Zapisal izmisljeni | 22.04.2011 - 21:22 - Kategorije: Potovanja -

Četrtek, 18.3.2011

Okoli 12. ure sva s precej neuglednim minibusem kranila na pot v Krabi in po treh urah zanimivega potovanja, sva prispela do tega mesteca na ustju reke Krabi, ki se zliva v Andamansko morje. Krabi je s svojimi 25.000 prebivalci, simpatično mestece, v katerem sva uspela narediti kar nekaj lepih fotografij.

850 Bathov/dobrih 19 eurov sva odštela za sobo v Greenery Hotelu, ki je bil, tako kot je obljubila gostiteljica s Ko Lante, very nice. Torej slabih 20 eurov za nočitev dveh oseb, kar je bilo izvrstno, vsaj glede na razkošje oz. komfortnost hotela.

hotel

Sobica 407 v IV. nadstropju je bila simpatična, predvsem pa čista in tistih nekaj uric, ki sva prebila v njej je bilo povsem OK.

room

Najprej sva se sprehodila po mestu in kar nekaj težav sva imela, da sva našla primeren kraj za obrok oz. kosilo. V bližini mestne tržnice, sva si v gostilnici na vogalu, privoščila rižoto s piščancem, piščanca z gobami, sadni shake in vodo, za vse skupaj pa dala slabih 210 Bathov, kar je slabih 5 eurov. Manj ko je turistično mesto, boljše/ugodnejše so cene in sodeč po tem je Krabi zelo neturističen, kar dokazuje cena tega kosila, prav tako pa cena nočitev, ki je bila, kot sem že navedel 850 Bathov oz. slabih 20 eurov. Najem skuterja je bil spet 250 Bathov in kar nekakšna stalnica najinega potovanja, saj sva z njim prevozila večino mest oz. destinacij. Tudi Krabi ni bil izjema in ena od bolj zanimivih stvari pri raziskovanju tega mesta, so mi bili semaforji, ki so jih krasile velike opice, kot je razvidno iz spodaj objavljene fotografije.

monkeys

Spet sva v hotelski veži nabavila karte za naslednje potovanje, torej do otoka z imenom Ko Samui, za kar sva odštela 900 Bathov, okoli 20 eurov, nato pa se prepustila užitkom ob bencinskih hlapih. S skuterjem sva se odpeljala do 40 km oddaljenega Klong Muanga, kjer pa ni bilo več življenja, predvsem zaradi mraka, ki se je že spuščal in zaradi tega sva rajši poiskala night-market, ki ni nič posebnega, le da trgovanje poteka pod lučmi oz. v temni noči. V nadaljevanju večera sva kar nekaj časa porabila za iskanje lekarne, ki bi imela kramo z dovolj močnim faktorjem, saj sva predvidevala, da je ponudba tega na otokih še slabša. Ko sva jo našla, sva dokupila še pršilo proti komarjem, ki so bili v tem mestu še posebaj nadležni, a glede na bližino reke, to ni bilo nič čudnega. V bistvu je Krabi bolj ali manj dolgočasno mesto in ko razmišljam za nazaj se mi zdi, da sva po neprotrebnem zavila vanj in da je bil ta postanek čista izguba energije in časa. V kolikor bi kdo potoval iz Ko Lante oz. iz juga navzgor, gre lahko gladko mimo, proti otočju Ko Samui Ko Phangan in Ko Tao, kamor sva odrinila tudi midva, čeprav bi se verjetno tudi v tej okolici našlo kaj prijetnega.

map

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.04.2011 - 09:11 - Kategorije: Potovanja -

torek, 16.3.2010

Spet sva bila na trajektu, za potovanje s katerim, sva odštela 600 Bathov, torej dobrih 13 eurov za oba in teh 30 kilometrov vožnje sva izkoristila za izmenjavo vtisov, predlogov, nasvetov itd. Starejši angleški par, ki naj bi že večkrat po nekaj mesecev vandral po tajskem otočju je povedal, da je severni del, kjer bomo pristali veliko bolj turistično popolnjen, medtem ko greš bolj južno, manj je gneče in turistov. Že na samem trajektu je bilo kup pogodbenikov, ki so vabili v najrazličnejše hotele in odločila sva se za osrednji del otoka, torej Lante Yai. Mesto Klong Nin beach se nama je zazdelo kar primerno in že nekaj trenutkov po sestopu na otok, sva jo pičila z minibusom oz. poltovarnjakom. Prav nič kaj neugodno ni bilo sedeti na delu namenjenem za tovor, saj je imelo vozilo vgrajeni dve klopi, nekakšno tendo in v slabi uri vožnje sva se malo razgledala naokoli.

Ko Lanta je povsem muslimanski otok, dolg približno 30 km, širok pa nekje 6 km in po mojem mnenju, gre za najlepši otok, ki sva ga na tem potovanju obiskala. Poleg že omenjenih muslimanov je tu tudi polno, kot jih imenujejo morskih ciganov, prav tako pa sva ugotovila, da je na tem otoku stacioniran kar velik del tistih pravih popotnikov, ki živijo skupaj z lokalci in so nekašni novodobni hipiji.

V Klong Nin beachu sva pristala v hotelu z imenom Lanta Sea Front, za katerega sva odštela 1500 Bathov, torej slabih 35 eurov za oba in to je bil zadetek v polno. Prijazna, v tradiconalna muslimanska oblačila, vključno s pokrivalom za glavo, odeta gostiteljica nama je razkazala hotel, ki je spodaj na fotografiji in naju odpeljala v pritlično sobo, takšno kot na sliki.

hotel

V sobi sva se razkomotila in navdušeno ugotovila, da je tu zaenkrat vse OK, zaradi česar lahko ostaneva tudi kakšen dan dalj, saj so te vsakodnevne selitve kar naporne, predvsem pa se izgubi kar nekaj časa. Tuš v veliki in čisti kopalnici je poskrbel za osvežitev in ohladitev, saj sva po zaslugi tistega jutranjega sonca na trajektu med Phuketom in Ko Phi-Phi še vedno dobro čutila rahlo pordečelo kožo.

room

Čez cesto hotela je bila restavracija s kar precejšno ponudbo, okusno kosilo s pijačo za dva, pa je naneslo 480 Bathov oz. dobrih 10 eurov. Ker je bilo sonce premočno, midva pa sita, sva te opoldanske urice preživela v senci ob bazenu, ki je bil ravno pravšnji za namakanje/osveževanje, v poznih popoldanskih urah pa sva si v bližini hotela izposodila skuter. Vijoličasto, skoraj novo Yamaho, s slabih 1000 km prevoženega, točno takšno kot je spodaj na sliki, za katero je bilo potrebno odšteti 250 Bathov, dobrih 5 eurov na dan. Večerna vožnja oz. spoznavanje s skuterjem, ki bo v naslednjih dneh naredil kar nekaj kilometrov je bila čisti užitek in nekakšen osvežilni bonus.

skuter

Sreda, 17.3.2010

Naslednje jutro sva vstala navsezgodaj, si za 50 Bathov, torej približno en euro, privoščila osvežilni ananas, nato pa oddrvela po zahodni strani obale, navzdol proti jugu. Vsakih toliko sva se ustavila in na čudovitih peščenih obalah, obdanih z gozdom, kjer sva lenarila, se osvežila v morju in tako kar nekajkrat. Vmes sva si privoščila še Elephant trekking oz. jahanje slonov. Po spretnih pregovarjanjih sva se dogovorila za trekking, za kar sva odštela 800 Bathov, torej dobrih 18 eurov za oba in čeprav sem dvomil, da bo kakšen užitek oz. presežek, sem privolil, nekaj trenutkov kasneje pa smo se že, na hrbtu izkušenega slona, vzpenjali po pobočjih Ko Lante. Dejansko ni bilo vse skupaj nič posebnega, pozibavanje na hrbtu slona pa zlahka preskočite. V Nui bayu sva dobila izvrstne piščančje hrbte na žaru, s skodelicama sticky rica za 140 Bathov, torej sva se za dobre tri eure najedla oba in pot sva nadaljevala še južneje, do konca asfaltirane ceste. Popoldne sva se vrnila do hotela, a kmalu pot nadaljevala na drugo stran otoka, torej na vzdono obalo, ki ni toliko turistična oz. sploh ni. Pred spustom na vzhodni del otoka sva se ustavila na še enem Viev pointu, na zemljevidu piše Ban Je Lee, kjer so imeli prav tako odlične sadne shake in pot po vzhodni obali je bila takoj lažja, prijetnejša. V blagem vetriču, z očali na nosu in na simpatičnem mopedu sva se zapeljala do Lanta towna, ki je izgledal kot neko zapuščeno teksaško mesto, z eno samo ulico in precej neuglednimi stavbami. Ribiško mestece, kjer je nekaj trgovinic s spominki, ročnimi izdelki lokalcev, ciganov in hipijev, ki so se zlili z okoljem. Zapeljala sva se še do skrajnega jugo-vzhoda oz. ciganskih vasic, Hua Laem Villaga in predvsem Sang Kha Ou resorta, kjer vidiš v kakšni bedi živijo ljudje. Kar nekoliko s slabo vestjo sva se odpeljala nazaj do View pointa, si privoščila večerjo in sklenila, da naslednji dan zamenjava destinacijo, saj sva v precej mobilnem dnevu, raziskala že večji del otoka. Po večerji sva odšla še na severno stran otoka, kjer pa je bilo vse preveč turističnega vrveža, a la Phuket in po krajšem sprehodu med stojnicami in barčki, sva se vrnila v mirnejši Klong Nin, kjer je že vse spalo, pa čeprav je bila ura šele malo čez polnoč. Nightswimming v hotelskem bazenu je poskrbel za odlično počutje pred spancem in počitkom za vnovično selitev.

Četrtek, 18.3.2011

Naslednje jutro sva vrnila skuter, pri gostiteljici pa kupila karti za pot v Krabi, prijazno pa nama je še prek telefona rezervirala hotel, s katerim naj bi bila prav tako zadovoljna. Za pot sva odštela 500 Bathov oz. dobrih 11 eurov, ravno v tem času pa je brat gostiteljice pripeljal še čisto perilo, ki sva ga dala dan predtem prati, za 3 kg čistega perila pa sva odštela 150 Bathov, torej 50 Bathov, dober euro za kilogram in že vsa bila pripravljena za novo selitev. 

kolanta

Čudoviti otok, ki ga na potovanju po Tajski nikakor ne bi smeli izpustiti, sem opisal že v uvodnih stavkih te objave.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.04.2011 - 22:47 - Kategorije: Potovanja -

ponedeljek, 15.3.2010

Po bujenju okoli 6. ure, naju je ob 7h, pred vhodom v hotel pričakal minibus, ki je odpeljal na jugo-vzhodni del otoka oz. do pristanišča, od koder sva, ob 8.45 uri, pot nadaljevala s trajektom. V prijetnem jutru, obdanem z oblački, nas je večina potnikov dremala na palubi in okopani vetričem in blagim soncem smo prispeli pred obalo otoka z imenom Ko Phi-Phi. Ta ima nekakšno obliko črke H in na najožjem, recimo mu prečnem delu, je večina dogajanja oz. je center in večina prenočišč.

phiphi

Z morja otok izgleda čudovito in ko smo se pripeljali v pristan, so nas napadli turistični delavci, ki so ponujali približno iste oz. podobne pogoje za bivanje in v takšnem rahlo kaotičnem vzdušju, sva se na blef, odločila za enega, ki je na prospektu izgledal kot na spodnji sličici.  Phi-Phi Don Chukit resort.

don

Nosač je na voz nametal nahrbtnike ter nas odpeljal proti bungalovom, kjer naju je pripadla številka A29. Na zunaj je sinje modri bungalov izgledal še koliko toliko dober oz. podoben tem zgoraj/onem na brošuri, a njegova notranjost je bila porazna. Zelo osnovno pohištvo oz. slaba postelja in razmajana omara, mravlje po zanemarjenih stenah, zatohlost, skratka zelo osnovno bivališče, za katerega sva odštela kar 1700 Bathov, torej dobrih 38 eurov.

Po razočaranju nad bivališčem je namakanje v bližnjem morju prijalo ko otroku vožnja po toboganu in po krajši osvežitvi sva sklenila, da že naslednje jutro odrineva z otoka, na katerem sva mislila ostati vsaj en dan več. Na hitro sva si kupila ulično hrano, v eni od agencij pa vplačala Half day boat trip za katerega sva odštela 1000 Bathov, torej dobrih 22 eurov za oba. Ker je bila ura že 13 sva morala s hrano v rokah pohiteti v pristan oz.  pier od koder smo s tradicionalnim tajskim plovilom oz. long-tail boatom krenili na izlet.

Izlet je bil izvrsten. Najprej smo se ustavili na Monkey beachu, kot so plažo poimenovali zaradi opic, ki se potikajo po peščeni plaži in čakajo na navdušene turiste, da se slikajo z njimi, predvsem pa da jih nahranijo. Vodič oz. vozač čolna nas je opozoril, da so spretne tatice in naj bomo previdni, zaradi česar tatvinskegap odviga ni bilo. Sledilo je snorklanje v Shark pointu, kjer seveda ni bilo morskih psov, temveč kar nekaj lepih vrst rib, v nadaljevanju pa smo pot nadaljevali mimo jam vklesanih v strma pobočja otoka Phi-Phi Leh islanda. Če podrobneje pogledate spodnji zemljevid, boste na tem otočku videli uvalo Pileh, kjer smo si privoščili še eno rundo snorklanja, nato pa se peš podali na plažo. Preko lesenih lestev čez nekakšen prelaz iz skalovja do peščene ravnice, kjer je umiral tisti filmski skandinavec, pa do znamenite plaže. Film The Beach, v katerem je glavno vlogo odigral Leonardo Di Caprio je zreklamiral plažo imenovano Maya beach in jo predstavil širnemu svetu, nas, konkretno mene pa je vse skupaj razočaralo. Že, da je rajski otok, a pogled na presušeno plažo, ki je bila ravno v oseki ni bil preveč očarljiv oz. kot sem ga pričakoval, s fotografij kot je ta spodaj.

maya

Bad luck, domačini te pripeljejo do ene najlepših plaž na svetu, tebi pa se zaradi oseke zdi, da so te nategnili in da si na kašni zanemarjeni slovenski plaži, iz katere štrlijo takšni in drugačni kamni. Po enem večjih razočaranj tega potovanja smo se po isti poti kot smo prišli vrnili na naš long-tail boat, s katerim smo se nato zapeljali do vhoda na razvpito plažo in vsaj z morja je izgledala skladno s svojim renomejem. Zakrožili smo okoli celotnega otočka, nato pa se nekje na pol poti do izhodišča ustavili in z ugasnjenega čolna opazovali čudovit sončni zahod. Tajci dajo nekaj tudi na romantiko.

Pozna vrnitev v bungalov, tuširanje, večerja, večerni izhod, večerja, fire show, vendar pa mestece hitro ugasne oz. zaspi. Le kakšna ponudba za potapljanje, You don’t need licence, se zasliši in kmalu zavlada presenetljiva tišina. Popečena še od oblačnega jutra oz. tistega nežnega vetriča na trajektu, sva se ohladila z mrzlim tušem, kmalu zatem pa pod vtisom odličnega izleta zaspala.

Torek, 16.3.2010

Naslednje jutro sva odšla na hotelski zajtrk, ki je v slogu najinega bungalova, torej za odsvetovat, v kolikor lahko komu ponudim nasvet. Nepotešena oz. lačna sva se sprehodila po obali in si ogledala celoten kompleks tega Phi-Phi Don Chukit resorta, kjer na zunaj izgleda vse lepo in prav, tudi najin bungalov, pa bazen itd. Kar ne morem preboleti, da je bil tako neugleden in po daljšem sprehodu med low-budget bungalovi, ki so bili kot nekakšna komuna, hipijevska skupnost, sva bila za trenutek celo zadovoljna z najinim. Do vrha neke vzpetine nad naseljem nama ni uspelo priti, kar pomeni, da med tistih dobrih 1000 fotografij nimava takšne kot je tu čisto zgoraj, torej s pogledom na najožji del otoka.

Do poldneva sva zapustila bungalov in kupila karti za najino naslednjo destinacijo.

Še zemljevid naslovnega otoka, Ko Phi-Phi

phiphi

Ko Phi Phi je zadnja leta, predvsem zaradi uspešnega filma z Leonardom Di Capriom, verjetno ena najbolj zaželenih turističnih destinacij, njegova lega pa je približno 50 km južneje od svetovno znanega/prepoznavnega Phuketa. Velik je približno 8 x 3,5 kilometra, na njem pa naj bi bilo kar okoli 80% muslimanskega prebivalstva, ki je medse sprejelo še kopico popotnikov, ki so utaborjeni nekoliko bolj v središču otoka, v nekakšnih mini komunah.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.04.2011 - 09:14 - Kategorije: Potovanja -

sobota, 13.3.2010

Pravcati kulturni šok sva doživela ob vstopu na letalo, kjer je stevardesa samo z delčkom očesa pogledala karti, nato pa rekla, da sedežni red ne velja oz. da sedeva kamor hočeva, kar sva nekoliko začudena, a kmalu nasmejana, tudi storila. Komaj smo se potniki dobro namestili na precej nekomfortne sedeže, že se je letalo premikalo po pisti, v tem času je bilo zdrdrano tisto, kar me vedno nervira pri teh poletih oz. navodila ob nesreči, zasilnih izhodih, maskah in podobno. Od trenutka, ko sem sedel na sedež, do vzleta je minilo verjetno samo slabih 10 minut. Nok air je zakon, ob vsem skuapj pa je še poceni, saj je bila letalska karta 2100 Bathov oz. slabih 50 eurov.

Bangkok – Phuket; približno 860 kilometrov

Že iz zraka se je videlo, da prihajamo v še toplejše/južnejše kraje, saj so se pod avionskimi krili, pričeli vse pogosteje prikazovati prelepi tajski otočki, obdani s sinje modrim morjem. Ob pristanku na severnem delu Phuketa, kjer je malo, a simpatično letališče, sva pristopila do enega od minibusev oz. kombija, ki jih je pred letališčem polno in ki skupaj s vojimi vozniki, čakajo na sveže turiste. Za približno 150 Bathov na osebo te razvozijo po vseh delih otoka in midva sva si za destinacijo izbrala Patong Beach, kjer sva si nato nekoliko več časa vzela za iskanje primernega hotela. To pomeni, da nisva vstopila ravno v prvega, ki sva ga videla, a z brošuricami v rokah, ki jih je bilo na letališču na pretek, sva šoferju pokazala pri katerem izbranem naj naju odloži in po približno 30-ih minutah iskanja dejanskega, sva le našla ustreznega. Anchalee Inn, ki ni bil ravno v prvi vrsti oz. s pogledom na plažo, temveč na drugi vrsti oz. v ulici, ki je krožno vodila okoli samega Patonga. Na zemljevidu v križišču Song Roy Pee roada in Prachanukrua roada.

patong

Verjetno nekakšna povprečje kvalitete, če pogledam nazaj na nastaniteve tega dopusta, a za 1500 Bathov/34 eurov sva dobila čisto sobo s klimatsko napravo, ki je v teh krajih že kar obvezna, saj so bile temperature in predvsem vlažnost zelo visoke, ob tem je bila tudi kopalnica čisto OK, skratka na nastanitev ni bilo pripomb. Prijazno osebje nama je dalo ob prihodu bošurice, zemljevide, nasvete kam po moped, kaj si ogledati itd. Turist je Bog in zanj je poskrbljeno maksimalno, seveda pa je treba upoštevati, da od tega živijo, vendar je vseeno razlika med npr. hrvati in tajci kot med mravljami in sloni.

Pozno popoldne sva zadovoljna odšla na mestno, peščeno plažo in se namočila v oceanu, preplavljenim s tistimi tradicionalnimi tajskimi čolni, ter naredila okvirni plan za naslednje ure/dneve. Prav osvežilno je bilo in neko resnejše načrtovanje sva kmalu opustila ter se prepustila toku dogodkov, vodne aktivnosti pa so potrajale tja v noč, ko sva se vrnila v hotel, kjer sva sprobala še bazenček v ozadju. Night-swimming vedno dobro de. Za večerjo sva si privoščila spomladanske zavitke, njihovo tradicionalno Tom Yam Goon juho, ki mi ni bila preveč všeč in rižoto s piščancem, za kompletno večerjo s pijačo pa sva odštela približno 500 Bathov oz. dobrih 10 eurov. Sledila je masaža, za polurno masiranje pa sva odštela po 200 Bathov/4,5 eura, pri čemer sem si jaz prvi večer privoščil samo hrbet in ramena. Od plavanja in masaže prenovljena in osvežena sva se sprehodila skozi mesto, kjer vidiš, kot bi rekli, vse živo. Muzika buta iz vseh lokalov in štandov, ki jih je nepregledno veliko, transvestiti te vabijo na pijačo, kuščarje ti obešajo na roke in slikajo, lampinjončke za srečo spuščajo v zrak, masažnih salončkov je skoraj toliko kot štandov, na LCD-jih se vrtijo nogometne tekme, predvsem angleške Premier lige in v nekoliko mirnejšem delu mesta sva le zavila na pijačo. Precej dober izbor cocktailov po 150 Bathov/3,4 eura, domače pivo 60 Bathov/1,3 eura, Haineken 80 Bathov itd. kar niti ni bilo tako poceni kot bi človek pričakoval, a Phuket je le nekakšen turistični center in prve dneve se res ne gleda na ceno oz. v denarnico.

Nekje po 3. uri zjutraj sva se vrnila v hotelsko sobo in sestrinem sms sporočilu, o uporu  v Bankoku in opozorilom turistom, sva se samo smejala. Verjetno tudi pod vplivom alkohola, ki sva si ga privoščila, saj se brhkih natakaric kar ni dalo zavrniti, da ga je že dovolj.

nedelja, 14.3.2011

Naslednje jutro sva po osvežilnem zajtrku, pred hotelom sklenila kupčijo oz. za 24 ur najela moped, beri skuter, za katerega sva odštela  250 bathov, dobrih 5 eurov na dan. Rjav kot na sliki, skoraj nov skuter je letel ko navit in po začetni sramežljivosti na cestah Patonga, sva se kmalu zlila z okoljem in vijugala med avtomobili in prehitevala po levi in po desni. Aja, vozi se po levi, kar pa ni bil nek problem in ta dan sva prevozila večji del južnega dela otoka.

fino

Za osvežitev je skrbelo sadje, za katerega je bilo potrebno odšteti približno 20 Bathov, merice pa so bile polivinilaste vrečkice v katere tajci stlačijo skoraj vse, tudi omake. Nekje v bližini Karon beacha sva se ustavila na kosilu, in na ulici, točneje na prirejenem starem mopedu, je spretni tajec pripravil najboljši Pad thai, ki sva ga jedla na Tajskem. Ta tradicionalni tajski obrok oz. testenine z jajcem, piščancem ali obema skupaj oz. brez obeh, je bil zame pravi kulinarični užitek, ki je poleg vsega stal samo 50 Bathov oz. dober euro. Po počitku in lahkotnem čofotanju/plavanju na mestni plaži Karon Beach sva se še dodatno osvežila na skuterju, s katerim sva v objemu vetriča odpeljala do Kata Noi beach. Precej podobna plaža kot tista prejšnja, torej široka in dolga, brez gneč kot smo jih vajeni po evrospkih letoviščih. Po vnovični osvežitvi sva ponovno zajahala simpatično/skoraj nerabljeno prevozno sredstvo in jo mahnila po hribu navzgor do Viev pointa, kjer je sledil foto-shooting. V izjemnem razgled, kot je prikazan na spodnji razglednici, sva nekoliko počila, potem pa sva počasi krenila nazaj proti hotelu.

vp

Slab kilometerček po View pointu, sva se ustavila v enem od obcestnih lokalov, kjer je butala muzika, in na zahodni strani tega, s pogledmo na morje oz. obalo, sva ugotovila, da je u bistvu zgrajen na nekakšnih kolih. Prav simpatično/romantično je delovalo vse skupaj, le neobriti transvestit, ki je postregel z  izvrstnimi sadnimi shaki, se nekako ni vklapal v okolje. V že večernih urah sva natankala gorivo, ki je od dirkanja po otoku že pošlo, če se ne motim, pa je sem za poln rezervoar odštel okoli 100 bathov. Po slabi uri vožnje do hotela, sva se stuširala, večerjala in se odpeljala v noč, bolje rečeno v mesto.

Pred vrnitvijo skuterja, sva kupila dve karti za potovanje na Ko Phi-Phi, ki jih dobiš praktično v vsaki veži hotela oz. turistični poslovalnici, ki jih je več kot preveč. Za potovanja oz. potnike, beri turiste je poskrbljeno kot malo kje. Praktično na vsakem koraku si lahko kupiš karto za vse možne destinacije oz. konce Tajske in najina naslednja je bila Ko Phi-Phi. Cena za dve karti, 800 bathov v kar je vključen transfer izpred hotela do pristanišča in trajekt do otočka.

V masažnem studiju v bližini hotela sva si privoščila še masaži, kjer sva bila z maserkami že na TI in prijazne punce so se ponujale, da bi jih vzela s seboj in tu odprla salon s tajsko masažo … boss.

Pa spet nočni obhod mesta, krajše popivanje in spanje, pred novo selitvijo.

phuket

Phuket je največji tajski otok, ki ima približno 590 kvadratnih kilometov oz. je njegova razdalja s severa na jug, slabih 49 kilometrov, z vzhoda na zahod pa dobrih 21. V površino so všteti tudi vsi njegovi otočki in če boste bolj pozorno pogledali na zemljevid, boste desno spodaj videli Ko Phi-Phi, najino naslednjo destinacijo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.04.2011 - 21:34 - Kategorije: Potovanja -

petek 12.3.2010

Vržena na nori planet imenovan Bangkok, sva si izbrala smer v kateri bova poiskala primerno prenočišče, šla mimo čisto preveč hrupne ulice, planetarno znane Khao San Road, ki je središče turističnega dogajanja, in upala na nekoliko mirnejšo rešitev. Nekoliko naprej, na drugi strani ceste je bila Rambuttri street, prav tako živahna, a veliko manj hrupna uličica, kjer sva zavila v Rambuttri Village Inn. Hotelčič z ribnikom na dvorišču in bazenom na strehi, do katerega pa nisva  utegnila priti, je bil kar dobra izbira. Spodobna, klimatizirana zelena sobica s skromno kopalnico je zadovoljevala najine kriterije za eno nočitev, za katero sva odštela 1050 Bathov oz. 525 na osebo, kar znese okoli 23 eurov oz. dobrih enajst na osebo.

hotel

Po hitrem tuširanju sva se podala na ulice, kjer sva si privoščila prvi tajski obrok. Od uličnega prodajalca hrane, nasproti vhoda v hotel, sva nabavila piščančje ražnjiče, spomladanske zavitke in tradicionalni Pad thai. Če se spet nekoliko ustavim pri denarju, je vse skupaj stalo manj kot 100 Bathov, 3 ražnjiči 30 Bathov, 3 mali spomladanski zavitki 25 Bathov, Pad thai z jajcem pa 25 Bathov, torej vse skupaj manj kot 2 eura. Čeprav nekoliko drugačnega okusa kot pri nas, je bila hrana zelo dobra in takšen oz. podoben meni sva si v naslednjih dneh kar nekajkrat privoščila. V nadaljevanju sva se s polnima želodcema sprehodila po Rambuttri, si privoščila po polurni masaži nog oz. stopal, za kar sva odštela po 100 Bathov/2 eura in se zadovoljna vrnila v sobo. Prvi vtisi so bili odlični in po vnovičnem tuširanju/razhladitvi sva prespala preostanek noči.

sobota, 13.3.2010

Sobotno jutro je bilo kar vroče in kot sva ugotovila v naslednjih dneh, so približno vsa jutra takšna, za prvo dnevno hladitev pa je poskrbel veliki sadni shake, ki je pri uličnih prodajalcih stal 20 Bathov. Kot sem že omenil, bazena na strehi hotela nisva uspela obiskati, saj sva morala do 11. ure zapustiti sobo in po relaksaciji ter fotografiranju ob ribniku na dvorišču, kjer so se bohotile lepo gojene ribe, sva z nahrbtniki krenila proti glavni ulici. Tam sva sedla v prvo roza Toyoto, ki se je prpeljala mimo oz. v taxi, ki ga opaziš na daleč. Prav simpatični so tile roza taxiji, sva si mislila, a ko je nori čiča pohodil stopalko za gas sva se samo spogledala. Tip ga je navijal kot nor in divjanje je preblaga beseda za njegovo vožnjo proti letališču Don Mueng. Aja, prejšni večer sva priletela na Suvarnabhumi, ki velja za glavno letališče v mestu, na Phuket pa sva se podajala z že omenjenega Don Muenga, do katerega sva polurno divjanje s taxijem plačala 350 Bathov oz. slabih osem eurov.

Na letališču sva si privoščila obrok, nato pa se ob 14.00 uri vkrcala na letalo Nok air prevoznika, ki ima imenitno poslikana letala oz. zanimiv logo.

nokair

 Phuket, here we come.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.04.2011 - 20:34 - Kategorije: Potovanja -

četrtek, 11.3.2010

Pred letom dni, točneje 11.3.2010, sva v jutru pobeljenim s sveže zapadlim snegom, z malim avtomobilčkom, krenila proti Munchenu, na tej šesturni poti s kratkimi postanki pa sva porabila za vinjeto in tunele okoli 25 eurov. Moram priznati, da je sposojeni Garmin oz. navigacijska naprava, pripomoček brez katerega bi zlahka zgrešil katerega od avtocestnih trakov, ki so naju le pripeljali do enega največjih oz. najprometnejših letališč v Evropi. Flughafen Munchen.

Razgledanje po letališču, pozno kosilo, kavica, McDonald’s, check-in, okoli 21. ure pa končno vkrcanje na Fly Emirates avion, kjer pa smo obtičali za naslednji dve uri, saj je bil zunaj pravi snežni vihar in kar nekaj tekočine za odmrznitev letal je bilo prelite, predno smo se končno dvignili v zrak. Ne smem pozabiti nahvaliti udobja, ki ga je nudil Boeing oz. ta letalski prevoznik, torej Fly Emirates s svojimi precej udobnimi sedeži, predvsem pa izbori filmov, glasbenimi albumi, igricami ter vsem ostalim kar je bilo stlačeno pred naše glave oz. v LCD ekrančke, ki jih je bilo toliko kolikor je bilo sedežev.

petek 12.3.2010

Nekje pet ur in pol je trajal let do Dubaja, kjer je bil lokalni čas za dve uri naprej, namesto 5 zjutraj, 7 zjutraj in tik pred pristankom se je razpostrl pogled na elitno mesto, pri čemer je bil viden tudi znameniti Burj Al Arab. Po pristanku smo precej hitro švignili preko letališča do naslednjega aviona, tako da ni bilo časa za ogled, a ta je prišel na vrsto pri povratku, o čemer pa več v naslednjih objavah. Ob 7.30 uri, po lokalnem času, smo iz že vročega Dubaja poleteli proti Bankoku in elitno mesto pod nami je kmalu zamenjala prostrana puščava.

Čez približno sedem ur letenja smo pričeli pristajati v Bangkoku, kjer je bil že večer oz. 18.30 in po papirologiji na klimatiziranem letališču sva izstopila na uradno ozemlje Tajske. Nikoli ne bom pozabil občutka, ko je vame butnila tista vročina, točneje sopara/vlažnost in majica na meni je bil v nekaj minutah mokra. A nič zato, nahrbtnika sva zbasala v avtobus, ki je peljal v center in se pridružila kopici podobnih popotnikov, ki so se podajali v neznano. Od tu naprej sva bila brez nekih konkretnih načrtov, povratni letalski karti za kateri sva odštela po 580 eurov sta določali termin povratka, ob denarju in plačilni kartici ter osebnem dokumentu pa sva imela le še nekaj oblačil, zobni ščetki in zobno pasto, pa še kakšno malenkost. Aja, letalski karti za let iz Bankoka na Phuket, naslednjega dne, torej 13.3. sva rezervirala že doma, prav tako pa let iz Surat Thanija nazaj v Bangkok, a da ne izgubim rdečo nit, v Bangkoku sva iz busa iztopila na popolnoma naznan teren. Še orientacije nisva imela v tem ponorelem mestu, kjer je iz vseh strani butala muzika, vrvež ljudi, neonske reklame, predvsem prenočišč in vse ostalo je bilo precej podobno tistem turističnem kaosu iz filma The Beach.

bkk

Menjava naših eurov v tajsko valuto oz. Bathe je bila približno 1:44, nekje si dobil več, nekje manj, a zaradi nizkih cen to sploh ni toliko pomembno. Primer, za avtobusni transfer od letališča do centra mesta, ki je trajal nekje okoli ene ure, sva odštela 150 bathov za oba, pa si izračunajte.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 18.04.2011 - 22:23 - Kategorije: 01.Premier League -

V angleški Premier league so že v sredini meseca aprila izbrali 11 najboljših igralcev sezone 2010/11;

Edwin van der Sar (Manchester United) – Bacary Sagna (Arsenal), Nemanja Vidić (Manchester United), Vincent Kompany (Manchester City), Ashley Cole (Chelsea) - Nani (Manchester United), Samir Nasri (Arsenal), Jack Wilshere (Arsenal), Gareth Bale (Tottenham) - Carlos Tevez (Manchester City), Dimitar Berbatov  (Manchester United)

Pri tem je bil valižan Gareth Bale iz Tottenhama izbran za najboljšega igralca, saj je v nekaterih tekmah povsem osupnil s svojimi sposobnostmi, vendar pa imam občutek, da je bil portugalec Nani konstantnejši, pri vsem skupaj pa je še nekoliko moje subjektivnosti oz. pristranskosti.

Med mladimi je zasijal, zgoraj že omenjeni, Jack Wilshere iz Arsenala, ki je konkurente pustil daleč za seboj, vključno s problematičnim Balotellijem iz Manchester Citya, ki se ni izkazal z ničemer drugim kot z ekscesi, naš Javier Hernandez pa je zaenkrat še v fazi uvajanja. Bosanec Edin Džeko iz Manchester Citya in Fernando Torres sta definitivno razočaranji sezone, kar ne vem komu bi dodelil to neslavno lovoriko, verjetno Torresu, ki je bil dražji in je podobno obupen še v reprezentanci, medtem ko je, vsaj zame, odkritje sezone Charlie Adam iz Blackpoola, katerega naj bi že vabili nekateri uspešnejši premierligaši. Tudi njegov soigralec D.J. Campbell mi je všeč, pa hvaljeni Sebastian Larsson, Darren Bent je že preverjena klasa, pa hrvat Modrić itd.

Za moj okus so nekoliko prekmalu izbrani najboljši, saj so pred nami še vsi pomembnejši razpleti, kot finale FA pokala, odločitev o prvaku oz. končna lestvica angleškega prvenstva, pa elitna Liga prvakov …

vendar pa je v tej enajsterici zajeto bistvo, realno najboljših 11, ki sem jih nekako napovedloval že TUKAJ v zimskem postanku.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.04.2011 - 17:27 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po precej nezanimivih srečanjih v elitni Ligi prvakov, so v četrtek zvečer sledila še povratna srečanja v Europa league, a sem nekje pred koncem prvega polčasa, torej še pred 22. uro, uspel zaspati in če se ne motim, je to nekakšen-moj rekord zadnjih let, hkrati pa verjetno tudi pokazatelj zanimivosti srečanja, ki ga je prenašala naša nacionalka.

el

Spartak Moskva – Porto 2-5

Že veliko pred mojim spancem, točneje ob 19.00 uri sta se v oddaljeni Rusiji, pomerila navedena nasprotnika in po premoči domačih v prvih minutah srečanja je Porto v 28.minuti izpeljal hitro akcijo oz. sta jo izvedla kolumbijec Falcao in brazilec Hulk, ki je po prejeti žogi nekje na sredini igrišča, kot hitri vlak zdrvel mimo ruskih igralcev vse tja do golmana, katerega mu prav tako ni bilo težko premagati in svojo ekipo povesti v vodstvo z 0-1. Ob pogledu na skupni rezultat 1-6, je bilo jasno, da so domači že nekaj časa brez realnih možnosti za napredovanje oz. preobrat, še pred koncem polčasa pa je to postalo še očitneje. Neverjetni Hulk je podal iz kota, na prvi vratnici, kot radi rečemo, pa je bil najvišji urugvajec Cristian Rodriguez, ki je povišal na 0-2. Tudi v drugem polčasu se je nadaljevala rapsodija Porta, ki je že v 47. minuti srečanja izvedel hitro akcijo, kolumbijcu Falcau je domači golman odbranil strel, vendar se je žoga spet odbila do kolumbijca, ki je podal nazaj na rob kazenskega prostora, od koder je z natančnim strelom zadel njegov rojak Fredy Guarin in povišal na 0-3. Trenutek veselja za domače je prišel v 52. minuti srečanja, ko je po samostojnem prodoru na 1-3 znižal Artem Dzyuba in če je bil prvi gol na srečanju demonstracija hitrosti in moči je bil tale spretnosti in genialnosti, kar najbolje razkrije počasni posnetek prodora 22-letnega ruskega igralca, ki pa tako kot njegovi soigralci ni mogel dolgo uživati veselja, saj je neusmiljeni porto le dve minuti kasneje spet zadel. Po udarcu iz kota in skoku Cristiana Rodrigueza, ki je podaljšal do najboljšega strelca tega tega tekmovanja, je kolumbijec Falcao s strelom z glavo povišal na 1-4 in se še utrdil na lestvici strelcev tekmovanja. V 72. minuti srečanja je lepa domača akcija nekoliko ublažila katastrofo, saj je po podaji Dzyube, z desne zadel brazilec Ari, potem ko je obšel gostujočega golmana in zadel prazno mrežo oz. znižal na 2-4. A Porto je tako kot v domačem srečanju v zadnjih minutah, tokrat v 89. minuti, dodal še peti zadetek, po Rodriguezovi prečki z leve, se je žoga odbila do Rubena Micaela, ki je z natančnim strelom zadel za končnih 2-5 oz. 3-10 gledano oba srečanja. Upravičeno smo mnenja, da jih bo v tem tekmovanju težko ustaviti in da bodo lovoriki državnega prvaka dodali še to, pri čemer pa so vse glasnejša namigovanja, da bo njihov izjemni trener Andre Villas Boas, tako kot njegov bolj priznani rojak Mourinho, po uspehih z, za evropske razmere, skromnim Portom krenil proti elitnim klubom in zanimivo omenjata se prav Chelsea in Inter.

Braga – Dinamo Kijev 0-0

Edino še odprto srečanje je bilo logičen izbor za prenos, a nekako sem slutil, da tu ne bo preveč dobrega nogometa, kolikor sem uspel videti pa sem imel prav. V obračunu obremenjenem s taktiko in rezultatom, se je domača Braga, znana po zelo dobrih partijah na domačem AXA stadionu, postavila defanzivnejše kot sicer in čakala na napako nasprotnika, ob tem pa spretno zapirala vse poti do lastnega gola, vendar pa je do prve napake prišlo na njihovi strani. Preagresivni brazilec Paulo Cesar je že v 30. minuti srečanja, upravičeno prejel rdeči karton, saj je nasprotnikovega igralca pokosil s hrbta in jasno je bilo, da se obetajo težki trenutki domačih. A Dinamo je razočaral, saj razen nekaj pol-priložnosti v celem srečanju ni uspel kreirati praktično ničesar, zato tudi ne čudi, da sem nekje pred polčasom tudi zaspal. Le občasni vzkliki komentatorja so me predramili, da sem poškilil na ekran in uspel videti, da so imel domači celo boljše priložnosti od gostov, ki so imel dva tri dobra napada po levi, a vse skupaj premalo za zadetek oz. napredovanje v polfinale. V takšnem stanju nemoči je pri gosteh, makedonec Goran Popov izenačil število igralcev na igrišču, saj je prejel dva rumena kartona oz. v 88. minuti rdečega in bil izključen. Prav razočaral me je Dinamo, ki ima v svojem moštvu kar nekaj izjemnih posameznikov, a so bili bolj kot ne nevidni in zaradi tega je zasluženo napredovala še druga portugalska ekipa, torej FC Braga.

PSV Eindhoven – Benfica 2-2

Težko je bilo za pričakovati, da bo nizozemska ekipa uspela izničiti zaostanek iz prvega srečanja, še posebaj po slabšem/nervoznejšem začetku, v katerem so imeli gostje dve lepi priložnosti, ki pa sta ostali neizkoriščeni. In kot vemo, kdor ne da, dobi, je v 17. minuti srečanja stekla hitra akcija domačih, v kateri je Lens podal z desne pred gol, spretni madžar Balazs Dzsudzsak pa iz bližine zadel za 1-0. Le osem minut kasneje, točneje v 25. minuti pa se je streslo od navdušenja, po gneči na sredini se je žoga nekako odbila do hitrega Jermaina Lensa, ki v prvem poskusu ni uspel premagati gostujočega golmana, vendar pa je po srečnem odboju spet prišel do žoge in jo tokrat uspel pospremiti v gol za obetajočih 2-0. Že po pol ure je bila domača ekipa le gol oddaljena od napredovanja in tistih bolečih 4-1 v prvem srečanju je bil le še grd spomin. A v nadaljevanju se je tudi v tej tekmi obrnilo na grdo za PSV, saj je v 45. minuti po prostem strelu z desne in slabem izbijanju domačega golmana Isakssona, do žoge prišel brazilski branilec Luisao, ki je akrobatsko zadel za 2-1 in domači so bili spet veliko bolj oddaljeni od napredovanja. V drugem polčasu je v 63. minuti domači branilec, brazilec Marcelo s prekrškom v kazenskem prostoru zaustavil Cesara Peixota, kateremu se je vrgel v noge in sodniku ni preostalo drugega kot dosditi penal, katerega je uspešno realiziral paragvajec Oscar Cardozo. S tem golom je Benfica dokončno umirila domači PSV in ob koncu tekme je portugalska nacija lahko slavila še tretjega predstavnika v polfinalu tega tekmovanja.

Twente – Villarreal 1-3

Zaostanek štirih golov oz. 5-1 je bilo v povratnem srečanju, ne glede na vse, prevelik zalogaj za domačo ekipo, ki je sicer v 32. minuti srečanja povedla, potem ko je v izjemni ekipni akciji Janssen s peto izjemno podal do kostaričana Ruiza, ta pa pred golom našel šveda Emila Bajramija, ki je zadel za 1-0. Kar nekaj lepih akcij so skreirali domači, a ostalo je pri minimalnih 1-0, vse do 59. minute, ko je po seriji napak oz. slabih izbijanj domače obrambe, fatalno napako storil Dwight Tiendalli, ki je v kazenskem prostoru nespretno/s prekrškom zaustavil ganca Wakaso Mubaraka, pri čemer je dobil še rdeči karton oz. bil izključen. Villarreal je izkoristil ponujeno in Giuseppe Rossi je najprej zadel iz penala za izenačenje na 1-1, pri čemer domači žvižgi sodniku niso nič pomagali. Villarreal je lepo vzpostavil ravnotežje, umiril dogajanje in v finušu srečanja zadel še dvakrat. Najprej je paragvajski rezervist oz. igralec B moštva Hernan Perez lepo prodrl po desni, pri čemer ga je Bart Buysse v lastnem kazenskem prostoru zaustavil s prekrškom in še drugi penal za domače je tokrat realiziral Marcos Ruben, nekaj minut kasneje, v 89. minuti srečanja pa je Cani z lepim strelom z dobrih 10-ih metrov zadel za končnih 1-3 oz. skupno gledano 2-8. Villarreal je podobno kot njegov nasprotnik v polfinalu, napredoval z izjemno razliko in kaže, da bo polfinalni obračun španske in portugalske ekipe, finale pred finalom, kot radi rečemo/zapišemo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.04.2011 - 14:52 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Pred zadnjima dvema tekmama četrtfinalnih obračunov sta se poraženca prvih srečanj, torej Totenham in Inter tolažila, da je v nogometu vse možno, a se je izkazalo vse skupaj le za lažno upanje, saj sta bila oba še enktat poražena.

cl

Tottenham – Real 0-1

Priznam, da nisem s preveliko pozornostjo spremljal srečanja, saj sem pripravljal/pospravljal pred prihoidom slikopleskarja, ljudski povedano malarja, naslednji dan in občasno sem zastal pred TV ekranom ter dokončno spoznal, da domači umetniki nogometa svoj talent in finte lažje prodajajo v angleški ligi, kjer je še vedno nekaj klasičnih drvarskih ekip, kot pravimo. Angleški nogomet ima še vedno močno osnovo v fizičnem torej v teku, moči, skoku, kontaktu in ostalih nogometno neatraktivnih lastnostih, njihov nasprotnik španski Real pa ima osnovo povsem drugje, torej v ideji, kombinatoriki, lucidnosti, pa čeprav se njihov trener Mourinho močno nagiba k angleškem stilu, torej čvrstosti in italijanski taktični popolnosti. In takšni ekipi, ki sta v iskanju prvin nasprotnika sta se pomerili še drugič v tednu dni, pri čemer je bil spet uspešnejši španski predstavnik. Real je lažje prišel do fizične čvrstosti kot pa Tottenham do lucidnosti in nahvaljeni Van Der Vaart je še enkrat več lahko spoznal, zakaj je bil zavržen v Realu, Modrić, da je prerastel Tottenham, podobno kot Bale, angleški strateg Redknapp pa, da je Mourinho definitivno eden najboljših strokovnjakov vseh časov. S precej dvomljivo zasedbo v kateri moramo priznati, da je nekaj izvrstnih posabeznikov, je na poti povratka v klubsko evropsko elito, kjer je veliki Real kar nekaj sezon zapored izbival oz. se je njegova pot končevala v prvih izločilnih bojih. Tokrat so umrtvili igro domačih, ki imajo nekaj pripomb na sojenje, a ne glede na vse priznavajo, da je nasprotnik zasluženo napredoval v polfinale, za edini gol na srečanju pa je poskrbel lepotec Cristiano Ronaldo, ki je v 50. minuti srečanja, s slabih 30-ih metrov udaril proti golu in nespretni domači golman Gomes, kateremu je žoga ušla iz rok, je bi lvsaj delni krivec za 0-1. Vse ostalo je bilo samo še formalnost in priprava za veliki obračun Reala in Barcelone v polfinalu Lige prvakov, kjer pa zaradi kazni kartonov ne bo smel igrati Carvalho. Angleški Tottenham se sedaj lahko posveti boju za vsaj četrto mesto v angleškem prvenstvu, ki prinaša novo Ligo prvakov oz. sezono 2011/12. Good luck.

Schalke 04 – Inter 2-1

Tudi tukaj je šlo bolj ali ne za formalnost, čeprav je ime Intera veliko uglednejše kot domače ekipe, ki pa se ni ustrašila uspeha, kot radi rečemo, temveč se je postavila čvrsto in hrabro, s čimer je prišla do željenega uspeha. Schalke 04 v polfinalu Lige prvakov je definitivno presenečenje tekmovanja, še posebaj če se pogleda kako suvereno so izločili aktualnega prvaka Inter, ki je po domači blamaži želel vsaj nekaj tolažbe, a se ni izšlo. Španska naveza pri domačih je v 45. minuti srečanji ubila še zadnje upanje italijanskega moštva, Jurado se je zaril v srce gostujoče obrambne vrste, kjer je našel Raula, ta pa z veliko mero spretnosti, s tistim svojim značilnim driblingom, preigral nasprotnega golmana in zadel za 1-0, kar je sprožilo val navdušenja na domači Schalke areni in v drugem polčasu so gostje uspeli doseči samo častni zadetek. V 49. minuti srečanja, je po udarcu iz kota Sneidera in skoku Lucia, spretno zadel brazilec Thiago Motta, ki je pred dnevi v nastopu za svojo novo domovino Italijo, zadel tudi proti Sloveniji. 1-1 je ostalo do 81. minute in ko so že vsi nestrpno čakali bližnji konec srečanja je še enkrat zasijal Raul. Z genialno podajo, trademark lokom preko celotne gostujoče obrambne vrste je podal do Benedikta Howedsa, ki je ušel čuvajem in mu v nadaljevanju akcije ni bilo težko premagati interjevega golmana za dokončnih 2-1 ter veliko nemško slavje. Domači strateg Ralf Ragnick nadaljuje Magathovo serijo v letošnji Ligi prvakov in po italijanskem predstavniku, ga čaka še angleški, konkretno Manchester United, kjer bi se pot nemškega presenečenja morala ustaviti, a tako smo trdili že do sedaj. Inter je v blagem kaosu po odhodu trofejnega Mourinha, ki je z zgoraj omenjenim Realom, v katerega je prestopil poleti, v polfinalu, medtem ko Moratti ni našel dostojne zamenjave v Benitezu, ne v Leonardu in podobno kot sem zapisal v prejšni objavi za Chelsea, se tudi tu obetajo spremembe. Leonardo in še nekateri igralci so, lahko že zapišem, bivši, medtem ko naj bi se že spogledovali z nizom novih igralcev. Čilenec Alexis Sanchez, mladi brazilec Ganso, njegov rojak Carlos Tevez, turek Nuri Sahin, hrvat Luka Modrić pa njegov valižanski soigralec Gareth Bale, Riccardo Montolivo,  so samo nekateri in kaže, da bo poleti spet zanimivo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.04.2011 - 11:03 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Nekako je prevladovalo, da je v tem krogu edina neznanka še obračun angleških konkurentov, saj so si vsi ostali že v prvih dvobojih zagotovili neulovljivo prednost.

logo

Manchester United – Chelsea 2-1

Kot velikemu oboževalcu Manchester Uniteda, mi je bil tudi ta par že mnogo prej kot ostalim jasen, Manchester United je tako kot ponavadi, v spomladanskem delu sezone vse boljši in zaneslivejši, njihov najkvalitetnejši igralec Wayne Rooney pa se je po tednih krize le pričel vračati v pravo formo, pri čemer je zaradi tistega preklinjanja v kamerov, v angleškem prvenstvu, dobil dve tekmi pepovedi, beri počitka pred obračunom z londonskim konkurentom. Manchester United je med obema obračunoma v Ligi prvakov, s povsem spremenjeno zasedbo, kateri lahko rečemo rezervno postavo, v angleškem prvenstvu rutinsko premagal Fulham in torek pričakal v veliko boljšem vzdušju kot Chelsea. Ta je sezono pričel izvrstno, a potem pred novoletnimi prazniki nerazumljivo padel in to slabo obdbobje se jim vleče še do danes, kaj prida pa niso pomagali niti novi nakupil lastnika Abramovicha, predvsem španec Fernando Torres, ki za Chelsea še ni uspel zadeti. In prav tu me čudi njihov trener Ancelotti, ki je Torresa spet uvrstil v začetnih 11, Drogbo pa pustil na rezervni klopi, kar mu na koncu ni prineslo uspeha. Verjetno je to kompromis lastniku Abramovichu, ki je za španca pred meseci odštel zajeten kup denarja in po tej/tržni logiki mora igrati, Ancelotti pa po sugestijah Berlusconija v AC Milanu, očitno tudi v tem klubu pleše po notah nadrejenega. Po domačem porazu je moral Chelsea napasti, a nekih resnejših nevarnosti za domači gol ni bilo, čeprav se je pričakoval takojšnji gostujoči pritisk, vendar je homogena ekipa Devilsov vse skupaj precej komotno ukrotila. Vidić in šepajoči Ferdinand sta še enkrat več opravila odlično z nasprotniki, v ofenzivnem delu domačih pa je še enkrat več odlično odigral 37-letni veteran Ryan Giggs, s katerim je O’Shea, v 43. minuti, na desni lepo kombiniral in veteran je spretno ušel mladičem v modrem ter natančno podal pred gol, kjer je bil na pravem mestu mehičan Javier Hernandez, zvani Chicarito. Ta je zadel za 1-0 in še enkrat več je do izraza prišla genialnost domačega managerja Sir Alexa Fergusona, ki vedno znova najde dobitno kombinacijo oz. ekipo, ki je sposobna uresničiti vse njegove ideje. Hernandes je dobil prednost pred Berbatovom, ki po letih povprečja končno zadeva, a samo v angleškem prvenstvu, medtem ko v Ligi prvakov to počne predvsem Hernandaez, ki je kjub ne preveliki minutaži prvi strelec ekipe v tem tekmovanju. V drugem polčasu je gostujoči strateg Ancelotti v svojih obupnih poskusih vrnitve v igro, na rezervno klop poslal Torresa in Anelko, priložnost za igro pa sta dobila Drogba in Kalou, vendar je v obupno slabem dnevu njegovega moštva, veliko neumnost storil brazilec Ramires, ki je v 70. minuti prejel še drugi rumeni karton oz. rdečega in bil izključen. Zdesetkano moštvo je v 77. minuti le poskrbelo za nekaj trenutkov napetosti, saj je po podaji Essiena, Didier Drogba zdrvel mimo Evraja in z natančnim strelom izenačil na 1-1, kar je prineslo žarek upanja med moder in kup kletvic iz mojih usta, a še isto minuto so se zadeve spet umirile, sanje modrega dela pa razblinile. Izgledalo je kot bi Manchester United hotel povedati, da samo čaka na konec brez prevelikega naprezanja, ker pa je Cheslea dosegel zadetek in upal na preobrat, je moral dokazati, da se to ne more zgoditi in takoj zadel. Torej, v 77. minuti je takoj po prejetem golu stekla akcija domačih Rooney je prenesel žogo do Giggsa, ta pa našel korejca Ji Sung Parka, ki je z leve z natančnim strelom rdeče vrage spet povedel v vodstvo. Gol, ki je ubil vse upe pri nasprtoniku in čakal se je le še konec. Gladko in elegantno za Manchester United, ki gre v polfinale, Chelsea pa bo verjetno po koncu obupne sezone reorganiziral svoje vrste, kar pomeni zamenjal trenerja, prodal kopico igralcev med katerimi se omenjajo Alex, Bosingwa, Ferreira, celo Lampard, Zhirkov, Benayoun, Malouda, Anelka, Kalou, tudi Drogba, viri pravijo celo Torres in jih nadomestil z novimi dragimi nakupi.

Šahtar – Barcelona 0-1

Še pred tem povratnim srečanjem, je domači strateg Lucescu precej objektivno povedal, da nimajo več možnosti za napredovanje, ne glede na zgražanje nekaterih naših strokovnjakov, pa je imel prav in njegovi igralci ne bi nič bolje igrali, če bi jih pumpal z nerealnimi frazami, da je še 90 minut igre, da je vse mogoče itd. Barcelona je dokazala, da je predobra ekipa za Šahtar, kot za marsikaterega drugega in nio daleč od resnice trditev, da so trenutno najboljša ekipa na svetu, ne glede na razplet tega tekmovanja, nekateri pa jih uvrščajo v kategorijo najboljših vseh časov. In kot takšni so uvodne minute srečanja odigrali precej nezainteresirano, domači so nekajkrat nevarno zapretili a priložnosti so ostale neizkoriščene in Barca je počasi vzpostavila ravnovesje, v 43. minuti srečanja pa je Dani Alves, z desne našel Lionela Messija, ki je obkrožen z nasprotniki s približno 10-ih metrov prišel do strela in svoje povedel v vodstvo z 0-1. Kako enostavno izgleda nogomet, sodobna Donbass arena je za trenutek zanemela, nekateri so zaploskali in se sprijaznili, da najboljše ekipe na svetu Šahtar le še ne more izločiti. A važno, da se jim počasi a zanesljivo približuje, da postaja del evropske nogometne elite in ne zvezda enodnevnica. Ukrajinska vlaganja v nogomet so čedalje večja in menim, da bo Šahtar v prihodnosti igral kar pomembno vlogo v tem tekmovanju, le še domače prvenstvo oz. ligo nekoliko ojačajo. Definitivno niso razočarali v letošnji Ligi prvakov, kjer so do obračunov z Barcelono celo navduševali, medtem ko smo od katalonskega giganta, takšno raven kar pričakovali in mnogi jih spet vidijo na tronu. Mislim, da je še prekmalu za toliko oddaljeno prihodnost, v polfinalu se čaka Real, največji rival, v finalu, v enem srečanju, pa je vse možno.

  • Share/Bookmark