Zapisal izmisljeni | 25.04.2011 - 08:33 - Kategorije: Potovanja

Petek, 26.3.2010

Dopust se je počasi iztekal in po mirnejšem dopoldnevu sva se s taxijem odpeljala do centra mesta oz. do četrti Si Lom. Finančni center kot ga tudi imenujejo ni, po pravici povedano, nič kaj prida, mesto kot mesto in v vsem razočaranju sva nekako kar pozabila na planirano vožnjo s skytrainom.

skytrain

Takšnega razgleda na žalost nisva doživela; slika pove vse.

silom

Vrnila sva se v turistični vrvež Khao Sana in opravila še zadnje nakupe, po večerji pa se pustila razvajati ob zelo dobrem imitatoru Michaela Jacksona. Sledilo je pozno pakiranje in pričakovanje zadnjega dne.

Sobota, 27.3.2010

V nasprotju s tajci, ki naj bi za zajtrk oboževali energijsko pijačo in cigaret, sva ostala dosledna sadju in po odmerku vitaminov odšla na zadnji obisk BKKa. A demonstracije oz. upor rdečkarjev beri rdečih srajic, kot so jih poimenovali, se je razširil do maksimuma, celo mesto so zablokirali in nekje v bližini živalskega vrta nama je taksist poskušal dopovedati, da ne more nikamor več, kar sva zlahka razumela, saj je bilo vse okoli nas že preplavljeno z možmi v rdečem.

reds

Taksist je zaklenil avto in se peš izgubil v množici, midva pa sva se pridružila demonstrantom na pohodu. Go with the flow pravijo, čeprav tajci ne znajo preveč angleško sva nekako dojela vsaj smer kam smo namenjeni. Mimo parlamenta, če se ne motim in tam sva zapustila veselo druščino, ki je bila, tako kot večina demonstrantov, bolj podobna raji, ki gre na piknik, recimo na nogometno tekmo, kot pa jeznim demonstrantom, ki so v naslednjih dneh stopnjevali vse skupaj do točke, ko smo lahko dnevno prebirali novice o smrtnih žrtvah. Večina jih je bila s podeželja, neučenih, neveščih tujega jezika, nepoznavanja mesta in na koncu je bilo kar težko najti prekleto ulico s hotelom.

der

Nekje 2 uri sva porabila za to romanje, a doživetje je bilo nepozabno. Enotnost je imresionirala, hkrati pa je bilo biti zanimivo del nečesa pomembnega kot je upor v državi. Ujela sva check-out, se najedla in lahko se je pričela pot domov.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 25.04.2011 ob 08:33 in je shranjen pod Potovanja. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

4 komentarjev

  1. 25.04.2011 @ 09:17

    nevenka

    Ko pogledam fotografije kakega velemesta, se vedno zavem, da so naše ljubljanske Stožice še vedno en arhitekturni picek. In da je Ljubljana bolj obesek na verižici, kot pa mesto. Seveda capljamo za časom, ali bolj natančno, za denarjem. A človek je že v Ljubljani čisto majhen, v velemestu pa skoraj izgine.

    Velemesto je zanimivo videti. Potem pa bi hotela hitro na varno. Kak samoten otok pa bi me znal obdržati. Srečno pot.

    Zapisal nevenka
  2. 25.04.2011 @ 10:58

    Pred časom sem razmišljal, kaj bi si kot turist ogledal v Ljubljani. Kaj bi me zanimalo? Mestno jedro vsekakor, Ljubljanica, Ljubljanski grad, park Tivoli itd.

    Potem pa sem se zamislil, koliko dobro sploh poznamo svoja mesta?

    Zapisal izmisljeni
  3. 25.04.2011 @ 11:50

    nevenka

    Dobro vprašanje. Slovenija je majhna. Lepih kotičkov pa ima mnogo. Tudi takih popisanih z zanimivo zgodvino in legendami. Svojega mesta ne poznam dobro. Priznam. Vem kaj je lepo v njem, a o tem znam bolj malo povedati. In ravno zadnjič sem analogno razmišljala o svetu in o vsem, kar je napisano. Vedno dobim slabo vest, ker ne berem toliko kot bi morala, in tudi če bi zelo veliko brala, bi prebrala čisto malo od vsega. Človek dobi občutek nezmogljivosti, ko se zave, kaj vse bi rad videl, prebral, doživel. Mene takrat rešuje pisanje. S tem odkrivam tisto, kar je na nek način znano samo meni. Potem se počutim malo bolje :-)

    Zapisal nevenka
  4. 25.04.2011 @ 22:04

    nevenka, pri meni je precej podobno z glasbo. Naj se še tako trudim slišati čimveč dobre glasbe, vedno bo nekje ostala nepreposlušana odlična glasba.

    Zapisal izmisljeni

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !