Zapisal izmisljeni | 29.11.2011 - 09:05 - Kategorije: klubi -

Po daljšem času je na vrsto prišel še en neevropski nogometni klub, po južnoameriških, mehiškem, japonskem itd., je tukaj prvič ameriški predstavnik oz. novi prvak MSL, Major soccer league, Los Angeles Galaxy.

lagalaxy

Los Angeles Galaxy je klub, ki je širša zanimanja zbudil šele z nakupom Davida Beckhama pred leti, točneje pred petimi leti, predtem pa je bil v mestu angelov, lepote in blišča, v skladu z ameriško miselnostjo, da je nogomet/ po njihovo soccer, samo za ženske, v senci košarke, hokeja, baseballa, ameriškega nogometa in še nekaterih športov.

Nekje z organizacijo svetovnega prvenstva, torej ‘94, so tudi američani pokazali več zanimanja za nogomet, predvsem pa so, po mojem mnenju, zaslutili možnost biznisa, beri zasluška. Skladno s tem se je nogomet populariziral tudi pri njih in vse manj je bil to šport imigrantov in žensk.

Tisto kar predtem ni uspelo angležu George Bestu, nizozemcu Johanu Cruyffu v Los Angelesu, Peleju, Beckenbaueru, Chinagliji in ostalim je uspelo Beckhamu, ki je imel izdatno pomoč v medijih. Populariziral je nogomet do točke, kjer še ni bil in tale osvojitev naslova, je po petih letih igranja v ZDA, njegov labodji spev, bi lahko rekli.

A, Los Angelses Galaxy ni samo Beckham, zaradi česar je tu preostala ekipa:

golmani: jamajčan Donovan Ricketts, Josh Sounders in mladi Brian Perk

branilci: američan hrvaškega porekla Frankie Hejduk, američan irskega porekla Gregg Berhalter, američan mehiškega Omar Gonzales, brazilec Leonardo, Sean Franklin, Todd Dunivant, A.J DeLaGarza, Dasan Robinson, Sean Alverado in Ryan Thomas

zvezna vrsta: anglež David Beckham, reprezentant Trinidad & Tobaga Chris Birchall, novozelandec Dan Keat, iz brazilskega Sao Paola posojeni brazilec Vitor Gomes Pereira Junior oz. Juninho, iz argentinskega Quilmesa posojeni argentinec Miguel Lopez, urugvajec Paolo Cardozo, domači Michael Stephens, Dustin McCarty in Hector Jimenez

napad: irec Robie Keane, makedonski veteran z ameriškim državljanstvom Jovan Kirovski, Landon Donovan, Mike Magee, Bryan Jordan, Chad Barrett, Adam Cristman in 16-letni američan škotskega porekla Jack McBean

Pred dnevi so postali državni prvaki, z 1-0 so premagali Dynamo Houston in kot kaže je bil to vrhunec Beckhamovega bivanja v Ameriki, hkrati pa njegova zadnja uradna tekma v dresu L.A. Galaxya, kar pomeni, da bi za predstavljeni klub znalo, precej naglo, pasti zanimanje in zato sem izkoristil priložnost.

Trenutno so na promotivni turneji po Aziji, kjer tržijo še zadnje košče slave s svojim angleškim zvezdnikom, za katerega navkljub zrelim nogometnim letom, v Evropi vlada lepo zanimanje. Angleški Tottenham, s katerim je pozimi treniral, AC Milan v katerega je hodil na posoje med ameriškimi sezonami in predvsem francoski Paris Saint Germain, kjer naj bi se tudi njegov ženička lahko najbolje počutila, naj bi bili najresnejši kandidati za nakup nogometaš, ki tudi po mojem mnenju lahko še marsikaj ponudi.

L.A. pa je pred odločitvijo s kom ga nadomestiti.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.08.2011 - 10:00 - Kategorije: klubi -

Nerad priznam, a pred obračunom s slovitimi Glasgow Rangersi, NK Mariboru nisem dajal preveč možnosti za uspeh, beri za preboj v Europa league tekmovanje. A bojeviti štajerci so premagali, prav tako tradicionalno bojevite škote in se zasluženo uvrstili v navedeno evropsko tekmovanje, kar je njihov drugi največji uspeh, takoj za legendarno Ligo prvakov ‘99/2000, ko so v kvalifikacijah nanizali belgijski Genk in sloviti, francoski Lyon.

NK Maribor

maribor

Kot je že iz grba kluba razvidno, obstaja NK Maribor šele od leta 1960, v sezoni ‘67/68 pa so debitirali v takratni prvi jugoslovanski ligi, kjer so ostali do konca ‘71/72, ko so nazadovali v drugo ligo in se utopili v povprečju.

Šele z osamosvojitvijo Slovenije in formiranjem Prve slovenske lige so mariborčani prišli do vidnejših rezultatov oz. do prvih lovorik, pri čemer so prvič postali državni prvaki šele v sezoni ‘96/97, nato pa to ponovili še osemkrat, zadnjič v prejšni sezoni, torej 2010/11. NK Maribor je najprej počasi, a zanesljivo, postal najmočnejši slovenski klub, prihod slovitega, bivšega slovenskega reprezentanta Zlatka Zahovića pa je to vlogo samo še utrdil. Zdi se, da so prav na vseh nivojih, vsaj za korak pred ostalimi kot radi rečemo in občutek imam, da sledijo primeru hrvaškega Dinama o katerem sem pisal v prejšni objavi. Maribor est Dinamo, Zahović est Mamić.

A pustimo primerjave, športni direktor Zahović je od svojega prihoda 2007, dejansko stabiliziral klub, postavil temelje za kasnejše uspehe, tudi tega, beri uvrstitev v Europa league, pri čemer je z bivšim reprezentančnim soigralcem, danes trenerjem Darkom Milanićem, odlično selektiral moštvo, ki se zelo dobro napaja tudi iz lastnih mladinskih vrst, kakor tudi iz ožje regije. NK Maribor je v Sloveniji postal brand, torej znamka, ki prinaša uspeh, posledično tudi zaslužek, kar so v prejšni sezoni občutili Josip Iličić, Armin Bačinović, Siniša Andjelković, pa tudi Rene Mihelič, Dejan Školnik in ostali, ki so bili prodani klubom po Evropi, medtem ko se ostali prvoligaši brez zaslužka vrtijo na mestu.

Za to sezono sta, že omenjena Milanić in Zahović zbrala ekipo, ki je v kvalifikacijah za Ligo prvakov izločila luksemburški Dudelange, vendar je bil v naslednjem/tretjem krogu kvalifikacij, Maccabi iz Haife, premočen nasprotnik in štajerski ponos je zdrsnil v kvalifikacije za Europa league, kjer jim žreb ni bil naklonjen, saj so za nasprotnika dobili sloviti, škotski Glasgow Rangers. A ni vse tako kot izgleda, škotski gigant je očitno daleč od nekdaj slavnih dni, saj je z 2-1 padel v Ljudskem vrtu, v povratnem srečanju, sinoči, pa je NK Maribor s pomočjo remija oz. 1-1, še drugič v svoji zgodovini prišel skozi sito evropskih kvalifikacij, kor rečejo.

Lanskoletni finalist Europa league, Braga, belgijski Club Brugge in sveži, angleški drugoligaš Birmingham City so nasprotniki po meri, nič močnejši kot slavni škotski klub, ki me je s svojo igro zelo razočaral. Nabijanje v nedogled in igro na moč, so štajerci znali umiriti, zanimivo pa zna biti tudi v tej H skupini Europa league 2011/12. Pazite se torej portugalci, belgijci in angleži.

NK Maribor ima očitno v svojih vrstah dovolj kvalitete za enakovredne obračune z naštetimi in najbolje, da naštejem še junake, beri igralce.

golmani: Jasmin Handanović, Marko Pridigar, Matej Radan in 18-letni Dragan Topić

branilci: brazilec z italijanskim državljanstvom Arghus, Aleksandar Rajčević, Mitja Viler, Aleš Mejač, Nejc Potokar, Aleš Majer, Jovan Vidović, 19-letni Dejan Trajovski in 20-letni Matjaž Kek

zvezna vrsta: makedonec Agim Ibraimi, hrvat Dejan Mezga, Goran Cvijanović, Aleš Mertelj, Martin Milec, Željko Filipović, brazilec Gabriel in mladi Matic Crnić

napad: brazilec Tavares, Etien Velikonja, Robert Berić, Dalibor Volaš in Dragan Jelić

Dobro popolnjena zasedba z že uveljavljenimi igralci slovenske prve lige, predvsem pa pred to sezono okrepljena s pravimi igralci, kot so golman Handanović, ki je prispel iz italijanskega Empolija, bivši zmajček Ibraimi, ki je prišel iz Nafte, brazilski branilec Arghus iz brazilskega Sociedade sportiva River plate, povratnik iz moldavskega Sheriffa, Volaš in pa mariborski up Trajkovski, medtem ko na drugi strani, pri odhodnih, ni bilo večjih pretresov.

Navkljub empatiji proti Zahoviću, moram priznati, da se vidi njegov podpis, kot bi rekli in skupaj z Milaničem, kot celotni ekipi NK Maribora, želim v Europa league tekmovanju obilico uspehov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.08.2011 - 01:36 - Kategorije: klubi -

Nadaljujem s predstavitivijo klubov, naslednji na vrsti pa je aktualni hrvaški prvak, Dinamo Zagreb, ki si je v torek zvečer zagotovil udeležbo v elitni Ligi prvakov.

GNK Dinamo Zagreb

dinamo

Klub, ki je bil ustanovljen daljnega leta 1911 kot Prvi hrvatski Građanski športni klub je v svoji zgodovini kar nekajkrat menjal ime, med drugim je bil Dinamo, pa HAŠK Građanski, Croatia, medtem ko je v teh dneh GNK Dinamo oz Građanski nogometni klub Dinamo Zagreb.

Po II. svetovni vojni, so bili v jugoslovanski ligi del velike četvorke, kot so pravili Crveni zvezdi, Partizanu in Hajduku ter seveda Dinamu. Ti so bili najmočnejši klubi bivše države, pri čemer je Dinamo uspel osvojiti 4 naslove državnih prvakov, ‘48, ‘54, ‘58 in ‘82 s Čirom Blaževićem na čelu, ko so imeli prodanih kar 40.000 sezonskih kart, po številu takoj za slovito Barcelono.

S tistim odpovedanim srečanjem, zaznamovanim s huliganstvom, izgredi in dokončnim izbruhom nacionalizma, o čemer sem že pisal TUKAJ, se je na njihovem stadionu Maksimir, vsaj zame, 13.5.1990 začela razpadati Jugoslavijo, kar je privedlo do vojne in ustanovitve novih držav na območju.

V samostojni Hrvaški je Dinamo svoj prvi naslov osvoji ‘93, pa nato ‘96, ‘97, ‘98, ‘99 in 2000, nato 2003 in še 2006 ter od takrat nanizal kar šest zaporednih naslovov državnega prvaka, torej vse do danes, ko ima v novi sezoni, aktualni 2011/12, stoprocentni učinek, 5 zmag v prvih petih kolih, 15 osvojenih točk, še brez prejetega zadetka in vse kaže na pravljični, sedmi zaporedni naslov. A ti že nekaj časa ne ganejo nikogar pretirano, v slabi nacionalni ligi dejansko nimajo pravih/enakovrednih nasprotnikov, Hajduk se nekaj neuspešno trudi, ostali pa so še svetlobna leta oddaljeni. V takšnem stanju dinamovci sanjajo evropske nastope, konkretno Ligo prvakov oz. kot rezervno opcijo, nogometno pomlad v Europa league.

Leta v samostojni hrvaški je zaznamovalo prijateljstvo s politiko, s katero se je Dinamo združil v tistih časih razpadanja bivše države in HDZ na čelu s predsednikom Tuđmanom je nogometne uspehe preselil iz Splita, beri iz Hajduka v Zagreb, beri v Dinamo. Zlatko Canjuga je bil postavljen za predsednika uprave kluba, ki je na pobudo takratnega predsednika države, Franja Tuđmana, spremnil tudi ime iz Dinama v Croatio, kar mnogim, predvsem navijačem, ni bilo všeč.

Takratna ekipa oz. Croatia je plavala v denarju in zlom/propad je bil neizbežen, še predtem pa so nanizali nekaj izvrstnih rezultatov. Ladić, Šarić, Biščan, Mikić, brata Šimić, Marić, Prosinečki, Mujčin, Šokota, Cvitanović, Viduka in ostali asi so obeležili najuspešnejše klubsko obdobje, v katerem so zabeležene, še danes opevane zmaga nad Partizanom, Celticom, Portom, Ajaxom, neodločeno na Old Traffordu pri Manchester Unitedu itd. Dinamo je bil udeleženec elitne Lige prvakov v zaporednih sezonah ‘98/99 in ‘99/2000 in po dvanajstih letih odsotnosti se spet vrača.

S končno preurejenim stadionom Maksimir in z ekipo v kateri so naslednji igralci:

golmani: števika 1 je Ivan Kelava, njegovi zamenjavi pa Filip Lončarić in 18-letni Oliver Zelenika

branilci: portugalec Tonel, argentinca Luis Ibanez in Leandro Cufre, kapetan Igor Biščan, Šime Vrsajko, Domagoj Vida, Tomislav Barbarić, mlada Dino Škvorc in Karlo Bručić ter eritrejec s švedskim državljanstvom Walid Atta

zvezna vrsta:  brazilec s svežim hrvaškim državljanstvom Jorge Sammir, kamerunec s hrvaškim državljanstvom Mathias Chago, Jerko Leko, Milan Badelj, Nikola Pokrivač, Ivan Tomečak, Arijan Ademi, bosanec Mehmed Alispahić, čilenec Pedro Morales, perspektivni Mario Šitum in Antun Palić ter 17-letni wunderkid Mateo Kovačić

napad: Ante Rukavina, Ivan Krstanović, Andrej Kramarić, črnogorec Fatos Beqiraj in slovak Jakub Sylvestr

Po burnem razhodu s slovitim bosanskim strokovnjakom Vahidom Halilhodžićem je na trenersko klop Dinama, še drugič sedel Krunoslav Jurčić, ki ga po mojem mnenju, ne glede na vse, čakajo še težki dnevi, saj velja to delovno mesto za sila neugodno, predvsem pa nepredvidljivo.

V drugem krogu kvalifikacij za elitno tekmovanje Lige prvakov, je Dinamo najprej odpravil azerbeijanskega predstavnika Neftchi pri katerem nastopa nekoč zelo obetavni Emile Mpenza. Gostujočih 0-0 in domačih 3-0  z golom Badelja in dvema Krstanovića je bilo dovolj za odločilni/tretji krog kvalifikacij, v katerem so izločili še švedski Malmo FF. Po fantastični domači predstavi oz. zmagi s 4-1 v kateri je blestel Sammir, ki je dosegel tudi dva zadetka, preostala pa sta dodala Rukavina in Beqiraj je Dinamo pričakoval samo formalnost na povratnem srečanju. Tako je tudi bilo do 50. minute, ko je obetavni Vrsajko zaradi nespametne/nešportne poteze prejel rdeči katon, njegova ekipa pa do konca srečanja dva zadetka in razpoloženi golman Kelava jih je rešil, beri popeljal v elitno tekmovanje, saj je Rukavina zgrešil nezgrešljivo ….

Vendar je bil spet dejanski zvezdnik dneva, sezone, že večletnega obdobja, njihov podpredsednik oz. izvršni predsednik kot rečejo maksimirskem nogometnem Bogu, Zdravku Mamiću, ki obvladuje Dinamo, vse perspektivnejše hrvaške igralce, sodnike, hrvaško ligo in tudi hrvaški nogomet, kjer je poskrbel, da je na čelu njihove nogometne zveze obstal Vlatko Marković. A kar je najpomembneje, Zdravko Mamić s pomočjo svojega brata Zorana, kupuje in predvsem zelo dobro prodaja igralce, pri čemer je lani za Mandžukića od Wolfsburga izstržil 7 milijonov eurov, pol leta prej za Lovrena od Lyona 8, še prej je Luko Modrića prodal v Tottenham za 21 milijonov, Vukojevića v Dinamo iz Kijeva za 6, Čorluko v Manchester City za 13, Eduarda Silvo v Arsenal za 12 itd. S tem si je v nogometnih krogih zgradil ime, ki ga iščejo mnogi elitni klubi, naslednji na seznamu za prodajo pa naj bi bil brazilec Sammir, ki naj bi ga španska Malaga želela za 16 milijonov, a spretni trgovec še razmišlja in čaka morebitne odlične nastope v Ligi prvakov, reprezentančni debi za Hrvaško itd. Tudi Badelj naj bi bil, po njegovem, vreden tam nekje, mlada Vrsajko in predvsem Kovačić pa sta imeni, ki bosta v prihodnosti zagotovo porušili hrvaške rekorde.

V tem prestopnem roku Mamić ni prodal nobenega pomembnejšega igralca; Slepička je odšel v Sparto iz Prage, Brezovec v Slaven Belupo, Mesarić v Lokomotivo itd, medtem ko je ekipo okrepil z Vido iz nemškega Bayer Leverkusena, za katerega je odštel 1,3 milijona eurov, za Krstanovića je plačal sosednemu Zagrebu 1,5 milijona eurov, Alispahić iz Šibenika, Leko iz turškega Bucasporja, Pokrivač iz Red Bull Salzburga in še nekateri pa so prišli v transferjih brez odškodnine, naslednji pa naj bi bil še hrvaški reprezentant Šimunić iz nemškega Hoffenheima ter še en kapitalac, kot pravi Mamić.

Če odmislimo tisti bankrot in stara dolgovanja, med drugim tudi velikemu Prosinečkem, je Dinamo v zadnjih letih pojem stabilnega kluba s teh področij in dober zgled za vse okoliške wanna be velikane kot so Olimpija, ki se trudi s športnim direktorjem Ačimovićem na čelu, Maribor z Zahovićem, pa splitski Hajduk, ki samo nemočno opazuje in kot statist sodeluje v uspehih Dinama, srbska Crvena zvezda in Partizan itd.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.08.2011 - 16:26 - Kategorije: klubi, spomnim se .... -

Nekje v koncu osemdesetih prejšnega stoletja, poleti ‘89 če se ne motim, me je stari, kot okoreli partizanovac, odpeljal na prvoligaško srečanje med Borcem iz Banja Luke in seveda Partizanom, ki se je igral v Banja Luki, kjer sem bil v tistem času na počitnicah. Jaz sem bil takrat že na strani Zvezde, zaradi česar se spomnim, da sem rajši navijal za domači Borac, ki je imel takrat izvrstno generacijo nogometašev, kot pa za Grobare, pri katerih se iz tiste generacije dobro spomnim le Predraga Spasića. Na drugi strani se spomnim, da so množice pizdile, da je Suad Beširević odšel za denarjem, beri v Rijeko, iz splitskega Hajduka pa sta na posojo prišla Franko Bogdan in Ante Miše.

Prvega nikoli ne pozabiš in tudi jaz nisem pozabil tega, svojega, prvega prvoligaškega srečanja, do današnjih dni pa sem vedno nekoliko spremljal še rezultate Borca, ki pa niso bili bili preveč vzpodbudni. A koliko para toliko muzike pravijo. Leta kasneje sva se srečala s Suadom Beširevićem iz zgornjih vrstic, celo treniral me je nekaj časa, obudila spomine na tista osemdeseta, ko se je Borac prebil v prvo jugoslovansko ligo, še predtem pa v finalu Pokalnega tekmovanja, na beograjski Marakani, z 0-1 premagal favorizirano Crveno zvezdo in postal pokalni zmagovalec Jugoslavije za sezono ‘87/88. Naj dodam, da je bil takrat stari na strani Borca in me je špikal, da Crveno zvezdo mlatijo drugoligaši.

A minevala so leta, po vsem znani balkanski moriji je razpadla Jugoslavija, v BIH so igrali različne/nacionalne lige, nato pa so končno formirali enotno ligo Bosne in Hercegovine, v kateri je Borac iz Banja Luke, šele v prejšni sezoni, torej 2010/11, prvič postal državni prvak.

bl

Po uvodnem, domačem porazu proti Širokem Brijegu so nanizali serijo odličnih rezultatov, v šestem kolu zasedli vrh lestvice in na njem ostali do samega zaključka sezone, ko so kolo pred koncem z 0-1, v Sarajevu premagali Željezničar in prav njemu ušli na neulovljivih osem točk prednosti. Strelec zgodovinskega gola je bil v 64. minuti srečanja Milan Stupar, z varovanci Vlade Jagodića pa je v zadnjem kolu na domačem stadionu, 6.000 gledalcev slavilo dolgo v noč, medtem ko je bilo 2-2 proti Leotarju iz Trebinja, povsem v ozadju.

Prvi naslov državnega prvaka v 85-letni zgodovini kluba, če odštejemo triumfe v ligi Republike srpske 2000/01, 2005/06 in 2007/08, ki niso bili nikoli uradno priznani kot naslovi državnega prvaka. Sezono prej oz. 2009/10 je Borac osvojil še Pokalno tekmovanje BIH, še pred tem pa že omenjeno pokalno tekmovanje 87/88.

In čeprav je Stupar dosegel ta, kot sem že zapisal zgodovinski gol, je bil za igralca sezone v bosanski ligi izbran njegov soigralec Darko Maletić, reprezentant Bosne in Hercegovine, ki je od 2002 do 2004 nastopal med drugimi tudi za celjski Publikum, v letošnji sezoni pa bo po transferju, vrednem 300.000 eurov, nastopal za kazahstanski Aktobe.

Pa se smo že pri igralcih je tu še kompletna ekipa Borca iz Banja Luke;

golmani:  številka 1 je Asmir Avdukić, mladi Nikola Luburić in letošnja okrepitev Mladen Jokić

branilci: kapetan Draško Zarić, srb Milan Stupar, pa Nemanja Damjanović, Siniša Dujaković, Dragoslav Stakić ter novinci Bojan Marković, Boris Savić, Srdjan Stojnić in Nebojša Runić

zvezna vrsta: Branislav Krunić, Marko Maksimović, Srdjan Grahovac, Duško Sakan, Boris Raspudić, 35-letni Borislav Mikić in srba Milan Srećo ter letošnja okrepitev Saša Kovačević

napad: Duško Stajić, Nemanja Vidaković, okrepitvi Sead Bučan in Saša Kajkut ter mlada Petar Kunić in Stefan Dujaković

To je torej ekipa za sezono 2011/12, spodobi pa se da omenim še igralce, ki so bili del šampionske ekipe iz prejšne sezone, pa so sedaj v drugih sredinah; že omenjeni Darko Maletić, Stevo Nikolić, Rade Veljović, Nemanja Prodanović, Dražen Medjedović, Bojan Petrić, Leonid Čorić in Vukašin Benović.

Me mika, da bi šel spet na kakšno njihovo tekmo, čisto uživaško, brez prevelikih pričakovanj, saj se zavedam težkih časov v katerih smo in verjamem, da Borac ni izjema oz. da se prebija iz dneva v dan.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 30.06.2011 - 17:14 - Kategorije: klubi -

Tudi slavni brazilski nogometni klub FC Santos je prišel na vrsto za objavo, predvsem zaradi osvojitve prestižnega južnoameriškega tekmovanja imenovanega Copa Libertadores, nekakšne Lige prvakov Južne Amerike, če posplošimo, pa zaradi njihovega zvezdnika Neymara, ki je s strani evropskih velikanov eden od najbolj željenih igralcev tega prestopnega roka, kakor tudi zaradi bližajoče se Copa Americe, prvenstva Južne Amerike, kjer ima slavni klub v reprezentanci Brazilije kar tri svoje predstavnike.

Torej, FC Santos

 

fcsantos

Brazilski klub iz mesta Santos, približno 80 km oddaljenega od Sao Paula je bil ustanovljen daljnega leta 1919, vendar je šele z enim izjemnim posameznikom postal prepoznaven in vpliven brazilski klub, do takrat pa je osvojil samo eno prvenstvo Sao Paula, 1935.

Edison “Edson” Arantes do Nascimento, svetovni javnosti bolj znan kot Pele je FC Santos popeljal na najvišji nivo, pri čemer so se nizale lovorike, pet zaporednih pokalov Brazilije, od 1961 do ‘65, ki so takrat šteli kot državni naslovi prvakov, Prvenstva države Sao Paulo imenovane Campeonato Paulista, katerih število se je do današnjih dni povzpelo na 19, kopica samo brazilcem znanih turnirjev in le dva državna prvenstva, v novejši zgodovini pa so dvakrat, 2002 in 2004 postali še brazilski prvaki oz. zmagovalci brazilske Serie A.

Ta brazilska nogometna scena me je vedno begala s preštevilnimi tekmovanji zaradi česar se bom kar preusmeril na mednarodne uspehe kluba, ki jih je prav tako pričel nizati šele s Pelejem in njegovimi soigralci. Najprej je bila z zmago proti urugvajskem Penarolu osvojena Copa Libertadores 1962, tej je sledil uspeh proti portugalski Benfici v Intercontinetal cupu ‘62, nato je bil ponovljen uspeh v Copi Libertadores, se pravi leta ‘63 z uspehom proti argentinski Boci Juniors, kakor tudi uspeh v Intercontinental cupu ‘63 z zmago proti AC Milanu.

In vsi ti uspehi so čakali na vnovičnega do današnjih dni oz. do osvojitve Cope Libertadores 2011, ko je bil spet premagan urugvajski Penarol, ki je po zatonu Santos vknjižil kar nekaj nazivov najboljšega tega tekmovanja in jih ima skupaj kar 5.

Urugvajski Penarol nikakor ni slabo moštvo in prvo srečanje v Montevideu se je končalo z ubogih 0-0, čeprav se je skoraj 60.000 navijačev na stadionu Centrario že veselilo domačega zadetka Diega Alonsa, ki pa ga je sodnik, zaradi prepovedanega položaja, upravičeno razveljavil in tekma se je končala brez golov, čeprav sta imeli obe ekipi nekaj lepih priložnosti, generalno gledano pa je boljši vtis zapustil urugvajski predstavnik, preveri TUKAJ.

A nogomet je takšen, da štejejo samo goli in teh je bilo več v drugem srečanju, varovanci brazilskega strokovnjaka Ramalha, se pravi nogometaši Santosa pa so zmagali z 2-1. Na stadionu Pacaembu je 19-letni brazilski superstar Neymar, v 47. minuti srečanja,  domače povedel v vodstvo z 1-0, potem ko je lepo zadel s strelom znotraj kazenskega prostora, s približno 10-ih metrov. Na 2-0 je v 69. minuti, po podaji izkušenega Elana, povišal desni-bočni nogometaš z nogometnim imenom Danilo, ki je lepo preigral nasprotnikove branilce in s precej podobnim strelom kot Neymar pri prvem golu svojo ekipo povedel v, recimo mu varno vodstvo. Vendar si je Santos še pred koncem srečanja nekoliko zakompliciral zadevo, ko je z nespretnim posredovanjem svojega golmana premagal Durvala in znižal na spet nevarnih 2-1. A na njihovo srečo je do konca srečanja ostalo pri omenjenih 2-1 in Santos bi lahko po srečanju začel slaviti, vendar pa je prišlo do množičnega pretepa med igralci obeh ekip in You tube je preplavljen s posnetki pretepa, eden redkih posnetkov srečanja pa je ta TUKAJ.

Urugvajska ekipa se je predvsem branila in zaradi tega nista do večjega izraza prišla brazilska virtuoza Neymar in Paul Henrique Ganso, ki sem ju prvič omenjal pred letom in pol, če se ne motim v rubriki trači-novice-govorice, find it. Vendar tudi na to je bil pripravljen izvrstni brazilski strateg Muricy Ramalho, ki je z različnimi brazilskimi prvoligaši osvojil v zadnjih petih letih, kar štiri državna prvenstva, med drugimi tudi tega oz. s tem, in njegova ekipa je bila očitno boljša.

Najbolje, da kar izkoristim trenutek in naštejem igralce;

golmani: številka 1 je 21-letni Rafael, rezerve pa veteran Aranha, Vladimir in 19-letni posojeni Andre

obrambna vrsta: 30-letni kapetan Edu Dracena, izkušeni Durval, pa Jonathan, Para, Bruno Aguiar, Bruno Rodrigo, Vinicius, Rafael Caldeira, Crystian, 35-letni Leo, iz urugvajskega Club Deportivo Maldonada posojeni Alex Sandro in iz nižjeligaša Jabaquara posojeni Geuvanio

zvezna vrsta: 21-letni biser Paulo Henrique Ganso, 19-letni Danilo, Arouca, Adriano, prekaljeni Elano, Alan Patrick, Felipe Anderson, Rodrigo Possebon, iz Sao Caetana posojeni Roger, iz ruske Lokomotive Moskva posojeni Charles, pa Elivelton in Anderson Carvalho

napad: že nahvaljeni 19-letni Neymar, Ze Eduardo, iz grškega Olympiacosa posojeni Diogo Luis Santo, iz slavne Barcelone posojeni Keirrison, pa Borges in Rychely ter 18-letna Dimba in Tiago Alves

Brazilci so prepričani, da imajo v Santosu spet  generacijo kot je bila tista Pelejeva, kjer so bili še Coutinho, Jose Macia zvani Pepe, Dorval, Edu, Toninho Guerriro in ostali, jaz pa bi nekoliko spustil letvico in rekel/zapisal, da imajo generacijo kot je bila tista v kateri so bili Robinho, Diego, Alex, Ricardo Oliveira in ostali.

A dejstvo je, da že dolgo ni bilo toliko govora/pisanja o brazilski mladini kot je sedaj, predvsem o Neymaru za katerega je kar pet klubov pripravljenih plačati 45 mijijonov eurov odškodnine, konkretno Real Madrid, ki naj bi mu bil najbližje, rivalska Barcelona, prebogati Manchester City, precej podobni Chelsea in ruski Anži, ki poskuša postati dominantna sila vzhoda. Precej podobno je z Gansom, ki naj bi bil najbližje AC Milanu in Danilom, ki naj bi se ga povezovalo z Juventusom.

Verjamem, da bomo prav kmalu izvedeli kam se bodo ti preselili, še predtem pa si bosta prva dva verjetno nekoliko dvignila ceno z nastopi v brazilski reprezentanci na Copa Americi, ki se prične prav kmalu oz. s petka na soboto, tačas pa FC Santos lahko še uživa v verjetno zadnjih trenutkih slave, saj bodo s prodajo precej drugačna, beri šibkejša ekipa in samo upajo lahko, da ne bodo na nov vrh čakali kot po odhodu Pelejeve generacije.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.05.2011 - 22:40 - Kategorije: klubi, sezona 2010-11 -

Absolutni hit sezone, ki se je sprehodil skozi domače/portugalsko prvenstvo, hkrati navduševal na poti do osvojitve Europa league tekmovanja, nazadnje pa pred nekaj urami osvojil še portugalsko pokalno tekmovanje. Predstavljam;

FC Porto

porto

Klub s polnim imenom Futebol clube do Porto je bil ustanovljen 28.9.1893 in od tedaj se je uveljavil kot eden najboljših portugalskih, kasneje oz. zadnjih nekaj desetletij pa še kot eden najboljših evropskih/svetovnih nogometnih klubov. Pri tem je imel vzpone in padce, kot rečemo, a vedno se je znal postaviti nazaj na noge, če lahko izkoristim boksarski žargon in vedno je znal tudi udariti nazaj. Tudi v letošnji sezoni je bilo tako, po lasnjskem bivanju v senci lisbonske Benfice, a pojdimo po vrsti.

Klub s severa države je zagotovo edini pravi konkurent lisbonskima velikanoma portugalskega nogometa, Benfici in Sportingu oz. sta tadva njemu, odviso iz katere perspektive gledamo in v takšni neugodni konkrenci je FC POrto uspel osvojiti 25 naslovov državnih prvakov, 16 naslovov pokalnih zmagovalcev in rekordnih 17 Super-pokalov Portugalske.

Na mednarodni ravni, kjer je konkurenca še močnejša, je FC Porto v osemdesetih letih prejšnega stoletja, torej od 1980 naprej, pričel svojo uspešno pot evropskega velikana, pri čemer je v Evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev 1983/84 v velikem finalu s 3-1 izgubil proti takrat izjemnemu Juventusu s Platinijem, Boniekom, Rossijem in ostalimi. V naslednjih letih so portugalci sestavili izjemno ekipo, ki je najprej v sezoni 1986/87 osvojila Evropski pokal, tekmovanje ki se je kasneje razvilo/preoblikovalo v elitno Ligo prvakov, v finalu so Joao Pinto, Paulo Futre, izjemni alžirec Rabah Madjer in ostali premagali nemški Bayern za katerega so nastopali Pfaf, Brehme, Matthaus, Hoenes, Rummenige in ostali. 2-1 za prvo evropsko lovoriko. Istega leta, torej ‘87 je v Evropskem Super-pokalu v dveh tekmah premagan aktualni prvak Evropskega pokala Ajax, decembra istega leta pa v Internacionalnem pokalui še urugvajski Penarol. V naslednji sezoni se spomnim njihovega obračuna z Vardarjem in kasnejšega izpada z Real Madridom, po katerem ni bilo več mednarodnih uspehov, do prihoda velikega stratega Mourinha. Ta je z novim rodom najprej v sezoni 2002/03 osvojil Pokal UEFA, pri čemer so v velikem finalu porazili škotski Celtic s Suttonom, Larsssonom, Petrovom, Mjallbyem in ostalimi, potem pa avgusta 2003 izgubil v Evropskem Super-pokalu z AC Milanom. A poraz se ni predolgo objokoval saj je Porto že v naslednji sezoni 2003/04 presenetljivo izboril veliko finale elitne Lige prvakov, kjer je s 3-0 odpihnil francoski Monaco za katerega so nastopali Patrice Evra, Ludovic Guily, Fernando Morientes, Dado Pršo, Shabani Nonda in ostali. Porto je bil spet na vrhu in spet je poleti izgubil, po pravici povedano ne preveč cenjeni evropski Super-pokal 2004, kjer je bila uspešnejša španska Valencija, medtem ko je 12.12.2004 v finalu Internacional cupa 2004, po penalih premagal kolumbijski Once Caldas in še enkrat postal, uradno, najboljši klub na svetu.

Verjetno se večina še spomni,  da je veliki Mourinho po naštetih uspehih odšel/prestopil v angleški nogomet, kjer je nadaljeval z osvajanjem lovorik in ni jih malo, ki se sprašujejo, ali bo trenutni trener Andre Villas-Boas, ki je pred dnevi s Portom osvojil Europa league 20010/11, o čemer sem pisal TUKAJ, poskušal ponoviti mourinhov podvig in zbirki lovorik dodati še elitno Ligo prvakov, ali pa ga bodo premamili izzivi (in denar) drugih, eminentnejših evropskih klubov. Menim, da je samo vprašanje časa njegovega odhoda in nagibam se k temu, da bo dejansko še poskušal narediti rezultat v Ligi prvakov, s Portom namreč, nato pa se odpravil v širni svet, kot pravi moj stari, pri čemer pa je vprašanje tudi ali se bo po vzoru mourinhove generacije, tako hitro razpadla/razprodala tudi villas-boasova generacija oz. ekipa. Radamel Falcao, Hulk in še nekateri že dobivajo precej visoke ponudbe, ko pa sem že pri igralcih, bi se spodobilo našteti vse iz letošnje ekipe;

golmani: št. 1 je brazilec Helton, rezerva Beto, tretji vratar pa poljak Pawel Kieszek

branilci:  romun Cristian Sapunaru, brazilec Maicon, argentinec Nicolas Otamendi, urugvajec Alvaro Pereira, urugvajec z italijanskim državljanstvom Jorge Fucile, portugalec s kapverdskim poreklom Rolando in domača Sereno ter Emidio Rafael

zvezna vrsta: kolumbijec Fredy Guarin,  brazilec Souza, pa brazilec s portugalskim državljanstvom Fernando, argentinca z italijanskim državljanstvom Fernando Belluschi in Mariano Gonzales, pa spet dva domača Ruben Micael in Joao Moutinho,

napadalci: urugvajec Cristian Rodriguez, brazilca Hulk in mladi Walter, kolumbijca Radamel Falcao in 19-letni James Rodriguez ter portugalec s kapverdskim poreklom Silvestre Varela

Ekipo z občutnim latinskim pridihom, več kot uspešno vodi, kot je že večini znano, mladi strokovnjak Andre Villas-Boas, o katerem bom definitivno v naslednjih dneh spisal kaj več, kar si tudi zasluži, saj je po mojem mnenju skupaj s klubom oz. igralci tega, prava osvežitev evropske nogometne scene. Dokaz za to so že omenjene dominance v vseh treh tekmovanjih v katerih je sodeloval, nazadnje v finalu portugalskega pokala, ko je v Oeirasu, predmestju Lisbone s kar 6-2 razmontiral Vitorio Guimaraes. In, da se ni bati za njihovo prihodnost je potrdil mladi James Rodriguez, ki je zaigral namesto letošnjega kolumbijskega hit-igralca ter dosegel kar tri zadetke, po enega pa so dodali neverjetni Hulk, Rolando in Varela.

Zaenkrat je ponovljena tista legendarna sezona 2002/03, ko so bili prav tako osvojeni isti trofeji, torej prvenstvo, pokalno tekmovanje in Pokal UEFA; predhodnik Europa league in kot sem že zapisal bo zanimivo gledati njihov poskus ponoviti še osvojitve Lige prvakov, sezono za temi uspehi.

Zaenkrat čestitke Portu na vseh dosežkih, predvsem v letošnji izjemni sezoni in vse najboljše tudi v prihodnosti.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.01.2011 - 16:07 - Kategorije: klubi -

Pred več meseci sem s kratko objavo opisal španski Sporting Gijon, ki sta ga predtem napolnila/ponižala Real Madrid in Barcelona. Nekoliko kasneje sem opisal še nizozemski PSV, ki je v precej podobnem scenariju to storil tretjem najuspešnejšem nizozemskem klubu, Feyenoordu iz Rotterdama.

Poraz z 10-0, tistega 24.10.2010, je najvišji poraz v zgodovini kluba in kar lep odraz stanja v klubu, ki traja že slabo desetletje in po treh mesecih spravljanja k tej objavi je na vrsti predstavitev nizozemskega velikana;

Feyenoord Rotterdam

feyenoord

Od ustanovitev kluba, daljnega leta 1908 pa do današnjih dni je bil Feyenoord kar 14-krat prvak Nizozemske, 11-krat je osvojil pokalno tekmovanje, dvakrat Superpokal Nizozemske, leta 1970 je osvojil današnjo Ligo prvakov oz. takratni European Cup, ko je v finalu z 2-1 odpravil škotski Celtic. V nadaljevanju je postal tudi svetovni klubski prvak, saj je v Internacional cupu s 3-2 premagal argentinski Estudiantes, v sezoni 1973/74 je osvojil še Pokal UEFA, saj je bil v dveh srečanjih finala boljši od angleškega Tottenhama, svoj zadnji mednarodni uspeh pa je doživel s še eno osvojitvijo Pokala UEFA, 2001/02, ko je na domačem stadionu pred več kot 45.000 gledalci, s 3-2 premagal Borussijo Dortmund.

No, od tega zadnjega mednarodnega uspeha, so uspeli osvojiti samo še pokalno tekmovanje 2008, zadnje državno prvenstvo pa, zdaj že nekoliko davnega 1999 in njihovi navijači že kar nervozno čakajo sezono, ki bi jim prinesla 15. naslov prvaka. Malokdo oz. nihče pa ni pričakoval, da bodo tako slabo plasirani v še trajajoči sezoni, ko se po 19. odigranih kolih nahajajo na ubogem 13. mestu, s samo 20 osvojenimi točkami, kar je 21 točk manj od vodečega PSV Eindhovena. In čeprav se že porajajo vprašanja ali se bo ta speči velikan, kot mu pravijo, boril celo za obstanek v ligi, mislim, da toliko kvalitete le premore, da se izogne temu, pri tem pa bi malo pogledal nazaj, kako je prišlo do tega stanja.

Verjetno je največji del krivde na moštvu, kjer je očitno pomankanje kvalitete za boj z najboljšimi nizozemskimi prvoligaši, po odhodih nekaterih pomembnih igralcev ob koncu prejšne oz. prejšnih sezon, se Feyenord ni dovol okrepil s kakšnim kvalitetnim igralecm kot so to storili konkurentje oz. PSV z Marcus Bergom in Jermain Lensom, Ajax z Mounirjem El Hamdaouijem, Twente z Denny Landzaatom in Marcom Jankom itd.

Konkretno, nobeden od peterice novih igralcev, ki bi jim težko rekel okrepitve, trenutno ni standardni član prvega moštva, Ruben Schaken in Adil Auassar iz Venla sta skupaj zabeležila samo 14 nastopov, 19-letni Kamohelo Mokotjo, ki se je vrnil s posoje v Excelsioru, je nastopil samo osemkrat, dvojec na posoji iz ruskega Zenita in Dinama iz Moskve, danec Michael Lumb in rus Fjodor Smolov pa prav tako nista pustila večjega vtisa. Kar se tiče odhodov iz kluba je Dinamo iz Moskve, svojega Smolova, pred dnevi celo že vrnil z neuspešne posoje, predtem oz. poleti/po svetovnem prvenstvu, pa je svojo nogometno kariero zaključil Giovanni van Bronchorst, ki mi je nekako ušel, podobno, le pred prvenstvom je storil že legendarni napadalec Roy Makaay, marljivi Jonathan de Guzman je prestopil v špansko Mallorco,  že omenjeni Denny Landzaat je prestopil v ambicioznejši Twente, izkušeni Kevin Hofland je posojen na Ciper, v AEK Larnaco, srb Stefan Babović, kot zelo uporaben igralec, pa se je prav tako že vrnil, s posoje, v francoski Nantes.

47-letni trener Mario Breen, ki že od poletja 2009 vodi ekipo Feyenoorda ima trenutno takšno ekipo:

golmani: Erwin Mulder, kar 41-letni Rob van Dijk in brazilec Darley

obrambna vrsta: kapetan Ron Vlaar, Tim de Cler, Kelvin Leerdam, Stefan de Vrij, Bart Schenkeveld, Bruno Martins Indi, belgijec Gill Swerts, danec Michael Lumb, španec Dani Fernandez in brazilec Andre Bahia

zvezna vrsta: južnoafričan Kamohelo Mokotjo, maročan Karim El Ahmadi, pa maroški nizozemec Adil Auasser, Georginio Wijnaldum, Luigi Bruins, Leroy Fer in 19-letni Ricky van Haaren

napad:  veteran Jon Dahl Tomasson, Luc Castaignos, Ruben Schaken, 20-letni Jerson Cabral, nizozemec s surinamskim poreklom Diego Biseswar,  madžar Krisztian Simon,  indonezijec z nizozemskim državljanstvom Jhonny van Beukering in iz Slonokoščene obale Sekou Cisse

Anonimna ekipa, bi zapisal, saj povprečni slovenski spremljevalec nogometa pozna samo že 34-letnega Tomassona, vse ostalo pa je ena velika neznanka. A v tem kadru je kar nekaj zanimivih/perspektivnih igralcev kot so 20-letni branilec Kelvin Leerdam, 18-letni Bruno Martins Indi, pa njegov vrstnik Stefan de Vrij, med igralci zvezne vrste izstopajo 20-letni Georginio Wijnaldum, leto mlajša Mokotjo in Ricky van Haaren, med napadalci pa 18-letni Luc Castaignos in 20-letni Jerson Cabral, medtem ko so Ron Vlaar, Tim de Cler in Leroy Fer, že uveljavljenejši in v širšem krogu reprezentance nizozemske, predvsem Ron Vlaar je ime, ki bi si ga bilo dobro zapomniti. Od nekoliko izkušenejših so tu še  Andre Bahia, Luigi Bruins in Karim El Ahmadi, vse skupaj pa da kvalitetno ekipico, ki potrebuje čas za zorenje in nato vrnitev na vrh.

Očito je bilo v preteklosti kar nekaj oz. preveč napačnih potez, ki so klub pahnile proti osrednjosti nizozemskega nogometa, a v večini klubov pride do takšnih temnejših obdobij, le skozi se je treba čimprej prebiti. Feyenoord se prebija že desetletje in zgoraj našteti igralci so dobra garancija za dolgo pričakovani izhod iz krize, le še nekoliko izkušenj si pridobijo in povrnejo tisto zmagovalno mentaliteto, ki je ta klub, včasih krasila. Pa smo spet na poti optimizma, saj ni nikoli tako črno kot izgleda, Feyenoord pa se bo po mojem skromnem mnenju izognil tistemu neprijetnemu boju za obstanek, z mlado ekipico, kateri bi lahko dodali kakšno pravo/kvalitetno okrepitev, pa bodo verjetno že kmalu spet v borbi za vrh.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.01.2011 - 13:49 - Kategorije: klubi -

 Na, pa nisem imel miru. Po objavi o legendarnem mehiškem napadalcu TUKAJ, sem malo pregledal stanje v mehiškem nacionalnem prvenstvu in ugotovil, da je pred kratkim, točneje decembra prvak Primere division, kot se imenuje njihova liga, postal CF Monterrey.

monterrey

Nogometaši Monterreya so osvojili naslov državnega prvaka oz. del prvenstva imenovanega Apertura, saj so v finalni tekmi playoffa premagali Santos s 3-0, predtem pa je ta prvo medsebojno tekmo dobil s 3-2. Čilenski napadalec Humberto Suazo, ki se je pred časom vrnil s posoje v španski Zaragozi je dosegel dva gola, enega pa argentinski branilec Jose Maria Basanta in slavje v Monterreyu se je lahko pričelo.

Za klub, ki je bil ustanovljen 1945, je to četvrti naslov prvaka, predtem pa je v Aperturi slavil tudi 2009. Royados oz. črtasti kot jih kličejo, so svoj prvi naslov osvojili ‘86, drugega Clasuro 2003, tretji je bil že omenjena Apertura 2009, četrti pa ta, pri tem pa je treba kot najzaslužnejšega za uspešno obdobje omeniti njihovega trenerja z zanimivim imenom. Victor Manuel Vucetich, po vsej verjetnosti potomec katerega od naših balkanskih narodov, je s tem naslovom državnega prvaka že pri številki sedem, saj je predtem tri nanizal z Leonom, po enega s Tecosom in Pachuco, katerim je dodal še ta dva z Monterreyem, čigar vodstvo je očitno zadelo z izborom trenerja.

Ta je do uspeha prišel z naslednjo ekipo:

golmani: Jonathan Orozco, Mauricio Aguirre in veteran Juan de Dios Ibarra

obrambna vrsta: Ricardo Osorio, Severo Meza, Miguel Morales, Sergio Perez, mladi upi Hiram Mier,Eduardo Guevara in Cesar Martinez, pa 19-letni Luis Rodriguez, mehičan z argentinskim poreklom Duilio Davino ter argentinec Jose Maria Basanta

zvezna vrsta: kapetan Luis Ernesto Perez, Wiliam Paredes, Jesus Zavala, kar 37-letni Jesus Arellano, argentinec Neri Cardozo, ekvadorec Walter Ayovi in paragvajec Osvaldo Martinez,

napad: čilenec Humberto Suazo, Aldo de Nigris, Abraham Carreno, Sergio Santana in brazilec Robert

Verjamem, da večini ta imena ne pomenijo ničesar, a očitno gre za dobro celoto, kjer iztopa čilenec Humberto Suazo, ki je na Monterreyevi lestvici strelcev vseh časov že na petem mestu, z naslednjimi desetimi zadetki pa se lahko prebije celo do drugega. Od ostalih sta tu še mehiški standardni reprezent Ricardo Osorio, oba argentinca sta zelo kvalitetna/cenjena, prav tako golman Orozco itd.

Nekako za nadaljevanje latinskega dela objav je tale o mehiškem prvaku …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.01.2011 - 15:34 - Kategorije: klubi -

Po brazilskem prvaku, o katerem sem pisal TUKAJ, je pošteno omeniti še argentinskega, saj je bil pred časom zaključen otvoritveni del argentinskega prvenstva, imenovan Apertura.

Tokrat je ta prvi del prvenstva imenovanega Apertura osvojil Estudiantes de la Plata s čimer je nasledil Atletico club Banfield, ki je to storil lani, vmes pa so tisti drugi del prvenstva oz. Clausuro osvojili Argentinos Juniors.

 A ostanimo pri aktualnih prvakih, Estudiantes de la Plata.

logo

Nogometaši Estudiantesa iz La Plate so torej osvojili otvoritveni del sezone oz. Aperturo, kar je njihov peti triumf oz. prvi po letu 2006, pri čemer so tokrat, v zadnjem, 19. kolu, z 2-0, na domačm Estadio Jorge Luis Hirschi, premagali Arsenal. S tem so ohranili dve točki prednosti pred Velezom, heroj estudiantesovih množic pa je postal 32-urugvajski napadalec Rodrigo Lopez, ki je bil strelec obeh golov, čeprav je bil prvi najprej priprisan Gastonu Fernandezu. A dejanski heroj in vodja te ekipe je Juan Sebastian Veron, La Pirato kot ga radi kličejo, ki je s tem v matičnem klubu dosegel/ponovil očetov uspeh, ki je bil prav tako ena od ikon kluba. Juan Ramon Veron je bil znan pod vzdevkom La Bruja oz. čarovnica, sin Juan Sebastian pa je po njem dobil še rezervni vzdevek La Brujita oz. mala čarovnica. No, pa da ne bi zapostavljal ostalih, je tu kompetna ekipa Estudiantesa;

golmani:  San Lorenzov Agustin Ignacio Orion, kateremu se je v tem mesecu iztekla posoja in pa Cesar Omar Taborda

obrambna vrsta: Leandro Desabato, Federico Fernandez, German Re, Gabriel Ivan Mercado, Raul Alejandro Iberbia in pa iz slovite Boca Juniors posojeni Facundo Roncaglia

zvezna vrsta: kapetan Juan Sebastian Veron, Enzo Perez, Matias Sanchez, Rodrigo Brana, Leandro Damian Benitez, Maximiliano Nunez, Dario Sefanatto, naturalizirani ameriški argentinec Michael Ryan Hoyes, komaj 19-letni Carlos Auzqui,  in pa iz italijanske Catanie posojeni Pablo Barrientos, ter iz francoskega Lorienta posojeni Gabriel Penalba

napad: Gaston Nicolas Fernandez, Leandro Gonzales, Juan Pablo Pereyra in urugvajec Rodrigo Lopez

Vse skupaj ne zveni nič posebnega, a očitno je dovolj kvalitetno za osvojitev argentinskega prvenstva, kot že velikokrat predtem, pa znamo katerega od naštetih pobližje spoznati v kateri od evropskih lig oz. klubov, ki redno uvažajo argentinske virtuoze nogometa in boljšega priporočila kot osvojeni domači naslov, že skoraj ne more biti.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.01.2011 - 11:19 - Kategorije: klubi -

Tudi eno leto nazaj, sem v približno istem času objavil zapis o brazilskem nogometnem prvaku oz. zmagovalcu njihovega prvenstva imenovanega Serie A, kjer je nogomet božanstvo.

Tokrat je na tronu, Club de regatas do Flamengo, zamenjal FC Fluminense.

fcf

V deželi nogometa, Braziliji, je FC Fluminense, v zadnjem prvenstvenem kolu z 1-0 premagal Guarani in se po 26-ih letih čakanja, spet povzpel na tron.

Predtem oz. pred zadnjim kolom je imel samo točko prednosti pred Corinthiansom, a  je to uspešno ohranil oz. z edinim golom na srečanju, ki ga je dosegel Emerson v 62. minuti srečanja, osvojil tri točke, ki so pomenile naslov državnega prvaka, na katerega so njihovi navijači čakali vse od 1984., pod vodstvom takratnega trenerja Carlosa Alberta Parreire.

Do nehvaležnega drugega mesta se je prebil Cruzeiro, ki je na domačem igrišču vknjižil zmago, medtem ko je že omenjeni Corinthians kiksal oz. samo remiziral na gostovanju pri zadnjeuvrščenem Goisau, kar je pomenilo, da je Fluminense postal prvak z 71. osvojenimi točkami, 2. je bil Cruzeiro s 69. točkami, 3. Corinthians s 68., pa 4. Gremio 63. točkami itd.

Čeprav je od takrat minil že mesec dni, pa kar nekako nisem našel časa za tekst o brazilskem prvaku, bi se spomnil še proslave drugega naslova v zgodovini kluba, ko je nekaj 10.000 ljudi na ulicah Ria, ki je bil prekrit z nevihto, rajalo do jutranjih ur, na žalost pa sta v tem vsesplošnem veseljačenju in kaosu, dva izgubila življenje. Padla sta pod streli orožja/pištol, odeta v navijaške barve svojega kluba in še enkrat več se je izkazalo, da je v Braziliji, nogomet včasih več od življenja, kar pa se bo moralo počasi spremeniti, saj je naslednje Svetovno prvenstvo prav tam.

Pa, da se vrnem na prijetnejše nogometne teme. Dario Conca je 27-letni mali vezist, ki je bil proglašen za najboljšega nogometaša sezone v brazilskem prvenstvu, kar je prava redkost, a ne zaradi njegovih let, višine ali česa podobnega, igralec je argentinec, vsi pa vemo kakšno rivalstvo vlada med brazilci in argentinci. Pravijo, da spominja na rojaka Messija, s konstitucijo in nogometnimi potezami, kar mu je prineslo to nagrado, ki jo je kot edini argentinec v Braziliji, leta 2005, osvojil takrat 21-letni napadalec Corinthiansa, Carlos Tevez. Dario Conca je premagal konkurenco kar s 40% glasov, primerjave z Messijem in Tevezom pa povedo, da gre za izvrstnega igralca in prav on je eden najzaslužnejših za dolgo pričakovani trofej prvaka, saj je na pohodu do tega zabil 9 golov, večino v zadnjih kolih, kar je še pomembneje pa je prevzel odgovornost vodje na igrišču in gradil skoraj vse napadalne akcije, recimo mu lokalnega klubiča, ki je presenetljivo premagal konkurenco.

Tudi nagrada za najboljšega trenerja gre k novemu prvaku, točneje njihovemu trenerju Muricy Romalhu, ki je dobil veliko pozornosti v letu 2010, ko je zavrnil delo selektorja brazilske reprezentance in se rajši posvetil dokončanju uspeha s Flumimensejem, obenem pa še četrtič, v zadnjih petih letih postal brazilski prvak, saj je predtem 2006, 2007 in 2008 s Sao Paolom triumfiral pred konkurenco.

Še ekipa, ki je je Muricy Romalhu vodil do tokratnega triumfa. 

golmani: Fernando Henrique, Rafael, mladi Klever, veteran Ricardo Berna, v 2011 pa je v klub prispel še Diego, ki je predtem okusil Evropo

obrambna vrsta: Gum, Carlinhos, Andre Luis, Julio Cesar, Leandro Euzebio, Mariano, Marquinhos, Digao, Gerson, Thiago Selves

zvezna vrsta: brazilec s portugalskim državljanstvom, proslavljeni Deco, Juliano Belletti, Raphael Augusto, Marquinho, Diguinho, Diogo, Willians, Souza, Tarta, Leandro Teixeira, Fernando Bob, kolumbijec Edwin Valencia in argentinec Dario Conca

napad: kapetan Fred, brazilec s katarskim državljanstvom Emerson, Carlos Adriano, Rodriguinho in veteran Araujo

 

srečno tudi v 2011.

  • Share/Bookmark