Zapisal izmisljeni | 28.04.2010 - 08:33 - Kategorije: sezona 2009-10

Po pravljičnih sedmih letih, v polfinalnih obračunih Lige prvakov ni več angleških predstavnikov, namesto teh pa je tokrat kar nekaj presenečenj oz. klubov, ki jih pred sezono nismo “videli” tako visoko..

Francoski predstavnik Lyon si vsekakor zasluži naziv presenečenje, nemški Bayern pa prav tako, razlaga za obe moštvi pa je spodaj.

logo

Lyon – Bayern 0-3

Francoski Lyon je vsekakor presenečenje, samo če se pogleda nekoliko nazaj v preteklost, se lahko vidi, da je že leta naskakoval ta polfinale, do četrtfinala je prišel v sezonah 2003/04, 2004/05 in 2005/06, do osmine finala pa v naslednjih oz. 2006/07, 2007/08 in 2008/09. Poleg tega je v prejšnji sezoni, po prav tako pravljičnih sedmih letih dominance v domačem/francoskem prvenstvu po sedmih zaporednih naslovih državnega prvaka ostal brez lovorike, zaradi česar je pred sezono kar precej prenovil/prevetril svoje moštvo. Očitno se je poteza izplačala saj so v evropskem tekmovanju oz. Ligi prvakov končno prispeli do željenega polfinala, a njihovi apetiti so postali še višji. Le kdo bi hotel zastati pred finalom? Izjemni argentinski napadalec Lisandro Lopez, njegov bivši in zadajšnji soigralec iz Porta Ally Cissokho, francoski reprezentant Fafetimbi Gomis in Michael Bastos kot okrepitve, ter pa staroselci Lyona, so pred tekmo najavljali zmago in finale, jaz pa sem bil kar zadovoljen s svojo napovedjo iz meseca oktobra TUKAJ, ko sem zapisal, da so boljša ekipa kot lani, pa čeprav je velika verjetnost, da letos še ne bodo vrnili naslova prvaka Francije ….

Nemški Bayern je po sezoni razočaranja na klop pripeljal nizozemskega stokovnjaka Louis Van Gaala, ki je bil nekje jeseni v izjemno težkem položaju, saj njegove ideje/zamisli še niso prinašale rezultatov. Bayern je bil neprepričljiv v domačem prvenstvu, kjer so mu težave povzročali povprečni bundesligaši, v Ligi prvakov pa je bil na robu izpada, a jih je rešil, tisti za katerega se je to verjetno najmanj pričakovalo. Ivica Olić je zame, heroj njihove izjemne sezone, v domačem prvenstvu je dosegal ključne zadetke in navduševal s svojo borbeno in požrtvovalno igro, precej podobno, celo izraziteje pa je bilo tudi v Ligi prvakov. Manchester United še ni tako daleč, da bi pozabili, kot so nekateri pozabili dvoboje z Maccabijem, odločilnega z Juventusom itd. G-Olić pa, tako kot vsi pravi športniki, želi vedno več in sedaj ko ima ob sebi še razigranega Arjena Robbena, ki je dosegel 20 golov na 31. tekmah v letošnji sezoni oz. neverjetnih 16 v 18-ih v letu 2010, ter uspeha željne mladeniče, katere skozi sezono forsira trener Van Gaal, je prav vse možno. Minili so časi šlepanja na staro slavo, kar so najbolje občutili Luca Toni, nekoliko manj Miroslav Klose in ostali zvezdniki, vključno z dragimi okrepitvami/zgrešenimi nakupi o katerih sem pisal TUKAJ,  FC Hollywooda kot Bayern radi imenujejo. Bayern je, kot sem pred sezono napovedal TUKAJ,  na poti stare slave, prvi v domačem prvenstvu in pri vrhu v Evropi, pomemben pa je podatek, da so ekipa z največ dotiki oz. z eno največjih posesti žoge, kar je zasluga trenerjevih zahtev in pogledov na nogomet.

Pred tekmo se je poudarjalo, da ima Bayern težave s sestavo branilske linije, a Luis Van Gaal je vse to zavrnil in povedal, da ima dosti igralcev za sestavo močnega moštva, ki naj bi se uvrstilo v finale. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov naj bi manjkali Franck Ribery in Danijel Pranjić, ki bosta odsotna zaradi kazni kartonov, Anatolij Tymoshchuk zaradi viroze, Miroslav Klose in branilci Martin Demichelis, Daniel Van Buyten ter Diego Contento pa zaradi poškodb. Res močno oslabljena branilska vrsta, za katero pa se je izkazalo, da je le nekako zakrpana. Bayern je definitivno izkušenejša ekipa, očitek, da prejema največ golov od preostale četverice tega tekmovanja, pa utemeljujejo z načinom igre ter ofenzivne, kjer je vseeno če dobiš kakšen gol več, le da napreduješ oz. zmaguješ in tudi tokrat so pred tekmo upali na kakšen gol v gosteh, ki bi jih popeljal v finale, saj so prav na vseh gostovanjih dosegli vsaj po en gol. Še enkrat je bilo poudarjeno, da nemške ekipe igrajo do samega konca in dokler je vsaj malo upanja za napredovanje, nemci grizejo na polno.

Lyon je tekmo pričakal nekoliko bolj spočit, saj je po dvoboju v Munchenu, v domačem prvenstvu dobil/zlobiral prost konec tedna, zaradi česar se je ekipa, tako kot pred veliko zmago nad Realom, umaknila iz mestnega vrveža in v idiličnem okolju pričakal odločilni dvoboj oz. povratno tekmo polfinala. Tudi Lyon je imel pred srečanjem kar nekaj dvomov glede začetne postave, zaradi kazni kartonov je manjkal Jeremy Toulalan, poškodovani so bili Francois Clerc, Mathieu Bodmer in Joan Hartcok, dvomljivi pa bili Alain Boumsong, Jean Makoun in izjemni Lisandro. Lyon je kljub težavam z izostanki, upravičeno lahko upal na uspeh, saj so bili v dosedajšnem delu Lige prvakov na domačem Gerlandu naravnost fantastični oz. še neporaženi, v zadnjih treh srečanjih pa so zabeležili tri zmage. Napovedana je bila totalna ofanziva in igra na zmago od samega začetka. 

Tekma se je pričela z nekaj presenečenji v postavah oz. ekipi sta uspeli ososobiti nekatere igralec za katere je bilo najavljerno, da ne bodo igrali. Tako je domači Lyon pričel z igralnim sistemom 4-2-3-1; golman Lloris – Reveillere, Chris, Bounsong, Cissokho – Gonalons, Makoun – Govou, Delgado, Bastos – Lopez, gostujoči Bayern pa z istim igralnim sistemom v postavi golman Butt – Lahm,Van Buyten, Badstuber, Contento – Van Bommel, Schweinsteiger – Robben, Muller, Altintop – Olić.

Prve minute srečanja je Lyon hotel ustvariti pritisk na nasprotnikov gol, a mu to ni uspevalo najbolje, glavna krivca za to pa sta po mojem mnenju Van Bommel in Schweinsteiger, ki sta v zvezni vrsti, skozi celo tekmo onemogočala obetavne napade domačih in kar požirala kilometre s svojim tekmom. Že v 2. minuti srečanja  je borbeni Ivica Olić osvojil žogo po napaki branica Crisa, podal v kazenski prostor, kjer je Thomas Muller neovirano streljal mimo gola. Na srečo gostov ni obveljal pregovor; Kdor ne da, dobi; saj je v 26. minuti po dvojni podaji Muller-Robben-Muller, slednji lepo prodrl, podal nazaj na penal, kjer je hrvat Ivica Olić pokazal, kaj je učinkovitost in kako se zadeva iz obrata. Desnica Olića in 0-1 za goste, ki so v 32. minuti nato dovolili nevarno akcijo domačih, a je Bastos iz neposredne bližine zgrešil in od tu naprej je bil viden samo še Bayern, ki je popolnoma zasenčil nasprotnika, ta pa je izgledal, kot je to povedal športni gost v studiju Brane Oblak, za klaso ali dve slabši, pa čeprav vemo, da to ni. V drugem polčasu je namesto s poškodbami načetega Van Buytena, zaigral drugi poškodovani branilec Demichelis, a očitno sta bila oba sposobna za po en polčas, saj nekih njunih večjih napak ni bilo, kar je zasluga tudi celotnega moštva, ki je odigralo fenomenalno . Domači strateg Puel je ob polčasu poskusil z menjavo, igro je zapustil branilec Cissokho, v igro pa vstopil napadalec Gomis, hkrati se je spremenil Lyonov igralni sistem v 4-4-2, Bastos pa se je vrnil na mesto levega bočnega. Kmalu po pričetku drugega polčasa je prišla priložnost za Gomisa, ki pa je poskusil s težkim volejem, a je zgrešil in če se ne motim, je bila to zadnja priložnost domačih na srečanju. Na drugi strani sta s streli z razdalje nevarno zapretila Schweinsteiger in pa Robben in napovedala težke minute za domače, a zaenkrat  je ostalo pri rezultatu 0-1. V 60. minuti pa je kapetan domačih Cris storil prekršek nad hitrem Olićem, zaradi česar je dobil rumeni karton, po sarkastičnemu aplaudiranju sodniku pa še rdečega. Neumnost znerviranega kapetana, ki je pustil zmajano moštvo na cedilu in Bayern je lahko pričel z demontažo. Pred nadaljevanjem, bi še omenil da me je kasneje, po tekmi razočaral športni gost Brane Oblak, ki je izjavil, da ni vedel za to sodniško pravilo. Naj pobrska po spominu, ko je Wayne Rooneya, v tekmi Manchestra z Villarrealom, kot eden prvih, dobil rdeč karton po takšnem scenariju, dodelil pa mu ga je Kim Milton Nielsen. No, da se vrnem k tekmi, v 67. minuti je, sinoči izjemni Altintop, podal do Olića, ki je s svojo boljšo nogo oz. z levico zadel za 0-2, v 78. minuti srečanja pa je po podaji Lahma svoj tretji gol na tekmi, tokrat z glavo, dosegel fenomenalni Olić. Tekma življenja Olića, si upam trditi in stadion Gerland je po tistih treh hrvaških golih (Jarni,Vlaović,Šuker) proti Nemčiji na Svetovnem prvenstvu ‘98, dobil še enega hrvaškega junaka.

0-3 za Bayern, ki je postal prvi finalist letošnje Lige prvakov, tam pa bo prvič po tistem svojem trijumfu leta 2001, ko je osvojil nogometno Evropo z zmago nad špansko Valencijo, po streljanju enajstmetrovk.

Ni mi treba ponavljati dela teksta, ki sem ga zapisal pred to tekmo oz. kdo je heroj te izjemne bayernove sezone …..

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 28.04.2010 ob 08:33 in je shranjen pod sezona 2009-10. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !