Zapisal izmisljeni | 28.08.2011 - 21:25 - Kategorije: trenerji

Rubrika trenerji je po uvodnem zagonu, kar nekaj tednov mirovala in v sestavljanju raznih lestvic, sem prišel na idejo, da bi popisal tudi trenerje sezone 2010/11. Osredotočil sem se predvsem na novi rod, če se lahko tako reče/zapiše, ki je z manjšimi ekipami, tistimi iz ozadja, prišel v ospredje in na nek način zaznamoval predvsem državna prvenstva.

10. Mauricio Pochettino, 39, Espanyol špansko prvenstvo: 8. mesto, Europska tekmovanja: -

Drugi del sezone je uničil vsa pričakovanja o vrntvi v Evropska tekmovanja, kjer že dalj časa ni omembe vrednih rezultatov, katerih po pravici ni, niti v domačem prvenstvu, torej španski Primeri division. Za to je verjetno še najmanj kriv Pochettino, ki je večji del svoje igralne kariere odigral v manj znanem/premožnem klubu iz Barcelone, kjer je tako kot lani na trenerskem mestu, le nemočno opazoval odhode najkvalitetnejših igralcev. V zimskem prestopnem roku je ostal brez dveh pomembnih branilcev in zdrs z visokega tretjega mesta na lestvici je bil nezaustavljiv. Espanyol s Pochettinom na čelu, je še vedno so uspel izbojevati več kot solidno osmo mesto, vendar pa se njihova težava s prodajami za preživetje nadaljuje. V tem prestopnem roku je bil tako med drugimi že prodan Jose Maria Callejon, za katerega je Real Madrid odštel 5 milijonov eurov in navkljub očitnemu trenerskemu talentu argentinca Pochettina, bo z Espanyolom težko dosegel boljšo uvrstitev, medtem ko bi v kakšni perspektivnejši sredini znal zablesteti oz. doseči odmevnejši rezultat.

9. Robin Dutt, 46, Freiburg nemško prvenstvo: 9. mesto, Europska tekmovanja: -

Podobno kot v zgornji zgodbici o Pochettinu oz. Espanyolu je tudi moštvo Freiburga, precej bolje odigralo jesenski/zimski del sezone, vendar pa njihova težava niso bile prodaje temveč forma obstoječega igralskega kadra. Premalo število kvalitetnih igralcev a la Papiss Demba Cisse se je seveda utrudilo ob konstantnem igranju, za igralske rotacije ni bilo širine, kot pravimo in forma manjših ekip, med drugimi tudi Freiburga, je padla, eminentnejši, predvsem premožnejši konkurenti pa so svojo dvignili in deveto mesto je več kot soliden rezultat. Tudi sam sem jim pred sezono 2010/11 napovedal težak boj za obstanek in menim, da bi bila  ponovitev tega še en korak naprej, ki pa ga bo Freiburg moral narediti brez Robina Dutta. Ta je namreč kot nagrado za uspeh z malim klubom, dobil priložnost, v tej sezoni, voditi sloviti Bayer iz Leverkusena, kjer so mnogo višje uvrstitve kot je ta, neuspeh.  Bayer Leverkusen, kot je že znano, že dolga leta čaka na naslov nemškega prvaka, ki pa ga po mojem mnenju tudi letos ne more osvojiti, kljub trenerskim kvalitetam Dutta, saj je konkurenca enostavno premočna.

8. Thomas Tuchel, 37, Mainz nemško prvenstvo: 5. mesto, Europska tekmovanja: -

Zelo energičen in temperamenten trener, ki ima rad zelo tesne odnose z igralci, torej jih vodi kot nekakšen starejši brat ali dobri prijatelj, kar mu zaenkrat prinaša uspehe, še pomembneje pa da uspeva s takšnim vodenjem zadrževati oblast v slačilnici, kar je izredno težko. Ko je Mainz zabeležil začetnih sedem zmag v prvenstvu in izenačil rekord Bundeslige, so mnogi pričeli sanjati naslov državnega prvaka oz. vsaj udeležbo v elitni Ligi prvakov, zaradi česar je FSV Mainz 05 tudi na tem blogu dobil svojo objavo. A sledil je logičen pad, saj ekipa enostavno ni imela potrebne kvalitete za dolgotrajno nemško prvenstvo, kjer so vseeno uspeli izboritev udeležbo v Europa league 2011/11, točneje udeležbo v kvalifikacijah, kjer pa so presenetljivo izpadli. Izločil jih je romunski predstavnik Gaz metan, kar je vsekakor veliko razočaranje, a to zagotovo ne bo prineslo zamenjave na trenerskem mestu, kjer je mladi Tuchel praktično nezamenljiv, o čemer sem že pisal v tekstu iz povezave, ko mu je bil ponujen kar doživljenski podpis pogodbe.

7. Walter Mazzarri, 49, Napoli italijansko prvenstvo: 3. mesto, Europa league; šesnajstina finala

V Italiji je tako, da podobno kot igralci, tudi trenerji nekoliko kasneje dobivajo priložnost za dokazovanje oz. potrditev kvalitet, kot pa je to primer v Nemčiji, kjer so hrabri bundesligaši že zgoraj dobili dva mlada strokovnjaka. Walter Mazzarri je pred tremi sezoni še vodil praviloma samo drugoligaške ekipe, po nekaj solidnih sezonah s Sampdorio pa je prišel do priložnosti v Napoliju, kjer je v sodelovanju z vodstvom kluba sestavil precej dobro ekipo, ki na žalost v lanski sezoni ni prišla do odmevnejšega rezultata v Europa league. Je pa zato Mazzarri z Napolijem, kar je za napolitance verjetno pomembneje, dolgo časa bil bitko za vrh Seria A, beri italijanskega prvenstva, na koncu pa osvojil odlično tretje, kar mu je prineslo objavo na blogu in pa nastop v elitni Champions league, kjer jih ni bilo dolgih 21 let oz. od vladavine nogometnega genija Diega Maradone.

6. Unai Emery, 39, Valencia špansko prvenstvo: 3. mesto, Liga prvakov; osmina finala

Strokovnjak, ki je z Valencijo uspešno zaključil že tretjo sezono, kar pomeni, da je za gigantskima Realom in Barcelono, osvojil tretje mesto v Primeri division, kot se imenuje špansko prvenstvo in klubu spet zagotovil udeležbo v elitni Ligi prvakov, kjer se da kar dobro zaslužiti. Nasproti odličnih rezultatov mu stojijo dežurni kritiki, ki mu zamerijo preveč defanzivno in dolgočasno igro z nizom, za njih, nepotrebnih rotacij. Kakor da vsi skupaj pozabljajo, da je Unai Emery več kot uspešno tretje osvojil z ekipo, ki so jo predtem, predvsem zaradi finančnih problemov kluba, zapustili asi kot so David Villa, David Silva, Carlos Marchena in ostali. Več kot odličnih rezultatov in zaslužka pa jim z obstoječo zasedbo res ne more dati in po mojem mnenju vleče iz ekipe maksimum.

5. Domingos Paciencia, 42, Braga Portugalsko prvenstvo: 4. mesto, Europa league: finale

Če je po osvojenem drugem mestu v portugalskem prvenstvu, še sezono prej, obstajali dvomljivci in kritiki, ki so trdili, da gre za srečo, slučajnost in podobno, so se v prejšni sezoni lahko prepričali, da ni tako oz. da so v veliki zmoti. Domingos Paciencia je z Brago postal eno najprijetnejših presenečenj, že v kvalifikacijah za Europa league je nanizal Celtic in Sevillo, kasneje pa se v tekmovanju prebil kar do finala, kjer je moral priznati premoč še enega s te lestvice. Tudi on, tako kot večina trenerjev v manjših klubih, igro svoje ekipe bazira na defanzivnem stilu igre, jekleni disciplini in delavni etiki, saj je v takšnih sredinah praviloma pomankanje talenta oz. lucidnosti. Domingos Paciencia je z že omenjenimi uspehi oz. z drugim mestom v portugalskem prvenstvu, ki mu je prineslo nastopanje v Champions league, nato izpad v Europa league, kjer je prišel kar do finala in četrtim mestom v portugalskem prvenstvu očitno prepričal še zadnje dvomljivce in kritike, zagotovo pa vodstvo slovitega portugalskega kluba, Sportinga iz Lisbone, katerega bo vodil v tej sezoni in po odhodu Villas Boasa iz Porta poskušal prevzeti oblast v portugalskem nogometu.

4. Rudi Garcia, 47, Lille Francosko prvenstvo: 1. mesto, osvojen francoski pokal, Europa league, šesnajstina finala Pred pričetkom sezone je le malokdo verjel, da so sposobni doseči uspehe kot so jih, torej osvojiti francosko nacionalno prvenstvo in francosko pokalno tekmovanje, a varovanci Rudija Garcije so z njim na čelu postali eden od hitov sezone. Garcia in OSC Lille sta s skupnimi močmi uspela zgraditi respektabilno moštvo, navkljub konstantnim prodajam najboljših igralcev v bogatejše klube, a Hazard, Sow in Gervinho, ki je v tem času že prestopil v angleški Arsenal so bili dovolj za dominanco v francoskem nogometu. Garcijini nogometaši so igrali dopadljiv/gledljiv, hiter, tehnično dovršen in atraktiven nogomet zaradi česar so zasluženo pobrali lovorike v sezoni 2010/11, a vprašanje kaj prinaša prihodnost, saj so postali želja mnogih bogatejših klubov.

3. Massimiliano Allegri, 43, AC Milan Italijansko prvenstvo: 1. mesto, Liga prvakov, osmina finala

Po dolgih sedmih letih posta brez naslova državnega prvaka, je sloviti AC Milan končno prevzel primat v mestu, v nacionalnem prvenstvu in se zasluženo veselil 18 naslova državnega prvaka. A pred sezono so mnogi skeptično zmajevali z glavo ob omembi imena novega trenerja, saj Massimiliano Allegri ni bil preveč uveljavljen, po delu v nižjeligaših pa je od leta 2008, iz Cagliarija vlekel maksimum. A podobno kot Mazzarri v Napoliju je izkoristil ponujeno priložnost, takoj osvojil naslov italijanskega prvaka, ponižal sosedski Inter, kateremu je pred kratkim zadal še en udarec oz. ga premagal v Super pokalu, predvsem pa je uspel brzdati vse zvezdnike ekipe kar njegovim predhodnikom ni uspevalo preveč. Če sem že pri teh je treba omeniti, da je imel kot eden redkih na tej lestvici res dobro ekipo oz. izvrstne posameznike, ki pa jih je kot pravi vodja znal povesti na pot uspeha in verjamem, da so njegovi delodajalci navdušeni nad njim, predvsem italijanski premier Berlusconi, ki mu je v letu afer, Allegri prinesel vsaj nekaj veselja.

2. Jürgen Klopp, 43, Borussia Dortmund Nemško prvenstvo: 1. mesto, Europa league, izpad po skupinskem delu

Temperamentni nemški strokovnjak je skupaj s skupino mladeničev povsem očaral nogometno Evropo, saj so po mnenju mnogih eni redkih, ki igrajo vsaj približno atraktivno kot nedotakljiva Barcelona. Borussia Dortmund je s Kloppom na čelu povsem zasluženo osvojila naslov državnega prvaka in dominirala v nemškem prevenstvu, zaradi česar je že pred Novim letom dobila svojo objavo. A če se hočejo po letih osrednjosti vrniti na poti stare slave, morajo svojo vrednost dokazati tudi v evropskih nastopih, kjer so lani prehitro izpadli, a še vedno sumim, da so ta del žrtvovali za prvenstvo in zanimivo jih bo v tej sezoni gledati v elitni Ligi prvakov. Njihov potencial je namreč ogromen; Subotić, Hummels, Schmelzer, Groskreutz, Bender, Kagawa, Barrios in novi Messi kot mu pravijo Mario Gotze so imena, ki povprečnemu spremljevalcu nogometa ne povedo preveč, a verjamite gre za fenomenalne igralce, ki bi znali zaznamovati prihodnost, kakor tudi Jurgen Klopp, ki je primer modernega trenerja, torej odprt, blizu igralcem kot pravimo, ob tem pa resen, študioze in analitičen.

1. André Villas-Boas, 33, Porto Portugalsko prvenstvo: 1. mesto, osvojen portugalski pokal, osvojena Europa league

Obsolutni hit lanjske sezone, Porto in Andre Villas-Boas, ki pa je navkljub številnim primerjavam s slovitim Mourinhom, očitno človek povsem drugačnega temperamenta, vendar bi prav kmalu lahko dosegel/presegel svojega guruja, če smem. O njegovih neverjetnih dosežkih in karieri sem se razpisal že v objavi iz povezave, zato bi le dodal, da je prav neverjetno s kakšno lahkoto je vse to dosegel in po triumfu v Europa league je postalo jasno, da je FC Porto, ne glede na ime, zanj že premajhen. Angleški Chelsea ga je z rekordno odškodnino za trenerja odkupil od Porta in mu trasiral pot za morebitni presežek Mourinha, ki mu ni uspelo v London pripeljati naslova Lige prvakov, a jezni/užaljeni bivši delodajalci pravijo, da se je Villas-Boas ustrašil prav mourinhovega duha in nezmožnosti ponovitve zaporednih naslovov v Europa legaue in Ligi prvakov z istim klubom, beri Portom.

In vedno bo tako, trenerje bodo na eni strani oboževali, kmalu sovražili, jih ob prvih krizah in neuspehih odpuščali in pozabljali vse predhodne uspehe in zasluge. Prav zaradi tega je tu opomnik uspehov nekaterih strokovnjakov iz ozadja, ki nimajo toliko budžeta na razpolago kot njihovi kolegi v najelitnejših evropskih klubih.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 28.08.2011 ob 21:25 in je shranjen pod trenerji. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

1 komentar

  1. 21.10.2011 @ 01:30

    [...] med polčasom je očitno prišlo do pridige, saj so v drugem delu domači zaigrali kot prerojeni. Robin Dutt, o katerem sem že pisal, je znal dvigniti moštvo, ki je zagospodarilo na igrišču in že v 52. minuti je Andre Schurrle z [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !