Nadaljujem s predstavitivijo klubov, naslednji na vrsti pa je aktualni hrvaški prvak, Dinamo Zagreb, ki si je v torek zvečer zagotovil udeležbo v elitni Ligi prvakov.
GNK Dinamo Zagreb

Klub, ki je bil ustanovljen daljnega leta 1911 kot Prvi hrvatski Građanski športni klub je v svoji zgodovini kar nekajkrat menjal ime, med drugim je bil Dinamo, pa HAŠK Građanski, Croatia, medtem ko je v teh dneh GNK Dinamo oz Građanski nogometni klub Dinamo Zagreb.
Po II. svetovni vojni, so bili v jugoslovanski ligi del velike četvorke, kot so pravili Crveni zvezdi, Partizanu in Hajduku ter seveda Dinamu. Ti so bili najmočnejši klubi bivše države, pri čemer je Dinamo uspel osvojiti 4 naslove državnih prvakov, ‘48, ‘54, ‘58 in ‘82 s Čirom Blaževićem na čelu, ko so imeli prodanih kar 40.000 sezonskih kart, po številu takoj za slovito Barcelono.
S tistim odpovedanim srečanjem, zaznamovanim s huliganstvom, izgredi in dokončnim izbruhom nacionalizma, o čemer sem že pisal TUKAJ, se je na njihovem stadionu Maksimir, vsaj zame, 13.5.1990 začela razpadati Jugoslavijo, kar je privedlo do vojne in ustanovitve novih držav na območju.
V samostojni Hrvaški je Dinamo svoj prvi naslov osvoji ‘93, pa nato ‘96, ‘97, ‘98, ‘99 in 2000, nato 2003 in še 2006 ter od takrat nanizal kar šest zaporednih naslovov državnega prvaka, torej vse do danes, ko ima v novi sezoni, aktualni 2011/12, stoprocentni učinek, 5 zmag v prvih petih kolih, 15 osvojenih točk, še brez prejetega zadetka in vse kaže na pravljični, sedmi zaporedni naslov. A ti že nekaj časa ne ganejo nikogar pretirano, v slabi nacionalni ligi dejansko nimajo pravih/enakovrednih nasprotnikov, Hajduk se nekaj neuspešno trudi, ostali pa so še svetlobna leta oddaljeni. V takšnem stanju dinamovci sanjajo evropske nastope, konkretno Ligo prvakov oz. kot rezervno opcijo, nogometno pomlad v Europa league.
Leta v samostojni hrvaški je zaznamovalo prijateljstvo s politiko, s katero se je Dinamo združil v tistih časih razpadanja bivše države in HDZ na čelu s predsednikom Tuđmanom je nogometne uspehe preselil iz Splita, beri iz Hajduka v Zagreb, beri v Dinamo. Zlatko Canjuga je bil postavljen za predsednika uprave kluba, ki je na pobudo takratnega predsednika države, Franja Tuđmana, spremnil tudi ime iz Dinama v Croatio, kar mnogim, predvsem navijačem, ni bilo všeč.
Takratna ekipa oz. Croatia je plavala v denarju in zlom/propad je bil neizbežen, še predtem pa so nanizali nekaj izvrstnih rezultatov. Ladić, Šarić, Biščan, Mikić, brata Šimić, Marić, Prosinečki, Mujčin, Šokota, Cvitanović, Viduka in ostali asi so obeležili najuspešnejše klubsko obdobje, v katerem so zabeležene, še danes opevane zmaga nad Partizanom, Celticom, Portom, Ajaxom, neodločeno na Old Traffordu pri Manchester Unitedu itd. Dinamo je bil udeleženec elitne Lige prvakov v zaporednih sezonah ‘98/99 in ‘99/2000 in po dvanajstih letih odsotnosti se spet vrača.
S končno preurejenim stadionom Maksimir in z ekipo v kateri so naslednji igralci:
golmani: števika 1 je Ivan Kelava, njegovi zamenjavi pa Filip Lončarić in 18-letni Oliver Zelenika
branilci: portugalec Tonel, argentinca Luis Ibanez in Leandro Cufre, kapetan Igor Biščan, Šime Vrsajko, Domagoj Vida, Tomislav Barbarić, mlada Dino Škvorc in Karlo Bručić ter eritrejec s švedskim državljanstvom Walid Atta
zvezna vrsta: brazilec s svežim hrvaškim državljanstvom Jorge Sammir, kamerunec s hrvaškim državljanstvom Mathias Chago, Jerko Leko, Milan Badelj, Nikola Pokrivač, Ivan Tomečak, Arijan Ademi, bosanec Mehmed Alispahić, čilenec Pedro Morales, perspektivni Mario Šitum in Antun Palić ter 17-letni wunderkid Mateo Kovačić
napad: Ante Rukavina, Ivan Krstanović, Andrej Kramarić, črnogorec Fatos Beqiraj in slovak Jakub Sylvestr
Po burnem razhodu s slovitim bosanskim strokovnjakom Vahidom Halilhodžićem je na trenersko klop Dinama, še drugič sedel Krunoslav Jurčić, ki ga po mojem mnenju, ne glede na vse, čakajo še težki dnevi, saj velja to delovno mesto za sila neugodno, predvsem pa nepredvidljivo.
V drugem krogu kvalifikacij za elitno tekmovanje Lige prvakov, je Dinamo najprej odpravil azerbeijanskega predstavnika Neftchi pri katerem nastopa nekoč zelo obetavni Emile Mpenza. Gostujočih 0-0 in domačih 3-0 z golom Badelja in dvema Krstanovića je bilo dovolj za odločilni/tretji krog kvalifikacij, v katerem so izločili še švedski Malmo FF. Po fantastični domači predstavi oz. zmagi s 4-1 v kateri je blestel Sammir, ki je dosegel tudi dva zadetka, preostala pa sta dodala Rukavina in Beqiraj je Dinamo pričakoval samo formalnost na povratnem srečanju. Tako je tudi bilo do 50. minute, ko je obetavni Vrsajko zaradi nespametne/nešportne poteze prejel rdeči katon, njegova ekipa pa do konca srečanja dva zadetka in razpoloženi golman Kelava jih je rešil, beri popeljal v elitno tekmovanje, saj je Rukavina zgrešil nezgrešljivo ….
Vendar je bil spet dejanski zvezdnik dneva, sezone, že večletnega obdobja, njihov podpredsednik oz. izvršni predsednik kot rečejo maksimirskem nogometnem Bogu, Zdravku Mamiću, ki obvladuje Dinamo, vse perspektivnejše hrvaške igralce, sodnike, hrvaško ligo in tudi hrvaški nogomet, kjer je poskrbel, da je na čelu njihove nogometne zveze obstal Vlatko Marković. A kar je najpomembneje, Zdravko Mamić s pomočjo svojega brata Zorana, kupuje in predvsem zelo dobro prodaja igralce, pri čemer je lani za Mandžukića od Wolfsburga izstržil 7 milijonov eurov, pol leta prej za Lovrena od Lyona 8, še prej je Luko Modrića prodal v Tottenham za 21 milijonov, Vukojevića v Dinamo iz Kijeva za 6, Čorluko v Manchester City za 13, Eduarda Silvo v Arsenal za 12 itd. S tem si je v nogometnih krogih zgradil ime, ki ga iščejo mnogi elitni klubi, naslednji na seznamu za prodajo pa naj bi bil brazilec Sammir, ki naj bi ga španska Malaga želela za 16 milijonov, a spretni trgovec še razmišlja in čaka morebitne odlične nastope v Ligi prvakov, reprezentančni debi za Hrvaško itd. Tudi Badelj naj bi bil, po njegovem, vreden tam nekje, mlada Vrsajko in predvsem Kovačić pa sta imeni, ki bosta v prihodnosti zagotovo porušili hrvaške rekorde.
V tem prestopnem roku Mamić ni prodal nobenega pomembnejšega igralca; Slepička je odšel v Sparto iz Prage, Brezovec v Slaven Belupo, Mesarić v Lokomotivo itd, medtem ko je ekipo okrepil z Vido iz nemškega Bayer Leverkusena, za katerega je odštel 1,3 milijona eurov, za Krstanovića je plačal sosednemu Zagrebu 1,5 milijona eurov, Alispahić iz Šibenika, Leko iz turškega Bucasporja, Pokrivač iz Red Bull Salzburga in še nekateri pa so prišli v transferjih brez odškodnine, naslednji pa naj bi bil še hrvaški reprezentant Šimunić iz nemškega Hoffenheima ter še en kapitalac, kot pravi Mamić.
Če odmislimo tisti bankrot in stara dolgovanja, med drugim tudi velikemu Prosinečkem, je Dinamo v zadnjih letih pojem stabilnega kluba s teh področij in dober zgled za vse okoliške wanna be velikane kot so Olimpija, ki se trudi s športnim direktorjem Ačimovićem na čelu, Maribor z Zahovićem, pa splitski Hajduk, ki samo nemočno opazuje in kot statist sodeluje v uspehih Dinama, srbska Crvena zvezda in Partizan itd.