Zapisal izmisljeni | 11.06.2010 - 12:58 - Kategorije: 08. skupina H

Ko so se na pričetku kvalifikacij za Svetovno prvenstvo v Južni Afriki izblamirali kot še nikoli poprej, saj so na domačem igrišču izgubili z Luksemburgom, ki je tako prekinl svoj niz 59. uradnih dvobojev brez zmage, nogometaši Švice pa so postali sramota nacije.

Več dni so trajala ugibanja kaj se je zgodilo njihovi perspektivni reprezentanci, katero so samo nekaj mesecev prej, na domačem evropskem prvenstvu videli kot ponos države, a je legendarni trener, selektor švicarske reprezentance Ottmar Hitzfeld stopil pred javnost, se opravičil za sramoto in obljubil boljše čase. Približno leto kasneje so švicarji, dokaj lahko zaključili te kvalifikacij, se pri tem s prvim mestom v skupini, direktno uvrstili na svetovno prvenstvo, za seboj pa pustili Grčijo, Izrael, Latvijo itd.

Na začetku devedesetih, se je po letih zatona pojavila nova, zelo talentirana generacija švicarskih žogobrcarjev, kjer so bili golman Marco Pascolo, Marc Hottiger, Dominique Her, Georges Bregy, Adrian Knup, Ciriaco Sforza, Thomas Bickel, Alain Sutter, Stephane Chapuisat in ostali, vse skupaj pa je dobro skomponiral legendarni angleši strokovnjak Roy Hodgson. Nase so opozorili v kvalifikacijah za svetovno pvenstvo in na samem Svetovnem prvenstvu ‘94 v ZDA , kjer so remizirali 1-1 z domačini oz. reprezentanco ZDA, pa s 4-1 odpihnili takrat izjemno Romunijo za katero je nastopal njihov legendarni Hagi, v zadnjem kolu pa so izgubili z 0-2 s Kolumbijo. Usoda jih je tudi takrat, tako kot sedaj, povezala s Španijo, katera jih je v osmini-finala porazila s 3-0 in poslala s prvenstva.

Za kakšno kvaliteto je šlo, dovolj pove podatek, da so bili leta ‘93 v enem trenutku celo na FIFA lestvici uspešnosti, na tretjem mestu, a razočaranje ob zgoraj navedenem izpadu s prvenstva, je prineslo razpad odlične generacije, kjer so mnogi zapustili reprezentančne vrste oz. nastopanje v njej. Sledila so leta, kjer se je vse vrtelo okoli individualnih kvalitet playmakera Sforze in izjemnega napadalca Chapuisata, a za kaj resnejšega je bilo to premalo.

Pojavili so se še na Evropskem prvenstvu v Angliji ‘66, vendar brez vidnejših uspehov, po letih nogometne suše pa je sledil še preblisk v obliki vrnitve na evropsko prvenstvo, tokrat 2004 na Portugalskem, kjer so zasijali neki novi nogometaši, Stephane Henchoz, Patrick Muller, brata Murat in Hakin Yakin, Johann Vogel, Raphael Vicky, Ricardo Cabanas, Benjamin Huggel, Alexander Frei in ostali.

Švicarska nogometna zveza je nekoliko predtem naredila Desetletni načrt, kar je pomenilo graditev ekipe, ki naj bi vrhunec dosegla nekje 2010, in postala ena od svetovnih nogometnih velesil, kar naj bi po uspešnih kvalifikacijah potrdili na tem prvenstvu.

Že na prvenstvu v Nemčiji 2006 so imeli usodo v svojih rokah, po izvrstnih partijah novega roda in 0-0 s Francijo, ter zmagama z 2-0, proti Južni Koreji in Togu v prvi fazi tekmovanja, so v osmini-finala z Ukrajino, v eni najslabših in najmanj gledljivih tekem prvenstva odigrali ziheraških 0-0, po penalih pa izpadli. Mediji in javnost so za nesrečni izpad krivili tihega, modrega selektorja Kobi Kuhn, ki pa je dobil še eno/zadnjo priložnost, na domačem Evropskem prvenstvu 2008.

Tudi tam se jim ni izšlo, saj so počepnili že v prvi fazi tekmovanja, v skupini A pa so bili boljši Čehi, Turki in po uvrstitvi tudi Portugalci, katere so premagali, v precej nepomembni tekmi. Švicarski navijači, ki so precej realistični, so na razočaranje dokaj hitro pozabili in se obrnili proti naslednjemu cilju, Svetovnemu prvenstvu 2010, a je njihovo spokojnost zmotil že omenjeni sramotni poraz z Luksembugom.

Od takrat pa je šlo samo na bolje, izjemni švicarski strokovnjak Ottmar Hitzfeld je vnesel delo, red in disciplino, ki so bili že prej ena od karakteristik, a tokrat je šlo že kar za fanatičnost in v kombinaciji z željo oprati to sramoto in izjemnim znanjem nacionalno pisane ekipe, so bili rezultati kmalu tu.

Strast in dozoritev te reprezentance, ki se ne razlikuje veliko od tiste z evropskega prvenstva 2004, sta njihova glavna gonila, poleg izjemnega selektorja, ki je na golu ustoličil Diega Bengalia iz nemškega Wolfsburga, v obrambi pa so namesto upokojenih Mullerja in Henchoza, že preverjeni Stephane Grichting, Stephan Lichtsteiner, Philippe Senderos in ostali, ki so po pregovorno šibkejši zadnji vrsti, sedaj tudi zadaj zelo močni. V zvezni vrsti je prav tako zbrana kvaliteta, po letih dominance Voggela, Vickya in ostalih so sedaj tu znalci Tranquillo Barnetta, Valon Behrami, Gelson Fernandes, Gokhan Inler in ostali, pripravljeni za nadigravanja in borbo, skratka igralci, ki imajo vse znanje in moč. V napadu so prav tako izjemni, a poškodbe, ki sta jih pred prvenstvom staknila Marco Streller in spet Alexander Frei, nekoliko kazijo njihovo spokojnost, čeprav so Derdiyok, Nkufo in Bunjaku prav tako odlični napadalci.

Pri pregledu ekipe je takoj jasno, da gre za izjemne posameznike združene v čvrsto celoto, za spoj izkušenj in mladosti, švicarske natančnosti in vseh ostalih svetovnih primesi, ki jih prinašajo švicarski reprezentanje s tujim poreklom. Gre za dobro uigran Hitzfeldov stroj, kjer lahko s trenutnim navdihom izkoči posameznik in prinese uspeh, kot je bilo to lepo vidno v kvalifikacijah.

Zame, eno od potencialnih pozitivnih presenečenj prvenstva, vendar se njihov pot v nadaljevanju prvenstva, na žalost križa s Skupino smrti oz. reprezentancami iz nje, a pri švicarjih je vse možno, predvsem zaradi tega, ker nimajo v domovini nikakršnega rezultatskega pritiska in pa zaradi selektorjevih kvalitet, ki je zame eden boljših na tem prvenstvu.

Torej Švica, bi se morala prebiti najmanj v naslednji krog tekmovanja.

Švica:

Vratarji: Diego Benaglio (Wolfsburg), Johnny Leoni (Zürich), Marco Woelfli (Young Boys);

Branilci: Christoph Spycher (Eintracht Frankfurt), Steve Von Bergen (Hertha Berlin), Mario Eggimann (Hannover 96), Stephane Grichting (Auxerre),Philippe Senderos (Arsenal), Stephan Lichtsteiner (Lazio), Reto Ziegler (Sampdoria);

Zvezni igralci: Valon Behrami (West Ham United), Gelson Fernandes (St. Etienne), Tranquillo Barnetta (Bayer Leverkusen), Pirmin Schwegler (Eintracht Frankfurt),  Gokhan Inler (Udinese), Marco Padalino (Sampdoria), Xherdan Shaqiri (Basel), Benjamin Huggel (Basel), Hakan Yakin (Luzern);

Napadalci: Eren Derdiyok (Bayer Leverkusen), Blaise Nkufo (Twente), Alexander Frei (Basel),  Albert Bunjaku (Nurnberg).

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 11.06.2010 ob 12:58 in je shranjen pod 08. skupina H. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !