Zapisal izmisljeni | 17.07.2011 - 01:22 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Z zadnjima dvema dvobojema v skupini B, Paragvaj – Venezuela in Brazilija – Ekvador, se je sočasno zaključila tudi prav faza tekmovanja oz. 43. Copa Americe in dobili smo še zadnje udeležence četrfinalnih obračunov. Poleg že kvalificiranega presenečenja prvenstva, Venezuele, so bile do samega konca v napetosti še preostale tri ekipe te skupine, ki so iemele možnosti/svojo računico za napredovanje in seveda, Kostarika, tretjeuvrščena iz skupine A.

copa

Paragvaj – Venezuela 3-3

Presenečenja na tem prvenstvu, konkretno tudi v skupini B, so pripeljala do tega, da je bila pred zadnjim kolom prve faze tekmovanja, Venezuela edina sigurna za napredovanje in njim je bil obračun s Paragvajem samo prestiž. Zanimivo, da je Venezuela redka, verjetno edina južnoameriška država v kateri nogomet ni najpopularnejši šport, temveč je to baseball, a ko pridejo na vrsto uspehi, je podobno kot povsod. Vsi se silijo v ospredje, še najbolj pa razni lokalni politiki, celo kontraverzni predsednik države Hugo Chavez naj bi preko Twitterja nahvalil nacionalno nogometno vrsto in jo primerjal s Pepelko, medtem ko je selektor Farias ostal skromen in realen z izjavo, da so zaenkrat prvi in da je očitno, da jim je uspelo narediti velik uspeh. In prav ima, Venezuela je bila uvrščena v četrtfinale še pred tem dvobojem v katerem je imel tudi njihov nasprotnik, Paragvaj, svojo računico.

Paragvajce je v četrtfinale peljal že neodločen izid in udeleženci četrtfinala z zadnjega svetovnega prvenstva so bili pred vnovičnim četrtfinalom, le da je bila tokrat namesto Nove zelandije, Venezuela. Oteževalna okoliščina je bil izostanek njihovega selektorja Gerarda Martina, ki je bil kaznovan s prepovedjo vodenja ekipe, potem ko ni preveč dobro prenesel tistega remija z brazilci v drugem kolu, konkretno last-minute gola, zaradi česar je verbalno napadel kolumbijskega sodnika Roldana.

Zaradi odsotnosti oz. krajšega dopusta, tokratnih reakcij po srečanju ne poznam, a predvidevam, da so bile zaradi napetega razpleta burne, saj je reprezentanca Venezuele po kapetanski borbi Rincona in natančnega strela, že izpostavljenega Jose Salomaona Rondona, v 6. minuti povedla z 0-1, v 34. pa je po prostem strelu in kaosu pred venezuelskim golom, ko je glavni sodnik spregledal že dosežen gol, le zadel Antolin Alcaraz in izenačil na 1-1. V drugem polčasu je serijo golov odprl Lucas Barrios, ki je v 64. minuti po strelu iz kota in poskusu rezervista Vadesa, iz neposredne bližine zadel za vodstvo paragvajcev z 2-1, nato pa gledalci na stadionu Padre Ernesto Martearena niso videli golov do same končnice. Reprezentanca Venezuele je pritiskala za izenačenje, nekajkrat nevarno poskusila, vendar je bil šele v 86. minuti dosežen nov zadetek, na nesrečo venezuelčanov pa je zadelo nasprotno moštvo. Po prostem strelu Aureliana Torresa z desne, je z glavo zadel Christian Riveros in Paragvaj je le nekaj minut pred koncem vodil s kar 3-1, vendar so ponovno slabo odigrali v končnici in nasprotniku dopustili zadetek, tokrat celo dva oz. izenačenje in točko, ki jih je v četrtfinalni obračun postavila nasproti brazilcem. Po daljši akciji in nekoliko sreče venezuelčanov, je žoga le nekako prišla do rezervista Nicolasa Fedora, znanega tudi kot Miku, kateri je v 89. minuti z natančnim strelom z 10-ih metrov znižal na 3-2, v sodnikovem podaljšku oz. v 92. minuti srečanja pa je Grenddy Perozo, po strelu iz kota in skoku golmana Vege, v nasprotnikovem kazenskem prostoru, iz neposredne bližine zadel za 3-3 in verjamem, da je paragvajski selektor Gerardo Martin spet popizdil. Posnetek srečanja z napeto končnico je  TUKAJ.

Brazilija – Ekvador 4-2

Argentina in Urugvaj sta si v tretjem/zadnjem kolu prve faze tekmovanja, le uspeli zagotoviti udeležbo v četrtfinalu, izkazalo se je, da se bosta tam celo pomerili med sabo, in brazilska reprezentanca je bila na vrsti kot zadnja od favorizitanih ekip za naslov, ki so pred koncem, že omenjene prve faze, visele oz. strahovale za napredovanje. A ta strah le ni izgledal tako strašno, vsaj če se pogleda na renome obeh ekip. Selecao, kot imenujejo brazilsko reprezentanco je na zadnjih petih južnoameriških prvenstvih, osvojila kar štiri, torej 1997, 1999, 2004 in 2007, le 2001 se je vrinila Kolumbija, pri tem pa je tudi njihova ekipa poimensko superiorna ekvadorski, ki za povrhu nastopa še brez svojega najboljšega igralca Antonia Valencije, kateri si je poškodoval gleženj že v prvem kolu proti Paragvaju.

No, tudi Ekvador je imel svojo računico, sicer veliko manj verjetno, a vseeno. Zavedali so se, da so svoje šanse zakockali že pred obračunom z brazilci, v remiju s Paragvajem in predvsem v porazu z Venezuelo. Zaradi tega, bi za napredovanje morali premagati brazilce in kot radi rečemo upanje umira zadnje, še posebaj če se pogledata obe predhodni brazilski predstavi, ki sta bili daleč od kakovosti, ki bi jo lahko/morali ponuditi. Uboga partija proti outsiderju skupine, Venezueli in pa last-minute izenačenje proti Paragvaju ne more nikogar zadovoljiti in prvenstvo so si predstavljali zagotovo predstavljali drugače.

Njihovi lastni navijači so se jim posmehovali in skandirali ime brazilske nogometašice Marte oz. Marte Viera da Silve, ki je sočasno nastopala na ženskem svetovnem prvenstvu v Nemčiji, kjer pa je tudi nekoliko presenetljivo brazilska reprezentanca že izpadla. Usodno je bilo četrtfinale, za katerega se je moška reprezentanca še borila.

Ob vsem skupaj bi še izpostavil razvpitega Neymara, ki tako kot njegova reprezentanca, ne igra v skladu s pričakovanji in podobno kot Diego Forlan za Urugvaj in predvsem Lionel Messi za Argentino tudi on ne igra na svojem/vrhunskem nivoju, zaradi česar je za navijače in novinarje eden od glavnih krivcev dosedanjega neuspeha. A podobno kot argentinecm je tudi Neymar v tretji tekmi le pokazal nekaj svojih značilnih kvalitet, zaradi česar so se takoj pričeli hvalospevi, a mene še ni prepričal. Stari video posnetki, kjer lahkotno preigrava in zabija gole ua Santos so čisto drugi svet.

In da bodo brazilci proti ekvadorcem drugi svet je pričakovala velika večina, pa kar ni bilo tako, ne glede na rezultat. Uvodni gol je v 29. minuti srečanja, po natanćni podaji Andre Santosam dosegel Pato, Robinho je stresel vratnico, že v 38. minuti pa je Felipe Caicedo z obilno pomočjo brazilskega vratarja Julia Cesara oz. njegovim kiksom, s strelom z 20-ih metrov izenačil na 1-1. V drugem polčasu je že v 50. minuti, goleado napovedal osporavani Neymar, ki je zadel po še eni lepi potezi/podaji klubskega soigralca Gansa, a je Ekvador, spet po devetih minutah izenačil, namreč v 59. minuti srečanja je še enkrat zadel novi igralec španskega Levanteja, Felipe Caicedo, ki se je z lepim obratom znebil čuvajev in s strelom z roba kazenskega prostora izenačil na 2-2, pri čemer sem imel občutek, da bi Julio Cesar spet lahko mnogo bolje posredoval. Brazilci so videli, da je vrag odnesel šalo, kot pravimo in že v 62. minuti so vnovič povedli, po strelu Neymara je tokrat napako storil ekvadorski vratar, kateremu  je žoga izskočila iz naročja, Pato pa jo je uspel potisniti v gol za 3-2. Končnih 4-2, je v 72. minuti srečanja dosegel Neymar, kateremu je odlično asistiral razpoloženi Maicon, po prodoru po desni strani, kjer je očitno iz moštva iztisnil Dani Alvesa. Št. 13 oz. Maicon je bil po mojem mnenju eden boljših na igrišču, s tem pa tudi eden od zaslužnejših za zmago in napredovanje brazilcev, ki so v skupini B le zasedli prvo mesto. Kot je že v navadi, skrajšani posnetek srečanja, TUKAJ.

Torej brazilci, pred presenetljivo dobrimi igralci Venezuele, Paragvaj s tretjim mestom oz. s tremi točkami in boljšo gol razliko od Kostarike iz A skupine, le v naslednji fazi, Ekvador pa se poslavlja. To pomeni, da bo Brazilija v četrtfinalu igrala proti Paragvaju, medtem ko bo Venezuela poskušala kaj več doseči v obračunu s čilensko reprezentanco.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.07.2011 - 12:14 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Z obračunoma Čile – Peru in Urugvaj – Mehika, se je razpletla tudi C skupina, v kateri sta si pred odločilnimi dvoboji, naslednjo fazo že zagotovili reprezentanci prvega obračuna, torej ob 00.15 uri, Čile in Peru.

logo

Čile – Peru 1-0

Potem, ko so argentinci rešili prvenstvo z uvrstitvijo v naslednjo fazo tekmovanja, je v skupini C visel še eden od treh največjih favoritov, h kateremu se vrnem kasneje, saj bi predtem še obdelal prvi par. Najprej bi dokončal povezavo z Argentino, ki je z zmago in zasedbo drugega mesta v A skupini prinesla olajšanje vsaj drugima dvema favoritoma, Urugvaju in Braziliji, katera sta posledično za napredovanje potrebovala le še po točko, Mehika tri, kar pa je zelo pomembno za prvi obračun skupine C, poraženec tega je tvoril četrtfinalni par z domačo, argentinsko reprezentanco.

Presenečen sem bil, ko sem videl postavi obeh reprezentanc, saj sta oba selektorja oz. Claudio Borghi in Sergio Makarian odločila za številne spremembe v ekipi, da bi se v nepomembnem srečanju izognila poškodbam glavnih igralcev oz. bi jih spočila pred odločilnimi obračuni. V odsotnosti strahu pred domačo reprezentanco v četrtfinalu, sta se setali ekipi z  nekaterimi igralci, ki ne dobivajo prepogosto priložnosti v prvih enajstericah, pri čilencih so zaradi tega manjkali Alexis Sanchez, Pablo Contreras, Arturo Vidal in Mauricio Isla, na drugi strani pa so pri perujcih manjkali Santiago Acasiete, Rinaldo Cruzado, Juan Manuel Vargas in Paolo Guerrero.

V tokratnem dvoboju, ki ga zaradi vojne teh dveh držav v obdobju od 1879 do 1883 imenujejo tudi Clasico del Pacifico, sta bili obe reprezentanci, ne glede na izostanke, kar aktivni in razpoloženi, še najbližje golu pa smo bili, ko je z leve prebil Paredes in podal za Beausejourja, kateri pa je bil za malo prekratek. Na drugi strani je bila najnevarnejša akcija, ko je Guevara po prostem strelu podal pred gol za Ballona, a je bil tudi ta nekoliko prekratek oz. prepočasen in izid prvega polčasa je ostal 0-0. V drugem se je nadaljevala dobra/ofanzivna igra obeh ekip, čilesnki selektor pa je še dvignil tempo z zamenjavami v katerih so v igro vstopili Alexis Sanchez in Jorge Valdivia, nekoliko kasneje pa še Gary Medel. V 60. minuti je do izraza prišla bojevitost obeh naradov, mogoče še stoletne zamere, saj je po prekršku Ramosa nad Sanchezom prišlo do petelinjenja, Beausejour in Carmona pa sta prejela rdeče kartone oz. bila izključena. Čilenci so postajali vse nevarnejši, priložnosti so se vrstile in kazalo je, da bo Peru težko zadržal remi oz. nulo, ki jim je očitno odgovrajala. Po izvrstni podaji Sancheza pred gol za Suaza, v 90. minuti srečanja, so perujci odbili v kot, po akciji iz tega pa je nesrečni perujski napadalec Carillo, ki je vstopil v igro v 76. minuti, premagal svojega golmana in Čile je povedel z 1-0. Za perujsko reprezentanco je še ostal čas za eno priložnost, globoko v sodnikovem podaljšku oz. v 94. minuti je namreč z atraktivno potezo poskusil Revoredo, a je ostalo pri samo enem perujeskem zadetku, na njihovo žalost v lastno mrežo in Čile je dobil srečanje z 1-0 ter osvojil prvo mesto v skupini. Kratek posnetek srečanja je, tako kot je že v navadi, v povezavi TUKAJ.

Urugvaj – Mehika 1-0

Pred dvema dnevoma je v obračunu Urugvaja in Mehike, mehiška kadetska oz. U17 reprezentanca, z zmago nad urugvajskimi vrstniki osvojila svetovno prvenstvo do 17 let starosti, posnetek TUKAJ, le nekoliko starejši mehičani pa tokrat niso bili kos mnogo izkušenejšim urugvajcem. Če se še malo vrnam na U17 prvenstvo, naj omenim da je bil to šele drgu mehiški naslov svetovnega prvaka v tej kategoriji, prvega pa so osvojili 2005, ko sta jih vodila Giovani Dos Santos in Carlos Vela, s kar 3-0 so v finalu odpravili Brazilijo za katero je med drugimi natopal tudi novopečeni zvezdaš Bruno Mezenga.

A pustimo to, da ne bom zašel še več kot že sem, včeraj sem že omenil, da so argentinci z zmago nad Kostariko, konkurentom iz drugih skupin olajšali delo in urugvajski reprezentanci je za napredovanje zadoščal že remi, medtem ko je Mehika lahko napredovala v naslednjo fazo samo z zmago.

Urugvajski selektor Tabarez je zaradi poškodbe/odsotnosti Edinsona Cavanija, igralni sistem 4-3-3 spremenil v 4-4-2, s Suarezom in Forlanom v konici in z dodobra premešano zvezno vrsto v kateri so bili tokrat Diego Perez iz Bologne, Egidio Arevalo iz mehiške Tijuane, Alvaro Gonzales iz Lazia in Cristian Rodriguez iz Porta. Poimensko več kot dovolj močna ekipa za načrtno in nato še nenačrtno pomlajeno mehiško reprezentanco, ki ima očitno veliko perspektivnih/kvalitetnih nogometašev, a nogomet je nepredvidljiv kar smo že spoznali tudi na tem prvenstvu. Urugvajci so bili definitivno pod pritiskom, a ta traja že od uvodnega poraza s čilenci, medtem ko je mehiška reprezentanca tu zaradi uigravanja in takšne sproščene ekipe znajo biti še kako nevarne, beri neugodne, kar so v prvih dveh srečanjih tudi mehičani dokazali.

V srečanju, ki si ga nisem ogledal v direktnem prenosu so bili boljši urugvajci, ki so že v 15. minuti povedli, po prostem strelu z desne in zmedi v kazenskem prostoru, je žoga nekako prišla do mehiškega golmana, ki pa jo je precej nespretno, samo na kratko, odbil do Alvara Pereire iz Porta, ki mu ni bilo težko zadeti z dveh metrov. Omenil bi še neučinkovitost Forlana, ki je v prvem polčasu povsem neoviran z desetih metrov zadel vratnico, v drugem polčasu pa prav tako neoviran ni uspel premagati mehiškega golmana, saj je s sedmih metrov poslal žogo preko gola in spomnijal je bolj na Forlana iz Manchester Uniteda kot pa najboljšega igralca zadnjega svetovnega prvenstva. Ne glede na to je urugvajska reprezentanca nanizala v drugem polčasu kopico priložnosti, da bi stežka naštel vse, pri čemer bi moral biti končni rezultat bolj vaterpolski kot pa minimalni, 1-0. Mehičani so resneje zapretili samo ob koncu, v 80. minuti srečanja, po prostem strelu, ko je bolivijski sodnik upravičeno, zaradi prepovedanega položaja razveljavil njihov zadetek oz. gol Rafaela Marqueza Luga in pomlajena mehiška reprezentanca prvenstvo zapušča brez osvojene točke, skrajšani posnetek srečanja pa je TUKAJ.

A niti ni tako slabo kot zveni, mehičani so se predstavili kot zelo dobra ekipa, ki pa ji zaenkrat še manjka izkušenj in v kolikor bi bili kompletni, torej v najmočnejši postavi, verjamem, da bi prav oni napredovali v naslednjo fazo tekmovanja oz. dosegli še kaj več.

Peru je v skupini C osvojil tretje mesto, za katero je že jasno, da jih pelje v naslednjo fazo tekmovanja, Urugvaj je s porazom zasedel drugo mesto in se bo v četrtfinalu moral pomeriti z domačo Argentino, medtem ko je prvo mesto v skupini osvojil Čile, ki čaka nocojšni razplet skupine B oz. njeno drugouvrščeno ekipo, med drugimi lahko tudi nezaželjeno Brazilijo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.07.2011 - 00:28 - Kategorije: 2011 - Copa America -

V drugem obračunu skupine A nas je čakal obračun Argentine in Kostarike, kar bi ga pred prvenstvom zlahka opredelili kot manj pomembno srečanje, vendar so si gauči, kot kličejo argentince, zakomplicirali situacijo z dvema remijema, za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja pa so nujno potrebovali zmago. Na drugi strani je v pomlajeno reprezentanco Kostarike v naslednjo fazo zagotovo peljal že neodločen remi, nekaj kombinacij za tisto tisto tretje mesto pa je bilo tudi ob morebitnem/pričakovanem porazu.

logo

Že večer prej je Kolumbija potrdila prvo mesto v skupini in se že uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja, kjer so po končanih dveh krogih že Venezuela, Čile in Peru.V preostalih petih tekmah se torej iščejo še štirje udeleženci, in pred zanimivo končnico bi se lahko zgodilo tudi, da bi izpadli trije največji favoriti. Argentina, Brazilija in Urugvaj.

Prvi so bili na vrsti argentinci, ki so v izogib sramoti morali premagati Kostariko, in njihov prvi finale je plenil pozornost novinarjev, ki so predtem že razpeli prvega zvezdnika moštva Lionela Messija. Genijalec iz Barcelone je prevarant v Argentini, je stavek ki sem si ga najbolj zapomnil, podobno pa so menili tudi navijači Albicelestea, kot ljubkovalno imenjejo argentinsko reprezentanco, za katero pa po prvih dveh kolih ni bilo preveč ljubkovalnih besed. Kot da pa to ni dovolj, argentinski mediji poročajo o razdoru v ekipi, kjer naj bi se močno sprla Messi in Burdisso, Zanetti je priznal svoje prepirke in slovenski ljubitelji najpopularnejše igre na svetu, se dobro spomnijo do kam takšne stvari lahko pripeljejo, saj zdaj že antologijski spor Zahovića in Katanca, ne bo nikoli zares pozabljen.

Mali genialec Messi igra za moj okus, na tem prvenstvu, vse slabše, strinjam pa se z Maradono, ki je povedal, da mu soigralci ne pomagajo preveč oz. ne kreirajo pravzaprav ničesar, kar bi Messi lahko izkoristil. Krivdo za to prelagam na njihovega trmastega selektorja, ki noče priznati določenih napak in argentinska reprezentanca sploh ni podobna ekipi, temveč skupku posameznikov, ki jih zanimata le lastna slava in bogati transferji, dve stvari ki sta se v nogometnu razrasli prek vsek meja. Ne strinjam pa se z Maradono v tistem delu, ko pravi, da samo idioti lahko kritizirajo Messija in da je bilo tudi z njim, beri Maradono, podobno pred Svetovnim prvenstvom ‘86 in kaže, da Maradona doživlja Messija preveč osebno oz. se preveč poistoveta z njim, kar je bil tudi eden od razlogov za njihov skupni neuspeh na zadnjem svetovnem prvenstvu, torej 2010.

Tokrat so imeli priložnost ta neuspeh še nadgraditi z izpadom že po prvi fazi tekmovanja, kar se jim ni pripetilo že od daljnega ‘83, zaradi česar je argentinski selektor Sergio Batista le popustil in svojo standradno enajsterico kar dobro premešal. Najprej je odstopil od igralnega modela 4-3-3 in ga transformiral v 4-2-3-1, pri čemer so iz ekipe izpadli Lavezzi, Tevez, Banega in Cambiasso, v ekipo pa vskočili madrižani Aguero, Higuain, Di Maria in Gago, najpomembneje pa, Messija je potegnil z mesta klasičnega napadalca, kjer je bil v prejšnih dveh srečanjih povsem odrezan od ostalih.

Na drugi strani je argentinec na selektorski klopi Kostarike, Ricardo La Volpe, s pomlajeno reprezentanco storil že več kot je večina pričakovala, malenkost pa jih še vedno deli do četrtfinala. V preteklosti je že znal zagreniti življenje svojim sonarodnjakom, saj jih je pred sedmimi leti, 10.7.2004, z reprezentanco Mehike, premagal na Copi v Peruju, dve leti kasneje oz. na SP 2006 pa so argentinci zmagali šele v podaljških, kakor tudi na zadnjem prvenstvu 2010, v Južni Afriki.

A pustimo La Volpeja, beri mehičane nekoliko ob strani, še čestitam jim za osvojeno prvenstvo U17, pa preskočimo na argentinskega selektorja Batisto, ki je z večino zdajšnih reprezentantov že osvojil Olimpijske igre 2008 oz. olimpijski nogometni turnir, čemur sem že posvetil prostor-in-čas TUKAJ. Zanimivo je, da ta posodobljena argentinska ekipa za obračun s Kostrariko, nekakšna kopija tiste iz 2008, preveri TUKAJ,  z Gagom in Mascheranom na položaju zadnjih veznih, Di Mario, Aguerom in Messijem pa v zvezi vrsti in krilnih položajih.

Tale Batista pa je trmast, po njegovem niso s tem spremenili načina igre, temveč samo zamenjali določene igralce, ki so imeli premalo energije itd. Ne, Batista je v obupu spremenil vse kar si je zamislil pred tekmovanjem in v tretje je šlo tudi njemu rado, saj je argentinska reprezentanca končno zaigrala v skladu s pričakovanji, Messi pa je po koncu srečanja izbran za najboljšega na igrišču.

Konec dober, vse dobro, zaenkrat.

V prvem polčasu se je slutilo/videlo, da so argentinci nervozni, igra kar ni stekla, čeprav so dominirali in imeli nekaj lepih priložnosti za vodstvo, a zmanjkalo je malo preciznosti in sreče. V pravem trenutku oz. v zadnji minuti prvega polčasa pa je, po strelu Gaga in obrambi kostariškega golmana, odbito žogo v mrežo pospravil Maradonin zet, Sergio Aguero, o katerem pa tast veliko manj filozofira kot o Messiju. Občutno pomirjena domača publika, je v drugem polčasu lahko videla tisto pravo Argentino, ki jo je pričakovala že od uvodne minute turnirja, a da se ne bi ponavljal, bi zapisal samo priimek krivca; Batista. Zelo osrednji reprezentanci Kostarike, ki je že zdavnaj presegla vsa pričakovanja, je ob prejetem golu postalo jasno, da je srečanje izgubljeno, vprašanje je bilo le za koliko golov oz. koliko jih bodo do konca še prejeli. Že v 53. minuti je še enkrat zadel Aguero, tokrat po podaji Messija, v precej podobni akciji, v 64. minuti, pa je po še eni lepi asistenci Messija, zadel Di Maria in argentinci so vodili že s 3-0, njihova nogometna predstava pa je bila za sladokusce, kot znamo reči. Popolna dominanca, ki jo je nekoliko zasenčila slabša realizacija, ne glede na visokih 3-0, saj je Higuain zastreljal kar precej lepih priložnosti, tudi dvakratni strelec Aguero bi lahko svoj učinek še zvišal, Burdisso je z glavo zadel prečko, Lavezzi vratnico itd. Šopek najlepših in vse tri gole si lahko ogledate TUKAJ.

A kot sem že zapisal, konec dober, vse dobro, argentinska reperezentanca je s to zmago rešila prvenstvo, verjetno tudi vsaj zaenkrat preprečila izgrede, kot so bili ob izpadu slovitega River plata v drugo ligo. No, pa če sem že omenjal Maradono zgoraj, na večer velike zmage je pobral nekoliko slave z nesrečo, v kateri je bil udeležen z avtomobilom, a ni bilo nič hujšega, bolečina v kolenu, pregled v bolnišnici, polnilo za časopise, argentinski/maradonin standard.

Argentina se je torej, šele v zadnjem krogu prebila do drugega mesta v skupini A in bo v četvrtfinalu prvenstva igrala proti drugi ekipi skupine C, kjer se bo v roku nekaj ur več vedelo. Čile, Peru ali Urugvaj, medtem ko Mehika lahko še upa na tretje mesto, saj dva od treh peljeta v naslednjo fazo in Kostarika upa, da je s svojim tretjim mestom v skupini A, zbrala dovolj točk za napredovanje, čeprav močno dvomim.

Ne glede na to so odigrali dober turnir, presegli vsa pričakovanja in nam pokazali, da imajo kar nekaj dobrih/zanimivih mladeničev za obetavne nogometne kariere, tu mislim predvsem na Joela Campbella, najboljšega strelca letošnjega U21 CONCACAF prvenstva.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.07.2011 - 01:53 - Kategorije: 2011 - Copa America -

V bolj ugodni časovnici za evropske ljubitelje nogometa, torej ob 21. uri, je bilo odigrano srečanje skupine A, med Kolumbijo in Bolivijo, med prvouvrščeno in zadnjo/četrto reprezentanco navedene skupine in po tem zadnjem/tretjem kolu je stanje na lestvici ostalo nespremenjeno.

copa11

Kolumbija – Bolivija 2-0

Kolumbijska reprezentanca, si je s to zmago, že zagotovila napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, v kar nismo nikoli zares sploh dvomili, pa čeprav se dogajajo čudne reči oz. favoriti kiksajo, seveda posledično outsiderji beležijo uspehe.

In ko sem že zgoraj omenil časovnico, me preseneča, da se zadnje/tretje kolo prvega dela tekmovanja, sploh ne igra ob isti uri,  v  skupini A celo isti dan ne, in to bi lahko vodilo do kalkulacij, dogovarjanj, puščanju ter podobnem.

Vendar pa med kolumbijci in bolivijci ni bilo nikakršnega dogovarjanja, kofetarji, kot pravijo kolumbijski reprezentanci so svoje delo opravili v skladu s pričakovanji, zasedli prvo mesto v skupini in čakajo, domnevno lažjega nasprotnika, čeprav zaradi že omenjenih kiksov ne vedo/vemo koga jim bo usoda nanesla, lahko tudi Urugvaj ali Brazilijo. Skratka kolumbijska reprezentanca je svoje naredila, najprej je premagala eno od presenečenj prvenstva Kostariko, nato nadigrala a remizirala z Argentino, sedaj pa še odpravila bolivijce in prvo mesto skupine A je več kot zasluženo.

Čeprav bo slišati/brati čudno, se strinjam z ugotovitvijo, da je mogoče največji problem kolmbijske reprezentance, kako doseči zadetek, ne glede na to, da je njihov glavni špic, letos tolikokrat nahvaljeni portov Radamel Falcao, ki je zabil kar 39 golov v 42-ih tekmah sezone. Moreno in soigralci le nimajo tolikšnih golgeterskih sposobnosti, da bi v primeru slabega dne, že omenjenega prvega napadalca reprezentance, lahko nosili to strelsko odgovornost, čeprav me je tale mali Adrian Moreno iz nemške Herthe pozitivno presenetil.

Vendar tokrat je bil skladno s slovesom, prvi zvezdnik srečanja, prav Radamel Falcao, ki je že v 14, minuti srečanja zadel za 1-0, potem ko ga je Dayro Moreno, z izvrstno globinsko podajo skozi srce bolivijske obrambe, našel in tako prekaljenemu strelcu ni bilo pretežko premagati še golmana Bolivije. Že v 29. minuti srečanja je nesrečna trinajstka oz. Santos Amador, s prekrškom v kazenskem prostoru bolivijcev, zaustavil hitrega Pabla Armera iz Udineseja, katerega je pred kratkim nahvalil prijatelj, ki je igral prijateljsko tekmo proti njem/Udineseju in mehiškemu sodniku ni preostalo drugega kot dosoditi penal, medtem ko je karton izostal. Radamel Falcao je bil zanesljiv izvajalec penala in Kolumbija je povedla že z 2-o, naslednja ura nogometa pa je bila samo še formalnost. Kolumbijci so nadaljevali z nizanjem akcij, želja po še kakšnem zadetku pa je bila najbolj vidna pri atraktivnem napadalnem skoku Falcaja, medtem ko je nasprotnik poskušal zapretiti vsake toliko časa, a brez neke večje nevarnosti. Kolumbijski enosmerni promet, ki je izgledal kot nekakšen strelski trening pa tudi ni obrodil novih sadov, beri prinesel povišanja rezultata in tekma se je končala s samo 2-0. Da se bo vedelo o čem govorim/pišem je TUKAJ še skrajšani posnetek.

 Za konec bi še opozoril, da kolumbijska reprezentanca, ob vsem govoru o njihovi ofenzivni moči, v 270. minutah letošnje Copa Americe, še ni prejela zadetka in poleg čilenske reprezentance, so mi bili zaenkrat prav oni najbolj všeč.

Kar se tiče bolivijske reprezentance, ki je definitivno zaključila s svojo letošnjo udeležbo, v kateri je v treh srečanjih zbrala le eno točko, tisto uvodno z argentinci, ki bodo morali za sigurno napredovanje premagati reprezentanco Kostarike, ki je zaenkrat eno od presenečenj prvenstva. Sicer pa še to, bolivijski selektor Gustavo Quinteros je rojen prav v Santa Feju, kjer je bilo tudi odigrano to srečanje in zmaga z najmanj dvema goloma razlike za napredovanje v naslednji krog, je bila brzčas misija nemogoče, še posebaj ob dejstvu, ki sem ga že omenil v eni od prejšnih objav oz. bolivijski seriji tekem brez zmage.

Jutri oz. že danes, saj je ura že krepko čez polnoč, pa še odločitev o drugem udeležencu in morebitnem tretjem, v naslednji fazi tekmovanja, ko se bosta pomerila domača, neprepoznavna Argentina in presenetljivo dobra Kostarika.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.07.2011 - 23:44 - Kategorije: 2011 - Copa America -

S tekmami v skupini B tekme se je zaključil drugi krog 43. Copa America, v kateri favoriti padajo kot za stavo, če se smem tako izraziti in tudi tokrat je glavni favorit prvenstva, kiksal.

copa

Brazilija – Paragvaj 2-2

Prvi trije favoriti prvenstva, konkretno Urugvaj, Argentina in Brazilija, so tudi po drugem kolu ostali brez zmage, brazilci so v prevem kolu, povezava TUKAJ, ostali celo brez doseženega zadetka, pa čeprav je bila na drugi strani nič kaj nogometno ugledna Venezuela.

Veselje brazilcev ob kiksu največjih rivalov, argentincev z bolivijci, le dva dni kasneje pa so se znašli v isti godlji, ko niso uspeli zadeti proti, verjetno najslabši reprezentanci kontinenta. Še slabše, ostali so brez prave priložnosti za gol, zaradi česar so dežurni kritiki prišli na svoj račun kot pravimo. Neymar, Robinho, Pato in ostali nogometni velemojstri bi od sramu lahko samo zardevali in gledali v tla, ne pa da so izgovore iskali v slabo pripravljenem igrišču, sodniku in vsem možnim, s čimer so se mi še dodatno zamerili.

Brazilski selektor Mano Menezes je srečanje pričel z isto postavo kot uvodno srečanje, tudi menjave so bile iste, le v nekoliko drugačnem vrstnem redu, na koncu pa je bil tudi učinek isti, torej remi, kjub dvema doseženima goloma. A najbolje, da grem kar po vrsti, brazilska reprezentanca je odigrala še eno bledo srečanje, kar niti ne preseneča, saj v njihovi vrsti ne vidim pravega organizatorja igre in tudi brazilski selektor bi lahko uvidel/priznal da Ganso še ni sposoben nositi tolikšnega bremena, ne glede na njegovi asistenci, ki sta prinesli brazilcem oba zadetka. Še predtem je v prvem polčasu nevarno zapretil paragvajski napadalec Santa Cruz, na drugi strani pa Pato, ki je še pred kratkim obetal veliko več, a Ronaldinho in milanske diskoteke in striptiz bari so pustili svoj pečat. Torej že omenjena asistenca Gansa v 38. minuti srečanja do šahtarovega Jadsona, ki je z natančnim strelom z roba kazenskega prostora, dosegel reprezentančni prvenec in napovedal boljše brazilske čase,  je mogoče komu dala misliti, da je vsega konec za paragvajce, ki naj bi jih tudi na tem prvenstvu bodrila tista sexy Larissa Riquelme z mobilnim telefonom v jošk’n'grabnu. Trdoživi paragvajci so vrnili udarec v drugem polčasu, ko je v 54. minuti po samostojni akciji z leve, podal Estigarribia, Lucas Barrios je bil prekratek, Roque Santa Cruz pa ne in rezultat je bil poravnan na 1-1. Kot sem že omenil v eni od prejšnih objav, Santa Cruz je s tem, 25. reprezentančnim golom, izenačil reprezentančni rekord, z naslednjim pa bo zasedel sam vrh lestvice. Nonšalanca super-najstnika Neymara, ko je neuspešno preigraval paragvajskega golmana je bila kaznovana v 66.minuti srečanja, ko je rezervist Nelson Valdez, po hudi napaki Daniela Alvesa v brazilskem kazenskem prostoru in akciji Riverosa ter Santa Cruza, z nekoliko sreče zadel za presenetljivih 1-2, kar je ostalo na semaforju tja do 89. minute. Takrat je stekla lepa akcija brazilcev, v kateri je Ganso z elegantnim dotikom v priložnost spravil fluminensovega napadalca Freda, ki je spretno prišel do strela in zadel za odrešilnih 2-2. Brazilci so s tem remijem, skrajšani posnetek je TUKAJ, svojo usodo zadržali v svojih rokah, za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja pa potrebujejo zmago proti zadnjeuvrščenem Ekvadorju, kar pa res ne bi smelo biti pretežko, a če je uspelo Venezueli …..

Venezuela – Ekvador 1-0

Venezuelska reprezentanca je zaenkrat, ob Kostariki, kar največje presenečenje turnirja, saj je po dveh kolih zbrala že kar štiri točke in pred odločilnim, tretjim kolom je v kar lepem izhodiščnem položaju, vendar pojdimo po vrsti.Druga tekma v skupini B je prinesla spopad med dvema ekipama, ki še nikoli nista osvojile nobene Cope in je po mojem trdnem prepričanju ne bosta še nekaj časa, tokrat pa zagotovo ne, ne glede na vse. Venezuela, ki ji na hitro ne bi dal preveč možnosti niti proti Ekvadorju, je slavila kar na zadnjih treh medsebojnih obračunih, medtem ko je bila ekvadorska reprezentanca že šest zaporednih tekem brez zmage in tokrat tudi brez prvega zvezdnika moštva, poškodovanega Antonia Valencie iz Manchester Uniteda, kar je vse skupaj obrnilo na glavo.

V srečanju, kjer sta oba lahko veliko pridobila, je Venezuela z minimalno zmago, verjetno že iz nadaljenga tekmovanja izločila Ekvador, ki bo v zadnjem/tretjem kolu, tako igral za prestiž in poskušal izločiti slovito Brazilijo, kar mu lahko uspe že z remijem, z zmago nad cariocami pa bi si zagotovil kar naslednjo fazo tekmovanja, a je to zelo malo verjetno. Venezuelci so sinoči pošteno zbombardirali gol nasprotnika, saj so se njihovi poskusi, predvsem streli z oddaljenosti kar vrstili in le po zaslugi razpoloženega golmana Elizaga so ekvadorci držali nulo tja do 61. minute. Takrat pa se je venezuelcem vse povrnilo, vse kar do tedaj ni šlo v gol je bilo pretvorjeno v lepoto strela Cesara Eduarda Gonzalesa, ki je zadel, ne da bi razpoloženi ekvadorski golman trznil. Mojstrsko, s slabih 25-ih metrov za 1-0 in jasno je bilo, da ni vrnitve za ekvadorce, ki so imeli do tedaj samo nekaj bledih posamičnih poskusov. Ekvadorska napadalca Felipe Caicedo in Christian Benitez sta v nadaljevanju nevarno zapretila, a se rezultat ni spremenil, kakor tudi ne po vnovičnih poskusih Venezuele, ki je v zadnjem delu srečanja pretila predvsem iz hitrih nasprotnih napadov. To je na koncu pomenilo, da smo v skupini B videli prvo zmago, venezuelsko z minimalcem 1-0, kar jih je potisnilo na prvo mesto skupine, v kateri so poleg njih še favorizirani brazilci, četrtfinalist zadnjega svetovnega prvenstva, Paragvaj in sinoči premagani Ekvador. Skrajšani posnetek zgodovnskega uspeha ekvadorcev je TUKAJ

Za kakšen uspeh gre povejo podatki, da je Venezuela edina reprezentanca s tega kontinenta, ki še ni bila na svetovnem prvenstvu in predvsem, da je to njihova, šele, tretja zmaga v tem tekmovanju, na katerem se redno pojavljajo od ‘75.

Po mojem izračunu so se že uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja, ne glede na izid zadnjega kola proti reprezentanci Paragvaja, kar je kot sem že navedel zgodovinski uspeh te državice, medtem ko imajo možnosti za napredovanje tudi ostale tri reprezentance, Brazilija in Paragvaj s po dvema točkama, Ekvador pa z eno.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.07.2011 - 00:39 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Po rezultatskem kaosu oz. presenečenjih v skupini A, kjer bo šele zadnje kolo dalo dokončne odgovore o tem kateri dve ekipi bosta šli v naslednjo fazo tekmovanja, je bila tokrat na vrsti skupina C.

copa

Urugvaj – Čile 1-1

Eden od derbijev skupinskega dela tekmovanja, pred katerim je bil v boljšem položaju Čile, ki bi si ob morebitni zmagi že zagotovil napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, saj je v prvem kolu premagal Mehiko, medtem ko je bil remi Urugvaja s Perujem sprejet kot presenečenje, za urugvajce pa kot razočaranje.

Povezava do objave o prvem kolu skupine C je TUKAJ.

Urugvaj oz. četrta reprezentanca sveta, v navedenem prvem kolu, nikakor ni prikazala vsega svojea talenta, moči in znanja, zaradi česar so perujci presenetljivo vzeli ponujeno točko in ob morebitni zmagi nad pomlajeno mehiško ekipo, bi si skoraj že zagotovili udeležbo v naslednji fazi tekmovanja. Torej poleg, realno gledano najtežjega nasprotnika v tej skupini, so urugvajci tokrat nastopali še pod pritiskom, medtem ko je bil Čile relativno razbremenjen in po zmagi v uvodnem srečanju, je potreboval le še en pozitiven rezultat, po nekih izračunih celo samo eno točko iz dveh dvobojev. Zvezdnik prestopnega roka, Alexis Sanchez in njegovi soigralci so zelo kvalitetno moštvo, o katerem sem že kar nekaj napisal, da pa se ne bi preveč ponavljal, bi kar preskočil hvalospeve moštvu in omenil še njihovega selektorja, argentina Claudia Borghija, ki nadaljuje Bielsino poslanstvo, potem ko je ta odstopil in si ravno včeraj našel novo delo, po novem bo trener tega kluba. Borghi je pred srečanjem že napovedal, da ne bo preveč taktiziranja oz. odstopanja od čileanskega stila, torej napadalnega nogometa, ki naj bi ga njegovi igralci imeli v krvi.

A srečanje so ofenzivneje pričeli urugvajci pri katerih je do izjemne priložnosti prišel Suarez, potem ko mu je atraktivno podal Cavani, ki naj bi se kasneje poškodoval, zaradi česar mogoče ne bo mogel igrati v odločilnem, tretjem kolu. Netočnost Suareza, pa kasneje še Forlana, ki je prišel do strela po poigravanju čilenske obrambe sta bile kar edine prave priložnosti urugvajcev, medtem ko so na drugi strani čileanci pretili le s streli z oddaljenosti. A počasi so prevzemali vajeti igre, kot se reče in vedno več je bilo akcij pred urugvajskim golom, v samem finišu tekme pa sta bili tudi dve konkretni nevarnosti. Najprej je z desne zagrozil Isla, vendar bolj po naključju, saj je bila pred kazenskim strelom vanj nastreljana žoga, ki se je nato v loku vrnilaa preko urugvajskega golmana Muslere, do urugvajske prečke, ki je sinje modrim pomagala zadržati rezultat na nuli. Sledila je še akcija z leve, kjer je Beausejour prodrl in nevarno zapretil, centimetri pa so delili čilence od vodstva.

V drugem polčasu je Čile nadaljeval z ofenzivo, že v prvi minuti je imel 100% priložnost Jimenez, ki je z atraktivnim poskusom s peto, iz neposredne bližine zgrešil, v času največje dominance rdečih pa so urugvajci dosegli gol. V 53. minuti je namreč zadel Alvaro Pereira, potem ko je spretni Suarez premešal čilsko obrambo in lepo podal pred gol, zaradi česar igralcu Porta ni bilo težko zadeti in čilenci so se tako kot v prvi tekmi, spet znašli v zaostanku. Dobrih deset minut kasneje, točneje v 64. minuti je stekla čileanska akcija po levi,  Beausejour je podal do Alexisa Sancheza, ki je z natančnim strelom z 10-ih metrov izenačil na 1-1 in kar odleglo mi je, saj so čileanci moj tip ekipe, s polno preigravanj, atraktivnosti in lepih akcij. Tisti aktraktivnostim nagnjeni Luis Jimenez je imel nato še eno 100% priložnost, a je njegov strel z glavo odbranil Muslera, ki je imel kar precej dela/sreče še pri poskusih Isle in Paredesa z oddaljenosti. Nekako se mi zdi, da je urugvajska ekipa precej srečno izvlekla ta remi, saj so bili čilenci precej boljše moštvo, kar potrjuje tudi skrajšani posnetek TUKAJ  

Peru – Mehika 1-0

Menim da Peru, še posebaj pa Mehika, ne moreta daleč na tem turnirju oz. visoko proti vrhu, saj preprosto nimata v svojih ekipah pravaga materiala, beri igralcev za to. Perujski nogomet je že leta oddaljen od najslavnejših dni, vendar pa se je na zadnjih štirih Copah vedno nekako prebil do druge faze tekmovanja, čemur stremijo tudi tokrat, ne glede na poškodbe in izostanke glavnih igralcev, o čemer sem že pisal. In takšni, zdesetkani, so bili v prvem kolu kos favorizirani četrti reprezentanci sveta, torej Urugvaju in podobno kot so v skupini A, bolivijci morali oplemenititi remi z argentinci, z ousidersko/pomlajeno kostariško reprezentanco, je imel Peru pred seboj precej podobno mehiško ekipo.

Ti oz. mehičani so po osvojitvi naslova v svoji regiji, CONCACAF Golden cupu s selektorjem De la Torrom želeli na tem tekmovanju izkoristiti počasno priključevanje mladih upov, a so ti razočarali z razvratom oz. prostitutkami zaradi česar so bili kaznovai in mehiška ekipa se je nenadejano še koreniteje pomladila. Gre za večinoma igralce stare pod 22, brez večjih izkušenj, še posebaj na takšnih tekmovanjih in v konkurenci takšnih igralcev kot so tu, pa vendar so v prvem kolu padli častno. In če sem že primerjal s skupino A, tudi kostaričani so bili v takšnem položaju, pa so v drugem kolu vknjižiči vse tri točke, potem ko so premagali Bolivijo.

Tokrat pa ni bilo tako, Peru je dominiral skozi celotno srečanje in nanizal kopico lepih priložnosti, medtem ko je pri mehičanih nekaj poskušal samo Dos Santos, vendar en razpoložen igralec je bil premalo. V drugem polčasu je Pero zaigral še ofanzivneje, priložnosti so postale konkretnejše, Paulo Guererro pa je bil nesrečnik tekme tja do finiša, saj je kar nekaj lepih priložnosti zapravil oz. zgrešil. Vargasova vratnica in kasneje prečka iz prostega strela sta napovedal težke trenutke mehičanom, ki so v celem srečanju zbrali le štiri strele v okvir vrat in kazen je bila zaslužena. V 83. minuti je po akciji iz kota, zmedi v kazenskem prostoru mehičanov in nekajkratnem slabem izbijanju žoge, ta tudi s pomočjo sreče/naključja prišla do rezervista Guevare, ki je podal do Paula Guererra, izkušeni napadalec pa je dosegel svoj drugi gol na turnirju. A še pomembneje kot ta omenjeni drugi gol, ki ga je popeljal na vrh lestvice strelcev, je bil končni rezultat tega srečanja, torej 1-0, skrajšani posnetek TUKAJ,  in Čile se je s štirimi osvojenimi točkami izenačil na vrhu lestvice skupine C, skupaj s Čilom, s katerim bo v zadnjem/tretjem kolu odigral medsebojno srečanje.

Če sem prav preračunal remi oz. neodločen izid obe moštvi pelje v naslednjo fazo tekmovanja, ne glede na učinek papirantega favorita skupine, Urugvaj, ki mora premagati Mehiko oz. remizirati in upati na ugodne novice iz skupine A, saj gresta v naslednjo fazo tekmovanja tudi dve najboljši tretjeuvrščeni moštvi.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.07.2011 - 15:38 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Drugi obračun v skupini A se je igral dan kasneje kot prvi, časovnica, nad katero pizdim pa je baje tako pozna oz. kasnejša od predvidene, zaradi neke telenovele, ki jo bojda v Braziliji gleda kar 58% prebivalstva in če sem lahko nekoliko zloben me to niti ne preseneča, saj je 43. Copa America precej nezanimiva.

copa

Bolivija – Kostarika 0-2

Po slabih in neučinkovitih predstavah enega od favoritov prvenstva, domače reprezentance Argentine, ki je v prvih dveh kolih samo remizirala z Bolivijo in Kolumbijo, zaradi česar v tretjem kolu potrebuje za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja zmago nad Kostariko, slednja pa je v tem, drugem kolu iskala svojo oz. svoje prve točke na tem tekmovanju. V  prvem kolu je s precej sramežljivim/defanzivnim pristopom poražena od kolumbijske reprezentance, kar pa ni bilo nikakršno presenečenje.

A bolivijci so, po osvojeni točki z omenjenimi argentinci, polni samozavesti zaradi česar kostaričanom ne o lahko. Po CONCACAF Golden cupu, kjer so nastopili pred dnevi, so kostaričani, tako kot mehičani, prispeli na ta turnir z močno pomlajeno reprezentanco, katero vodi argentinski strokovnjak, pred leti selektor mehiške reprezentance, Ricardo La Volpe. Ta je bil ‘78 na svetovnem prvenstvu v Argentini rezervni golman argentinske reprezentance, ki je osvojila naslov svetovnega prvaka in v domovino se je vrnil z mlado/talentirano reprezentanco Kostarike s katero bi po uspešni igralski karieri, rad dokazal še uspešnost na selektorski. Pri tem je tu podatek, da so v tej reprezentanci samo štirje igralci, ki imajo več kot 10 reprezentančnih nastopov, kar trinajst pa jih je, ki jih imajo manj od pet in kot takšni so močni reprezentanci Kolumbije, v prvem kolu, nudili zelo dober odpor. Očitno je, da La Volpe ve kaj dela, kot radi rečemo, saj je z močno pomlajeno ekipo prišel nabirati izkušnje proti izjemno močnim reprezentancam in pred obračunom z Bolivijo, nisem pričakoval drugega kot veliko borbo, na kaj več pa tudi igralci niso upali pomisliti.

Bolivija, na drugi strani, je presenetila v otvoritvenem srečanju, ko je uspela remizirati z neprepričljivo Argentino, pri čemer je zgostila svoje vrste, zaprla vse pristope do svojega gola, limitirala, po nekaterih najboljšega igralca sveta, Messija in zasluženo osvojila to točko, a tokrat bi morala prikazati še kaj več. Predvsem mislim tu na ofenzivo in ne samo destrukcijo nasprotnikove igre, kar jim tokrat prav tako ni preveč uspevalo, ob tem niso uspeli organizirano napadati nasprotnika, tudi iz prekinitev ni bilo nevarnosti, pa čeprav imajo igralca za takšne situacije. Marcelo Moreno Martins, pa tudi strelec z uvodne tekme Rojas, nista bila preveč nevarna, kakor tudi niso bili njuni soigralci, prav nasprotno pa je bilo z mladimi kostaričani. Predvsem 21-letni Josue Martinez me je pozitivno presenetil, saj je bil konstantna nevarnost za bolivijski gol, že v prvem polčasu oz. v 27. minuti srečanja, pa bi kmalu zadel iz neposredne bližine, vendar je bil njegov strel z glavo, zblokiran. Od ostalih priložnosti iz prvega polčasa bi še omenil tisto dvomljivo situacijo iz 30. minute, ko je bil kostaričan Madrigal, po mojem mnenju, zaustavljen s prekrškom, a sodnik ni dosodil ničesar in prvi polčas se je končal brez zadetkov. V drugem je  bolivijska reprezentanca pričela nekoliko ofanzivneje, Alvarez je nevarno zapretil s strelom z roba kazenskega prostora, vendar je na drugi strani, v 59. minuti, prišlo do prvega zadetka na srečanju, ko je rezervist Guevara streljal z roba kazenskega prostora, bolivijski golman pa je uspel odbraniti oz. odbiti samo do, že hvaljenega Martineza, kateremu z dobrih šestih metrov ni bilo pretežko zadeti za 0-1.  Sledile so najboljše minute tega turnirja, bolivijci so se odprli, kostaričani pa so nanizali nekaj izjemnih priložnosti. 19-letni Joel Campbell, ki je prav tako odigral izjemno srečanje, je najprej iz prostega strela zadel prečko, Martinez je zatem, v hitrem nasprotnem napadu ušel bolivijski obrambni vrsti, vendar je golman Aries izvrstno odbranil njegov strel in zadržal tekmo v napetosti, v nadaljevanju akcije pa je bolivijski branilec Ronald Rivero z roko zadržal strel Mora in ekvadorski sodnik Vera je dosodil penal za kostaričane. Guevara je slabo streljal oz. izvedel penal, odbito žogo pa je še enkrat, s panterskim skokom, kot radi pretiravamo, odbranil bolivijski vratar, ki pa ni imel razpoloženih soigralcev, saj je le pet minut kasneje oz. v 75. minuti, Bolivija ostala le z devetimi igralci. Po izključitvi Rivera zaradi igranja z roko, je bil sedaj, zaradi prekrška za drugi rumeni karton, izključen še Walter Flores in številčno oslabljeni bolivijci niso imeli več pravih možnosti. V takšnem razmerju moči je Guzman iz prostega strela zadel vratnico in napovedal 78. minuto, ko je mladi Campbell, po lepi globinski podaji Mora, ušel bolivijski obrambi in zadel za 0-2 ter dokončno potrditev kostariške zmage, katero si v skrajšani verziji lahko ogledate TUKAJ.

Po zaključenem drugem kolu v skupini A je torej Kolumbija prva, Kostarika presenetljivo a zasluženo druga, favorizirana Argentina z vsemi svojimi zvezdniki samo tretja, Bolivija pa četrta.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.07.2011 - 00:20 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Po vrinjeni objavi o srbskem teniškem šampionu, nadaljujem s spremljanjem 43. Copa Americe, konkretno pričetka drugega kola oz. obračuna med domačo Argentino in Kolumbijo.

copa

Argentina – Kolumbija 0-0

Predno se posvetim samemu srečnju, najprej nekaj malega o prvem kolu, kjer smo ostali prikrajšani za atraktiven nogomet oz. za poteze velikih nogometnih mojstrov, ki smo jih tako močno želeli/pričakovali, saj vse bolj šablonski, evropski nogomet že dolgo časa ne ponuja tega romantičnega nadigravanja. Očitno se je ta trend razširil tudi v latinski del, kjer pa so favoriti doživeli razočaranja in lahko bi pričeli razmišljati o spremembi igralnega pristopa oz. se vrnili k že omenjeni romantiki, s katero so tudi beležili vse tiste predhodne uspehe.

Po drugi strani pa so se zgodile tudi nekatere pozitivne stvari, skrite v ozadju in podobno kot eden tuj nogometni portal jim bom posvetil nekoliko zaslužene pozornosti.

Prva stvar je, da na tem prevenstvu ni simuliranja, še posebaj v kazenskem prostoru, kjer so bili pravi mojstri igre naši balkanci in južnoameričani. Dejansko se ne spomnim nobenega konkretnega simuliranja, tudi brazilec Neymar, znan po takšni teatralnosti, je kar ostajal na nogah, ne glede na odločno in čvrsto igro, še eno od karakteristik latinskega nogometnega stila. Druga stvar, sodniki niso v nobeni tekmi direktno vplivali na rezultat, njihove napake so bile minimalne, še posebaj pa veseli, da imajo zelo dober občutek za igro, katero ne prekinjajo prepogosto, beri zaradi vsakršnih malenkosti. Všeč mi je ko do izraza pride čvrta/moška igra, vendar v okvirih dovoljenega. Tretja stvar, ki je dobila svoj prostor, je taktična disciplina, ki do sedaj ni preveč krasila ekip s tega področja, saj so vedno težili k potezi preveč kot rečemo, Bolivija, Venezuela, Peru, torej slabše reprezentance z dvojnim obrambnim blokom pa so s taktično disciplino uspevale favoritom presekati zvezne linije oz. obrambo od zvezne vrste in to od napada. Četrta stvar so osebe, konkretno golmani, ki niso na najvišji jakostni ravni, pa kljub temu ne delajo tistih začetniških napak kot njihovi slovitejši kolegi v Evropi in njenih tekmovanjih. Ariasa, Moreira, Elizage in ostali si zaslužijo prav posebno čestitko. In za konec še napetost tekem, če že atraktivnosti primanjkuje, imamo vsaj tesna in napeta srečanja, od šestih štiri remije in dve zmagi z minimalno prednostjo, torej golom več od nasprotnika, kar je po eni strani dobro, saj v zgodnjih jutranjih urah ne vemo kdo bo koga, po drugi strani pa je slabost to, da včasih bedim tja do pete ure zjutraj, pa ne vidim nobenega zadetka, kot je bilo v primeru tega derbija oz. srečanja argentine proti Kolumbiji.

Pa sem le prispel do argentincev, ki so v uvodnem srečanju uspeli doseči zadetek, a samo za izenačenje na 1-1, kar je ostal tudi končni izid in bolivijci so dokazali, da niso dobri samo na svojih 3637 metrih nadmorske višine, ko so 1.9.2009 demolirali prav, takrat maradonine argentince. A ostanimo pri domači repreznetnaci, torej argentinski, ki je ponovno razočarala nacijo, in po ubogih 1-1 z že omenjenimi bolivijci, sta največ kritik požela selektor Batista in seveda Messi, ki je še enkrat več razočaral v nacionalnem dresu, medtem ko v klubskem igra povsem drug igralec. Pred drugim krogom je bil torej ustvarjen enormni pritisk na domačo reprezentanco, ki je že kar morala premagati Kolumbijo, ki je predtem v prvem kolu dobila Kostariko. Derbi skupine je dobil še dodatno vrednost.

Pred 18. leti je kolumbijska reprezentanca, z Valderramo na čelu, v gosteh s kar 0-5 odpravila argentince, kar je njihov najhujši domači poraz in veliki Pele jih je najavil pred SP ‘94 kot glavne kandidate za naslov prvaka, a se je že kot mnogokrat prej in kasneje, pošteno ušetel.

Dolgo je že od tedaj in razmere moči naj bi se spremenile, Argentina sanja svojo 15. lovoriko, medtem ko Kolumbijo le redko kdo omeni, a zame so nagazna mina, Eden od tihih favoritov. Neefikasni argentinci, na čelu z udarnim triom Lavezzi, Tevez, Messi, so spet pričeli srečanje skoraj z isto postavo, ofanzivni trio je bil isti, zvezni trio prav tako, v zadnji liniji pa je izpadel Rojo, namesto njega pa je priložnost dobil Zabaleta iz Manchester Citya, kar prineslo selitev Zanettija na drug/levi bok. Selektor Batista je še vedno zaupal prvotni udarni enajsterici oz. večini teh, ne glede na kritike o efikasnosti pa je spreminjal obrambni del ekipe. Pastore spet ni dobil priložnosti, v prvi tekmi razpoloženi rezervist Di Maria prav tako, Gago je tokrat menjal Cambiassa, Aguero Lavezzija, Higuain pa Banego. Pa jebemti, kje je našel Gaga, ki je v celi sezoni v Realu, v španski ligi, v samo štirih tekmah zbral borih 99 minut, 99 pa jih je odigral še v treh tekmah pokalnega tekmovana, nekoliko boljši pa je bil s poškodbami načeti branilec Gabriel Milito, ki je v Barceloni, v 10-ih tekmah zbral točno 651 prvoligaških minut. Batista še kar upa na čudežnost Messija, ki pa ni vsemogoč in s podporo kakršno ima, je pred argentinci še več žvižgov negodovanja, ne glede na zapoved, da zanj ni potrebe vračati se več kot 25 metrov. Zatorej za argentinske selektorje, še vedno ostaja uganka, kako prebuditi Messija.

V tokratnem srečanju igranem v Santa Feju, na stadionu z zanimivim imenom Cementerio de los Elefantes/pokopališču slonov, je bil slab kot vsi soigralci, ki so imeli terensko premoč v uvodnih minutah, še najbližje zadetku pa so bili ob ponesrečenem predložku Cambiassa z leve. Na drugi strani je kolumbijska reprezentanca predstavila nekoliko bolj zaprto taktično variacijo 4-1-4-1, z zgostitvijo v zvezni vrsti, kjer so kmalu prevladali in v 20. minuti je strelec s prvega srečanja Adrian Ramos, iz neposredne bližine zgrešil prvo 100% priložnost. V 26. minuti pa je sledila priložnost srečanja/turnirja, ko je katastrofalno napako storil že omenjeni argentinski branilec Gabriel Milito, do žoge je prišel hitri Ramos, katerega je Burdisso s prekrškom zaustavil v kazenskem prostoru argentincev, a je sodnik Fagundes iz Brazilija lepo pustil prednost Daryo Moreno pa je z 10-ih metrov zgrešil prazen gol. Edina omembe vredna priložnost za argentince je bila, ko je Messi podal v prostor za Lavezzija, ta pa ni uspel premagati kolumbijskega golmana in še enkrat več sem se prepričal, da Lavezzi potrebuje vse preveč priložnosti za svojo kvoto zadetkov. Na drugi strani so kolumbijci poskušali s streli od daleč, Falcao in nesrečni Moreno nista bila dovolj dobra/natančna in prvi polčas se je končal z nepopularnih 0-0. V drugem polčasu je bilo precej podobno kot v prvem, argentinci so nekaj pletli in kvačkali, kolumbijci pa so bili veliko bolj konkretni, Pablo Armero in v pretekli sezoni izvrstni Radamel Falcao pa sta bila premalo natančna. Pri prvem je šla žoga za malo mimo gola, drugemu pa je strel odbranil argentinski vratar Sergio Romero, ki je bil po koncu srečanja tudi proglašen za najboljšega igralca srečanja, čičar skrajšani posnetek je TUKAJ, kar vam pove vse o razmerju moči na igrišču.

Argentinska reprezentanca na čelu s trmastim selektorjem Batisto, ki še vedno trdi da ne bo preveč menjal, ne igralcev ne filozofije, je bila izžvižgana na Pokopališču slonov in verjamem, da pa Kostarika ne bi smel biti pretrd oreh, na poti do prve zmage letošnje Copa Americe.

Kaj zapisati za kolumbijce, ki so dejanski junaki tega obračuna, pa so zaradi neprepoznavnosti argentincev, padli v ozadje celotne zgodbe? Brez prevelikega filozofiranja bi na kratko zapisal le, da so moje simpatije na njihovi strani, uspešne igre reprezentance pa že dajejo prve učinke, saj naj bi 24-letni Cristian Zapata iz italijanskega Udineseja prestopil v španski Villarreal, vrednost transferja pa naj bi znašala okoli 7 milijonov eurov. Verjamem, da je to le eden od transferjev kolumbijskih reprezentantov, ki bi znali biti to poletje zelo iskana roba, že pa se šušlja da naj bi tudi Falcao zamenjal klub, konkretno Porto s Chelseajem.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.07.2011 - 02:43 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Kot sem že zapisal v prejšnji objavi, me tale 43. Copa America že rahlo nervira, saj sem pričakoval bolj romantičen nogomet, kot mu radi rečejo, tisti latinski, s polno preigravanj in domiselnosti, s spektakularnimi potezami in predvsem spektakularnimi goli, a je vse to izostalo. V štirih do sedaj odigranih tekmah smo lahko videli samo tri zadetke, ob uvodnem kiksu domače Argentine z Bolivijo, in favorizirane Brazilije z ubogo Venezuelo, pa bolj slab celo mizeren nogomet, nekakšne neatraktivne taktične dvoboje, predvsem pa nemoč nogometnih velikanov. V obračunih skupine C sem upal na boljše.

 

copa

Urugvaj – Peru 1-1

Za reprezentanco Urugvaja sem v eni od objav že omenil, da imajo poleg Argentine, največ, 14 lovorik Copa Americe, kar pomeni, da bi jih lahko postavili ob bok, slovitejšim gaučom, kot pravijo argentincem, ki je danes še vedno ena od nogometnih velesil, navkljub suši zadnjih letih oz. desetletjih. Tudi dvakratni svetovni prvaki urugvajci oz. njihova nogometna reprezentanca, ki sem jo nekoliko podrobneje predstavil pred svetovnim prvenstvom se vbada s podobnimi, celo resnejšimi težavami, saj je od teh svetovnih naslovov minilo že lepo število let, zadnje Cope pa so osvojili ‘83, ‘87 in ‘95.

Do tega obračuna je urugvajska nacionalna selekcija zabeležila tudi največ nastopov na prvenstvu, 184, in bila kar devetkrat domačin prvenstva, na že omenjenem zadnjem svetovnem prvenstvu pa so bili najbolje uvrščena južnoameriška ekipa, v kolikor je kdo že pozabil.

Njihova udarna moč oz. sila ostaja odlično zbalansirana ekipa z izjemnimi napdalci in če sem že v prejšnih objavah pozabil omeniti, so po mojem mnenju v ozkem krogu favoritov. Samo predstavljajte si njihove ofenzivne zmogljivosti s trojcem Cavani – Suarez – Forlan, ne glede na nekoliko slabšo sezono Forlana in iskanje Suareza v novem okolju, Liverpoolu. Tudi obrambna vrsta izgleda kar dobro, golman Muslera izrasta v enega najboljših čuvajev, čvrsti kapetan Diego Lugano je preverjena klasa, Caceres je sprobal že kar nekaj izvrstnih evropskih prvoligašev, Pereira je iz Benfice, Victorino pa je tudi dober. Vendar se zdi, da Urugvaj nima fantasiste kot rečejo italijani, desetke bi rekli pri nas, igralca ki bi povezal vse skupaj in to ekipo postavil v elitni krog reprezentac. Gargano in Arevalo-Rios sta bolj garaška igralca, ki sta izvrstna v destrukciji igre, precej manj pa v sami gradnji, medtem ko mladi Lodeiro še ni dokazana kvaliteta, kar potrjuje tudi nastopanje v nizozemskem Ajaxu, ki je znan po ustvarjanju/brušenju talentov z vseh koncev sveta, Diego Perez pa tudi ne spada med top-igralce. Še dobro da napadalni trojec lahko kompezira del tega, a v kolikor bi se razigral npr. Lodeiro, bi znali iti tja do vrha.

Vendar pa to prvenstvo še naprej preseneča, saj je toliko hvaljeni in dejansko močnejši Urugvaj, samo remiziral z oslabljeno reprezentanco Peruja, ki je po poškodbah Farana in Pizarra, ostal še brez 21-letnega branilca Zambrana, na njihovo srečo pa se je še pravočasno opomogel Paolo Guererro iz nemškega Hamburger SV.

In prav slednji je reprezentanco, ki bo lahko vesela z uvrstitvijo v naslednji krog, povedel v vodstvo z 0-1, potem ko so urugvajci nanizali nekaj obetavnih akcij, se je zabliskala hitra akcija perujcev. Michael Guevara je v 23. minuti, izpred svojega kazenskega prostora, podal dolgo žogo na nasprotnikovo stran, kjer je spreti Guererro zdrvel mimo preveč statičnih/osamljenih Lugana in Victorina, preigral golmana kot ga je dan prej hotel ekvadorec in za razliko od tega uspel oz. zadel za vodstvo z 0-1. Urugvajci so še bolj  pritisnili in zvrstilo se je nekaj lepih akcij, v zadnjih trenutkih prvega polčasa pa so le uspeli zadeti oz. izenačiti, po lepi ekipni akciji in podaji v kazenski prostor pa je zadel spretni Luis Suarez in polčas se je končal z 1-1. V nadaljevanju oz. v drugem polčasu sta imeli obe reprezentanci svoje priložnosti za vodstvo, vendar do spremembe izida venderle ni prišlo, čeprav sta bila tista peruanska poskusa zelo nevarna, medtem ko je bil za urugvajce, najbližje zadetku Diego Forlan, a pozna se mu pad forme in natančnosti. Vse omembe vredne priložnosti in oba gola si lahko ogledate TUKAJ.

Čile – Mehika 2-1

Čile je poleg Ekvadorja in Venezuele ena od treh ekip, ki ni še nikdar osvojila Copa Americe in nekateri verjamejo, da je prišel njihov čas, saj imajo tokrat zelo kvalitetno reprezentanco. Ta se je v dobri luči, kot rečemo, predstavila že na lanskem svetovnem prvenstvu, tokrat pa so še nekoliko izkušenejši, čeprav tudi pomlajeni, in v ne toliko močni konkurenci bi njihova agilna, mlada, tehnično-izvrstno podkovana ekipa, lahko šla po toliko željeni/pričakovani prvi naslov. Zaenkrat so upravičili moja pričakovanja, saj so to uvodno srečanje proti pomlajeni Mehiki odigrali precej atraktivno, vsaj dopadljivo, za spektakularnost pa je še čas. Na desni je udinesejev dvojec Isla-Sanchez, na levi izkušenejši Beausejour, Suazo, na sredini sportingov Fernandez za njim pa meni izjemno všečni Vidal iz nemškega Bayer Leverkusena in odkritje španske La lige, Gary Medel iz Seville, kjer je igral kot posojeni igralec argentinske Boce Juniors. V kolikor so ti našteti vsi razpoloženi oz. v svoji običajni formi, verjamem, da je ni reprezentance na tem turnirju, ki bi jih lahko zaustavila, vendar pa, na žalost, njihova zadnja linija ne vliva preveč zaupanja. Eden od razlogov za to je tudi staromodna postavitev 3-4-3 oz. igra s tremi klasičnimi branilci, tokrat Jara – Ponce – Contreras, ki po pravici povedano niso neka svetovna top-klasa, poleg tega pa se igra s tremi branilci ne bazira na offside zamkah, temveč prevzemanju in dvojec Vidal – Medel bo moral tu veliko pomagati/prevzemati, kar pomeni nekoliko manj moči za ofenzivo. Dejansko gre za zelo težaven igralni sistem, kjer je potrebno veliko gibanja, sodelovanja vseh igralcev, pri čemer pa je težko nadzorovati to formacijo in seveda je tekaško zelo zahteven.

Alexis Sanchez ostaja ena od največjih zgodb tega poletja, saj se ga omenja kot okrepitev nekaterih najeminentnejših in najbogatejših klubov, bojda pa naj bi šel/bil prodan v Barcelono, kar je že po sebi dovolj zgovoren podatek za kakšnega igralca gre. Vidal ni toliko razvpit, a tudi zanj se borijo nekateri elitni klubi, predvsem Bayern in v kolikor dodamo še vse naštete posameznike pridemo do, še vedno mlade in precej neizkušene ekipe, ki zna biti precej nestabilna, saj njeni igralci še niso vajeni osvajanja lovorik oz. konstantnega pritiska, pri čemer se lahko pojavljajo določene težave oz. napake.

Ena takšnih se je zgodila v srečanju proti Mehiki, trenutek nezbranosti in mehičani so povedli, potem ko so čilenci končno demonstrirali nekaj od tega latinskega razkošja. Prvi je zapretil Sanchez, že v 4. minuti, pa Fernandez iz postega strela, Humberto Suazo dvakrat, v 40. minuti pa je po predložku z desne in slabem čileanskem izbijanju, z elegantnim strelom z glavo zadel 19-letni Nestor Araujo. Z njegovim prvencem v mehiški reprezentanci, v kateri je zbral 3 nastope, so mehičani povedli z 0-1 in obetalo se je še eno presenečenje Cope, vendar so čileanci še bolj navalili. V 59. minuti srečanja je Esteban Paredes vstopil v igro namesto  Beausejoura in osem minut kasneje oz. v 67. minuti, je po akciji iz kota in podaji/strelu Contrerasa zadel za izenačenje na 1-1, le šest minut kasneje, v 73. pa je po še enem udarcu iz kota, s strelom z glavo zadel Arturo Vidal in popolni preobrat je bil tu, ogledate pa si ga lahko TUKAJ.

S to zmago je Čile, začasno zasedel vrh lestvice skupine C, medtem ko je pomlajena reprezentanca Mehike pristala na zadnjem mestu, vendar po osvojitvi svojega prvenstva, konkretno CONCACA Golden cupa, so prišli na to tekmovanje s pomlajeno reprezentanco, ki naj bi jo pripravili za naslednja leta/tekmovanja. Ob tem so tik pred tem prvenstvom, zaradi preveč razuzdanega nočnega življenja iz ekipe izključili šest nogometašev in vpoklicali novince, skupaj jih imajo tu, v Argentini kar 10 in mehiška ekipa je ne glede na ime in sloves, veliki outsider, zaradi česar je treba spoštovati tudi tale častni poraz.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.07.2011 - 19:25 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Potem ko sem tekom cele nedelje v nedogled gledal posnetke in reportaže z uvodnih dveh srečanj, se vmes spočil s tenisom oz. finalom Wimbledona, je prijeten nedeljski večer minil ob direktnem prenosu tekme B skupine.

copa

Brazilija – Venezuela 0-0

Potem ko sta bili uvodni srečanji oz. tekmi A skupine precej povprečni, celo ne preveč kvalitetni, je razočaranje nadomestilo pričakovanje pravega južnoameriškega stila, ki so ga verjetno v zgodovini nogometa najbolj upodabljali brazilci. Taktične postavke in omejitve, zaradi katerih je umetnost priti sploh do priložnosti za zadetek so prevladale na 43. tekmovanju Copa Americe, točneje na teh omenjenih uvodnih srečanjih skupine A. Vendar pa je tudi branilec naslova, reprezentanca Brazilije, še od časov selektorja Dunge sve bolj garaška ekipa kot pa skupek nogometnih umetnikov, čeprav so jim imeli tokrat kar nekaj v prvi postavi. In prav ti so bili po mojem mnenju glavni krivci za slabo nogometno predstavo, prvič ker niso prikazali skoraj nič od nogometne umetnosti in drugič ker so zaradi njihove igre le v eno smer, torej naprej, soigralci igrali toliko bolj rezerivrano. Pato, edini klasični napadalec, si še vedno ni opomogel po milanovih divjih nočeh z Ronaldinhom in njegova kariera definitivno ni šla kot smo pričakovali, ofenzivni trio Robinho, Ganso, Neymar je bil še večje razočaranje, Robinho razen nove pričeske ni pokazal ničesar, Ganso je bil še najbolj znosen, medtem ko je bil Neymar kar neviden, glede na zmogljivosti, ki jih ima. Posledično sta bila Lucas Leiva in Ramires preveč statična, rezerivrana, ne preveč vpletena v ofenzivo in izostala je sva brazilska nogometna lepota. Konfuzija, bi najkrajše opisal prikazano, kjer ni bilo ničesar vznemirljivega, razen tistega udarca Pata oz. prečke v prvem polčasu, vse ostalo pa gre lahko v pozabo.

Vse bolj jasno je, da sta bila tista četrtfinala brazilcev na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih pravzaprav kar lep uspeh, pa naj zveni še tako nenavadno, a miljoni njihovih navijačev bi morali biti realnejši in priznati, da so ti cenjeni nogometaši/posamezniki, kot skupina oz. ekipa, zanič. Brazilski nogomet v uvodnem srečanju ni uspel premagati oz. doseči gola proti ekipi, ki je še edina s tega kontinenta, ki ni nikoli nastopila na svetovnih prvenstvih in to pove vse o moči in renomeju venezuelskega nogometa. Venezuela že leta nima niti enega samega nogometaša, ki bi si ga želeli vrhunski klupi in če sem pred dnevi izpostavil izkušenega Aranga, me je tokrat najbolj očaral Jose Salomon Rondon, ki ima za seboj odlično sezono v Malagi, kjer je v 30-ih srečanjih dosegel kar 14 zadetkov in če bo Malaga z novimi lastniki dejansko postala ena od vodilnih sil španskega nogometa, znamo o njem še kaj slišati.

Očitno vase zagledanim brazilcem svarilo z uvodnega srečanja med favoriziranimi domačini in bolivijci ni preveč pomagalo in v kolikor bodo nadaljevali v takšnem ali podobnem stilu, se jim ne obeta nič dobrega, ne glede na zveneča imena reprezentantov. Tokrat je brazilski selektor Mano Menezes poskusil z menjavami Robinho-Fred, Pato-Lucas in Ramires-Elano, vendar te niso prinesle rezultata oz. zmage in branilec Lucio, svojega jubilejnega, stotega nastopa za brazilsko reprezentanco, ne bo pomnil po dobrem. Podobno kot pri že omenjenih argentincih, na glavnega igralca Messija, je pri brazilcih največ kritik letelo na novega Peleja, kot mu pravijo nekateri oz. Neymara, ki tako kot soigralci ni pokazal nič posebnega.

Časa za popravne je še dovolj, a vsi poznamo tisto zlizano frazo, da so uvodne tekme ene najpomembnejših in diktiranje tempa brez materializacije oz. zadetka, z nekaj redkimi priložnostmi, predvsem v prvem polčasu, enostavno ni dovolj za ekipo, ki želi postati prvak kontinetna in uspavanka kot je bila ta, je verjetno težko ponovljiva. Po prvotnem navalu, presproščenemvzdušju v stilu lako čemo, se je v brazilce naselila nekakšna nesigurnost, bezidejnost in nervoza, ki ob razkrojenosti med ofenzivce in defenzivce ni mogla biti bolj očitna in reprezentanca Venezuele je s preudarno, čvrsto igro, uspela pošteno izbojevati presenetljivo točko, skrajšani posnetek pa TUKAJ.

Tudi brazilci, podobno kot argentinci, niso preveč dobro prenašali svoje nemoči in toliko hvaljeni Neymar je svoje veščine, namesto na terenu, razkazoval v tunelu oz. na poti v slačilnice, kjer se je stepel z osebjem nasprotne reprezentance, kar je že drugi incident v roku slabega meseca in bojim se, da bo še eden od brazilcev v nizu, ki so samo veliko obetali, pa zaradi glave, beri lastnih neumnosti, dosegli manj kot bi lahko.

Paragvaj – Ekvador 0-0

Druge tekme zaradi pozne oz. zgodnje/jutranje ure, priznam, nisem preveč dobro spremljal. Po mučenju in kinkanju sem ugasnil TV in preložil ogled do nadalnjega, a ker sem bil cel ponedeljek na izolskem soncu, se bo to zgodilo šele po objavi, torej v torek. Za začetek je TUKAJ skrajšani posnetek določenih priložnosti, saj sta jih imeli obe ekipi kar nekaj, vendar pa tudi tu tako kot v zgoraj obdelanem srečanju, zadetkov ni bilo.

Paragvajski nogomet, udeleženec zadnjega svetovnega prvenstva,  je že leta v nekem rahlem vzponu, njihov napadalni potencial, ki bi jih moral privleči vsaj do drugega kroga tega tekmovanja, pa je tokrat res ogromen. Roque Santa Cruz je že preverjen igralce, ki sicer iz wonderboya ni uspel izrasti v wondermana, po nemškem Bayernu in solidnem angleškem Blackburnu je obtičal v prebogatem Manchester Cityu, zaradi česar je naredil korak nazaj v Blackburn in kot za mnoge igralce tega prvenstva, tudi zanj velja, da išče tisto staro formo, njegov naslednji reprezentančni zadetk pa bo izenačitev paragvajskega rekorda, ki ga ima zaenkrat Jose Cardozo. Drugi iz omenjenega napadalnega potenciala je Lucas Barrios, ki sem ga v eni od  predhodnih objav označil za največjega/najboljšega igralca te ekipe, saj ima za seboj dve fenomenalni sezoni v Bundesligi, konkretno v Borussiji iz Dortmunda, kateri je odločilno pripomogel k vrnitvi v vrh nemškega nogometa. Tretji, ki bi ga izpostavil pa je Nelson Valdez, ki je prav tako nastopal v nemški Bundesligi, konkretno v Werderu in prav tako Borussiji iz Dortmunda, medtem ko je zadnjo sezono igral za Španski Hercules, v akterem je v 25-ih srečanjih dosegel solinih 8 zadetkov. S temi napadalnimi zmogljivostmi bi se lahko vpisali v zgodovino paragvajskega nogometa in še tretjič osvojili prvenstvo, še posebaj ker favoriti niso nič kaj prepričljivi. Uspeha iz 1953 in ‘79 sta že nekoliko zbledela.

Na drugi strani je bila ekipa Ekvadorja, kjer je širši javnosti poznan samo Antonio Valencia iz Manchester Uniteda, a še ta se je v prvem delu poškodoval in v drugem polčasu so morali ekvadorci igrati brez svojega prvega zvezdnika, čeprav je bil moj izbor za najboljšega igralca ekipe Christian Noboa. Valencia, ki je najbolj domač na krilnem položaju je igral nekoliko bolj zadaj, torej na desnem boku zvezne vrste, kar mi pravi, da so ekvadorci igrali nekoliko previdnejše, mogoče z remijem v mislih in prav to so tudi dosegli ne glede na poškodbo že omenjenega zvezdnika, ki si je poškodoval tisti gleženj zaradi katerega je predtem pauziral več mesecev, od 14. septembra 2010 do 12. marca 2011. V skladu z ekvadorsko tradicijo nogometnih neuspehov, med drugim tudi z neosvajnejem tega tekmovanja, menim da bo tudi tokrat tako, in njihove igre bodo morale biti na visoki ravni, če želijo po 12-ih letih posta vsaj med najboljših 8, dva četrta mesta, ‘59 in ‘93 pa sta samo še lep spomin.

Pa da ne pozabim na samo srečanje med paragvajci in ekvadorci, Paragvaj je bil aktivnejši pred nasprotnikovim golom in imel boljše priložnosti, a četvrtfinalisti zadnjega svetovnega prvenstva nisu našli žogi poti v sam gol nasprotnika, kot rečejo, navkljub zelo dobrim otvoritvenim dvajsetim minutam, ko sta svoje priložnostim zgrešila Barreto in Ortigoza. A najlepšo priložnost je imel zatem, hitri ekvadorec Christian Benitez, ki je nanizal tri paragvajske branilce, vendar tako kot bi mnogi južnoameriški nogometaši, hotel še golmana, kar pa mu ni uspelo. V drugem polčasu je bil Paragvaj spet nekoliko boljši, v lepih priložnostih sta se znašla Marcelo Estigarribia i Roque Santa Cruz, a kot je iz rezultata tekme razvidno, spet ni bilo golov in tale Copa America me počasi že nervira.

  • Share/Bookmark