Zapisal izmisljeni | 30.11.2010 - 00:24 - Kategorije: 05.Primera division

Ne spomnim se kdaj sem nazadnje videl toliko napisanega oz. slišal toliko povedanega, kot o tokratnem El clasicu oz. enem največjih nogometnih obračunov na svetu, verjetno kar največjem, obračunu med Barcelono in Real Madridom.

Glavni razlog za to povečanje interesa, že tako izjemno popularnega dogodka je v dveh izjemnih igralcih, Lionelu Messiju iz Barcelone in Cristianu Ronaldu iz Real Madrida, ob tem pa bi jaz še dodal kontroverznega trenerja gostov, Jose Mourniha.

Mali argentinec Lionel Messi je pred tem kolom, proti Almeriji zabil 3 gole, enako pa je storil tudi portugalec Cristiano Ronaldo, ki je svoje tri zabil proti Athletic Bilbau, kar pomeni da je imel argentinec že 13 zadetkov v 10-ih nastopih, protugalec pa 15 v 12-ih, medtem ko sta bila pri asistench poravnana oz. oba s šestimi. V zadnjih treh sezonah pa je Messi odigral 163 tekem in zabil 125 golov, kar je nekje 0,76 po tekmi, medtem ko je Ronaldo v tem času zaigral na 143 tekmah in dosegel kar 120, pri čemer je njegovo povprečje nekje 0,83 po tekmi. Za primerjavo, toliko hvaljeni španec Fernando Torres iz Liverpoola ima 126-ih nastopih 66 golov, kar je okoli 0,52 po tekmi. Če bi se vrnil še nekoliko dalj v preteklost oz. na začetek kariere obeh, pa bi odkril, da je Messi v 233-ih tekmah dosegel 151 zadetkov, kar je kar 0,64 gola po tekmi, Cristiano Ronaldo pa v 375-ih tekmah 182 golov, kar je okoli 0,49 gola po tekmi, venar pa je Messi v derbijih že dosegal zadetke, medtem ko Ronaldo še čaka na takšen prvenec. Tu bi še dodal, da oba igralca blestita v klubskih tekmah, medtem ko je reprezentančna plat pri obeh precej klaverna, poleg neuspehov njunih reprezentanc imata oba izjemno nisko povprečje doseganja golov, Messi 0,26 na tekmo, Ronaldo pa 0,28.

Seveda ne bi bilo pošteno spregledati tudi vse ostale zvezdnike teh dveh ekip, kjer je kar 13. aktualnih svetovnih prvakov; pri domačih Valdes, Puyol, Pique, Busquets, Iniesta, Xavi, Pedro in Villa, pri domačih Casillas, Ramos, Alonso, Arbeloa in Albiol. Vsi skupaj s preostalimi soigralci pa so tvorili ples milijonarjev oz. milijonov, saj naj bi bila domača ekipa vredna okoli 425 milijonov eurov, gostujoča pa 340, pa si predstavljajte katere vse probleme bi s tem denarjem lahko rešili pri nas. A da ne odtavam v politične vode, se bom posvetil še dvema posameznikoma, ki sta bila zadolžena za taktiko oz. setavo moštva.

Domači Pep Guardiola je po 11-letni nogometni karieri v Barceloni, nove izzive poiskal v Italiji, kjer je nastopal za Brescio, zelo malo za AS Romo, pa ponovno za Brescio, nato pa odšel v katarski Al-Ahli in kasneje še v mehiški Dorados de Sinaloa. Po koncu igralne kariere je leta 2007 pričel s treniranjem B moštva katalonskega ponosa, Barcelone, kjer je leto kasneje dočakal priložnost postati prvi trener ekipe, kjer je nasledil nizozemca Rijkaarda. Guardiola se je počasi odrekel razvajenih superzvezdnikov ekipe in jih nadomestil z domačimi fanti, pri tem pa v tej prvi tekmovalni sezoni osvojil vse kar se je dalo. Šest trofej ni osvojil še nihče, Barcelona in Guardiola pa sta si s tem podvigom zagotovila nogometno nesmrtnost. Deco, Ronaldinho, Dos Santos, kasneje Eto’o pa Henry in Ibrahimović so dobili priljubljenejše/uspešnejše naslednike, povečini domače fante in anonimce kot so Pique, Busquets, Krkić, ob Xaviju, Iniesti, Puyolu, Valdezu in ostalih, ki so končno prišli do prostora za razvoj, pa je dodanih še nekaj izvrstnih tujcev, vsi skupaj pa tvorijo izjemno kompaktno in homogeno celoto, kjer spet pridemo do njihovega prvega zvezdnika Messija, kateri je tisto nekaj več kar ekipo loči od ostalih.

Na drugi strani je portugalski strateg Jose Mourinho, ki je imel precej nepomembno nogometno kariero, zato pa toliko veličastnejšo trenersko, v kateri je pričel pot navzgor kot je že znano kot prevajalec in asistent angleškega strokovnjaka Sir Bobby Robsona, s katerim sta bila najprej pri Sportingu, pa pri Portu, nato pa v Barceloni, kjer je Mourinho ostal tudi po trenerski zamenjavi Robson-Van Gaal. Povratek v domovino je pomenil najprej delovanje v Benfici, kjer pa niso prepoznali njegovega talenta oz. cenili dela, zaradi česar se je dokazal v ubogi Leiriji, katero je popeljal do najvišje uvrstitve v zgodovini, s čemer si je prislužil poziv v Porto. Od tu naprej pa je vse že zgodovina. Mourinho je ustvaril/vzgojil oz. setavil generacijo zmagovalcev, ki je osvojila vse na portugalskem, Pokal UEFA 2004 in Ligo prvakov 2004. Sledil je prestop v angleški Chelsea, kateremu je po desetletjih suše priboril naslov državnega prvaka in vse ostalo kar je možno v Angliji, a ostal brez željene Lige prvakov, kaj kmalu pa je po slabših rezultatih dobil odpoved. Po nekajmesečni pavzi je bil ustoličen kot trener italijanskega Intera, s katerim je v prejšni sezoni pokoril konkurenco, klikni TUKAJ, nato pa prestopil v Madrid k Realu, kjer je derbi španskega prvenstva imenovan El clasico pričakal na prvem mestu lestvice, še brez poraza. Pravijo, da v zdajšnem klubu kombinira oz. proizvaja zapeljiv cocktail; mešanje nogometnega hedonizma in diktature, pri čemer ga tako kot povsod, igralci dobosedno obožujejo, Mourinho pa v svojem slogu vedno znova išče nasprotnike, s katerimi bi bil osvajal verbalne bitke.

In tako pridemo še do sodnikov, ki jih je Mourniho že oplazil s svojim nevarnim jezikom, Eduardo Ittrralde Gonzales naj bi bil po njegovem veliko boljši izbor za domače kot goste, saj je že sodil derbija ‘99 in 2005, katera je oba dobila Barcelona. Vse skupaj pa je le še ena zvijača več pred tekmo, ki sta jo ekipi pričeli v naslednjih postavah.

Barcelona v taktični postavitvi 4-3-3: Valdes - Abidal, Pique, Puyol, Alves  - Iniesta, Busquets, Xavi (Keita od 87. minute) – Villa (Krkić od 76. minute), Messi, Pedro (Jeffren od 88. minute)

Real Madrid v taktični postavitvi: 4-2-3-1: Casillas – Marcelo (Arbeloa od 60. minute), Carvalho, Pepe, Ramos – Alonso, Khedira – Ronaldo, Ozil (Diarra od 46. minute), Di Maria – Benzema

Domača ekipa je krenila v svojem prepoznavnem stilu in že v uvodnih trenutkih tekme zagospodarila na domačem igrišču, kjer so v igri kratkih podaj osvajali prostor in pretili nasprotniku. Zvrstilo se je kar nekaj priložnosti, med drugim tudi vratnica po kombinaciji iz kota, ki jo je s skrajne desne zadel Lionel Messi, a ostalo je pri 0-0, vsaj do 10. minute. Takrat pa je domača ekipa izvedla napad,v katerem je Messi podal v levo proti Iniesti, ta pa je z natančno diagonalno podajo našel Xavija, ki je bil spretnejši od Marcel, ki se je uspel žoge nekoliko dotakniti, a  sreča je bila na strani domačih. Spretni Xavi je z golom iz neposredne bližine svoje moštvo povedel v vodstvo z 1-0, realovci pa se samo nemočno spogledovali, saj so bili verjetno s strani Mourinha opozorjeni na ta neugodna vtekanja v prostor, ki so že kar nekakšen zaščitni znak Barcelone. Minimalno vodstvo pa ni zdržalo dolgo, saj je v kar minuto trajajoči akciji, kjer je šla žoga od noge do noge, kot radi rečemo, Barcelona iskala luknjo v gostujoči obrambni vrsti, katero je po dobrem pokrivanju Messija, ki je bil obkrožen s petimi, našel Villa na levi, kjer je ob preveč pasivnem Ramosu uspel podati pred gol, kjer je mimo neodločnega oz. za hrbtom Marcela zdrvel Pedro Rodriguez in iz bližine poentiral za povišanje rezultata na 2-0. Realovci so se nekoliko zdrznili in imeli nekaj poskusov, vendar je bilo vse skupaj preslabo izvedeno, predvsem nevaren strel Di Marie, podaja Ronalda za Benzemo, ki je bila v zadnjem trenutku prestrežena, pa portugalčev prosti strel, kjer je bil za malo nenatančen. V 33. minuti je žogo, ki je odšla iz igre zgrabil domači trener Guardiola, ki jo je tik pred Ronaldom vrgel vstran, ta pa je mladega stratega grobo odrinil in vnel se je eden od mnogih ravsov, kjer sta rumene kartone dobila Ronaldo in domači golman Valdes, ki se je pri domačih najbolj petelinil. Kmalu zatem sta imela navedena neposredni obračun in po počasnem posnetku sodeč je sodnik storil napako, ko ni dosodil penala za gostujoče moštvo, saj je Valdes podrl Ronalda. Za vovčno razburjenje je poskrbel Messi oz. Carvalhko, ki je malemu argentincu nekaj prigovarjal zaradi simuliranja prekrška, ta pa je od zadaj krenil v besedni obračun, ki pa ga je zaustavil kar Carvalho s komolcem v obraz. Sodnik je situacijo rešil z rumenim kartonem za Messija in še dobro da je kmalu odpiskal konec prvega polčasa, saj je bila nervoza vse večja. V drugem polčasu je Barcelona spet krenila v svojem slogu, nizale so se te kratke podaje in kar slutiti je bilo, da bo Real pokasiral še tretji gol. V 55. minuti srečanja je stekla akcija na desni, kjer sta kombinirala Xavi in Pedro, ko pa je žoga prispela do Messija je vse skupaj dobilo pospešek in lepa globinska podaja z 18-ih metrov, v kazenski prostor gostov, je prišla do Davida Ville, ki je za hrbtom Pepeja vtekel in zadel  za velikih 3-0. Le tri minute kasneje oz. v 58. minuti je še enkrat udarila naveza Messi – Villa, argentinec je nekje na sredini igrišča, obkrožen s tremi nasprotnimi igralci, milimetersko natančno podal diago nalno do roba kazenskega prostora, kjer je spretni Villa z nartom, elegantno udaril po žogi, ki je šla Casillasu med nogami in v gol za že kar spektakularnih 4-0. Real je bil v tem obdobju oz. kar celotni drugi polčas povsem nemočen, njihovemu trenerju Mourinhu pa se je verjetno kolcalo po čvrstini, s katero je navduševal v Portu, Chelseu in Interu, z zadnjimi je lani v Ligi prvakov izločil prav Barcelono in se za večne čase zameril katalonskim pristašem. Njegov Real ni bil prav nič spektakularen, temveč nebogljen in posramljen, brez moči in črvstine, brez ideje in lucidnosti, brez značilnih prodorov po bokih, skratka Real v teh trenutkih ni obstajal. Portugalski branilski par Pepe-Carvalho za katerega sem še dve leti nazaj menil, da je najboljši na svetu je bil neusklajen, nesiguren oz. zanič, Ramos neprepoznavno slab in prepočasen ter izgubljen v prostoru in času, Marcelo le nekoliko boljši, Khediro in Alonsa so nasprotniki z lahkoto prebijali, čeprav sta oba navedena znana prav po neprebojnosti na sredini, krila so bila brez kril oz. s spodrezanimi, predvsem Di Maria me je razočaral, Diarra, ki je zamenjal Ozila je bil neviden, Ronaldo pa je spoznal, da ne zmore sam, medtem ko je bil Benzema čisto odrezan od preostanka moštva. Gostujočo nemoč je zaključil rezervist Jeffren, v 91. minuti srečanja, ko je po prodoru še enega rezervista Krkića po desni, dobil na 5m od gola lepo podajo, katero je pospremil v gol za nepričakovano visokih 5-0. Večina gledalcev je vstala iz z visoko dvignjeno roko, 5 prstov, 5 golov, proslavila zmago, ki jo je zasenčila nepotrebna grobost gostov, pri čemer je iznervirani Ramos, z namerno brco sklatil Messija, po sodnikovem žvižgu, pa na tla vrgel še prehrabrega Puyola. Nekaj sekund zatem je sodnik odpiskal konec tekme v kateri je sloviti Jose Mourinho prvič v karieri doživel poraz s kar 5-0.

Eden najbolj razvpitih derbijev, predvsem zaradi debitantskega nastopa gostujočega trenerja Mourinha in izjemne forme Messija ter Ronalda, v katerem je Barcelona suvereno odpravila nasprotnika, ga pospremila na pot domov s 5. zadetki, prevzela vrh lestvice na katerem je zamenjala prav Reala in vknjižila 82. zmago v derbiju, medtem ko so madrižani ostali na svojih 95. in z nalogo vrniti se na vrh lestvice oz. odvzeti primat katalonskemu moštvu.

el clasico.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 30.11.2010 ob 00:24 in je shranjen pod 05.Primera division. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

1 komentar

  1. 27.04.2011 @ 12:18

    [...] motila podrejena vloga, če je na koncu rezultat sprejemljiv, vsekakor sprejemljivejši od tistih visokih 0-5. Na drugi strani je Real potrpežljivo čakal na beg Ronalda ali katerega drugega ofenzivca, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !