvi topnik angleške lige s 16 zadetki.

Francoski častnik L’equipe pa je svoje idealno moštvo sestavil nekoliko drugače.

Njihova enajsterica v formaciji 4-4-2 pa je: Manuel Neurer (Bajern) – Dani Alves (Barcelona), Nemanja Vidić (Manchester United), Gerard Pique (Barcelona), Marcelo (Real Madrid) – Sergio Busquets (Barcelona), Xavi (Barcelona), Andres Iniesta (Barcelona), David Silva (Manchester City) – Lionel Messi (Barcelona), Cristiano Ronaldo (Real Madrid).

Potrdilo izvrstne sezone nemškega golmana Neurera, obrambna vrsta po mojem okusu, zvezna vrsta je OK, katalonski nogometaši so na mestu, pri čemer bi jaz osebno spet Silvo zamenjal z afriškim igralcem leta, Yaya Tourejem, na žalost mora letos izvrstni, v Juventusu prerojeni Pirlo ostati zunaj, v klasični formaciji 4-4-2 pa poleg Messija in Ronalda ni mesta za nizozemskega strelca Van Persija, prav tako urugvajca Cavanija in, na žalost še koga.

Na koncu je tu še italijanska Gazzeta dello sport s svojo postavo:

Manuel Neuer (Bayern) – Dani Alves (Barcelona) , Gerard Pique (Barcelona), Thiago Silva (AC Milan), Philipp Lahm (Bayern) – Xavi (Barcelona) , Bastian Schweinsteiger (Bayern), Andres Iniesta (Barcelona) – Cristiano Ronaldo (Real Madrid), Lionel Messi (Barcelona), Gareth Bale (Tottenham)

Zanimivo, da so ob igralcih Barcelone najbolj zastopljeni nogometaši nemškega Bayerna, ki je v prejšni sezoni osvojil v domačem prvenstvu samo tretje mesto, preseneča samo en italijanski predstavnik, branilec Thiago Silva, čeprav italijani, predvsem milančani, častijo Kevina Princa Boatenga in Zlatana Ibrahimovića kot osvežitvi prvenstva. Všeč mi je uvrstitev, v tej sezoni, nekoliko pozabljenega Garetha Bala, ki me je pred kratkim spet navdušil v obračunu z Norwichem in res je težko izbrati najboljših 11, zato imajo kar nekako vsi, po svoje, prav.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.12.2011 - 19:32 - Kategorije: 05.Primera division, seznami-lestvice -

El clasico je še kar aktualen, zbadanja, debate, pametovanja in vse kar paše zraven se ne bo kar tako poleglo in nekako v sklopu tega je tu objava o dveh najmočnejših ekipah vseh časov. All stars moštva Reala in Barcelone, bi lahko rekli, kdo bi zmagal pa presodite sami. Classic el clasica;

Real Madrid

Vratar: Iker Casillas; Po debiju z 18. leti se je ustalil kot prvi vratar najtrofejnejšega kluba, kjer je samo enkrat, na kratko, izgubil status prvega vratrja, a si ga nazaj pridobil ko je bilo najtežje. V finalu Lige prvakov 2002, drugače pa je bil in ostal nedotakljiva enica, ki je s svojimi obrambami navduševala za hrbti nekaterih največjih nogometnih mojstrov, ki so svoja mesta našli tudi v tej ekipi. Ne smem pozabiti še omeniti, da je z reprezentanco Španije, v zadnjih četih pokoril nogometni svet, kot rečejo nekateri, saj so po evropskem naslovu, postali še svetovni prvaki in v prihajajočem evropskem prvenstvu, so španci, s Casillasom na golu, spet eni od glavnih favoritov za naslov.

Desni bek: Miguel Porlan Noguera – Chendo; Igralec, ki je igral/navduševal kar 16 let v Real Madrid in bil praktično nezameniv, v tem času pa ob koncu osemdesetih, osvojil tudi-kar pet zaporednih naslovov državnega prvaka, si definitivno zasluži mesto v tej ekipi.

Štoper: Fernando Hierro;  Branilec in zadnji vezni, ki je bil enako dober, beri odličen, v obrambi kakor tudi v napadalnih akcijah, je v času svojega igranja za klub dosegel preko 100 zadetkov, večino po akcijah iz prekinitev oz. iz prostih strelov in penalov. Hkrati je pomagal osvojiti tudi tri naslove najboljšega v Evropi in menim, da so minili časi takšnih igralcev. Neponovljivi kapetan. 

Štoper: Jose Santamaria;  Urugvajac je bil zid pred svojim golom, nepremostljiva ovira za nasprotnike ekipe, ki je v poznih pedesetih osvajala vse po vrsti. Njegovi soigralci z Di Stefanom in Puškašem na čelu so se prav zaradi Santamarie lahko koncentrirali samo na ofanzivni del igre, saj so vedeli, da jim hrbet čuva eden najboljših branilcev vseh časov.

Levi bek: Jose Antonio Camacho;  Nezaustavljivi levi bek, ki je odigral preko 600 tekem za madridski klub in bil veliko boljši kot njegov po mnenju mnogih precenjeni naslednik, specialist za proste strelec, brazilec Roberto Carlos. Prototip igralca, ki jih še danes primanjkuje, saj jih ni veliko, ki bi znali kvalitetno igrati v obe smeri, torej obrambno in ofenzivno. 

Zvezna vrsta: Francisco “Paco” Gento;  Edini igralec v zgodovini nogometa, ki je osvojil kar šest klubskih naslovov evropskega prvaka, s čimer je povedano že praktično vse. Legenda.  

Zvezna vrsta: Zinedine Zidane; Definitivno eden najboljših igralcev svoje generacije, jaz bi se upal zatrditi celo najboljši, kar pomeni, da spada tudi med najboljše vseh časov. Francoz, katerega mojstrski volej, iz zgoraj že omenjenega finala Lige prvakov 2002, kaže vso njegovo genialnost, da ne naštevam še vseh nogometnih trikov, ki so postala njegov zaščitni znak in osnova za vse prihajajoče naslednike.

Zvezna vrsta: Alfredo Di Stefano; Argentinac, ki je kasneje nastopal tudi za reprezentanco Španije, bi moral zaigrati za Barcelono, a je General Franco s politično intervencijo zasukal/zaznamoval nogometno zgodovino in ga ustoličil v Realu, kjer je postal eden najboljših vseh časov. Večina špancev, ki so imeli čast gledati Di Stefana, se ob nikoli razrešenem vprašanju kdo je najboljši, Pele ali Maradona, le nasmehne in reče; Di Stefano. 

Napad: Ferenc Puškaš;  V Real  je prispel s precejšnim viškom kilogramov oz. prekomerno težo, a je kmalu postal eden od ljubljencev navijačev, predvsem po zaslugi sijajne levice, s katero je polnil nasprotnikove mreže in postal edini igralec v zgodovini nogometa, ki je v dveh evropskih, klubskih finalih, dosegel po tri zadetke.

Napad: Raul;  Kot v primeru Di Stefana, bi bila nogometna zgodovina lahko povsem drugačna, če ne bi kontraverzni predsednik sosedskega Atletico Madrida, Jesus Gil, ukinil mladinsko nogometno vrsto prav v času, ko se je tam nahajal Raul Gonzalez Blanco. Ta se je preselil v sosedščino, kjer se je zadržal polnih 16 let in podrl večino rekordov, med drugimi postal tudi nogometaš z največ nastopi v 1. španski ligi. Trenutno je nogometaš nemškega Schalke 04, kjer je z odličnimi igrami dokazal, da še ni za odpis/pokoj in prav zaradi teh odličnih partij, je v Španiji sprožena akcija navijačev, v kateri zahtevajo njegovo vrnitev reprezentanco, v katero ni bil vpoklican od 2006 in na žalost ni bil del evrospkega in svetovnega reprezentančnega uspeha.

Napad: Cristiano Ronaldo – Karkoli si mislili o njem, predvsem kot osebi in pa seveda tudi kot igralcu, je potrebno priznati, da je le malo takšnih na svetu. Dovolj je le pogledati njegove številke, statistiko v Realu in postane jasno, da je še eden zadnjih čistokrvnih nogometašev v modernem nogometu, kjer prevadujejo neke šablone, taktični obračuni, gola fizična moč in podobno. Jaz ga gledam kot nogometaša, virtuoza in ne kot osebo, ki zna nervirati s samovšečnostjo, simuliranjem in ostalimi nepremišljenostmi, zaradi katerih je večina veliko bolj naklonjena barceloninem malem argentincu, kot narcisoidnemu lepotcu.

Trener: Miguel Munoz ; Trener, ki je osvojil naslov prvaka Europe kot igralec tri leta preden je postal trener in to nato ponovil še dvakrat s klopi, kot da pa to ni dovolj je osvojil še devet naslovov prvaka Španije, od česar kar pet zapored, je moral dobiti to mesto.

Barcelona

Vratar: Andoni Zubizarreta – Baskijski vratar je bil osem let vratar ekipe z Nou Campa in bil njena številka 1, ko je leta ‘92 osvojila svoj prvi naslov evropskega prvaka, kar mu daje posebno mesto v zgodovini kluba.

Desni bek: Carles Puyol – Danes je štoper, a na vrhuncu svoje moči oz. kariere je bil sijajen desni bek, ki je svoje moštvo vodil s srcem in predanostjo. Zagotovo so njeni aktualni uspehi tudi po njegovi zaslugi, ne samo po zaslugi ofenzivcev in 32-letni katalonski junak, bo verjetno osvojil še marsikatero lovoriko, pred slovesom, beri upokojitvijo.

Štoper: Miguel Angel Nadal – Nadal je bil čvrst v igri kot je to Puyol v najboljših partijah in prav zaradi tega se ga je prijel vzdevek Zver. Po skoraj 500 odigranih srečanjih je ostal vtis, da je najrajši in hkrati najbolje igral proti najmočnejšim nasprotnikom in prav zaradi tega je to eden tistih, ki so me najbolj nervirali.

Štoper: Ronald Koeman – Pred vsemi temi lovorikami zadnjih let, je bil največji Barcelonin uspeh tista večer na Wembley stadionu ‘92, ki sem jo že omenil pri vratarju in prav nekoliko polnejši nizozemec je bil strelec edinega gola na srečanju. Prosti strel, po katerih je bil znan je končal v nasprotnikovi mreži in napovedal svetlejše trenutke katalonskega moštva, ki je verjetno na svojem vrhuncu prav v teh dneh/letih.

Levi bek: Sergi Barjuan – Simpatični ofanzivni branilec je bil standarden v katalonski ekipi skoraj desetletje in v tem času, z njo, osvojil tri državne naslove, meni pa je ostal v spominu po nemoči proti kijevskem Dinamu oz. takrat nezaustavljivem Ševčenku.

Zvezna vrsta: Johann Cruyff – Definitivno najpomembnejši igralec kluba v vsej njegovi zgodovini, ki je v svoji prvi sezoni na Nou Campu, ‘73/74, Barceloni prinesel/priigral naslova državnega prvaka, ki so ga čakali od leta 1960, pri tem pa je bil eden glavnih tvorcev legendarne zmage z 0-5 na Realovem Santiago Bernabeu stadionu. A ta naslov in pa Kraljevi pokal ‘78 sta edina trofeja, ki ju je osvojil kot igralec, pri čemer pa je s svojimi nastopi in načinom igranja ter kasnejšim vodenjem kluba, v katerem je postavil temelje dela z mladimi, ki so dozoreli v današnjem času in nanizali serijo lovorik, beri postali najboljša ekipa na svetu.

Zvezna vrsta: Lionel Messi – Čeprav je prav neverjetno, da je star komaj 24 let, je mali argentinec, pravijo da edini pravi naslednik Maradone, tudi v Barceloni, že z Barcelono osvojil praktično vse kar se je dalo. Nekoliko moti sterilnost na reprezentančnem nivoju, kjer je še na hold, a slej ko prej bo moral tudi tamosvojiti kakšno lovoriko/naslov, vsaj Copa America, kjer je letos ponovno, tako kot na svetovnem prvenstvu 2010, razočaral. Ne glede na to gre za enega najpopolnejših, verjetno najboljšega nogometaša svoje generacije, s katerim se lahko meri le moj favorit, portugalski lepotec iz Reala. Čeprav Guardiola argentinca v zadnjih letih uporablja predvsem na mestu klasičnega napadalca, gre za izjemnega zveznega igralca, beri krilo, ki s svojo nepredvidljivostjo, v polnem šprintu, lahko prebije prav vsako obrambo.

Zvezna vrsta: Diego Maradona – Veliki Diego se v Barceloni ni zadržal dolgo, a dejstvo da gre za najboljšega igralca, ki je kadarkoli igral za to moštvo, pomeni, da mora biti v tej ekipi, v all stars Barci. Zame kot pristaša Reala je dejansko škoda, da je sploh kdaj zaigral za njih, še posebaj če se ve, da se je prav tam navlekel na drogo, kokain.  

Zvezna vrsta: Michael Laudrup – Danska gonilna sila ekipe, ki jo je v začetku devedesetih vodil veliki Cruyff, je znal z individualno kvaliteto rešiti marsikatero enigmo, dobiti marsikatero tekmo, ob tem pa s svojimi milimetrsko natančnimi podajami v priložnosti poriniti napadalce pred seboj, predvsem bolgara Stojčkova in brazilca Romaria, ki je prav tako v tem moštvu. Bil je tako dober, pošten in simpatičen, da so mu navijači celo nekako lahko oprostili kasnejši prestop v Reala.

Napad: Ronaldo Nazario da Lima – Še eden, ki je igral za obe ekipi, pa svoje mesto našel le pri kataloncih, kar je posledica predvsem izjemne konkurence pri madridčanih. Seveda je tudi razlika med obema, če smem tako zapisat Ronaldoma, tisti El Fenomeno, je odigral pri Barceloni verjetno svojo sezono življenja, z neponovljivo lahkoto je prebijal in zadeval v svoji edini sezoni na Nou Campu, medtem ko je nekaj let kasneje v Real prišel že dodobra načet s poškodbami, z viškom kilogramov, zaradi katerih je Fenomen kmalu postal Debelušček. 

Napad: Romario – Brazilski napadalec, ki ga nikoli ni krasila skromnost je zaoral ledino nasledniku Ronaldu na relaciji PSV – Barcelona, prav tako v brazilski reprezentanci s katero sta oba prišla do nazivov najboljših napadalcev na svetu. Temperamentni nizki, kompaktni napadalec je bil res užitek za gledanje, ne glede na, meni osovraženi rdeče-modri dres Barcelone. 

Trener: Johan Cruyff – Bivši igralec katalonskega moštva se je vrnil na na Nou Camp, leta 1988 in ustvaril moštvo, ki so ga poznali pod imenom Deam team. To  je popeljal do štirih zaporednih naslovov državnega prvaka, za vedno pa bo ostalo, da je to prvi trener, ki jim je prinesel naziv najboljše ekipe v Evropi in ob pogledu navzgor je razvidno, da je večina njegovih igralcev, kot tudi on sam našla mesto v tem classicu kataloncev.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.12.2011 - 14:47 - Kategorije: sezona 2011-12 -

V tednu brez elitne Champions league, je na vrsto prišlo še šesto kolo konstantno podcenjevane Europa lague, ki je bilo hkrati tudi zadnje kolo uvodne faze tekmovanja. To je seveda dalo odgovore kdo gre naprej in za koga je konec letošnje evropske sezone.

Skupina A

PAOK – Rubin 1-1 (Vierinha 15-11m / Valdez 48);  Shamrock Rovers – Tottenham 0-4 (Pienaar 29, Townsend 38, Defoe 45, Kane 90 1)

Že kvalificirani grki so gostili pravoslavne brate in za pričakovati je bilo, da bosta ekipi odigrali tako, da bosta na koncu obe strani zadovoljni. In pričakovanja so se izpolnila, čeprav je po uvodnem delu ruskem Rubinu iz Kazana kazalo precej slabo, po izključenem golmanu v, nesrečni, 13. minuti, so prejeli še zadetek za zaostanek z 1-0 in v tistem trenutku je bilo biti bolje anglež kot rus. A v uvodnih minutah drugega polčasa, je po predložku turka Karadeniza je za Rubin izenačil paragvajec Valdez in tu se je srečanje praktično končalo. Obe moštvi sta nato le še čakali na uradni konec, zaključni sodniški žvižg kot pravimo, in slavje ob uvrstitvi v naslednjo fazo tekmovanja, se je lahko začelo.

Veliko severneje pa je angleški Tottenham, s kar 0-4, odpravil dublinsko moštvo, Shambrock Roverse, kar pa jim ni veliko pomagalo, a dejansko ne smejo/morejo biti razočarani, saj je njihov trener Redknapp za to tekmovanje, uporabljal bolj-ali-manj rezervne igralce in javno povedal, da mu ne pomeni preveč, ter rajši svoje najboljše igralce hrani za domače/angleško prvenstvo in boj za vrh, posledično elitno Ligo prvakov v naslednji sezoni. Menim, da je pošteno, da takšno moštvo tudi izpade, samo tekmovanje pa dejansko nadaljuje tisto, ki si ga želi, konkretno ruski Rubin iz Kazana.

Vrstni red: 1. PAOK 12, 2. Rubin 11, 3. Tottenham 10, 4. Shamrock Rovers 0

Skupina B

Hannover 96 – Vorskla Poltava 3-1 (Rausch 25, Ya Konan 33, Sobiech 78 / Bezuš 45 1-11m);  FC Kopenhagen – Standard 0-1 (Basthuayi 31)

Že mnogo prej odločena skupina B je imela samo še formalna obračuna, v katerih sta vodilni moštvi zabeležili po še eno zmago. Moštvo Mirka Slomke je nadaljevalo s pozitivno serijo domačih rezultatov v evropskih tekmovanjih, saj je Hannover 96 zadnjič na svojem terenu, pod okriljem UEFE poražen pred, verjeli-ali-ne, 42. leti, ko je z 1-2 izgubil z Leeds Unitedom. Tokrat je padel romunski predstavnik, kar 3-1 je bilo in tudi tu je lahko verjeli-ali-ne, saj je Hannover 96, prvič po 43. letih, na evropski sceni zabil več kot dvakrat, zadnjič je torej pred 43. leti stradal švedski AIK iz Solne, ki je bil poražen s 5-2.

V drugem srečanju je danski FC Kopenhagen, pod vtisom predhodnih kol, kjer niso bili na pričakovani ravni, še enkrat več razočaral in na domačem igrišču klonil še proti belgijskem Standardu, za katerega je edini zadetek na srečanju dosegel Michy Basthuayi. S tem je belgijski predstavnik ohranil prednost pred nemci oz. zadržal prvo mesto v skupini.

Vrstni red: 1. Standard 14, 2. Hannover 96 11, 3. FC Kopenhagen 5, 4. Vorskla Poltava 2

Skupina C

 PSV – Rapid Bukurešta 2-1 (Manolev 75, Matavž 79 / Pancu 90 2);  Hapoel Tel Aviv – Legija 2-0 (Toama 34, Yadin 76)

Tudi v tej skupini je bilo že prej znano kdo gre v naslednjo fazo tekmovanja, zato obračuna nista zbujala prevelike pozornosti. Nizozemski PSV iz Eindhovna je porazil romunskega predstavnika z 2-1, pri čemer je gol za sigurnih 2-0 dosegel slovenski reprezentančni napadalec Tim Matavž. S to zmago si je nizozemski predstavnik še utrdil prvo mesto v skupini, k čemer je zelo pripomogel tudi izpostavljeni slovenec i nčestitke vsem skupaj.

V drugem obračunu je izraelski predstavnik porazil, poljsko Legijo, kar pa ni imelo učinka na končno razvrstitev, saj so si poljaki že predtem zagotovili zadostno prednost pred zasledovalci, predvsem pred izraelci, katerim je bila ta zmaga, častno slovo.

Vrstni red: 1. PSV 16, 2. Legija 9. 3. Hapoel Tel Aviv 7, 4. Rapid Bukurešta 3

skupina D:

FC Zurich – FC Vaslui 2-0 (Margairaz 69, Buff 90);  Lazio – Sporting 2-0 (Kozak 43, Sculli 55)

Švicarski FC Zurich, ki je že pred zadnjim kolom ostal brez vsakršnih možnosti za napredovanje, je svoje zadnje srečanje odigral korektno, borbeno in zasluženo, z 2-0, odpravil romunskega predstavnika FC Vaslui, ki je s tem tudi ostal brez vseh možnosti za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja. Pohvale švicarejm, v času ko je vse več govora o dogovarjanju, puščanju in podkupovanju.

V vzporednem obračunu je italijanski Lazio z istim rezultatom, torej z 2-0, premagal portugalski Sporting, ki prav tako kot švicarji, ni imel prevelikega interesa, saj je že predtem osvojil prvo mesto v skupini. A portugalci so za razliko od švicarjev odigrali nekoli ležernejše, hkrati pa so italijani odigrali odločneje od romunov in rezultat tega je tudi italijansko napredovanje v naslednjo fazo, ki jim ga privoščim od srca.

Vrstni red: 1. Sporting 12, 2. Lazio 9, 3. FC Vaslui 6, 4. Zurich 5

skupina E:

Bešiktaš – Stoke City 3-1 (Fernandes 59 – 11m, Pektemek 74, Edu 82 / Fuller 29);  Dinamo Kijev – Maccabi 3-3 (Yeyni 12-ag, Gusev 17, 80 / Vered 50, Atar 62, Dabbur 75)

Turški Bešiktaš je le uspel, po zaostanku, preobrniti izid in premagati angleški Stoke City, ki je že pred tem, zadnjim/šestim kolom, potrdil svojo uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanja, s tem precej nepomembnim porazom pa le izgubil vodilno pozicijo, ki je na koncu pripadla turškem predstavniku. Trenutek odločitve lahko označimo 57. minuto, ko je izkušeni branilec gostov Matthew Upson skrivil prekršek za penal iz katerega je prišlo do izenačenja, obenem pa si je prislužil še rdeči karton oz. izključitev in ohrabrenim turkom precej olajšal preobrat in posledično skok na vrh lestvice.

Evropska nogometna sezona pa se je z zgornjim izidom zaključila za ukrajinski Dinamo iz Kijeva, ki je odigral precej nenavadno srečanje z Maccabijem iz Tel Aviva. Že po 17. minutah je bilo gladkih 2-0 za domače, ki pa so v drugem polčasu ostali kar brez dveh nogometašev, katera je sodnik izključil zaradi dveh direktnih rdečih kartonov. S tem je bil zelo olajšan povratek izraelcem, ki so nanizali tri zadetke, vendar je domači ekipi v nadaljevanju le uspelo iztržiti vsaj remi in če dovolite, lahko v poplavi črk le diskretno sestavim besedico sumljivo.

Vrstni red: 1. Bešiktaš 12, 2. Stoke City 11, 3. Dinamo Kijev 7, 4. Maccabi Tel Aviv 2

skupina F:

Slovan Bratislava – Red Bull Salzburg 2-3 (Lačny 3, 6 / Jantscher 19 – 11m, Leonardo 23, Had 52-ag) Paris Saint Germain – Athletic Bilbao 4-2 (Pastore 21, Bodmer 41, Perez 85-ag, Hoarau 90 – 11m / Aurtenetxe 3, Lopez 55)

Domači igralec Miloš Lačny je v Bratislavi z dvema goloma, v prvih šestih minutah, popeljal svoj Slovan iz Bratislave, v vodstvo z 2-0 in v teh trenutkih je kazalo, da je avstrijsko moštvo že preveč oddaljeno od realnih možnosti za napredovanje v naslednjo fazo, beri od zmage. Vendar še enkrat več se je izkazala vsa čarobnost nogometa, saj so energični uspeli spreobrniti izid oz. zmagati z 2-3, kar je bilo na koncu dovolj za željeno napredovanje. Zaradi boljšega medsebojenga razmerja s francozi, so se pri Red Bull Salzburgu lahko pričeli veseliti, po pravici, nekoliko preseneteljivega, a zasluženega napredovanja v naslednjo fazo tekmovanja.

Eni od tragikov zadnjega kola so vsekakor pri Paris Saint Germainu, katerim tudi visoka zmaga s kar 4-1, proti že kvalificiranem španskem, beri baskovskem predstavniku Athletica iz Bilbaua, ni pomagala. Zaradi slabšega medsebojnega razmerja z zgoraj navedenim Red Bull Salzburgom so namreč obtičali na nehvaležnem tretjem mestu in v naslednjih dnevih pričakujem pri njih zamenjavo trenerja. Arabski lastniki tega spoštovanega francoskega kluba že nekaj časa niso zadovoljni z rezultati in po zgledu angleškega Manchester Citya, ki prihaja iz elitne Lige prvakov v to tekmovanje, želijo tudi oni priznano/zveneče trenersko ime, ki bo znalo krotiti in voditi, čedalje bolj z zvezdniki napolnjeno ekipo. Omenjajo se italijan Carlo Ancelotti in španec Rafael Benitez, med igralci pa David Beckham in Carlos Tevez, kar pomeni da bom verjetno moral zelo kmalu pariškem predstavniku nameniti svojo objavo.

Vrstni red: 1. Athletic Bilbao 13, 2. Red Bull Salzburg 10, 3. Paris Saint Germain 10, 4. Slovan Bratislava 1

Skupina G

AZ Alkmaar – Metalist 1-1 (Maher 37 / Dević 37);  FC Austria – Malmo 2-0 (Liendl 62, Barazite 80)

V tej skupini je nizozemski AZ Alkmaar s previdnim, domačim remijem proti enem od presenečenj tekmovanja, ukrajinskem Metalistu, uspel ohraniti prednost pred avstrijskim moštvom oz. se uvrstiti v nadaljne tekmovanje po zaslugi boljšega medsebojnega razmerja. Metalist pa je še enkrat več dokazal, da gre za zelo dobro vzhodnjaško moštvo, ki ga prav zaradi oddaljenosti/nepoznavanja vse prepogostokrat podcenjujemo. Komfortno prvo mesto, v dokaj dobri/zanimivi skupini.

V drugem obračunu se je dunajska FC Austria, s čisto zmago poslovila od tekmovanja, saj je vzporedni, nizozemski remi pomenil definitivni konec domačih upanj o napredovanju. Priporočam ogled drugega gola, ki je bil dosežen po izjemni asistenci, na vašo žalost pa se mi ne da ustvariti povezave, zato bo treba nekoliko lastnega truda.

Vrstni red: 1. Metalist 14, 2. AZ Alkmaar 8, 3. FC Austria 8, 4. Malmo 1

Skupina H

Birmingham City – NK Maribor 1-0 (Rooney 24);  Club Brugge – Braga 1-1 (Vleminckx 50 / Ewerton 65)

NK Maribor je vknjižil še en poraz in mogoče bi si tekmo celo ogledal, če ne bi pred samim srečanjem slišal toliko neumnosti, poveličevanja te edine točke, pa objokovanja športne smole itd. Kolikor sem v teh šestih srečanjih uspel videti je štajersko moštvo enostavno preslabo za takšen nivo, za to  konkurenco in preskok s slovenske lige na Europa league sceno je enostavno prevelik in prezahteven. Seveda so bili tudi zelo bori trenutki, redki a vseeno, vendar v Birminghamu enostavno niso imeli kaj iskati. Domače moštvo je bilo še v nekih kombinacijah za napredovanje in njihova zmaga je bila fix.  Seveda so do te tudi prišli, a na njihovo žalost se je vzporedno srečanje te skupine končalo z remijem in angleži se bodo po tretjem mestu oz. izpadu iz tekmovanja, lahko v prihodnjih tednih koncentrirali zgolj na domače/drugoligaško tekmovanje, kjer jim prav tako ne kaže preveč dobro. Na drugi strani je NK Maribor praktično že odbranil naslov prvaka in pomlad jim lahko posluži za uigravanje za naslednji naskok na to tekmovanje, o elitni Ligi prvakov pa sploh ne bi razmišljal.

Belgijski Club Brugge je remiziral z aktualnim podprvakom tega tekmovanja, portugalsko Brago, kar je pomenilo, da sta se obe ekipi uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja, medtem ko so angleži ostali za točko prekratki. Rutinsko in pričakovano, bi rekel, beri zašepetal dogovorjeno, ne glede na tista razburjanja nad sodnikom ob koncu srečanja.

Vrstni red: 1. Club Brugge 11, 2. Braga 11, 3. Birmingham City 10, 4. NK Maribor 1

Skupina I

Atletico Madrid – Rennes 3-1 (Falcao 38-11m, Dominguez 43, Turan 79 / Mandjeck 86); Udinese – Celtic 1-1 (Di Natale 45 1 / Hooper 29)

Kolumbijec Radamel Falcao je načel goste iz Rennesa oz. še enkrat več zadel v Europa league tekmovanju, kjer je lani postal rekorder, tokrat iz penala kar je njegov tretji, letošnji zadetek in skupno 13. v 14. tkmah tega tekmovanja. Zmagovalna ekipa skupine je s 3-1 odpravila krvnike Crvene zvezde, ki so s tem porazom zasedli zadnje/četro mesto skupine, ki je bila po mojem mnenju najmočnejša oz. kot pravijo skupina smrti.

Italijanski Udinese je s pričakovanim remijem proti ne preveč zanesljivem, direktnem konkurentu, škotskem Celticu, uspel zadržati prednost oz. se uvrstiti v naslednjo fazo tekmovaja, pri čemer je spet zadel, meni neverjetni Di Natale. Čisto zasluženo bi dejal, je moštvo kjer brani slovenski reprezentančni golman Handanović, šlo v naslednjo fazo tekmovanja, na drugi strani pa so škoti itak promovirani v tekmovanje po izključitvi švicarskega Siona in tudi nehvaležni Celtic se ni preveč priljubil UEFA organizaciji, ki jih je denarno kaznovala zaradi skandiranja Irski republikanski armadi, po tej tekmi pa jih čaka vnovična kazen zaradi žaljivih transparentov in bakljade. Dovolj za izločitev, bi rekel, a to niso balkanci in tem je marsikaj dovoljenega, kot kataloncem v Barceloni npr. na drugi strani pa določeni ne smejo imeti transparentov o Kosovu. A da ne zaidem preveč, vrstni red skupine je spodaj.

Vrstni red: 1. Atletico Madrid 13, 2. Udinese 9, 3. Celtic 9, 4. Rennes 3

Skupina J:

Maccabi Haifa – Schalke 04 0-3 (Buljat 7-ag, Marica 84, Wiegel 90 2);  Steaua - AEK Larnaca 3-1 (Rusescu 55-11m, Nikolić 70, 85 / Gorka Pintado 61)

Izraelski predstavnik je imel vse v svojih rokah, beri nogah, a so s kar 0-3 padli proti rudarjem iz Gelsenkirchena, ki ne priznavajo kalkulacij. Nemci so nemci, vedno igrajo na zmago in tudi tokrat je bilo tako, kar so zelo boleče, na svoji koži, občutili tudi izraelci, ki bi ob morebitni, domači zmagi napredovali v naslednjo fazo tekmovanja, ne glede na rezultat iz Bukarešte. Tako pa so izgubili in osvojili samo tretje mesto oz. izpadli iz nadaljnega tekmovanja.

Romunska Steaua je izkoristila ponujeno priložnost in v odličnem vzdušju domačega stadiona, s 3-1 odpravila ciprski AEK iz Larnace, kar ji je prinselo željeno drugo mesto in napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja. Junak dneva je z dvema goloma postal 21-letni nikšičan Stefan Nikolić, ki je najprej v 70. minuti poentiral za 2-1, petnajs minut kasneje pa še za končnih 3-1 in slavje v Bukarešti se je lahko pričelo.

Vrstni red: 1. Schalke 04 14, 2. Steaua 8, 3. Maccabi Haifa 6, 4. AEK Larnaca 5

Skupina K:

Fulham – Odense 2-2 (Dempsey 27, Frei 31/ Andreasen 64, Fall 90 2);  Wisla – Twente 2-1 (Gargula 12, Genkov 46 / De Jong 40)

V skupini K je angleški Fulham uspel zapraviti rano vodstvo z 2-0 proti že odpisanem danskem predstavniku, kar je vsekakor eno od presenečenj dneva. V drugem polčasu je namreč Odense najprej v 64. minuti znižal preko Andreasena, v drugi minuti sodnikovega podaljška oz. v 92. minuti pa je senegalec Baye Fall zadel še za končnih 2-2 in stadion Craven cottage je obmolknil, medtem ko sta nekaj-sto kilometrov stran, med poljaki zavladal sreča in veselje.

Poljska Wisla je vstopila v zadnje kolo s točko zaostanka za željenim drugim mestom in ob domači zmagi nad vodilnim nizozemskim predstavnikom, so potrebovali še domači/angleški kiks proti že odpisanim dancem, kar je bilo ne glede na vso nogometno nepredvidljivost, zelo malo verjetno. A ravno ta nogometna nepredvidljivost daje tem športu takšen čar kot ga ima, angleži so kiksnili, poljaki pa premagali nezainteresirane nizozemce in se povzpeli do drugega mesta, kar pomeni, da jim bomo lahko psremljali tudi v naslednji fazi tekmovanja, medtem ko bomo angleški Fulham lahko gledali le še v angleški Premier league.

Vrstni red: 1. Twente 13, 2. Wisla 9, 3. Fulham 8, 4. Odense 4

Skupina L:

Andelecht – Lokomotiva Moskva 5-3 (Klještan 33, Canesin 39, Wasilewski 57, Suarez, Gillet 78 / Ignatjev 21, Sičev 69-11m, 89);  Sturm – AEK 1-3 (Kainz 59 / Manolas 10, Burns 43, Klonaridis 77)

V skupini L sta si vodilni moštvi najprej priigrali napredovanji, v tokratnem direktnem obračunu pa je bil belgijski Anderlecht še drugič uspešnejši od ruskega predstavnika. V srečanju z največ zadetki, je domača ekipa poentirala kar petkrat, medtem ko so gostje dosegli samo tri zadetke in razlika med obema ekipama se je samo še povečala.

V drugem obračunu je grški AEK, z zmago na gostovanju pri avstrijskem Sturmu, osvojil svoje prve točke in prav avstrijce preskočil na tretjem mestu, kar pa jim ne more biti v preveliko tolažbo, saj sta obe ekipi, gladko, izpadli iz nadaljnega tekmovanja.

Vrstni red: 1. Anderlecht 18, 2. Lokomotiva Moskva 12, 3. AEK 3, 4. Sturm 3

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.12.2011 - 20:04 - Kategorije: 01.Premier League -

Tako kot pri špancih, je namesto planirane objave z naslovom Pred sezono, kakor v preteklosti, tudi tukaj objava z naslovom Med sezono 2011/12. 

premier

Kakor trenutno stojijo stvari, bo letos dejansko obračun za prvaka med menchesterovsko dvojico, Manchester Unitedom in novim borcem Manchester Cityem.

Čeprav so aktualni prvaki njihovi sosedje, so pri Manchester Cityu postali vsaj prvaki prestopnega roka, v katerem so tokrat v svoje vrste uspeli zvabiti nekatera najeminentnejša nogometna imena. Njihov manager Roberto Mancini je samo pokazal s prstom in šejki oz. petrol-funti so igralca prinesli na pladnju, bi lahko rekli/zapisali. A sedaj, po vseh teh nakupih, je že skrajni čas, da se kaj konkretnega tudi osvoji, po lanski prekinitvi posta in osvojitvi pokalnega tekmovanja, o čemer sem že pisal TUKAJ, so na vrsti lovorike, ki dejansko nekaj pomenijo, beri prvenstvo oz. Premier league in elitna Liga prvakov. Kar 450 milijonov eurov vložka v obdobju štirih let na eni strani in en FA Pokal na drugi, pač ni razmerje, ki bi preveč razveseljevalo, zaradi česar je tokrat za kar 45 milijonov eurov, napadu dodan argentinec Sergio Aguero, ki je/bo ob bosancu Džeku in italijanskem posebnežu Balotelliju del udarne trojke, medtem ko je lanski najboljši strelec Tevez, po neuspešni izsilitvi odhoda iz kluba, zdaj že, pred časom zavrnil igranje proti Bayernu oz. prišel navzkriž s trenerjem Mancinijem, ki ga je definitivno že odpisal. Mancini ima v ekipi, poleg navedenega, kup svojeglavih zvezdnikov in prepričan sem, da jim dolgo ne bo mogel biti kos, ne glede na to kako dobro kaže v tem trenutku. Pa da se vrnem na prestopni rok, pri Citizenih kot jim pravijo, so občutno okrepili tudi zvezno vrsto, francoz Samir Nasri je prispel iz Arsenala za visokih 27,5 milijona eurov, po njegovih besedah v večji klub, pri čemer pa je revež verjetno mislil v bogatejši klub. Iz istega je prišel še branilec Gael Clichy, iz beograjskega Partizana Stefan Savić, ki je bil pred časom na probi prav v Arsenalu, iz sosednjega Manchester Uniteda pa so vzeli zavrženega Owena Hargreavesa. Zenkrat jim vsi ti nakupi še niso prinesli lovorik, temveč le prepire, celo pretepe v ekipi in seveda prenatrpanost, zaradi česar so se na letošnji razprodaji znašli golman Shay Given, brazilec Jo, nemec Jerome Boateng za katerega so od Bayerna iztržili precej visokih 13,5 milijonov, pa Shaun Weigth Phillips, valižan Craig Bellamy, paragvajec Roque Santa Cruz itd. Menim, da znajo biti Citizeni oz. so že zelo nevarni, eni najresnejših kandidatov za vrh Premier league, medtem ko so v elitni Ligi prvakov že izpadli v tolažilno/podcenjeno tekmovanje, Europa league, kar je predvsem zaradi pomankanja izkušenj kakor tudi igranja v dveh velikih tekmovanjih. V uvodu sezone, v Community shieldu,  jih je pičil sosedski Manchetser United, a so mu z obrestmi kot rečemo, vrnili v prvenstvenem derbiju. S kar 1-6 so šli preko vragov in Mancini že postaja heroj navijačev, saj je najprej odpilil Teveza, nato pa še sosedski United in kdo ve kaj vse še sledi v tej sezoni, saj se očitno zelo hitro učijo.

Manchester United je letos ponovno občutno pomladil moštvo in slavljenec Sir Alex Ferguson postaja čedalje bolj podoben svojemu velikemu rivalu Wengerju, le da ob vsem tem početju nadaljuje z osvajanjem lovorik in podiranjem rekordov. Rdeči vragi kot pravijo Manchester Unitedu, so pred to sezono ostali brez svojih veteranov, že pred koncem prejšne brez Nevilla, nato pa še Scholesa in Van der Saara. A Giggsu in mulariji, je Sir Alex dodal mladega španskega golmana Davida De Gea, za katerega je Atletico Madridu odštel kar 20 milijončkov, Ashley Younga iz Aston Ville je plačal 18 milijonov, mladega branilca Phil Jonesa iz Blackburna pa 19,3, medtem ko je s posoj vrnil, zdaj že zrela Danny Welbecka in Tom Cleverleya, odvečni John O’Shea, Wes Brown, Corry Evans, ki je v kvalifikacijah za EP zabil Sloveniji, Gabriel Obertan, Owen Hargeaves in ostali pa so bili prodani. Četudi transferja Sneijdera iz Intera ali Modrića iz Tottenhama nista bila realizirana, je trenutna ekipa več kot dovolj močna za osvojitev prav vseh tekmovanj v katerih nastopajo, le ponovno se zdi, da jim res manjka ta eden kreativec, pravi playmaker, desetka, ki bi bila gonilo ekipe. Sosedje so potrdili te slutnje, saj je bilo pri tistih 1-6 to najbolj vidno. Ob že naštetih okrepitvah,  je tu spet srečni/prerojeni Wayne Rooney, portugalski virtuoz Nani, ki vse bolj spominja na Ronalda, poleti le ni bil prodan, vendar je dobil konkurenco na krilnem položaju v Ashley Youngu in prav igra prek obeh bokov, se mi zdi njihovo najmočnejše orožje oz. sistem, ki bi ga znal Sir Alex najbolj uporabljati. V tej kritični sredini se je brazilec Anderson že dodobra uveljavil, Cleverley me je z dosedanjimi nastopi fasciniral, medtem ko iz Carricka in Fletcherja, trener itak vleče vedno več kot so njune realne zmogljivosti. Prav distribucija žoge skozi ne preveč bleščečo sredino bi lahko ostala največja pomankljivost ekipe, a sem prepričan, da bo veliki strateg/strokovnjak to znal dobro skriti, beri ublažiti, predvsem z igro prek že omenjenih bočnih položajev in predložki proti robusnem Rooneyu ter spretnem Hernandezu. Zvezni del mi izgleda bolj za destrukcijo nasprotnih napadov, katere bodo še finiširali izkušeni Rio Ferdinand, njegov naslednik Jones, srbski kapetan ekipe Nemanja Vidić se je v času nastajanja članka huje poškodoval, ter kot zadnji, mladi vratar De Gea, ki je po kiksih v uvodu, z vsako tekmo zaneslivejši. Pomankanje liderja omenjajo nekateri, vendar pozabljajo da je tu še vedno Rio, da ne omenjam dozorelega Rooneya, pa veterana Giggsa in seveda njegovo božanstvo Sir Alexa ob igrišču, ki ga vsi, brez izjeme, straho-spoštujejo. V napadu oz. realizaciji ne bi smelo biti težav, Rooney je eden od glavnih kandidatov za prvega strelca lige, Chicarito je leto izkušenejši, Welbeck navdušuje v uvodu, Owen je vedno ko ni poškodovan pripravljen za polniti praznino, za lani prvega stelca lige Berbatova celo ni prostora. Vse našteto mi pravi, da s(m)o na dobri poti, da spet rušimo, še posebaj če bo spet tako dobra pomlad kot prejšno sezono, ne glede na sramotni domači poraz z Manchester Cityem in trenutni zaostanek za njim, saj prihaja veseli december in praznični čas, ko se večina moštev/igralcev sprosti, medtem ko Manchester United pridno zbira točke. Na žalost so že izpadli iz Lige prvakov, kar je ob domačem porazu z 1-6, proti mestnem rivalu, ena od sramot sezone, a vse bo hitro pozabljeno, če se obdržijo na vrhu Premier league.

Tretji, še možni kandidat za sam vrh lestvice, je po večini londonski Chelsea, kjer pa ruski lastnik Roman Abramovič ni več razmetaval denarja kot v nekaterih prejšnih sezonah. Njihova največja okrepitev je zagotovo, novi Mourinho, Andre Villas Boas, ki na bi nadaljeval z borbo za vrh Lige prvako, baje v senci z bojem za vrh Premier league, saj je že javna tajnost, kot pravimo, da Abramovič sanja prav Ligo prvakov. Mladega trenerja je pred sezono pričakala izkušena ekipa, realno stara, celo pre-stara ekipa, katero je nekoliko rekonstruiral oz. jo je lastnik v soglasju z njim, če je vse tako kot bi moralo biti. Španec Juan Mata je kupljen od Valencije za kar 26,7 milijona eurov, portugalec Raul Meireles je v zadnjih trenutkih prestopnega roka kupljen od Liverpoola za  13,5 milijončkov, novi Drogba kot pravijo belgijskem napadalcu Romelu Lukaku je prinesel Anderlechtu 22 milijončkov zaslužka, 19-letni belgijski naslednik golmana Cecha, Thibaut Courtois je Genku navrgel  9 milijonov, perspektivni 17-letni brazilec Lucas Piazon iz Sao Paola je stal 7,5 milijona eurov, 20-letni španec iz B-ekipe Barcelone Oriol Romeu je bil dodatnih 5 milijončkov itd. Očitno pomlajevanje ekipe, prav tako zelo mladega strokovnjaka, ki pa se je odrekel odvečnih, rusa Žirkova, ki je za dobrih 15 milijonov prodan v prebogati Anži, srb Nemanja Matić v portugalsko Benfico za 5, kopica še nedokazanih mladičev pa je šla na posojo, med drugimi golmanska okrepitev Thibaut v španski Atletico Madrid, hrvaški golman Matej Delač v češke Budjevice, slovak Milan Lalković v nižjeligaša Donchester, nizozemec Jeffrey Bruma in srb Slobodan Rajković v nemski Hamburger SV itd. Vse skupaj pa ne bo imelo prevelikega pomena, če Chelsky ne osvoji kakšne lovorike, saj se je Abramovič v preteklosti že izkazal z menjavami trenerjev, ki so zanj hitro kvarljiva roba, ne glede na ime in portugalcu že diha za ovratnik, kot rečemo, nizozemski strokovnjak Hiddink, ki je po neuspehu s turško reprezentanco, trenutno brez zaposlitve. Zenkrat še ni panike, a Villas-Boas bo moral kmalu prebuditi Torresa, Anelka in Drogba se bližata zatonu karier, novi Drogba kot je poimenovan Lukaku pa še ni pripravljen za željeni nivo, vendar je k sreči tu povratnik, mladi Daniel Sturiddge. Tudi Lampard ni več v naponu moči, Essien se spet muči s poškodbami in prav v stari in okorni zvezni vrsti imajo največji problem. Tako kot rdeči vragi bi morali kupiti sposobnega playmakera in hrvat Luka Modrić je bil odličen izbor, vendar pa na njihovo žalost, transfer ni bil realiziran, zaradi česar je na hitro kupljen portugalec Meireles, ki pa po mojem mnenju ne more biti njihov gonilna sila, in tudi tu leži odgovor kaj išče/eksperimentira Villas-Boas s postavitvama 4-3-3 in 4-2-3-1. Išče igro, ki je zaenkrat še nima in ob vseh težavah je tu še rasistično zmerjanje njihovega kapetana Terrya proti Antonu Ferdinandu, kar bi abramovičevi igrački lahko prineslo še dodatne težave. Vse skupaj pomeni, da prvaka za sezono 2011/12 lahko iščemo v Manchestru, kar sta potrdila tudi zaporedna derbija, ko je Chelsea na svojem Stamford bridge stadionu poražen od Arsenala in Liverpoola, dveh zaporednih-domačih porazov pa blues ne poznajo že od 2002. Bližajoči se zimski prestopni rok bo prinesel verjetno nove spremembe, pravijo da prodajo brazilca Alexa in francoza Anelke, medtem ko za sam vrh potrebujejo kakšnega kapitalca, kot pravi Zdravko Mamić.

Tottenham v tej sezoni pričakuje/želi eno od prvih štirih mest oz. uvrstitev v elitno Ligo prvakov, saj se že polet spoznali kaj ta ob denarju pomeni za igralce, saj jih je želel zapustiti glavni playmaker, hkrati njihov najboljši igralce, hrvat Luka Modrić. Navkljub igralčevem pritisku in pristisku sosedskega Chelsea je bil tottenhamov predsednik Daniel Levy vztrajen do konca in vesel sem bil, da je enkrat bitko dobil klub in ne igralec, čeprav je tudi tega potrebno razumeti. Ostanek hrvata je bil njihov največji dobitek v poletnem prestopnem roku, medtem ko so se okrepili na golmanski poziciji, kjer je vse kredite skuril brazilec Gomes, je novi prvi vratar moštva postal ameriški veteran, 40-letni Brad Friedel, ki je brez odškodnine prispel iz Aston Ville, ob njem pa je zelo pomemben tudi nakup Scotta Parkera, za katerega so West Hamu odšteli 6,2 milijona eurov, za posojo Emmanuela Adebayorja pa Manchester Cityu 2,3 milijona. A pravo terno so zadeli z vrnitvijo mladega, 21-letnega Kyla Walkera, ki se je po pol-letni posoji pri Aston Villi v Tottenhamu postal eden ključnih igralcev. Pri odhodih so nekatera zveneča imena, ki pa niso bila tako uporabna kot plačana, zato so ti dobili nove delodajalce, največ trgovanja pa je bilo na relaciji s Stoke Cityem, kateremu so prodali brez odškodnine Jonathana Woodgata, za 9 milijončkov Winstona Palaciosa, za kar 11,3 pa Petra Croucha. Jamie O’Hara je odšel v Wolverhampton za 4 milijone, Alan Hutton v Aston Villo za 4,5, irec Robbie Keane v L.A.Galaxy za 3,75 itd. Menim, da so več dobili kot izgubili in če k temu dodamo, da so zadržali že omenjenega Modrića, nizozemca Van der Vaarta in valižana Bala ima Harry Redknapp dejansko ekipo za željeno četrto mesto, celo za nekaj več.

Arsenal je pred pričetkom izgledal kot največji poraženec prestopnega roka, a zadeve se počasi umirjajo, stabilizirajo bi rekli in četa Arsena Wengera prihaja nazaj na svoje mesto, pod sam vrh Premier league. Že leta so brez osvojene trofeje in pred vsako sezono se čaka tisti usodni Klik, ko bodo prestavili na višji nivo, a vedno znova so navijači Arsenala, na koncu sezone razočarani. Tokrat je bilo nekoliko drugače in največje razočaranje je prišlo že na začetku sezone, v poletnem prestopnem roku, ko sta transferje izsilila njihova najboljša igralca Cesc Fabregas, ki se je za  34 milijone eurov lahko vrnil v svojo Barcelono in pa francoz Samir Nasri, ki je za 27,5 milijonov odšel v Manchester City, podobno, za 7,8 milijonov pa je tja prestopil tudi francoz Gael Clichy, reprezentant Slonokoščene obale Emmanuel Ebue za 3,5 v turški Galatasaray itd. Nepričakovane/šokantne odhode so na drugi strani nadomeščali z nakupi, kjer je bilo zapravljeno, za Arsenal presenetljivo visokih 61,5 milijona eurov. Zanimivo, najdražji je bil 18-letni Alex Oxlade-Chamberlain, za katerega so drugoligašu, Southamptonu, odšteli kar 13,8 milijona eurov,  reprezentančni napadalec Slonokoščene obale Gervinho je iz francoskega OSC Lilla prispel za 13 milijončkov, enako vsoto so v zadnjih trenutkih prestopnega roka porabili za španca Mikaela Artreto, ki naj bi prevzel Fabregasovo vlogo. Problematično zadnjo linijo naj bi popravila nemec Per Mertesacker, ki je prišel iz nemškega Werderja kar za 11,3 milijona eurov in pa brazilec Andre Santos, za katerega so turškemu Fenerbahceju odšteli 7 milijončkov, za prihodnost pa je tu še Carl Jenkinson, kateri je iz Charltona kupljen za okoli 1,2 milijona eurov. Chu-Young Park, ki sem ga pred leti že nahvalil na tem blogu, je iz francoskega drugoligaša Monaca prispel za razumne 3,4 milijone, vse ostalo pa zaenkrat še ni omembe vredno. Kot kaže je Arsenal v tem trenutku na tistem usodnem križišču, ko se sprašuje po kateri poti naprej, čedalje več jih poziva celo k zamenjavi Wengerja in tudi sam je že nekajkrat govoril na to temo, kar pomeni, da je situacija več kot resna. Menim da bi bila to velika napaka, saj človek ni kriv za požrešnost igralcev, beri Nasrija in tudi Fabregasa, ki se je skrival za ljubeznijo do matičnega kluba, a ko so bila na vrsti pogajanja o financah je vztrajal pri svojem, ne glede na vse. Moderni nogomet je uničil romantične heroje, ki so vztrajali s svojimi klubi v dobrem in slabem, na vrsto so prišli plačanci in s temi se vbada večina današnjih trenerjev. Jack Wilshere pravi da ni takšen in ob Ramseyu, predvsem razpoloženem Van Persiju, Gervinhu in ostalimi je Arsenal spet močan, tako kot po vsakem prestopnem roku, ko so izgubljali svoje najboljše igralce. A vprašanje, ali to zadostuje njihovim navijačem, ki se ne morejo sprijazniti s četrtimi ali slabšimi mesti.

V Liverpoolu že leta, desetletja, sanjajo naslov državnega prvaka, ki pa ga, kot kaže, tudi v tej sezoni ne bodo osvojili. Kenny Daglish je s svojim povratkom, po letih odsotnosti, vnesel veliko svežine in pozizivne energije, celo nekakšno revolucijo omenjajo, a nič ne uspe preko noči kot pravijo. Rekonstrukcija je v polnem teku, King Kenny kot ga gličejo navijači je ljubljenec teh in lastniki so mu omogočili nekoliko večji budžet za nabavo novih igralcev, pri čemer je največ odštel za angleškega reprezentanta Stewarta Downinga, kar 22,8 milijona eurov odškodnine je prejela Aston Villa, nekoliko manj, 18, pa Sunderland za mladega Jordana Hendersona. V precej bolj realnih finančnih mejah so klub okrepili še Charlie Adam, za katerega so Blackpoolu plačali 8,4 milijona odškodnine, po 8 pa Newcastlu za španca Jose Enriqueja in Nacionalu iz Montevidea za urugvajca Sebastiana Coatesa, ob teh pa sta brez odškodnine prišla še brazilski golman Doni, ki je bil predtem v italijanski AS Romi in pa problematični valižan Craig Bellamy, predtem nogometaš Manchester Citya. Na drugi strani se je Kenny znebil balasta, tistih, ki so obremenjevali propračun in zelo malo vračali, tipičen primer je srb Milan Jovanović, ki je odšel v belgijski Anderlecht, pa francoz David N’Gog, za katerega je Bolton odštel kar 4,5 milijona eurov, Paul Konchesky je za 1,5 prestopil v Leicester, danec Christian Poulsen v francoski Evian, argentinec Emiliano Insua v portugalski Sporting, maroški francoz Nabil El Zhar v španski Levante, grk Sotirios Kyrgiakos v nemški Wolfsburg, italijan Alberto Aquilani je bil posojen v italijanski AC Milan, Joe Cole v francoski OSC Lille itd. Brez nastopov v evropskih pokalih imajo leto časa, da se uigrajo in vrnejo pod vrh Premier league, predvsem to velja za novo zvezno vrsto, ki naj bi z žogami hranila napadalni dvojec, ki je prišel v klub v zimskem prestopnem roku oz. Luisa Suareza in Andy Carolla. A trenutno sta obadva v težavah, prvi, podobno kot zgoraj omenjeni Terry, zaradi rasisitčnih obtožb, drugi pa zaradi domnevno nešportnega življenja oz. težav z alkoholom. In prav z disciplino se bo moral trener največ ukvarjati, s takšno kot je pri omenjenih napadalcih, torej z vedenjem, kjer je zajeta tudi miselnost in dosedanjo, tisto loosersko bo treba izbrisati. Liverpool bo moral pričeti zmagovati v serijah in ne kiksati v tistih malih tekmah oz. z manj kvalitetnimi nasprotniki, kot se je to dogajalo, in se na njihovo veliko žalost še vedno dogaja. Da resumiram, kljub novemu vetru, daglishovi sapi, bi rekel, menim da je 50 milijonov eurov za mednarodno še nepotrjene igralce a la Henderson, Adam, tudi Downing, menim da še nimajo kvalitete za vrh Premier league, kar pomeni, da se prav lahko uresničijo more njihovega kapetana Gerrarda, ki je priznal, da ga je strah upokojitve brez elitne lovorike, Premier league.

Newcastle United je ekipa, ki ji pred začetkom prvenstva ne bi dal možnosti za zgornji del lestvice, a v dosedanjem delu so se izkazali prav za to, torej ekipo za pod sam vrh. Prve pohvale morajo iti trenerju/managerju Alanu Pardewu, ki je kljub pritiskom znotraj ekipe, ki so kulumirali, če se tako izrazim, z odhodom problematičnega Joeya Bartona, uspel zadržati nekakšno enotnost, fokusiranost na cilj, na uspeh v najmočnejši ligi na svetu. Torej Bartona se je znebil brez odškodnine, Queens Park Rangersi so postali njegov nov dom, Kevina Nolana je pustil v West Ham za 3,4 milijona eurov, Wayne Routledge je prodan v Swansea za 3,3, Kazenga LuaLua v Brighton za 1,3, španec Jose Enrique pa jim je prinesel kar okroglih 8 milijonov eurov, kolikor so zanj odšteli pri Liverpoolu. Da je vedel kaj počne so razkrili nakupi, saj je Nolanov prostor zasedel izvrstni francoz Yohan Cabaye, za katerega je OSC Lillu odštel 5 milijonov eurov, za kar 5,65 milijona eurov je iz Intera prispel 20-letni Davide Santon, za 3,4 milijona pa iz Manchester Uniteda francoz Gabriel Obertan, ki igra kot prerojen, medtem ko je iz francoskega Rennesa, brez odškodnine prispel še Sylvain Marveaux, mesto v napadu pa je zasedel senegalec s francoskim državljanstvom Bemba Ba, ki je prav tako brez odškodnine prispel iz West Hama. Vsi novinci so upravičili zaupanje v izjemno ofenzivni formaciji 4-4-2, kjer sta nevarna in agilna predvsem oba krilna igralca Obertan in Gutierrez, zaradi česar tudi naš mladi Vučkić težko prihaja do priložnosti za igranje. Ob letošnem spremljanju nekaterih Newcastlovih tekem pa me je navdušil predvsem reprezentant Slonokoščene obale Cheik Tiote, ki skupaj z že omenjenim Cabayejem tvori v zvezni vrsti, mnogim, nepremostivo oviro, medtem ko je tudi v ofanzivnem delu nevaren z roba kazenskega prostora. Skratka, Newcastel United navdušuje in presega vsa pričakovanja, saj so bili res redki, ki so verjeli, da so sposobni boja pod vrhom.

Tudi Stoke City je živel v visokih pričakovanjih, a kot kaže jih zaenkrat še utruja tekmovanje v Europa league, kjer so kar uspešni. Prav zaradi dodatnega tekmovanja, so se kar lepo okrepili, Peter Crouch iz Tottenhama je stal 11,3 milijona eurov, iz istega je prišel še reprezentant Hondurasa Wilson Palacios za katerega so odšteli še 9 milijonov, brez odškodnine pa je iz londonskega kluba prispel še Jonathan Woodgate. Cameron Jerome iz Birmingham Citya jih je stal še 4,5 milijona, Matthew Upson iz West Hama pa je bil dobljen brez odškodnine. Pri odhodih ni bilo večjih pretresov, brez odškodnin so se znebili odvečnih, med drugimi je islandec Eidur Gudjohnsen odšel v grški AEK, senegalec Abdoulaye Faye v West Ham, Carl Dickinson v Watford za 285.000 itd. Menim, da je njihovo trenutno stanje na lestvici, beri 8. mesto, čisto realen rezultat, celo več kot bi jim namenil pred sezono.

Velike ambicije po boju za vrh ima tudi Everton, ki pa za razliko od svojih rivalov praktično ne zapravlja in se že dalj časa ukvarja predvsem z zadrževanjem svojih. Tokrat jih je zapustil španec Mikel Artreta, ki je za kar 12 milijonov eurov odškodnine odšel v Arsenal nadomestit Fabregasa, Jermain Beckford ni upravičil pričakovanj in je za 3,4 prodan v nižjeligaški Leicester, podobno James Vaughan za 2,3 v Norvich, nigerijec Yakubu Aiyegbeni v Blackburn za 1,7 milijona eurov, medtem ko je njegov rojak Joseph Yobo še enkrat poslan na posojo v truški Fenerbahce, za kar so evertonovci prejeli 700.000 eurov. Na drugi strani bi omenil samo posojo realovega zavrženega nizozemca Roystona Drentheja, ki je prišel na enoletno posojo in menim, da bo Everton težko posegel po boju za vrh.

Na sredini sem pričakoval Sunderland, ki pa je zaenkrat še zelo nizko, tik nad izpadom in Steve Bruce je bil pred dnevi že odstavljen. Nakupa irca John O’Shea za 4,5 in Wes Browna za 1,5 milijona eurov, obeh iz Manchester Uniteda, še nista dala rezultatov, obramba v težavah, Craig Gardner za 6,6 milijona eurov in za boga brez odškodnine dobljeni šved Sebastian Larsson, oba iz Birmingham Citya, tudi še nista dala soku, kot pravimo, prav tako ne ostali nakupi oz. 18-letni Connor Wickham za katerega so nižjeligašu Ipswichu odšteli kar 9 milijonov eurov, pa korejec Dong-Won Ji za katerega so odšteli Chunnam Dragonsom 2,4 milijona, egipčan Ahmed Elmohamady je za 2,3 dokončno prestopil iz egipotvsekga Enppi cluba, medtem ko je iz Arsenala za milijonček posojen danski napadalec Nicklas Bendtner. Kar 18 milijonov jim je navrgel transfer Jordana Hendersona v Liverpool, prav tako neverjetno visokih 7 milijonov je prinesla enoletna posoja ganca Asamoah Gyana v Združene Arabske Emirate, Anton Ferdinand pa je prodan v Queens Park Rangerse za 1,2 milijona eurov. Verjamem, da bo Sunderland do konca sezone priplezal vsaj do zlate sredine, saj ima dovolj kvalitete za to, prav tako pa mi je zelo všeč delo njihovega novega trenerja, Martina O’Niella.

Zanimivo je bilo poleti pri Aston Villi, kateri je bilo dovolj le eno poletje, da ostane brez vseh krilnih rešitev, s čimer merim predvsem na odhoda Younga in Downinga. A pojdimo lepo po vrsti. Po lanskoletni nameravani razprodaji in sporu s trenerjem Martinom O’Neillom, ki jih je zaradi tega tudi zapustil klub, je letošnja repriza kaosa še bolj boleča. Francoski strokovnjak Gerard Houllier se je moral zaradi zdravstvenih težav odreči trenerski klopi, namesto njega pa je to zasedel Alex McLeish, ki je predtem izpadel v drugo ligo z njihovmi najhujšimi konkurenti, mestnim rivalom Birmingham Cityem, kar nekateri navijači ne sprejemajo še danes. V poletnem prestopnem roku so nato za Stewarta Downinga od Liverpoola iztržili 22,8 milijona eurov odškodnine, kar je definitivno pretirano, če se za primerjavo ponudi podatek, da je Ashley Young prinesel s prodajo v Manchester United samo 18 milijonov, pa je za onega zgoraj vesoljska ladja, če smem. Luke Young je prodan za 1,2 milijona v Queens Park Rangerse, kamerunec Jean II Makoun je po samo polovici sezone za 1,5 posojen v grški Olympiacos, veterani pa so bili zavrženi brez odškodnin. Ameriški vratar Brad Friedel v Tottenham, norvežan John Carew v West Ham, Nigel Reo-Coker v Bolton, medtem ko je Robert Pires blizu konca kariere. V nasprotni smeri, torej v klub so prispeli golman Shay Given, za katerega so Manchester Cityu odšteli kar 3,75 milijona eurov, za Alana Huttona so Tottenhamu plačali 4,5 milijona, medtem ko je kongovec s francoskim državljanstvom Charles N’Zogbia stal kar 10,8 milijona eurov in res se sprašujem kdo je tu nor.Če ne drugega se bom vrnil na razprodajo krilnih igralcev, ki jih razen novinca N’Zogbie zdaj praktično nimajo in v kolikor se pogleda na profil napadalcev, torej Darrena Benta in Emila Heskeya, ki sta robusneža odvisna od kvalitetnih predložkov s krilnih položajev, postane jasno zakaj menim, da bodo imeli še veliko težav.

Fulham je londonski klubič, ki se je že lepo ustalil v Premier league in menim, da bodo tudi tokrat še priplezali do zlate sredine oz. nekoliko višje kot so v trenutku pisanja.  Za kostaričana Byan Ruiza iz nizozemskega Twentja so odšteli kar 12 milijončkov, kar zna biti tvegana poteza, podobna tisti ko je Middlesbrugh, 2008 za Alfonsa Alvesa odštel podobno vsoto. Precej manj so razumljivo porabili za ostale, norvežan John Arne Risse je prišel iz Rome za 2,6 milijona, švicarski šiptar Pajtim Kasami iz Palerma za 1,6, čeh zdenek Gygera iz Juventusa brez odškodnine itd.  Pri odhodih bi omenil samo ganca John Pantsila, ki je odšel v Leicester brez odškodnine, pa madžara Zoltana Gero, ki je prav tako brez odškodnine odšel v West Bromwich Albion, mehičan Carlos Salcido je posojen v mehiški Tigres itd.

West Bromwich Albion, ki ima na papirju, kot pravimo čisto spodobno ekipo, bi moral biti, po mojem, prav tako nekje v srednjem delu. Lanskoletno prijetno presenečenje, ki sem si ga ogledal tudi na Old Traffordu je obstoječemu kadru dodalo Zoltana Gero, ki je brez odškodnine prispel iz Fulhama, Shane Long iz Readinga je bil s 5,1 milijona eurov njihova najdražja okrepitev, za posojo Birminghanovega golmana Bena Fostera so odšteli 1,1 milijona, medtem ko so nekaj iztržili tudi s prodajami. Golman Scott Carson je za 2,2 milijona prodan v turški Bursaspor, Marek Cech za milijonček prav tako v turški Trabzonspor, Ishmael Miller v Nottingham Forrest za 1,4, španski veteran Pablo Ibanez v Birmingham City za 550.000 itd.

Queens Park Rangers bi bili lahko presenečenje prvenstva. Meni zelo simpatičen novinec med premierligaši, je trgoval kot kakšen italijanski klub v najboljših časih in kopica je novih, kopica pa bivših igralcev. Shaun Wright-Phillips je za 4,5 milijona eurov odškodnine zapustil z zvezdami nabasan Manchester City, meni všečni D.J. Campbell je po izpadu Blackpoola za 2 milijona odškodnine prišel med letošnje novince, francoz Armand Traore iz Arsenala za 1,35 milijona, Anton Ferdinand za 1,25 iz Sunderlanda, za isti znesek Luke Young iz Aston Ville, brez odškodnine pa so prispeli še, iz Newcastla nagnani/problematični Joey Barton, iz West Hama Kieron Dyer in Danny Gabbidon, medtem ko pred odhodih ne bi nikogar izpostavil, saj gre za relativno neznane posameznike. Ob maroškem virtuozu Adelu Taarabtu in veteranih kot sta Rob Hulse in Heidar Helguson, gre za zelo zanimivo moštvo, ki se mu, vsaj po moje, ni treba bati za obstanek.

Ob Boltonu imam vsako leto nekakšen slab občutek in tudi tokrat je precej podobno. Enostavno ne delujejo mi dovolj čvsto in zanseljivo za premierligaše, zaradi česar menim, da so tokrat bližje izpadu kot kadarkoli prej. V tem prestopnem roku so od omembe vrednih kupili le francoza Davida N’goga iz Liverpoola, za katerega so odšteli 4,5 milijona eurov, Nigel Reo-Coker pa je bil dobljen brez odškodnine, medtem ko so iz Burnleya za po 1,7 milijona nabavili še Tyrone Mearsa in pri Manchester Unitedu zavrženega Chrisa Eaglesa. Izkušeni turek Tuncay Sanli je bil za milijonček posojen iz nemškega Wolfsburga, mladi francoz Gael Kakuta pa brez odškodnine iz Chelsea. Na drugi strani je reprezentant Omana Ali Al Habsi prodan Wiganu za kar 4,3 milijona eurov, Matthew Taylor v West Ham za 2,5, šved Johan Elmander pa je brez odškodnine prebegnil v turški Galatasaray.

Norwich City je novi premierligaš, torej je ena večjih neznank, čeprav smo do sedaj, lahko že spoznali njegove zmogljivosti, beri kvalitete in pomankljivosti. Moštvu, ki ga vodi bivši škotski nogometaš Paul Lambert je glavni cilj zadržati mesto med najboljšimi in zaenkrat jim kaže zelo dobro. Kanrčki, kot jim pravijo, so poleti zadeli z nakupom valižana Steva Morisona, ki je za 2,8 milijona eurov prispel iz legendarnega Millwala, nekoč perspektivni in primerjani z Rooneyem James Vaughan je iz Evertona prispel za 2,3 milijona, Anthony Pilkington iz Huddersfielda za prav toliko, Elliott Bennett iz Brightona za 1,7 itd. Na posojo so pripeljali perspektivna Kyla Naughtona iz Tottenhama in belgijca Ritchie de Leata iz Manchester Uniteda, medtem ko so se znabili odvečnih, manj znanih nogometašev, za katere so menili, da ne morejo pomagati med angleško eklito. Z najmanjšim proračunom v družbi jim zaenkrat, kot sem že omenil, kaže zelo dobro in glede na videno, bi jim privoščil obstanek. 

Swansea City so pred to sezono imenovali angleška Barcelona, saj so med drugoligaši dejansko navduševali in bil, recimo kar za klaso boljši. Tokrat se mu to ne more pripetiti, a dober vtis ostaja. Valižani so se zaenkrat dobro znašli me angleško elito, k čemur so pripomoglli tudi poletni nakupi. Danny Graham je kupljen od Watforda za 3,9 milijona, Wayne Routledge iz Newcastla za slabe 3,3 milijone, kongovec z angleškim državljanstvom Leroy Lita iz Middlesbrugha za 2 milijona eurov, nizozemski vratar Micher Vorm iz Utrechta za 1,7 milijona eurov in tako naprej. Pri odhodih, so podobno kot večina novih prvoligašev, naredili čistko, se znebili odvečnh in z upanjem na obstanek krenili v to, že nekaj časa trajajočo sezono. Tudi njim bi, tako kot preostalima dvema novincema, kar privoščil obstanek, še najmanj pa bi pogrešal spodnje tri.

Tudi Blackburn bo svoje mesto rešitve iskal med najslabšimi ekipami Premier league, za kar pa je še več možnosti po lanskoletni nesmiselni odpustitvi trenerja Sama Allardyca. Neverjetmo se sliši, da so kar 6,8 milijona eurov dali za povsem povprečnega Scott Danna iz Birmingham Citya, po 2,3 milijona pa za Sam Goodwillia iz škotskega Dundee Uniteda, črnogorca Simona Vukčevića iz portugalskega Sportinga in srba Radoslava Petrovića iz beograjskega Partizana. Dober deal se mi zdi 1,7 milijona eurov za nigerjskega napadalca Yakubu Aiyegbenija iz Evertona, pa prodaji Phill Jonesa za kar 19 milijonov v Manchester Unitred, bledega hrvata Nikolo Kalinića v ukrajinski Dnipro za 6 miljončkov, ob tem pa so se znebili še problematičnega senegalca El Hadji Diufa, avstralskega veterana Bretta Emertona in zimbabvejca Benjanija, ki je odšel v Portsmouth.

Wigan je moštvo, ki ga vidim v resnem boju za obstanek, saj ob čedalje močnejši konkurenci, le stežka drži korak z navedenimi, kar potrjuje tudi poletni prestopni rok. Reprezentant Omana Ali Al Habsi, ki je kupljen za 4,3 milijona eurov, pa španec Albert Crusat iz španske Almerije, za katerega je odšteto 2,3 milijona, škot Shaun Maloney, ki je kupljen za okoli 1,2 milijona, le niso tiste okrepitve, ki bi jim lahko zagotovile miren spanec kot pravimo, čeprav na drugi strani, pri prodaji tudi ni bilo večjih pretresov. Edini pravi minus je prodaja kongovca s francoskim državljanstvom Charlsa N’Zogbie, ki je za 10,8 milijona odšel v Aston Villo, medtem ko Stevena Caldwella, Jasona Koumasa in ostale dalo nadomestiti. Vprašanje ali bo to dovolj za obstanek.

Tudi Wolverhampton ni v veliko boljšem položaju, navkljub precejšnji aktivnosti na trgu, a dejansko je šlo bolj ali manj za posoje manj znanih in mladih igralcev. Še najbolj znana okrepitev je v Tottenhamu zavrženi Jamie O’Hara, za katerega so odšteli 4 milijončke, za Rogera Johnsona iz Birminghama pa kar 8, medtem ko je izkušeni nizozemski vratar Dorus de Vries prispel iz Swansea brez odškodnine. Pri odhodih dejansko ni nobenega omembe vrednega imena in lahko zapišem, da so nekoliko okrepljeni glede na prejšnjo sezono, a tudi tu se poraja vprašanje ali je/bo to dovolj za obstanek v najmočnejši nogometni ligi na svetu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.12.2011 - 22:05 - Kategorije: sezona 2011-12 -

S šestim kolom se je sklenila prva faza Lige prvakov, v kateri smo tokrat doživeli kar nekaj velikih/neprijetnih presenečenj. Na srečo sem jih še uspel videti, saj je v naslednjih dnevih nastopil siolov internetni mrk, in po zaslugi njihove odzivnosti, je tudi ta objava z debelo zamudo.

skupina A:

Mancester City – Bayern 2-0 (Silva 36, Yaya Toure 52) Villarreal – Napoli 0-2 (Inler 65, Hamšik 76).

Manchester City je imel pred tem zadnjim kolom le še nekaj teoretičnih možnosti za napredovanje, vendar le pod pogojem, da premaga nemškega nasprotnika in da v vzporednem srečanju skupine, španci zaustavijo italijane. Pri del jim je uspel. Z goloma Davida Silve in Yaya Toureja, ki je v zares veličastni formi, so dobili nemški Bayern z 2-0, a pomoči iz Španije ni bilo. Posledično so osvojili tolažilno tretje mesto, kar naj bi bilo eno od presenečenj in v spomladanskem delu jih bomo lahko gledali samo še v Europa league. Iz privoščljivosti so navijači mestnih rivalov peli Boring, boring Man. city, vendar jim že naslednji dan ni bilo več do prepevanja, a o tem nekoliko kasneje. Nemški Bayern je z rezervno postavo, baje zaradi gripe, pričakovano, izgubil, vendar kljub temu zadržal vodilno pozicijo in zasluženo so ponesli naziv ekipe, ki je pustila najboljši vtis uvodne faze tekmovanja.

Napoli je imel svojo usodo v svojih rokah/nogah in samo zmaga jih je vodila v naslednjo fazo tekmovanja. Do 65. minute so nekoliko sramežljivo poskušali priti do vodilnega zadetka, nato pa je z lepim strelom z oddaljenosti poentiral turški švicar Gokhan Inler in vroča napolitanska kri je dokončno zavrela. Napoli je svojo zmago v nadaljevanju potrdil še z golom slovaka Hamšika in z novimi tremi točkami zadržal željeno drugo mesto v skupini, pa čeprav so jim mnogi strokovnjaki svetovali opustitev boja v tem tekmovanju in fokusiranje na domače prvenstvo, beri italijanski naslov državnega prvaka. Čestitke Napoliju, ki je realno gledano eno od presenečenj tega tekmovanja, ne glede na vse in samo želim si lahko še podobnih uspehov kluba, ki sem ga vzljubil z Maradono v osemdesetih.

skupina B:

Inter – CSKA 1-2 (Cambiasso 51 / Doumbia 50, Berezucki 87) Lille – Trabzonspor 0-0.

Ruski CSKA je vstopil v zadnje kolo kot absolutni outsider, saj je za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja potreboval zmago v Milanu in remi med francosko in turško ekipo. A prav to se je zgodilo. Po prvem polčasu brez zadetkov so gostje iz Moskve povedli, ko je poentiral napadalec slonokoščene obale, Seydou Doumbia, medtem ko je Inter le nekaj trenutkov zatem izenačil z golom argentinca Estebana Cambiassa. Mož odločitve in heroj svojih navijačev pa je v 87. minuti srečanja postal Vasili Berezucki, ki je zadel za končnih 1-2 in ob novicah iz vzporedne tekme, se je lahko začelo noro rusko slavje, saj se je prvič v zgodovini tekmovanja zgodilo, da sta v naslednjo fazo, torej v osmino finala Lige prvakov, napredovala dva ruska moštva, CSKA Moskva in spodaj popisani Zenit. Italijanski Inter, ki je zagotovo v težki krizi, pa čeprav njihov rešitelj Ranieri tega ne priznava, se ni preveč obremenjeval s porazom v tekmi, ki za  njih ni imela nikakršnega pomena, saj so si že pred zadnjim kolom, zagotovili napredovanje v osmino finala. Njihov prioriteta naslednjih tednov, je domače prvenstvo, kjer zaenkrat zasedajo, za njih skromno deseto mesto, a z Ranierijem ni niti kaj boljšega za pričakovati.

V drugi tekmi skupine je turški Trabzonspor prišel v francoski OSC Lille po neodločen izid, stavničarsko rečeno po nulo/po x in to tudi dosegel. Odigrali so srečanje, kjer ni bilo zadetkov, a očitno turki niso računali, da rusi v vzporedni tekmi lahko slavijo pri italijanskem predstavniku. Vse skupaj je prineslo veliko razočaranje, Inter in CSKA sta napredovala v naslednjo fazo tekmovanja, medtem ko je Trabzonspor uspel ujeti le tolažilno tretje mesto, posledično tudi nadaljevanje sezone v tolažilni Europa league, francoski OSC Lille pa je zdrnil celo na zadnje/tretje mesto in je s tem ramijem, v katerem je miel kar 21 udarcev na gol nasprotnika, zaključil svojo letošnjo evropsko sezono.

skupina C:

Basel – Manchester United 2-1 (Streller 9, Frei 85) Benfica – Otelul Galati 1-0 (Cardozo 7).

Švicarskem predstavniku je uspelo nekaj v kar je malokdo verjel. Na domačem igrišču so v direktnem obračunu uspeli premagati sloviti Manchester United, kar jim je prineslo napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, angležem pa celo izpad oz. tretje mesto in Europa league. Najprej je, v 9. minuti srečanja, Xherdan Shaqiri, naturalizirani švicar precej nešportno, medtem ko se je na tleh zaradi poškodbe zvijal Nemanja Vidić, podal pred gol, kjer je zbegani De Gea samo odbil z nogo, na odbito žogo pa je naletel izkušeni Marco Streller in semafor je pokazal 1-0.  Še pred koncem polčasa je angleško moštvo ostalo brez svojega najboljšega posameznika, kapetana Nemanje Vidića, za katerega naj bi bila zaradi težke poškodbe, sezona že gotova. Saj ne veš kaj je hujše, poškodba takšnega igralca ali poraz/izpad iz tekmovanja v tako rani fazi. No, še pred dokončnim porazom je Manchester United, v drugem polčasu zaigral veliko bolje/ofanzivneje, imel kar nekaj priložnosti za izenačenje, a je minimalna prednost domačih ostala tja do 85. minute, ko je ponovno asistiral Shaqiri, poentiral pa še en prekaljeni domači igralec, Alexander Frei. Osramočeni gostje so uspeli samo znižati, doseči častni gol, v 89. je namreč zadel mladi Phil Jones, ki bo imel po poškodbi Vidića še večjo vlogo v moštvu v katerem počasi zmanjkuje prostora za počasnega Ferdinanda in še nekatere. Švicarski Basel je, moramo priznati, zasluženo napredoval v naslednjo fazo tekmovanja, s tem devilsom podrl vse sanje o še enem finalu, morebitnem naslovu Lige prvakov. Šele tretjič so izpadli v tej fazi tekmovanja, po ‘94/95 in 2005/06, bo to tretja črna pika, bi dejali v vrtcu, zanimivo pa je, da je to po več kot petih letih prvi gostujoči poraz v tem tekmovanju, škotski Celtic je namreč 2006 zadnji slavil proti ekipi Sir Alexa Fergusona, ki je hkrati, v zadnjih devetih gostujočih srečanjih prejela šele drugi in tretji zadetek. Po tekmi sem ostal brez besed, niti kletvic nisem mogel izustit.

V drugem srečanju skupine je portugalska Benfica z minimalno zmago, za katero je zadel paragvajec Oscar Cardozo, porazila romunski Otelul Galati in se kot vodilna ekipa skupine, uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja, medtem ko je romunski predstavnik izpadel, brez osvojene točke.

skupina D

Ajax – Real 0-3 (Callejon 14, 91, Higuain 41 ) Dinamo – Lyon 1-7 (Kovačić 40 / Gomis 45, 48, 52, 70, Gonalons 47, Lopez 64, Briand 75)

Ajax je imel pred zadnjim kolom, na drugem mestu, tri točke več od francoskega konkurenta in kar za sedem zadetkov boljšo gol-razliko, vendar jim to na koncu ni preveč pomagalo. Najprej so doma izgubili proti rezervnem moštvu Reala, ki je štedil moči za derbi španskega prvenstva, pokopala pa sta jih Callejon z dvema in Higuain z enim zadetkom. Nič ne pomagajo stokanja o sodniški krivici, o dveh razveljavlejnih golih in sumljivi tekmi v Zagrebu. Svojo usodo so imeli v svojih rokah/nogah, a jo niso znali izkoristiti in po pravici so tam kjer jim je mesto, saj menim da še niso na nivoju Reala, Lyona in podobnih. Tretje mesto v skupini jim je prineslo tolažilno Europa league, kar je tudi njihova realnost, ne glede na vse.

Francoski Lyon je bil pred praktično nemogočo nalogo, ki pa jim jo je v 90. minutah uspelo izpolniti in se obdržati v elitnem tekmovanju. Po zaostanku, ko je za hrvate zadel mladi Kovačić nič ni kazalo na to, a ob koncu prvega polčasa so uspeli izenačiti na 1-1 in v drugem polčasu povsem podivjati. Vprašanje, kaj se je dogajalo v slačilnicah med obema polčasoma, ali je dejansko lahko prišlo do dogovarjanja, prirejanja izidov, še posebaj če vemo, da sta nekaj dni kasneje v še eni hrvaši nogometni aferi, aretirana dva predstavnika sodniške organizacije. Pri hrvatih dejansko nikoli ne veš a kakor koli obrneš, nedopusto je da ekipa v elitnem klubskem tekmovanju, na vrhunskem nivoju, v samo enem polčasu prejme šest lahkih zadetkov, da se praktično preda in s tem omogoči skoraj neverjeten razplet v skupini. Podpiram idejo da se jih kaznuje, če se že dogovarjanja/podkupovanja ne more dokazati, se lahko vsa nešportno obnašanje/ravnanje. Lyona vse skupaj ni preveč briga, pravijo da nimajo nič z nečednimi posli, veselijo se drugega mesta in uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja, medtem ko je pri hrvaškem predstavniku povsem drugače. Pozabljeno je veselje ob vstopu/uvrstitvi v elitno klubsko tekmovanje, saj so uradno postali najslabša ekipa tega tekmovanja, v vsej njeni zgodovini. Do sedaj je bil neslavni rekord, 19 prejetih golov v prvi fazi tekmovanja, Žilina v prejšni 2010/11, Debrecen 2009/10, Dinamo Kijev 2007/08 in Ferencvaroš ‘95/96, medtem ko je Dinamo v tej, v šestih srečanjih, pokasiral kar 21 zadetkov. Seveda je trener Krunoslav Jurčić dobil odpoved, a to je v Mamićevem trgovskem projektu lahko tudi pričakoval. Hrvaški novinarji navajajo, da mu je sam podpredsednik oz. izvršni predsednik kot rečejo maksimirskem nogometnem Bogu, sestavljal enajsterice, perspektivni Mateo Kovačić je v predolih igral 2, 12, 22, 72, 5 in 34 minut, medtem ko je v evropski izložbi hrvaški wunderkind igral 62, 45, 45, 90, 90, in 79 minut. Prav v tekmah, kjer je igral največ, je Dinamo najvišje izgubljal, vendar pa je v zadnjem kolu dosegel gol in postal Dinamov najmlajši stelec v Ligi prvakov. Zaradi podobnih Mamićevih akrobacij, da so lahko igrali vsi, ki jih je nameraval prodati, je ubogi Jurčić igral v postavitvi 4-4-2, z rombom v sredini, Sammir, Kovačić, Badelj in še kdo pa se mu niso odolžili z dobrimi partijami in verjame se, da jim je cena kar precej padla. Brazilski veseljak/pijanček Sammir ostaja torej še vedno pri hrvaškem prvaku, ki je imel najboljšo ekipno partijo že v prvem kolu, v Zagrebu proti takrat še neuigranem Realu, ko je z dvojnim blokom na bokih, v postavitvi 4-4-1-1 uspel izgubiti samo z 0-1. V Zagrebu se v teh dneh išče naslednje trenersko ime, s katerim bi Mamić lahko manipuliral in služil s prodajo igralcev.

skupina E:

Chelsea – Valencija 3-0 (Drogba 3, 76 / Ramires 22) Genk – Bayer Leverkusen 1-1 (Vossen 30 / Derdiyok 79).

V derbiju dneva so si nogometaši londonskega Chelseja z gladko zmago, s 3-0, le uspeli zagotoviti udeležbo v naslednji fazi tekmovaja, za kar je najzaslužnejši veteran Drogba. Dva gola, vmes en Ramiresov in Valencija je šla v tolažilno Europa league, medtem ko je Chelsea ob remiju nemškega konkurenta, celo osvojil skupino. Zelo neprepričljivi se mi zdijo in v kolikor ne bo korenitih sprememb, se jim ne obeta nič dobrega.

Bayer Leverkusen si je drugo fazo tekmovanja zagotovil že pred tem zadnjim kolom, zato je odigral nekoliko manj zavzeto, kar je domače moštvo kaznovalo v 30. minuti srečanja. Lep Vossnov volej jih je držal v vodstvu tja do 79. ko je precej podobno zadel za goste še Derdiyok in srečanje se je končalo s prijateljskim remijem, kar pomeni, da gre Bayer Leverkusen v naslednjo fazo kot drugouvrščena ekipa skupine, medtem ko se Genk poslavlja.

skupina F:

Borussia Dortmund – Olympique Marseille 2-3 (Blaszczykowski 23, Hummels 32 – 11m / Remy 45, A. Ayew 85, Valbuena 89) Olympiacos – Arsenal 3-1 (Djebbour 16, Fuster 36, Modesto 89 / Benayoun 57).

Nemška ekipa je imela po dobre pol ure že 2-0 in v njih je še gorelo upanje, da se lahko uvrstijo v naslednjo fazo, v kolikor jim angleški predstavnik pomaga pri grkih. Vendar v času sodobne tehnologije se hitro razve kaj se dogaja na drugi strani Evrope in pad koncentracije je prinesel prvi francoski zadetek, po predložku z desne, je poentiral Remy in tudi francozom so se prebudili apetiti o napredovanju. Iz minute v minuto so rastli in po izenačenju v 85. minuti, ko je bilo domačim že čisto vseeno, je Riberyev naslednik Valbuena, s solo akcijo in strelom z roba kazenskega prostora v 89. minuti, poskrbel za vodstvo z 2-3 oz. za nove tri točke, beri za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja.

Angleški Arsenal je s svojo rezervno postavo, gostoval pri Olympiacosu, ki je imel kar precej možnosti za napredovanje. Za začetek so morali grki najprej premagati Arsenal, kar ni tako preprosto ne glede na njihovo pomlajeno moštvo in tja do pol desetih se je vse odvijalo po njihovem planu. Gladkih 2-0 in vodstvo domače ekipe v Dortmundu je pomenilo grško napredovaje, vendar se je v drugem polčasu marsikaj spremenilo. Za začetek je Arsenal preko Benayouna znižal na 2-1, vendar je Olympiacos uspel še enkrat zadeti in tekmo uspešno pripeljati do konca s 3-1, a v Dortmundu se je obrnilo, francozi so uspeli priti do senzacionalne zmage, ter grke zaviti v žalost, beri poslali v Europa league.

skupina G

APOEL – Šahtar Donjeck 0-2 (Adriano 62, Seležnjov 78) Porto – Zenit 0-0

Najboljše moštvo skupine je gostilo najslabše, vsaj lestvica skupine je pravila tako, vendar je samo srečanje pokaazalo, da ni vse tako kot pravi lestvica. Dejansko kvalitetnejša ukrajinska ekipa, je z goloma Adriana in Seležneva zmagala z 0-2, kar pa jim ni pomagalo preveč, saj so kjub zmagi ostali na zadnjem mestu skupine, ciprska senzacija imenovana APOEL pa je kljub porazu, odšla v naslednjo fazo tekmovanja kot najuspešnejša ekipa skupine.

V drugi tekmi skupine, v direktnem obračunu za drugo mesto je domači Porto potreboval zmago nad ruskim Zenitom, do katere pa kljub nekaterim lepim priložnostim, ni uspel priti. Kar 25:3 je bilo  razmerje v strelih, a noben od teh ni našel poti v mrežo nasprotnika, zaradi česar je do konca ostalo na začetnih 0-0 in razočarani portugalci so zaradi tega osvojili samo tretje mesto, kar pomeni, da se selijo v tolažilno Europa league, medtem ko Zenit ostaja še naprej v tej rubriki. Za nagrado, Spaletti zahteva dve prvoklasni okrepitvi, v nasprotnem pa je najavil celo z odpovedjo.

skupina H

Barcelona – BATE Borisov 4-0 (Roberto 35, Montoya 60, Pedro 63, 88-11m) Viktorija Plzen – AC Milan 2-2 (Bystron 89, Duris 90+3 / Pato 47, Robinho 49).

V tej skupini je bilo vse jasno že pred zadnjim kolom. Barcelona je praktično s povsem spremenjeno enajsterico, v kateri je bila kopica igralcev iz B ekipe, gladko s 4-0 odpravila beloruskega predstavnika in kot kaže, se jim za prihodnost ni treba bati. Katalonski mladci, so odigrali skoraj perfektno srečanje in se trenerju Guardioli na najlepši možni način, zahvalili za zaupanje, prvotimci pa so mu nekaj dni kasneje podarili še zmago v El Clasicu, kjer so v Madridu z 1-3 porazili Reala in na klubsko svetovno prvenstvo odhajajo v idiličnem ozračju.

V vzporednem srečanju si je AC Milan privoščil nonšalanco in po zanseljivem vodstvu z 0-2, v zadnjih trenutkih srečanja dopustil češki ekipi izenačenje. Bystron v 89. in Duris v tretji minuti sodnikovega podaljška, sta poskrbela za še eno presenečenje kola, ki pa ni imelo večjih posledic oz. ni igralo nobene vloge pri končni razporeditvi. AC Milan bo kot druga ekipa skupine, nadaljeval tekmovanje v tem tekmovanju, medtem ko si je češka Viktorija iz Plzna zagotovila tretje mesto in nastopanje v Europa league.

  • Share/Bookmark