Zapisal izmisljeni | 27.04.2011 - 12:16 - Kategorije: 05.Primera division, sezona 2010-11

V El clasicu kot pravijo obračunom teh dveh rivalov, je po prvenstvenem obračunu na Santiago Bernabeu in finalu kraljevega pokala, na vrsto prišel še tretji, prvi polfinalni obračun Lige prvakov, ki pa mu bo prihodnji teden sledil še četrti, v obliki povratne tekme  in ne pomnimo kdaj sta se ena največjih nogometnih rivalov pomerila štirikrat v slabih treh tednih.

V prvenstvenem obračunu je spet boljši vtis pustila Barcelona, za katero je iz penala najprej zadel Lionel Messi, kar je bil by the way njegov prvi gol proti moštvom Mourinha, vendar pa je uporni in zaradi izključitve, številčno oslabljeni Real, v zadnji fazi srečanja, uspel izenačiti na 1-1, konkretno je to storil Cristiano Ronaldo, za katerega pa je bil to prvi zadetek proti Barceloni in delitev točk je bila nekako najpravičnejša.

Vojna številka ena, bitka številka ena, bi lahko dejal 162. derbiju, po katerem sem lahko zaključil, da se kakovostna razlika me obema nasprotnikoma manjša, pretkani strateg Reala, Jose Mourinho pa je spet vse bližje formuli kako zaustaviti Guardiolo oz. Barcelono. Čeprav je bilo v tistem trenutku še prekmalu soditi o dejanski možnosti zaustavitve velike Barcelone, navsezadnje je bil ta prvi El Clasico še najmanj pomemben, pa je nakazoval v kateri smeri se bo razvijala filozofija Reala oz. Mourinha, ki je razkril, da se ne sramuje na domačem stadionu odigrati nekakšnega bunkerja, če je le to pot do uspeha. A od ekipe kot je Real, ki ima v svojih vrstah posameznika kot je Cristiano Ronaldo, se pričakuje, da vsaj poskuša z nekoliko več pozitivne agresivnosti priti do zmage, saj jim remi ne koristi preveč. Po pravici sem imel občutek, da je portugalec, trener namreč, ob spoznanju, da je naslov španskega prvaka že izgubljen, poskušal nekatere adute tudi prikriti za kasneje, konkretno za finale španskega pokala, predvsem pa za obračuna Lige prvakov. V sami igri se madridski klub še vedno, niti približno ni približal opevani Barceloni in njenem tika-taka stilu, s posestjo, pletenjem zvezne vrste in prav zaradi tega so beli prejeli kup kritik na račun postavitve, igre oz. končnega vtisa, saj je Barcelona na sovražnem teritoriju še enkrat več demonstrirala premoč nad rivalom, ki naj bi jo premagali in prekinil njeno dominanco. A začuda ne glede na vse našteto, se mi zdi, da je imel Mourinho lahko nekaj več zadovoljstva kot Guardiola.

Real je bil enako nemočen v pogledu posesti žoge kot na Nou Campu, ko je izgubil s 5:0, vendar pa ta zrelejši Real ne samo, da ni doživel katastrofe in ne samo, da je prekinil niz šestih zmag Barcelone, temveč je uspel nasprotnika še limiti na nekaj redkih resnih priložnosti za gol. Real je v defenzivi izgledal podobno kot Inter v Ligi prvakov, ko je izločil  Barcelono, ki je pletla in pletla, pri čemer pa ni ustvarila viška igralca, kot pravimo, genialni Messi ni našel prostora za svoje vragolije, Dani Alves ni ostajal sam na desnem krilu po diagonalah svojih soigralcev-vezistov itd. Vse tisto kar je pri Barceloni ponavadi tako enostavno in kar večini nasprotnikov ne uspe ustaviti, je Real, beri Mourinho uspel ustaviti. Hkrati je uspel vse prepiračiti v pravilnost svojega pristopa, predvsem igralce, katere ni motila podrejena vloga, če je na koncu rezultat sprejemljiv, vsekakor sprejemljivejši od tistih visokih 0-5. Na drugi strani je Real potrpežljivo čakal na beg Ronalda ali katerega drugega ofenzivca, katerih je v njihovih vrstah več kot dovolj ter računal na kakšno prekinitev oz. priložnost po tej, v skok-igri, kar je ena najšibkejših točk Barcelone. Bilo je vprašljivo ali lahko Mourinho realove umetnike transformira v potrpežljive bojevnike in v tej tekmi smo dobili odgovor; lahko. Zato je veliki trenerski lisjak, ne glede na kritike Di Stefana, Crujiffa in ostalih, z nasmeškom dočakal konec tekme, ki pa ga seveda ni pokazal, temveč je odigral še eno svojo tipično vlogo, nezadovoljneža, ki udriha vsepovprek še največ pa po sodnikih in prenesel vtis, da je njegova ekipa v dvobojih z Barcelono vedno oškodovana, kar pa ni res in je bilo še najmanj res v soboto, v prvem clasicu v nizu. Ta je nakazal kako nemerava Mourinho zaustaviti Barcelono in kakšne darbije bi lahko v prihodnjih nekaj dneh gledali. Tisto kar ne vemo pa je, kaj vse je prikril za naslednje tekme, kjer so njegovi asi iz rokava, saj sem prepričan, da se je prvenstvenem tronu že odpovedal  in je mislil le še na tri najpomembnejša srečanja.

Njegov konkurent na klopi Barcelone Pep Guardiola je v čisto drugačnem položaju, saj se njegova ekipa niti ni pretegnila za zmago nad največjim rivalom, po vodilnem golu in rdečem kartonu pa so, tako kot večina, že pomislili, da je tekma gotova in niso več iskali drugega gola, šele pritisk v končnici po prejetem golu pa je pokazal kaj bi lahko Real čakalo, ko katalonci zaigrajo s polno močjo oz. 100%. Liga prvakov je definitivno obema tekmecema pomembnejše tekmovanje kot pokalno tekmovanje, vendar pa bo/je to določilo psihološko prednost pred polfinalnima obračunoma že omenjene Lige prvakov. Barcelona je potrebovala zmago, da že v kali zatre, kot pravimo vse apetite realovcev, ki so se že hrabrili z remijem, ki naj bi dokazoval da obstaja Mourinhov recept za zaustavitev velike Barce, Real pa je potreboval trijumf, da bi prekinil nasprotnikovo serijo neporaženosti v medsebojnih obračunih in da bi Mourinho svojim igralcem dokazal, da  lahko še enkrat izloči njihovega največjega rivala. Madridski remi oz. prvi El clasico te psiholoke prednosti ni dal nikomur, Barcelona je sicer izgubila zmagovalni niz, vendar je Real še enkrat spoznal, da s čisto igro ne more parirati rivalu, temveč se mora zanašati na taktiko slbših ekip, torej na hitre nasprotne napade in prekinitve.

V prvem El clasicu smo zvedeli, da Real lahko limitira Barcelono, v drugem pa bi morali, če jo lahko tudi prebije oz. porazi, beri izloči.

Vojna številka ena, bitka številka dva.

Finale španskega pokala, pred katerim se je omenjal tisti iz ‘97, ko je bil trener Barcelone Sir Bobby Robson, Pep Guardiola igralec, portugalec Jose Mourinho pa prevajalec, vendar pa so se stvari od takrat, seveda spremenile. Jose Mourinho je iz prevajalca napredoval do enega najboljših trenerjev na svetu in po uspehih s Portom, Chelsejem in Interjem, je bil pripeljan v Madrid, da prekine vladavino Barcelone, ki ji tako dobro poveljuje mladi trener Guardiola. Po zanesljivo že zapravljenem boju za naslov državnega prvaka, kjer je bila Barcelona skozi celotno sezono res odlična, je dobil priložnost za prvo trofejo, Kraljevi pokal oz. Copa del Rey, ki ga Real ni uspel osvojiti že od daljnega ‘93. Mau kot ljubkovalno kličejo Mourinha je bil na lovu 18. kraljevega pokala, ki ga madriški klub ni osvojil torej že 18 let. Dokazal je zakaj je najbolj plačani trener in Real dvignil na že dolgo pričakovan nivo, s katerega je padel že pred leti in nekdanji prevajalec je s svojimi idejami, vizijami, shemami, predvsem pa svojevrstno motivacijo uspešno transformiral igralce oz. celoten klub iz večnih poražencev v bojevnike. Fascinantno je zaupanje, ki ga imajo vsi v portugalskega maga, pa naj gre za igralce Porta, Chelseja, Intera ali Reala, ti igralci, vsi povrsti zvezdniki najvišjega kalibra z basnoslovnimi plačami in razvpitostjo katero vsi drugi trenerji težko oz. ne morejo kontrolirati, bodo pustili srce na terenu zanj. V smrt, če se smem tako izraziti, bi za njim odšli Terry, Lampard, Drogba, Eto’o, Sneijder, Milito in ostali, kar zelo dobro govori o njegovah metodah dela in motivacije, kakor tudi prilubljenosti med nogometno smetano. V Madridu je prevzel drago in talentirano moštvo, ki pa je bilo pod trenerji-predhodniki samo dobra ekipa, pa še to včasih ne, in ki je že zaradi rednih porazov z največjim rivalom že imela Kompleks Barcelone. Precej podobno kot predtem z Interom, ki je kompleks Lige prvakov premagal prav proti Barceloni, po jesenskih porazih jih je v izločilnih obračunih pregal/izločil in vsem je znano, postal prvak Lige prvakov. Nekako se mi zdi, da jesenska sramota 5-0, spominja na to zgodbo in Mourinho ima v tem trenutku spet bojevnike, ki bi umirali kot se je izrazil Ramos, precej podobno pa mislijo tudi ostali v Realu. Še enkrat več je s svojimi prepiri in izpadi blokiral vse zunanje vplive na igralce, ki imajo zasluženi mir, medtem ko njihov trener bije verbalne bitke, večina od teh pa je Don Kihotovskih, a važen je cilj, beri uspeh. Prav tako niso važne pripombe Cruyyfa, Di Stefana in še koga, saj igralci že slepo verjamejo svojemu trenerju, ki ve da je na koncu najpomembneje biti na busu s pokalom, pa četudi ta pade pod kolesa in se zdrobi oz. četudi z igro ne navduši razvajene madridske publike. Vse v službi uspeha/rezultata, psihološki prijemi na igralcih, sodnikih, nasprotnikih, celo nasprotnikih od nasprotnika, ko jih izziva, da puščajo Barceloni, na novinarje itd.

A ni vse samo blebetanje, Mourinho je tokrat presenetil/zadel z rošado v mošvu, ko je branilec Pepe zaigral v zvezni vrsti, ki ji je dal fizično moč, dimenzijo ki jo Xabi Alonso in Khedira ne premoreta, s čimer je nasprotniku zmanjšal prostor, skrčil metre, kjer so katalonci tako spretni oz. kamor vletajo z natančnimi globinskimi podajami. Po prvem koraku, remiju v prvenstvu oz. prekinitvi zmagovalnega niza Barcelone v derbijih je v finalu pokalnega tekmovanja v Valenciji storil še drugi korak. Real je bil najmanj enakovreden, v prvem polčasu odločno boljši nasprotnik in po zmagi priborjeni v podaljških tekme, ni nikakršnih dvomov več. Spoznanje, da se lahko enakovredno kosajo, s pred kratkim nepremagljivim rivalom, je samozavest, ki so jo potrebovali pred najpomembnejšimi dueli, saj prevladuje prepričanje, da Barcelona ne more/zna bolje. Odigrali so na svojem visokem nivoju, napadalno kot vedno, pa vseeno izgubili, usodna pa je bila akcija na levi strani, kjer sta v 102. minuti srečanja kombinirala Marcelo in Di Maria, slednji pa je z lepo podajo v kazenski prostor našel Cristiana Ronalda, ki očitno še ni pozabil otoškega nogometa in z glavo zadel za edini gol na srečanju ter 18. kraljevi pokal po 18. letih suše.

Na drugi strani Guardiola v svoji koncepciji menja zelo malo oz. minimalno, kar je glede na rezultate tudi razumljivo. vendar pa strelski post Ville traja že predolgo, vse preveč je zanašanja na Messija in Dani Alvesa, kar je ob konstanti Xavija in Inieste, bilo do sedaj, dovolj. Vendar pa proti Mourinhovem Realu v prvem polčasu niso niti malo povohali gola, medtem ko je bil Real gospodar igrišča in ko je Pepe nesrečno zadel vratnico. Real z Ozilom, Ronaldom i Di Marijo ni imel čiste špice, ampak izjemno agilne in hitre igralce, ki so zlahka vršili pritisk na nasprotnikovo zadnjo linijo, Khedira, Alonso in predvsem Pepe pa so konstantno ovirali tisto klasično razvijanje Barcelonine igre na sredini, ki ponavadi privede do priložnosti za zadetke. Real se ni preveč trudil s počasno gradnjo napadalnih akcij, temveč je ob osvojitvi žoge, pokušal to čim hitreje spraviti do ofanzivnega trojca, največkrat tudi z dolgimi podajami. Ne samo da so tako vršili pritisk na nasprotnikovo obrambo, temveč so se s tem izognili tudi najmočnejšem Barceloninem orožju, presingu pred nasprotnikovim golom in možnosti izgube žoge na tem ključnem teritoriju, kot se je to primerilo Arsenalu v osmini finala Lige prvakov.

Seveda ta poraz za katalonsko moštvo ni tragičen, padajo že izjave, da sta veliko pomembnješa špansko prvenstvo in Liga pravakov, kar je tudi res, a njihov neprebojni oklep je le nekoliko načet, predvsem pa ranjen ponos in nagrižena samozavest. V teh dveh tekmah so barcelonini nogometaši podajali in podajali, poskušala in poskušala, vendar si ob vsem skupaj priigrala le malo resnih priložnosti za zadetek. Naj zveni še tako nenavadno Barca je precej enodimenzijalno moštvo, sicer je ta dimenzija ekstremno močna, a pogosto ostanejo brez plana B, kot pravimo. V kolikor se ne sprehodijo čisto v gol ali v kolikor Messi ne more sam rešiti stvari, jim preostaja le malo rešitev, saj ne zadevajo iz prekinitev, kotov, na dolgo podajo, navadnim predložkom in udarcem z glavo, kot je to storil Real v tem finalu. V najpomembnejšem delu sezone so ostali na individualni kvaliteti Messija, ki takrat, ko vidi da ne gre, ponavadi na samosvoj način reši tekmo in svoji ekipi zagotovi vse tiste hvalospeve. Po pravici, prav ima Guardiola, ko pravi, da zaradi enega poraza ne misli menjati miselnosti celotne ekipe, da ni razloga za paniko, saj so gledano v celoti dejansko bili boljša ekipa, ki je imela vse pod kontrolo, vendar pa je tu še faktor psihološke priprave, forme že omenjenega Ville in Pedra ter preučitve novega Reala, ki ima tako kot vse ekipe, slabosti, le najti in izkoristiti jih je treba.

Real se je v teh dveh tekmah proslavil tudi z grobostjo, Barcelona s simuliranjem in podobno kot pri košarki v NBA ligi, kjer se določene ekipe večkrat srečujejo, bo tudi tu vedno več vroče krvi, zaradi česar ni treba dvomiti, da se obetata dva izvrstna obračuna, poslasitice imenovane El clasico. A v takšnih razmerah se najbolje znajde prav Mourinho in zato je osvojitev lovorike, pokalnega tekmovanja, za Real veliko več kot običajen triumf in ne čudi, ko pravi, da jih lahko izloči saj je ranokar remiziral in jih premagal. Prav tako je že dobil tudi verbalno bitko, ki je že nekakšen ritual pred pomembnimi obračuni, znervirani Guardiola, kateremu je portugalec očital vpliv na določitev sodnikov pa je priznal, da je Mourinho jebeni šef in gospodar izven terena, kjer ga je definitivno premagal….

Po tem predolgem tekstu je jasno na čigavi strani sem/bom.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 27.04.2011 ob 12:16 in je shranjen pod 05.Primera division, sezona 2010-11. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

2 komentarjev

  1. 3.05.2011 @ 23:12

    [...] trajajoči derbi vseh derbijev, kot mu radi rečejo. Tekme so definitivno upravičile ta naziv in po prvih dveh  sem pričakoval nekaj, kar bi se mogoče lahko tudi zgodilo, vendar pa je v prvem polfinalnem [...]

  2. 1.06.2011 @ 23:27

    [...] rezultat, lahko zaustavljal oz. limitiral genialce katalonskega moštva, lani z Interom, letos pa z Realom v pokalnem tekmovanju, medtem ko je bilo o polfinalnima obračunoma elitne Lige prvakov že dovolj napisanega. Njihov [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !