Zapisal izmisljeni | 17.06.2011 - 13:45 - Kategorije: Film -

Še en slovenski film, pa čeprav ni v njem vse slovensko, npr. režiser, glavni igralec, kopica stranskih igralcev, deloma jezik filma, a da ne dlakocepimo, malo je kajmaka sa juga, malo je slovenske marmelade.

kim

Film iz leta 2003, je režiral priznani Branko Đurić, zvani Đuro, ki sem ga imel priložnost spoznati, se z njim celo nekaj časa družiti oz. biti njegov znanec, vendar se je vez nekako prekinila, a ne glede na to, je pri meni zapisan kot eden največjih.

Še predno je postal slovenac, je navduševal v legendarni seriji Top lista nadrealista, pa filmih Dom za vešanje in Kuduz, kasneje pa z Oskarjem nagranjenem No man’s land, pa Mali svet itd in nikoli ne bom pozabil, ko sem ga prvič, zmedenega in raztresenega videl v Ljubljani, če se ne motim, tik zatem ko je pribežal iz vojne Bosne, prijatelj pa kar ni mogel verjeti, da sem tako navdušen ob tam nekem bosanskem igralcu, kot sem bil leta kasneje ob pijači z Zravkom Čolićem, ki ga omenjajo v tem filmu.

Hkrati je režiser Đurić tudi glavni igralec filma, kjer upodobi bosanca Boža, polnega vseh možnih sterotipov kot so lenoba, naivnost, odvisnost od nogometa, neredno umivanje in še bi lahko našteval, na drugi strani pa je njegova Špela, prav tako polna sterotipov o poštenemu slovenskemu dekletu, ki je pridna za dva, beri oba, polna odrekanja, razumevanja, popuščanja. Vlogo te je odigrala Đurova žena, pevka/igralka Tanja Ribič, vlogo Božovega prijatelja pa že zdavnaj legendarni srbski igralec Dragan Bjelogrlić. Ta ima za seboj, od rane mladosti, že kopico vlog, ki so tudi po njegovi zaslugi že ponarodele, če samo omenim izdelke kot so Boško Buha, verjetno najboljša jugo-serija Bolji život, pa Crni bombarder, Lepa sela lepo gore, Rane, Rat uživo, Nataša, Ledina itd.

Torej, bosanac Božo je neodgovorni, leni, brezdelnež, ki se ne umiva redno, zato pa toliko bolj redno sedi/leži pred TV sprejemnikom in gleda fudbal in pije pivo, odgovorna slovenka Špela pa dela za dva, spet oba, se trudi, pospravlja, želi zanosti, si ustvariti družino itd. In ta dva nasprotna svetova se vseeno ljubita, vrela južnjaška kri dopoljnuje hladno, zategnjeno slovensko, hkrati pa se napaja z vsemi njenimi vrlinami in skupaj proizvajata nevaren cockatil, ki gre lahko hitro čez rob.

Ko se to zgodi, gre Špela nazaj k staršem, ki so še bolj stereotipno slovenski od nje, predvsem je spet izvrsten Vlado Novak v vlogi očeta, ki je ponižen slovenček, glasen za domačo mizo ob služabnici-ženi, a prestrašen v resničnem svetu. Tačas gre Božo v iskanje službe, a mu pot prekriža prijatelj Goran, ki je seveda, prav tako poln sterotipov, še bolj bosanski od bosanca Boža. Lagodno življenje, nastopaštvo, prevara tu, prevara tam, ko pa pride med prave igrače otrpne.

Eva od teh sta hrvaški glumac Rene Bitorajac, znan po partnerstvu z Đurom v že omenjeni No man’s land, hrvaški Naši mali kliniki, pa izjemno uspešni hrvaški humoristični seriji Bitange i princeze itd., in pa Saša Dragaš zvani Sale oz. Saša Vrtnar, po zaslugi edinega hita iz glasbene kariere. Tadva sta duo, ki dobi nalogo razturiti lokal, ki ni plačeval reketa, pri čemer številčno podporo nudita naša Božo in Goran, vendar se vse skupaj zalomi po zaslugi Špele.

Meni všečen izdelek, s kopico odličnih stranskih vlog v katerih nastopajo že omenjeni Novak, Bitorajac, Dragaš, Magnifico, Primož Petkovšek, Igor Samobor in ostali, z zelo resno tematiko prikazano na duhovit in zanimiv, predvsem neobremenjen način, kar je navdušilo tudi večji del slovenske publike, ki je z obiskom kino-dvoran povzdignila film do domačega rekorderja gledanosti. Lahko bi ga označil kot tipično Đurotovo delo, polno balkanskega humorja, tokrat umeščenega v slovensko urbanost, kjer je čadalje več prišlekov, ki se nikakor nočejo, ne morejo, ne znajo socializirati oz. umestiti v okolje v katerem so se, zaradi takšnih in drugačnih razlogov našli.

Knjižna uspešnica Gorana Vojnovića, Čefurji raus je precej podobna stvaritev in očitno je, da je večini slovenske javnosti všeč okus oz. kombinacija kajmaka in marmelade, pa naj si gre za, še ne zmešane sestavine kot sta lika Boža in Špele, ali pa že zmešano/namazano kombinacijo kot je lik Marka Đorđića.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.06.2011 - 00:36 - Kategorije: Film, spomnim se .... -

Pred dnevi je bil na TV spet slovenski classic, Poletje v školjki, eden od filmov naše mladosti.

pvs

Ne vem točno kateri praznik je bil, nekakšna proslava, ki jih v bivši državi ni manjkalo, šole prost dan oz. v sklopu šole obisk lokalnega kina in filmič z naslovom iz naslova, če smem biti nekoliko neizviren.

Poletje v školjki je zvenelo kot, da bomo videli še eden tistih brezveznih filmov, kjer prdci kot so Ivo Ban, Roman Končar in podobni mlatijo prazno slamo, v čisti slovenščini skladajo neumnosti in moralne nauke, učenci pa vso to modrost vpijajo.

A tokrat, beri takrat, ni bilo tako. Mularija oz. otroci so izvrstno nadomestili praveslovenske glumače in še najslabši se mi je zdel Dare Valič, ki je odigral očeta, glavnega junaka.

Ta je Tomaž, dvanajstletnik iz Pirana, ki je žal govoril čisto ljubljanščino in Tugo Štiglic si daljnega ‘85. ni upal to kar se tudi mnogi za njim niso, umestiti avtohtonega jezika okolja v filmsko okolje, v tem primeru primorščine oz. primorskega dialekta. Hrabri Tarantino je leta pozneje to uspešno izvedel z mojstrovino Inglourious basterds.

A to je ena redkih zamer, saj je tudi ta izdelek, generalno gledano, mojstrovina svojega časa in okolja, verjetno najboljši slovenski-mladinski film, kjer so lepo predstavljene problematika teritorjalnih sporov, ki vodijo v vojne, pa prva-prava ljubezen, prijateljstvo itd. Vse skuapj je precej lepo zapakirano v zgodbo odraščujočega dvanajstletnika, kot sem že zapial Tomaža, ki ga odigra David Sluga, ki se med počitnicami zaljubi v plesalko iz Ljubljane, Mileno, katero upodobi kar režiserjeva hčerka Kaja Štiglic. Sexy mladenka, če smem, obnori mladeniča, ki je obenem še vpet v terotiralne spore na relaciji Piran-Portorož, razdvojen med staršema, ki sta si nekako vzela čas zase, kot znamo reči in pa vpet v boj proti slabemu, beri tatvinam gojenih školjk.

Zanimiv je bil način reklamiranja, beri Tomosovih motorjev, o katerih smo po ogledu filma sanjali, če se ne motim, je Tomos ATX debitiral pred mojimi očmi in z današnjega vidika je vse skupaj kar malo smešno, kakor tudi znanstveno-fantanstična predstavitev računalnika, ki se pogovarja z junakom in rešuje njegove težave. Spomnim se, da sem bil nekoliko kasneje, pošteno razočaran nad spoznanjem, da takšen računalnik ne obstaja, vendar pa v tolažbo, mi v današnjih časih računalnik reši marsikatero težavo in življenje brez njega, bi bilo blago rečeno, precej drugačno. Čestitke Tugu, za vizionarstvo.

No, da se vrnem na samo zgodbo, ki pa jo ne bi želel preveč razkrivati, saj verjamem, da kjub vsemu, obstaja še precej tistih predvsem novodobnih, ki je še ne poznajo oz. ne vedo kdo sta Tomaž & Milena, kakšna sta takratna ples in glasba, kako medsebojno obačunavajo pirančani in portorožani, kako obračunajo s tatovi, kdo je Kaj, kdo je Vedi, kako smo včasih preživljali poletne počitnice itd.

Izjemen film, čigar premierni ogled mi je omogočila takratna socialistična država, republika ali šola, pojma nimam, vendar pa je bil s strani te, definitivno, v filmu prepoznan nauk, moralna nota, ki so nam jo kolektivno servirali, da bi se zaljubljali v poštena dekleta, bili medseboj prijatelji, se borili proti slabemu, imeli domače proizvode, imeli klasične družine, torej očete in mame, da bi peli in plesali, se veselili, hodili v kino, lizali sladoled, navsezadnje se ukvarjali tudi z računalništvom itd.

Prav nostalgičen sem postal ob ogledu te slovenske klasike, ki je zame v rangu filmov kot so Srečno Kekec, pa Benji, Zax & the Alien prince, The Goonies, Karate kid, E.T., Gremlins ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.06.2011 - 00:18 - Kategorije: Film -

Film, o katerem sem bral hvalospeve še predno je prispel v Slovenijo, na Liffe festival, sem z-download-al, vendar kot že mnogokrat prej potem kar nekako pozabil nanj oz. prestavljal trenutek ogleda.

Gomorra

gomorra

Pa bi pustil ob strani vse kontroverznosti povezane s samim delom, predvsem reakcijo mafijskih krogov in izgnanstvo pisca knjige Roberta Saviana,  po kateri je tudi nastal film, ki nas zelo nazorno popelje v slikovito mafijsko življenje Neaplja.

Mesto, o katerem smo že slišali marsikatero zgodbico in ki se je pred časom dejansko utapljalo v smeteh, ko so stavkali smetariji, katere naj bi jih bojda vodili neapeljski mafijski bossi, kar smo v filmskem svetu, vendar v ZDA, videli že v legendarnih Sopranovih, ima v tem delu svojo vlogo.

Roberto in Franco sta poslovneža, ki v filmski zgodbi skrbita za odlaganje nevarnih, strupenih, in prepovedanih odpadkov, pri tem sklepata kupčije, podkupujeta in mešetarita, vse za dosego cilja, kar se mlajšemu počasi prične gnustiti, vendar on še ni tako globoko v biznisu, da ne bi mogel kar odkorakati stran, čeprav močno dvomim, da je to v resničnem svetu možno. Ko si notri, ni poti nazaj, kar dodobra občuti Don Cira, old school type mafijca, bi rekli, ki deluje na svojem okolišu, beri pobira varščino za mafijskevbosse, medtem pa se tem, mlajša generacija, željna hitrega uspeha, postavi po robu in v takšnem stanju, mafijski vojni, ni pametno prositi za izhod iz pekla, v katerem si prej dokaj lagodno živel in ga povzročal drugim. Lagodja in pekla drugim pa želita sva samotna jezdeca z naslovnice, Marco in Ciro, nabrita bedaka, ki ne opazita ničesar drugega kot svojih poteb in njun propad na roparskih pohodih po tujem teritoriju je neizbežen. Temu se ne more izogniti niti krojač Pasquale, ki že leta dela za šefa, kateri je pod okriljem mafije in ko si krojač drzne prestopiti k kitajcem in zaslužiti še nekaj postrani, pride do tistega že omenjenega neizbežnega oz. neizogibnega. Kup neapeljskih usod se torej preplete pod okriljem lokalne mafije, ki je prisotna v vseh sferah življenja, in Gomorra nam zelo realistično predstavi mafijsko novačenja otrok kot je 13-letni Toto, katere nato porabijo za kurirje, obveščevalce, celo voznike kamionov in ki sčasoma lahko napredujejo po lestvici, do bojevnikov kot je njegov prijatelj iz otroštva, s katerim se izljubita in gresta vsak svojo mafijsko pot. Tu ni prostora za čustva in ko padejo prve žrtve, nas to ne preseneti, saj smo podobna dela že videvali.

A Gomorra je le nekoliko drugačna, posneta bolj realistično, z ostrimi rezi določenih kadrov, z igralci kot bi jih dejansko pobirali po neapeljskih ulicah, kar daje filmu nek unikaten okus. Okus po dokumentarnem, bi si upal reči, pa čeprav nam je jasno, da to ni. Neapelj je verjetno še hujši, okrutnejši, tako kot mafijske združbe, ki ga obvladujejo v praktično vseh sferah življenja in podobno kot, v meni najboljšem tovrstnem filmu Cidade de Deus, je tudi tu nekakšen insajderski pogled na to mafijsko sceno, pa čeprav naj bi še vedno veljala Cosa nostra oz. naša stvar, se je našel/upal nekdo, da nam je, širši javnosti, vse skupaj tudi prikazal/razkril, pa čeprav je vse skupaj že kar nekaj časa javna tajnost. Kriminal, politika, gradbeništvo, moda, trgovina s tem in onim, vse skupaj, z roko v roki.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.05.2011 - 19:04 - Kategorije: Film -

Vojni film iz leta 2001, ki se pri bitki za Stalingrad osredotoči na dvoboj dveh ostrostrelcev, legendarnega Vasilija Zajceva in majorja Koniga.

Enemy at the gates

enemy

Prvega upodobi angleški igralec Jude Law, ki sem si ga zapomnil predvsem iz zelo dobrega Talented Mr. Ripley, futurističnega A.I. Artificial intelligence, Road to perdition, Alfie, izjemnega Closer, All the kings men itd. Vasilij Zajcev je ovčar iz uralskega gorovja, katerega je njegov ded že kmalu naučil rokovanja s puško in ob bitki za Stalingrad je to svoje znanje dodobra izkoristil. S pomočjo komisarja Danilova, spretnega pisca, je postal idol tisočih ruskih vojakov, ki so v junaških zgodbah preprostega ovčarja našli ikono, katero so želili slediti. Ostrostrelec Zajcev je postal udarna vest, pri tem pa si ga je poleg Danilova, lastil tudi Nikita Hruščov, celo Stalin ga je sprejel in ni trajalo dolgo, da so tudi nemci reagirali.

Tu pridemo do drugega, Erwina Koniga, ki ga upodobi izjemni Ed Haris. Igralec z dolgoletno kariero in kopico izvrstnih filmov, med katerimi bi izpostavil The abbys, State of grace, Glengarry Glen Ross, The Firm, Apollo 13, Just cause, Truman show, A beautiful mind, A history of violence itd. Kot major Konig prispe v Stalingrad z eno samo nalogo in to je ubiti Zajceva ter s tem dotolči moralo ruskih vojakov, ki so še z zadnjimi atomi močmi, kot se reče oz. z vero v svojega nadčloveka Zajceva, branili mesto.

Kot sem že zapisal se film osredotoči na dvoboj dveh ostrostrelcev, ruskega ovčarja z urala, ki kmalu spozna, da ima opravka z boljšim od sebe in uglednega nemškega majorja, ki pozna pot do zmage, a mu jo prepreči požrtvovalnost vseh okoli Zajceva. Fanatična vera v njegove sposobnosti, vodi nekatere druge akterje v pogubo, med drugimi tudi mladega fantiča Sašo, Koulikova, tudi komisarja Danilova, za katerega sem pozabil omeniti, da ga odigra Joseph Fienenes, znan po vlogah v filmih z zgodovinsko tematiko kot so Shakespeare in love, Elizabeth, The Merchant of Venice itd.

Zajcev versus Konig in Zajcev vesrus Danilov, sta dva najpomembnejša dvoboja filma, prvi za naziv prve puške Stalingrada, drugi za srce Tanije, ki jo upodobi Rachel Weisz.

Na žalost je v 131. minutah, za moj okus,  preveč praznega teka, preveč je raztegnjen ostrostrelski dvoboj, preslabo prikazana napetost, na silo vrinjena ljubezenska zgodba, čeprav je sex-scena čisto OK, nekoliko preveč na silo se mi zdi vse skupaj, obenem pa je po nepotrebnem vstran potisnjena vsa morija, za delček prikazana samo v uvodnem delu ob izkrcanju, bitke so bolj ko ne redke in Stalingrad je na koncu samo nekakšna kulisa.

Škoda, mislim, da bi iz tega lahko izcedili veliko več soka, tako pa po že omenjenih 131. minutah gledalec ostane žejen in nepotešen.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.05.2011 - 00:16 - Kategorije: Film -

Ameriška drama iz leta 2001, ki je bila pri meni že dalj časa na seznamu za ogled, vendar je vedno znova je tam tudi ostajala, predvsem zaradi mojega predvidevanja, da vem, kaj bom ob ogledu dobil.

iamsam

In nisem se zmotil. Izdelek je predvsem čustveni tobogan, na katerega pa nisem hotel sesti oz. sem rajši ostal na razumskem delu, ki je, priznam, uspešno pokvaril vse zaradi česar je film večini tako všeč.

A najprej bi se ustavil pri glavnem igralcu, Sean Pennu. Ta  je v mladosti veljal za novega James Deana, bad boya svoje generacije, ki je bil med drugim tudi mož razvpite pop princese, Madonne. Po burnem zakonu je bil Penn vpleten v kar nekaj pretepov in škandalčkov, vendar pa bi vse skupaj pustil ob strani in se osredotočil predvsem na njegovo kariero, ki je sestavljena iz kopice kvalitetnih in uspešnih filmov, med katerimi bi izpostavil At close range, Colours, Wa are no angels, State of grace, Carlito’s way, Dead man walking, U turn, The thin red line, Mystic river, 21 grams, All the king’s men, Milk itd.

Tokrat je Sean Penn upodobil zaostalega Sama Dawsona, ki po spletu naključij ostane sam z novorojenčkom oz. deklico Lucy, katero kot 7-letnico izvrstno upodobi priznana Dakota Fanning, ki sem si jo zapomnil predvsem iz Man on fire. A da se vrnem na zgodbo, Sam po svojih najboljših močeh, ljubeče skrbi za hčerko Lucy, ki pa kmalu spozna, da je njen oče drugačen oz. zaostal. Tudi njena okolica oz. prijatelji/sošolci to spoznajo in punčka se zaradi tega kar nekajkrat  znajde v zadregi.

Zgodba se zaplete, ko se v celoten primer vmeša socialna služba oz. država, ki naj ne bi imela razumevanja za ljubeč odnos oče-hči. Sam v borbi za svojo hčerko najame odlično odvetnico, ki jo upodobi Michelle Pfeiffer, znana po vlogah v Scarface, The witches of Eastwick, Tequila sunrise, The fabulous Baker boys, Frankie and Johnny, Batman returns, Wolf, Dangerous minds, One fine day, What lies beneath in ostalih. Nekako zmoti preveč klišejsko predstavljena uspešna lepotica, ki se vbada s težavami v družinskem življenju, greni življenje vsem okoli sebe, pri tem pa sprejme primer zaostalega Sama, katerega zastopa celo brezplačno.

A ne bodimo pikolovski, kot se reče, film stavi predvsem na čustva in te izvablja kot po tekočem traku. Cel kup scen je, kjer se čustveno labilnejšim zarosijo oči, pritečejo solze in jim film dvignejo na neko višjo raven. Sam sem preklopil nekoliko bolj na razum in si predstavljal življenje 7-letne deklice z zaostalo osebo, kot je tale naš Sam in priznam, da bi v realnem/ne filmskem, vedno ravnal kot je ravnalo sodišče, torej vzel otroka in ga dal v rejo. A filmski svet je nekoliko drugačen in izdelek je narejen tako, da nas vodijo čustva oz. simpatičnost glavnega lika, ki se zanaša na ljubezen; All you need is love, kar pa seveda v realnem svetu ne zdrži.

Spretna manipulacija gledalcev, ki se ji nisem prepustil in zaradi tega se mi je zdel zelo povprečen, za razliko od glasbe, kjer so izvajalci predelali uspešnice večnih, The Beatles.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.04.2011 - 16:11 - Kategorije: Film -

Predvidljiva in naivna zgodbica o princu iz neke afriške deželice, kjer je njegovo življenje dobesedno posuto z rožicami, se preseli v Ameriko, kjer naj bi ta našel ljubezen svojega življenja, je zlizana, a filmček je zelo gledljiva zadevica, o čemer pa nekoliko več spodaj.

Coming to America

coming

Že omenjeni princ Akeem je Eddie Murphy, ki je za moj okus blestel v svojem zgodnejšem igralskem obdobju, najprej kot stand-up komik, predvsem pa v filmih kot so 48 hours, Trading places, Beverly hills cop, nekoliko manj pa v kasnejših izdelkih kot so Holy man, Bowfinger in podobnih, ki so v poplavi njegovih komedij vsaj gledljivi, medtem ko je za hip zasijal v risanki Shrek in filmiču Showtime.

No, Akeem noče že vnaprej določenega življenja, v katerem ga zbujajo z živo odigrano nežno glasbo, pred njim posipajo rožice, ga kopajo, strežejo od spredaj in zadaj oz. zgoraj in spodaj. Upre se vnaprej dogovorjeni poroki in odpotuje v Ameriko, kjer naj bi našel svojo ljubezen življenja, medtem ko njegov oče misli, da se gre pred poroko izživeti, kot spremstvo pa mu dodeli prijatelja/služabnika Semmija, ki ga upodobi, meni precej antipatični Arsenio Hall, znan predvsem kot voditelj pogovornih oddaj.

Dvojec se naseli v New Yorku, v Queensu, kjer se poskuša zliti z okolico, pri čemer se odpovesta razkošju in zaživita skromno življenje, hkrati pa se zaposlita v lokalni fast-food restavraciji McDowell’s. Akeema pa ne veseli skromna službica, temveč lastnikova hčerka Lisa, ki jo odigra neznana Shari Headley in prav zaradi nje afriški duo vztraja. Seveda se s časoma razvije nekakšna privlačnost med Akeemom in Liso, ki zapusti svojega fanta Darryla in kot je to vedno se po idiličnih trenutkih sreče sva stvar zalomi. Semmi si zaželi razkošja, pri tem pridejo v Ameriko še Akeemovi starši, ki zgroženi ugotovijo, v kaj se je podal princ, a na koncu ljubezen zmaga. 

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, slišim vzdihe.

Za konec bi še zapisal, da me močno moti precenitev svojih sposobnosti oz. igranje v enem filmu dveh ali več likov, pri čemer sta izrazita predstavnika Van Damme in prav Eddie Murphy. Tokrat je prevzel kar nekaj likov, podobno kot Arsenio Hall in prav to je ena najslabših točk filma, poleg plehkosti in predvidljivosti, a pri romantičnih komedijah nekih presežkov res ni za pričakovati.

Recimo, da je kar gledljiva zadevica, še posebaj na čas v katerem je nastala oz. letnico ‘88, ko je bilo vse preveč poraznih izdelkov in ob gledanju, 13 let kasneje, je zadržala vsaj pozitivno oceno, kar je posledica dobre ideje in mladostnega zanosa glavnega igralca.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.04.2011 - 00:15 - Kategorije: Film -

Izjemen film, s še boljšo streljačino, v primerjavi s katero tudi marsikatera računalniška igrica izgleda precej nedolžno/nebogljeno, kar je zasluga celotne ekipe, predvsem pa eminentnih Ridley Scotta in Jerry Buckheimerja.

Black hawk down

bhd

Zgodba filma iz leta 2001, pri nas prevedenega kot Sestreljeni Črni jastreb je sila preprosta. Ameriške oborožene sile izvedejo vojaško akcijo v glavnem mestu Somalije, Mogadišu, kjer je bazirana uporniška vojska generala Adida, ki v imenu državljanske/plemenske vojne, zatira, strada in pobija nasprotnike.

A zadeva le ni tako preprosta, še pred ugrabitvijo pomembnih mož generala Adida, na hitro spoznamo nekatere glavne protagoniste oz. vojake, pripadnike Delta force enote in Rangerje. Širši javnosti najbolj znan je Josh Hartnett, ki je igral med drugimi v grozljivkah Haloween H20 in The Faculty, epskem Pearl Harbourju, kasneje še v 40 days and 40 nights, Wicker park, legendarnem Sin City, Lucky number Slevin, The Black dahlia itd. Ob bok prvemu lahko postavim tudi Ewan McGregora, ki sem ga spremljal v Shalow grave, kultnem Trainspottingu, Nightwatch, A Life less ordinary, glasbenem Moulin rouge itd, medtem ko je markanti Tom Sizemore eden od, meni priljubljenejših, v kopici njegovih filmov pa bi izpostavil Born on the 4th july, Harley Davidson and Marlboro man, Passanger 57, legendarnih True romance, Natural born  killers, Strange days, Heat, Saving private Ryan, pa Pearl Harbor in ostalih. V ostalih vlogah prepoznamo še Orlando Blooma, Jeremy Pivena, Erica Bano, nepozabni faci Ewen Bremnera in William Fichtnera, Sam Sheparda, temnopoltega Gabriela Casseusa, našega Željka Ivaneka in ostale.

Preprosta vojaška akcija ob tržnici v Mogadišu naj bi trajala okoli pol ure, a po padcu novinca iz helikopterja, ter sestrelitvi prvega helikopterja imenovanega Black hawka, se zadeve zakomplicirajo in zavlečejo v naslednji dan, kar pomeni 24-urno bojevanje s suhci oz. skinnyi, kot somalske upornike imenujejo američani. Vroči tulci letijo na vse strani, prav tako švigajo metki, ročni raketometi so v akciji, stene se pod streli krušijo in rušijo, kri šprica po stenah, udi se trgajo, mrtvih je vse več, skratka kaos in napetost skozi celoten film, ki se konča z navidezno zmago američanov. Nekakšna asociacija na iraško vojno, kjer naj bi americanosi, na hitro, vzpostavili red in brez večjih žrtev slavili, kot pa nam je vsem znano se vse skupaj vleče že nekaj let. Vietnam jih očitno ni izučil in po azijskih džunglah oz. filmih We were soldiers, Full metal jacket, The deer hunter, Good morning Vietnam, Platoon, Apocalypse now, Born on the 4th of july, pa Tigerland in ostalih filmskih izdelkih na to tematiko, je na vrsto prišla peščena Afrika, kjer je že kar nekaj izdelkov navdušilo, npr. Jarhead, Hurt locker.

Tokrat gre za izjemna upodobitev bitke v osrčju vroče Afrike, znane po številnih državljanskih vojnah, kot naj bi bila ta somalska, preslikano v sedanjost pa ta iz Slonokoščene obale, Libije in še kje. Nekako se mi zdi, da tale afriška ljudstva, beri plemena, kar ne znajo živeti v miru, kakor tudi na drugi strani američani ne morejo brez svojih kvazi-pravičnih vojaških posredovanj in dokler bo tako, snovi za vojaške filme ne bo zmanjkalo.

Film v rangu Saving private Ryan, kar pomeni, da gre za odličen izdelek, katerega močno priporočam, če je morebiti komu ušel.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 18:34 - Kategorije: Film -

Všeč so mi filmi, kjer se določeni igralci podajo v, za njih netipične vloge, in naslovni film je eden takšnih. Precej podobna osnova kot pri izdelku What lies beneath s Harrisonom Fordom v glavni vlogi, a da ne zaidem preveč.

Hide and seek

sah

Psiholog dr. David Callaway, ki ga upodobi legendarni Robert De Niro, se ponoči zbudi iz spanja in v kopalnici, v banji premešani z vodo in krvjo, odkrije truplo svoje žene, ki naj bi si prerezala žile na zapestju.

Z odraščajočo hčerko Emily se odloči odseliti v mirnejše kraje oz. na podeželje, kjer pa se mu pričnejo dogajati čudne reči. Emily dobi namišljenge prijatelja, ki sliši na ime Charlie in če je bil ta v začetku za psihologa še sprjemljiv, je kasneje postal moteč. Hčerka se je namreč vse bolj zapirala vase in se družila z namišljenim prijateljem, medtem ko si je David vse sproti zapisoval in v telefonskih pogovorih s prijateljico/kolegico Katherine analiziral. Naj se za trenutek ustavim pri tej, ki jo upodobe mična Famke Jenssen, nizozemska lepotička, ki je za moj okus ena najlepših igralk in ki ste jo lahko gledali v popularni seriji Melrose place, pa kot Bondovo dekle v GoldenEye, The Faculty, X-men, Don’s say a word in ostalih.

Da se vrnem na samo zgodbo,  Davidu se soseda zdita nekoliko sumljiva, a je preveč obremenjen z dogajanjem v lastni hiši, da bi bil bolj pozoren na niju, ob tem pa se spoprijatelji s prijazno Elisabeth, ki jo upodobi Elisabeth Shue. Ta ima hčerko približno iste starosti kot Emily, a slednja ni navdušena nad novimi prijateljstvi in novi osebi sta pri njej, odkrito nezaželjeni. Po čedalje bolj čudnih dogodkih v hiši in čedalje večjim psihološkim pritiskom na gledalca, pride do nove smrti in sicer Charlie prestraši in potisne Elizabeth skozi okno, David pa ves paničen napade soseda. Sledijo trenutki kaosa, ko se res trudiš razumeti dogajanja, a ti nekako ne uspe, do trenutka ko se tudi Davidu posveti kdo je Charlie.

Odličen triler, ki se dobro poigrav z živci gledalcev, vendar pa je moja ocena, da ga nekoliko pokvari sam zaključek oz. minute po razkritju, kdo je namišljeni prijatelj Charlie.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 16:32 - Kategorije: Film -

Kultni film iz leta ‘92, katerega sem si ogledal potem, ko so že vsi vrabčki čivkali, da Sharon Stone pokaže svoje mednožje in nekako zmotno sem predvideval, da gre za nekakšno skropucalo, ki svoje gledalce lovi na to famozno mednožje. Sedaj, slabih dvajset let kasneje, sem ob ponovnem ogledu, še bolj prepričan v svoj zmotni predsodek.

Basic instinct

basic

Zgodba se prične in konča v spalnici, kjer v uvodu vidimo par, kjer je ona zgoraj in po divjem ritmu golih teles, mistična blondinka z droblcem ledu, divje umori nekdanjega rock zvezdnika, ki ga naslednji dan, okrvavljenega in dodobra preluknjanega najdejo v spalnici.

Primer dodelijo detektivu Nicku Curranu, ki ga upodobi Michael Douglas, ki je šel po očetovih stopinjah, kot se reče in z leti postal znan in priznan igralec. Če se ne motim, sem ga prvič videl v tisti znameniti TV seriji The streets of San Francisco, ko se je podil po brežinah tega ameriškega mesta, ki se pojavlja tudi v tem filmu oz. je mesto dogajanja. Douglas je kasneje nanizal kar nekaj uspešnih filmov kot so The jewel of the Nile, Fatal Attraction, legendarni Wall street, The war of the Roses, Black rain, meni izjemni Falling down, Disclosure, The Game, A perfect murder, Traffic itd.

Nicka sled vodi do Catherine Trammel, katero odigra že omenjena Sharon Stone, ki se mi zdi z vsakim letom boljša, vizualno namreč. Razen vloge v Total recall, navedena ni imela, pred tem izdelkom, preveč uspešne kariere, medtem ko je kasneje navduševala še v Sliver, The specialist, The quick and the dead, Casino itd. a dejstvo je, da je bil ta film njen vrh, ki sem nikoli več ni uspela doseči.

Nickov prvi razgovor s Catherine, ki je bila zadnja videna s pokojnim rockerjem, se ne izide preveč dobro in sledi tisto famozno zaslišanje na Policiji, kjer osumljenko sprašujejo o povezavi med umorom in opisom/napovedi tega v njeni knjigi, kjer prav tako fatalka svojo žrtev priveže za posteljo, z dragim svilenim šalom in ga nato preluknja z drobilcem ledu. Samozavestna Catherine prestane zaslišanje kot za šalo, prav tako poligrafsko testiranje in očitno je, da se med njo in detektivom Curranom nekaj plete. Duo je vse pogosteje skupaj, kmalu pa osumljenka ve več o detektivu kot ta o njej in psihološke igrice kdo bo koga se pričnejo. Ob vsem skupaj se razkrije, da je imel Curran v preteklosti kar nekaj težav, dvomljivo streljanje, kokain, seks s svojo terapevtko in ostale stvari, dajo vedeti, da nimamo opravka z angelom. Seveda se zapleteta v razmerje in to privede do ljubosumja osumljinkine ljubimke in ljubosumja detektivove terapevtke.

Kopica žensk, s takšnimi in drugačnimi željami in potrebami ter ubogi Curran, ki je na poti razrešitvi zapletenega primera, nas pripelje do konca filma, kjer predtem umre nekaj protagonistov, medtem ko je sam zaključek nekoliko dvoumen.

Seveda gre za eno od klasik, odličen triler, kjer dobimo prav vse kar mora imeti dober film.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 14:51 - Kategorije: Film -

Film, ki me je že ob prvem gledanju tako navdušil, da od tistega ‘98, vojaški filmi, zame, niso bili več isti. Enostavno je bila letvica za dobro, od takrat, precej višja in redki izdelki iz vojaškega žanra so se mu uspeli približati, saj šele meriti se z njim.

Saving private Ryan

ryan

Pričetek prikaže ostarelega moža z družino, vojnega veterana, ki se sprehodi skozi vojaško pokopališče, a la Master of puppets in pri enem od nagrobnikov, še enkrat podoživi vso grozoto II. svetovne vojne, od izkrcanja v Normandiji naprej.

6.6.1944 pri izkrcanju na obalo Francije, spremljamo prihode pešadije, ki jo nemški mitraljezi režejo, kot bi šlo za premične tarče in ne ljudi. Zame definitvno najboljši del filma, ki prikaže vso surovost, brutalnost in kaotičnost ob izkrcanju, čemur pripomore tudi kamera, ki se znajde v središču dogajanja oz. med vojaki, ki se prebijajo proti obali. Fascinantnost šviganja metkov na vse strani, tudi pod vodo, umiranje, pohabljanje, kjer vojaki iščejo svoje ude, kjer soborci vlečejo dele svojih soborcev itd. 

Zgodba počasi iz samega izkrcanja preide na John F. Millera in njegov vod. Miller je Tom Hanks, ki sem ga prvič videl v lokalnem kinu, v filmu Turner & Hootch, kasneje pa še V Philadelphiji, Forrest Gumpu, Apollo 13, The Green mile, Cast away, Catch me if you can, The terminal, The ladykillers, risanki The polar express, razvpitem The Da Vinci code in še nekaterih, v prav vsakem pa je bil najmanj zelo dober in prav nič me ne preseneča, da je pobral kar nekaj najprestižnejših filmskih nagrad, čeprav je meni vse prej kot simpatičen igralec.

Njegov, torej Millerjev vod sestavljajo, med drugimi, tudi Tom Sizemore, Barry Pepper, Edward Burns, Vin Diesel, Giovanni Ribisi in še nekateri, vodu pa se kmalu priključi  še sveži Jeremy Davies. Vsi skupaj dobijo nalogo poiskati vojaka Ryana, čigar vsi trije bratje so bili ustreljeni oz. so padli za domovino in ga z bojišča varno vrniti domov. Na poti reševanja gre vod skozi takšne in drugačne ovire, kjer morajo obračunati s snajperistom, sovražnimi gnezdi, tanki in vsem ostalim, predvsem pa z notranjimi demoni. Na tej poti spoznamo še Paul Giamattija, Teda Dansona in ostale odlične igralce, predvsem pa karakterje našega voda, ki seveda pride tudi do iskanega vojaka Ryana. A ta noče z njimi oz. noče zapustiti svojih soborcev, bratov kot se izrazi, ki naj bi skupaj z njim držali svoj položaj v mestecu Ramell oz. odbranili strateško točko, ki naj bi imela velik pomen za nadaljevanje bojev.

Še zadnje mesarsko klanje, kot bi rekli veliki pisci, se odvije in zatem se vrnemo iz glave vojnega veterana, za katerega sem zmotno predvideval, kdo je.

Kot sem že uvodu zapisal, eden od najboljših filmov svojega žanra, torej vojnih, jaz bi še dodal dram, saj je kar velik del filma precej bolj dramski kot vojni. V skoraj 170 minutah nisem niti enkrat zapadel v neko dolgočasje, saj je bil tempo filma ravno pravšnji, cenjeni Steven Spielberg pa je še enkrat več dokazal, da ob že tako obširni filmografiji skoraj vseh filmskih zvrsti in ob vseh osvojenih nagradah, še vedno poln žara, idej in inovativnosti.

Mojstrovina mojstra z mojstri.

  • Share/Bookmark