Zapisal izmisljeni | 21.02.2011 - 14:02 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi v tej rubriki že kar nekaj časa ni bilo objave, saj je po jesenskem, skupinskem delu, UEFA Europa league pauzirala. A najbolje da ne dolgovezim, saj bo, kot ponavadi na tem mestu, tudi pri šesnajstini finala oz. zadnjih 32. klubih v tekmovanju, še kar precej teksta.

el16

Aris – Manchester City 0-0  Grška ekipa je v torkovi tekmi ohranila 40-letno tradicijo neporaženosti na domačem terenu, kar je zasluga tudi vročekrvne publike, ki daje gostom občutek rumeno/črnega pekla. In očitno so bili gostje precej impresionirani z vzdušjem, domači pa ne toliko z njihovo zvezdniško zasedbo, v kateri je bil tekom tekme najkonkretnejši bosanec Edin Džeko. A nobenemu od moštev oz. igralcev ni uspelo doseči gola in sama tekma se je končala z nepopularnih 0-0, kar za domače niti ni tako slab rezultat, vendar bodo v Angliji le stežka presenetili, tako kot so v prvi fazi v Španiji, ko je padel Atletico Madrid. Manchester City je le neka druga dimenzija in z ogromnimi količinami denarja in dragimi/vrhunskimi igralci podprta ekipa, bo definitivno morala svoje želje po vrhu svetovnega nogometa dokazati tudi v tem tekmovanju.

Rubin Kazan – Twente 0-2  V nenavadno zgodnjem četrtkovem terminu, konkretno ob 13.00 uri, se je pričela prva tekma drugega obračuna šesnajstine finala tega tekmovanja, saj so temperature v hladnih tatarskih večerih tam med -15 in -20. Čeprav so domači že pred časom zaprosili za prestavitev tekme v Voronezh,  je UEFA odredila za prizorišče prvega srečanja ruskega in nizozemskega predstavnika, stadion Lužnjiki v Moskvi, kjer pa so se nepričakovano bolje znašli nizozemski gostje. V precej nezanimivem obračunu v prvem polčasu, ko ni bilo pravih priložnosti za zadetek, so gostje v drugem spoznali, da imajo priložnost dobiti/osvojiti kaj več kot samo neodločen rezultat. Bolj kot je čas tekel, bolj so bili nevarni in v 77. minuti, je po kombinaciji iz kota in podaji Janssena, z glavo zadel Luuk De Jong, v nadaljevanju pa je, v 88. minuti srečanja, po še enem udarcu iz kota, po odbiti žogi domačega golmana, zadel še gostujoči branilec Peter Wisgerhof  in postavil končni izid 0-2. Verjetno je nizozemski Twente s to zmago oz. s tem izidom, še samo nekaj malega oddaljen od osmine finala.

BATE Borisov – Paris Saint Germain 2-2   Eno od presenečenj uvodnega dela, beloruski BATE iz Borisova je na zamržnjeni in slabo negovani igralni površini, ki je po nekaj minutah izgledala kot vaška njiva, že v 16. minuti srečanja povedel, potem ko je Rodionov atraktivno podal s peto, brazilec Renan Bressan pa s plasiranim strelom z roba kazenskega prostora zadel za 1-0. Pariška ekipa je v nadaljevanju prišla do izenačenja v 30. minuti, ko je Luyindula lepo podal do francoskega turka Melvuta Erdinca, ta pa z rutiniranim strelom po tleh, premagal domačega golmana in nekoliko umiril potek srečanja. No, v samem finišu pa se je vse skupaj spet nekoliko bolj razvnelo, potem ko je Volodko v 81. minuti srečanja zadel vratnico, se je žoga na srečo domačih, odbila do Mikhaila Gordejchuka, katerem ni bilo preveč težko z 10-ih metrov zadeti nebranjenega gola. Vendar pa to še ni bilo vse. V 89. minuti je Pegy Luyindula izkoristil lepo Clementovo podajo z leve in s strelom z glavo zadel za končnih 2-2, kar pomeni da je pred povratno tekmo še vse odprto, čeprav močno diši po pariškem.

Bešiktaš – Dinamo Kijev 1-4   V obračunu vzhodnoevropskih predstavnikov so bili uspešnejši gostje iz Ukrajine, ki jih vroča atmosfera domačih navijačev ni prestrašila, saj so po začetnem otipavanju nasprotnika, v 27. minuti srečanja, po akciji iz kota, prešli v vodstvo z 0-1, spretni strelec pa je bil hrvat Ognjen Vukojević. Domači navijači so nato nekoliko potihnili, a je njihovo erupcijo veselja, v 36. minuti srečanja, sprožil portugalec Ricardo Quaresma, ki je izkoristil lepo povratno podajo Nobreja in z natančnim strelom izenačil na 1-1. Turški navijači so bili nato spet glasni do uvodnih minut drugega polčasa, točneje do 50. minute, ko je legendarni ukrajinski napadalec Andriy Shevchenko, po strelu iz kota, na prvi vratnici skočil najvišje in gostujočo ekipo, s strelom z glavo, povedel v vodstvo z 1-2, le šest minut kasneje oz. v 56. minuti pa je njegov soigralec Oleg Gusev, prav tako s strelom z glavo zadel le prečko, vendar je v nadaljevanju akcije do žoge prišel še nigerijski branilec Ayila Yussuf, ki je zadel za 1-3. Končni rezultat 1-4 je v 90. minuti postavil Oleg Gusev iz penala, saj ga je pred tem, domači golman Arikan zaustavil s prekrškom. Verjamem, da ni nikakršnih možnosti za povratek Bešiktaša, pa čeprav je pred nami še 90 minut povratne tekme, zelo majhne možnosti pa so tudi za obstanek njihovega trenerja, nemca Bernda Schusterja, ki je po osrednjih rezultatih v turškem prvenstvu oz. šestem mestu, očitno izgubil še eno bitko, s tem pa verjetno tudi službo.

Anderlecht – Ajax 0-3  V lokalnem derbiju med belgijskim in nizozemskim predstavnikom so bili boljši gostje, za katere je v 32. minuti srečanja, po Eriksenovi podaji iz kota, s strelom z glavo zadel Toby Alderweireld, sicer belgijec v dresu Ajaxa. V nadaljevanju tekme je sledilo nekaj obetavnih akcij na obeh straneh, a rezultat se ni spremenil vse do drugega polčasa, ko je najprej v 55. minuti, gostujoči igralec Enoh, v lastnem kazenskem prostoru s prekrškom zaustavil Boussoufo, vendar pa je Marcin Wasilewski slabo izvedel kazenski strel oz. streljal visoko preko gola. Kdor ga ne da, ga dobi, se vedno poudarja in tudi tokrat je bilo tako. Podajalec je bil Alderweireld, ki je v 59.minuti srečanja, s sredine z dolgo podajo našel 19-letnega danskega reprezentanta Eriksena, ta pa je spretno obšel golmana in žogo poslal v prazen gol za 0-2. Na končnih 0-3,  je v 67. minuti srečanja, z lepo odmerjenim strelom s 15-ih metrov, povišal nizozemski maročan Mounir El Hamdaoui in tudi za sloviti Ajax se že upam zatrditi, da je v naslednjem krogu tekmovanja, čeprav je pred nami še povratno srečanje lokalnega derbija. Zimski odhod/transfer njihovega najboljšega igralca, urugvajca Luisa Suareza, se zaenkrat ne pozna, medtem ko zanimanje za enega najboljših, definitivno naprespektivnejšega igralca Anderlechta, Romelu Lukakuja vse bolj narašča.

Lech Poznan – Braga 1-0  Tudi poljska ekipa je v zimskem prestopnem roku ostala brez enega svojih najboljših igralcev, Slawomira Peszka, ki je prestopil v nemški Koln, a še vedno jim je ostal izvrstni latvijski strelec Artjoms Rudnevs, ki je v precej slabi tekmi na zasneženem stadionu, v 72. minuti, izkoristil lepo globinsko podajo belorusa Krivetsa in z natančno odmerjenim strelom svojo ekipo povedel v vodstvo z 1-0. Takšen rezultat je ostal do konca srečanja in premraženi igralci Brage, bodo morali na povratni tekmi v toplejšem/domačem ozračju, za napredovanje prikazati veliko več, kar pa so v preteklosti že dokazali, da zmorejo. Kar se tiče Lecha pa prav tako že vemo, da zna biti neugoden tudi na gostovanjih in v tem obračunu je po mojem mnenju še vse odprto, pri čemer pa sem jaz na strani poljakov.

Napoli – Villarreal 0-0  V prvem romanskem obračunu, se se domači navijači spomnili časov velikega Maradone in njihovih takratnih uspehov, pri čemer je bilo na tribunah videti kar nekaj tistih legendarnih 10. A zadnji italijanski predstavnik v tem tekmovanju tokrat ni bil niti približno na željenem nivoju oz. vsaj takšnem, ki jih v domačem prvenstvu, po letih osrednjosti, spet drži v vrhu italijanskega nogometa. Razen redkih posamičnih poskusov in tiste šanse Lavezzija v 73. minuti, ko je slabo sprejel žogo, v nadaljevanju pa iz težkega položaja streljal mimo, ni ničesar kar bi omenil. Mini-Barcelona, kot radi ljubkovalno rečejo moštvu Villarreala, ni upravičil tega nadimka, saj je bil tudi on preveč pasivna ekipa, zaradi česar je nepopularnih 0-0, povsem realen odraz stanja na igrišču. Upam, da bo povratna tekma boljša, kar pa ne bi smelo biti pretežko, razen če ne bosta obe ekipi spet samo čakali na napako nasprotnika.

Sevilla – Porto 1-2  V drugem romanskem obračunu je bilo nekoliko bolje, pri čemer smo videli kar nekaj lepe kombinatorike, a v prvem polčasu brez pravega učinka, saj ekipi nista dosegli nobenega zadetka. V 58. minuti pa je kolumbijec James Rodrigues izvedel prosti strel z desne in podal v kazenski prostor, kjer je bil najspretnejši Rolando, ki je dosegel gol za vodstvo gostov z 0-1, pri tem pa je potrebno omeniti njegov 10-centimetrski offside oz. prepovedan položaj. Že v 66. minuti srečanja je bila na drugi strani podobna situacija, zimska okrepitev Seville, hrvat Ivan Rakitić je podal z desne, regularen gol brez vsakršnih dvomov pa je dosegel malijec Frederic Kanoute. Po izenačenju so upi domače publike po zmagi, trajali tja do 85. minute, ko jih je razblinila nespretnost in neodločnost domače branilske vrste, katero je izkoristil urugvajec Cristian Rodriguez, v nadaljevanju akcije pa še kolumbijec Freddy Guarin, ki mu po prodoru urugvajca ni bilo težko potisniti žoge v prazen gol. Torej 1-2 za gostujočo ekipo, ki pod vodstvom že nahvaljenega stratega Villas-Boasa igra izvrsten nogomet in pred povratno tekmo je Sevilla, ki je na domačem stadionu prvič izgubila s kako portugalsko ekipo, v resnih težavah.

Benfica – Stuttgart 2-1  Naslednji portugalski predstavnik se je prav tako kot zgornji, najprej znašel v zaostanku, saj je nemška ekipa povedla v 21. minuti srečanja. Zimska okrepitev iz Dortumnda Tamaš Hajnal je z dolgo podajo s sredine igrišča, našel avstrijca Martina Harnika, ki je z elegantnim lobom z roba kazenskega prostora premagal domačega vratarja in v črno zavil Stadion luči, če sem lahko nekoliko freesylerja. A domača luč je posijala v 70. minuti srečanja, ko je stekel domači napad po desni strani in ko je po predložku v gostujoči kazenski prostor, sledilo slabo izbijanje gostov, kar je izkoristil paragvajski napadalec Oscar Cardozo, ki je z natančnim strelom z roba kazenskega prostora, izenačil na 1-1. Benfica se je razigrala, Stuttgart pa tako kot v domačem/nemškem prvenstvu bolj ali manj branil oz. bil v podrejenem položaju, kar me vedno znova preseneti, vsaj glede njihovega več kot dobrega moštva. Enosmerni promet, kot znajo povedati športni komentatorji se je obrestoval v 80. minuti srečanja, čeprav ima lepotno napako, namreč v zametku akcije za zmagovalni gol, je Alan Karcec v skoku za žogo storil očitni prekršek nad Georgom Niedemeierjem, a sodnik je bil drugačnega mnenja, le nekaj trenutkov kasneje pa je argentinec Franco Jara, s pomočjo bloka/odboja od gostujočega branilca Molinara, lobal gostujočega golmana. Lahko bi zapusal, da pričakovana zmaga portugalskega prvaka, a gostje imajo kljub temu zelo aktiven rezultat pred povratno tekmo in ta bi bil lahko še boljši v kolikor bi strel iz 85. minute končal v mreži domačih in ne v vratnici. Povsem odprt dvoboj, pred povratnim srečanjem, vendar pa mislim da bo Stuttgart vse svoje sile poskušal preusmeriti v domače prvenstvo, kjer so na poraznem 17. mestu, v času od portugalskega poraza do objave pa so izgubili še v Leverkusenu s 4-2. Eno največjih negativnih presenečenj zame.

Glasgow Rangers – Sporting 1-1  V obračunu dveh povsem različnih ekip oz. igralnih stilov, je precej neatraktiven prvi polčas minil brez zadetkov, v drugem pa je v 66. minuti srečanja domače moštvo le povedlo. Po udarcu iz kota Weissa, je Steven Whittaker, v klasičnem otoškem slogu, z udarcem z glavo, svoje moštvo povedel v vodstvo z 1-0. Tekma je postala nekoliko bolj zanimiva, predvsem bolj odprta in z nekaj več priložnosti, a do naslednjega zadetka je bilo treba počakati tja do 88. minute. Portugalski Sporting je izvedel eno redkih obetavnih akciji in po podaji Perreire, je s strelom z glavo zadel čilenec Matias Fernandez, zanimivo pri vsem tem pa je da, so si domači privoščili luksuz tako slabega branjenja in prostega gibanja čilenca po kazenskem prostoru, kjer bi morali domači branilci dominirati s svojo močjo in višino. Glede na prikazano precej nezaslužen rezultat za goste, ki imajo pred povratno tekmo, sedaj veliko večje možnosti za napredovanje.

Lille – PSV Eindhoven 2-2  Eden zanimivejših obračunov se je pričel po pričakovanju vseh nogometnih sladokuscev, saj je bil že v 6. minuti srečanja dosežen prvi gol. Po domačem udarcu iz kota in slabem izbijanju nizozemskih gostov, je senegalec Idrissa Gueye zadel s strelom s slabih 20-ih metrov. V 31. minuti so živahni domači igralci dosegli še drugi gol, prodor Debuchya po desni vse do gol-out črte in natančna podaja v kazenski prostor, sta omogočila brazilcu Tulio De Melu, neoviran strel z glavo in zadetek za 2-0. Zatem so se domači očitno, prekmalu zadovoljili s komfortnim vodstvom in finiš tekme je povsem pripadel gostom, saj je v 83. minuti po strelu vedno nevarnega šveda Toivonena in odbiti žogi od prečke/z golove črte, s stelom z roba kazenskega prostora zadel Wilfred Bouma. A to še ni bil ovse, samo minuto kasneje oz. v 84. minuti srečanja je že omenjeni šved Ola Toivonen, po solo akciji, z natnačnim strelom z roba kazenskega prostora, izenačil na 2-2 in šokirani domači, se niso več uspeli vrniti v igro. Izredne možnosti domačih za napredovanje so se v zadnjih trenutkih tekme spremenile v izredno majhne, saj dvomim, da bo nizozemska ekipa zapravila svoj zelo dober izhodiščni položaj pred povratno tekmo.

Young Boys – Zenit 2-1  Švicarska ekipa, ki me je pozitivno presenetila v tej sezoni je prejela prvi zadetek,  v slogu hrvaške naveze Petrić-Rakitić, še iz časov ko sta igrala za švicarski Basel oz. iz leta 2007, ki ga lahko preverite TUKAJ. Srb Danko Lazović je po takšni, recimo ji kot-finti s portugalcem Dannyem, podal v kazenski prostor, kjer je ob zbeganih domačih igralcih najvišje skočil belgijski branilec Nicolas Lombaerts in rusko ekipo povedel v vodstvo z 0-1. Po terenski premoči in veliko lepših priložnostih gostov v prvem polčasu pa so domači v drugem le prevzeli pobudo in bosanec Senad Lulić je že v uvodu tega, po samostojnem prodoru med dvema nasprotnima branilcema in lepim lobom golmana, v 46. minuti srečanja izenačil na 1-1. Igra se je nato razživela, obe ekipi pa sta imeli kar nekaj obetavnih akcij oz. priložnosti za gol, ki pa ga je že v globokem sodnikovem podaljšku dosegla domača ekipa. V 93. minuti srečanja je namreč zadnjo akcijo na srečanju kronal zambijec Emmanuel Mayuka, ki je na robu kazenskega prostora prejel podajo Nefa, se obrnil in s 15-ih metrov z natančnim strelom švicarski ekipi zagotovil last-minute zmago. Kljub vsemu pa menim, da v povratnem srečanju nimajo opreveč možnosti oz. da bo Zenit tista ekipa, ki bo napredovala v naslednjo fazo tekmovanja.

Basel – Spartak Moskva 2-3  V naslednjem švicarsko-ruskem obračunu je bila zadeva nekoliko obrnjena, saj je domača ekipa povedla v 36. minuti srečanja, po akciji iz kota, ko je bil najspretnejši domači veteran Alexander Frei, ki je s strelom z glavo s 5-ih metrov zadel za vodstvo z 1-0. Na 2-0 je le pet minut kasneje oz. v 41. minuti povišal Marco Streller, ki je prav tako zadel po akciji/podaji iz kota, ko je bil potem ko je žoga preletela vse, najvišji na drugi vratnici. Odličen prvi polčas domačih in prevlada njihovih ljubljencev je prinesla odlično vdušje med navijače rdeče/modrih, ki ga je najprej nekoliko skazil prvi gol gostov, ko je Dmitry Kombardov, po gostujoči akciji v 61. minuti in srečnem odboju žoge do njega, zadel s plasiranim strelom s 15-ih metrov. Še nekoliko več slabe volje med pristaše domačih pa je prinesel naslednji zadetek, ko je v 70. minuti srečanja, izjemno podajo Alexa z desne, lepo sprejel Artem Dzyuba in iz neposredne bližine zadel za 2-2. A ko ima hudič mlade, pravijo, v 78. minuti je namreč domači igralec očitnega porekla Sherdan Shaqiri, prejel rdeči karton oz. bil izključen, kar so gostje izkoristili v sodnikovem podaljšku oz. 92. minuti,  ko je rusko last-minute zmago prinesel natančni prosti strel s približno 25-ih metov s pomočjo vratnice, katerega tvorec je bil gruzijec Jano Ananidze. Kako se vse obrne si lahko rečemo ob tej tekmi, pri čemer pa še ne bi povsem izključil nevarne švicarske ekipe, ki si je zelo zakomplicirala možnosti za napredovanje, s tem pa ruski Spartak iz Moskeve zelo približala osmini finala.

PAOK – CSKA Moskva 0-1   Še ena ruska ekipa si je na gostovanju priborila pomembno zmago in sicer je sloviti CSKA iz Moskve, na vročem Toumba stadionu, kjer je bilo vse odeto v črno/bele barve, z golom Tomaša Necida, domače zavil v črno, kot bi rekli nekateri. Domači so imeli kar nekaj nevarnih poskusov, a v 29. minuti je že omenjeni češki napadalec Tomaš Necid, po podaji Schennikova z leve, s prsmi lepo sprejel žogo nekje na 10 metrov od gola, se obrnil in z zvitim strelom, z odbojem od tal premagal domačega golmana. V nadaljevanju so bili gostje absolutni gospodarji terena in PAOK je lahko vesel, da ni izgubil z mnogo višjo prednostjo, saj so imeli nogometaši ruske ekipe obilico lepih in nevarnih akcij, vendar pa je do konca srečanja ostalo pri rezultatu 0-1. Glede na prikazano inrezultat, mislim da tudi tu ni nobenih dvomov o tem kdo bo napredoval v naslednjo fazo tekmovanja.

Sparta – Liverpool 0-0  Precej uboga tekma, brez izrazitih priložnosti, na kar pa nas je sloviti Liverpool v tej sezoni na gostovanjih, v tem tekmovanju, že navadil s samo enim doseženih zadetkom. Še četrti remi oz. tretji brez golov na tekmi mi daje pravico ta  zapis zaključiti nekoliko prej kot ostale. Le še želja, da to nezanimivo in za angleške razmere povprečno/limitirano moštvo čimprej izpade in nas reši takšnih negledljivih obračunov. Na drugi strani za Sparto nimam nekih razmer, a očitno so precenili oz. preveč spoštovali nasprotnika, ki je vsekakor  bil premagljiv tudi za njih, pa tega niso znali/upali izkoristiti.

Metalist – Bayer Leverkusen 0-4  Srečanje, ki sem si ga lahko ogledal že v popoldanshih urah je ponudilo kar nekaj lepih akcij, predvsem gostujoče ekipe, ki je bila enostavno prekvaliteten nasprotnik za ukrajinskega predstavnika, ki je bil kar uspešen v uvodni fazi, a v šesnajstini finala so že občutno močnejši nasprotniki. Nemški Bayer Leverkusen je vsekakor veliko močnejša in kvalitetnejša ekipa, kar je dokazal že v tem prvem srečanju obeh nasprotnikov, ko je po atraktivni organizaciji akcije v 23. minuti in po podaji Baltischa, švicar turškega porekla Eren Derdiyok zadel za 0-1, v 72. minuti pa je po prav tako lepi ekipni akciji in strelu brazilca Renata Augusta, z 20 centimetrov oddaljenosti od gola, na 0-2 povišal nemec s španskim poreklom Gonzalo Castro, pri čemer mu je pomagal tudi gostujoči igralec Xavier. Po obeh zadetkih z obilico kombinatorike nemške ekipe je v finišu srečanja na vrsto prišla še ena lepa akcija, v kateri je Rolfes z globinsko žogo našel Sidney Sama, kateremu ni bilo preveč težko obiti in premagati domačega golmana ter povišati na 0-3. Končnih 0-4 je dve minuti kasneje oz. v 92. minuti srečanja, postavil Sam, z drugim golom na srečanju, ko je s pomočjo rikošeja oz. odboja od gostujočega branilca Obradovića, ki je njegov strel s 16-ih metrov preusmeril v lasten gol in še pred povratnim srečanjem zapečatil usodo ukrajinskega moštva.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.02.2011 - 12:58 - Kategorije: nogometaši -

V ponedeljek je pravi Ronaldo, kot mu pravijo nekateri oz. Ronaldo Luis Nazario de Lima, potrdil, kar se je že nekaj dni napovedovalo/šepetalo. Odločil se je končati svojo bogato kariero nogometaša, pri tem pa v kratkem sporočilu medijem priznal, da so ga v to prisilile poškodbe in težave s telesno nepripravljenostjo, strokovno povedano nezmožnostjo igranja nogometa na najvišjem nivoju.

ronaldobrasil

Ronaldo Luis Nazario de Lima se je rodil 18.9.1976 v Rio de Janieru v Braziliji, kjer je takoj vzljubil nogomet in po otroških letih v klubih kot so Tennis club Valqueire, Social Ramos club in Sao Cristovao, je krenil na zgodnjo pot profesionalizma. Flamengo, katerega je favoriziral oz. za katerega je navijal, v zobatem mladeniču ni prepoznal perspektive, zaradi česar je ta debitiral v Cruzeiru. Samo pol sezone oz. 14 tekem in 12 golov ter osvojen Copa do Brasil in pa v 44-ih nastopih in kar 44-ih zadetkih v vseh tekmovanjih v modrem Cruzeiru, je poleti ‘94, mladeniču prineslo transfer v nizozemski PSV Eindhoven, ki je zanj odštel približno 5,5 milijona eurov, pri čemer so upali, da so po odhodu slovitega Romaria ‘93, spet dobili elitnega strelca.

Komaj 17-letni Ronaldo je tudi v novem klubu, kjer je igral ob Wattereusu, veteranu Woutersu, rojaku Vampeti, mladem Zendenu, Cocuju, Nilisu, Gudjohnsenu in ostalim, nadaljeval v podobnem slogu tudi v rdeče/belem dresu PSV-a, kjer so po letu brazilskega zatišja dejansko dobili pravega naslednika Romaria. V 46-ih prvenstvenih nastopih je Ronnie kot so ga klicali nekateri, dosegel 42 golov, skupno pa v 58-ih nastopih, kar 54 zadetkov. Vse to pa je bilo dovolj le za eno pokalno lovoriko, tisto 95/96 in Superpokal ‘96, ostalo pa je pripadlo takrat superiornem Ajaxu. Kot zanimivost pa, da je PSV v prvi sezoni po prodaji Ronalda, postal še državni prvak in ta urok, neosvajanja naslova državnega prvenstva, ga je spremljal kar nekaj časa.

Takšne učinkovitosti kot jo je demonstriral mladi brazilski napadalec v dveh nizozemskih sezonah, ni bilo mogoče spregledati in na vrsti je bila nova selitev, recimo ji kar korak naprej, v katerem je Barcelona nizozemskemu klubu izplačala 15 milijonov eurov odškodnine, kar je bilo še pred vso to finančno norijo, kar precejšen znesek za tiste čase. Ta sezona ‘96/97 je bila dokončna potrditev Ronaldovih zmogljivosti, v katerih je izstopala njegova superiorna hitrost oz. obvladovanje žoge v polnem šprintu, pri čemer je dosegel v rdeče/modrem dresu katalonskega velikana kar nekaj nepozabnih zadetkov. V 37-ih nastopih v španskem prvenstvu je dosegel 34 zadetkov, skupno pa v 49-ih nastopih v vseh tekmovanjih kar 47 golov, že v uvodu v sezono pa je Barcelona, z njim na čelu, osvojila Superpokal ‘96, kasneje še Pokalno tekmovanje ‘96/97 in pa UEFA cup winner’s cup ‘96/97, prevedeno v slovenščino Pokal pokalnih zmagovalcev, vendar pa ostala brez domačega naslova državnega prvaka.  Ronaldo, Victor Baia, Fernando Couto, Luis Figo, Laurent  Blanc, Albert Ferrer, Abelardo, Sergi, Josep Guardiola,  Luis Enrique, Ivan de la Pena, Hristo Stoichkov in ostali so morali priznati premoč Real Madridu, šokantno, kot bi zapisali v enem našem dnevnem časopisu pa je odjeknila novica, da je daleč najboljši strelec in igralec La Lige spet zamenjal klub.

Tokrat je bil to transfer v Italijo, v takrat najmočnejšo ligo sveta, saj je bil vonj Morattijevega denarja enostavno premočen in Barcelona je popustila, ko je na mizo dobila 28 milijonov eurov, Ronaldo konkretnejšo mesečno plačo in pa predvsem več sponzorskega denarja. Spomnim se tistih njegovih Pirelli reklam, v katerih je nastopal v novem modro/črnem dresu Interja iz Milana, kjer je v naslednjih petih sezonah zaigral ob imenih kot so Gianluca Pagliuca, Angelo Peruzzi, Francesco Toldo, Cristian Panucci, Giuseppe Bergomi, Marco Materazzi, Taribo West, Javier Zanetti, Diego Simeone, Laurent Blanc, Youri Djorkaeff, Stephane Dalmat, Emre Belozoglu, Okan Buruk, Clarence Seedorf, Vladimir Jugović, Luigi Di Biagio, Andrea Pirlo, Paulo Sousa, Sergio Conceicao, Ivan Zamorano, Alvaro Recoba, Adriano, Nwankwo Kanu, Hakan Sukur, Christian Vieri, Robbie Keane in ostali. V tem času je v italijanskem prvenstvu, v 68-ih nastopih dosegel 49 golov, skupaj pa v 99-ih 59 zadetkov, pri tem pa so se pričele njegove prve resnejše težave s koleni, zaradi česar je izpustil celotno sezono 2000/01. Kljub kopici izvrstnih, zgoraj naštetih soigralcev, je bil Inter v tistem obdobju prav nesrečno moštvo, kateremu je uspelo osvojiti samo en Pokal UEFA. Še vedno odlični napadalec, z razmajanimi koleni, ki so jih krasile posledice operacij, je pričel počasi kopičiti odvečne kilograme, vendar pa je tudi takšen bil še vedno vreden kar 45 milijonov eurov, kolikor je zanj, poleti 2002 odštel španski Real Madrid. Javna skrivnost je, da je Ronaldo na hitro spakiral/ušel iz Italije tudi zaradi seksualne afere njegove zaročenke, nogometašice in manekenke Melne Dominguez, katera naj bi se prepustila njegovemu bivšemu soigralcu Clarencu Seedorfu.

Ronaldo je v glavnem španskem mestu najprej osvojil naslov klubskega svetovnega prvaka 2002 oz. Interncaional cup 2002, že v uvodni sezoni končno prišel tudi do svojega prvega naslova državnega prvaka, katerega je osvojil še v sezoni 2006/07, ob tem pa osvojil še španski Superpokal. Realovi nogometaši so bili v tistem obdobju, tudi po njegovi zaslugi, poimenovani Los Galacticos, kjer so bili še Roberto Carlos, Luis Figo, Zinedine Zidane, David Beckham, Raul in ostali kot so Iker Casillas, Michel Salgado, Fernando Hierro, Sergio Ramos, Claude Mekelele, Geremi, Esteban Cambiasso, Santiago Solari, Steve McManaman, Michael Owen, Guti, Fernando Morientes, Antonio Cassano, Ruud Van Nistelrooy itd. 127 nastopov v 5-ih letih in kar 83 golov v španski ligi oz. 164 nastopov in 98 zadetkov v vseh tekmovanjih pa ga ni moglo zadržati v enem najelitnejših klubov, z eno najzahtevnejših publik na svetu in po izvrstnem začetku je čedalje bolj jasno postajalo, da ima Ronaldo vse več težav s koleni, predvsem pa s svojimi kilogrami oz. telesno pripravljenostjo.

V začetku leta oz. januarja 2007 je sledil povratek v Milano, vendar ne k modro/črnem Interu, temveč k rdeče/črnem AC Milanu, ki je zanj odštel 7,5 milijona eura. Večino je zanimal predvsem njegov odnos s Seedorfom, ki je v  vmesnem času prav tako prispel k rdeče/črnim, a zdelo se je, da je vse OK in da so stare zamere pozabljene oz. so bile doro prikrite. Tu je Ronaldo uspel v 20-ih nastopih doseči 9 golov in dobro se spomnim tistih krikov bolečine, ko je 13. februarja 2008 pred golom Livorna prišlo do akumulacije vseh njegovih težav. Razmajana kolena so popustila pod preveliko obremenitvijo in mnogi so mu že napovedali konec nogometne kariere, a Fenomeno, kot so ga klicali vsa ta leta v Italiji, se je vrnil še enkrat več.

Januarja 2009, po letu odsotnosti je zaigral za brazilski Corinthians, kjer je v 69-ih tekmah dosegel še zadnjih 35 golov, potem pa po lanskoletni osvojitvi naslova prvaka 2009  in brazilskega pokalnega tekmovanja, v letošnji seriji slabih rezultatov, navijaškem vandalizmu nad avtomobili igralcev, grožnjah s smrtjo, skrušeno priznal, da ne zmore več.

18-letna profesionalna kariera nogometaša, vsa slava in lovorike so terjale svoj davek, nogometaševo zdravje. Hipotiriodizem oz. težave s ščitnico so ga privedle do jemanja prepovedanih sredstev v nogometu, nekakšne nadomestne hormone, ki so povzročili prekomerno težo igralca, ta pa slabe igre in posmeh/jezo navijačev. Slavni Ronaldo je priznal, da brez bolečine ne more miniti niti vzpon po stopnicah, a dodal, da mu ni žal, predvsem zaradi vseh radosti, ki mu jih je prinesel nogomet. Kar smilil se mi je, ko sem gledal tisto poslovilno izjavo v kateri je še dodal, da zaenkrat poslovilne tekme ni v načrtu, verjetno pa bo čez čas prišla na vrsto, kakor tudi poslovilna zabava.

Za brazilsko reprezentanco je v 97-ih nastopih dosegel kar 62 zadetkov, pri tem dvakrat postal Svetovni prvak, 1994 v ZDA brez odigrane minute in 2002 v Južni Koreji/na Japonskem. Hkrati je s 15. zadetki, postal najboljši strelec svetovnih prvenstev vseh časov, mreže pa je tresel na prvenstvu ‘98 v Franciji, kjer naj bi pred velikim finalom zaradi prevelikih pritiskov/pričakovanj doživel živčni zlom oz. nekakšen epileptični napad in bil v finalu neprepoznaven, v že omenjenem prvenstvu 2002, kjer je bil tudi najboljši strelec prvenstva ter 2006 v Nemčiji.

1996, 1997 in 2002, je s stani FIFA ogranizacije, proglašen za njboljšega nogometaša sveta, v izboru revije France football pa je zmagal dvakrat, 1997 in 2002, medtem ko je na portalu Goal.com izbran za igralca destletja, s kar 43% glasov.

Na žalost mu ni uspelo odigrati, kot je napovedal zadnje/poslovilne sezone do konca, vse skupaj pa je pospešila eliminacija iz Cope Libertadores, južnoameriške verzije Lige prvakov, ko je doživel že omenjene navijaške neprijetnosti, ki so tudi njegovega slavnega soigralca Roberta Carlosa odgnale, vendar ne v pokoj, temveč v ruskega ligaša Anzhi Makhachkalo.

Ronaldo, ki je s solzami v očeh priznal, da ne zmore več in da je izgubil bitko s telesom, je bil do pred kratkim simbol modernega napadalca, ki ga današnji nasledniki le stežka oponašajo, pa naj gre za rojaka Ronaldinha, Cristiana Ronalda ali Lionela Messija, ki so vsi povrsti nekoliko bolj zvezni igralci, sam Ronaldo pa je bil po nekaterih, zadnji veliki klasični napadalec. Njegovi direktni prodori skozi osrčja obramb, s pospeškom in hitrostjo metka, s perfektnim driblingom z minimalnimi spremembami smeri, občasnimi upočasnitvami in pospeški do turbo hitrosti, katerim so sledile kopice golov, so na žalost neponovljive in upravičene za euforije publike. Bil je nekakšen Michael Jordan nogometa, ki pa zaradi poškodb, ki so ga pestile, ni postal največji nogometaš vseh časov, tisti ki je Peleja in Maradono posadil na nehvaležno drugo mesto. Sodobni nogomet je ustvaril neverjeten pritisk na mladega Fenomena, svežega milijonarja, ki so ga prepoznavali povsod, kjer se je pojavil, povampirjeni mediji, managerji, sponzorji in oglaševalci, politiki ter vsi ostali pa so želeli svoj delež. Ogromno število vse težjih tekem, ki so mejile že na gladiatorstvo je poskrbelo za uničenje igralčevih kolen, ki so videti prav frankensteinovska, vse prevečkrat pa se pozabi, na omenjeni kolaps pred finalom SP ‘98, da je v času od ‘99 do 2001 prav zaradi poškodb odigral samo 11 tekem, da so ga že primerjali s prekmalu upokojenim/odpisanim Marcom Van Bastenom, a se je vrnil in osvojil Svetovno prvenstvo 2002, postal najboljši strelec tega in nanizal še vse kasnejše uspehe, med katerimi je postal tudi drugi najboljši brazilski reprezentančni strelec vseh časov, kateremu je Pele ušel za 15 golov.

Tudi v privatnem življenju ni šlo vse gladko, po dolgoletni zvezi s Susano Werner in po že omenjeni nezvestobi Milene Dominguez, s katero ima sina Ronald-a, se je poročil še za tri mesece z Daniello Cicarelli, a po nesrečnem splavu, se je par razšel, Ronaldo je po krajših zvezah srečo našel v Mariji Beatriz Anthony, s katero ima dve hčerki, Mario Sophio in Mario Alice. Afera oz. orgije z brazilskimi transvestiti in potrditev nezakonskega sina Alexandra z brazilsko natakarico Michele Umezu sta zamajali njegovo družinsko idilo, prav tako pa se je odločil, da ima dovolj naslednikov zaradi česar se je podvrgel operacijskem posegu, vazektomiji.

Čeprav nikoli ni bil pretirano lep ali simpatičen, predvsem zaradi svojih izrazitih zob, pa tiste čudne frizure iz leta 2002, ko je izgledal kot retardirani zajec, sevada tudi zaradi prekomerne telesne teže, ga verjetno nihče ni mogel odkrito sovražiti, saj je izžareval nekakšno nedolžnost, kot ob slovesu, ko se mi je, moram priznati,  kar zasmilil. 

Slovo od nogometa je doživel kot svojo prvo smrt, je dejal in težko je slišati takšne besede, predvsem za vse nogometne romantike, kamor spadajo predvsem brazilci, ki ljubijo nogomet in ne profesionalizem, ki je že zdavnaj ubil pravi nogomet, pred dnevi pa še enega zadnjih romantičarjev.

Srečno, pravi Ronaldo, eden najboljših nogometašev vseh časov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.02.2011 - 00:35 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi drugi večer osmine finala Lige prvakov je imel dva zanimiva para, kjer je bilo precej stvari odvisnih od petih naštetih elementov iz uvoda prejšne objave, vendar pa so ob vseh teh v prvem dvoboju smo vsi izpostavljali podobna igralna stila  in izkušnje v drugem pa obremenjenost oz. spočitost obeh ekip. Torej …..

lp8

 

Arsenal – Barcelona 2-1

Spektakal, kot so dejali včasih Nadrealisti, je upravičil svoje ime. Dve trenutno najatraktivnejši ekipi sta nam servirali eno od tekem leta pri čemer so bile uvodne minute res atomske. Lepe, hitre akcije so se vrstile pred obema goloma, pri domačih je z neustrašnostjo in zrelostjo impresioniral mladi Jack Wilshere, ki že kar redno potrjuje sloves enega najperspektivnejših angleških nogometašev, kakor tudi hitri Theo Walcott, ki je vse našteto že prerastel. Mladi duo je bil protiutež gostujočim, ofenzivno naravnanim velemojstrom nogometa, kjer je seveda izstopal Lionel Messi, kot je že znano zadnji dve leti, uradno najboljši nogometaš sveta. Precej podobno kot v lanskem obračunu, je bila tudi tokrat Barcelona občutno boljši nasprotnik za katerega se je pričakovalo, da bo vsak trenutek pričel s polnenjem mreže domačih. In v 26. minuti je po prodorčku Messija, ki je nase pritegnil kar nekaj nasprotnih igralcev ter nato podal v prostor, do žoge prišel David Villa, ki je z elegantinim strelom ukanil domačega golmana in Barcelono povedel v vodstvo z 0-1 . Naslednje minute niso bile toliko zanimive, a še vedno je bilo tu ogromno kvalitete, kar pa smo od obeh ekip oz. njihovih igralcev tudi pričakovali in takšno, recimo mu zatišje, je prineslo vihar ob koncu. V 78. minuti srečanja je Clichy podal v prostor, kjer je Robin Van Persie, praktično iz mrtvega kota premagal gostujočega golmana Valdesa in potrdil slovitega nizozemskega strokovnjaka Cruyffa, legendo Barcelone, ki je prav zanj dejal, da je eden redkih, ki bi bil za Barcelono okrepitev. In to bi bil prav gotovo tudi Cesc Fabregas, barcelonin izgubljeni sin, ki je v 83. minuti z dolgo podajo našel Samira Nasrija, čigar nastop je bil pred srečanjem vprašljiv, ta pa je z desne podal v sredino, nekoliko povratno, kjer se je znašel Andrey Arshavin, ki je z milimetrsko natančnim strelom domače povedel v vodstvo z 2-1, kot se je izkazalo na koncu, pa hkrati tudi Arsenalu zagotovil prvo zmago nad Barcelono. Strinjam se s strokovnim gostom, legendarnim Branetom Oblakom, da se je angleška ekipa s to zmago znebila nekega kompleksa, ki jih je mučil vsa ta leta in povratna tekma bo še ena poslastica, v kateri pa zaradi kazni kartonov ne bo smel zaigrati domači branilec Pique. Barcelona je kljub, še vedno dobremu izhodišču pred povratno tekmo, vsekakor malo zamajana, predvsem njihovo zaupanje, superiornost in v takšni recimo ji stiski je prav vse možno, tudi to, da najboljša ekipa na svetu, še drugič zapored ostane brez najelitnejše lovorike.

AS Roma – Šahtar 2-3

V skladu z mojimi slutnjami in željami je še drugi italijanski predstavnik doživel domači poraz, čeprav v uvodu tekme ni kazalo tako. Po začetnem otipavanju in nekaj poskusih na obeh straneh, je v 28. minuti srečanja domača ekipa le povedla in razveselila domače navijače na izredno slabo popolnjenem stadionu Olimpico. Rodrigo Taddei je lepo podal z leve, da je žoga preletela vse gostujoče igralce in Simone Perrotta je lahko povsem neovirano, s strelom z glavo, z oddaljenosti dveh metrov zadel za 1-0, pri tem pa je imel nekoloko pomoči v gostujočem branilcu Razvanu Ratu, ki je bil precej nespreten na golovi črti. In ko bi človek pričakoval, da bodo italijani zaprli vse pristope do svojega gola in zadržali rezultat na teh minimalnih 1-0, vse skupaj pokvari brazilec Jadson, ki je le minuto kasneje, torej v 29. minuti srečanja,  s strelom z oddaljenosti in srečnim odbojem od De Rossija, izenačil na 1-1. Takoj sem pomislil na razočarane/jezne domače tifose, ki so pred dnevi zaradi slabih iger protestirali pred klubskimi prostori, a jim je legendarni kapetan Totti obljubil bolji život, ki pa ga je dodatno skazil še eden brazilec iz gostujoče ekipe, Douglas. Ta je namreč v 35. minuti, z lepim strelom z roba kazenskega prostora, popeljal Šahtar v vodstvo z 1-2, že v 42. minuti srečanja pa je na levi strani ob robu igrišča nesrečno/nespretno padel norvežan Riise, s čimer je podaril žogo Douglasu, ki je podal do rojaka Luiz Adriana, ta pa ukrajinsko moštvo popeljal v vodstvo z 1-3. Izjemen učinek brazilske četverice v gostujočem moštvu, ki jih je romunski strateg Lucescu stlačil v igralni sistem 4-2-3-1 in si zagotovil, bržčas neulovljivo prednost, pa čeprav je Ranierijeva Roma v 61. minuti tekme, s prelepim strelom Jeremy Meneza, uspela znižati na 2-3.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 16.02.2011 - 00:47 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Pravijo, da je ta del sezone v Ligi prvakov odvisen predvsem od pravilno tempirane forme, poškodb in izostankov, individualne kvalitete, sodniških odločitev in sreče. Torej ….

lp

AC Milan – Tottenham 0-1

Čeprav se je veliko več omenjalo poškodbe gostov, kjer je bil glavna zgodba predvsem Gareth Bale, je potrebno omeniti, da je bilo tudi domače moštvo bistveno oslabljeno. Andrea Pirlo, Massimo Ambrosini in Kevin-Prince Boateng so bili še vedno poškodovani, Mark Van Bommel, Urby Emanuelson in Antonio Cassano pa niso smeli nastopiti, saj so v tej sezoni v Ligi prvakov že igrali za druge klube. Doamči strateg Allegri je našel rešitev s postavitvijo brazilskega branilca Thiaga Silve v zvezno vrsto, kjer je bila največja luknja. Na drugi strani je Redknapp le imel na razpolago nizozemskega virtuoza Van der Vaarta, hrvat Luka Modrić je bil pripravljen na rezervni klopi, že omenjeni Gareth Bale pa ni bil v kadru ekipe. Nekoliko sem bil presenečen z brazilcem Sandrom v prvi postavi, pa nahvaljenim Kranjčarjem na rezervni klopi, vse ostalo pa je bilo v mejah pričakovanega. AC Milan je bil slab, njegovi najizpostavljenejši zvezdniki kar nekako nevidni, zaradi česar so imeli gostje kar nepričakovano preveč prostora za svojo igro, a je niso znali kronati s kakšnim zadetkom, čeprav je bilo domače moštvo zrelo za zgodnji knockout. V drugem polčasu so domači poskusili s silo, Flamini bi si definitvno zaslužil rdeči karton in izključitev za štart z obema nogama nad Čorluko, ki je igro zapustil na nosilih reševalcev. Z blagim kriterijem sodnika vzpodbujeni domači so igrali čedalje bolj grobo, pri čemur je bil najizrazitejši Gattuso, zame teslo nevzgojeno, ki se vedno nekaj repenči in napihuje, v bistvu pa daje videz omejenega vaškega pretepača, ki bi jih v normalnih okoliščinah redno pokasiral. Pa pustimo primitivca, ki je ves  svoj bes izkalil nad pomožnim trenerjem gostov, ki bi mu bil lahko oče, vmes pa le dobil tisti rumeni karton, zaradi česar nam ga ne bo treba gledati v povratni tekmi, če je kaj pravice na tem svetu pa še mnogo dalj. Rajši se posvetimo junakom večera, prvi je gostujoči golman Heurelho Gomes, ki je imel malo dela, a tisto kar je imel je odbranil maestralno in če ima kdo možnost, naj pove našemu vrlemu voditelju športne oddaje Bavcu, da ni kar stal tam, temveč je z izvrstnim/pametnim gibanjem na golovi črti prišel v dober položaj za obrambo. Trenutek odločitve se je zgodil, ko je Sandro v 80. minuti prestregel slabo Ibrahimovićevo podajo, rezervist Luka Modrić je vizionarsko podaljšal do Aarona Lennona, ki je v polnem šprintu prenesel napad od enega kazenskega prostora do drugega, kjer je obrnil domačo obrambno vrsto, nesebično podal do Petra Croucha, ki je zadel za pomembno a zasluženo zmago.

Valencia – Schalke 04  1-1

Čeprav sem pričakoval atraktivno tekmo, je skrajšani posnetek razkril, da temu ni bilo tako, kot bi dejali nekateri. Že v prvem delu srečanja je nizozemski napadalec Klaas-Jan Huntelaar grdo zgrešil, tistih nekaj redkih pol-priložnosti pa si je priigralo domače moštvo. V 17. minuti je stekla domača akcija po levi strani, kjer je Jeremy Mathieu lepo podal v kazenski prostor, tam pa je bil najspretnejši, izvrstni strelec Roberto Soldado, ki je zadel s treh metrov oddaljenosti in Valencijo povedel v vodstvo z 1-0. To je bil že šesti zadetek bivšega realovca, kjer v preveč zvezdniškem moštvu ni bilo dovolj prostora zanj, zaradi česar je svojo srečo poiskal na Mestalli oz. pri moštvu Valencije. Nepopustljiva nemška ekipa je nadaljevala z zastavljenim igralnim tempom, pri tem pa so bili v nadaljevanju najbližje zadetku, ko se je stresla domača prečka, a do izenačenja so prišli šele v drugem polčasu, točneje v 64. minuti, ko je udarila njihova španska naveza, letošnji poletni okrepitvi Jurado in Raul. V precej podobni akciji kot pri domačem golu, je Jurado z leve podal do Raula, ta pa spretno kot zna samo on, izkoristil tisto malo prostora in z natančno odmerjenim diagonalnim strelom z desetih metrov, izenačil na 1-1. Do konca srečanja so imeli domači nekoliko večjo željo po vodstvu, kar je tudi razumljivo, a razen priložnosti Soldada in Banege niso bili preveč konkretni. Pri gosteh si je v zadnjih trenutkih srečanja drugi rumeni karton oz. rdečega in izključitev prislužil Lukas Schmitz, ki tako ne bo smel igrati na povratnem srečanju v Gelsenkirchenu, kjer bo padla dokončna odločitev o napredovanju.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.02.2011 - 15:37 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Kar nekaj časa je bilo za objavo tega teksta, saj se je najelitnejše, nogometno, klubsko tekmovanje oz. njegova prva faza, zaključila že pred časom, vendar pa kot vedno, sem si po seriji odlašanj, le nekako vzel čas za svojo največjo strast.

cl

 

AC Milan – Tottenham Hotspur

Eden zanimivejših dvobojev, saj je imel italijanski gigant AC Milan, po letih osrednosti, zelo uspešno nogometno jesen, vendar pa se nekako zdi, da je v tem zimskem/spomladanskem delu sezone, v padu. Italijanska ekipa je do sedaj igrala z visokim tempom, s precej priložnosti, kar je pomembno glede na to, da je prav obrambna linija nasprotnika, njihova najšibkejša točka. AC Milan ima v ofenzivnem delu kup velemojstrov, vendar pa se zdi, da imajo ti medsebojne težave oz. da v ekipi vlada vojna egov. Zlatan Ibrahimović je absolutni gospodar in glavni igralec te ekipa, a šušlja se, da se z brazilcem Patom ne prenašata preveč dobro in prav mladi brazilec naj bi bil nekakšno jedro slabih vibracij v ekipi. Če k temu dodamo še kontroverzna novinca v ekipi, Antonia Cassana iz Sampdorije in nizozemca Marka Van Bommela iz nemškega Bayerna, vidimo, da gre za nenakšno tempirano bombo, kjer je še meni nikoli všečni, razvajeni brazilski samovšečnež Robinho. Ob precejšnem številu poškodovanih, vidimo, da se zna neenotni AC Milan, proti debitantu v tem tekmovanju, znajti v resnih težavah, kjub pozitivnem zadnjem rezultatu v domačem prvenstvu oz. zmagi s 4-0 proti slabi/šibki Parmi. Nekako pričakujem, da bo to eden najzanimivejših medsebojnih obračunov osmine finala, saj bo vse zanimalo ali lahko Gareth Bale poniža še en milanski klub, kot je to v uvodnem delu Lige prvakov storil z Interjem. Verjetno ne, saj je še vedno na seznamu poškodovanih in vprašanje v kakšnem stanju in kdaj se bo vrnil na igrišče. Trener angleškega moštva Harry Redknapp je prav zaradi poškodb svojih najboljših igralcev v škripcih, saj Bale ni edini, recimo mu nenadomestljivi, ki je poškodovan. Nizozemec Rafael van der Vaart in hrvat Luka Modrić sta prav tako poškodovana in tu vidim največji handicap angleške ekipe, ki bi se v popolni sestavi, lahko enakomerno kosala s precej slovitejšim nasprotnikom, tako pa so ostali brez vseh idejnih igralcev oz. začetnikov akcij, kar jim zelo zniža možnosti za uspeh. Nekoliko več upanja je dal hrvat Niko Kranjčar, ki je ob odsotnosti standardnih dobil malce več igralnega prostora/časa, pri čemer je z dvema goloma v zadnjih dveh srečanjih zagotovil ekipi dve zmage oz. vseh 6 točk, v zadnjem kolu z zidanovskim volejem. Po mojem mnenju zelo nehvaležen obračun za napoved, čeprav kar se mene tiče, bi privoščil Tottenhamu in ne mojstrom taktike, pri vsem skupaj pa bo pomembno tudi to, kdo bo imel več sreče z zdravjem igralcev, pri čemer so italijani trenutno v prednosti.

Valencia – Schalke 04

Španci igrajo odličen nogomet v tej sezoni, njihov trener Unai Emery pa je po odhodu/prodaji Davida Ville in Davida Silve, uspel iz recimo jim malih igralcev oz. tistih manj pombembnih v preteklih sezonah, izvleči njihove najboljše lastnosti. Ekipa je zasluženo pri vrhu domačega/španskega prvenstva, kjer je v zadnjem kolu, v gosteh z 1-2 odpravila sloviti Atletico Madrid in je hkrati zasluženo tudi v osmini finala Lige prvakov, kar pomeni da gre za izredno nevarnega nasprotnika, čeprav ne toliko zvenečega imena kot so nekateri preostali klubi v tem tekmovanju. Po mojem mnenju bo šlo za atraktiven duel dveh ekip, ki bo po vsej verjetnosti nekoliko v ozadju ostalih dvobojev, a naknadni skrajšani posnetki znajo razkriti, da je šlo za obračun poln tempa in ofenzivnih akcij, čeprav njun zadnji medsebojni dvoboj ni bil takšen. Tudi ti dve ekipi sta se namreč pomerili v sezoni 2006/07, ko je bila uspešnejša Valencija, z gostjočo zmago z 0-1 in domačim 0-0. Na drugi strani bo nemški Schalke 04, ki mu kadrovske spremembe, beri okrepitve, niso prinesle napredka, saj se v domačem prvenstvu mučijo in borijo s sredino lestvice, dokaz temu je tudi zadnja, minimalna zmaga proti povprečnem Freiburgu. Španca Raul in Jurado, nizozemec Huntelaar in ostali pa so bili zato veliko uspešnejši v Ligi prvakov, kjer so precej komfortno napredovali do osmine finala, navkljub neugodni skupini in močnim konkurentom. Spomladanski del že obeta boljše čase, saj je ekipa vse bolj uigrana, predvsem našteti novinci so čedalje boljši, trener Felix Magath pa ima kjub nemirnem/kriznem obdobju zaupanje vodstva, ki ga je obdržalo na trenerskem mestu, zaradi česar prav potrpežljivi nemški ekipi privoščim izenačenje najboljšega rezultata v tem tekmovanju oz. uvrstitev v četrtfinale.

Arsenal – Barcelona

Tudi ta dva ofenzivno orientirana moštva, ki prisegata na atraktiven in napadalen nogomet, z veliko kratkih pasov, lucidnosti in golov, sta se pomerila lani, vendar je v tistem četrtfinalu igralo samo eno moštvo, drugo pa je bil opazovalec, recimo mu učenec-prvošolček, ki je spoznal, koliko je še oddaljen od vrhunskega nogometa. Čeprav je Arsenal uspel v domači tekmi ujeti zaostanek z 0-2, ki bil zlahka tudi 0-5, je odšel na povratno tekmo z vzpodbudnih 2-2, vendar pa je v kataloniji pogorel. Seveda je treba omeniti še finale Lige prvakov 2005/06, ko je Barcelona preobrnila vodstvo angleške ekipe in njihovega trenerja Wengerja pustila tik pod vrhom, vendar pa sta takrat od današnjega moštva tam nastopila le Fabregas in Almunia, Van Persie pa je bil celotno srečanje na rezervni klopi. A v Arsenalu je dozorel novi rod, ki je lani dobil, že omenjeno lekcijo, sedaj pa je na vrsti, da učenec pokaže kaj se je naučil, pri tem pa angleškim konkurentom v domačem prvenstvu kažejo, da so se nekaj le naučili, saj držijo nepričakovano visoko, drugo mesto, v zadnjem kolu pred obračuni osmine finala Lige prvakov pa so rutinirano, z 2-0 odpravili Wolverhampton. A tisti pravi učitelj je Barcelona, ki je trenutno najboljša ekipa na svetu, saj niza uspehe in rekorde kot po tekočem traku, njihova zvezdniška ekipa pa je dobro pokrita na vseh igralnih položajih, da lepote igre, ki jo želijo vsi kopirati sploh ne omenjam. Španski strateg Guardiola bo moral vse hvalospeve prav v tem, elitnem klubskem tekmovanju tudi potrditi in dokazati, da gre dejansko za najboljšo ekipo sveta, saj je znano, da se čez leta pomnijo samo rezultati in angleška ekipa naj bi bila po mnenju nekaterih posameznikov kar zahteven nasprotnik. Pri vsem skupaj je slovito katalonsko moštvo, v zadnjem kolu španskega prvenstva kiksalo na gostovanju pri Sportingu iz Gijona, kjer so v popolni postavi odigrali samo 1-1, dovolili konkurentom iz Madrida nekoliko več upanja na končni uspeh v prvenstvu, prekinili rekordni niz 16-ih zmag in nekoliko zamajali to že dolgočasno suverenost.

 AS Roma – Šahtar

Ukrajinski Šahtar je z osvojitvijo svoje skupine v uvodni fazi tekmovanja dokazal, da s svojim brazilskim pridihom, zna diktirati tempo, z ofanzivo pritisniti nasprotnika na njegovo polovico in vztrajati dokler se ta ne zlomi oz. da zna tudi potrpežljivo čakati in s hitrimi/natančnimi nasprotnimi napadi, priti do željenega rezultata. Skratka, ukrajinski predstavnik ima vse kvalitete, ki jih imajo najelitnejši evropski klubi, pa čeprav jih dostikrat, neupravičeno podcenjujemo. Igralec leta v ukrajinski ligi, hrvat Dario Srna ter njegovi soigralci, morajo ostati zbrani in si proti italijanom ne smejo privoščiti slabega dne kot TUKAJ, pa bodo po mojem mnenju precej blizu uspeha oz. uvrstitvi v naslednji krog. Po zimski pavzi spočitemu in verjetno še neuigranemu ukrajinskem nasprotniku, ki je formo vzdževal s prijateljskimi tekmami, se bo nasproti postavil italijanski predstavnik, kar pomeni, da lahko pričakujemo kar nekaj taktiziranja in nezanimivega dela nogometa, saj trener AS Rome, Claudio Ranieri nikakor ne uspe ukomponirati svoje ekipe, ki je v uvodnem delu tekmovanja, igrala najbolje, ko je bilo najpotrebneje. Toplo-hladno bi rekli nekateri in prav ti vzponi in padci ne dajejo preveč upanja romanistom, ki verjetno še pomnijo, da so v sezoni 2006/07 prav tega nasprotnika na domačem Olimpijskem stadionu v Rimu, sprašili s 4-0, v povratni tekmi pa izgubili z minimalnim rezultatom. A od takrat se je marsikaj spremenilo, večina tega pa na škodo italijanskega moštva, kamor gotovo spada tudi sobotni, prvenstveni domači poraz z Napolijem, za povrh vsega pa je tu še napet odnos na relaciji trener – glavni zvezdnik kluba oz. Ranieri – Totti. Slednji se namreč še vedno ne more sprijazniti, da so najboljša nogometa leta že mimo in da ne more biti stalno v ekipi, ki ponavadi z njegovo prisotnostjo trpi, a prav zaradi antipatičnosti igralca in še toliko bolj trenerja Ranierija, jim to tudi privoščim, kakor tudi izpad. Francoz Jeremy Menez je poleg črnogorca Mirka Vučinića, zame ena redkih svetlih točk te ekipe, kjer je kar nekaj precenjenih zvezdnikov nogometa in prav zaradi tega, sem v tem obračunu na stani ukrajinsko/brazilske ekipe.

Lyon – Real

Še četrti obračun teh dveh tekmecev v zadnjih šestih letih, kjer so bili veliko uspešnejši francozi, saj so v lanjski sezoni prav oni izločili kraljevi klub, kot radi imenujemo špansko ekipo. V Lyonu je bilo 1-0, v Madridu pa 1-1, predtem oz. v obračunih v sezonama 2004/5 in 2005/06 pa je Lyon prav tako vknjižil domači zmagi (3-0 in 2-0) in gostujoča remija (1-1 in 2-2). Sodeč po teh izidih je francosko moštvo favorit, a težko je biti favorit proti Realu, še posebaj ker Lyon, po dveh zaporednih neuspehih v prvenstvu oz. neosvojitvi naslova državnega prvaka, v še eni precej nesigurni sezoni, trese dalj trajajoča kriza. Gourcuff in Briand, poletni okrepitvi se počasi vklapata v moštvo, vendar pa je v zimskem prestopnem roku, klub ostal brez Jean Makouna, igralca ki je lani prav proti Realu, na domačem Gerlandu, dosegel edini gol na srečanju in zelo pripomogel k izločitvi Reala. A tudi Real ni več kar je bil lani, predvsem zaradi prihoda enega najboljših trenerjev na svetu, portugalca Jose Mourinha, ki pa še ni uspel ekipo transformirati v tisto kar želi. Predvsem ima težave z nezanesljivo obrambno vrsto in pomankanjem napadalcev, prav tako pa je razpet med željo po uspehu in željo navijačev, ki pričakujejo atrakcijo z veliko zadetkov, a takšen eksperiment proti Barceloni se ni obnesel, vse pogosteje pa nižejo tiste minimalne zmage, kot v zadnjem kolu španskega prvenstva, ko jih je, v gosteh pri Espanyolu , z edinim golom na srečanju, izvlekel brazilec Marcelo. Ne glede na vse je Real favorit, saj so tekme na izpadanje, kot naročene za Mourinha in verjamem, da je to eden najmanj izenačenih parov, še posebaj če se pogleda učinek njihovega prvega zvezdnika Cristiana Ronalda. Lyon, se bo moral zadovoljiti z lovom za domači primat oz. naslov prvaka, kjer ima kljub gostujoči zmagi z 1-4 proti St. Etiennu, še vedno precejšnih 7 točk zaostanka, kar je tudi nekakšen pokazatelj njihove dejanske moči.

FC Kopenhagen – Chelsea

Nogometaši Kopenhagna so najprijetnejše presenečenje dosedanjega dela Lige prvakov, vendar pa se se popolnoma zasluženo znašli v skupini najboljših oz. v osmini finala, pri čemer so bili v uvodni fazi tekmovanja boljši/uspešnejši od bogatega Rubina iz Kazana in grškega Panathinaikosa. K temu je treba dodati, da so tudi sloviti Barceloni uspeli odščipniti točki, a žreb jim je dodelil zelo močnega nasprotnika in njihove možnosti za napredovanje so zelo majhne. Kljub temu pa smo tudi do sedaj mislil, da nimajo nikakršnih možnosti za napredovanje, pa jim je to uspelo in če se vzame v obzir, da tudi Chelsea nima bajnega stanja oz. da se jih še vedno trži kriza, se zna zgoditi še eno presenečenje. Moštvo trenerja Solbakena, v Ligi prvakov,  na domačem igrišču še ni bilo nikoli poraženo, kar pomeni, da zna biti ta dvoboj veliko bolj izenačen kot se predvideva, le ta njihova dolga zimska pauza me nekoliko skrbi, saj je s prijateljskimi tekmami težko vzdržavati vrhunsko formo in danski predstavnik zna imeti, tako kot ukrajinski, prav zaradi tega kar nekaj težav. A težave ima tudi angleški predstavnik in da je Chelsea v resni krizi, so potrdili tudi njihovi zimski nakupi, ko so v rekordnem angleškem transferju v svoje vrste zvabili Fernanda Torresa, pa Davida Luiza, s katerima načrtujejo kreniti na bolje, vendar jim domači poraz v derbiju z Liverpoolom in samo neodločeno pri Fulhamu ni bil v pomoč. Trener Ancelotti bo moral iznajti recept, za moštveno igro njegovih superzvezdnikov oz. za igro kot se pričakuje od takšnega vrhunskega moštva, ne preveč potrpežljivi lastnik kluba Abramovich pa tudi ne bo samo razmetaval denar, ampak v primeru neuspeha tudi odpuščal. Trenerja in igralce. Jaz sem za FC Kopenhagen.

Inter – Bayern

Ponovitev lanskoletnega finala bo vsekakor privleklo veliko pozornosti, a po pravici povedano gre za dejansko vrhunski obračun, saj sta oba kluba že leta med najboljšimi v Evropi. Teža tega dvoboja je nekoliko manjša kot že omenjenega zadnjega, prav tako pa tudi obe ekipi ne delujeta tako prepričljivo kot sta delovali v prejšni sezoni. Aktualni prvak Inter je po odhodu slovitega Mourinha, že potrošil Beniteza, mladi brazilski strokovnjak Leonardo, pa je le prinesel nekoliko svežine in po letih dominance v italijanskem prvenstvu, je sedaj na lovu za mestnim tekmecem oz. vrhom italijanske lestvice, čeprav je v zadnjem prvenstvenem obračunu z 1-0 izgubil pri Juventusu. Tudi v Ligi prvakov ni šlo preveč gladko, predvsem angleški predstavnik je razkril vse njihove slabosti, a italijanske ekipe so najboljše/najsrečnejše, ko je najbolj potrebno, poleg tega pa je njihov napadalec Samuel Eto’o spet v najboljši strelski formi, Sneijder se je vrnil po poškodbi in kaže, da so kljub epizodi pri Juventusu, na sledi uspehu. Na drugi strani pa je ekipa, ki igra vedno do konca, germanski stroj imenovan Bayern, kateri pa prav tako ne blesti in po izgubi skoraj vseh možnosti za naslov nemškega prvaka, jim za uspešno sezono preostane le še uspeh v Ligi prvakov. Po seriji poškodb se je pravočasno vrnil nizozemec Arjen Robben, weltklasse, ki je v zadnji prvenstveni zmagi nad Hoffenheimom s 4-0, zadel dvakrat, francoz Franc Ribery skuša ujeti svoj prepoznavni ritem, in ob ostalih, predvsem ob strelsko razpoloženem Mario Gomezu in najnovejši brazilski okrepitvi Luiz Gustavu, ki je iz ekipe iztisnil že omenjenega Mark Bommela, je vse možno, zaradi česar nemške ekipe še ne bi povsem odpisal. Vsekakor zanimiv obračun, kjer pa se kljub vsemu nagibam nekoliko na stran italijanov.

Olympique Marseille – Manchester United

Francoski aktualni prvak je z zmago nad angleškim prvakom, v zadnjem kolu prve faze tega tekmovanja, dokazal, da je sposoben za najvišje podvige in izločitev novega angleškega predstavnika bi bila res eden najvišjih podvigov. Vendar pa je težava francoskega moštva, da ni konstanten in da nikakor ne more povezati nekaj dobrih partij. Igralci uspešnega Didier Dechampsa ne bodo imeli težav s tokratno motivacijo, saj bo nasproti eden najeminentnejših klubov na svetu, kot kaže prejšne kolo francoskega prvenstva oz. zmaga z 1-2 v Sochauxu, pa se je iz zimskega sna prebudil tudi dvakratni strelec Andre-Pierre Gignac, verjetno največa nevarnost za angleško ekipo. Manchester United je življensko delo Sir Alex Fergusona, ki je bil do pred kratkim, v tej sezoni še brez prvenstvenega poraza, enako pa je bilo v tem tekmovanju. A prišel je Wolverhampton in prvi poraz, v katerem so se razkrile vse slabosti rdečih, od nezanesljive obrambe v kolikor ni naveze Vidić-Ferdinand, pomankanje ideje/lucidnosti v zvezni vrsti, kjer so samo garači, do sterilnosti v napadu, kjer se Rooneyu nikakor ni odprlo. Vendar je že naslednje kolo angleškega prvenstva razkrilo zakaj so rdeči vragi tako uspešni, saj so kljub precej povprečni igri, a s fenomenalnim golom, s škarjicami Rooneya zmagali z 2-1 v mestnem derbiju in ohranili vodstvo, zaradi česar menim, da kljub naštetim težavam in precej nezanesljivim nastopom skozi celotno sezono, angleška ekipa upravičeno slovi kot veliki favorit za napredovanje, poleg tega pa je že tradicionalno najboljša v zimskem in spomladanskem delu. S pravim/razpoloženim Rooneyem je to ekipa sposobna iti celo do konca.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.02.2011 - 09:43 - Kategorije: Glasba -

Nadaljujem z glasbo, po francoskem in nemškem prestavniku je tu še srbski, vendar ne v rap maniri kot prejšna dva, temveč z groovy pop pesmico.

Celu noč i celi dan, v izvedbi Bane Lalića oz. MVP,  je nekakšen poletni hit, ki pogreje v teh še vedno mrzlih, a sončnih, dneh.

YouTube slika preogleda

….. s kopico znanih obrazov srbskega javnega življenja …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.02.2011 - 23:57 - Kategorije: Glasba -

Nadaljujem z mednarodnimi rap uspešnicami, po francoskih slabih fantih pa je tu še nemška izvedba obiska domovine rapa. DJ Tomekk in njegova ekipa z, v naslovu navedenim, 1,2,3  Rhymes galore;

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.02.2011 - 18:00 - Kategorije: Glasba -

Z iskanjem Erica, sem se spomnil francoskega rapa oz. pesmi Bad boys de Marseille, katere izvajalec je Akhenaton.

Pa da ne bi spet dolgovezil in težil s tekstom je tu samo še video;

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.02.2011 - 00:47 - Kategorije: Film -

Pa še malo filma. Tokrat z močnim vonjem po nogometu, konkretneje nogometašu. Koprodkcijski filmič francosko-belgijsko-angleške naveze iz leta 2009, ki ga je režiral Ken Loach, ni preveč znano delo, a za nogometne privržence je že ob naslovu jasno, o čem gre.

Looking for Eric

eric

V iskanju Erika, kot je bi film baje preveden pri nas, pa ni izdelek o slavnem nogometašu, temveč o Ericu Bishopu, precej navadnem tipčku iz Manchestra, ki s pomočjo marihuane pride do prijateljstva z nekdanjim nogometašem Manchester Uniteda, Ericom Cantonajem.

Eric Bishop, ki ga odigra Steve Evets je možak v zrelih letih, rahlo zblojen in razočaran nad svojim življenjem, v katerem ne vidi več smisla. Alkoholne omame, brezvoljnost, nezanesljivost in ostale, težko bi jim rekel vrline, so njegov vsakdan, a k sreči ima dobre prijatelje, ki so mu vedno pripravljeni pomagati. 50-letniki, ki jih poleg službe združuje še klub za katerega navijajo, beri Manchester United, do dobrodušni možici, ki ne obupajo nad Ericom, čeprav je sam že zdavnaj obupal nad sabo. A nekega večera, ko si zvije enega, se mu v omami canabisa prikaže idol, neponovljivi bivši nogometaš Manchester Uniteda, Eric Cantona. Dva soimenjaka se pogovarjata o marsičem, predvsem o težavah pravega Erica, pri čemer mu namišljeni Eric vedno znova svetuje kako premagati težave, te čedalje bolj pogoste seanse pa privedejo do zasuka v Ericovem življenju. Postane bolj pogumen, pri čemer se je po letih skrivanja/izmikanja pripravljen soočiti z bivšo, v službi je zaneslivejši, celo rekreirati se  začne in vse kaže da bo kmalu vse OK, a kot je to pri filmskih zgodbah v navadi se spet vse zaplete. Eden od Ericovih mladcev, pastorek Ryan ima očitno napačno družbo, saj Eric pri iskanju robe za joint, najde skrito pištolo. Po družinskem prepiru jo skuša vrniti lastniku, lokalnem gangsterju, ki ga pri tem poniža, v zgodbo se vplete še policija, lepo kosilce z bivšo, in njuno hčerko, ter Ericovima fantoma pa se sfiži. Eric Cantona, o katerem je tekom filma prikazanih kar nekaj nogometnih mojstrovin predhodno prizna, da se ni najbolj veselil katerega od golov, ampak elegantni podaji soigralcu Irwinu, ki je dosegel zadetek zahvaljujoč njegovem zaupanju vanj in takšen je tudi njegov odločilni nasvet. Težave zaupaj prijateljem in pomagali ti bodo. In res, prijatelji/navijači Manchester Uniteda pomagajo Ericu s čudovito ekipno akcijo, ki privede do happy enda.

Zelo dober filmič, ki prinese, zdaj že, znameniti stavek: I’m not a man, I’m Cantona

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.02.2011 - 10:24 - Kategorije: Albumi -

Spet ena objava, ki je posledica prejšne, konkretneje, je posledica besede Cowboy. Šminkerski Kid Rock je namreč v prejšni objavi prepeval, da si želi postati kavboj, Bon Jovi so že pred časom prepevali, da so kavboji na jeklenih konjih, nekje vmes pa je Pantera z legendarnim albumom Cowboys from hell, postala dominantna sila metala.

cfh

Pa če pustim ob strani samo Pantero, ki je s tem, 5. albumom,  udarila na vrh metal scene, je to eden od tistih izdelkov, ki so me dokončno navdušili za, recimo ji ekstremno glasbo, kar je nažiganje Pantere v začetku devedesetih vsekakor bilo.

Naslovni Cowboys from hell z elegantnim uvodom in riffanjem, ki ne popusti skozi celoten album, surovi Primal concrete sledge, precej povprečna Psycho holiday s spevnim refrenčkom, Heresy, ki me nekoliko asocira na sloviti Master of puppets, kvalitetna balada Cemetery gates, objavljena Domination z izjemnim riffanjem med solažama, ki so postale zaščitni znak banda, hitra Shattered z visokim C, meni ne preveč všečna Clash with reality, povprečna Medicine man, kitarsko izpostavljena Message in blood,  skriti biserček The sleep in mojstrska The art of shredding so slaba ura dobrega nažiganja, kjer nori Phill Anselmo skorajda potrga svoje glasilke, žal že pokojni Diamond Darrell s samosvojim načinom igranja kitare napolni album z agresivnimi rifi in zanimivimi solažami, medtem ko ritem-sekcija oz. njegov brat Vinnie Paul za bobni in simpatični basist Rex nabijata do onemoglosti ter izpostavljenima članoma dajeta ritem, za enega najboljših metal izdelkov. 

Pantera; Domination :

YouTube slika preogleda

Cowboys from hell je izjemen izdelek, ki nekako napove vrhunec skupine, do katerega pride z naslednjim izdelkom poimenovanim Vulgar display of power, o katerem pa kdaj drugič.

  • Share/Bookmark