Zapisal izmisljeni | 3.02.2012 - 00:57 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

Nadaljujem z afriškim prvenstvom oz. African cup of nations, kjer se je končala prva faza tekmovanja, ki ga je nekoliko v ozadje potisnila tragedija iz Egipta, kjer je v derbiju egipovskega prvenstva zaradi huliganskega izbruha nasilja izgubilo življenje kar 73 ljudi.

acn

Skupina A

Zambija se je pričakovano in zasluženo uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja, vendar sem jih nekako pričakoval šele na drugem mestu, saj so se mi senegalci zdeli favoriti skupine. A ti so razočarali in zambijci so jih dobili v prvem kolu z 2-1, v drugem je Zambija z 2-2 remizirala s precej neugledno Libijo, na koncu, v tretjem kolu, pa z golom Katonga premagala še reprezentanco/prirediteljico oz. Ekvatorijalno Gvinejo in slavje s plesom se je lahko pričelo. Da pa stanje v moštvu ne bi bilo idilično je poskrbel eden od zvezdnikov moštva, Clifford Mulenga, ki je zaradi kršenja pravilnika reprezentance, baje že izključen in poslan domov. Ena od dveh prirediteljic tega turnirja, Ekvatorijalna Gvineja oz. njeni nogometaši, se verjetno niso sekirali preveč za že omenjeni poraz v zadnjem kolu z zambijci, saj so si z zmagama v prvih dveh že zagotovili napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja. Nekoliko je zasmrdela druga tekma oz. zmaga nad neprepoznavnimi senegalci, ko sem dobil občutek, da bo tekma trajala dokler domači ne zadanejo in zmagajo, a tudi to očitno še vedno sodi k afriškemu nogometu, saj kot je v nadaljevanju objave, to ni bil osamljeni primer. Junak nacije je postal David Alvarez, bolj znan kot Kily, ki igra za španskega četrtoligaša Langreo, kateri je po senegalskem izenačenju v 89. minuti, v že omenjeni 94. zadel za končnih 2-1 in po minimalni zmagi nad libijci, naciji prinesel napredovanje v naslednjo fazo turnirja. Tretjeuvrščena Libija pa torej, po porazu z domačini in remiju z Zambijo, z zmago v zadnjem kolu nad favoritom skupine, senegalci, ni pridobila ničesar, razen prestiža, medtem ko je ćetri/zadni  Senegal, z vsemi svojimi zvezdniki, največje razočaranje turnirja, ki se poslavlja celo brez osvojene točke.

Skupina B

Slonokoščna Obala je za razliko od favoritov skupine A, opravičila svoj status/sloves in s tremi čistimi zmagami napovedala najresnejšo kandidaturo za osvojitev naslova afriškega prvaka. Drogba iz Chelsea je bil edini strelec v zmagi proti Sudanu, njegov klubski soigralec Kalou in pa Bakary Kone, ki je premagal lastnega golmana, sta bila strelca za 2-0 proti Burkini Faso, medtem ko sta se med strelce, proti Angoli, vpisala še Eboue iz Bony iz Vitesseja. Sudan, ki je zasedel v tej skupini željeno drugo mesto, bi označil kot eno od pozitivnih presenečenj turnirja, saj so z širši javnosti neznanimi nogometaši, ki prav vsi nastopajo v sudanskih klubih, najprej minimalno izgubili proti favoritom skupine/in turnirja, nato v drugem kolu remizirali, s prav tako favoriziranim nasprotnikom, reprezentanco Angole, medtem ko so v zadnjem in odločilnem kolu, z dvema goloma Mudatherja iz Al-Hilala, z 2-1 premagali Burkino Faso. Vse skupaj je zadostovalo za že omenjeno drugo mesto, saj je glavni konkurent za to mesto, Angola, po zmagi nad Burkino Faso, prav tako z 2-1 in tistem remiju s sudanci v drugem kolu, v zadnjem kolu izgubila s favoriti skupine, z 2-0. Manucho, nekoč celo nogometaš Manchester Uniteda, ki je dosegel tri od štirih zadetkov reprezentance na tem turnirju in njegova kompanija oz. soigralci so torej nesrečno izpadli, njihovi novinarji niso od igralcev oz. reprezentance dobili nikakršnih intervjujev in komentarjev, celo zagroženo jim je bilo, da se ne razpišejo preveč o tej sramotiBurkina Faso s tremi čistimi porazi, ni bila niti blizu ravni nasprotnikov in je zasluženo obtičala na zadnjem/četrtem mestu.

Skupina C

Tudi druga reprezentanca-domačinka, beri Gabon, se je uvrstila v nadaljni del turnirja in tudi tukaj je smrdelo, a če je bila zmaga v prvem kolu proti outsiderju skupine, Nigerju, povsem čista, kot pravimo, kaj potem reči/zapisati za tekmo v drugem kolu proti Maroku, ki je imel povsem realne apetite po napredovanju. Gol za zmago s 3-2 je bil dosežen kar v 97. minuti in paralele s tisto tekmo drugega kola skupine A so očitne, kraja, kot pravijo maročani, pa je prav tako očitna vsem, ki spremljamo prvenstvo. V tretjem kolu, ko so že imeli zagotovljen nastop v nadaljevanju, so v obračunu za prvo mesto z golom nekoč Milanovega, zdaj pa Saint Etienovega Aubameyanga, premagali tunizijce, ki so tako osvojili drugo mesto. A Tunizija se je kar precej namučila za to, že v prvem kolu so v derbiju severnega dela Afrike, s težkih 2-1 premagali nesrečne maročane, v drugem kolu so z Nigerjem imeli neuglednih 1-1 do 89. minute, ko jih je rešil, zdaj že Rennesov napadalec Jemaa in prinesel zmago z 2-1, v zadnjem kolu pa so vknjižili že omenjeni poraz z domačim Gabonom. Maroko, ki je na koncu zasedel tretje mesto, se torej poslavlja z grenkim priokusom, da je bil okraden, po porazu v derbiju s tunizijci, je v 97. minuti padel še proti Gabonu in tretje kolo ni odločalo o ničemer več. Tolažilna zmaga nad reprezetnanco Nigera je prinesla samo, nesrečno tretje mesto, medtem ko je sam Niger ostal brez osvojene točke.

Skupina D

Gana mi je delovala nekako najbolj suvereno v tej prvi fazi tekmovanja. Najprej je z golom Johna Mensaha iz Lyona, z minimalnim rezultatom dobila Botsvano, nato pokazala mišice v derbiju skupine proti malijcem, ko sta zadela Asamoah Gyan in mladi Andre Ayew iz Olympique Marseilla, v zadnjem kolu pa je za ohranitev vodstva na lestvici, preudarno remizirala z Gvinejo. Drugo mesto si je zagotovil Mali, ki je najpomembnejšo tekmo odigral že v prvem kolu, ko je z minimalnim rezultatom premagal neugodno Gvinejo, v drugem kolu je izgubil s favoritom skupine/tudi turnirja, medtem ko je v tretjem kolu potrdil uvrstitev v nadaljni del tekmovanja z 2-1 proti Botsvani. Gvineja je dosegla najvišjo zmago na turnirju, vendar ji ta ne pomeni veliko, saj je predvsem zaradi poraza z malijci v prvem kolu, pristala šele na tretjem mestu skupine, kar pomeni, da je tudi že izpadla. Gvinejsci so kar s 6-1 izprašili Botsvano, v tretjem kolu pa so  uspeli še remizirati z že kvalificirano Gano, kar je bil njihov soliden konec, medtem ko je Botsvana turnir zaključila brez osvojene točke.

V nadaljevanju oz. v četrtfinalu bomo spremljali obračune Zambije in Sudana, Gane in Tunizije, Gabona in Malija ter Slonokoščene obale in Ekvatorijalne Gvineje, po mojem mnenju pa bi se v polfinale morali prebiti zambijci, ganci, malijci in reprezentantje Slonokoščene obale.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2012 - 08:41 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

Že kvalifikacije za Afriški pokal oz. African cup of nations, so prinesle nekatera presenečenja, med drugim na tokratnem ne gledamo nekaterih najuspešnejših afriških reprezentanc, aktualnega prvaka Egipta, udeležencev zadnjega svetovnega prvenstva Alžirije, Kameruna, Nigerije pa Južne Afrike itd.

Prvenstvo, ki je tokrat v Ekvatorijalni Gvineji in Gabonu, bo širši javnosti predstavilo nekatere manj znane afriške reprezentance, ki zagotovo posedujejo določene kvalitete, na drugi strani pa naj bi bila favoriziranim reprezentancam/favoritom kot so Slonokoščena Obala, Gana, Senegal, Maroko in še kdo, beri Gvineja, Mali in Zambija, pot do vrha nekoliko lažja. Za primerjavo je tu seznam udeležencev izpred dveh let, ki je bilo po mojem mnenju precej kakovostnejše, predvsem zaradi udeležbe afriških ekip, ki jih bomo tokrat zagotovo pogrešali. 

ac

Prvi favorit naj bi bila reprezentanca Slonokoščene Obale, ki ima izkušeno moštvo, nabito s kvalitetno in igralci najvišjega formata, kot pravimo, predvsem pa z igralci, za katere je to verjetno zadnja priložnost za odmevnejši rezultat/lovoriko. A v podobnem položaju so se znašli že na preteklih prvenstvih, pa vedno razočarali, 2006 s porazom v finalu, za katerim pa so dvakrat izpadli v četrtfinalu. Didier Drogba, Kolo in Yaya Toure, Emmanuel Ebue in ostali želijo tokrat na sam vrh.

Reprezentanca Gane še kar leti na krilih uspeha z zadnjega svetovnega prvenstva, kjer so v četrtfinalu nesrečno izločeni/izpadli,  tudi tokrat pa so ostali brez verjetno najpomembnejšega igralca Michaela Essiena, ki po hudi poškodbi in večmesečni odsotnosti ravno pričenja s prvimi nastopi, vendar za Chelsea, medtem ko je reprezentanca zaenkrat na stranskem tiru. Tudi John Mensah je v podobni situaciji, le da se je on odločil za nastop na prvenstvu, a je vprašanje v kakšnem stanju je dejansko in koliko bo koristi od njega, zaradi česar bo moral večino bremena nase prevzeti Asamoah Gyan, nekoliko manj pa brata Ayew.

Senegal je glavni krivec, da ni Kameruna, katerega je izločil v kvalifikacijah in po tistem blisku 2002, ko so igrali celo na svetovnem prvenstvu, je tu nov senegalski rod odličnih nogometašev. Predvsem napadalci so tisto kar krasi to ekipo, saj imena kot so Mamadou Niang, Papiss Demba Cisse, Demba Ba in Moussa Sow nekaj pomenijo v nogometu, predvsem slednji se zdi na vrhuncu moči in zelo nevarni bi morali biti senegalci, pa so me že razočarali z dvema porazoma v uvodnih dveh kolih. To pomeni, da so že izpadli in pritožbe/tarnanje nad golom iz prepovedanega položaja in noro končnico proti Ekvatroijalni Gvineji ne pomagajo preveč.

Od ostalih bi izpostavil še Maroko, ki je sicer v prvem krogu kiksal s Tunizijo, a selektor Gerets je uspel sastaviti kvalitetno moštvo, kjer je vse več maročanov rojenih v različnih delih Evrope. Kot kaže so dnevi sporov avtohtonih in uvoženih končani, Adel Taraabt, Chamakh, Kharja, Boussoufa in kompanija pa bi znali biti eno od presenečenj turnirja. Kot morebitna presenečenja vidim še nepredvidljivo Angolo, pa čedalje kvalitetnejšo Zambijo, nekoč nevarni Mali, vendar pa so vse naštete z minimalnimi možnostmi za najvišja mesta.

Skupina A Ekvatorijalna Gvineja, Zambija, Libija, Senegal

Skupina B Angola, Slonokoščena Obala, Sudan, Burkina Faso

Skupina C Gabon, Tunizija, Maroko, Niger

Skupina D Gana, Mali, Botswana, Gvineja

Po prvem kolu, prve faze tekmovanja je prišlo do kar nekaj presenečenj, drugorazredna Ekvatorijalna Gvineja je v skupini A, kjer so včeraj igrali že drugo kolo, vknjižila dve zmagi, medtem ko je Senegal še brez osvojene točke, že izpadel, njihovo tretje kolo oz. tekma proti Libiji bo samo še formalnost. V skupini B sta na vrhu, pričakovano, zvezdniška Slonokoščena Obala in Angola, v C je domači Gabon, skupaj s Tunizijo, zaenkrat še pred Marokom in Nigerjem, v zadnji skupini pa Gana in Mali izpolnujeta pričakovanja.

Po uvodnem delu bodo 4. in februarja četrtfinalne tekme, 8. bosta polfinali, 11. bo v Malobu tekma za tretje mesto, 11. februarja pa bo v Libervillu veliki finale in tako kot v razgovorih s prijatelji hvalim afriški nogomet oz. African cup, bom ponovil tudi tu, da gre za zelo zanimive, igrive tekme, kjer ne manjka dobrih potez, res da ni vse na nivoju El clasica, ki smo ga gledali sinoči, vendar vseeno.

Četrtfinale 4. feb.: A1 – B2,  B1 – A2 5. feb: C1 – D2,  D1 – C2

Polfinale 8. feb.: A1/B2 – D1/C2,  C1/D2 – B1/A2

Tekma za 3. mesto 11. februarja v Malabu

Finale 12. februarja v Librevillu

Eurosport, tako kot leta doslej, pokriva prenose afriškega prvenstva, na voljo pa so tudi skrajšani posnetki, novice itd.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2012 - 00:11 - Kategorije: Film -

Pred dnevi sem na TV slučajno naletel na zanimiv filmič, čigar uvodne minute sem sicer nekoliko zamudil, a verjamem, da sem ujel bistvo.

Nobel son

nobel

Meni izjemno antipatični Alan Rickman, ki se ga najbolj spomnim iz Die hard, Robin Hooda, Harry Potterjev, Parfuma, ki je bil pred časom prav tako na na TV, je v tokratnem filmu Nobelov nagrajenec , profeser kemije, poročen s sexy Mary Steenburgen, ki se je spomnim iz tega izdelka. Parček ima tudi težavnega sina, mladeniča, ki ima rajši seks kot dolgočasno podelitev Nobelove nagrade, zaradi česar zamudi let za Stockholm.

Sledi ugrabitev, izsiljevanje, rezanje prstov, odkupnina, twist in še kaj, a tisti bolj občutljivi brez skrbi, vse skupaj je prikazano na človeku prijazen način, torej z veliko mero humorja, hitri kadri, kup znanih obrazov z manjšimi vlogicami kot je npr. Danny DeVito, nekoliko občutljivejšo Bill Pullman kot detektiv itd.

Kdor ni samo preletel teksta je nekje vmes zasledil twist in do konca jih je kar nekaj. Zgodba se suče v eno smer, pa jo zanese v drugo, nato spet v tretjo in tako do samega konca. Razkrivanje preteklosti oddaljene in bližnje prinese kup novih spoznanj, ki nas vodijo iz minute v minuto, pri tem pa je še dobršen del že omenjenega humorja, pa akcije, odličen je bil avtomobilski del, z Mini Cooperjem v nakupovalnem centru, veliko boljši od tega, vendar le nekoliko slabši od tega.

Vse skupaj je posrečena mešanica, vredna ogleda in pozne/tudi že jutranje minute so minile zelo hitro.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.01.2012 - 23:30 - Kategorije: Film -

Dva filma, ki se odvijata v glavnem tajskem mestu, Bangkoku, v katerem sem bil spomladi 2011 in doživel vso kaotičnost lokacije in časa. Na žalost pa spodaj opisana filma nista niti približno ujela utip mesta in zaradi tega je bilo moje razočaranje ob ogledu obeh del še toliko večja.

Bankok dangerous

bkkd

Originalni filmič bratov Pang iz leta ‘99, si po zaslugi tega skropucala, bi rekla moja bivša učiteljica slovenščine, nisem uspel ogledati, vendar tudi nimam neke želje, saj je bilo razočaranje ob tem, iz 2008, preveliko.

Nicolas Cage me je navdušil v scorsesejevem Bringing out the dead, pa Leaving Las Vegas, Face/off, Snake eyes, Lord of war in še nekaterih, vendar se zdi da je zapadel v nekakšno črno luknjo, krizo iz katere ni videti izhoda, saj se pojavlja v povsem brezveznih filmičih kot Ghost rider, National treasure in podobnih, v to kategorijo pa bi zlahka uvrstil tudi Bangkok dangerous.

Že tako ne preveč simpatični ksiht je tokrat elitni poklicni morilec, ki pride v Bangkok, kjer pa naredi kar nekaj napak. Sodelavec s katerim se zbliža, gluhonemo dekle v katero se zaljubi, slabo opravljeno delo in vse skupaj privede do razpleta kot je. Kup klišejev in polnil časa me je zdolgočasilo do maksimuma, le ob akciji na tistem Floating marketu, kjer sem bil na izletu, me je malce zaskominalo, a se je vse skupaj kmalu vrnilo v ustaljene tirnice dolgočasja, če smem, konec pa je bil vrhunec tega.

Skratka, zelo slab akcijski film, za katerega priporočam, da se mu izognete, saj se po njem tudi reklame na TV programih zdijo kvalitetne in zanimive.

The Hangover 2

hang2

Hangover 2 je seveda nadaljevanje uspešnice iz 2009 in kot mnoga nadaljevanja doslej, je tudi to razočaralo.

Izjemno slab film, kjer poskušajo kopirati izvirnik, a očitno je ostalo premalo barve in kopija je bleda, neprepoznavna, zgodba je posiljena, liki hočejo biti smešni, a jim ne uspeva. Več vsega ne pomeni avtomatično tudi več smeha in potenical nočnega življenja Bangkoka se je nespretno porazgubil, tigra je zamenjala opica, zob enega od junakov pa tetovaža in obrita glava.

Skratka, v kolikor bi bil to prvi del, nadaljevanja nikoli ne bi doživel, tako pa je na račun stare slave, verjetno pobasal kar nekaj denarja, kar je pri takšnih nadaljevanjih, beri projektih tudi bistvenega pomena.

Še dobro, da se mi je lani izdelek skozi celo poletje spretno izmikal in ga na koncu nisem uspel iti gledati v kino, zanj plačati in biti del nategnjene mase. Posojeni/piratski DVD je pol leta kasneje dejansko potrdil kar sem slutil že ves čas, da nadaljevanje ni vredno ogleda in v kolikor obstaja še kdo, ki bi si ga želel ogledati, mu to odkrito odsvetujem.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.01.2012 - 00:11 - Kategorije: Film -

Ostajam na nemškem, točneje pri filmu, pri Hitleru, le da je tokrat namesto komedije, zgodovinski thriller, kot pravi wikpedia.

Valkyrie

valkyrie

V uvodu nam film predstavi Clausa von Stauffenberga, ki ga igra Tom Cruise, kot pozitivca, ki razmišlja o uporu Hitlerju in njegovim metodam ter njegovo poškodbo na bojišču v severni Afriki. Stauffenberg namreč ostane brez ene roke od zapestja navzdol, na drugi brez dveh prstov in brez enega očesa, zaradi česar je premeščen v Berlin, kjer se kmalu pridruži skupinici upornikov oz. nemških generalov, ki načrtujejo atentat na furerja.

Eden od idejnih vodij upora, general Von Tresckow, ki ga igra Kenneth Branagh, je kmalu zatem premeščen, na njegovo mesto pa  uskoči Stauffenberg, ki skupaj z ostalimi razvije dobro zastavljen načrt upora/veleizdaje z imenom Operacija Valkyrie, po Wagnerju. Rezervisti naj bi po atentatu na Hitlerja zavzeli vodilne položaje, s tem preprečili hitlerjevim najožjim sodelavcem, da bi nadaljevali z, že ustaljeno politiko, tačas pa bi uporniki vzpostavili novo oblast in podpisali primirje z ostalimi državami.

Gre za zelo spretno vodeno zgodbo, polno napetosti pri načrtovanju atentata, do katerega naposled tudi pride, a kot nam je že iz zgodovine znano, je bil to samo še eden neuspešen poskus, saj nekako Hitler preživi. Uporniki pa, ne vedoč, da niso dosegli osnovnega za uspešen upor, nadaljujejo z operacijo Valkyrie in ko pride do nasprotujojočih se ukazov, padejo na posameznike težke odločitve.

Spretna je tudi igra vseh iz igralskih vrst, od že omenjenega Branagha, pa Bill Nighya, Terence Stampa, Thomasa Kretschmanna, Davida Bambera, Toma Wilkinsona in ostalih, predvsem pa Toma Cruisa, ki je vizualno dejansko zelo podoben glavnemu junaku.

tomi

Seveda, fim priporočam, saj napetost, ki je tudi glavno vodilo fima,  ne popušča, navkljub znanim dejstvom tistega obdobja.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.01.2012 - 23:05 - Kategorije: 02.Bundesliga, nogometaši -

Italijanski Tuttosport je nagrado Golden Boy za leto 2011, dodelil 19-letnem nogometašu dortmundske Borussije, ki je tako nasledil razvpitega Balotellija, ki je ta naziv ponesel leto prej.

Mario Gotze, Golden boy 2011

gotze

Nagrado, ki je namenjena najboljšim mladim nogometašom zaposlenim v Evropi oz. igralcem evropskih klubov, mlajšim od 21 let, so pričeli podeljevati leta 2003, ko je slavil nizozemec Rafael van der Vaart, za njim pa so se zvrstili še anglež Wayne Rooney, argentinec Lionel Messi, španec Cesc Fabregas, pa spet argentinec Sergio Aguero, brazilec Anderson, brazilec Alexandre Pato in lani, že omenjeni italijan Mario Balotelli.

Torej se je nemec, ki je vso svojo kariero pri Borussiji iz Dortmunda, znašel v eminentni družbi, kar pomeni, da lahko v naslednjih letih pričakujemo njegov dokončen preboj med najboljše, kot je bilo to v primeru zgoraj naštetih predhodnikov, da je na pravi poti pa kaže njegov napredek, saj je leta 2007 napredoval v moštvo U17, že naslednje leto v U19, v prvo moštvo Borussije pa se je prebil 2010, na podlagi odličnih nastopov v klubskem dresu pa je postal že redni reprezentant perspektivne nemške reprezentance, v kateri ima 12 nastopov in ki je eden od glavnih favoritov za letošnjo osvojitev Evropskega prvenstva.

Mario Gotze je definitivno že nogometna zvezda, ki pa ima še vso prihodnost pred seboj; Golden boy.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 18.01.2012 - 23:06 - Kategorije: Film -

V pričakovanju še enega El clasica, sem zadnji uri pred tekmo, porabil za ogled komedije o velikem nemškem diktatorju.

Mein fuhrer

mein

Zelo zabaven izdelek iz leta 2007, v katerem nam Dani Levy predstavi tudi drugo plat nemškega diktatorja, Adolfa Hitlerja. Ta je v svoji rezidenci, pred dokončnim krahom reicha, obkrožen s spletkarji, ki le še čakajo na primeren trenutek za poskus vnovičnega atentata oz. ga pripravljajo. Pod pretvezo krepitve duha je v pripravi zmagovalni govor Hitlerja v Berlinu, kjer naj bi pred filmskimi kulisami prikazal nepoškodovani Berlin, nemško neuničljivost, z motivacijskim govorom pa bi se nemci izognili neizogibnemu, vendar za to potrebujejo pomoč židovskega taboriščnika, nekoč priznanega igralca Adolfa Grunbauma.

Peklenski načrt Goebbelsa je takšen, da naj bi profesor Grunbaum pripravljal Hitlerja za govor, med katerim bi nato izvedli atentat, za katerega naj bi bil odgovoren prav Adolf Grunbaum oz. židje. Seveda ne gre tako gladko, še predtem pa lahko spoznamo vso šibkost Hitlerja, od neuspešnega boksarja, jokavca, ki mora med drugim svojemu profesorju lajati, biti oblečen v smešno rumeno pižamo namesto uniforme itd.

Povprečna komedija, ki ima nekaj svojih trenutkov, vendar moram priznati, da sem pričakoval precej več, še posebaj ker gre za evropski izdelek in ne neko puhlo hollywoodsko skropucalo.

No, če nič drugega je vsaj čas do tekme minil precej hitro, kar je bil v bistvu tudi namen oz. moje pričakovanje.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.01.2012 - 22:24 - Kategorije: Film -

No, praznični dnevi so mi nekako uspeli brez božičnih filmičev, a ob izteku, me je boljša polovica ujela s komično dramo, če že moram popredalčkat, iz naslova.

Life as we know it

life

Holly, ki jo upodobi Katherine Heigl in Eric oz. Josh Duhamel odpreta film z neuspešnim zmenkom na slepo, priljubljenim ameriškim Blind datom.

Lahkoživi športni režiser s tisto ameriško čepico, ležernim stilom, chopperjem in vsem kar paše v ta paket, bi rekli na našem izboru za Evrovizijo se seveda ne ujame s pre-resno urejeno mačkico s svojim motornim malčkom, a ker sta njuna najboljša prijatelja par, beri mož in žena, se nenehno srečujeta. Kot že vemo, se nasprotja zelo rada privlačijo in po tisti odbijajoči fazi, usoda oz. film nanese, da zaživita skupaj, ob vsem težavam skupnega življenja pa je tu še otrok, ki komedijo obrne v dramo.

Predvidljivo nadaljevanje, kjer se drug drugemu s časom uspeta prikupiti, se zaplesti in seveda tudi odplesti, vse za to, da bi se na samem koncu še enkrat zapletla, kar je preverjeni obrazec takšnih izdelkov, v katerih je Heiglca očitno naravni naslednik Meg Ryan. Dokaz št. 1 in dokaz št. 2. A pustimo dokaze in predvidljivost, ki je obvezna pri tovrstnih produktih, film premore kar nekaj smešnih situacij, na žalost za moške okuse premalo, za ženski del pa je na drugi strani poskrbljeno z dramskim vložkom, ki ga je za moški okus, še enkrat seveda preveč.

Končno oceno bi tako lahko podal nekako takole; ni čisto brezvezen film, saj uspe povprečnemu moškemu gledalcu zvabiti kakšen nasmešek, medtem ko je iz ženskega vidika verjetno super izdelek, predvsem ker uspe povprečni gledalki razburkati in tudi zadovoljiti njena filmska čustva.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.01.2012 - 22:32 - Kategorije: Film -

Pred božičnimi in novoletnimi prazniki sem se nekako uspel izogniti tipičnim filmičem tega obdobja, praznični repertoar pa sem zapolnil med drugimi tudi z dvema filmoma, kjer sta pomembni vlogi odigrala telefonska aparata.

Po Phone booth, sta bila to Cellular in pa Eagle eye.

Najprej Cellular;

celullar

Zanimiv izdelek, v katerem je glavna vloga dodeljena Chrisu Evansu, katerega ste lahko videli že v Not another teen movie, Fantastic four, Street kings, pred kratkim v Captain America itd. Priznam, da je meni neznan tipček kar dobro oddelal svoj del in ni bil nič slabši od uveljavljenih imen kot so Kim Basinger, Jason Statham, Noah Emmerich in William Macy. Skratka, tipček s plaže prejme klic neznake, ki je ugrabljena in zaprta na podstrešju starejšega objekta, kjer nekako sestavi star, razbit telefonski aparat in igra se lahko prične. Telefonsko usmerjanje, akcija s pravo dozo humorja in seveda, happy end, pri čemer pa bi poudaril, da gre za čisto spodoben akcijski izdelek, ki zadovolj večino pričakovanj tega žanra.

Eagle eye;

ea

V tem izdelku imamo bolj priznanega vodilnega igralca, ljubljenca ženske populacije Shia LaBeoufa, ki smo ga lahko opazili že v I Robot, Constantine, Disturbia, Transformers, Indiana Jonesu, Wall streetu in ostalih. Tudi njegova soigralka Michelle Monaghan in pa predvsem Billy Bob Thorton sta znani filmski imeni, ki pomagata poganjati film. Navadna smrtnika Shia in Michelle oz. njuna lika pričneta prejemati klice neznanca, ki ju izsiljuje in usmerja v različna dejanja, ki vodijo proti koncu, ki pa ga ne bi rad izdal, čeprav gre za film iz leta 2008. Zelo predvidljiv in medel izdelek, se mi je zdel, looser se prelevi v heroja, happy end in zavržen gledalčev čas.

In v kolikor smem primerjati oba izdelka, bi rekel, da je prvi vsaj za nekaj razredov boljši od drugega, pa čeprav sem, zame anonimni, Cellular našel povsem naključno, Eagle eye pa spoznal v kino napovedniku, pred eno od predstav v ljubljanskem Koloseju, ko sem dejansko dobil občutek, da bi znal biti to strašno dober izdelek. A ta napovednik je vseboval vse najboljše dele filma in Eagle eye mi je po opravičenih letih odlašanja z ogledom, izzvenel nekoliko prazno, še posebaj ker sem nekaj dni pred tem gledal zgornji,zelo kvalitetni izdelek svojega žanra.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.01.2012 - 22:06 - Kategorije: seznami-lestvice -

Po lanskem triumfu  prvič združenih nagrad FIFA organizacije in France football magazina, katerega je po mojem mnenju, zaznamoval predvsem kontroverzni izostanek Wesley Sneijdera iz najožjega izbora, kjer so bili kar trije nogometaši Barcelone, je argentinec Lionel Messi slavil tudi v pretekli sezoni, torej postal najboljši nogometaš leta 2011.

Tudi tokratni izbor je nekoliko zmotil, predvsem tisti širši, kjer so se znašli igralci, ki so bili večji del leta povsem izven forme, npr. Karim Benzema, Diego Forlan, tudi Bastian Schweinsteiger, pa pogosto poškodovani kot Nani in Cesc Fabregas, kakor tudi tisti, ki so se na lestvici znašli ne iz povsem nogometnih razlogov, beri Eric Abidal. In ko sem že pri tem je tu še seznam 23. igralcev širšega izbora, razvrščenih po abecednem vrstnem redu, z Abidalom na čelu:

 

Eric Abidal (Francija), Sergio Aguero (Argentina), Karim Benzema (Francija), Iker Casillas (Španija), Cristiano Ronaldo (Portugalska), Dani Alves (Brazilija), Samuel Eto’o (Kamerun), Cesc Fabregas (Španija), Diego Forlan (Urugvaj), Andres Iniesta (Španija), Lionel Messi (Argentina), Thomas Muller (Nemčija), Nani (Portugalska), Neymar (Brazilija), Mesut Ozil (Nemčija), Gerard Pique (Španija), Wayne Rooney (Anglija), Bastian Schweinsteiger (Nemčija), Wesley Sneijder (Nizozemska), Luis Suarez (Urugvaj), David Villa (Španija), Xabi Alonso (Španija), Xavi (Španija).

Na žalost je na drugi strani kar nekaj odličnih igralcev, predvsem na račun izpostavljenih/nominiranih, nezasluženo ostalo tudi brez širšega izbora;

Thiago Silva, brazillski branilec AC Milana, ki je bil v italijanskem častniku Gazzeta dello sport najbolje ocenjeni nogometaš italijanskega prvenstva, v katerem so rdeče.črni po letih suše le postali državni prvaki. Navedeni je bil eden ključnih igralcev pri navedenem triumfu, za razliko od recimo že izpostavljenega Abidala, pa tudi Piqueja, ki je bil prav tako, v prejšni sezoni pri Barceloni kar precej odsoten zaradi poškodb. Tudi valižan Gareth Bale je bil prehitro pozabljen, ne glede na spomladansko poškodbo, ko ni igral zaradi česar tudi Tottenham ni uspel priti v Ligo prvakov. Verjetno je še največje presenečenje, da se med najboljšimi ni znašel kolumbijec Falcao, ki je postal strelski rekorder v Europa league, kar bi že samo po sebi moralo zadostovati za nominacijo med najboljše, poleg tega pa je bil še najboljši igralec Porta, ki je brez poraza osvojil že omenjeno Europa league, pa portugalsko prvenstvo, pokal in super pokal. Nominirani Benzema, Eto’o in Forlan niso bili, po ,ojem mnenju, niti blizu njegovi ravni. Izostanek nemškega golmana in uradno najboljšega igralca Bundeslige Manuela Neurera je prav tako presenečenje, če se pogleda, da sta na listi izbranih njegova nova soigralca Muller in Schweinsteiger. Jesenski rekord Bayerna, ko več kot 1000 igralnih minut niso prejeli zadetka, je zagotovo v največji meri njegova zasluga in vsa čast špancu Casillasu, a nemec je bil lani najmanj enakovreden. Tudi belgijec Eden Hazard iz francoskega OSC Lilla je eden od spregledanih/podcenjenih in že dejstvo, da v širšem izboru ni nobenega igralca iz francoske lige, je precej porazna stvar. Eden najbolj tehnično podkovanih igralcev v Evropi, kot ga opisujejo, bi si vsekakor zaslužil biti v širšem izboru, kjer bi zlahka nadomestil katerega od bolj znanih/zvenečih igralcev zvezne vrste s tega seznama, pa ni dobil te časti, kakor tudi ne Yaya Toure, Van Persie, Van der Vaarta, Modrić, Evra, Hulk, Cavani, Hamšik in še kdo.

Lionel Messi je torej pričakovano, že tretjič zapored, postal FIFA igralec leta in če mi je to še nekako razumljivo/sprejemljivo, mi ta širši seznam ne more biti. Strokovnjaki, kar novinarji, selektorji in igralci, ki so sooblikovali ta izbor vsekakor so, naj ne bi podlegli imenom, a kot razkrivajo ta imena, so. Kot, da so najboljši nogometaši samo v teh nekaj ligah, beri izbranih klubih.

Po njihovem je bil Lionel Messi najboljši, čeprav je še enkrat več razočaral v reprezentančnih nastopih, kjer je na Copa Americi z Argentino, pogorel na polni črti, kot pravimo. Hkrati ni uspel biti niti najboljši strelec španskega prvenstva, kjer je bil uspešnejši drugi letošnjega izbora, realovec Cristiano Ronaldo, ki pa je enostavno preveč samovšečen, beri antipatičen za takšne izbore, kjer naj bi se ocenjeval nogometni učinek. Statistika pravi, da je Messi v 2011 odigral 70 tekem in dosegel 59 zadetkov, Cristiano Ronaldo pa ima razmerje 60 – 60, torej 60 tekem v 2011 in prav toliko golov. Tretji v izboru je bil Barcelonin Xavi, ki praviloma ostaja tik pod vrhom, saj je že tretjič zapored, samo tretji.

V izboru za najboljšega trenerja je slavil barcelonin strateg Guardiola, pred Sir Alex Fergusonom iz Manchester Uniteda in Jose Mourinhom iz Reala, kar je razumljivo, nagrado za najboljšo nogometašico je prejela japonka Homare Sawa, ki je reprezentanco Japonske vodila do naslova svetovnih prvakinj, pri čemer je bila izbrana za najboljšo igralko turnirja, hkrati pa je bila tudi najboljša strelka.

Nagrado, ki nosi ime Ferenca Puškaša in se podeljuje za najboljši gol sezone 2011, je prejel napadalec Santosa, Neymar, za zadetek, ki sem ga že ob objavi razlasil za verjetni gol sezone. Slalom proti Flamengu je premagal Messijevo bravuro proti Arsenalu v Ligi prvakov in Rooneyeve škarjice, kot pravimo takšnim zadetkom, proti Manchester Cityu.

Za konec je tu še en izbor naj moštva sezone 2011, ostale pa lahko preverite TUKAJ.

Iker Casillas – Sergio Ramos, Gerard Pique, Nemanja Vidić, Daniel Alves – Andres Iniesta, Xavi, Xabi Alonso – Cristiano Ronaldo, Wayne Rooney, Lionel Messi

  • Share/Bookmark