Zapisal izmisljeni | 5.07.2011 - 19:25 - Kategorije: 2011 - Copa America

Potem ko sem tekom cele nedelje v nedogled gledal posnetke in reportaže z uvodnih dveh srečanj, se vmes spočil s tenisom oz. finalom Wimbledona, je prijeten nedeljski večer minil ob direktnem prenosu tekme B skupine.

copa

Brazilija – Venezuela 0-0

Potem ko sta bili uvodni srečanji oz. tekmi A skupine precej povprečni, celo ne preveč kvalitetni, je razočaranje nadomestilo pričakovanje pravega južnoameriškega stila, ki so ga verjetno v zgodovini nogometa najbolj upodabljali brazilci. Taktične postavke in omejitve, zaradi katerih je umetnost priti sploh do priložnosti za zadetek so prevladale na 43. tekmovanju Copa Americe, točneje na teh omenjenih uvodnih srečanjih skupine A. Vendar pa je tudi branilec naslova, reprezentanca Brazilije, še od časov selektorja Dunge sve bolj garaška ekipa kot pa skupek nogometnih umetnikov, čeprav so jim imeli tokrat kar nekaj v prvi postavi. In prav ti so bili po mojem mnenju glavni krivci za slabo nogometno predstavo, prvič ker niso prikazali skoraj nič od nogometne umetnosti in drugič ker so zaradi njihove igre le v eno smer, torej naprej, soigralci igrali toliko bolj rezerivrano. Pato, edini klasični napadalec, si še vedno ni opomogel po milanovih divjih nočeh z Ronaldinhom in njegova kariera definitivno ni šla kot smo pričakovali, ofenzivni trio Robinho, Ganso, Neymar je bil še večje razočaranje, Robinho razen nove pričeske ni pokazal ničesar, Ganso je bil še najbolj znosen, medtem ko je bil Neymar kar neviden, glede na zmogljivosti, ki jih ima. Posledično sta bila Lucas Leiva in Ramires preveč statična, rezerivrana, ne preveč vpletena v ofenzivo in izostala je sva brazilska nogometna lepota. Konfuzija, bi najkrajše opisal prikazano, kjer ni bilo ničesar vznemirljivega, razen tistega udarca Pata oz. prečke v prvem polčasu, vse ostalo pa gre lahko v pozabo.

Vse bolj jasno je, da sta bila tista četrtfinala brazilcev na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih pravzaprav kar lep uspeh, pa naj zveni še tako nenavadno, a miljoni njihovih navijačev bi morali biti realnejši in priznati, da so ti cenjeni nogometaši/posamezniki, kot skupina oz. ekipa, zanič. Brazilski nogomet v uvodnem srečanju ni uspel premagati oz. doseči gola proti ekipi, ki je še edina s tega kontinenta, ki ni nikoli nastopila na svetovnih prvenstvih in to pove vse o moči in renomeju venezuelskega nogometa. Venezuela že leta nima niti enega samega nogometaša, ki bi si ga želeli vrhunski klupi in če sem pred dnevi izpostavil izkušenega Aranga, me je tokrat najbolj očaral Jose Salomon Rondon, ki ima za seboj odlično sezono v Malagi, kjer je v 30-ih srečanjih dosegel kar 14 zadetkov in če bo Malaga z novimi lastniki dejansko postala ena od vodilnih sil španskega nogometa, znamo o njem še kaj slišati.

Očitno vase zagledanim brazilcem svarilo z uvodnega srečanja med favoriziranimi domačini in bolivijci ni preveč pomagalo in v kolikor bodo nadaljevali v takšnem ali podobnem stilu, se jim ne obeta nič dobrega, ne glede na zveneča imena reprezentantov. Tokrat je brazilski selektor Mano Menezes poskusil z menjavami Robinho-Fred, Pato-Lucas in Ramires-Elano, vendar te niso prinesle rezultata oz. zmage in branilec Lucio, svojega jubilejnega, stotega nastopa za brazilsko reprezentanco, ne bo pomnil po dobrem. Podobno kot pri že omenjenih argentincih, na glavnega igralca Messija, je pri brazilcih največ kritik letelo na novega Peleja, kot mu pravijo nekateri oz. Neymara, ki tako kot soigralci ni pokazal nič posebnega.

Časa za popravne je še dovolj, a vsi poznamo tisto zlizano frazo, da so uvodne tekme ene najpomembnejših in diktiranje tempa brez materializacije oz. zadetka, z nekaj redkimi priložnostmi, predvsem v prvem polčasu, enostavno ni dovolj za ekipo, ki želi postati prvak kontinetna in uspavanka kot je bila ta, je verjetno težko ponovljiva. Po prvotnem navalu, presproščenemvzdušju v stilu lako čemo, se je v brazilce naselila nekakšna nesigurnost, bezidejnost in nervoza, ki ob razkrojenosti med ofenzivce in defenzivce ni mogla biti bolj očitna in reprezentanca Venezuele je s preudarno, čvrsto igro, uspela pošteno izbojevati presenetljivo točko, skrajšani posnetek pa TUKAJ.

Tudi brazilci, podobno kot argentinci, niso preveč dobro prenašali svoje nemoči in toliko hvaljeni Neymar je svoje veščine, namesto na terenu, razkazoval v tunelu oz. na poti v slačilnice, kjer se je stepel z osebjem nasprotne reprezentance, kar je že drugi incident v roku slabega meseca in bojim se, da bo še eden od brazilcev v nizu, ki so samo veliko obetali, pa zaradi glave, beri lastnih neumnosti, dosegli manj kot bi lahko.

Paragvaj – Ekvador 0-0

Druge tekme zaradi pozne oz. zgodnje/jutranje ure, priznam, nisem preveč dobro spremljal. Po mučenju in kinkanju sem ugasnil TV in preložil ogled do nadalnjega, a ker sem bil cel ponedeljek na izolskem soncu, se bo to zgodilo šele po objavi, torej v torek. Za začetek je TUKAJ skrajšani posnetek določenih priložnosti, saj sta jih imeli obe ekipi kar nekaj, vendar pa tudi tu tako kot v zgoraj obdelanem srečanju, zadetkov ni bilo.

Paragvajski nogomet, udeleženec zadnjega svetovnega prvenstva,  je že leta v nekem rahlem vzponu, njihov napadalni potencial, ki bi jih moral privleči vsaj do drugega kroga tega tekmovanja, pa je tokrat res ogromen. Roque Santa Cruz je že preverjen igralce, ki sicer iz wonderboya ni uspel izrasti v wondermana, po nemškem Bayernu in solidnem angleškem Blackburnu je obtičal v prebogatem Manchester Cityu, zaradi česar je naredil korak nazaj v Blackburn in kot za mnoge igralce tega prvenstva, tudi zanj velja, da išče tisto staro formo, njegov naslednji reprezentančni zadetk pa bo izenačitev paragvajskega rekorda, ki ga ima zaenkrat Jose Cardozo. Drugi iz omenjenega napadalnega potenciala je Lucas Barrios, ki sem ga v eni od  predhodnih objav označil za največjega/najboljšega igralca te ekipe, saj ima za seboj dve fenomenalni sezoni v Bundesligi, konkretno v Borussiji iz Dortmunda, kateri je odločilno pripomogel k vrnitvi v vrh nemškega nogometa. Tretji, ki bi ga izpostavil pa je Nelson Valdez, ki je prav tako nastopal v nemški Bundesligi, konkretno v Werderu in prav tako Borussiji iz Dortmunda, medtem ko je zadnjo sezono igral za Španski Hercules, v akterem je v 25-ih srečanjih dosegel solinih 8 zadetkov. S temi napadalnimi zmogljivostmi bi se lahko vpisali v zgodovino paragvajskega nogometa in še tretjič osvojili prvenstvo, še posebaj ker favoriti niso nič kaj prepričljivi. Uspeha iz 1953 in ‘79 sta že nekoliko zbledela.

Na drugi strani je bila ekipa Ekvadorja, kjer je širši javnosti poznan samo Antonio Valencia iz Manchester Uniteda, a še ta se je v prvem delu poškodoval in v drugem polčasu so morali ekvadorci igrati brez svojega prvega zvezdnika, čeprav je bil moj izbor za najboljšega igralca ekipe Christian Noboa. Valencia, ki je najbolj domač na krilnem položaju je igral nekoliko bolj zadaj, torej na desnem boku zvezne vrste, kar mi pravi, da so ekvadorci igrali nekoliko previdnejše, mogoče z remijem v mislih in prav to so tudi dosegli ne glede na poškodbo že omenjenega zvezdnika, ki si je poškodoval tisti gleženj zaradi katerega je predtem pauziral več mesecev, od 14. septembra 2010 do 12. marca 2011. V skladu z ekvadorsko tradicijo nogometnih neuspehov, med drugim tudi z neosvajnejem tega tekmovanja, menim da bo tudi tokrat tako, in njihove igre bodo morale biti na visoki ravni, če želijo po 12-ih letih posta vsaj med najboljših 8, dva četrta mesta, ‘59 in ‘93 pa sta samo še lep spomin.

Pa da ne pozabim na samo srečanje med paragvajci in ekvadorci, Paragvaj je bil aktivnejši pred nasprotnikovim golom in imel boljše priložnosti, a četvrtfinalisti zadnjega svetovnega prvenstva nisu našli žogi poti v sam gol nasprotnika, kot rečejo, navkljub zelo dobrim otvoritvenim dvajsetim minutam, ko sta svoje priložnostim zgrešila Barreto in Ortigoza. A najlepšo priložnost je imel zatem, hitri ekvadorec Christian Benitez, ki je nanizal tri paragvajske branilce, vendar tako kot bi mnogi južnoameriški nogometaši, hotel še golmana, kar pa mu ni uspelo. V drugem polčasu je bil Paragvaj spet nekoliko boljši, v lepih priložnostih sta se znašla Marcelo Estigarribia i Roque Santa Cruz, a kot je iz rezultata tekme razvidno, spet ni bilo golov in tale Copa America me počasi že nervira.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 5.07.2011 ob 19:25 in je shranjen pod 2011 - Copa America. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

1 komentar

  1. 10.07.2011 @ 23:46

    [...] in Brazilija, so tudi po drugem kolu ostali brez zmage, brazilci so v prevem kolu, povezava TUKAJ, ostali celo brez doseženega zadetka, pa čeprav je bila na drugi strani nič kaj nogometno [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !