Zapisal izmisljeni | 13.11.2010 - 01:02 - Kategorije: klubi

Še drugi škotski, nogometni velikan je na vrsti za objavo. Glasgow Rangers je bil ustanovljen nekaj let pred velikim rivalom, točneje 1873, torej 15 let pred katoliško usmerjenimi zeleno/belimi o katerih sem zadnjič pisal  TUKAJ.

Kot je že verjetno vsem ljubiteljem nogometa znano, je Glasgow Rangers protestantski klub, ki je hkrati nagnjen britanskemu kraljestvu, kar vodi v večno rivalstvo s Celticom, s katerim imata enega največjih derbijev na svetu, imenovanega Old firm.

Glasgow Rangers.

rangers

Glasgow Rangers je osvojil neverjetnih 53 naslovov državnih prvakov, 33 škotskih pokalov, 26 ligaških pokalov, s čimer so najuspešnejši škotski klub, poleg tega pa so leta 1972 osvojili še evropsko lovoriko, saj so tistega 24.5.72 z rezultatom 3-2, v velikem finalu Pokala UEFA, premagali ruski Dinamo Moskva. Poleg tega so bili v navedenem tekmovanju še finalisti ‘61, ‘67 in pa če se še spomnite 2008, ko jih je v finalu z 2-0, premagal ruski Zenit iz St. Petersburga.

Že nekaj let predtem sem se nekako instinktivno postavil na njihovo stran, saj mi zeleno/beli niso bili preveč simpatični, definitivni prestop med unioniste pa se je zgodil ‘95, ko so v svoje vrste zvabili nekoč, angleškega čudežnega dečka z imenom Paul Gascoigne, a o njem nekoliko več kasneje. Eden prvih, ki so me pritegnili na njihovo stran je bil legendarni napadalec/strelec Ally McCoist, ki je bil leta ‘83 kupljen za samo 185.000 funtov, v naslednjih 15-ih sezonah pa postal najboljši strelec v zgodovina kluba s 355 goli, hkrati pa tudi eden najzaslužnejših za Nine in the row oz. devet zaporednih naslovov državnega prvaka. Gre za živo legendo s tistim prepoznavnim naglasom, ki ga lahko slišite pri nogometnih playstation igrah in kot strokovnega sokomentatorja na angleških TV kanalih. 

Naslednje vrstice bom posvetil trenerju Walteru Smithu, ki je zame najzaslužnejši za vrnitev škotskega primata, kjer že nekaj let, lahko zapišem, dominirajo. Strokovnjak, ki je že v 90-ih uspešno vodil klub oz. bil del tiste omenjene serije Nine in the row, se je po delu v Evertonu in reprezentanci Škotske vrnil na mesto zločina, bi dejali nekateri in klub spet ustoličil na vrhu škotskega nogometa. Prav on je sestavil aktualno moštvo kjer so:

golmani: Allan McGregor, Neil Alexander

branilci: 40-letni kapetan David Weir, Kirk Broadfoot, Steven Whittaker, Andrew Webster, Jordan McMillan, mladi Ross Perry, severni irec Andrew Little, bosanec s hrvaškim poreklom Saša Papac in alžirec s francoskim državljanstvom Madjid Bougherra

zvezna vrsta: alžirec s francoskim državljanstvom Salim Kerkar, slovak Vladimir Weiss, norvežan Thomas Kind Bendiksen, severni irec Steven Davis, Lee McCulloch, 19-letni John Fleck, Gregg Wylde in Jamie Ness, dve leti starejši Andrew Shinine in američan Maurice Edu,

napadalci: hrvat Nikica Jelavić, severni irec Klye Lafferty, anglež James Beatie, Steven Naismith, Kenny Miller in mladi Rory Loy

Ker so pred to sezono ostali brez Krisa Boyda, Kevin Thompsona, američana Demarcusa Beasleya,  španca Nacha Nova in še nekaterih je Walter Smith posegel po hrvatu Jelaviću, ki je prispel iz avstrijskega Rapida za 4,9  milijona eurov, Beatie iz Stoke Citya je stal 1,8 milijona, Slovak Weiss je na posoji iz Manchester Citya, ostali pa so prispeli brez odškodnine. Zelo dobro/pametno trgovanje bi rekel, po mojem skromnem mnenju pa bodo tudi letos nadaljevali z dominanco v škotskem prvenstvu, kjer so bili do prejšnega kola še brez poraza, s samo enim neodločenim izidom in zmago s 1-3 pri Celticu, nato pa so 10.11., v domači tekmi izgubili proti Hibernianu, a že kmalu jih čaka še en derbi, proti Aberdeenu s katerim prav tako niso v preveč dobrih odnosih.

Ko sem že pri slabih odnosih, bi spomnil še na tragedijo iz leta, ‘71, oz. 2. januarja 1971, ko je v Old firm derbiju, v stampedu na tribunah umrlo kar 66 ljudi.

A da se vrnem, spet nekoliko naprej. Duncan Ferguson, kasneje znan kot idol Rooneya, anglež Terry Butcher, ukrajinca Oleg Kutznetsov in Aleksej Mihajličenko, danec Brian Laudrup, francoz Basile Boli, že omenjeni anglež Paul Gascoigne, rus Oleg Salenko, nizozemci  Giovanni van Bronckhorst, Arthur Numan, Michael Mols, brata Ronald in Frank De Boer, pa Barry Ferguson, nemca Jorg Albertz in Stefan Klos, italijana Lorenzo Amoruso in Gennaro Gattuso, rus Andrei Kanchelskis, norvežan Toer Andre Flo, argentinec Claudio Caniggia, španci Mikel Arteta, Nacho Novo, Carlos Cuellar, portugalca Capucho in Pedro Mendes, pa hrvat Dado Pršo so bili najbolj zveneča imena/okrepitve, ki so nadaljevali z uspehi, duh protestantstva pa se je nekoliko porazgubil, saj so pričeli za klub nastopati tudi igralci drugih veroizpovedi, podobno pa je bilo tudi v rivalu, vendar derbiji zaradi tega niso bili nič manj oštri.

Vsakdo od naštetih igralcev je imel neke svoje kvalitete/značilnosti, a zame je bil Gascoigne absolutni kralj. Gazza, kot je bil njegov vzdevek je imel vse, nogometno znanje, osebnost, le pameti ne, kot se je izkazalo kasneje. Pred časom, ko se je v težavah začel utapljati tudi Wayne Rooney, ki je začasno dobil vzdevek Wazza prav po Gascoignu, je eden od prijateljev norega Gazze v nekem manchesterovskem časopisu povedal, da je priletel v Glasgow na obisk k nogometašu, ki ga je na letališču pričakal pijan, nato pa sta z njegovim avtomobilom odšla na trening, kjer je zapeljal na igrišče in lovil ter hotel povoziti soigralce. Zatem sta se odpeljala v mesto, kjer sta z avtom trčila v vozilo nekega para in Gazza je v opravičilo hotel svojega dragega dvoseda zamenjati za njuno kripo, a nista pristala, ker sta imela doma otroka, nakar jima je avto kar podaril oz. tam pustil. Poklical je taksi in odpeljala sta se v avto-salon, kjer je kupil nov avto, ki sta ga do večera raztreščila, kar pa ni pokvarilo zabave, saj sta po klubih popivala do jutra. In takšen kot je bil, je uspel v treh letih oz. od ‘95 do ‘98 v 74-ih nastopih, doseči 30 golov, da preigravanj in ostalih veščin ne omenjam.

Vidim, da sem kar zašel s teme, zato bom počasi zaključil in odšel spat, še pred tem pa zaželel Glasgow Rangersom veliko sreče. V nacionalnem prvenstvu in pokalnih tekmah bi moral zaradi svoje kvalitete na vrh, v Ligi prvakov pa po dveh slabših rezultatih s špansko Valencijo težko prišel do napredovanja v naslednjo fazo, čeprav mu gre na roko razpored.

blue order 

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 13.11.2010 ob 01:02 in je shranjen pod klubi. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

6 komentarjev

  1. 13.11.2010 @ 08:39

    Meni je bil tudi vedno bolj všeč Rangersi, ampak tekom let mi je pa Celtic bližje. Kar spomnite se EP, ko so bili naši tamč. Kdo je navijal za nas? in na SP je bilo enako.

  2. 13.11.2010 @ 11:11

    jaz sem se opredelil za Rangerse predvsem zaradi boljših/atraktivnejših igralcev, nekakšne simpatičnosti ….

    in z rastjo simpatij do njih, so bili rivali vedno manj priljubljeni ….

    Zapisal izmisljeni
  3. 15.11.2010 @ 23:39

    [...] Glasgow Rangers [...]

  4. 15.12.2010 @ 00:16

    [...] dosegel dva zadetka v visokih 1-4, že v naslednjem kolu pa je v domači rapsodiji proti slovitem Glasgow Rangersu, ki ga je vodil legendarni Walter Smith, zadel iz prostega strela v spet visokih 3-0, v povratnem [...]

  5. 23.06.2011 @ 02:45

    [...] dela glavnega mesta Škotske. Šolske dneve je preživljal ob nogometu, pri čemer je navijal za Glasgow Rangerse, od 1957 do ‘60 pa igral za amatersko moštvo Queens Parka, kjer kljub petnajstim golom v [...]

  6. 27.08.2011 @ 10:01

    [...] priznam, a pred obračunom s slovitimi Glasgow Rangersi, NK Mariboru nisem dajal preveč možnosti za uspeh, beri za preboj v Europa league tekmovanje. A [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !