Zapisal izmisljeni | 15.12.2010 - 00:16 - Kategorije: kje so?

Robert Prosinečki, eden od mojih idolov mladosti, je prejšni teden razburkal lokalno nogometno sceno, če smem tako poimenovati ta vreli balkanski del Evrope, kjer je vojna razdelila, nekoč bratske republike, v največje sovražnike.

Če se ne motim, je prvi hrvat, ki je po že omenjeni balkanski moriji, prestopil iz zahodnega dela na vzhod oz. iz Hrvaške v Srbijo. zuti

A vse skupaj ni tako enostavno oz. enoplastno kot se sliši.

Robert Prosinečki se je rodil 12. 1. 1969 v nemškem Schwenningenu, kjer sta kot gasterbajterja delal njegova starša, oče Đuro in mati Emilija. Mali Robi je pričel z igranjem nogometa v lokalnem BSV Schwenningenu, nekoliko kasneje pa še v bolj znanem Stuttgart Kickersu, a ‘86 se je družina vrnila v domovino.

Dovolje je bilo tujine, oče Đuro se je dogovoril za vrnitev v domači Zagreb, predvsem zaradi sinovega nogometnega napredka, ki naj bi bil lažji v Dinamo Zagrebu. A stvari niso stekle kot bi morale, Robi se je znašel v nemilosti takratnega trenerja Miroslava Čire Blaževića, ki ni imel razumevanja za mladega nogomentega genijalca. Mulec je po njegovem mnenju preveč davil žogo, ob tem pa je bilo najhuje, da se ni slepo sledil njegovim idejam/vizijam, včasih tudi norostim in v statistiki je ostalo zabeleženo, dva nastopa, en gol.

Po sporu je sledil odhod iz hrvaškega Dinama v srbsko Crveno zvezdo, ki je izkoristila priložnost/trenutek in v svoje vrste zvabila enega najperspektivnejših mladih igralcev na svetu, kar je zelo kmalu tudi dokazal/potrdil. Čileanci, kot smo oz. še vedno imenujemo tisto generacijo jugoslovanskih nogometašev, ki je postala svetovni prvak  na prvenstvu U20 v Čilu, so v velikem slogu prišli do naslova najboljšega, Robert Prosinečki pa je bil najboljši med najboljšimi oz. je bil uradno proglašen za najboljšega igralca turnirja.

Nastopanje v Crveni zvezdi, v času od ‘87 do ‘91, je mladeniču zagotovilo razvoj, ki ga je oče Đuro pričakoval v Dinamu in Veliki Žuti, kot so ga pričeli klicati zaradi rdečkasto/rumenih las je zaradi fantastičnih nastopov pri rdeče/belih postal želja najbogatejših evropskih klubov. Že v debitantski sezoni ‘87/88  je pod vodstvom priznanega stratega Velibora Vasovića, postal državni prvak, če se ne motim, v enem najbolj spornih prvenstev, ko je bilo nameščenih kar nekaj tekem zadnjega kola, a takšni časi so bili takrat. Zmagovali so izbrani in verjetno je tudi sedaj podobno, le da je vse skupaj manj očitno. Pa, da ne zabluzim preveč, Žuti je v 23-ih nastopih dosegel 4 zadetke, medtem so zvezdaši v pokalnem finalu izgubili proti Borcu iz Banja Luke, na kar me včasih ponosno spomni stari, takrat njihov veliki navijač. Jaz sem, pod vtisom takratne generacije zvezdašev, Prosinečkega, Dragana Stojkovića, Mitra Mrkele, Bore Cvetkovića in ostalih postal veliki navijač kluba, za katerega navijam še danes, ko so zelo blizu nogometnega dna, a o tem več kasneje. Naslednjo sezono je Crvena zvezda štartala obupno in Vasovića je na trenerskem mestu nadomestil Dragoslav Šekularac, ki bi kmalu izničil ves zaostanek, na mojo veliko žalost pa je državni naslov, presenetljivo, osvojila Vojvodina z bivšim zvezdašem Milošem Šestičem, mladim Sinišo Mihajlovićem in ostalimi, katere je vodil Ljupko Petrović. Na tem mestu, bi se še enkrat več spomnil Evropskega pokala ‘88/89 oz. tiste nesrečne tekme Crvene zvezde in slovitega AC Milana, na Marakani, ko je kasnejše evropske prvake rešila megla oz. prekinjena in ponovljena tekma, ter penali v povratni tekmi. Športni direktor Crvene zvezde, legendarni Dragan Džajić je v času neuspehov pametno krepil moštvo in v naslednji sezoni, so okrepljeni oz. prenovljeni rdeče/beli spet osvojili prvenstvo, tisto razvpito ‘89/90, ki so ga med drugim zaznamovali tudi nemiri na gostovanju pri zagrebškem Dinamu, saj je nacionalizem že pričel z rušenjem skupne države. Vse jasneje je postajalo, da srbi in hrvati ne morejo več funkcionirati v skupni državi, kar se je še posebaj očitno videlo na nogometnih tekmah oz. obračunih srbskih in hrvaških klubov in v enem takih je bilo odigrano finale pokalnega tekmovanja, ki se ga spomnim kot poslovilno tekmo Dragana Stojkovića pred odhodom v Olympique Marseille. Crvena zvezda je dobila splitski Hajduk z 1-0, sezono pa so zaznamovali predvsem Dragan Stojković, Dejan Savičević, Darko Pančev, prebežnik Miodrag Belodedić in Robert Prosinečki, v evropskem tekmovanju pa poraz/izpad v UEFA Pokalu ‘89/90 proti nemškem Kolnu, ki sem ga doživel kot eno največjih krivic v nogometu. Prav ta, vnovičen neuspeh v evropskih tekmovanjih je po koncu sezone, kljub Dupli kruni oz. naslovu državnega prvaka in osvojenem pokalnem tekmovanju, odnesel Šekularca, na čigar mesto oz. mesto trenerja Crvene zvezde, je iz Vojvodine prispel, nekaj vrstic višje omenjeni Ljupko Petrović.

Izvrstni strateg je po odhodu Stojkovića, za katerega se je mislilo, da zanj ni prave zamenjave, za glavnega igralca ekipe oz. playmakera postavil mladega Prosinečkega, ki je odigral sezono iz sanj, v domačem prvenstvu je v 29-ih nastopih dosegel 12 zadetkov, ob tem pa vodil igro, takrat najboljše svetovne ekipe in z neštetimi preigravanji, rollingi, podajami in ostalimi  nogometnimi vragoljiami dobesedno postal Veliki žuti. V Evropskem pokalu, predhodniku Lige prvakov je v tej ‘90/91, Crvena zvezda končno uresničila 5-letni plan oz. vizijo športnega direktorja Dragana Džajića in postala najboljša na svetu, Prosinečki pa je bil eden najpomembnejših členov te ekipe. Najprej je padel švicarski Grasshopper, katerega je takrat vodil, kasneje proslavljeni Ottmar Hitzfeld, s Ciriacom Sforzo in Alainom Sutterom v ekipi, po domačem 1-1, pa je Prosinečki na gostovanju dosegel dva zadetka v visokih 1-4, že v naslednjem kolu pa je v domači rapsodiji proti slovitem Glasgow Rangersu, ki ga je vodil legendarni Walter Smith, zadel iz prostega strela v spet visokih 3-0, v povratnem srečanju pa je legendarni Ally McCoist uspel samo izenačiti za končnih 1-1. Evropska pomlad se je pričela z novim igralcem, Sinišo Mihajlovičem, ki je lahko od blizu videl še en gol Prosinečkega iz prostega strela, saj je zadel v še eni zmagi s 3-0, tokrat proti Dinamu iz Dresdena, medtem ko je bilo povratno srečanje registirirano z 0-3 za rdeče/bele, saj so nemški navijači pri 1-2, prekinili srečanje. V polfinalnem srečanju je na gostovanju pri Bayernu, Crvena zvezda slavila z 1-2, na povratnem srečanju pa si je v dramatičnem obračunu, z 2-2 in tem zadetkom zagotovila napredovanje v veliki finale in kot smo slišali TUKAJ, nebo se otvorilo, Prosinečki pa je sodeloval pri enem najbolj legendarnih golov kluba. Finale v italijanskem Bariju, 29.5.1991 na stadionu San Nicola je bil predvsem taktičen dvoboj, v katerem je Robert Prosinečki vsej svetovni javnosti pokazal del svoje genialnosti, s Crveno zvezdo osvojil naslov najboljšega kluba v Evropi in ob razpadanju bivše države, prebegnil v kraljevski klub oz. Real Madrid, ki je zanj plačal za tiste čase ogromne količine denarja.

21-letni mladenič je bil na vrhuncu moči in po mojem mnenju ni nikoli več igral takšnega nogometa, čeprav je povsod navduševal s svojimi triki in žonglerstvom, a premlad oblepljen z enormnimi količinami denarja, s kaosom/vojno v domovini, razpet med dvem ljubeznima hrvaškim Dinamom in srbsko Crveno zvezdo, je nekako potonil v Madridu, kjer je v razdobju od ‘91 do ‘94, osvojil samo eno pokalno tekmovanje oz. Copa  del Rey in en superpokal. Žuti se nato še enkrat prebudil v manj pomembnem španskem klubiču Oviedu, kjer je odigral samo sezono ’94-95, vendar so mu izvrstne/atraktivne partije prinesle še transfer v Cruyffovo Barcelono, kjer se je prav tako zadržal le eno sezono. Sledila je še selitev v Sevillo, kjer se je še enkrat več zadržal le eno sezono, nato je bila na vrsti, vrnitev k prvi ljubezni, zagrebškem Dinamu, ki je bil v tistem času po ukazu hrvaškega predsednika Tuđmana preimenovan v Croatio. Prosinečki je s svojimi izkušnjami povlekel, takrat perspektivni Dinamo do dveh zaporednih udeležb v Ligi prvakov, ‘98/99 in ‘99/00, ob tem pa bil, ob predsedniku Tuđmanu, eden najzaslužnejših za tri zaporedno osvojena prvenstva ‘98, ‘99 in 2000, ter pokalno tekmovanje ‘98 in superpokal istega leta. Po treh letih kraljevanja je Prosinečki padel v nemilost novih vodilnih mož kluba, ki so ga, upam si trditi napodili iz kluba in hoteli vso slavo in denar zase, pri tem pa mu še do danes ostali dolžni 750.000 eurov, če se ne motim in njegova ljubezen je še enkrat več postala bolečina. Neugledni Hrvatski dragovoljac je bila zasilna rešitev, vmesna postaja, za zapolnitev časa do prestopa v pravi klub, a Žuti je enostavno preveč užival v nogometu, da bi zavrnil ponudbo za igranje nogometa. S pomočjo hrvaške naveze oz. spoštovanega Tomislava Ivića in bodočih soigralcev Runje in Mornarja, je Prosinečki prispel v belgijski Standard, kjer je odigral sezono 2000/01, naslednjo pa v angleškem Portsmouthu, kamor ga je zvabil srbski biznismen Milan Mandarić, takratni lastnik kluba. Žuti je bil pri angleškem klubu soigralec slovenskega reprezentanta Mladena Rudonje, ki ga je nato zvabil v ljubljansko Olimpijo, kateri je priigral vsaj pokalno lovoriko, a ker se je bližal totalni razpad sistema je po enoletni avanturi zapustil zmaje in se vrnil v Zagreb.

Robi je bil vedno bolj družinski tip človeka, nikakor žurer, že v beograjskih dneh pa so se čudili, da v večernih proslavah zmag ne obiskuje znamenitih splavov, kot soigralci, temveč se umakne od javnosti v intimnejši krog domačih, po vrnitvi iz Portsmoutha, pa je bila Olimpija njegov izbor tudi zaradi bližine doma, Zagreba, kjer je imel hudo bolanega očeta, ki je leta 2003 tudi umrl. S svojim Porchejem je letel na relaciji Zagreb-Ljubljana, nervozono kadil v lokalnem kafiču ob propadajočem stadionu za Bežigradom, na igrišču pa se prepuščal užitku z žogo in ne bom pozabil, ko je hropeč in sopihajoč s težavo nizal kilometre in z lahkoto delil žoge, v centimeter natančno. Prosti čas je posvečal družini, v tistih težkih trenutkih predvsem očetu Đuru, ki je večino svojega časa in energije posvetil prav njemu, nogometnemu genijalcu. Poslovilno sezono je odigral za NK Zagreb, nato pa odšel v nogometni pokoj oz. se posvetil gostinstvu.

Kar se tiče reprezentančne kariere, sem že omenil tisti znameniti Čile oz. Svetovno prvenstvo U20, leta ‘90 je na prvenstvu U21 s takratno Jugoslavijo osvojil drugo mesto, vmes pa že debitiral tudi v članski reprezentanci, s katero je bil tudi na Svetovnem prvenstvu 1990 in bil tvorec enega od presenečenj prvenstva. A kot je že znano, razpadla je Jugoslavija, namesto katere je na Europskem prvenstvu ‘92 odšla Danska in kot rezerva osvojila prvenstvo. Nikoli ne bomo zvedeli kaj vse bi lahko dosegla takratna generacija jugosovanskih nogometašev, če bi ostala skupaj, a dejstvo je da je novo-ustvarjena reprezentanca Hrvaške takoj postala nogometna velesila. Na žalost Prosinečkega, sta se tam poti, z njegovim bivšim trenerjem iz Dinama, Blaževićem, spet križali in njegov doprinos pri reprezentančnem uspehu na Europskem prvenstvu ‘96 v Angliji in Svetovnem prvenstvu ‘98 v Franciji, je bil manjši kot bi si želel(i). Krona reprezentančnih nastopov je bilo tisto tretje mesto, hrvatska bronca, kot ji pravijo, kjer je zaigral s prijatelji iz mladosti, predvsem Zvonimirjem Bobanom, naslednje svetovno prvensto pa je bilo trda prizemljitev in Veliki žuti se je kot eden poslednjih iz zlate generacije, oprostil od nacionalnega dresa.

Prosineči je po obdobju brez nogometa, vanj ponovno vstopil kot eden od pomočnikov hrvaškega nogometnega selektorja Slavena Bilića, kjer so reprezentančni prijatelji iz igralskih dni Bilić, Asanović, Jurčević, Mrmić in Prosinečki, sestavili nov potenten rod nogometašev, pripravljenih na največje uspehe.

Od prve govorice, da je Prosinečki v Beogradu, sem spremljal dogajanje in upal, da postane trener našega kluba, ki mu je dal ljubezen in afiramcijo, ga pred časom proglasil za šesto Zvezdino zvezdo ter upal na vrnitev v drugi dom. Dogovor je bil menda hitro sklenjen, denar ni bil prioriteta, a ni odveč omeniti 240.000 eurov na sezono. Prosinečki je sprejel izziv, se kot prvi hrvat, čeprav mati Emilija izvira iz srbskega Čačka, odpravil na vzhod, kjer naj bi klub vrnil na mesto, ki mu pripada. Med najboljše, za kar naj bi imel vizijo, željo po barceloninem stilu, pri tem pa bo rabil podporo okolice, predvsem vodstva kluba, ki jo je že obljubilo in pa navijačev, Delij, med katerimi je večina dobro sprejela njegovo vrnitev na mesto zločina.

S ponedeljkom je pričel delati kot novi trener, 27 milijonov eurov vredne ekipe, ki že išče okrepitve za pot proti vrhu, pri tem pa je kljub želji po barceloninem igralnem stilu, zanimiv njegov izbor naj-ekipe sestavljene iz soigralcev njegove kariere.

Francisco Buyo (Real Madrid) - Chendo (Real Madrid), Fernando Hierro (Real Madrid), Miguel Nadal (Barcelona), Robert Jarni (Hrvaška) – Luis Figo (Barcelona), Michel (Real Madrid), Zvonimir Boban (Dinamo in Hrvaška), Dejan Savičević (Crvena zvezda) – Ivan Zamorano (Real Madrid), Ronaldo Luis Nazario de Lima (Barcelona)

.

nebo se otvorilo

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 15.12.2010 ob 00:16 in je shranjen pod kje so?. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

3 komentarjev

  1. 30.05.2011 @ 01:03

    [...] Refik Šabanadžević, Ilija Najdoski, Slobodan Marović, Miodrag Belodedić, Siniša Mihajlović, Robert Prosinečki, Vladimir Jugović, Darko Pančev, Dejan Savičević in Dragiša [...]

  2. 8.07.2011 @ 23:24

    [...] Slaven Bilić, Aljoša Asanović, Alen Bokšić, Robert Jarni, Davor Šuker, Zvonimir Boban, Robert Prosinečki in ostali pri srbih Vladimir Jugović, pa črnogorec Dejan Savičević [...]

  3. 25.08.2011 @ 01:43

    [...] so nanizali nekaj izvrstnih rezultatov. Ladić, Šarić, Biščan, Mikić, brata Šimić, Marić, Prosinečki, Mujčin, Šokota, Cvitanović, Viduka in ostali asi so obeležili najuspešnejše klubsko obdobje, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !