Zapisal izmisljeni | 21.09.2010 - 22:59 - Kategorije: nogometaši

Španski napadalec, ki se je proslavil v dresu Real Madrida, je pred dnevi objavil konec športne kariere in se po šesnajstih letih profesionalnega igranja nogometno upokojil.

fernando

Fernando Morientes Sanchez, kot je njegovo polno ime, se je rodil 5.4.1976 v Caceresu, v pokrajini Extremadura, štiri leta kasneje pa se je z družino preselil nekoliko vzhodneje, v provinco Toledo oz. pokrajino Castile-de-Manche, kjer  je pričel z igranjem nogometa.

Leta ‘93 je debitiral v prvem moštvu Albaceta, ki je takrat nastopalo v prvi španski ligi, kjer je v dveh sezonah uspel zbrati 22 nastopov in doseči pet golov, vendar pa je po zaslugi izjemne učinkovitosti v španski U18 reprezentanci zbudil zanimanje nekaterih drugih španskih klubov.

Leta 1995 je prestopil v Zaragozo, kjer je v partnerstvu z realovim produktom Danielom Garcia Laro pričel z rednim zadevanjem golov, saj je v 66-ih nastopih dosegel 28 golov. To je bilo povsem dovolj, da je mladeničeve sposobnosti prepoznal sloviti Real Madrid, kateremu se je poleti ‘97  tudi pridružil.

6.6 milijona eurov vredna okrepitev je najprej zamenjevala legendarna balkanska napadalca, hrvata Davora Šukerja in črnogorca Predraga Mijatovića, kasneje pa s še eno legendo, špancem Raulom, tvorila enega produktivnejših napadlaskih parov. V času od ‘97 do 2005, ko je zapustil klub, je Fernando Morientes v 182. nastopih dosegel 72 golov, pri tem pa sodeloval pri osvajanju kopice lovorik.

Liga prvakov oz. Champions league je bila njegova v sezonah 1997-98, pa 1999-2000 , ko je bil tudi strelec v finalnem obračunu in pa 2001-2002, Internacionalni pokal ‘98 in 2002, UEFA Super cup 2002, špansko prvenstvo oz. La Liga 2000-2001 in 2002-2003 ter španski Superpokal ‘97, 2001 in 2003.

Real Madrid je bil vse bolj natrpan z največjimi zvezdniki nogometa, med drugimi so v klub prišli Nicolas Anelka, Pedro Munitis, Luis Figo, Zinedine Zidane, Ronaldo, David Beckham in ostali, zaradi česar je bilo vse manj prostora in igralnega časa za Fernanda, ki je v pričetku sezone 2003-04 odšel na posojo v francoski Monaco, čeprav naj bi se zanj predtem zanimali angleški Tottenham, italijanska AS Roma in AC Milan, celo Barcelona, Zaragoza, najresneje pa nemški Schalke 04.

No, Monaco je bil očitno najspretnejši pogajalec oz. je ujel najprimernejši trenutek, ko se je Morientes sprl s takratnim trenerjem Vincente Del Bosquejem, nato pa na hitro spakiral in se preselil na azurno obalo, kjer je z AS Monacom pod vodstvom trenerja Didiera Dechampa navdušil v Ligi prvakov. V francoskem prvenstvu je v tej sezoni 2003/04 v 28-ih nastopih dosegel 1o golov, v že omenjeni Ligi prvakov pa je bil ob koncu tekmovanja z devetimi goli najboljši strelec tekmovanja. Pri tem je zanimivo, da je v četrtifnalu z odločilnim golom v gosteh, izločil svoj Real Madrid in se preko angleškega Chelsea prebil do finala. Da je svet res majhen, bi lahko rekli ob dejstvu, da je Morientes z Monacom igral finalno tekmo na Schalke areni v Gelsenkirchenu, kjer bi moral igrati, a se le nekaj mesecev prej ni uspel dogovoriti s klubom, zaradi česar je svojo srečo namesto v rudarskem mestu našel na azurni obali oz. v Monacu. Finalni obračun in naslov najboljšega v Champions league je z zmago s 3-0, na igralčevo nesrečo osvojil portugalski Porto.

Posledica odličnih iger je bil povratek v Real Madrid, ki je hkrati v ekipo pripeljal še enega zvezdniškega napadalca, angleža Michaela Owena, zaradi spet podrejene vloge pa je moral Morientes spet iz kluba. Tokrat ni bil posojen, temveč je bil januarja 2005 za približno 9,3 milijona funtov prodan v angleški Liverpool, od koder je samo nekaj mesecev prej odšel Michael Owen, za katerega je Real odštel okoli 8 milijonov.

No, tokratna menjava kluba ni bila tako uspešna kot prejšna, saj je v teh slabih dveh sezonah oz. 41-ih tekmah dosegel le osem golov, vendar pa je v tem času osvojil še dve lovoriki; UEFA Super cup 2005 in pa FA Cup 2005/06. Posledica slabih iger in neučinkovitosti je bila vnovična selitev oz. prodaja v špansko Valencijo, ki naj bi poleti 2006 zanj odštela le okoli 3 milijone eurov.

V bolj domačem oz. španskem okolju je Fernando, v tandemu z Davidom Villo spet pričel bolj pogosto zadevati, pri tem pa je prvo sezono zaključil s 36. nastopi in 19. goli, vendar pa je v naslednjih dveh sezonah to povprečje zelo upadlo, zvrstilo se je nekaj poškodb, svetla točka pa je osvojitev španskega pokala oz. Copa del Reya 2007/08, kjer je bil v zmagi s 3-1 tudi strelec.

Poleti 2009 je pod pritiskom vse pogostejših poškodb zapustil vrste Valencije, ki ga je v trnasferju brez odškodnine prodala v francoski Olyimpique iz Marseilla, kjer si ga je še enkrat več zaželel francoski strokovnjak Didier Dechampes, s katerim sta ponovno prišla do uspehov, saj je Olyimpique Marseille po sezoni ‘91/92 spet postal francoski prvak, pri tem pa postal še zmagovalec francoskega Ligaškega pokala, kjer pa s poškodbami že povsem izmučeni Fernando ni zaigral.

V članski reprezentanci Španije je Fernando odigral 47 tekem, pri tem pa dosegel 27 golov, a večjih uspehov z ekipo ni dosegel, ti so prišli na vrsto šele po njegovi reprezentančni upokojitvi.

Zanimivo, da ga v njegovi zgodnji karieri nisem preveč maral, prav mogoče zaradi konkurenčnosti Pedji in Sukermanu v Real Madridu, a z leti pa se mi je kar nekako prikupil in šele ta objava oz. natančnejši pregled njegove kariere dejansko razkriva kako dober napadalec je bil.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 21.09.2010 ob 22:59 in je shranjen pod nogometaši. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !