Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 00:51 - Kategorije: 2011 - Copa America

Pa smo prišli do samega konca, do finala 43. Copa americe in pred nami je bilo samo še veliko finale v katerem sta se pomerila Paragvaj in Urugvaj.

In če smo urugvajce nekako potihem pričakovali, zagotovo to ni bilo s paragvajci, ki so se do velikega finala prebili brez zmage, torej s petimi remiji, kar je vsekakor eno od mnogih presenečenj.

Prvenstvo presenečenj, bi lahko poimenovali turnir, kjer slovita Argentina in Brazilija nista bili niti blizu medaljam, kjer je Venezuela pokazala, da zna igrati tudi nogomet, kjer se je Peru vrnil med pomembne, kjer je vrela južnoameriška kri prinašala tekme z obilico kartonov, pogosto tudi izključitev, vrhunec pa je bil množičen pretep ob koncu druge polfinalne tekme.

A pustimo vse to ob strani se prepustimo velikem finalu reprezentanc Paragvaja in Urugvaja, na Stadionu Monumental v Buenos Airesu, domu slovitega River Plata, ki je pred kratkim, prvič v svoji zgodovini izpadel iz prve argentinske lige, kar je sprožilo val nasilja in mnogi so se bali, da bi see vse skupaj lahko ponovilo ob izpadu argentinske reprezentance. Na srečo ni bilo tako, za malo sprostitve pa je tu stari riverov navijač, ki se ob skriti kameri znervira ob izpadu že omenjenega Rivera, klik za smeh do solz TUKAJ.

Namesto željenega obračuna Argentine in Brazilije smo navijači/gledalci v finalu dobili Paragvaj in Urugvaj.

Urugvajski nogomet sem v zadnjem času zelo nahvalil in jasno je, da gredo v pravi smeri. Dolgo jih ni bilo, sedaj pa so v roku enega leta prišli do polfinala svetovnega prvenstva in naslova Južne Amerike. Karizmatični selektor Oscar Tabarez je 3,5 milijonsko državico pripeljal do rekordnega, 15. naslova na Copa Americi, njegov napadalni dvojec Forlan-Suarez pa je bil dobitna kombinacija, čeprav tudi ostali niso bili nič slabši. Urugvaj, beri Tabarez je bil eden redkih, ki je znal svoje super-posameznike podrediti kolektivu, kjer ni bilo prostora za velike ego-tripe, vsakdo pa je imel točno določeno vlogo oz. naloge in vsi so se jim podrejali, od zanesljivega golmana Muslere, kapetana Lugana, uradno najboljšega mladega igralca Sebastiana Coatesa, meni izjemno všečnega Alvara Pereire, že omenjenih Forlana in Suareza in ostalih.

Tudi pred finalnim srečanjem so ostali skromni, brez podcenjevanja nasprotnika, pa čeprav so vsi vedeli, da so veliki favoriti, so bili previdni v izjavah, spoštljivi, celo preveč.

Urugvajci so bili kompletni, po poškodbi se je vrnil celo Edinson Cavani, medtem ko je paragvajcem manjkal že strokovni štab, namreč zaradi že omenjenjene kritične tekme polfinala, so ostali brez kaznovanega selektorja Martina, njegovega pomočnika Pautassa, pa brez prav tako kaznovanega oz. izključenega Jonathana Santane, poškodovanega Roque Santa Cruza itd. Preveč, bi rekel že na prvo. Pred samim srečanjem sem bil prepričan, da bo Paragvaj na svojo tretjo lovoriko moral počakati še nekaj časa, beri let in 32-letni post bo še potrajal, ljubitelji Larisse Riquelme pa bodo morali še malo počakati na njen striptiz.

list

Že uvod srečanja je nakazal s kakšnim pristopom bosta igrali obe moštvi, Urugvaj napadalno, Paragvaj pa kot je že v njihovi navadi, umirjeno, potrpežljivo z redkimi hitrimi nasprotnimi napadi, kar je v njihovi navadi odkar pomnim. Luis Suarez je že v 2. minuti izbrskal žogo in zapretil, testiral paragvajskega golmana Villara, v naslednji akciji pa je po strelu iz kota, Diego Lugano s strelom z glavo skoraj zadel, a je bil Villar na mestu, vnovičen poskus z dveh metrov pa je blokiral Ortigoza na golovi črti, tudi s pomočjo rok, a sodniška piščalka je ostala nema, kot radi rečemo. Že v 11. minuti pa je po ne preveč obetavni urugvajski akciji, v kateri se je ob poskusu predložka, žoga odbila do Suareza na vrhu kazenskega prostora, ki je preigral/osmešil Daria Verona in z natančnim strelom z levico, nekoliko z desne zadel za 0-1. Četrti zadetek na tem turnirju, ki ga je ohranjal v borbi za prvega strelca turnirja, kar pa je še pomembneje, urugvajcem je prinesel prednost, ki je bila že takrat za paragvajce zelo težko ulovljiva. Namreč njihova igra je bila sila slaba, zatišje brezpriložnosti pa so popestrili prekrški urugvajcev, ki so s tem trgali ritem tekme in umirjali zadevo, beri prve poskuse paragvajcev prevzeti igro. V 31. minuti je po podaji Suareza do gola prodrl Diego Forlan, ki pa spet ni bil uspešen, in da ni to več tisti dobri stari/precizni Forlan je potrdila še 36. minuta, ko je poskusil s strelom z 10-ih metrov, a bil ponovno premalo zbran oz. natančen. V 42. minuti srečanja pa je blondino, najboljši igralec zadnjega svetovnega prvenstva, le zadel, Egidio Arevalo je pred nasprotnikovim kazenskim prostorom priboril žogo in imel odprto pot oz. možnost podaje Suarezu v desno, a se je odločil za levo stran, kjer je bil povsem neoviran Diego Forlan, ki je s preciznim/diagonalnim udarcem povečal na 0-2. Paragvaj je bil definitivno odpisan, edini znak življenja so pokazali še ob uvodu drugega polčasa, ko je urugvajski golman Muslera, mojstrsko odbranil strel Valdeza in jasno je bilo, da paragvajci ne morejo ničesar več storiti. Sledile so taktične menjave, Cavani, Eguren, Godin namesto A.Pereire, Pereza in Caceresa, pri paragvajcih pa Estigarribia, Perez in po mojem mnenju veliko prepozno Barrios namesto Vere, Caceresa in Zeballosa, v samem finišu srečanja pa še urugvajska pika na i, kot pravimo. V 89. minuti srečanja je stekel hiter nasprotni napad urugvajcev, Cavani je podal do Suareza, ta pa z glavo v prostor za Forlana, ki je dosegel gol za končnih 3-0. Všeč mi je bilo, da se je Cavani uspešno vrnil po poškodbi, da je Suarez rajši podal in žrtvoval morebitni naziv najboljšega strelca, za starejšega kolega Forlana, ki mu po precej osrednjem turnirju v finalu uspelo dvakrat zadeti, a da ne bo pomote, do tedaj je zelo lepo gradil in asistiral, Suarez pa zadeval. Dobitna kombinacija, kot sem že zapisal zgoraj in urugvajci so lahko pričeli proslavljati.

Skrajšani posnetek, kot je že v navadi, je v povezavi TUKAJ.

Paragvajci so urugvajcem lahko samo pošteno čestitali, saj v finalnem srečanju niso bili niti za trenutek dorasel tekmec, a kot vsa pozitivna presenečenja turnirja, so tudi oni lahko ponosni na svoj dosežek, izločitev neugodnih nasprotnikov in drugo mesto.

Kot sem že zapisal, je to rekordni, 15. naslov za Urugvaju, prvi po zdaj že daljnem 1995, ko so bili domačini prvenstva, hkrati pa kar peti naslov osvojen v Argentini, ki jim očitno odgovarja.

Napadalec Atletico Madrida, Diego Forlan je s tema finalnima zadetkoma dohitel rekord po številu zadetkov v dresu urugvajske reprezentacije, ki ga že od daljnega 1930 drži Hector Scarone. V 82. nastopu je prekinil že kar leto trajajoči strelski post, saj je za urugvajsko reprezentanco nazadnje zadel na svetovnem prvenstvu, če se ne motim TUKAJ. In če sem že pri Forlanu, še podatek, da je že predstavnik tretje generacije svoje družine z naslovom južnoameriškega nogometnega prvaka, kar sta predtem postala že njegov ded po mamini strani Juan Carlos Corazo in oče Pablo Forlan.

 

Ker dvomim, da bo še kakšen zapis v tej rubriki naj naštjem še posamične nagrade 43. Copa Americe;

Kot že rečeno/zapisano v prejšni objavi je najboljši strelec, s petimi doseženimi zadetki, postal perujec Paulo Guererro iz nemškega Hambureger SV, najboljši golman paragvajec Justo Villar, ki je pred kratkim prestopil iz španskega Valladolida v argentinski Independiente, najboljši mladi igralec je postal urugvajec Sebastian Coates iz Nacionala, najboljši igralec turnirja pa Luis Suarez.

Čisto za konec pa še povezava do himne turnirja, TUKAJ.

adios.

logo

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 26.07.2011 ob 00:51 in je shranjen pod 2011 - Copa America. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !