Priznam, da sem bolj z levim očesom spremljal košarko, kjer je že leta približno isto razmerje moči in tudi tokrat ni bilo večjih pretresov, po vnosu nogometnega zaostanka, pa je po tednu zamude, tukaj še malo Euro basketa.

Reprezentanca Španije, na katero sem tudi stavil in z njo seveda, nekaj malega zaslužil, s svojo zlato generacijo, v kateri so med drugimi Juan Carlos Navarro, Rudy Fernandez, Ricy Rubio, brata Gasol, Pau in Mark, ter zame eno od odkritij prvenstva, temnopolti Serge Ibaga, še vedno obvladuje evropsko košarkarsko sceno. Izgledalo je kot bi se sprehodili do naslova evropskega prvaka, še posebaj ker sem nekoliko bolj pozorno spremljal samo njihov finalni obračun z reprezentanco Francije.

Francozi več kot drugega mesta niso mogli osvojiti prav zaradi superiornosti špancev, a NBA igralci Joakim Noah, Nicolas Batum, Boris Diaw in seveda Tony Parker, podprti z evropskimi močmi so upravičili sloves močne in nadarjene ekipe.

Rusija s svojim superstarjem Andrejem Kirilenkom in igralci domačih klubov, je na koncu prilezla do tretjega mesta, v spominu pa je ostala tista srečna zmaga proti Sloveniji, za točko, v skupinskem delu tekmovanja.

Reprezentanca Makedonije je bila definitivno presenečenje turnirja, Ilievski in naturalizirani makedonec Bo McCalebb sta jih vodila kar do četrtega mesta, vendar mi še vedno ni jasno kako je američan, ki je zaslovel v beograjskem Partizanu, postal makedonec.

Domača, litvanska reprezentanca je precej nerealno, pričakovala več kot le peto mesto, ki so ga veterani Kaukenas, Jasikevičius, Songaila, Lavrinović, Javtokas in ostali osvojili prav v dvoboju s slovensko ekipo.

Reprezentanca Slovenije, je na čelu z odličnim srbskim strokovnjakom Božidarjem Maljkovićem in Erazmom Lorbkom, bratoma Dragić, Goranom in Zoranom, Smodišem, Lakovičem, Ožboltom, Begićem ter ostalimi, osvojila solidno šesto mesto, kar je verjetno manj kot smo vsi skupaj pričakovali, a mogoče smo bili, tako kot litovci nekoliko premalo realni. Nekako se mi zdi, da je ta generacija že vdana v usodo, da bodo tu nekje do šestega mesta kar ob malem godrnjanju košarkarskih navdušencev nato obvelja za realno uvrstitev oz. dobro predstavitev. Nekako se ne strinjam, kot tale sosed iz Borovnice, ki je postal instant zvezda in menim, da so te že tradiconalne uvrstitve, plod pomanjkanja višjih ambicij.

Vendar za Slovenijo so se zvrstile nekatere priznane košarkarske reprezentance kot so Grčija, Srbija, Turčija, pa Hrvaška, ki se ni prebila skozi skupinski del, kar je bila nacionalna sramota, da ne omenjam Italije, ki je sploh ni bilo na prvenstvu itd, kar daje temu šestemu mestu le neko vrednost, čeprav pri sebi vemo, da ni čisto tako in da smo spet želeli preveč in še enkrat več dobili premalo.

Po dolgem času sem spet nekaj denarja vložil na stavni listek ……

Evropsko prvenstvo v košarki v Litvi se je pričelo in tik pred prvimi tekmami sem položil 40 eurov na bodočega prvaka, po mojem mnenju reprezentanco Španije.

Kvota 1.90, dobitek 76 eurov

Tako kot vsako leto, je tu spet nekaj malega o evropski, elitni košarkarski ligi, konkretno Euroleague basketball tekmovanju in njenem Final four turnirju, ki je bil letos v Barceloni.

Najboljše štiri ekipe, grški Panathinaikos, italijanska Siena, izraelski Maccabi in španski Real Madrid, so oba polfinalna obračna odigrale v petek, ob 18. uri je Panathinaikos premagal Sieno, ob 21. uri pa je Maccabi odpihnil Real Madrid.

Panathinaikos – Siena 77-69  Na žalost, sem prvi del obračuna zamudil, vendar je bil drugi polčas, ko se je odločila tekma, dovolj, da sem spoznal kje je moč grške ekipe. Po moje je njihova največja prednost pred konkurenti na trenerskem mestu, saj srbski strokovnjak Željko Obradović, vleče šahovske poteze. Vsaka je skrbno načrtovana, dobro premišljena in kar je najpomembneje, redke so zgrešene. Človek vedno najde najboljšo potezo v pravem trenutku in tokrat je bilo to odkritje kapacitet Nicka Calethesa, ki je bil na koncu celo prvi strelec srečanja. Antonis Fotsis in Mike Batiste sta bila standardno dobra/odlična, s tem da je Batiste dosegal točke v tistih odločilnih trenutkih, medtem ko je bil zame, spet, najboljši izkušeni Dimitris Diamantidis, ki vse skupaj vodil, povezoval in bil kot pravimo podaljšana roka Obradovića. Siena, je imela to smolo, da je naletela, na verjetno najkvalitetnejšo ekipo tega turnirja in zaman so bili igralci kot; lanskoletno odkritje Bo McCalebb, litvanca Rimantas Kaukenas in Ksistof Lavrinovič, srb Milovan Raković, izkušeni grk Nikos Zizis, Malik Hairstone, neprepoznavni Shaun Stonerook in ostali. Grška ekipa je bila pač previsoka ovira in italijani so počakali pred finalom.

Maccabi – Real Madrid 82- 63 V drugem, večernem obračunu, je bila izraelska ekipa v rahli prednosti pred, v Barceloni precej nepriljubljenim Realom, ki pa je v drugem polčasu izgubil sapo in doživel gladek poraz. Robustni temnopolti grški reprezentant Sofoklis Schortsanitis, američana Chuck Eidson in Jeremy Pargo ter ostali, so bili v drugem polčasu, kot pove tudi rezultat, vsaj za klaso boljši, pri čemer so imeli poraženci le redke, ki so bili razpoloženi za igro. Hrvat Ante Tomić in Felipe Reyes sta bila premalo in izraelska ekipa je odšla v finale, španska pa v tolažilni obračun za tretje mesto.

V obračunu za tretje mesto sta se torej pomerila poraženca petkovih obračunov Real Madrid in Siena, pri čemer je italijanska ekipa dokazala, da je bila še kako vredna finala, a njihova pot je bila pač težja in v tolažilnem obračunu so se njeni igralci lahko znesli nad Realom. Ksistof Lavrinovič je bil nezaustavljiv, David Moss, Bo McCaleb, Nikos Zizis in ostali so prav tako dali svoj delež, zaradi česar je bilo moštvo na drugi strani brez možnosti. Skoraj celotno srečanje je Siena vodila in le po zaslugi odličnega Sergia Llulla je realov poraz ostal v nekih mejah normale, če se smem tako izraziti.

Veliki finale je pripadel ekipama, ki ju lani ni bilo na zaključnem turnirju. Panathinaikos vs. Maccabi.

Panathinaikos, ki je sezono 2008/09 postal prvak s postavo TUKAJ, je pred letošnjo sezono ostal brez srba Pekovića, Spanoulisa in Jasikeviciusa, zaradi česar so jih mnogi že pred začetkom odpisali, a grška ekipa na čelu z najuspešnejšim evropskim strokovnjakom je odšla do konca. V finalnem obračunu je bil izraelski Maccabi dober nasprotnik, a Dimitris Diamantidis je bil spet vrhunski, 16 točk, impresivnih 9 asistenc, 5 skokov in odlično vodenje igre skozi celotno srečanje, v katerem so svoje dodali še Mike Batiste, Drew Nicholas in predvsem južnoafričan Romain Sato s tremi trojkami v 3. četrtini, ko je grška ekipa ušla na dvoštevilčno prednost. Tokrat ni bilo občutnega prispevka Calathesa, a po zaslugi soigralcev tudi ni bil potreben in Maccabi je lahko samo še upal na morebitno utruditev zvezdnikov Panathinakiosa. Pri izraelski ekipi sta bila Chuck Eidson in Jeremy Pargoponovno odlična, David Blu, Guy Pnini ter Lior Eliyahu so bili tudi na visokem nivoju, vendar pa je orjaški Shortsanitis ostal limitiran na 4. točkah in po mojem mnenju je bil to eden od ključev dvoboja, kot pravijo. Panathinaikos je bil na koncu boljši za osem točk oz. je dobil z 78-70 in še petič postal najboljši v Evropi, medtem ko je njihov trener Željko Obradović še osmič postal vladar košarkarske Evrope. Petkrat mu je to uspelo s Panathinaikosom; 2011,2009,2007,2002 in 2000, predtem pa še Real Madridom ‘95, Badalono ‘94 in Partizanom ‘92.

V, po dolgem času, odlični evroligaški sezoni prebujene Union Olimpije, ki ji je novo domovanje oz. dvorana Stožice, dala neverjetnega zagona, je vidno vlogo odigral tudi njen trener Jure Zdovc.

Ta je s pomočjo klubskega vodstva sestavil kvalitetno ekipo, kjer imajo v nasprotju s prejšnimi sezonami tudi uspešne tujce, predvsem američane,  ki so v predhodnih letih, še kako, znali razočarati. Povratnik med zelene Aloysius Anagonye, Marque Perry, Kenny Gregory in predvsem Kevinn Pinkney so dobro temnopolto jedro, obdano z makedoncem Vladom Ilievskim, gruzijcem s slovenskim državljanstvom Vladimirjem Boiso, pravim gruzijcem Giorgi Shermadinijem, fincem Sasu Salinom, hrvatom Damirom Markoto, črnogorcem Suadom Šehovićem in domačimi Goranom Jagodnikom, Sašo Ožboltem, Klemnom Lorbkom, Dino Murićem ter Janom Španom. Vsi skupaj so ekipa, ki nas že nekaj mesecev navdušuje in ki je v skupini z Efes Pilsnom, AJ Milanom, Panathinaikosom, CSKA Moskvo in PE Valencijo suvereno napredovala v drugi del evropskega tekmovanja oz. Euroleague.

V uvodni tekmi drugega dela tekmovanja so se pomerili z italijansko Lottomatico iz Rima, katero je pred kratkim prevzel, slovenski strokovnjak Saša Filipovski, kar pa ni zadostovalo za uspeh nad slovenskim moštvom, čeprav je izgledalo kot da je Olimpija na hitro zbrana ekipa prijateljev, ki za zabavo teka za žogo. V obupni predstavi je gostujoči ekipi oz. Union Olimpiji spet uspel tesna končnica in euforija pred gostovanjem slovite Barcelone v Stožicah, je na vrhuncu.

Torej, Filipovskem, ki je bil ob pričetku sezone pomočnik srbskemu strokovnjaku Dušku Vujoševiću v CSKA Moskvi, ni uspelo in počasi prehajam na bistvo teksta oz. trenerje v Euroleague tekmovanju.

Za trenutek bi se zadržal še pri Vujoševiću, ki ga omenjajo kot morebitnega novega trenerja španske Unicaje, že naslednji trenutek pa bi naštel trenerska imena, ki so v letošnji drugi fazi tekmovanja oz. Top 16 Euroleage;  Jurij Zdovc, Sašo Filipovski, Dušana Ivković, Željko Obradovića, Svetislav Pešić,  Aleksandar Trifunović, Vlado Jovanović, Duško Ivanović, Velimir Perasović in Neven Spahija.

Ti so dokaz, da se najkvalitetnejša košarka igra in razvija na tem našem neutrudnem Balkanu, in recimo mu jugoslovanski blok je izstrelil nešteto košarkarskih zvezd in strokovnjakov, našteta imena pa so samo nadaljevanje tradicije in kvalitete. Olimpija, Cibona in Partizan so redni udeleženci najelitnejšega evropskega, klubskega, košarkarskega tekmovanja, nekateri drugi nekoliko manj, jadranska oz. NLB liga je eno najkvalitetnejših klubskim tekmovanj, slovensko reprezentanco pa je prevzel legendarni Božidar Maljković. In po rednih težavah reprezentance s trenerji, mislim da je končno prišel čas za najvišje uvrstitve, saj se je marsikaj  poklopilo.

Nova športna dvorana Stožice, ki je vrnila zanimanje širokih množic za košarko oz. so to storili reprezentantje z rednimi udeležbami na velikih prvenstvih, kandidatura in dobljeno vrhunsko tekmovanje v Sloveniji, novi reprezentančni selektor, navsezadnje tudi spet poletna Union Olimpija s svojimi nepričakovano dobrimi rezultati itd.

Dovolj bodi, pred enim od vrhuncev sezone, gostovanjem košarkašov Barcelone, kjer igrajo Jaka Laković, Erazem Lorbek, Kosta Perović, Gianluca Basile, Ricky Rubio, Fran Vazquez in ostali.

To, da bom/sem vse skupaj strnil v eni objavi še ne pomeni, da sem košarkarsko svetovno prvenstvo spremljal samo bežno, saj sem si celo prepogosto vzel čas zanj. Verjetno je ob vsem ostalem, recimo mu rednem življenskem ritmu, kar nekako zmanjkalo časa za sprotno objavljanje, da pa zadeva ne bi šla v pozabo je tu, na kratko, vse na enem mestu.

Prvenstvo v Turčiji je imelo v uvodni fazi štiri skupine oz. štiri prizorišča obračunov in sicer, Ankara, Izmir, Kayseri in Istanbul.

Skupina A; Kayseri 

Srbija, ki je imela kaznovana igralca Krstića in Teodosića, zaradi tistega pretepa v pripravljalni tekmi,  je bila kljub handicapu najuspešnejša reprezentanca te skupine, saj je premagala vse nasprotnike, razen Nemčije, kjer pa je šlo za klasično podcenjevanje. Argentina, ki je že leta v vrhu svetovne košarke je zasedla drugo mesto, Australija je v ne preveč močni skupini zasedla tretje mesto, najmočnejša afriška reprezentanca Angola pa četrto mesto. Brez uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja sta ostali oslabljena Nemčija in pa Jordanija.

Skupina B; Istanbul

Favoriti prvenstva Združene države Amerike so premagali vse nasprotnike, vključno s Slovenijo, ki je zasedla drugo mesto v skupini. No, Slovenija je z dobrimi igrami in zmagami nad konkurenti, razen seveda nad ZDA, ustvarila nekakšno euforijo, da bo tokrat za razliko od prejšnih let drugače oz. da je možen preboj v sam vrh svetovne košarke. Najprej je premagana Tunizija, sledil je tisti edini poraz z ZDA, v sosedskem obračunu smo še enkrat več premagali brate hrvate, pa zatem še presenetljivo dobre brazilce, za konec pa še rutinsko odpravili irance in se uvrstili v osmino finala. Brazilija je z odločilno zmago nad našimi južnimi sosedi osvojila tretje mesto, Hrvaška z zmagama nad slabimi tunizijci in iranci četrto, brez  usvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja pa sta ostala Iran, ki je v tretjem kolu premagal neposrednega konkurenta za nehvaležno peto mesto, reprezentanco Tunizije.

Skupina C; Ankara

Turčija je ob glasni podpori domačih navijačev premagala v tej prvi fazi vse nasprotnike in osvojila prvo mesto, druga je bila Rusija, ki je klonila samo proti domačinom, tretja je bila Grčija, katera je seveda izgubila s prvima dvema, četrto mesto pa je s samo eno zmago osvojila Kitajska, ki je bila statistično uspešnejša od konkurentov Portorika in Slonokoščene Obale, ki sta prav tako zbrali po eno zmago.

Skupina D; Izmir

Presenetljivo dobra Litva je s petimi zmagami brez poraza, zavzela prvo mesto v skupini, Španija brez Pau Gasola je izgubila z litvanci in francozi, vendar uspela priti do drugega mesta, Nova Zelandija se je z zmagami nad libanononci kanadčani in francozi presenetljivo uvrstila na tretje mesto, Francija pa je kljub nepričakovani zmagi nad španci in pa samo še zmagi nad kanadčani osvojila četrto mesto, Libanon je z zmago v prvem kolu nad kanadčani uspel priti do petega mesta, Kanada pa je brez zmage, eno od razočaranj prvenstva.

Osmina finala;

Srbija – Hrvaška V balkanskem, sosedskem obračunu, ki je za mnoge več kot samo športni obračun so zmagali srbi, ki so, čeprav je bil končni rezultat samo za točko razlike, dokaj suvereno izločili hrvate in mi popestrili dan v trgovskem centru, kjer sem uspel ujeti zadnjo četrtino.

Španija – Grčija Po pričakovanjih, so tudi španci le zaigrali nekoliko bolje oz. svojemu renomeju primerno in v mediteranskem derbiju izločili vedno dobre grke.

Turčija – Francija Seveda je domača reprezentanca izločila francoze, pri tem pa še enkrat več demonstrirala hitro in atraktivno igro, ter si nabila somozaupanje za naslednje obračune.

Slovenija – Australija Furiozna zmaga nad nebogljenim nasprotnikom, kjer zaradi rezultata oz. rezultatske razlike, večina tekme sploh ni gledala, temveč se je samo predajala euforiji, da gremo tokrat do konca.

ZDA – Angola Par, kjer ni potrebno izgubljati prostora in časa, saj so američani zmagali s kar 55. točkami razlike.

Rusija – Nova Zelandija Tudi ta obračun ni imel neke napetosti, saj je bila razlika v kvaliteti očitna in rusi so s pol moči izločili novozelandce.

Litva – Kitajska Pričakovana zmaga litvancev nad oslabljenimi kitajci, pri katerih je reprezentančna košarka očitno v manjšem zatonu.

Argentina – Brazilija Južnoameriški derbi v katerem so argentinci uspeli ohraniti dominanco na svojem kontinetu, čeprav so bili brazilci tokrat nevarno blizu uspeha, vsaj zame pa so najprijetnejše presenečenje. Legendarni brazilski, košarkarski ostrostrelec Oscar Schmidt je končno dobil primerne naslednike.

Četrtfinale;

Srbija – Španija Srbska reprezentanca je upravičila visoka pričakovanja in s hrabro, hitro in čvrsto igro ter izjemno trojko Miloša Teodosiča izločila aktualnega svetovnega in evropskega prvaka, reprezentanco Španije ter se ji hkrati maščevala za poraz v finalu evropskega prvenstva.

Turčija – Slovenija Tista zgoraj omenjena slovenska euforija je po solidnem pričetku tekme s turki, kmalu izginila in pred nami je bil še en boleč poraz ter podobna zgodba kot vsa leta poprej. Tudi tokrat ni bila vprašljiva kvaliteta temveč karakter in tega slovenski košarkarji očitno ne premorejo, saj se je še enkrat več ponovila tista stara zgodba oz. poraz v odločilni tekmi. Po dobrem začetku na prvenstvu, tako kot v tekmi, je bila končnica obupna in kot svetli točki bi izpostavil še enkrat izjemne navijače, ki so se že nekajkrat izkazali in pa zmago proti hrvatom, ki so postali kar naše redne stranke.

ZDA – Rusija V obračunu starih sovražnikov oz. bolje rečeno nasprotnikov/rivalov, so bili uspešnejši americanosi, ki po letih krize, želijo nazaj svetovni košarkarski primat, za kar imajo precej dobre možnosti. Homogena ekipa, kjer ni tistih največjih NBA superstarjev je z izjemnim Kevinom Durantom najresnejši kandidat za naslov svetovnega prvaka.

Litva – Argentina Čeprav gre za dve renomirani košarkarski reprezentanci, me je kar nekoliko presenetila precej lahka zmaga litvancev oz. nemoč argentincev, ki so se očitno preveč spraznili v južnoameriškem derbiju.

Polfinale:

ZDA – Litva Kljub solidnemu upiranju litvancev, ti niso imeli skoraj nikakršnih možnosti proti razpoloženim americanosom, ki so po letih zvezdniških ekip, ki niso prinesle željenih rezultatov, tokrat rajši sestavili kompaktnejšo ekipo,kjer izstopa Kevin Durant, kar jih je pripeljalo do željenega finala.

Turčija – Srbija Čeprav se je vedelo, da bodo nekatere sodniške odločitve v prid domači reprezentanci, pa me je razočaralo preočitno favoriziranje turkov, ki so predvsem po zaslugi sodniške ekipe prišli do zmage za eno točko.  Sodnik očitno sploh ni vedel, da obstaja tehnična napaka, ob vsem prerekanju z njim, prerivanju in udarcih vpričo njega, a ne omenjam očitnih prekrških turkov, kot je bilo v zadnji minuti nad Veličkovićem ob doseženem košu, kriterij definitivno ni bil niti približno podoben, za kar se lahko pogleda tisti domenvni peti prekršek Krstića, da ne omenjam tistega simuliranja 214 cm visokega Omer Asika, v končnici tekme, ki po prekršku ni mogel izvajati prostih metov, vendar za to ni bil kriv udarec po vratu/delno obrazu, daleč od očesa za katerega se je držal, temveč je bila zato kriva njegova statistika prostih metov 7/2 oz. 28 %, ko so turki za proste mete gladko dobili drugega igralca in še bi lahko našteval. Nekaj krivde je tudi na srbskih igralcih, ki so med samo igro naredili marskikatero neumnost, jezila pa me je tudi ta forsirana trojka, namesto da bi se odločili za varnejšo in sigurnejšo igro, a po bitki je lahko biti general, pravijo. Izkazalo se je, da je bilo zelo malo možnosti za zmago proti petim turkom in sodnikom, pa še to bi se kmalu zgodilo, če ne bi do ene že izgubljene žoge prišel Tunceri.

finale:

ZDA – Turčija Samega finala nisem gledal oz. nisem hotel gledati, saj mi je bilo čisto vseeno kdo bo zmagal, po koncu sem le preveril rezultat in začutil zadovoljstvo ob neuspehu goljufivih turkov, ki so jih njihovi oboževalci imenovali 12 velikanov. Sklepam, da v pošteni bitki niso imeli nekih resnih možnosti za zmago, saj je ZDA le prevelika velesila, da bi jo lahko okradli kot se je pripetilo turškim nasprotnikom v polfinalu. Chauncey Billups (Denver Nuggets), Kevin Durant in Russell Westbrook (Oklahoma City Thunder), Derrick Rose (Chichago Bulls) , Rudy Gay (Memphis Grizzlies), Andre Iguodala (Philadelphia 76ers), Danny Granger (Indiana Pacers), Stephen Curry (Golden State Warriors), Eric Gordon (Los Angeles Clippers), Kevin Love (Minnesota Timberwolves), Lamar Odom (Los Angeles Lakers) in Tyson Chandler (Dallas Mavericks) so pod vodstvom legendarnega trenerja Duka iz študentske košarkarske lige, Mika Krzyzewskega, z  81-64 premagali turke in pravici je bilo zadoščeno.

za konec …..

še nekaj malega o slovenski reprezentanci, ki je v relativno lahki skupini odigrala po pričakovanjih, torej premagala vse nasprotnike razen ZDA. Čeprav bodo nekateri poveličevali zmage nad hrvati, brazilci in nad australci v osmini finala, se mi zdi, da je bila le tista tekma s sosedi, edina prava. Tunizija in Iran sta po kakovosti daleč za slovensko reprezentanco, brazilci so bili precenjeni, saj razen nekaj posameznikov, še niso tista klasa. Avstralci so precej povprečna ekipa, ne glede na to, da so igrali v osmini finala, vse ostalo pa smo izgubili. Poraz proti turkom ni bil stvar kvalitete ampak karakterja, poguma, predrznosti, naslednja dva poraza pa sta bila, po pravici, pričakovana. Španija in Rusija sta bila tako kot Slovenija po porazu razočarani, ranljivi, a očitno so bili naši apetiti večji od njihovih, posledično tudi razočaranje večje in poraza sta bila neizogibna. Pa, da ne zaključim s tem sarkazmom, ampak z mnenjem, da me je slovenska košarkarska reprezentanca še enkrat več razočarala, alibi, da je bil cilj dosežen pa je samo izgovor za prikrivanje slabih rezultatov.

Po razburljivih polfinalnih obračunih zaključnega turnirja Euroleague, sta bile na vrsti še tekma za tretje mesto in pa veliki finale.

V tekmi za tretje mesto sta igrala petkova poraženca, CSKA Moskva in Partizan, na žalost pa si tekme nisem uspel ogledati, zato samo nekaj malega. CSKA je dobil prvo četrtino z rezultatom 25-20, v nadaljevanju pa do polčasa zadržal malo prednost, ki je po polovici tekme znašala  47-44. V drugem polčasu je Partizan zaigral še nekoliko bolje in tretja četrtina se je končala z rezultatom 61-62 za njih, do konca tekme pa sta ekipi, v izenačenem dvoboju, prišli z istim številom točk oz. 78. Torej je sledil podaljšek v katerem pa so bili uspešnejši košarkarji CSKA, ki so ga dobili z 12-10 oz. s skupnim rezultatom 90-88. Pri zmagovalcih, ki so s tem osvojili tretje mesto je bil daleč najbolj razpoložen Trajan Langdon, ki je dosegel 32 točk, sledili pa so mu Viktor Khryapa s 17, Ramunas Šiškauskas s 13, J.R Holden z 12, Andrey Vorontsevich z 10, Sasha Kaun in Nikita Kubranov pa sta dosegla po tri točke. Slovenski reprezentant Matjaž Smodiš v slabih petih minutah ni dosegel točk. Pri poražencih je bil najuspešnejši Lawrence Roberts, ki je dosegel 16 točk, za njim pa so se zvrstili še Dušan Kecman in Aleks Marić s po 15, Bo McCalebb in Jan Vesely s po 12, Aleksandar Rašić z 10, Petar Božič s 6 in Branislav Đekić z dvema točkama. Nekoliko grenak priokus za ekipo Partizana, ki je obe tekmi izgubila po podaljških, kar pove da so izjemno majhne razlike med moštvi …..

V velikem finalu sta se pomerila Barcelona in Olympiacos, ki sta se tudi lani pomerila v nedeljskem obračunu, le da takrat za tretje mesto.  Tudi tokrat, tako kot lani, je Barcelona gladko dobila in njihova zmaga ni v nobenem trenutku prišla pod vprašaj. Prva četrtina se končala z 28-19 za Barcelono, druga s še nekoliko večjo razliko 47-36, v tretji četrtini je španska ekipa še nekoliko povečala prednost; 64-50, tekmo pa zaključila z 18 točk prednosti oz. 86-68. Še enkrat več je bil pri Barceloni najuspšnejši Jan Carlos Navarro z 21. točkami, sledili pa so mu Pete Mickeal s 14, Ricky Rubio z 9, slovenski reprezentant Erazem Lorbek in Terence Morris s po 8, Boniface Ndong in Victor Sada s po 7, Fran Vazques in Gianluca Basile pa s po 6. Drugi slovenski reprezentant Jaka Lakovič je v končnici dobil priložnost za nekaj finalnih minut oz. 1.23 minute, njegova statistika pa je ostala prazna. Barcelona je s tem pričakovano postala Evropski prvak, pri tem pa so jih vzpodbujali, še vedno aktualni, evropski prvaki v nogometu, ki pa te lovorike ne bodo ubranili.

Pariz 2010; Barcelona, Olympiacos, CSKA Moskva, Partizan

Letošnji Euroleague basketball zaključni turnir oz. Final four se igra v Parizu, kjer so se skozi tekmovanje prebili Barcelona, CSKA Olyimpiacos in pa Partizan.

Trije udeleženci so isti kot lani in sicer Olyimpiacos, Barcelona in CSKA Moskva, namesto lanskega zmagovalca grškega Panathinaikosa pa je tu srbski oz. beograjski Partizan.

V prvem polfinalnem obračunu sta se pomerila Barcelona in CSKA Moskva, ki sta tudi lani tvorila polfinalni par in takrat je bil uspešnejši CSKA. Tudi tokrat je bolje kazalo ruski ekipi, ki je pričela tekmo bolje kot nasprotnik, a Barcelona jih je do konca prve četrtine ujela oz. prehitela, 12-11. V drugi četrtini je Barcelona nadaljevala z dobro igro in do konca polčasa naredila razliko 29-21, ter napovedala maščevanje za lanski poraz. V drugem polčasu je vseskozi držala prednost, čeprav z nekaj težavami, ob koncu tretje četrtine je bilo 47-41, a CSKA se nekako ni uspel čisto približati. V zadnji četrtini je ruska ekipa postala nekoliko nervozna in nekaj napadov poskušala z impovizacijo, na drugi strani pa je Barcelona ostala zbrana in Alley oop Frana Vazqueza, po lepi podaji Ricky Rubia, je kataloncem dal še dodatnih moči, prav tako pa so “oživeli” njihovi navijači. Trojka slovenskega reprezentanta Erazma Lorbeka je še dodatno podžgala atmosfero in tekma je bila kmalu zapečatena, saj je CSKA zgrešil vse posiljene mete, barcelonini navijači pa so lahko pričeli slaviti. Precej podobno pa je bilo tudi s strokovnim vodstvom, kjer je izstopal predsednik kluba, Joan Laporta, ki je ob igrišču, poskakoval od sreče in se veselil zmage. Končni rezultat je bil 64-54, pri zmagovalcih oz. Barceloni je bil najuspešnejši Fran Vazquez z 11. točkami, sledila sta mu Navarro in Ricky Rubio z 10, senegalec Ndong z 9, američan Mickael z 8. itd., pri poražencih oz. CSKA Moskvi pa je bil najuspešnejši litovec Šiškauskas z 19. točkami, sledijo pa mu američan Trajon Langdon z 12, Sasha Kaun z 9, JR.Holden s 7, Khryapa s 5 itd.

V drugem polfinalnem obračunu sta se pomerila Olyimpiacos in outsider Partizan, ki se je do zaključnega turnirja prebil prav preko aktualnega prvaka Panathinaikosa in če so izločili enega grškega velikana, so računali, da lahko tudi drugega. V tekmi, bratskega kluba crveno-belih, Olyimpiacosa in srpskega predstavnika Partizana, sem vseeno navijal za črno-bele, ki so začeli nekoliko bolje kot grška ekipa in prvo četrtino dobili z 2 razlike oz. 15-17. V nadaljevanju so se grški crveno-beli razigrali in zaostanek preobrnili v vodstvo, ki je ob polčasu znašalo 33-18. Tretja četrtina je bila v znaku Partizanovega lova za zaostankom in ob koncu te tretjine je bil rezultat poravnan na 52, nekoliko pa je zaskrbela poškodba/krč McCalebba, kateri pa je bil v nadaljevanju nared za tekmo. V zadnji četrtini je Partizan še dodal gas in bil stalno v rahli prednosti, čeprav je končnico, na rutino, bolje odigral Olyimpiacos. A ponovno se je od nekje dvignil Dule Kacman s svojo trojko za izenačenje na 65, pa McCalebb v hitrem nasprotnem napadu za vodstvo, za dve točki, a je v zadnjem Olyimpiacosovem napadu, po totalno zgrešenem metu Teodosića, spretno/srečno zadel Childress in svoji ekipi priboril podaljšek, saj Partizan nato ni znal izkoristiti zadnjih dveh sekund srečanja. V 5-minutnem podaljšku je izkušenejši in s psihološko prednostjo nabiti Olyimpiacos prišel do zmage, čeprav se je Partizan boril do zadnjih sekund. Pri zmagovalcih, torej Olyimpiacosu je bil najučinkoviteljši Kleiza, ki je prilezel kar do 19. točk, sledila sta mu je Teodosić in Childress s po 17. točkami, pa temnopolti orjak Schortsanitis z 11, Paoaloukas z 10 in Bourousis z 9 ter tremi odločilnimi skoki v napadu, v zadnji minuti podaljška. Pri poražencih oz. pri Partizanu je bil najučinkoviteljši američan McCalebb z 19. točkami, Aleks Marić s 17, čeh Jan Vesely s 13, Kecman z 11, Božić z 8, Rašić in američan Lawrence Roberts pa s po 5.

Torej, v nedeljo bomo spremljali obračun za 3. mesto med poražencema polfinal, CSKA Moskva in Partizanom …..

v finalu pa obračun med Barcelono in Olyimpiacosom

Čeprav sem takoj po odigranem finalu NLB lige med Partizanom in Cibono, ki so ga še drugič zapored dobili črno-beli, tokrat sredi Zagreba, po enem najbolj neverjetnih zaključkov, hotel objaviti ta zapis, mi ni uspelo ….. čas, čas, čas …. a upam, da je zadeva še dovolj sveža oziroma aktualna, torej za dodatek ne samo Finale NLB, temveč še ena zgodba o uspehu KK Partizana, kluba s primernim imenom za današnji dan, Dan upora proti okupatorju.

Lani, nekje v tem času, ko je KK Partizan še tretjič zapored osvojil, regionalno jadransko ligo oz. NLB ligo, kot se uradno imenuje, sem v TEJ OBJAVI  zapisal, da se stvari spreminjajo, le Partizan ostaja isti. 

No, isti kar se tiče osvajanja lovorik, saj so dominantni v domači, srbski ligi, v že omenjeni NLB ligi, kjer so osvojili še četrti zaporedni naslov, v elitni evropski Euroleage pa so izvedli pravi mali čudež in se uvrstili na Final four tekmovanje, o čemer bom še pisal ….

Seveda so pred sezono spet nekoliko spremenili igralski kader, predvsem so bili odmevni odhodi njihovih najboljših igralcev, a njihove zamenjave, ki so prišle precej tiho, so skupaj z ostalimi, nadaljevale z uspehi …..

No pa ostanimo pri igralskih menjavah oz. prihodih/odhodih. Pred/med sezono 2009/2010 so klub zapustili: Milenko Tepić (Panatinaikos), Stephane Lasme (Maccabi Tel Aviv), Novica Veličković (Real Madrid), Uroš Tripković (Juventud),  Čedomir Vitkovac (Budućnost), Žarko Rakočević (KK Bosna), Vukašin Aleksić (KK Radnički) in Dejan Milojević (konec kariere)

Namesto njih pa so prispeli Dušan Kecman (Panatinaikos), Branislav Đekić (FMP), Lester Mc Calebb (Mersin BB), Lawrence Roberts (Crvena zvezda/Indiana Pacers training squad), Stevan Milošević (Crvena zvezda), Aleksandar Marić (Granada), Aleksandar Mitrović (Mega) in Stefan Sinovec

Realno gledano je Partizan vstopil v to sezono močno oslabljen, a stari košarkarski lisjak Duško Vujošević, je še enkrat več iz svojega igralskega kadra izvlekel maksimum.

Še nekaj o Final four, zaključnem turnirju NLB lige, ki je letos potekal v Zagrebu. V sklepni del tekmovanja ene najbočnejših evropskih lig, kjer talenti rastejo kot gobe po dežju, se prinesel polfinalna obračuna domače/zagrebške Cibone z ljubljansko Olimpijo in pa srbskih predstavnikov Partizana s Hemofarmom. V prvem obračunu je Cibona nekoliko težje kot smo pričakovali, ugnala Olimpijo, ki se je s svojim obubožanim igralskim kadrom kar dobro upirala, v drugem obračunu pa je Partizan pričakovano odpravil Hemofarm, čeprav je ta prvakom znal povzročati težave.

V velikem finalu je vse kazalo na težko prigarano zmago Partizana, vendar je Cibona na krilih Marka Tomasa in Jamont Gordona le uspela priti do izenačenja in podaljškov, kjer je ponovno vse kazalo na zmago Partizana, a domača ekipa oz. Cibona je le uspela priti do preobrata in 0.6 sekunde pred koncem s trojko Bogdanovića povedla s 74-72. V dvorani je završalo, navijači so slavili zmago, pomočnika domačega trenrja in še nekateri so že uleteli na igrišče, še dobro da niso kot je v navadi že odstrigli mrežice, saj je sledil thriller. 0,6 sekunde oz. 6 desetink pred koncem, ko se je zadeva nekoliko umirila, a ne še povsem, je Partizan izvedel zadnji napad, žogo izpod svojega koša je prejel Dušan Kecman, ki jo preko skoraj celega igrišča vrgel in zadel ter Partizanu prinesel neverjetno zmago. 74-75. V trenutku ko je odločilna žoga uletela v koš, je večina domačih navijačev in strokovnega teama Cibone še na veliko slavila, prav tako nekateri igralci …. Koš in panika na igrišču, pričelo se je slavje Partizana oz. črno belih, domači pa so probali s pritiski na sodnike in zapisnikarsko klop, a odločitev je bila končna.

Partizan je ponovno zmagal in Lawrence Edward Roberts, Lester McCalebb, Aleksandar Marić, Dušan Kecman, Jan Vesely, Strahinja Milošević, Aleksandar Rašić,  Aleksandar Mitrović, Đekić Branislav, Slavko Vraneš , kapetan Petar Božić in Stefan Sinovec,  ki edini ni dobil priložnosti za igro, so se še enkrat več veselili …..

Ob trenutkih sreče je bil verjetno tudi pozabljen incident iz 24. minute srečanja, ko je bila tekma prekinjena zaradi napada domačih navijačev oz. skupine Bad blue boys, na mladi par, ki je navijal za Partizan in je v reševanju “svoje kože” stekel proti klopi Partizana oz. igrišča. Kasneje sta je na varno pospremila trener Partizana Duško Vujošević in pa predsednik kluba, legendarni Predrag Danilović, zaradi česar sta bila obmetavana z različnimi predmeti, zraven pa so poleteli tudi pljunki ….. Ni za pozabit …..

Naslednjega dne je sledila še uradna pritožba Cibone, a odločitev je ostala nespremenjena, koš Dušana Kecmana je obveljal in srbsko-hrvaška javnost se je še enkrat spomnila tiste, zdaj že legendarne trojke Aleksandra Đorđeviča, ki jo je dosegel na Evropskem prvenstvu ‘97 v Istambulu proti Hrvaški …. ostali pa kontroverzne zmage Partizana proti španski Barceloni, v letošnji Euroleague, a to je že tema za prihodnost, saj sta Partizan in Barcelona, poleg grškega Olyimpiacosa in ruskega CSKA Moskva, udeleženca final four turnirja, ki bo letos v Parizu.

KK Partizan, eno od največjih presenečenj evropske košarke, ki to lahko še nadgradi v Parizu in ena od najtrdnejših stalnic na naših, balkanskih prostorih ….. 

P.S.

še posnetek končnice z YouTube, za vse ki niste gledali, baje da na slovenskih programih ni bilo prenosa …..

izvrstna/simpatična komentatorja programa Sport arena, na katerem sem spremljal tekmo …..

Že popoldne so bile odigrane tekme za usvrstitve od 8. do 5. mesta ….

Ob 18.30 uri je sledil obračun za tretje mesto …. zvečer pa finale ….

tekma za tretje mesto;

GRČIJA – SLOVENIJA 57-56

Ponavadi so v obračunih za tretja mesta uspešnejši tisti, ki so manj razočarani ob neuspehu v polfinalu in tudi tokrat je bilo tako. Slovenska reprezentanca je bila še bolj izmučena kot večer prej, še bolj emocionalno izpražnjena in veliko bolj razočarana kot grška, ki je doživela gladek poraz. Grčija je Sloveniji nanesla še en poraz na evropskem tekmovanju in maščevanja za Španijo 2007 ni bilo. Temnopolti orjak Sofoklis Schortsanitis je dosegel kar 23 točk in ob Bourousisa je bilo to dovolj za zmago, saj so imeli ostali limit na 6 točk. Pri Sloveniji sta iz bledila izstopala samo Erazem Lorbek in Jaka Laković, ki pa nista bila dovolj za dosego bronaste medalje.

Finale;

ŠPANIJA – SRBIJA 85-63

Najkoristnejši igralec turnirja Pau Gasol in njegovi soigralci so štartali izvrstno in si že po prvi četrtini priigrali lepo prednost, 24-14. Do polčasa je ta narasla na 52-29 in Gasol, Rudy Fernandez, Juan Carlos Navarro, Ricky Rubio in ostali so zadevali kot se jim je zljubilo. Srbija je bila že na polčasu izgubljena in nadaljevanje je bilo samo še formalnost v kateri so priložnost dobili predvsem srbski rezervni igralci. Veličković, Tripković, Krstić niso bili dorasel nasprotnik in španska reprezentanca je zasluženo postala Evropski prvak, Srbija pa je kot presenečenje turnirja osvojila srebrno medaljo.

Najkoristnejši oz. najboljši igralec turnirja je postal izjemni Pau Gasol, v najboljši peterki prvenstva pa so še njegov soigralec Rudy Fernandez, grk Vasileios Spanoulis, srb Miloš Teodosić in pa slovenec Erazem Lorbek.

V zaključnih bojih na Eurobasketu 2009 so košarkaši odigrali oba polfinalna dvoboja ….

Španija je suvereno dobila Grčijo, Srbija pa po podalških Slovenijo.

ŠPANIJA – GRČIJA 82-64

Ponovna je bil glavni na igrišču Pau Gasol, ki je s pomočjo razigranih soigralcev, predvsem Fernandeza in Navarra, dokaj zlahka obračunal z grško ekipo, pri kateri je bil limit 11. Bourusis 11, Calathes 10, ostali pa 8 in manj, kar je veliko premalo, predvsem pa je bilo premalo Spanoulisa, kateri je dosegel samo 7 točk. Razigrana Španija je zlahka premagala Grčijo ter se zasluženo uvrstila v finale.

SRBIJA – SLOVENIJA 96-92

Zgodilo se je to kar sem pričakoval, Srbija je bila bolj sveža, spočita, čustveno manj izpražnjena … Slovenija pa utrujena od Hrvaške, brez dneva počitka, čustveno izpražnjena od ene največjih zmag … Tragik tekme, slovenski najboljši igralec Erazem Lorbek je pred koncem obračuna dobil 5 osebnih napak, od tega dve po lastni neumnosti in nato s klopi spremljal mučenje soigralcev proti nadahnjeni igri nasprotnika. Nekaj upanja je vnesel še veteran Goran Jagodnik, vendar Erazem Lorbek je nezameniv in Slovenija ni bila več konkurenčna, vse bolj pa se je poznala utrujenost in brezidejnost ostalih … Pri Srbiji sta navdušila oba centra Kosta Perović in Nenad Krstić, poglavje zase pa je bil Miloš Teodosić z 32 točkami in serijo trojk, ki so šele v podaljšku prinesle finale.

finale:

Španija – Srbija