Zapisal izmisljeni | 25.04.2009 - 19:38 - Kategorije: kje so?

Kje so čileanci?

Čileanci? … tako smo jih imenovali … zlata generacija Jugoslovanskega nogometa, ki je leta 1987 v Čilu na Svetovnem prvenstvu U20 (under 20) osvojila naslov Svetovnih prvakov.

Se jih še kdo spomni? Bi jih znal našteti? Kje so? Kaj počnejo? Kakšne kariere so imeli?

Evo, kaj sem izbrskal iz svojega spomina in z neta:

Dragoje LEKOVIĆ – Črnogorski golman, katerega so zaradi spretnosti na golu in zaradi njegove moškosti klicali Jegulja. Braniti je začel v Mornaru iz Bara, nadaljeval v Budučnosti,  sezono ‘91- ‘92 v Crveni zvezdi, ponovil krog Mogren – Budučnost, nato pa leta 1994 odšel v tujino. Najprej v škotski Kilmarnock, nato pa ‘ 97 v toplejšo Španijo k Sportingu iz Gijona, leto kasneje pa še v Malago. Od leta 2000 je branil še v irskem Dundalku, nato pa od 2002 v ciperskem klubu AEK Larnaca.  V australskem Perth Gloryu  je po koncu sezone 2002/03 zaključil svojo kariero golmana. Kot mulec sem ga imel za enega najboljših na svetu, vendar to nikoli ni zares postal. Solidna kariera črnogorske Jegulje, ki je tistega ‘87 , v finalu, po izvajanju enajstmetrovk, postal heroj. Trenutno je trener golmanov v Budučnosti, kjer skrbi za svoje naslednike.

Tomislav PIPLICA – Edini še aktivni igralec. Akrobat iz Bugojna je branil v osrednjih in slabših klubih po Hrvaški, med drugimi v Iskri, NK Zagrebu, Istri, Segesti in Samoboru, nato pa leta 1998 odšel v takratnega nemškega tretjeligaša Energie Cottbus. V Cottbusu je ostal do danes, kjer je njegov trener slovenec Bojan Prašnikar, pri katerem je rezervni golman in bo po koncu sezone verjetno zaključil svojo športno kariero, saj prihajajo mlajši/boljši. Jaz sem si ga zapomnil po “paradah” oz. atraktivnem lovenju žog ter po smešnih golih, ki jih je prejemal. V Nemčiji ga pomnijo kot golmana, ki je dosegel zadetek z glavo, vendar v lasten gol. V letih 2001 in 2002 je za reprezentanco Bosne in Hercegovine, zbral 9 nastopov.

Dubravko PAVLIČIĆ - Hrvaški branilec, ki je igral v Dinamu iz Zagreba, pa Rijeki, od leta 1994 do 1997 v španski drugoligaški ekipi Hercules. Nato je igral v naslednjih španskih klubih: Salamanca, Racing Ferrol in Sporting plaza de Argel, kjer je leta 2003 zaključil svojo športno pot. Med letoma ‘92 in ‘97 jebil občasni hrvaški reprezentant, ki je zbral 22 nastopov za “kockaste”

Slavoljub JANKOVIĆ – srbski branilec, ki je igral v Crveni Zvezdi do sezone 1990/91, nato pa se je “izgubil”. Baje je igral še v Napredku iz Kruševca in v nižjih grških ligah.

Gordan PETIĆ – visoki/čvrsti srbski branilec z bujno nakodrano pričesako je svojo športno pot pričel v OFK Beograd, kjer je igral od 1985 do ‘89, nato pa prestopil k beograjskem Partizanu, za katerega je nastopal do ‘93 ko ga je kupil škotski Dundee United. Tam se je zadržal do leta ‘95 ko je prestopil k slovitim Glasgow Rangersom, kjer je ostal do ‘98. Naslednjo sezono oz. ‘98-’99 odigral v angleškem Crystal Palaceu, nato pa je sledil nov prestop. Tokrat v grški AEK, vendar se je hitro vrnil “na otok” kjer je do leta 2001 igral za Hearts, čigar navijači so ga nedavno izbrali za najslabšega igralca kluba, vseh časov. Leta 2002 je odigral še svojo zadnjo profesionalno sezono in sicer v kitajskem Sichuanu. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 4 nastope.

Robert JARNI – je mladost preživel v Čakovcu, od koder je kot najstnik odšel v splitski Hajduk, kjer je igral od ‘86 do ‘91. V tem času je postal že Jugoslovanski reprezentant in leta ‘91 je prestopil v italijanski Bari, kjer je ostal dve sezoni. ‘93-’94 je odigral za Torino, naslednjo ‘94-’95 pa za velikga mestnega rivala, Juventus. Leta ‘95 se je preselil k Betisu iz Seville, kjer je igral do ‘98, ko si ga je zaželel, veliki Real Madrid. Ker Betis ni pristal na transfer k španskemu rivalu je Jarni prestopil v angleški Coventy, za katerega pa nikoli ni zaigral, saj je kmalu prestopil nazaj v Španijo, točneje k Real Madridu.  Po eni sezoni je sledil prestop v španskega drugoligaša Las Palmas, po dveh odigranih sezonah pa v grški Panathinaikos. V Grčiji je odigral še zadnjo profesionalno sezono in leta 2001 zaključil svojo športno pot. Za hrvaško reprezentanco je zbral 81 nastopov in en zadetek, katerega je dosegel na Svetovnem prvenstvu v Franciji ‘98, ko je kot član “vatrenih” osvojil tretje mesto. Po zaključku kariere je uspešno igral še futsal, nato pa se je usmeril v trenerske vode.

Igor ŠTIMAC – Hajdukov igralec od leta ‘85 do ‘92, ko je prestopil v španski Cadiz, kjer se je zadržal dve sezoni. Sledila je vrnitev v domači Hajduk in izjemno uspešna sezona v kateri so navduševali tudi v Ligi prvakov. Posledica tega je bil transfer v angleški derbi County, kjer je igral med letoma ‘95 in ‘99, nato pa še en odmeven prestop v angleški West Ham. Tam se je zadržal do leta 2001, ko se je še enkrat vrnil v domači Hajduk, tokrat za stalno. Sezona 2001 – 2002 je bila njegova zadnja profesionalna sezona, nato pa je ostal v Hajduku v različnih funkcijah. Štimac je med drugim tudi nekaj svojih zaslužkov vložil v lastništvo Hajduka, organiziral transfer Nika Kranjčarja iz Dinama v Hajduk, postal Šahtjorjev skavt, TV komentator, trener predsednik združenja hrvaških nogometnih klubov, “biznismen” … Za hrvaško nogometno reprezentanco je zbral  53. nastopov in 2 zadetka, tako kot Jarni pa je bil član “vatrenih” na SP ‘98, ko so postali tretja reprezentanca na svetu.

Milan PAVLOVIĆ – Kapetan te generacije. Destka na hrbtu. Navijači sarajevskega Železničarja pravijo, da je bil njihov idol v “Želji” do vojne, ko je zapustil oblegano mesto in svojo kariero bolj ali manj uspešno nadaljeval v Srbiji v šabački Mačvi, pa nato v manj znanih grških klubih, najbolj znan med njimi je Iraklis. Njegova pot je šla nato samo še navzdol in kapetan nekoč najboljše ekipe na svetu je igral po raznih grških nižjih ligah, kjer naj bi nato ostal kot trener. 

Branko BRNOVIĆ – Neumorni črnogorec, ki je svojo kariero profesinalnega nogometaša pričel leta 1987 v Budučnosti, kjer je ostal do leta ‘91, ko je prestopil v beograjski Partizan. Uspešni nastopi in osvojeni trofeji so mu omogočili, leta ‘94, prestop v španski Espanyol, kjer je igral do leta 2000. V tem času je po mnenju mnogih postal eden najboljših “tujcev” v zgodovini Espanyola. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 27 nastopov in 3 zadetke.  V letu 2000 je zaključil svojo športno pot, vendar se je v sezoni 2006/07 ponovno “re-aktiviral” in s Komom iz Zlatice poskušal zadržati prvoligaški status v prvem samostojnem prvenstvu Črne gore. Leta 2007 je postal pomočnik selektorja reprezentance Črne gore.

Zvonimir BOBAN – legendarni Zvone iz Imotskega je svojo nogometno pot pričel v Dinamu iz Zagreba, saj pred tem pa ni zadovoljil okusa Hajdukovih strokovnjakov, saj naj bi imel “pretanke oz. staklene noge”. V Dinamu je igral od ‘85 do ‘91, kjer se je izkazal z odlično igro, maja ‘90 pa še s kung fu tehniko, ko je med prekinjeno tekmo s Crveno zvezdo, “našutiral” policaja. Leta 1991 je prestopil v AC Milan, ki pa ga je v tej prvi sezoni 91-92 posodil v Bari. Boban si je v držbi še enega hrvata, Jarnija nabiral izkušnje in ob vrnitvi v AC Milan postal eden najboljših svetovnih igralcev. Za veliki AC Milan je zbral 251 nastopov in dosegel 30 golov, za reprezentanco Jugoslavije 8 nastopov in 1 gol, za Hrvaško reprezentanco pa 51. nastopov in 12 golov. Bil je hrvaški kapetan, ki je svojo reprezentanco vodil do njenih največjih uspehov. Po koncu kariere v Milanu je leta 2001 kot posojen igralec zaigral 4 tekme še v Celti iz Viga, nato pa končal svojo bogato kariero v kateri je z Milanom osvojil 4 prvenstva italije in eno Ligo prvakov. Trenutno je v novinarskih vodah oz. v Sportskih novostih, v Italiji pa deluje kot športni komentator.

Robert PROSINEČKI – Robi oz. “Veliki žuti” je bil na omenjenem SP ‘87 v Čilu, izbran za najboljšega igralca turnirja, a je že kot mladinec NK Dinama iz Zagreba prišel v spor s takratnim trenerjem Miroslavom Čirom Blaževićem, zaradi česar je te ‘87 prestopil k velikemu rivalu, Crveni zvezdi. Za Crveno zvezdo je igral od ‘87 do ‘91, v tem času pa je osvojil pri prvenstva Jugoslavije in postal eden najboljših igralcev na svetu.  V sezoni ‘90-’91 je Crvena zvezda, z njim v glavni vlogi, osvojila naslov evropskega prvaka oz. predhodnico Lige prvakov in Prosinečki je postal najbolj iskan igralec na svetu. Zaradi nemirne politične situacije, odcepitve Hrvaške, Slovenije, vojne in bogate ponudbe Real Madrida je leta ‘91 prestopil v špansko prestolnico. V Realu je ostal do leta ‘94, ko je prestopil v španski Oviedo. Odlična sezona mu je omogočil transfer v Barcelono in tak oje postal eden redkih izbrancev, k ije igral za oba največja španska kluba. Naslednjo sezono oz. ‘96-’97 je odigral za špansko Sevillo, nato pa se je vrnil domov, v Zadreb. Dinamo je v tem času postal Croatia Zagreb in Prosinečki je od ‘97 do 2000 uspešno igral za navedeni klub, ki je zabeležil tudi odlične rezultate v Ligi prvakov. Leta 2001 je sledil novi spor, v domačem klubu in Prosinečki je prestopil v manjznani Hrvatski dragovoljac, za katerega pa je odigral samo nekaj tekem. Sledil je transfer v belgijski Standard, kjer je odigral sam oeno sezono. Leta 2001 je prestopil v angleški Portsmouth, kjer je odigral samo eno sezono a je bilo to dovolj, da je postal tamkajšnji idol, heroj in živa legenda. Prosinečki je kot edini tuji igralec izbran v njihovo ekipo vseh časov. Zaradi zdravstvenih težav njegovega očeta Djura se je vrnil bližje domu. Sezono 2002-2003 je odigral za ljubljansko Olimpijo in navdušil slovensko občinstvo. Kralj nogometne tehnike, rollinga, natančnih podaj in prostih strelov. Po več kot 10 letih sem ga ponovno gledal v živo. Kralj, ki je navduševal, pri tem pa smo vsi na tribunah slišali njegovo hropenje pri teku. Bogato kariero je zaključil po sezoni 2003-2004 v NK Zagreb, mestnem u rivalu Dinama. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 15 nastopov in 4 gole, za Hrvaško pa 49 in 10 golov in je edini človek na svetu, ki je na svetovnih prvenstvih zadel za dve reprezentanci. Čeprav po odličnem začetku, v karieri ni osvojil veliko trofej, je povsod kjer je igral osvojil navijače. Igralec, ki ga vsi spoštujejo. Trenutno se ukvarja z gostinstvom in je član nogometnega štaba hrvaške nogometne reprezentance.

Pero ŠKORIĆ – igralec, ki nikoli ni uspel. Po osvojitvi naslova svetovnega prvaka je igral v jugoslovanski Vojvodini, pa po nemških nižjeligaših, kot mladinec še v SpVgg Bayreuth, nato je seniorsko kariero pričel v SC 08 Bambergu, nadaljeval v Karlsruherju, pa ponovno v SpVgg Bayreuthu, SCW Weisman je bil naslednji klub, sledil je SV Darmstadt 98, pa FC Scweinfurt 05, TSV Gerbrun, pa vrnitev v Schweifurt, pa Hasfurt … trenutno naj bi se nahajal v amateskem Vfl Euerbachu.

Slaviša DJURKOVIĆ – je svojo kariero pričel graditi na igriščih Sutjeske iz Nikšića, nato pa je zaigral še za Leotar, Jedinstvo, Prištinu, Budučnost, Valjevo … Trenutno je funkcionar v nogometnem klubu z imenom Polet-stars, črnogorskem klubu iz Kapineg polja, ki obstaja 6-7 let.

Ranko ZIROJEVIĆ – je svojo kariero pričel v Sutjeski iz Nikšića, kjer je igral eno desetletje, pri tem je bil posojan še v manj znane črnogorske klube a se vedno vračal. Leta ‘87 ko je postal s svojimi vrstniki svetovni prvak, bi moral prestopiti v najboljši klub v regiji Budučnost, vendar je transfer propadel saj je Sutjeska zahtevala prevelik odškodnino. Talentirani Zirojević tako v Budučnosti ni nasledil bolj znana Savičevića in Mijatovića, temveč je svojo pot nadaljeval po jugoslovanski drugoligaški sceni, kjer je bil kmalu pozabljen in izgubljen. Kasneje je srečo poiskusil še v tujini, med drugimi klubi je igral v Grčiji, v sezoni ‘94-’95 za Ethinikos Pireas, pa v Leotaru iz Trebinja, več pa mi ni znanega. Še ena izgubljena nogometna duša. Trenutno za golo preživetje, prodaja sladoled na “slovenskoj plaži” v Budvi.

Zoran MIJUCIĆ – navijaci so ga klicali Mijuca, pravijo da je bil nogometni čarovnik, ki bi lahko na začetku svoje kariere lahko igral v vsakem evropskem klubu, a je zaradi takratnega zakona oz. prepovedi odhoda v tujino do 27. leta, če se ne motim, ostal celo kariero v svoji Vojvodini. Tam se je poigravla s svojimi nasprotniki, njegovi hitri prodori po krilu naj bi bili legendarni, a Mijuca je rajši kot po igrišču, prodiral po nočnih klubih, kjer sta ga uničiča alkoholi in nešportno nočno življenje. Baje je sedaj nekje vratar in nima nobenih stikov z Vojvodino in nogometom, v življenju pa se prebija iz dneva v dan.

Davor ŠUKER – Šukerman je svojo kariero pričel v rojstnem Osjeku, kjer je od ‘84 do ‘89 v 91 nastopih zabil 40 golov. Odlično preporočilo za prestop v največji hrvaški klub, Dinamo Zagreb, ki je takrat nastopal še v skupni Jugo ligi. V Dinamu je od ‘89 do ‘91 v 60 tekmah zabil 34 golov in sledil je prestop v Sevillo, kjer je nadaljeval z izjemno strelsko natančnostjo. V Sevilli je v petih letih oz. med letoma 1991 in 1996 v 153. nastopih, zabil kar 76 golov. Takšnega učinka ni mogel spregledati niti veliki Real Madrid in Šuker je naslednje tri sezone nastopal za najuspešnejši evropski klub. V tem času je v 86. tekmah, zabil 36 golov in s klubom postal španski državni prvak, kasneje pa zmagovalec Lige prvakov. V tem obdobju je bil na vrhuncu moči, saj je na Svetovnem prvenstvu ‘98 v Franciji postal najboljši strelec prvenstva s 6. goli v 7 tekmah, reprezentanca Hrvaške pa je postala tretja na svetu. Leta ‘99 je sledil prestop k angleškemu Arsenalu, kjer je odigral samo eno sezono, naslednjo pa je odigral v West Hamu, kjer je v samo 11 nastopih dosegel dva gola. Leta 2001 je sledil nov prestop, tokrat v Nemčijo v 1860 Munchen, kjer je odigral svoji zadnji dve sezoni, nato pa zaključil kariero nogometaša. Trenutno je nogometni posrednik, ima svojo športno opremo in nogometno akademijo. Davor Šuker je v “kockastem dresu” hrvaške reprezentance v 69. nastopih dosegel 45 golov in je njihov daleč najboljši strelec vseh časov.

Dejan ANTONIĆ- je igral od ‘84 do ‘91 v Crveni zvezdi, vendar se ga nekako ne spomnim. Predvidevam, da njegova kariera ni šla po začrtani poti, saj je sezono ‘91-’92 odigral v Napredku iz Kruševca, nato pa odšel v tujino. V belgijskem Beverenu je igral  od ‘92 do ‘94, ko se je vrnil v Srbijo in nastopal za Obilić. Po odigrani sezoni pa odšel v indonezijski klub Persebaya Surabaya, že naslednjo ‘96-’97 pa je odigral v isti državi za klub Persita Tangerang. Od leta ‘97 je nastopal v Hong Kongu za Instant-dict, pa za Hong Kong rangerse, nejgov zadnji klub pa je bil Sun Hei. Ob prestopu v Kitchee je tam postal tudi trener. kjer je zaradi dobrega dela postal tudi selektor nogometne reprezentance Hong Konga.

Predrag MIJATOVIĆ- Pedja je svojo kariero špričel v črnogorsem FK Kom, od koder je še kot mladinec prestopil v Budučnost, kjer je igral od ‘87 do ‘89. V teh dveh letih je odigral 59 tekem in zabil 60 golov kar ga je odvedlo v Beograd, k Partizanu, čeprav se je že vse dogovoril s splitskim Hajdukom. Partizan je zanj ponudil več denarja oz. takratni milijon nemških mark, kar je bila rekordna vsota do takrat in Pedja je odšel v Beograd. Pri Partizanu je do ‘93 odigral 104 tekme in zabil 45 golov, kjub temu da je bila prilagoditev na nov klub težka, saj je v 15 tekmah dosegel le en gol in mnogi so ga že proglasili za zgrešeno investicijo, še posebaj ker je v teh letih kraljeval mestni tekmec, Crvena zvezda. A Mijatović je igral vse bolje, Partizan pa je v sezonah ‘92/’93 in ‘93/’94 osvojil nacionalna prvenstva, predvsem po njegovi zaslugi, kar je privedlo do transferja v špansko Valencio. V Valenciji je od ‘93 do ‘96 nadaljeval z izvrstnimi igrami in v 104. nastopih dosegel 56 golov. Sledil je prestop k najuspešnejšem klubu na svetu, Real Madridu, ki ga je spremljal že v Partizanu, a do transferja ni prišlo zaradi neuspeha s Prosinečkim in prevelike previdnosti na Jugo trgu. V času od ‘96 do ‘99 je bil v dresu Reala izvrsten, krona njegove kariere pa je edini gol na tekmi  finala Lige prvakov v Amsteradmu, maja  ‘98.  Leta ‘99 je sledil prestop v italijanski klub Fiorentina, kjer je v 42. tekmah doegel samo 4 gole. Fiorentina je bila takrat “potapljajoča se barka” katera je bila leta 2002 premeščena v III. italijansko ligo, Mijatović pa se je vrnil v Španijo, tokrat v Levante. Tam je odigral svojo zadnjo sezono, nato pa zaključil uspešno športno pot. V reprezentančnih nastopih je v 73. tekmah dosegel 28 golov, vendar odmevnejšega rezultata nikoli niso dosegli, predvsem zaradi sankcij prepovedi nastopanja Jugoslovanskim športnikom oz. športnikom iz Srbije in Črne gore, v času ko je bila njihova zlata generacija v najboljših letih. Po končani karieri je Pedja ostal v Španiji, v Valenciji, kjer je postal nogometni agent, kasneje pa je postal športni direktor Real Madrida.

Selektor Mirko JOZIĆ, ki je takrat vodil to reprezentanco je svoje naslednje delo dobil prav v Čilu, kjer je z njihovim klubom Colo Colo postal prvak Južne Amerike, nato postal še selektor Čila, pa vodil mehiško ekipo Club America, leta ‘95 pa se je vrnil v Split, kjer je vodil Hajduk. Naslednjo sezono je v Savdski Arabiji vodil Al Hilal, v Argentini Newell’s Old Boys, na Portugalskem pa Sporting. Leta 200 se je vrnil v Hrvaško, kjer je postal selektor njihove reprezentance, trenutno pa deluje v štabu Dinama iz Zagreba.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 25.04.2009 ob 19:38 in je shranjen pod kje so?. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

14 komentarjev

  1. 25.04.2009 @ 20:08

    Moraš pa res gojit prav poseben odnos do nogometa, da se na tako analitično-specifični ravni ukvarjaš s številčnimi teoretskimi vložki…

    Zapisal Neizmišljena
  2. 25.04.2009 @ 20:31

    spomnil sem se na te “Čileance” in ker o njih ni bilo še preveč napisanega oz. zbranega sem se odločil za ta dolg zapis … pa še čas sem imel

    Zapisal izmisljeni
  3. 25.04.2009 @ 20:37

    Lahko bi bisal kakšne prispevkiče za kak časnik..Lahko bi komu v Ekipi npr. dal malo vetra..

    Zapisal Neizmišljena
  4. 26.04.2009 @ 13:24

    z veseljem bi pisal …. čeprav o Ekipi nimam dobrega mnenja … me prav zanima koliko “čileancov” bi znali vsi skupaj našteti …. jaz sem kot mulec znal našteti pol jugoslovanske lige, da se ne hvalim z ostalimi stvarmi, ki sem jih zbiral v “buči”

    Zapisal izmisljeni
  5. 28.04.2009 @ 09:41

    sej ravno zato, ker ima človek velikokrat občutek, da je vse kar bralcu ali “listalcu” ponuja Ekipa en velik “copy-paste” oz. kot da bi blo vedno ena in ista usmeritev pisarije, dveh ali treh oseb..sem to omenila – da bi jim bilo s podkovanimi, pestrimi ter podatkovnimi, a vendarle zanimivimi avtorskimi prispevki – za dati vetra v njihova samooklicana-novinarska krila…

    Zapisal Neizmišljena
  6. 28.04.2009 @ 15:02

    Res je, jaz v Ekipi nikoli ne najdem kakšne ekskluzive, še slovenska liga se podvaja s Sportskim novostima … še najbloj zanimiva mi je kolumna na zadnji strani … že dolgo nisem listal/bral Ekipe …. po drugi strani pa tudi sam, večino stvari izbrskam na netu, saj zaradi načina pisanja ne gre drugače …. težko bi imel “v glavi” vse vse te podatke …. a se trudim dodati malo lastnega pečata, s kakšnim manj znanim detaljem …. svečano obljubljam, da bom copy/paste zadevo počasi opuščal in dodajal več osebnega.

    hvala redki bralki za spremljanje in komentarje

    Zapisal izmisljeni
  7. 28.04.2009 @ 16:29

    Izmišljeni…

    v Ekipi mi je bil in mi še je najbolj smešen tisti intervju s športniki, bolj na koncu, katerega vprašanja res niso nevem kako pogosto menjali (in sem znala že vsa vprašanja skoraj na pamet..). Pa, da ne bi govorili o nivoju vprašanj..Ko bereš tisto, si pa res ne moreš ustvariti neke solidne podobe o intervjuvancu..sploh če le-ta odgovarja zelo skopo..

    Ja, na zadnji strani je res kakšno pestro verbalno dogajanje sem in tja..Pa na sredini tudi včasih..Samo kaj, ko vedno izpostavljajo ene in iste ljudi.. Npr. če bi bl konkretno o osebkih z imenom in priimkom – pred kratkim je bil že v nešteto Jani Klemenčič, ki ga ne morem ne videt ne brat…se pa konstantno pojavlja vsepovsod..še lani so ga meli kot gosta v vseh možnih okroglih mizah…

    sicer, pa mi je lepo priti malo na obisk semkaj…

    Zapisal Neizmišljena
  8. 28.04.2009 @ 18:58

    saj pravim, že dolgo nisem bral Ekipe …. nekako v njej ne zvem nič novega. Kot mulec sem se navduševal nad beograjskim tednikom Tempo, katerega sem imel priložnost lani, ponovno, brati. Še vedno je izvrsten, ne glede na elektronske medije, kjer je ogromno podatkov. V teh dveh/treh številkah izvedel kup zanimivosti, saj Tempo štarta na druge podatke in zanimivosti, tiste, ki jih ne dobiš po 2-3 minutah na internetu. Npr. spomnim se, da so opisali nakup Manchester Citya z vsemi možnimi detalji in načrti za prihodnost ter kratkim intervjujem tistega šeika …. da ne govorim o stilu pisanja, ki je svetlobna leta pred slovensko suhoparnostjo ….

    Zapisal izmisljeni
  9. 29.04.2009 @ 10:12

    Ja, pri vsaki stvari na svetu ima osebna nota svojstven pridih originalnosti..

    No, če v Ekipi ni kaj brati, je vsaj kdaj (sicer zelo redko) bilo možno tudi kakšno slikico z atraktivnim akterjem možno uzreti…Tako, da zagotovo, če bi bila avtorica tega bloga ženska, ne bi manjkale še dodatne ženske vsebine na temo takšnih & drugačnih različic z nogometom povezanih osebkov..

    In ja, ko smo bili še v SFRJ, je bilo marsikaj bolj legendarnega & zanimivega v stilu tega, kar sam navajaš – tednik Tempo…V tistih časih je bilo marsikaj takšnega, kar še dandanes vzbuja mešanico nostalgije…

    Zapisal Neizmišljena
  10. 29.04.2009 @ 14:53

    hm … evo ugodil bom željam (zvesti bralki) in uvedel še rubriko Nogomet – za ženske

    Zapisal izmisljeni
  11. 29.04.2009 @ 15:27

    Oooooo – so cute od tebe … jupi!

    Zapisal Neizmišljena
  12. 3.07.2009 @ 00:40

    Ranko Zirojević je med drugim igral tudi v Sloveniji v Mariboru!

    Zapisal Anonimnež
  13. 4.07.2009 @ 09:35

    sem zasledil tudi ta podatek o Zirojeviću, pa ga … ne vem zakaj …. nisem napisal.

    vseeno, hvala za pomoč

    Zapisal izmisljeni
  14. 11.06.2010 @ 10:49

    [...] nekaj radosti prinesel naši bivši nogometni organizaciji, saj so mladi upi Jugoslavije, verjetno najbolj talentirana generacija Jugoslavije vseh časov, kasneje poimenovani Čileanci, tam ‘87 na Svetovnem prvenstvu U20 osvojili naslov svetovnega [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !