Zapisal izmisljeni | 22.09.2010 - 10:35 - Kategorije: nogometaši

Tudi slovenski nogometni as, se podobno kot španski napadalec Fernando Morientes, zaradi kroničnih težav s poškodbami, poslavlja od kareire aktivnega nogometaša …..

Milenko Ačimović

mile

Milenko Ačimović se je rodil 27.2.1977 v Ljubljani, kjer je že od rane mladosti treniral na legendarnem stadionu za Bežigradom, v NK Olimpiji, kjer je bil zaposlen tudi njegov oče.

V članski selekciji Olimpije je debitiral s 17. leti, predtem oz. leta ‘96 pa kot posojen igralec tri debitantske nastope vknjižil za Železničar/Ljubljano, ki se je kasneje razvila v Interblock, če se ne motim. Zanimivo bi mi bilo dobiti tudi zapisnike takratnih tekem tega kluba proti katerem sem kar nekajkrat igral, da bi preveril komu od teh fantov je uspelo ….

Po slabih dveh sezonah nadahnjenih iger za zelene, pa je Milenko oz. ljubkovalno Mile prestopil v beograjsko Crveno zvezdo, kjer se je zadržal naslednje štiri sezone oz. od ‘98 do 2002. V tem času je za rdeče-bele v 103. nastopih dosegel 34 golov, si priboril legendarno desetko, v nekoč evropskem velikanu pa je v ne preveč močni konkurenci celo stagniral. Po lastnih besedah, bi moral oditi v tujino oz. močnejši klub kakšno leto prej, pri tem pa naj bi bila zanj zelo zainteresirana grški, bratski Olympiacos in pa španski Real sociedad, a je legendarni džaja oz. Dragan Džajić čakal pravo ponudbo.

Ta je prepoznana v angleškem Tottenhamu, v katerega je Mile prestopil za takratnih 10 milijonov mark, kar se mi zdi pretirana številka, a ji bom slepo verjel. V angleški ligi, ki je bila zanj prevelik preskok, se ni preveč dobro znašel oz. ni imel moči za eno najtežjih lig, zaradi česar je uspeval samo zablesteti na posameznih tekmah. Po dveh sezonah oz. samo 17-ih nastopih in 0 doseženih golih je bil prodan, kot zgrešena investicija, v francoski Lille, finančne podrobnosti pa na žalost niso znane.

V francoski ligi, kjer je več poudarka na nogometnih veščinah kot na fizični moči, za razliko od angleške lige, je dozoreli Mile lahko dokazal svoje kvalitete. Lille je podobno kot slovenski reprezentant igral nekatere svoje najboljše tekme ravno v času tega sodelovanja, v Pokalu UEFA in v domačem prvenstvu, kjer so v tej 2004/05 sezoni, osvojil celo drugo mesto, ter se uvrstili v Ligo prvakov. Vsi slovenski navijači še kar ne morejo pozabiti tistega 2.novembra 2005 oz. edinega gola na srečanju, ki ga je zabil Ačimović proti slovitemu Manchester Unitedu in svojemu klubu prinesel eno najprestižnejših zmag, vendar pa mu to ni prineslo statusa božanstva. Spor s trenerjem Claude Puelom, kasneje še s predsednikom oz. nesoglasja glede igranja za reprezentanco so pripeljala do nove selitve slovenskega nogometaša, ki se je mnogokrat z reprezentančnih tekem vračal poškodovan oz. nepripravljen za nastope v klubu, ki ga je dobro plačeval. Njegvoa zapuščina v tem francoskem prvoligašu je 47 nastopov in 12 golov.

Nova destinacija je bila Al-Ittihad v Savdski Arabiji, kjer pa se je zadržal samo eno sezono in čeprav sem mislil, da po teh arabskih avanturah ni mogoče več nadaljevatri uspešne evropske kariere, je Mile prispel v Avstrijo, kjer je zaigral za dunajsko Austrio. V 41-ih nastopih je od leta 2007 dosegel 6 golov, pri tem pa navduševal z nogometnimi veščinami oz. lucidnostjo, ki naj bi jo imeli poleg južnoameričanov samo še balkanci. Nekako je svojo srečo v zatonu kariere našel prav v Austrji, kjer pa je zaradi vse pogostejših poškodb ni mogel več nadaljevati z resnim nogometom, zaradi česar je pred dnevi napovedal nogometno slovo.

Nastopom v reprezentanci Slovenije se je prav zaradi težav s poškodbami, odpovedal že prej, v času od ‘98 do 2007 pa je v 69-ih nastopih dosegel 13 golov, se od večnega jokerja pri selektorju Katancu prelevil v glavnega igralca pri naslednikih, za vse slovenske navijače pa bo ostal nepozaben tisti gol na Stadionu za Bežigradom za 2-1, proti Ukrajini v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000. Zame osebno bo tisti proti Gruziji, 4.septembra ‘99, v kvalifikacijah za Euro 2000, najlepši, pa čeprav ima lepotno napako, da ni zadel pri prvem strelu, omenjeni proti Ukrajini pa najpomembnejši.

Čeprav je njegova želja po kakšnem letu počitka oz. rehabilitacije, še enkrat zaigrati za Olimpijo, dvomim, da bo kaj iz tega.

Srečno Mile.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 22.09.2010 ob 10:35 in je shranjen pod nogometaši. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

5 komentarjev

  1. 23.09.2010 @ 21:15

    Mile je car….upam, da se bo v bližnji prihodnosti vsaj strokovno posvetil Olimpiji in jo popeljal na nekdanja pota slave…..z zaključkom kariere Mileta pa je praktično zaključena tudi aktivnost nekdanje “zlate generacije”….ja, srečno Mile…

    Zapisal Don Marko M
  2. 24.09.2010 @ 22:18

    lepo bi bilo, če bi Ačimović lahko storil toliko za Olimpijo kot je Zahović za Maribor, ki je v praktično vseh pogledih, z naskokom, najboljši slovenski klub.

    vendar pa so to samo želje, saj Mile ni Zlatko in takšen naj tudi ostane …..

    dušica …..

    Zapisal izmisljeni
  3. 20.11.2010 @ 10:36

    [...] v karieri, kjer je v dresu Dinama, v paru s Ševčenkom rušil evropske velikane, pa se nato kot naš nogometaš izgubil v angleškem Tottenhamu, svoj nekdanji sjaj pa potem neuspešno iskal vse tja do konca [...]

  4. 13.06.2011 @ 02:09

    [...] je del svoje kariere preživel tudi bivši slovenski reprezentant, zdaj športni direktor Olimpije, Milenko Ačimović. Najboljši strelec lige je s 25. doseženimi zadetki postal Moussa Sow, o katerem več v [...]

  5. 21.06.2011 @ 02:07

    [...] večino slovenskih ljubiteljev nogometa je ta klub asociacija na Milenka Ačimovića, ki je pred leti, točneje med 2004 in 2006, nastopal v tem klubiču iz francoskega severa, ki je [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !