Zapisal izmisljeni | 19.06.2011 - 22:41 - Kategorije: Glasba, Potovanja -

Mineva leto dni odkar smo šli boysi na Sonisphere festival, v Milovice na Češkem, pa zaradi kontinuete pisanja o Svetovnem prvenstvu v nogometu, nisem o tem napisal ni slova, kot bi rekel, you know who.

Skratka, 6 tipov se nas je zbasalo v sposojeni avtodom in po skoraj 24-urnem popotovanju s takšnimi in drugačnimi postanki, smo se le znašli v glavnem mestu Češke, kjer je bil nato večer v stilu filma Hangover.

sonisphere

A pustimo to ob stani, naslednji dan smo si najprej privoščili DevilDriver, ki so me z nastopom nekoliko razočarali, a nič presenetljivega saj mi tudi njihova glasba ni nikoli preveč navdušila, za razliko od Dezovega prejšnega banda Coal Chamber, katerega prvi album sem preposlušal neštetokrat, kot radi rečemo.

 Hitro smo se preselili do manjšega odra, kjer so že nažigali všečni danski rockerji Volbeat, nad katerimi se je že od njihovih začetkov, navduševal eden od prijateljev, medtem ko sem jaz veliko bolj na strani precej podobnih New bomb turks.

Časa za počitek, po prekrokani noči, ni bilo, na glavnem odru so se že pojavili legendarni Anthraxi, s svojim najboljšim pevcem Belladonno, ki se je spet vrnil v band, v začetku leta 2010 in posledica tega je, za moj okus, najbolj dinamičen, celo najboljši nastop festivala, a rana ura oz. dan sta nekoliko pokvarila vtis.

Nekaj piv se je že nabralo in na manjšem odru smo, trije najvztrajnejši odgledali Fear Factory, še en band, ki me je palil v mladosti, še enkrat več pa se je izkazal Burton C. Bell, ki je svoj delež dobil že v GZR objavi.

Drugi izmed svete četverice, Anthrax, Megadeth, Slayer, Metallica, so bili Megadethi z Mustainom v beli srajčki, ki jim je vse skupaj, podobno kot Anthraxom, kvaril dan, a večinski delež odigranih pesmi z, meni njihovega najljubšega/najkvalitetnejšega albuma Rust in peace je zadovoljil okuse, tako da sem/smo ljubljanski koncert, nekaj dni kasneje lahko kar preskoččili, čeprav se zavedam razlik festivalskih nastopov in klubskih, kakršen je bil v Kino Šiška.

Severnoirski Therapy?, ki so me pred leti navdušili v Orto baru v Ljubljani, ko se je vse majalo pod nogami od vibracij in tokratni nastop ni bil niti približno tako kakovosten, predvsem zaradi že omenjene razlike festival – klub v korist klubov in to je bil primeren trenutek za prvi predah.

Ta predah se je zavlekel še skozi celoten nastop grungerjev Alice in chains, ki so razočarali prijatelje, saj se jim nekako niso vklapali v kalup metal-festivala, sam pa sem se, ležeč na travi, prepustil nekoliko počasnejši glasbi skupine, ki sem jo v določenem obdobju, dobesedno oboževal. Pokojnega Layne Staleya je nemogoče nadomestiti, a novi pevec William DuWall se je močno trudil, to je treba priznati.

Ob Stone Sour smo si privoščili najbolj puste kitajske rezance, kar jih je svet videl, in če je bila že hrana slaba, je bila vsaj glasba dobra. Stone sour so zelo korektno oddelali svoj nastop, vendar pa ta band niti približno ne dosega kvalitete bratskega Slipknot, o katerih pa sem nekaj zapisal že v preteklosti; tukaj.

Spočiti in s hrano podprti smo pričakali nastop še tretje svete skupine. Slayer so bili, pričakovano, na vrhunskem nivoju, a preveč gledališko/šminkerska publika je vse skupaj skazila in naše navdušenje z novim lasuljami na glavah in pivom v roki, je počasi kar zvodenelo, če smem tako zapisati. Ne glede na to, smo ob klavcih, kjer je izstopal Kerry King, odet v ogromne verige, resnično uživali in tu je povezava na dneve, ko smo sploh sklenili iti na festival. Slayer, v Ljubljani, pred leti, ‘92 če se ne motim, z Machine Head kot predskupino, ostaja eden mojih boljših koncertov.

Vrhunec na malem odru je bil nastop Rise Against, katere je favoriziral spet drugi, nekoliko bolj punky usmerjen prijatelj, in kar dopadli so se mi, vendar tudi leto kasneje še nimam nobenega njihovega izdelka, kar potrjuje mišljenje nekaterih, da sem lenuh.

Vrhunec večera naj bi bil nastop Metallice, dejanskih metalskih bogov, ki sem jih tudi sam vedno uvrščal na vrh svoje metalske lestvice, a leta so naredila svoje in imel sem občutek, da so daleč od stare forme, vsaj tistega nastopa, ‘96 v Ljubljani, če se ne motim, na bežigrajskem stadionu ko se mi je uresničila ena od največjih želja, videti jih v živo. Na žalost sem eden tistih, ki je prepričan da po smrti basista Cliffa Burtona in izdaje albuma … and justice for all niso bili nikoli več tisto kar prej, pravi vladarji metala, eden od dokazov tega pa je v tej povezavi.

Še prek koncem nastopa glavnega banda, smo se utrujeni in premraženi vrnili do avtodoma, kjer smo imeli še eden izmed mnogih showov, o katerih tako radi govorimo in obujamo spomine na Češko, Prago, Milovice, Sonisphere…

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.04.2011 - 20:40 - Kategorije: Potovanja -

Sobota, 27.3.2010

Pot se je začela s težavo najti taxi, konkretno taksista, ki bi bil pripravljen voziti do letališča Suvernabhumi, saj so prihajale novie o zastojih, prometnem kolapsu, zaradi obsežnih demonstracij. A vedno se najde nekdo in tudi tokrat se je našel prijeten možakar, ki se je bil pripravljen, za dobro plačilo, pognati v neznano. Za 400 Bathov/ okoli 9 eurov, kar je za njihov standard lep kupček denarja, je približno 36 kilometrov dolgo pot odvozil v dobri uri in na koncu sva bila zadovoljna, da sva le prišla do željenega cilja, saj smo zaradi demonstrantov kar nekajkrat spreminjali smer in vztrajnost taksista se je izplačala.

Sledil je check-in, Red bull za 10 Bathov, kar je okoli 2o centov, pa računajte kolikokrat ga preplačamo pri nas. K sreči je veliko letališče tudi zanimivo in dve urici sta minili kot bi trenil, ob 16.50 uri pa smo s Thai airways poleteli proti Dubaju. Po osmih urah komfortnega leta, smo ob 00.50 uri oz. po lokalnem času ob 21.50 uri pristali v Dubaju, kjer naj bi naju čakal počitek do 16.30 naslednjega dne. Prijazna gospodična Fly emirates letalskega prevoznika nama je povedala, da imajo ob 8.30 dva prosta mesta in seveda sva sprejela pnudbo oz. najin čakalni čas skrajšala z 18 ur in pol na 10 in pol. Fly Emirates, thx.

Dubajskega letališča si pri prvem postanku oz. potovanju v Bangkok, nisva uspela prav nič ogledati, zato pa sva imela sedaj toliko več časa. Parkirani Ferrari v avli kot nagradna igra pove vse o standardu, o primerjavi z našimi Citroenči, Opelčki in ostalimi mini vozili v trgovskih centrih pa nima smisla nadaljevati. Kar se tiče cen sva bila pozitivno presenečena, saj sva pričakovala drago vodo, a se je izkazalo, da je cenejša kot pri nas, zaradi česar sva se nekoliko osvežila, nato pa med kopico arabcev v svojih tradicionalnih oblačilih le našla dva ležalnika in tako kot večina jutro dočakala v spalnem delu avle.

Nedelja, 28.3.2011

Budilka na telefonu je zavibrirala in ob odprtju oči sem videl ves ta vrvež, kjer se tržnica ne razlikuje dosti od letališča. Tile arabci pa so posrečeni, sem si misli, ko sem šel do WCja mimo molilnice pred katero je bilo najmanj 100 parov čevljev, številki primerne pa so bile tudi vonjave, zato sva bila kmalu na Starbucks zajtrku, za katerega sva odštela samo 5 eurov; voda, kava, 2x sirovi štrukelj + 2 cheeseburgerja iz bližnjega kioska.

fly

Ob 7.20 uri sva se vkrcala na opevani Fly Emirates avion, ki se je od tal odlepil, po lokalnem času, ob 8.30 uri, v Munchenu pa pristal ob 15.15 uri oz. 13.15 uri po lokalnem času. Vreme je bilo veliko boljše kot takrat ko sva odhajala in letališki bus naju je zapeljal do že odtajanega avtomobilčka. Parkirnina za čas dousta je znašala 71 eurov in po plačilu te sva že drvela proti Sloveniji.

Okoli 18. ure sva se ustavila v osrčju Gorenjske regije, v Naklem pri Kranju, kjer imajo v Boleru odlične porcije in ob nadevanih kalamarih, sva lahko pričela delati načrte za naslednji dopust, hkrati pa že obujati spomine na pravkar zaključenega.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.04.2011 - 08:33 - Kategorije: Potovanja -

Petek, 26.3.2010

Dopust se je počasi iztekal in po mirnejšem dopoldnevu sva se s taxijem odpeljala do centra mesta oz. do četrti Si Lom. Finančni center kot ga tudi imenujejo ni, po pravici povedano, nič kaj prida, mesto kot mesto in v vsem razočaranju sva nekako kar pozabila na planirano vožnjo s skytrainom.

skytrain

Takšnega razgleda na žalost nisva doživela; slika pove vse.

silom

Vrnila sva se v turistični vrvež Khao Sana in opravila še zadnje nakupe, po večerji pa se pustila razvajati ob zelo dobrem imitatoru Michaela Jacksona. Sledilo je pozno pakiranje in pričakovanje zadnjega dne.

Sobota, 27.3.2010

V nasprotju s tajci, ki naj bi za zajtrk oboževali energijsko pijačo in cigaret, sva ostala dosledna sadju in po odmerku vitaminov odšla na zadnji obisk BKKa. A demonstracije oz. upor rdečkarjev beri rdečih srajic, kot so jih poimenovali, se je razširil do maksimuma, celo mesto so zablokirali in nekje v bližini živalskega vrta nama je taksist poskušal dopovedati, da ne more nikamor več, kar sva zlahka razumela, saj je bilo vse okoli nas že preplavljeno z možmi v rdečem.

reds

Taksist je zaklenil avto in se peš izgubil v množici, midva pa sva se pridružila demonstrantom na pohodu. Go with the flow pravijo, čeprav tajci ne znajo preveč angleško sva nekako dojela vsaj smer kam smo namenjeni. Mimo parlamenta, če se ne motim in tam sva zapustila veselo druščino, ki je bila, tako kot večina demonstrantov, bolj podobna raji, ki gre na piknik, recimo na nogometno tekmo, kot pa jeznim demonstrantom, ki so v naslednjih dneh stopnjevali vse skupaj do točke, ko smo lahko dnevno prebirali novice o smrtnih žrtvah. Večina jih je bila s podeželja, neučenih, neveščih tujega jezika, nepoznavanja mesta in na koncu je bilo kar težko najti prekleto ulico s hotelom.

der

Nekje 2 uri sva porabila za to romanje, a doživetje je bilo nepozabno. Enotnost je imresionirala, hkrati pa je bilo biti zanimivo del nečesa pomembnega kot je upor v državi. Ujela sva check-out, se najedla in lahko se je pričela pot domov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.04.2011 - 20:36 - Kategorije: Potovanja -

Četrtek, 25.3.2010

Celodnevni izlet se je pričel s čakanjem pred hotelom, pri čemer je še dobro, da sva bila že navajena na tajsko netočnost in ko je končno priletel bus, sva se spraševala kako je možno, da zamuja, če pa tako drvi. Po približno eni uri vožnje smo prispeli do prvega postanka, Floating marketa oz. plavajoče tržnice, nekje na obrobju Bangkoka.

floating

Najprej smo se s tradicionalnimi tajskimi čolni na motorni pogon zapeljali po kanalih okoli tržnice, vendar pa je bilo vse skupaj turistično/umirjeno za razliko od scen iz tega prizorišča v filmu Bangkok dangerous. Sledilo je prosto po Prešernu, kot pravijo in v dveh urah sva si privoščila obrok, se sprehodila in da ne odideva praznih rok, kupila tigrovo mast.

Naslednji postanek je bil v bližini, kjer smo si ogledali Cobra show oz. neustrašne krotilce kač, ki so navduševali s takšnimi in drugačnim lovljenji domnevno strupenih kač. Nekoliko so strašili obiskovalce, vendar moram priznati, da nisem preveč trznil, ko je naspidirani tajec prinesel kačo z razprtim gobcem v bližino  ….

snake

Zatem je sledila vožnja do približno 160 kilometrov oddaljenega Tiger templa, če se ne motim v Lum Sum Sai Yoku, v provinci  Kanchanaburi, za kar smo porabili nekaj več kot tri ure, vključno s kosilom nekje vmes. Vstop je bil dovoljen samo v dolgih hlačah, majicah z rokavi in ne razumem, če smem, glupih angležinj, ki se niso pozanimale o določenih pravilih/zahtevah. Ostale so zunaj, na žgočem soncu, s kopico kletvic na ustih.

tiger

Tajski menihi, budisti, naj bi našli tigrčke in jih pričeli vzgajati, vse skupaj pa je prerastlo v eno največjih atrakcij države, saj če se prav spomnim, prav vsakdo, ki se vrne s Tajske, ponosno pokaže fotke s tigri. Priznam, da so impresivne živali, na prvi točki smo se slikali s samo enim, na naslednji z mladičem na povodcu, za veliki finale pa se spustiš do dela, kjer je kup tigrov in se sprehodiš med njimi. A ni vse tako preprosto. Snameš očala in vse svetleče predmete, za roko te prime vodič in odpelje na tour. Njegov kompanjon vzame tvoj fotoaparat in te poslika s tigri, ki se v večini primerov, leno valjajo po tleh. Definitivno so zadrogirani in ne siti ter leni, kot so razložili v templu, saj dvomim, da bi tako vsak dan prenašali navdušene turiste, njihove fotoaparate in ves kvazi-blišč. Zanimivo, da je bilo tam kup prostovoljcev/popotnikov, ki so ostali v templu, se zaposlili in šetali turiste med tigri. The way of life.

Naš naslednji postanek, zadnji na izletu je bil The bridge on river Kwai oz. most na reki Kwai, ki sem ga prej poznal samo po uspešnem angleškem filmu iz leta ‘57, trailer TUKAJ.

kwai

Daljši sprehod po legendarnem mostu, sladoled in bus nazaj v BKK, kamor smo prispeli v večernih urah in kot sem že zapisal v prejšni objavi je bil tale izlet izvrsten deal.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.04.2011 - 09:46 - Kategorije: Potovanja -

Torek, 23.3.2010

Kot sem že navedel v prejšnji objavi, sva okoli 13.00 ure zapustila hotelski kompleks oz. čudovite bungalove, sawngthaew je bilo tisto prevozno sredstvo, ki naju je odpeljalo do pristanišča Bang Rak, kjer sva prestopila na trajekt. Ta je v slabi dve uri trajajoči vožnji prispel do celine, kjer so že čakali avtobusi in kmalu sva bila tudi na letališču v Surat Thaniju, kjer pa sva na let čakala tja do 18.00 ure. Spet se je najina pot združila s simpatično lealsko družbico Nok Air in enourni let je minil hitro, da še pojesti ni bilo časa in večerjo sva si lahko privoščila šele na letališču Don Muengu.

Še pred prihodom v BKK oz. BangKoK, sva pridobila informacije o stanju v mestu, se pravi prek mailov, novice iz Slovenije, kjer so v času najinega pohajkovanja po jugu države, odsvetovali potovanja na Tajsko, saj naj bi v protestih proti vladi že prihajalo do nasilja. Nekako se nisva dala prepričati, da je BangKoK nevarno mesto in zadovoljna z dotedanjim delom dopusta sva na letališču ležerno poiskala taxi, spet je naneslo na roza Toyoto, katero pa je vozil še en divji šofer in že smo iz ležernosti drveli proti vrvišču Tajske.

taxi

Tokratni, drugi prihod v mesto, ni bil takšen šok kot tisti prvi, pa tudi z orientacijo je bilo veliko bolj spodobno. Spet sva natovorjena z nahrbtniki odšla po glavni ulici Chakkra phong road do ulice Soi Rambuttri, kjer pa je bil najin hotel Rambuttri Village Inn že zaseden, zaradi česar sva se odločila za Sawasdee House hotel, ki je imel privlačen zunanji izgled, notranja veža pa je spodaj.

veza

Za nastanitev v standardni sobi s klimatsko napravo, ki je bila občutno prehajhna oz. pretesna, soba namreč, sva odštela 790 Bathov/ skoraj 18 eurov, kar je bilo čisto sprejemljivo, saj v tej betonski džungli nisva imela nekih želja po luksuzu.

Spet sva si po nastanitvi privoščila ulično večerjo, sprehod, pri katerem sva bila priča pretepu med prodajalci in dvema turistoma, pa seveda masažo itd.

Sreda, 24.3.2010

Naslednje jutro je bil na vrsti še en sadni zajtrk, pa sprehod do Chao Phraya reke, ki je v bližini, hkrati pa sva obiskala še določene agencije, z namenom vplačila kakšnega izleta, a sva vse skupaj prestavila na naslednji dan. Tokrat sva popustila pod prošnjami Tuk-tuk voznikov, za katere so nama že vsi odsvetovali vožnjo, saj nikoli ne dobiš kar želiš/plačaš.

tuk

Dobili so naju na foro, da je nekakšen tajski praznik in da za ceno 20 Bathov dobiva celodnevno vožnjo, kar sva sprejela, navsezadnje je to manj kot 50 centov. Tihi voznik naju je peljal kamor sva želela, pri tem pa je imel še svoje postanke oz. je zavil do krojača, ki te je pričakal že na ulici, povabil ,celega premeril, ko pa je le dojel, da ne bo sklenil posla nejevoljno pričel nekaj vpiti, čeprav sva mu ves čas govorila No,No, No, a je vztrajal. Bankok je v tem pogledu čisto drugačen kot ostali kraji kjer sva bila, saj se zdi, da je v tem mestu zbrana vsa ološ, prevaranti itd. Uglavnem, s takšnimi in drugačnimi postanki sva si uspela ogledati kar nekaj svetišč, ki jih je po celem mestu dovolj, Wat Intrawihan, še enega Big Buddho, na sliki spodaj,

wat

pa Wat Benchamabophit, ležečega Buddho

lezeci

od koder naju je vrli voznik odpeljal v Premmier sapphire factory oz. trgovino s plavimi safiri, kjer te mimogred nategnejo za dober posel, Wat Saket pa je bil naš zadnji skupni postanek.

saket

S templja na Zlati gori kot mu pravijo, od koder je čudovit razgled nad BangKoKom, sva se vrnila v bazo, najino uličico, kjer je bil že čas za večerjo, shopping po ulicah oz. pregovarjanja/barantanje s simpatičnimi trgovci, kjer pa se najde tudi nekaj očitnih prevarantov, ki mislijo, da so pojedli vso božjo pamet. Posle sva sklepala le s prijaznimi, s katerimi sva se pregovarjala o cenah tudi po pol ure, kot je bil primer z gospo, s potovalnimi kovčki, za katere sva oštela 3500 Bathov, torej okoli 80 eurov za dva velika, plastična potovalna kovčka, v katera je bilo potrebno zbasati vse nakupe, darila in spominke.

Zadovoljna z dnevom sva vplačala še celodnevni izlet, Floating market, Cobra Show, Tiger’s temple in Most na reki Kwai, za kar sva odštela 1000 Bathov, dobrih 22 eurov oz. 11 na osebo, kar je po mojem mnenju zelo dober deal.

Na prehrupnem Khao San roadu sva preživela preostanek večera, na prijetni terasici z live music sva popivala in pod seboj gledala množico mravljic, beri ljudi.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.04.2011 - 19:15 - Kategorije: Potovanja -

Sobota, 20.3.2011

Naslednje jutro, torej v soboto, sva si privoščila zajtrk in se podala na raziskovanje otoka,pri čemer sva seveda uporabljala skuter. Najprej sva se odpeljala do templja Velikega Bude oz. Big Budhe, kjer je bilo nekaj prodajalk suvenirjev, oz. lanenih/tradicionalnih srajic in ostalih ročno izdelanih stvari. Priznam, da je tempelj izgledal atraktivno, na robu obale, s čudovitim razgledom naokoli a kaj bi dolgovezil, spodaj je slika.

bigbudha

Sledilo je plavanje, pa vožnja proti vzhodni obali, kjer sta turistično razvpiti plaži Hat Chewang in Hat Lamai, ki meni osebno nista bili preveč všeč, preveč turistični, čeprav nikakor natrpani, a občutek na tej plaži je takšen kot na vsaki drugi. Zato sva se po krajših postanikih odpravila proti jugu, konkretno mimo mesteca Ban Tha Po, kjer se nahaja Wat Khunaram oz. mumificirani duhovnik. Ta naj bi zmeditiral do smrti in v takšnem položaju naj bi se ohranil do današnjega dne. Prav fascinantno, kot bi dejali v eni knjigi, je stati ob več desetletij ohranjenem truplu.

monk

Sledil je še ogled Namuang falls oz. slapov za katere sem mislil, da bodo veličastni, a gre za turistični nateg, malo višji slapič, ki se skrije pred večino lokalnih slapov, in čeprav lep, me je razočaral. Check it.

falls

A nič zato, izlet je bil dober, vreme super, veter v laseh, motor brezhiben in na poti proti bungalovu sva se ustavila še na nočni tržnici Chewang.

Nedelja, 21.3.2010

Naslednji dan sva sklenila, da ostaneva na otoku še kakšen dan, si poiščeva udobno sobo in ne seliva več kar pomeni, da odpade ogled Ko Phangana in otočka Ko Tao, ki sta v bližini oz. nad Ko Samuijem. Zapustila sva bungalov Samui Mermaid Resorta in v bližini našla Samui Home and Resort. Izjemni bungalovi, za 1300 Bathov oz. kar blizu 30 eurov, so bili dokončni/kraljevi izbor, samo jednom se živi, dva izjemna bazena obdana s cvetjem in bungalovi v katerih si se res počutil kraljevsko, so bili vredni tega denarja po nočitvah v takšnih in drugačnih sobah pa so bili prava osvežitev. Za kosilo v tem kompleksu sva plačala 240 Bathov, približno 5,5 eura, pri tem pa dobila dva piščanca, dve tunini solati, pijačo in sladici za povrh. Dan sva preležala ob bazenih v katerih sva se namakala in ležernost je po dnevih selitev in potovanj prav prijala, že naslednji dan pa sva bila spet v starih tirnicah, torej na motorju, po otoku gor in dol, levo – desno. Še praj sva se zvečer odšla v angleški pub Premier sports bar, kjer sva si v direktnem prenosu ogledala derbi med Manchester Unitedom in Liverpoolom, ob zmagi naših z 2-1, pa je bil večer še toliko lepši. Korejski turisti so častili ob navdušenju, da je zadel njihov Ji Sung Park, mladoletne prostitutke/spremljevalke so se hihitale in osvajale, karaoke so bile v polnem teku, Tiger beer pa je kar tekel, čeprav nisem ljubitelj piva.

Ponedeljek, 22.3.2010

Naslednji dan sva prevozila otok po dolgem in počez, Chewang, Lamai, Hua Thanon, Bang Kao, Thong Krut, Taling Ngam, Lipa Noi, Nathon Mae Nam itd, torej v smeri urinega kazalca okoli celotnega otoka, ki ima južni del še kot bi se čas ustavil nekje v 70-ih. Tipične tajske vasice, s precejšnim številom ubogih kolib, rajse/osamljene plaže, ki pa imajo to pomankljivost, da se voda spušča izredno počasi in lahko greš kilometer globoko pa ne moreš zaplavati ….

bangkao

Pozno popoldne in večer sva, utrujena od klatenja, preživela ob bazenu, zvečer pa še zadnjič odšla na večerno vožnjo z motorjem, vplačala karti za povratek z otoka do Surat Thanija, ki je zanimivo, stal več kot na otok. Prijazni tajec je povedal, da je to zato ker turisti lahko izbirajo ali bodo prišli na otok ali ne, z otoka pa morajo, slej ko prej. Dobra logika, ja, odštela sva 1000 Bathov/slabih 23 eurov za celotno pot od hotela do aviona in odšla v noč, pri čemer sva si privoščila še ulične palačinke, za katere je potrebno odšteti 40 Bathov, nekaj manj kot euro.

Torek, 23.3.2010

Po bujenju sva obiskala lokalno tržnico, kjer je sadje po res bagatelni ceni, napolnjena s svežimi vitamini pa sva dopoldne preživela v naselju ob enem od obeh bazenov, se nato hitro napakirala, privoščila še zadnji obrok na tem otoku, konkretno obilno kosilo in okoli 13.00 ure odšla naproti novi destinaciji.

Zemljevid otoka:

kosamui

Ko Samui je eden od treh glavnih otočkov nad Surat Thanijem, pri čemer sta druga dva še Ko Phangan in Ko Tao, in če je Ko Phangan znan predvsem po Full moon partyu oz. zabavah ob polni luni, Ko Tao pa kot potapljaški raj, je Ko Samui nekakšen tajski kompromis, kjer najdeš vsega po malo in menim, da z bivanjem na tem otoku ujameš večino thai-styla. Ima samo 51 kilometrov asfaltiranih cest, pri čemer je na najširši svoji točki širok 25 kilometrov, a to so že podatki dosegljivi na Wikipediji, tako da, do naslednjič le še filmič o lokalnem nogometnem klubu TUKAJ.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.04.2011 - 10:15 - Kategorije: Potovanja -

Petek, 19.3.2010

Že v Krabiju sva kupila/rezervirala vozovnici za pot, ki je zajemala potovanje s sawngthaewom, avtobusom in trajektom, za kar sva odštela 900 Bathov oz. dobrih 20 eurov.

Sawngthaew je nekakšen poltovarnjaček v katerega tajci zbašejo kopico ljudi in jih prepeljejo s točke A do točke B, v najinem primeru iz mesta Krabi, točneje izpred hotela do avtobusnega postajlišča, ki pa je bilo vse prej kot to. Za lažjo predstavo je spodaj slika tega prevoznega sredstva, ki je bilo na tokratnem potovanju prenatrpano in nekateri so morali na zadnjem delu celo stati.

sawngthaew

Sam prevoz je minil brez posebnosti, če se upošteva prevozno sredstvo s katerim smo se vozili, a po slabi urici smo prestopili na avtobus, s katerim smo krenili proti Surat Thaniju. V tem precej nezanimivem mestu, kolikor sem na hitro uspel videti, smo se ustavili na kosilu v precej neuglednem lokalčku, ki bi mu stežka dodelil ta naziv. Kuhinja in WC, ločena s slabih dva metra visokim zidom, ki ni segal do plošče, torej je bil prost pretok vonjav iz stranišč do kuhinje in obratno, v veži pa je bila nekakšna jedilnica oz. nekaj miz in stolov, verjetno ohranjenih še iz 2. svetovne vojne. A koliko para toliko muzike, so rekli včasih in kosilo za dve osebi je stalo 120 Bathov, torej dobra 2 eura. Nadaljevanje poti je minilo precej hitro, čeprav je trajalo že kar nekaj, konkretno od 11. ure, ko sva zapustila hotel, do 16. ure, ko vsa z avtobusa prestopila na trajekt, ki je po dveh urah plovbe prispel na Ko Samui.

kosamui

200 km vožnje po kopnem in po moji oceni 50 km po morju je bilo končno za nama, v lokalnem pristanišču Mae Nam pa so naju spret pričakali lokalci s svojimi ponudbami prenočišč, prevozov, znamenitosti in vsem kar paše zraven. Za 200 Bathov sva pred pristaniščem vstopila na/v še enega od famoznih sawngthaewov in krenila proti SZ delu otoka, točneje proti Bophutu oz. kraju, ki nama bo na poti všeč. Po vožnji mimo ne preveč zanimivega Bophuta, sva v Bang Raku potrkala šoferju, da sva pripravljena zapustiti družbico turistov in njegovo vozilo, že nekaj trenutkov kasneje pa sva ob glavni cesti, z nahrbtniki pred sabo, zrla po glavni ulici navzdol. V rahlem mraku, torej okoli 19.00 ure, sva vstopila v nekaj prenočišč, s katerimi pa nisva bila zadovoljna oz. so bila zasedena in navajena na luksuz hitrih najdb prenočišč, sva natovorjena z dvema nahrbtnikoma, sklenila, da je potreben nekoliko drugačen pristop. Spet sva si sposodila skuter, za katerega sva plačala 200 Bathov, dobre 4 eure, ga naložila z nahrbtniki in se zapeljala skozi mestece ter kmalu našla hotelček, ki je nudil sprejemljive bungalove.

Že v čisti temi sva na recepciji hotela Samui Mermaid Resord vplačala nočitev, 500 Bathov oz. dobrih 11 eurov in se nastanila v skromni sobici z rdečimi stanami, ki je na prospektu izgledala zelo atraktivno, a kot je bilo za pričakovati pri vplačilu oz. sami ceni, ni bilo prav vse tako rožnato. A zadovoljila je osnovne potrebe in večer sva izkoristila za večerjo z morskimi sadeži, konkretno kalamari, zrezkom morskega psa in tunino salato, za katero sva ob pijači skupaj plačala 440 Bathov oz. 10 eurov. Po krajši vožnji po mestu oz. njeni glavni ulici, obisku loklane pivnice v lasti ležernega angleža, ki je deževni Manchester zamenjal za Ko Samui, sva se okoli 2. ure zjutraj odpravila spat.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.04.2011 - 21:22 - Kategorije: Potovanja -

Četrtek, 18.3.2011

Okoli 12. ure sva s precej neuglednim minibusem kranila na pot v Krabi in po treh urah zanimivega potovanja, sva prispela do tega mesteca na ustju reke Krabi, ki se zliva v Andamansko morje. Krabi je s svojimi 25.000 prebivalci, simpatično mestece, v katerem sva uspela narediti kar nekaj lepih fotografij.

850 Bathov/dobrih 19 eurov sva odštela za sobo v Greenery Hotelu, ki je bil, tako kot je obljubila gostiteljica s Ko Lante, very nice. Torej slabih 20 eurov za nočitev dveh oseb, kar je bilo izvrstno, vsaj glede na razkošje oz. komfortnost hotela.

hotel

Sobica 407 v IV. nadstropju je bila simpatična, predvsem pa čista in tistih nekaj uric, ki sva prebila v njej je bilo povsem OK.

room

Najprej sva se sprehodila po mestu in kar nekaj težav sva imela, da sva našla primeren kraj za obrok oz. kosilo. V bližini mestne tržnice, sva si v gostilnici na vogalu, privoščila rižoto s piščancem, piščanca z gobami, sadni shake in vodo, za vse skupaj pa dala slabih 210 Bathov, kar je slabih 5 eurov. Manj ko je turistično mesto, boljše/ugodnejše so cene in sodeč po tem je Krabi zelo neturističen, kar dokazuje cena tega kosila, prav tako pa cena nočitev, ki je bila, kot sem že navedel 850 Bathov oz. slabih 20 eurov. Najem skuterja je bil spet 250 Bathov in kar nekakšna stalnica najinega potovanja, saj sva z njim prevozila večino mest oz. destinacij. Tudi Krabi ni bil izjema in ena od bolj zanimivih stvari pri raziskovanju tega mesta, so mi bili semaforji, ki so jih krasile velike opice, kot je razvidno iz spodaj objavljene fotografije.

monkeys

Spet sva v hotelski veži nabavila karte za naslednje potovanje, torej do otoka z imenom Ko Samui, za kar sva odštela 900 Bathov, okoli 20 eurov, nato pa se prepustila užitkom ob bencinskih hlapih. S skuterjem sva se odpeljala do 40 km oddaljenega Klong Muanga, kjer pa ni bilo več življenja, predvsem zaradi mraka, ki se je že spuščal in zaradi tega sva rajši poiskala night-market, ki ni nič posebnega, le da trgovanje poteka pod lučmi oz. v temni noči. V nadaljevanju večera sva kar nekaj časa porabila za iskanje lekarne, ki bi imela kramo z dovolj močnim faktorjem, saj sva predvidevala, da je ponudba tega na otokih še slabša. Ko sva jo našla, sva dokupila še pršilo proti komarjem, ki so bili v tem mestu še posebaj nadležni, a glede na bližino reke, to ni bilo nič čudnega. V bistvu je Krabi bolj ali manj dolgočasno mesto in ko razmišljam za nazaj se mi zdi, da sva po neprotrebnem zavila vanj in da je bil ta postanek čista izguba energije in časa. V kolikor bi kdo potoval iz Ko Lante oz. iz juga navzgor, gre lahko gladko mimo, proti otočju Ko Samui Ko Phangan in Ko Tao, kamor sva odrinila tudi midva, čeprav bi se verjetno tudi v tej okolici našlo kaj prijetnega.

map

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.04.2011 - 09:11 - Kategorije: Potovanja -

torek, 16.3.2010

Spet sva bila na trajektu, za potovanje s katerim, sva odštela 600 Bathov, torej dobrih 13 eurov za oba in teh 30 kilometrov vožnje sva izkoristila za izmenjavo vtisov, predlogov, nasvetov itd. Starejši angleški par, ki naj bi že večkrat po nekaj mesecev vandral po tajskem otočju je povedal, da je severni del, kjer bomo pristali veliko bolj turistično popolnjen, medtem ko greš bolj južno, manj je gneče in turistov. Že na samem trajektu je bilo kup pogodbenikov, ki so vabili v najrazličnejše hotele in odločila sva se za osrednji del otoka, torej Lante Yai. Mesto Klong Nin beach se nama je zazdelo kar primerno in že nekaj trenutkov po sestopu na otok, sva jo pičila z minibusom oz. poltovarnjakom. Prav nič kaj neugodno ni bilo sedeti na delu namenjenem za tovor, saj je imelo vozilo vgrajeni dve klopi, nekakšno tendo in v slabi uri vožnje sva se malo razgledala naokoli.

Ko Lanta je povsem muslimanski otok, dolg približno 30 km, širok pa nekje 6 km in po mojem mnenju, gre za najlepši otok, ki sva ga na tem potovanju obiskala. Poleg že omenjenih muslimanov je tu tudi polno, kot jih imenujejo morskih ciganov, prav tako pa sva ugotovila, da je na tem otoku stacioniran kar velik del tistih pravih popotnikov, ki živijo skupaj z lokalci in so nekašni novodobni hipiji.

V Klong Nin beachu sva pristala v hotelu z imenom Lanta Sea Front, za katerega sva odštela 1500 Bathov, torej slabih 35 eurov za oba in to je bil zadetek v polno. Prijazna, v tradiconalna muslimanska oblačila, vključno s pokrivalom za glavo, odeta gostiteljica nama je razkazala hotel, ki je spodaj na fotografiji in naju odpeljala v pritlično sobo, takšno kot na sliki.

hotel

V sobi sva se razkomotila in navdušeno ugotovila, da je tu zaenkrat vse OK, zaradi česar lahko ostaneva tudi kakšen dan dalj, saj so te vsakodnevne selitve kar naporne, predvsem pa se izgubi kar nekaj časa. Tuš v veliki in čisti kopalnici je poskrbel za osvežitev in ohladitev, saj sva po zaslugi tistega jutranjega sonca na trajektu med Phuketom in Ko Phi-Phi še vedno dobro čutila rahlo pordečelo kožo.

room

Čez cesto hotela je bila restavracija s kar precejšno ponudbo, okusno kosilo s pijačo za dva, pa je naneslo 480 Bathov oz. dobrih 10 eurov. Ker je bilo sonce premočno, midva pa sita, sva te opoldanske urice preživela v senci ob bazenu, ki je bil ravno pravšnji za namakanje/osveževanje, v poznih popoldanskih urah pa sva si v bližini hotela izposodila skuter. Vijoličasto, skoraj novo Yamaho, s slabih 1000 km prevoženega, točno takšno kot je spodaj na sliki, za katero je bilo potrebno odšteti 250 Bathov, dobrih 5 eurov na dan. Večerna vožnja oz. spoznavanje s skuterjem, ki bo v naslednjih dneh naredil kar nekaj kilometrov je bila čisti užitek in nekakšen osvežilni bonus.

skuter

Sreda, 17.3.2010

Naslednje jutro sva vstala navsezgodaj, si za 50 Bathov, torej približno en euro, privoščila osvežilni ananas, nato pa oddrvela po zahodni strani obale, navzdol proti jugu. Vsakih toliko sva se ustavila in na čudovitih peščenih obalah, obdanih z gozdom, kjer sva lenarila, se osvežila v morju in tako kar nekajkrat. Vmes sva si privoščila še Elephant trekking oz. jahanje slonov. Po spretnih pregovarjanjih sva se dogovorila za trekking, za kar sva odštela 800 Bathov, torej dobrih 18 eurov za oba in čeprav sem dvomil, da bo kakšen užitek oz. presežek, sem privolil, nekaj trenutkov kasneje pa smo se že, na hrbtu izkušenega slona, vzpenjali po pobočjih Ko Lante. Dejansko ni bilo vse skupaj nič posebnega, pozibavanje na hrbtu slona pa zlahka preskočite. V Nui bayu sva dobila izvrstne piščančje hrbte na žaru, s skodelicama sticky rica za 140 Bathov, torej sva se za dobre tri eure najedla oba in pot sva nadaljevala še južneje, do konca asfaltirane ceste. Popoldne sva se vrnila do hotela, a kmalu pot nadaljevala na drugo stran otoka, torej na vzdono obalo, ki ni toliko turistična oz. sploh ni. Pred spustom na vzhodni del otoka sva se ustavila na še enem Viev pointu, na zemljevidu piše Ban Je Lee, kjer so imeli prav tako odlične sadne shake in pot po vzhodni obali je bila takoj lažja, prijetnejša. V blagem vetriču, z očali na nosu in na simpatičnem mopedu sva se zapeljala do Lanta towna, ki je izgledal kot neko zapuščeno teksaško mesto, z eno samo ulico in precej neuglednimi stavbami. Ribiško mestece, kjer je nekaj trgovinic s spominki, ročnimi izdelki lokalcev, ciganov in hipijev, ki so se zlili z okoljem. Zapeljala sva se še do skrajnega jugo-vzhoda oz. ciganskih vasic, Hua Laem Villaga in predvsem Sang Kha Ou resorta, kjer vidiš v kakšni bedi živijo ljudje. Kar nekoliko s slabo vestjo sva se odpeljala nazaj do View pointa, si privoščila večerjo in sklenila, da naslednji dan zamenjava destinacijo, saj sva v precej mobilnem dnevu, raziskala že večji del otoka. Po večerji sva odšla še na severno stran otoka, kjer pa je bilo vse preveč turističnega vrveža, a la Phuket in po krajšem sprehodu med stojnicami in barčki, sva se vrnila v mirnejši Klong Nin, kjer je že vse spalo, pa čeprav je bila ura šele malo čez polnoč. Nightswimming v hotelskem bazenu je poskrbel za odlično počutje pred spancem in počitkom za vnovično selitev.

Četrtek, 18.3.2011

Naslednje jutro sva vrnila skuter, pri gostiteljici pa kupila karti za pot v Krabi, prijazno pa nama je še prek telefona rezervirala hotel, s katerim naj bi bila prav tako zadovoljna. Za pot sva odštela 500 Bathov oz. dobrih 11 eurov, ravno v tem času pa je brat gostiteljice pripeljal še čisto perilo, ki sva ga dala dan predtem prati, za 3 kg čistega perila pa sva odštela 150 Bathov, torej 50 Bathov, dober euro za kilogram in že vsa bila pripravljena za novo selitev. 

kolanta

Čudoviti otok, ki ga na potovanju po Tajski nikakor ne bi smeli izpustiti, sem opisal že v uvodnih stavkih te objave.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.04.2011 - 22:47 - Kategorije: Potovanja -

ponedeljek, 15.3.2010

Po bujenju okoli 6. ure, naju je ob 7h, pred vhodom v hotel pričakal minibus, ki je odpeljal na jugo-vzhodni del otoka oz. do pristanišča, od koder sva, ob 8.45 uri, pot nadaljevala s trajektom. V prijetnem jutru, obdanem z oblački, nas je večina potnikov dremala na palubi in okopani vetričem in blagim soncem smo prispeli pred obalo otoka z imenom Ko Phi-Phi. Ta ima nekakšno obliko črke H in na najožjem, recimo mu prečnem delu, je večina dogajanja oz. je center in večina prenočišč.

phiphi

Z morja otok izgleda čudovito in ko smo se pripeljali v pristan, so nas napadli turistični delavci, ki so ponujali približno iste oz. podobne pogoje za bivanje in v takšnem rahlo kaotičnem vzdušju, sva se na blef, odločila za enega, ki je na prospektu izgledal kot na spodnji sličici.  Phi-Phi Don Chukit resort.

don

Nosač je na voz nametal nahrbtnike ter nas odpeljal proti bungalovom, kjer naju je pripadla številka A29. Na zunaj je sinje modri bungalov izgledal še koliko toliko dober oz. podoben tem zgoraj/onem na brošuri, a njegova notranjost je bila porazna. Zelo osnovno pohištvo oz. slaba postelja in razmajana omara, mravlje po zanemarjenih stenah, zatohlost, skratka zelo osnovno bivališče, za katerega sva odštela kar 1700 Bathov, torej dobrih 38 eurov.

Po razočaranju nad bivališčem je namakanje v bližnjem morju prijalo ko otroku vožnja po toboganu in po krajši osvežitvi sva sklenila, da že naslednje jutro odrineva z otoka, na katerem sva mislila ostati vsaj en dan več. Na hitro sva si kupila ulično hrano, v eni od agencij pa vplačala Half day boat trip za katerega sva odštela 1000 Bathov, torej dobrih 22 eurov za oba. Ker je bila ura že 13 sva morala s hrano v rokah pohiteti v pristan oz.  pier od koder smo s tradicionalnim tajskim plovilom oz. long-tail boatom krenili na izlet.

Izlet je bil izvrsten. Najprej smo se ustavili na Monkey beachu, kot so plažo poimenovali zaradi opic, ki se potikajo po peščeni plaži in čakajo na navdušene turiste, da se slikajo z njimi, predvsem pa da jih nahranijo. Vodič oz. vozač čolna nas je opozoril, da so spretne tatice in naj bomo previdni, zaradi česar tatvinskegap odviga ni bilo. Sledilo je snorklanje v Shark pointu, kjer seveda ni bilo morskih psov, temveč kar nekaj lepih vrst rib, v nadaljevanju pa smo pot nadaljevali mimo jam vklesanih v strma pobočja otoka Phi-Phi Leh islanda. Če podrobneje pogledate spodnji zemljevid, boste na tem otočku videli uvalo Pileh, kjer smo si privoščili še eno rundo snorklanja, nato pa se peš podali na plažo. Preko lesenih lestev čez nekakšen prelaz iz skalovja do peščene ravnice, kjer je umiral tisti filmski skandinavec, pa do znamenite plaže. Film The Beach, v katerem je glavno vlogo odigral Leonardo Di Caprio je zreklamiral plažo imenovano Maya beach in jo predstavil širnemu svetu, nas, konkretno mene pa je vse skupaj razočaralo. Že, da je rajski otok, a pogled na presušeno plažo, ki je bila ravno v oseki ni bil preveč očarljiv oz. kot sem ga pričakoval, s fotografij kot je ta spodaj.

maya

Bad luck, domačini te pripeljejo do ene najlepših plaž na svetu, tebi pa se zaradi oseke zdi, da so te nategnili in da si na kašni zanemarjeni slovenski plaži, iz katere štrlijo takšni in drugačni kamni. Po enem večjih razočaranj tega potovanja smo se po isti poti kot smo prišli vrnili na naš long-tail boat, s katerim smo se nato zapeljali do vhoda na razvpito plažo in vsaj z morja je izgledala skladno s svojim renomejem. Zakrožili smo okoli celotnega otočka, nato pa se nekje na pol poti do izhodišča ustavili in z ugasnjenega čolna opazovali čudovit sončni zahod. Tajci dajo nekaj tudi na romantiko.

Pozna vrnitev v bungalov, tuširanje, večerja, večerni izhod, večerja, fire show, vendar pa mestece hitro ugasne oz. zaspi. Le kakšna ponudba za potapljanje, You don’t need licence, se zasliši in kmalu zavlada presenetljiva tišina. Popečena še od oblačnega jutra oz. tistega nežnega vetriča na trajektu, sva se ohladila z mrzlim tušem, kmalu zatem pa pod vtisom odličnega izleta zaspala.

Torek, 16.3.2010

Naslednje jutro sva odšla na hotelski zajtrk, ki je v slogu najinega bungalova, torej za odsvetovat, v kolikor lahko komu ponudim nasvet. Nepotešena oz. lačna sva se sprehodila po obali in si ogledala celoten kompleks tega Phi-Phi Don Chukit resorta, kjer na zunaj izgleda vse lepo in prav, tudi najin bungalov, pa bazen itd. Kar ne morem preboleti, da je bil tako neugleden in po daljšem sprehodu med low-budget bungalovi, ki so bili kot nekakšna komuna, hipijevska skupnost, sva bila za trenutek celo zadovoljna z najinim. Do vrha neke vzpetine nad naseljem nama ni uspelo priti, kar pomeni, da med tistih dobrih 1000 fotografij nimava takšne kot je tu čisto zgoraj, torej s pogledom na najožji del otoka.

Do poldneva sva zapustila bungalov in kupila karti za najino naslednjo destinacijo.

Še zemljevid naslovnega otoka, Ko Phi-Phi

phiphi

Ko Phi Phi je zadnja leta, predvsem zaradi uspešnega filma z Leonardom Di Capriom, verjetno ena najbolj zaželenih turističnih destinacij, njegova lega pa je približno 50 km južneje od svetovno znanega/prepoznavnega Phuketa. Velik je približno 8 x 3,5 kilometra, na njem pa naj bi bilo kar okoli 80% muslimanskega prebivalstva, ki je medse sprejelo še kopico popotnikov, ki so utaborjeni nekoliko bolj v središču otoka, v nekakšnih mini komunah.

  • Share/Bookmark