Zapisal izmisljeni | 6.11.2011 - 11:55 - Kategorije: Aktualno, trenerji -

Neponovljivi škotski strokovnjak, Sir Alex Ferguson je na današnji dan, točno pred 25. leti, torej 6.11.1986 postal trener/manager Manchester Uniteda in kdo bi si mislil, da bo takrat relativno anonimni škot zdržal toliko časa, predvsem pa s klubom, osvojil toliko lovorik.

alex

Čestitke ob jubileju trenerju o katerem sem že pisal v tej objavi TUKAJ, kateremu so veliko čast izkazali tudi v klubu, namreč severna tribuna stadiona Old Trafforda, se od sedaj imenuje po njem, prihodnje leto pa bodo pred vhod postavili še njegov kip.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.08.2011 - 21:25 - Kategorije: trenerji -

Rubrika trenerji je po uvodnem zagonu, kar nekaj tednov mirovala in v sestavljanju raznih lestvic, sem prišel na idejo, da bi popisal tudi trenerje sezone 2010/11. Osredotočil sem se predvsem na novi rod, če se lahko tako reče/zapiše, ki je z manjšimi ekipami, tistimi iz ozadja, prišel v ospredje in na nek način zaznamoval predvsem državna prvenstva.

10. Mauricio Pochettino, 39, Espanyol špansko prvenstvo: 8. mesto, Europska tekmovanja: -

Drugi del sezone je uničil vsa pričakovanja o vrntvi v Evropska tekmovanja, kjer že dalj časa ni omembe vrednih rezultatov, katerih po pravici ni, niti v domačem prvenstvu, torej španski Primeri division. Za to je verjetno še najmanj kriv Pochettino, ki je večji del svoje igralne kariere odigral v manj znanem/premožnem klubu iz Barcelone, kjer je tako kot lani na trenerskem mestu, le nemočno opazoval odhode najkvalitetnejših igralcev. V zimskem prestopnem roku je ostal brez dveh pomembnih branilcev in zdrs z visokega tretjega mesta na lestvici je bil nezaustavljiv. Espanyol s Pochettinom na čelu, je še vedno so uspel izbojevati več kot solidno osmo mesto, vendar pa se njihova težava s prodajami za preživetje nadaljuje. V tem prestopnem roku je bil tako med drugimi že prodan Jose Maria Callejon, za katerega je Real Madrid odštel 5 milijonov eurov in navkljub očitnemu trenerskemu talentu argentinca Pochettina, bo z Espanyolom težko dosegel boljšo uvrstitev, medtem ko bi v kakšni perspektivnejši sredini znal zablesteti oz. doseči odmevnejši rezultat.

9. Robin Dutt, 46, Freiburg nemško prvenstvo: 9. mesto, Europska tekmovanja: -

Podobno kot v zgornji zgodbici o Pochettinu oz. Espanyolu je tudi moštvo Freiburga, precej bolje odigralo jesenski/zimski del sezone, vendar pa njihova težava niso bile prodaje temveč forma obstoječega igralskega kadra. Premalo število kvalitetnih igralcev a la Papiss Demba Cisse se je seveda utrudilo ob konstantnem igranju, za igralske rotacije ni bilo širine, kot pravimo in forma manjših ekip, med drugimi tudi Freiburga, je padla, eminentnejši, predvsem premožnejši konkurenti pa so svojo dvignili in deveto mesto je več kot soliden rezultat. Tudi sam sem jim pred sezono 2010/11 napovedal težak boj za obstanek in menim, da bi bila  ponovitev tega še en korak naprej, ki pa ga bo Freiburg moral narediti brez Robina Dutta. Ta je namreč kot nagrado za uspeh z malim klubom, dobil priložnost, v tej sezoni, voditi sloviti Bayer iz Leverkusena, kjer so mnogo višje uvrstitve kot je ta, neuspeh.  Bayer Leverkusen, kot je že znano, že dolga leta čaka na naslov nemškega prvaka, ki pa ga po mojem mnenju tudi letos ne more osvojiti, kljub trenerskim kvalitetam Dutta, saj je konkurenca enostavno premočna.

8. Thomas Tuchel, 37, Mainz nemško prvenstvo: 5. mesto, Europska tekmovanja: -

Zelo energičen in temperamenten trener, ki ima rad zelo tesne odnose z igralci, torej jih vodi kot nekakšen starejši brat ali dobri prijatelj, kar mu zaenkrat prinaša uspehe, še pomembneje pa da uspeva s takšnim vodenjem zadrževati oblast v slačilnici, kar je izredno težko. Ko je Mainz zabeležil začetnih sedem zmag v prvenstvu in izenačil rekord Bundeslige, so mnogi pričeli sanjati naslov državnega prvaka oz. vsaj udeležbo v elitni Ligi prvakov, zaradi česar je FSV Mainz 05 tudi na tem blogu dobil svojo objavo. A sledil je logičen pad, saj ekipa enostavno ni imela potrebne kvalitete za dolgotrajno nemško prvenstvo, kjer so vseeno uspeli izboritev udeležbo v Europa league 2011/11, točneje udeležbo v kvalifikacijah, kjer pa so presenetljivo izpadli. Izločil jih je romunski predstavnik Gaz metan, kar je vsekakor veliko razočaranje, a to zagotovo ne bo prineslo zamenjave na trenerskem mestu, kjer je mladi Tuchel praktično nezamenljiv, o čemer sem že pisal v tekstu iz povezave, ko mu je bil ponujen kar doživljenski podpis pogodbe.

7. Walter Mazzarri, 49, Napoli italijansko prvenstvo: 3. mesto, Europa league; šesnajstina finala

V Italiji je tako, da podobno kot igralci, tudi trenerji nekoliko kasneje dobivajo priložnost za dokazovanje oz. potrditev kvalitet, kot pa je to primer v Nemčiji, kjer so hrabri bundesligaši že zgoraj dobili dva mlada strokovnjaka. Walter Mazzarri je pred tremi sezoni še vodil praviloma samo drugoligaške ekipe, po nekaj solidnih sezonah s Sampdorio pa je prišel do priložnosti v Napoliju, kjer je v sodelovanju z vodstvom kluba sestavil precej dobro ekipo, ki na žalost v lanski sezoni ni prišla do odmevnejšega rezultata v Europa league. Je pa zato Mazzarri z Napolijem, kar je za napolitance verjetno pomembneje, dolgo časa bil bitko za vrh Seria A, beri italijanskega prvenstva, na koncu pa osvojil odlično tretje, kar mu je prineslo objavo na blogu in pa nastop v elitni Champions league, kjer jih ni bilo dolgih 21 let oz. od vladavine nogometnega genija Diega Maradone.

6. Unai Emery, 39, Valencia špansko prvenstvo: 3. mesto, Liga prvakov; osmina finala

Strokovnjak, ki je z Valencijo uspešno zaključil že tretjo sezono, kar pomeni, da je za gigantskima Realom in Barcelono, osvojil tretje mesto v Primeri division, kot se imenuje špansko prvenstvo in klubu spet zagotovil udeležbo v elitni Ligi prvakov, kjer se da kar dobro zaslužiti. Nasproti odličnih rezultatov mu stojijo dežurni kritiki, ki mu zamerijo preveč defanzivno in dolgočasno igro z nizom, za njih, nepotrebnih rotacij. Kakor da vsi skupaj pozabljajo, da je Unai Emery več kot uspešno tretje osvojil z ekipo, ki so jo predtem, predvsem zaradi finančnih problemov kluba, zapustili asi kot so David Villa, David Silva, Carlos Marchena in ostali. Več kot odličnih rezultatov in zaslužka pa jim z obstoječo zasedbo res ne more dati in po mojem mnenju vleče iz ekipe maksimum.

5. Domingos Paciencia, 42, Braga Portugalsko prvenstvo: 4. mesto, Europa league: finale

Če je po osvojenem drugem mestu v portugalskem prvenstvu, še sezono prej, obstajali dvomljivci in kritiki, ki so trdili, da gre za srečo, slučajnost in podobno, so se v prejšni sezoni lahko prepričali, da ni tako oz. da so v veliki zmoti. Domingos Paciencia je z Brago postal eno najprijetnejših presenečenj, že v kvalifikacijah za Europa league je nanizal Celtic in Sevillo, kasneje pa se v tekmovanju prebil kar do finala, kjer je moral priznati premoč še enega s te lestvice. Tudi on, tako kot večina trenerjev v manjših klubih, igro svoje ekipe bazira na defanzivnem stilu igre, jekleni disciplini in delavni etiki, saj je v takšnih sredinah praviloma pomankanje talenta oz. lucidnosti. Domingos Paciencia je z že omenjenimi uspehi oz. z drugim mestom v portugalskem prvenstvu, ki mu je prineslo nastopanje v Champions league, nato izpad v Europa league, kjer je prišel kar do finala in četrtim mestom v portugalskem prvenstvu očitno prepričal še zadnje dvomljivce in kritike, zagotovo pa vodstvo slovitega portugalskega kluba, Sportinga iz Lisbone, katerega bo vodil v tej sezoni in po odhodu Villas Boasa iz Porta poskušal prevzeti oblast v portugalskem nogometu.

4. Rudi Garcia, 47, Lille Francosko prvenstvo: 1. mesto, osvojen francoski pokal, Europa league, šesnajstina finala Pred pričetkom sezone je le malokdo verjel, da so sposobni doseči uspehe kot so jih, torej osvojiti francosko nacionalno prvenstvo in francosko pokalno tekmovanje, a varovanci Rudija Garcije so z njim na čelu postali eden od hitov sezone. Garcia in OSC Lille sta s skupnimi močmi uspela zgraditi respektabilno moštvo, navkljub konstantnim prodajam najboljših igralcev v bogatejše klube, a Hazard, Sow in Gervinho, ki je v tem času že prestopil v angleški Arsenal so bili dovolj za dominanco v francoskem nogometu. Garcijini nogometaši so igrali dopadljiv/gledljiv, hiter, tehnično dovršen in atraktiven nogomet zaradi česar so zasluženo pobrali lovorike v sezoni 2010/11, a vprašanje kaj prinaša prihodnost, saj so postali želja mnogih bogatejših klubov.

3. Massimiliano Allegri, 43, AC Milan Italijansko prvenstvo: 1. mesto, Liga prvakov, osmina finala

Po dolgih sedmih letih posta brez naslova državnega prvaka, je sloviti AC Milan končno prevzel primat v mestu, v nacionalnem prvenstvu in se zasluženo veselil 18 naslova državnega prvaka. A pred sezono so mnogi skeptično zmajevali z glavo ob omembi imena novega trenerja, saj Massimiliano Allegri ni bil preveč uveljavljen, po delu v nižjeligaših pa je od leta 2008, iz Cagliarija vlekel maksimum. A podobno kot Mazzarri v Napoliju je izkoristil ponujeno priložnost, takoj osvojil naslov italijanskega prvaka, ponižal sosedski Inter, kateremu je pred kratkim zadal še en udarec oz. ga premagal v Super pokalu, predvsem pa je uspel brzdati vse zvezdnike ekipe kar njegovim predhodnikom ni uspevalo preveč. Če sem že pri teh je treba omeniti, da je imel kot eden redkih na tej lestvici res dobro ekipo oz. izvrstne posameznike, ki pa jih je kot pravi vodja znal povesti na pot uspeha in verjamem, da so njegovi delodajalci navdušeni nad njim, predvsem italijanski premier Berlusconi, ki mu je v letu afer, Allegri prinesel vsaj nekaj veselja.

2. Jürgen Klopp, 43, Borussia Dortmund Nemško prvenstvo: 1. mesto, Europa league, izpad po skupinskem delu

Temperamentni nemški strokovnjak je skupaj s skupino mladeničev povsem očaral nogometno Evropo, saj so po mnenju mnogih eni redkih, ki igrajo vsaj približno atraktivno kot nedotakljiva Barcelona. Borussia Dortmund je s Kloppom na čelu povsem zasluženo osvojila naslov državnega prvaka in dominirala v nemškem prevenstvu, zaradi česar je že pred Novim letom dobila svojo objavo. A če se hočejo po letih osrednjosti vrniti na poti stare slave, morajo svojo vrednost dokazati tudi v evropskih nastopih, kjer so lani prehitro izpadli, a še vedno sumim, da so ta del žrtvovali za prvenstvo in zanimivo jih bo v tej sezoni gledati v elitni Ligi prvakov. Njihov potencial je namreč ogromen; Subotić, Hummels, Schmelzer, Groskreutz, Bender, Kagawa, Barrios in novi Messi kot mu pravijo Mario Gotze so imena, ki povprečnemu spremljevalcu nogometa ne povedo preveč, a verjamite gre za fenomenalne igralce, ki bi znali zaznamovati prihodnost, kakor tudi Jurgen Klopp, ki je primer modernega trenerja, torej odprt, blizu igralcem kot pravimo, ob tem pa resen, študioze in analitičen.

1. André Villas-Boas, 33, Porto Portugalsko prvenstvo: 1. mesto, osvojen portugalski pokal, osvojena Europa league

Obsolutni hit lanjske sezone, Porto in Andre Villas-Boas, ki pa je navkljub številnim primerjavam s slovitim Mourinhom, očitno človek povsem drugačnega temperamenta, vendar bi prav kmalu lahko dosegel/presegel svojega guruja, če smem. O njegovih neverjetnih dosežkih in karieri sem se razpisal že v objavi iz povezave, zato bi le dodal, da je prav neverjetno s kakšno lahkoto je vse to dosegel in po triumfu v Europa league je postalo jasno, da je FC Porto, ne glede na ime, zanj že premajhen. Angleški Chelsea ga je z rekordno odškodnino za trenerja odkupil od Porta in mu trasiral pot za morebitni presežek Mourinha, ki mu ni uspelo v London pripeljati naslova Lige prvakov, a jezni/užaljeni bivši delodajalci pravijo, da se je Villas-Boas ustrašil prav mourinhovega duha in nezmožnosti ponovitve zaporednih naslovov v Europa legaue in Ligi prvakov z istim klubom, beri Portom.

In vedno bo tako, trenerje bodo na eni strani oboževali, kmalu sovražili, jih ob prvih krizah in neuspehih odpuščali in pozabljali vse predhodne uspehe in zasluge. Prav zaradi tega je tu opomnik uspehov nekaterih strokovnjakov iz ozadja, ki nimajo toliko budžeta na razpolago kot njihovi kolegi v najelitnejših evropskih klubih.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.06.2011 - 23:33 - Kategorije: trenerji -

Že ko sta se na blogu znašla FC Porto in njihov strelec Falcao, sem razmišljal kam vriniti trenerja, a po dokončanju hvalospeva največjemu trenerju našega časa je uvedena rubrika trenerji.

Naslednji na vrsti je Andre Villas-Boas

avb

Luis Andre de Pina Cabral e Villas-Boas, kot se glasi njegovo polno ime, se je rodil 17.10.77 v Portu in pred trenerskim poslom ni bil nogometaš, kar je tako kot njegova leta, 33, prava redkost v današnjem sodobnem nogometu.

Mladeniča je v nogometni posel vpeljal Sir Bobby Robson, o katerem bom v tej rubriki pisal enkrat v prihodnosti, v času  od 1994. do 1996. ko je slavni angleški strokovnjak vodil prav Porto, s katerim je naš naslovni junak, v tej sezoni, rušil vse pred sabo.

Namreč, kot je že znano je takrat 16-letni fantič Andre, živel s svojo družino v istem stanovanjskem bloku kot slavni angleški trener, že omenjeni, na žalost že pokojni, Sir Bobby Robson. Mladenič, goreči navijač Porta je svojega slavnega soseda, nekajkrat pokritiziral oz. pokritiziral njegove odločitve pri vodenju ekipe, predvsem pa mu je sugeriral naj večkrat igra Domingos Paciencia, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi svoje pripombe vedno zelo dobro utemeljil in s tem pritegnilo pozornost angleža, ki ga niso motila mladeničeva leta. Ker je bil v zelo dobrih sosedskih odnosih z njegovo babico, sta se vedno pogosteje družila in vedno več pogovarjala o nogometu, dodaten plus pa je bilo mladeničevo delno angleško poreklo in zelo dobro poznavanje/govorenje angleškega jezika, zaradi česar je Andres prav kmalu postal angležev prevajalec, s čemer je, kot zna povedati, po zaslugi babice, dobival direktno znanje od najboljših.

Pod pokroviteljstvom Robsona in Porta se je mladenič hitro naučil trenerske obrti oz. pridobil potrebne trenerske licence in z 21. leti je že postal selektor, res da Britanskih deviških otokov, a nekje je treba začeti. Na tem mestu se je zadržal samo eno leto, saj ga je že naslednje, v svoj strokovni team, povabil, še en bivši Robsonov prevajalec, Jose Mourinho in takrat se še ni zavedal zgodovinskega trenutka, če se smem tako izraziti oz. usode podobne trenerske poti, ki bo v nadaljevanju zaznamovala njegovo kariero.

Uspešni Mourinho je še vedno mladega Villas-Boasa  imenoval za svojega pomočnika in uspešni dvojec je pričel z nizanjem izvrstnih rezultatov, že v debitantski sezoni dvojca, 2002/03 s Portom, je osvojeno domače prvenstvo, pokalno tekmovanje, portugalski Superpokal in Pokal UEFA. Že naslednje leto je ponovljen uspeh v domačem prvenstvu, namesto Pokala UEFA pa je osvojena kar elitna Liga prvakov 2003/04 in trenerski dvojec je z osvojitvijo vsega s Portom, premamil prebogati rus Roman Abramovich, lastnik angleškega Chelsea, TUKAJ pa je eden redkih javnih nastopov Villas-Boasa v novem klubu.

Jose Mourniho je s strani ruskega miljarderja, dobil nalogo, pripeljati njegov/angleški Chelsea v sam vrh nogometa, kar mu je tudi uspelo, a z obilno pomočjo pomočnika Andre Villas-Boasa, ki je bil zadolžen za spremljanje nasprotnikov oz. njihovo detaljno taktično analizo, primer priprave za Newcastle 2005, pri čemer je Villas-Boas kasneje razkril, da je bil Mourinho prav obseden z detalji in da je moral poznati/vedeti praktično vse. Pri tem sta Mourinho in Villas-Boas z angleškim klubom osvojila naslov državnega prvaka oz. Premier league, v sezoni 2004/05 in 2005/06, Community shield 2005, Ligaški pokal 2004/05 in 2006/07, ter FA Pokal 2006/07. A bogati rus si je želel predvsem uspeha v elitni Ligi prvakov, kjer pa dvojec ni uspel in predvsem zaradi tega je prišlo septembra 2007 do prekinitve sodelovanja, beri odpovedi Mourinhu in njegovi ekipi sodelavcev.

Že junija 2008 se je ekipa spet zbrala, tokrat v italijanskem Interu, kjer je lastnik Massimo Moratti, podobno kot v Angliji rus Abramovich, enega od glavnih ciljev postavil Ligo prvakov. A najprej sta v novem okolju osvojena italijanski Superpokal 2008 in italijansko prvenstvo 2008/09 in še predno je Inter naslednjo sezono ponovno osvojil italijansko prvenstvo, tokrat italijansko pokalno tekmovanje in toliko željeno Ligo prvakov, je Andres Villas-Boas zapustil Inter. Mourinho je razumel njegovo potrebo po samostojnem delu in ko se je ponudil posel trenerja, bolj ali ne povprečnega portugalskega prvoligaša z imenom Academica de Coimbra, se je Villas razšel s svojimprijateljem/sodelavcem.

Njegova nova ekipa je bila ob prevzemu, na dnu lestvice brez zmage, pod vodstvom Villas-Boasa pa je sezono končala na odličnem 11. mestu, s kar 10 točkami naskoka nad tistimi, ki so potonili v drugo ligo in Academica, predvsem pa njen trener so bili hit prvenstva. A ne zaradi omenjenega 11. mesta, temveč zaradi dopadljive in atraktivne igre, ki jo je forsiral mladi strokovnjak in vse skupaj ni bilo neopaženo pri najeminentnejših portugalskih klubih in čeprav se ga je povezovalo s Sportingom, je 4.junija predstavljen kot novi trener Porta, torej kluba za kateri je navijal v mladosti in kjer je tudi že deloval, a kot prevajalec angleža Robsona, podobno kot takrat že razvpiti Jose Mourinho.

Kar precej skeptikov je bilo ob njegovi predstavitvi, da tako malo znan in predvsem premlad stokovnjak dobi v roke veličino kot je Porto in prevladovalo je mnenje, da bo Porto, spet, ostal brez lovorik, kar pa se je izkazalo za ogromno zmoto. Andres Villas-Boas je bil samo leto kasneje idol prav vseh navijačev Porta, eden najbolj iskanih trenerjev na svetu in predvsem osvajalec, najprej , Superpokala 2010, nato še domačega/portugalskega prvenstva 2009/10, kjer v celi sezoni ni izgubil niti ene tekme, pokalnega tekmovanja in Europa league 2010/11, naslednice Pokala UEFA, kjer je bil na nasprotni strani na trenerskem mestu Domingos Paciencia, tisti za katerega je prigovarjal Robsonu z uvoda tega teksta.

Sanjska sezona za Villas-Boasa, ki je postal s 33. leti tretji najmlajši trener, ki mu je uspelo osvojiti naslov državnega prvaka, s kar 27. zmagami in samo tremi remiji, kar je prineslo rekordnih 84 točk, z nizom 16. zaporednih prvenstvenih zmag in največjo razliko pred drugouvrščenim, kar 21 točk itd.

Ta, nekoliko daljši vpogled v trenersko karijero Villas-Boasa sugerira veliko podobnost z Jose Mourinhom in čeprav je  The Special One, kot se je nekoč poimenoval Mourinho, pustil pečat na karieri Villas-Boasa, ta ne mara preveč takšnih primerjav, z recimo mu mentorjem.

Pozabaval bi se še temi podobnostmi, še prej pa omenil eno bistveno razliko, to pa je, skromnost Anreas Villas-Boasa, ki ob samovšečnosti Mourinha, pride še bolj do izraza. Villas-Boas rad poudari, da je še daleč od mentorja, ki je za razliko od njega osvojil precej več oz. dve Lige prvakov, Pokal UEFA, šest naslovov državnih prvakov s tremi različite moštvi, šest pokalnih tekmovanj in dva Superpokala. Poleg tega ga je UEFA že dvakrat izbrala za trenerja leta, isto, torej trener leta pa je postal še na Portugalskem, v Angliji in v Italiji.

Andre Villas-Boas se je kalil pod vodstvom Josea Mourinha, vendar pa je tudi samo postal vodja, zgradil svoj stil, ne  glede na vse podobnosti, ki se jih bom dotaknil. Precej podobno kot je angleški strokovnjak sir Bobby Robson odkril Mourinha v Sportingu in ga odpeljal s seboj v Porto in nato Barcelono, je odkril tudi Villas-Boasa, ki pa ga je v Porto, Chelsea in Inter odpeljal Mourinho. Oba sta svoje trenrske poti pričela zahvaljujoč poznavanju angleškega jezika in strasti do nogometa ter ponižnega učenja vseh njegovih skrivnosti, obenem pa sta bila oba tudi brez konkretne nogometne podlage oz. nista nikoli ustvarila omembe vredne kariere nogometaša. Prav tako sta oba najprej delala kot prevajalca, kasneje pa napredovala do pomočnikov specializiranih za preučevanje nasprotnikov in njihove statistke ter vseh možnih podrobnostih. Medtem ko se je Mourinho tega navadil v Barceloni kot pomočnik Van Gaala, kjer je za vsakega nasprotnika sestavil izčrpen dosje in to navado obdržal in jo še izpilil v samostojni trenerski karieri, je Villas-Boas za Mourinha proučeval nasprotnike in montiral DVD posnetke, za vsakega njunega igralca je namreč sestavil poseben DVD, z vsemi možnimi podrobnostmi in značilnostmi njegovega direktnega rivala na zelenici, torej za golmana o napadalcih in šuterjih, izvajanjih akcij iz prekinitev itd, za branilce gibanja napadalcev, s katero nogo so boljši strelci, v katero stran rajši preigravajo, za zvezno vrsto o konkurentih zvezne vrste, za napadalce z detalji branilcev in njihovih odlik in slabosti, prav tako golmanovih posebnosti itd. Celo psihološke profile na temelju iger in navad s treningov je sestavil. Oba sta se v določenem trenutku ustavila kot pomočnika in pričela s samostojnim delom, Mourinho 2002, ko ni šel za Robsonom v Newcastle, Villas-Boas pa ko je po prvi sezoni v Interu odšel nazaj v domovino, kjer sta oba prve uspehe in lovorike požela v Portu. Mourinho je postal prvak s samo dvema porazoma, Villas-Boas celo brez poraza, v evropskem tekmovanju Pokalu UEFA oz. Europa league sta prav tako navdušila in osvojila tekmovanje, Mourinho in najboljši strelec Derlei, Villas-Boas in strelec Falcao. Mourinho je v svoji prvi sezoni dosegel 77% uspešnost, Villas-Boas pa kar 83% in jasno, da tudi Porto s takšnima stokovnjakoma rušil vse pred sabo, še pred tem je mladi Mourinho opozoril nase v Uniao de Leiriji, še mlajši Villas-Boas pa v že omenjeni Academici. Po uspehih s Portom, kjer sta bila finalna obračuna ena lažjih, z Mourinhom proti Celticu, z Villas-Boasu proti Bragi, prvi s trikotnikom Deco-Derlei-Carlos Alberto, drugi pa s Hulk-Falcao-Varela, sta oba postala velika želja in tudi lastnika angleškega Chelsea, Romana Abramovicha.

In če je Mourinho po Pokalu UEFA s Portom osvojil še Ligo prvakov, predno je odšel za Abramovichevim denarjem v Anglijo, je ta, Roman Abramovich namreč, Villas-Boasa premamil že po prvi sezoni in Europa pokalu, zaradi česar se poraja vprašanje kaj naprej?

 

Villas-Boas je mlad strokovnjak, ki je že izjavil, da načrtuje biti v vrhunskem nogometu samo okoli 10 let, saj meni, da je to prestresno delo in da bi zaradi ohranitve svojega zdravja in predvsem možnosti uživanja življenja kot relativno mlad, ne glede na takratne uspehe, rad zapustil vse skupaj, v kar pa kar malo dvomim. Nogomet je kot droga in težko ga je kar zapustit, še posebaj vrhunskega, bi rekel.

In prva leta od načrtovanih 10, bo po Portu, namenil abramovichovem klubu, kjer je že delal od 2004 do 2008 kot pomočnik Mourinha in Liverpool, predvsem pa Roma, Juventus in Inter bodo morali počakati na neke boljše čase, kot se reče.

Mediji pravijo, da je Villas-Boas od Porta odkupil svojo pogodbo oz. plačal odškodnino za prestop, kar lahko beremo, da je ruski miljarder Roman Abramovich/klub Chelsea odkupil njegovo svobodo za kar 15 milijonov eurov kar je verjetno edinstveni primer na svetu, kar pa ne preseneča saj je tudi Andre Villas-Boas edinstven, ne glede na podobnosti z mentorjem Mourinhom in na naziv tega, The special one.

 

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.06.2011 - 02:44 - Kategorije: trenerji -

Eden od glavnih razlogov zakaj sem uvedel novo rubriko z imenom Trenerji, je Sir Alex Ferguson, ki ga, tako kot nobenega trenerja o katerem sem se včasih želel razpisati,  nekako ni bilo smiselno tlačiti v rubriko Nogometaši.

Torej začenjam, z največjim nogometnim strokovnjakom našega časa, šele kasneje pa na vrsto pridejo aktualni portugalci in ostali.

Sir Alex Ferguson

alex

Alexander Chapman Ferguson, kot se glasi njegovo polno ime, se je rodil daljnega 31.12.1941 v škotskem Glasgowu, točneje Govanu, ki je približno 4 km zahodno od središčnega dela glavnega mesta Škotske. Šolske dneve je preživljal ob nogometu, pri čemer je navijal za Glasgow Rangerse, od 1957 do ‘60 pa igral za amatersko moštvo Queens Parka, kjer kljub petnajstim golom v 31-ih srečanjih ni bilo dovolj za prvo enajsterico in nezadovoljni mladenič se je podal na nesigurno pot profesionalnega nogometaša. Naslednja štiri leta je bil njegov klub St. Johnstone, kjer s približno podobnim strelskim učinkom, 37/19, prav tako ni uspel izboriti mesta standardnega igralca, konkretno napadalca, čeprav je proti svojemu Glasgow Rangersu dosegel kar tri gole in bil najzaslužnejši za eno nabolj presenetljivih zmag. Zato je leta 1964 prestopil v Dunfermline Athletic, v katerem je ostal do ‘67, v tem času pa igral svoj najboljši nogomet, kot pravimo in v 89-ih nastopih dosegel kar 66 zadetkov, s tem da si je v sezoni 1965–66, z 51. doseženimi goli delil prvo mesto lestvice strelcev in če bi bili takrat današnji pogoji, bi se kaj lahko znašel na tem blogu. A šalo na stran, bi rekli, 1967 je Alex Ferguson, po zaslugi odličnih partij in strelske forme, v rekordnem transferju med dvema škotskima kluboma, konkretno za 65.000 funtov, končno prispel v klub svojega otroštva, Glasgow Rangers, kjer je v dveh sezonah in 41-ih nastopih dosegel solidnih 25 zadetkov, zaradi česar je ’69. nadaljeval z rednim menjavanjem klubov in odšel v Falkirk. Eden od razlogov za zapustitev kluba je bil spor zaradi poraza v finalu škotskega pokala ‘68/69, kjer je bil po srečanju označen za enega od glavnih krivcev za katastrofalnih 4-0, zaradi česa je bil celo degradiran v rezervno moštvo in besni Alex, ki je to vrlino, konkretno bes, v naslednjih letih pripeljal do perfekcije, je baje tolažilno medaljo vrgel v smeti in si poiskal nov klub. Kot sem že zapisal je ‘69. prestopil v bližnji Falkirk, mestece med Glasgowom in Edinburghom, saj naj si njegova soproga Cathy ne bi želela selitve v Anglijo, kjer ga je želel priznani Nottingham Forrest. Tu je sočasno z igranjem pričel tudi s treniranjem moštva, ko pa je moštvo kupilo trenerja in Fergusona zadolžilo le še za igranje oz. gole, je ta užaljeno zahteval transfer in tako je ‘73. zaigral še za svoj zadnji klub Ayr United, kjer je 1974. tudi zaključil svojo kariero nogometaša.

A kot verjetno veste že vsi, razlog za objavo o njem ni v njegovi kar solidni igralski karieri, v kateri je, v 317-ih odigranih srečanjih dosegel več kot solidnih 170 zadetkov, kar pomeni, da le ni imel tako slabo kariero nogometaša, kot jo želijo nekateri prestaviti, le trenerska je tista, ki je vse skupaj, razumljivo, zasenčila.

Alex Ferguson je občutil vodenje ekipe že kot trener-igralec v škotskem Falkirku, kakor je že navedeno v zgornjih vrsticah, svoj pravi trenerski debi pa je doživel 1974, takoj po koncu nogometne kariere, v lokalnem East Stirlnigshiru, kjer je na trenerskem mestu zdržal samo 117 dni, v tem času pa predstavil svoj, kasneje legendarni, način vodenja ekipe, v katerem je glavna disciplina oz. njegova beseda. In ko sem že pri besedah, njegov takratni igralec je veliko let kasneje povedal, da je bil, takrat 32-letni Ferguson, že od samega začetka frightening bastard, edini človek na svetu katerega se je bal in ki je baje nekega svojega igralca kaznoval, ker ga je z avtom prehitel na cesti. A takšen pristop je prinesel takojšnje sadove, klub je nanizal nekaj odličnih rezultatov, kar je prvi prepoznal, veliko bolj priznani St. Mirren oz. njihovo vodstvo in začela se je pot navzgor, ki ji še danes ni konca.

V obdobju od ‘74 do ‘78 je Alex Ferguson ekipo St. Mirrena povzdignil iz osrednjega tretjeligaša do drugoligaškega prvaka ‘76/77, ob tem pa je ustvaril še kopico izjemnih mladih nogometašev, ki jim je izplačeval neautorizirane nagrade, zaradi česar je spet prišel v spor z vodstvom kluba in takratni predsednik kluba Willie Todd je postal in ostal edini človek, ki je s trenerskega mesta odpustil velikega Fergusona.

A ozadje razhoda naj bi bil interes prvoligaša Aberdeena, v katerega je poleti ‘78 tudi prestopil, vendar pa so bili tukaj začetki nekoliko težji kot v prejšnih dveh klubih. Po nekaj razočaranjih, predvsem v pokalnih tekmovanjih pa jim je v sezoni 1979/80 uspelo osvojiti kar naslov državnih prvakov, s tem prekiniti 15-letno dominanco glasgowskih velikanov, Glasgow Rangersov in Celtica, Gordon Strachana pa ustoličiti kot najboljšega igralca lige. Kasneje je izjavil, da so mu šele takrat igralci, nekateri stari približno kot on, zares začeli verjeti in zdužena celota je v naslednjih letih nanizala nekaj izjemnih rezultatov, glede na predhodni in kasnejši sloves kluba. Državno prvenstvo so osvojili še v zaporednih sezonah sezonah ‘83/84 in ‘84/85, Škotski pokal ‘81/82, ‘82/83, ‘83/84 in pa ‘85/86 ter Ligaški pokal ‘85/86. Še večje presenečenje pa so bili v evropskih nastopih, kjer so v sezoni ‘82/83 doživeli vrhunec v Pokalu pokalnih zmagovalcev, ko so v velikem finalu z 2-1 premagali favorizirani Real Madrid, nato pa še osvojili evropski Super pokal ‘83, v katerem so bili v dveh obračunih, z 0-0 in 2-0, boljši od nemškega Hamburger SV.

A apetiti velikega Fergusona so bili veliko večji kot zmožnosti malega škotskega Aberdeena in svojim delodajalcem je večkrat nakazal, da bo kmalu poiskal sredino, ki bo odgovarjala tem njegovim apetitom, pri tem zavrnil angleški Wolverhampton, še preden pa je našel pravi klub, je začasno prevzel škotsko reprezentanco, saj je dotedanji selektor John Jock Stein, 10.9.85, ob koncu kvalifikacijskega srečanja Škotske in Walesa, ki je njegovi reprezentanci zagotovil dodatne kvalifikacije z Australijo, za uvrstitev na Svetovno prvenstvo ‘86 v Mehiki, nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. Začasni selektor Ferguson z reprezentanco Škotske na omenjenem prvenstvu ni uspel napraviti vidnejšega rezultata, v skupini D pa je v konkurenci Danske, Zahodne Nemčije in Urugvaja, v skupinskem delu zasedel zadnje/četrto mesto in že 15. junija ‘86 je odstopil z mesta selektorja.

Nadaljevanje zgodbe bi bilo zlahka drugače, če ne bi bilo dobrega večletnega Fergusonovega prijatelja Waltera Smitha, prav tako zelo strogega a uspešnega managerja/trenerja, ki je pred dnevi zapustil Glasgow Rangerse, s katerimi se je naosvajal lovorik, med drugim je bil kar devetkrat prvak Škotske, a pustimo to in se vrnimo v leto 1985, ko je bil Smith selektor mlade škotske reprezentance, Ferguson pa že omenjeno, začasni selektor A ekipe oz. reprezentance Škotske.

Klub, ki je zadovoljeval prej omenjene Fergusonove apetite je bil londonski Arsenal in Ferguson naj bi se z njimi že večino stvari dogovoril, že je hotel prevzeti ponujeno delo, pri čemer naj bi bil njegov asistent oz. pomočnik, prijatelj Smith, vendar mu je ob sporočanju vesele novice, Smith odvrnil, da ne gre z njim, saj se je že dogovoril za prevzem Glasgow Rangersov, zaradi česar je tudi razočarani Ferguson zavrnil arsenalovo ponudbo in počakal neke boljše čase, ki so prišli zelo kmalu.

Po snubljenju Tottenhama in Fergusonovi zavrnitvi pa sta se le našla usojena, če se smem tako izraziti, namreč novembra ‘86 je Manchester United odpustil tedanjega trenerja Rona Atkinsona in 6.11.86 se je uradno pričelo neko novo nogometno obdobje.

Na trenerski klopi Manchester Uniteda je debitiral dva dni kasneje oz. 8.11.86, s porazom proti Oxford Unitedu, vendar je v nadaljevanju ekipo z 21. mesta pripeljal do varnega 11. mesta na lestvici in eden prvih ukrepov je bila uvedba discipline, predvsem omejevanje konzumiranja alkohola, po čemer so bili še dolga leta kasneje znani angleški nogometaši. Ferguson je počasi pričel sestavljati ekipo, ki bi bila sposobna umešati se v borbo za vrh, pri tem pa je iz Norwicha prispel Steve Bruce, lee Sharp iz Torquaya, iz bivšega Aberdeena Jim Leighton, Paul Ince iz West Hama, Gary Pallister iz Middlesbora, povratnik Mark Hughes iz Barcelone, rezultat tega pa je bil prva trofeja, FA Pokal ‘89/90. Naslednjo sezono je prvi ekipi, iz mladinskega moštva priključil dolgolasega mladeniča z imenom Ryan Giggs, iz Oldhama je prispel Dennis Irwin, še eno leto kasneje pa je v ukrajinskem Šahtaru našel rusa Andreya Kanchelskisa, v danskem Brondyu pa danca Petra Schmeichela in sledil je nov uspeh, tokrat Ligaški pokal ‘91/92. Moštvo je že dobivalo prepoznavno podobo, iz mladinskega pogona je prispel še Garry Neville,  iz Leeds uniteda pa še neponovljivi Eric Cantona in skoraj šest let po prevzemu vodenja Manchester Uniteda, je Alex Ferguson prišel do svojega prvega naslova državnega prvaka, torej v sezoni ‘92/93, ko je tudi prvič odigrana slovita Premier league, ki je nastala iz The football league. Vse pohvale vodstvu kluba, ki je dalo priložnost/čas škotu, potem ko prva leta ni bilo rezultatov, beri trofej, in ko so mediji napovedovali in navijali za njegovo zamenjavo, vendar pa je bilo vodilnim Mancheste Uniteda všeč način dela, kako je reorganiziral klub, se pravi organiziral delo nogometne šole, trenerskega osebja, uredil skauting, uvedel disciplino in spoštovanje, skratka jih povzdignil na višji nivo, ob tem pa seveda niso pozabili niti njegovih rezultatov z Aberdeenom. In ko so prišle prve, zgoraj omenjene trofeje, ko so se pričeli ubirati plodovi/sadovi tega potrpežljivega dela, kot radi rečemo, Fergusonovo drevo, kot sem nekje prebral, ni nehalo dajati sadov, do današnjih dni.

V nadaljevanju je iz Nottingham Forresta prispel še bojeviti Roy Keane in izvrstno popolnjeni ekipi je Ferguson priključil še kopico mladih kot so, David Beckham, Paul Scholes, Nicky Butt, Keith Gillespie in divji Robbie Savage, ki so se lahko nogometnih veščin učili od najboljših, izkušenejših kolegov. Iz tistega obdobja je znana anekdota, ko so prav ti izkušenejši, mladega Ryana Giggsa ob jubilejnem, 25. nastopu, nagovorili, da je Fergusonu omenil nakup/darilo službenega vozila zanj, torej za Giggsa, saj naj bi bila taka navada, nakar je Ferguson vzrojil z besedami: ” Who the fucka do you think you are? I wouldn’t give you a fuckin’ club bike let alone, a club fuckin’ car.” Kot je znano je Ferguson leta kasneje v navalu besa, po eni od slabših predstav svojih igralcev, v slačilnici brcnil kopačko, ki je priletela lepemu Beckhamu, glavnem zvezdniku moštva, v glavo in mu razsekala arkado.

A pustimo njegov bes, vik in krik, nadimek Fen, ker je znal priti igralcu do nosa in z nekaj milimeterske oddaljenosti vanj vpiti, da je ubogim igralcem dvigovalo lase kot pri delovanju fena. Ostal bi pri njegovem odnosu do mladih nogometašev, ki jih je ustvaril in forsiral, ko so mu vsi govorili, da z mularijo ni možno osvajati trofej. Ferguson se ni bal dati priložnost tej mulariji, beri manchesterovem podmladku, ob tem pa je imel tudi znanje, da jih razvije v izjemne nogometaše, kakor da je imel tudi pogum kupiti določene, takrat samo talentirane nogometaše, a la Cristiano Ronaldo, Rooney in podobne, ki so šele pod njegovim vodstvom postali, tisto kar so postali, se pravi eni najboljših na svetu.

Da se vrnem v časovne okvirje, poleti ‘95 je prodal izkušene nogometaše, na vrhuncu slave, Paula Inca, Marka Hughesa in Andreya Kanchelskisa, usodo moštva pa zaupal golobradim mladeničem, kasneje znanim pod vzdevkom Fergie’s Fledglings, ki so že v mlajših kategorijah Manchester Uniteda kazali izjemen talent in ti so pod vodstvom velikega Fergusona postali okostje moštva, ki je kasneje, vsezoni ‘98/99 osvojilo elitno Ligo prvakov, kateri so dodali še prvenstvo in pokalno tekmovanje, slavni treble.

Seveda ni trenerja na svetu, ki bi zadel z vsemi okrepitvami, nakupi oz. igralci, domnevno za prvo ekipo in osvajanje trofej. Mark Bosnich, David May, Jordi Cruyff, Karel Poborsky, Luke Chadwick, Laurent Blanc, Fabian Barthez, Roy Carroll, Diego Forlan, Juan Sebastian Veron, Fangzhuo Dong, David Bellion, Eric Djemba-Djemba, Kleberson, Alan Smith in ostali so le nekateri od teh, a če niso našteti tisti zaslužni naj ne bo preveč poudarka tudi na teh, zgrešenih nakupih.Nekje dobiš, nekje izgubiš, a Ferguson je v večini dobival, Cantona je stal samo 1,2 milijona funtov, Peter Schmeichel samo slab miljonče, Roy Keane 3,5, da ne omenjam bagatele za Solksjaera, Irwina in ostale, tudi deal za Cristiana Ronalda je bil veličastven, nakup za 17,5, prodaja pa za rekordnih 94 milijonov eurov. Za njegove rezultate je pomemben tudi občutek za potrebe ekipe in ko je Ferguson prikrmaril Manchester United med najbogatejše klube na svetu, se ni bal kupiti klasnih igralcev, pa čeprav nikoli tistih najvišjega razreda kot so bil npr. Zidane, Figo ali Ronaldo. Nikoli ni kupoval zvezdnike zaradi imena oz. ni zlagal moštva iz najboljših posameznikov temveč je najboljše moštvo sestavil iz odličnih posameznikov, tistih, ki jih je v določenem trenutku potreboval za uspeh ekipe. Pri tem je znal tudi preplačati določene, kot so Stam, Carrick, Berbatov, tudi Ferdinand, a kasnejši rezultati so to opravičevali oz. potrjevali pravilnost teh preplačil.

Alex Ferguson ima izjemno sposobnost, da povsem neopazno in hitro obnovi oz. ponovno zgradi zmagovalno moštvo in v preteklih dvajestih letih, smo navijači Manchester Uniteda, samo enkrat čakali, na naslov državnega prvaka več kot eno leto, pa še takrat se je oddolžil s tremi zaporednimi, beri od 2004 do 2006. Prav zato tudi ne čudi, da je zanj eden najpomembnejših naslovov, prav ta 2004, ko je s povsem prenovljenim moštvom, prekinil dominanco Chelsea oz. Abramovichevega denarja, pri tem pa še igral v dveh finalih Lige prvakov, kjer je v enem premagal prav Chelsea, v drugem pa, na žalost, izgubil z Barcelono.

In če so bili že nekajkrat omenjeni Giggs, ki je sodeloval v vseh naslovih, Scholes in Gary Neville nekakšna stalnica, se je okoli njih, v samem moštvu marsikaj spreminjalo/menjalo, pri tem pa so se trofeje kar osvajale. Menjal je golmane, štoperske dvojce, napadalce, zvezni del, spreminjal profil moštva, igralne sisteme, s tem se je spreminjal tudi sodobni nogomet, a izkušeni strokovnjak se je vedno znova znal prilagoditi in s svojimi Red devilsi igral najboljši nogomet na svetu, ki pa ni bil nujno najlepši, da me ne bi kdo pokritiziral, kot je bil to primer v pravkar končani sezoni, a priznajmo vedno je igral napadalno, dinamično, hitro, dostikrat tudi atraktivno, skratka gledati Manchester United, je redkokdaj dolgočasno.

Torej, Alex Ferguson zagotovo ne spada med najbolj simpatične osebke sveta,njegov karakter je kar neugoden, njegove odločitve so včasih nejasne in sporne, ni vedno zadel z okrepitvami in seznam trenerjev in igralcev s katerimi ni v dobrih odnosih, bi znal biti kar dolg, saj se je s kar nekimi razšel, v ne preveč prijateljskem vzdušju, spomnimo se Paula Inca, Stama, Yorka, Cola, Beckhama, Van Nistelrooya, Teveza in kaže da bo naslednji Berbatov. Prepiral se je z nasprotnikovi trenerji, sodniki, FA zvezo, UEFO, celo BBC-jem, vendar pa ne samo, da je najuspešnejši trener modernega nogometa, temveč je tudi edinstveni primer, ki je uspel vsa ta leta/desetletja uspel zadržati vrhunsk nivo rezultatov in lastne izvrstnosti.

Štiri leta je potreboval za prvi trofej, kar šest za prvo prvenstvo, a ko je enkrat začel, ni znal nehati. Prebral sem tole; 1, 1, 2, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 3, 1, 3, 3, 2, 1, 1, 1,1. Ne, ni IQ test i ne rabite nadaljevati niza trebate nastaviti niza, saj bo to storil kar Ferguson, namreč gre za uvrstitve Manchester Uniteda v Premier league od njenegaa začetka, torej že omenjene sezone ‘92/93. Nikoli nižje od tretjega mesta, trikrat drugi in 12-krat prvaki Anglije oz. Premier league. Seštevek teh številk je samo 28, za primerjavo je najbližje nemški Bayern, pa Barcelona, Real, AC Milan itd, pa se poigrajte s številkami.

Pri prebiranju tekstov o njem sem zasledil, da obstaja razlog za te njegove uspehe in dejstvo, da je edini, ki je 25 let zdržal v vrhunskem klubu in v 25-ih letih osvojil 36 trofej. Ta razlog je, da je to nemogoče storiti. Nemogoče je ponoviti to kar mu je uspelo pa naj se gre za, v zadnjem času poveličevanega Villas-Boasa, gobčnega Mourinha, lisjaka Wengera, taktičarja Van Gaala ali Lippija, Hiddinka, Capella, Del Bosqueja, Ancelottija, Guardiolo. Vsi našteti so vrhunski strokovnjaki in sjajni trenerji, a nemogoče je takšen nivo zadržati vsa ta leta z istim klubom, saj je človeško da pride do obrabe materiala, beri zasičenosti, pomanjkanja motivacije, izgube oblasti nad slačilnico/igralci itd. Najti takšnega, ki ima samo 10 let približno podobnih rezultatov v enem klubu, je nemogoče.

Fergusona se dostikrat podcenjuje kao izvrstnega taktičarja, čeprav je povsem odvečno o tem razpredati, kar najbolje potrjujejo njegovi rezultati, a verjetno je zaradi njegovih drugih, številnih odlik to tako oz. je njegovo taktično znanje, v ozadju. Vsekakor ne moremo mimo njegove enormne želje po zmagovanju, po strasti, lakoti po zmagah, takšnih in drugačnih, pri čemer zagotovo ne obstaja trener na svetu, ki bi rajši zmagoval kot on. Vsako sezono gre z nule, kot pravimo, svoje ekipe pa žene do skrajnosti, pa čeprav so v njih igralci, ki so z njim osvojili že vse. Zanj to ni pomembno, kar se da razbrati iz živčnega prežvekovanja žvečilk, poskakovanja na klopi in otroškemu veselju ob vsakem golu posebaj, ob vsaki zmagi, ob vsakem osvojenem trofeju. In to svojo strast prenaša na igralce v ekipi, v kolikor pa začuti, da ti nimajo v sebi tega žara, lakote po zmagah, oz. da je samo nekoliko manjša, ni pomembno kako se igralec piše, kaj je do sedaj storil za klub, postal bo bivši. Noben ni večji/pomembnejši od Manchester Uniteda oz. kot je že vsem jasno, od samega Alexa Fergusona, pri katerem priimki in stare zasluge ne igrajo vloge. V nobenem drugem klubu se ne more pripetiti, da prav vsak igralce lahko prične tekmo na klopi za rezerve ali jo celo odgleda s tribune, pa to ne bo vplivalo na atmosfero v moštvu, kar je letos dokazal s hlajenjem glavnega zvezdnika ekipe, razvpitega Rooneya, na koncu tudi najboljšega strelca prvenstva, Berbatova. Tudi Nani, letos verjetno najboljši igralec Manchester Uniteda je bil kar pogosto rezervist, prav tako legendarna Scholes in Giggs, kar samo potrjuje tezo, da je Ferguson še vedno absolutni vladar Manchester Uniteda in kdor ne misli tako, bo kmalu igral za kakšno drugo moštvo, kot se je to pripetilo že naštetim Incu, Stamu, Yorku, Beckhamu in ostalim.

Ferguson bo moštvo sestavil in prilagodil kot on misli, da je prav, pri tem mu nihče ne more/upa suflirati, saj bo vse prilagojeno tako, da bo najboljše za tekmo, za zmago, za fazo tekmovanja, za trofejo, vsak od igralcev pa bo moral potisniti svoj ego v ozadje in igralci in vsi ostali to vedo. Samo Ferguson ima to moč osebnosti, da se znebi dobrega/odličnega igralca, ki se ne more/noče podrejati temu, vsi ostali pa delajo kompromise, pa naj si gre za kompromise s predsedniki klubov, managerji, samimi igralci, navijači itd. Šele ko uporniki začnejo kazati slabšo formo se upajo ukrepati, medtem, ko jih Ferguson odreže tudi na vrhuncu njihovih moči.

Novi igralci, ki prihajajo v takšno okolje, morajo pred vstopom preveriti svoj DNK zapis in ga prilagoditi Fergusonu, ki serijsko vgrajuje zmagovalni karakter in že omenjeno lakoto po zmagah.

In če potrebujete perspektivnega trenerja kupite Villas-Boasa, če potrebujete trenera za rezultat, kupite Mourinha ali Capella, če potrebujete iz limitirane ekipe izveči maksimum, kupite Hiddinka ali Van Gaala, če potrebujete stratega, ki se zna nositi s pritiskom slačilnice polne zvezd, kupite Ancelottija, Del Bosqueja ali Guardiolo, če pa potrebujete trenerja, ki vam bo dal 25 let izvrstnosti, 36 trofejev, potem rabite samo Alexa Fergusona.

Za konec pa samo še vsi pomembnejši trofeji Sir Alexa Fergusona;

  • škotsko prvenstvo 1980, 1984, 1985

  • škotski pokal 1982, 1983, 1984, 1986

  • škotski Ligaški pokal 1985

  • angleško prvenstvo 1993, 994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2001, 2003, 2007, 2008, 2009, 2011

  • angleški FA pokal 1990, 1994, 1996, 1999, 2004

  • angleški Ligaški pokal 1992, 2006, 2009, 2010

  • angleški Superpokal oz. Community shield 1983, 1990, 1993, 1994, 1996, 1997, 2003, 2007, 2008, 2010 

  • UEFA pokal pokalnih zmagovalcev 1983, 1991

  • UEFA Superpokal 1983, 1991

  • UEFA Champions League oz. Liga prvakov 1999, 2008

  • Intercontinental cup 1999

  • FIFA svetovno klubsko prvenstvo 2009

  • trener/manager leta v Angliji 1994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2003, 2007, 2008

  • UEFA trener leta 1999

  • Share/Bookmark