Za razliko od tekme za tretje mesto, BERI TUKAJ, sem si finale ogledal, ne glede na vse.

Večerja v hotelu, nato pa angleški pub z big screenom, gin toniki ….

finale Pokala konfederacij …. Brazilija – ZDA

O obeh reprezentancah sem že pisal in bi se osredotočil samo na tekmo v kateri so bolje začeli Amerikanci oz. reprezentanca ZDA. Clint Dempsey je po podaji Spectorja, v 10. minuti tekme, s svojim dotikom žogo preusmeril v gol šokiranih brazilcev oz. reprezentanco ZDA povedel v vodstvo z 1-0. Brazilci so nato zaigrali agresivnejše, ofanzivnejše, pri tem pa pozabili na defanzivni del in v 27. minuti je reprezentanca ZDA izvedla hiter protinapad in Charlie Davies je lepo podal do Landona Donovana, po nekaterih najboljšega ameriškega nogometaša vseh časov, ki je zadel za šokantnih 2-0 za ZDA. Zelo podoben gol so dosegli brazilci prav proti ZDA v prvem delu tekmovanja in sedaj so “učenci premagali učitelja” na terasi puba pa je bilo slišati smeh …. fuckin’ unbeliveable. V drugem polčasu je ponovno blestel brazilcec Luis Fabiano, ki je takoj oz. v 46. minuti znižal na 2-1. Podajo Maicona je sprejel na robu kazenskega prostora, se elegantno otresel svojega čuvaja z obratom proti golu in zabil za pričetek preobrata. V 61. minuti je nato brazilska reprezentanca dosegla še en gol, ki pa ni bil priznan, saj je spretni ameriški golman, Tim Howard žogo izbil, ko je bila ta že v golu, sodnik pa je pokazal naj se igra nadaljuje. V 73. minuti pa je prišlo do zadoščenja pravici oz. pričakovanega izenačenja, po lepi brazilski akciji in “prečki” Robinha, se je žoga odbila do nevarnega Luisa Fabiana, ki je iz neposredne bližine, zadel za 2-2. Veliko veselje na tribunah in predvidevanja, da bo do konca tekme še kakšen gol …. v golu Amerikancev, ki so bili po čvrstem vodstvu, v slabem/izgubljenem položaju. Brazilci so bili v naletu in bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bodo dosegli še en gol. Šest minut pred koncem tekme je prišlo do pričakovanega, podajo iz kota je izvedel Elano, gol za zmago pa, z glavo, dosegel kapetan brazilske reprezentance, Lucio, ki je po težko prisluženi zmagi, prejel Pokal konfederacij.

Brazilija – ZDA 3-2

Tekme za tretje mesto so v večini primerov dolgočasne, bolj gledališke, brez pravega naboja ….. in prav zato si tekme med Španijo in Južnoafriško republiko nisem ogledal, temveč sem kasneje samo preveril rezultat in zadetke ….

Dolgo časa nepremagljiva španska Furia, je po velikem razočaranju oz. porazu z reprezentanco ZDA v polfinalu, prvi polčas odigrala skromnih 0-0, nato pa v 73. minuti prejela gol. Po dolgi akciji domače reprezentance, v kateri so južnoafriški nogometaši imeli nekaj lepih “španskih” podaj, ter po hitrem vtekanju v prostor na levi strani igrišča in podaji pred gol, je za vodstvo Južnoafriške republike zadel Katlego Mphela. Prejeti gol je očitno predramil špance, ki so v 88. minuti z golom Dainela Guize izenačili na 1-1, isti igralec pa je nato, samo minuto kasneje, z izvrstnim zadetkom s strani premagal nasprotnega golmana in Španijo povedel v vodstvo z 2-1. Za večino verjetno konec tekme, a domači igralci se niso predali in v sodnikovem podaljšku oz. v 93. minuti srečanja je Katlego Mpela še enkrat zadel. Izvrsten prosti strel s približno 25-ih metrov, udarec na polno in izenačenje na 2-2 ter podaljški. V podaljških je v 107. minuti, španski igralec Xabi Alonsko, s strani podal v kazenski prostor, nobeden od igralcev ni uspel zadeti žoge, ki je nato odletela v gol, vratar Khune pa je samo nemočno opazoval akcijo za zadetek, ki se je na koncu izkazal za zmagovitega.

Španija – Južnoafriška republika : 3-2

Čudeži se dogajajo in sinočnja zmaga ZDA nad favoriziranimi španci je bila ogromna vzpodbuda za tokratnega outsiderja, domačo reprezentanco, Južnoafriško republiko.

Reprezentanca Južnoafriške republike, ki jo ljubkovalno kličejo Bafana Bafana, je računala na še en čudež na tem turnirju oz. na svojo ogromno željo po uspehu nad favoriziranim nasprotnikom. V položaju, ko nimajo kaj izgubiti in ob močni podpori domačih navijačev so sami sebe hrabrili, da lahko konkurirajo najuspešnejši reprezentanci sveta.

Brazilska reprezentanca je po uvodnem mučenju z Egiptom, spoznala da so razlike v kvaliteti vedno manjše, tekmo pa lahko odločijo detalji. V naslednji tekmi so gladko premagali kasnejšo senzacijo, ZDA, v zadnjem kolu pa ponižali rahlo nezainteresirano reprezentanco Italije, kar je bilo dovolj za naziv prvega favorita tekmovanja. Verjetno so spremljali sinočnjo tekmo in nihče ni želel ponoviti španskih napak, temveč so se vsi polnili z motivacijo.

V prvem polčasu sta obe ekipi imeli po nekaj lepih priložnosit, a rezultat se ni spreminjal in domača reprezentanca je bila enakovreden nasprotnik. Očitno je bilo, da so brazilci igrali zelo previdno oz. si niso upali dovoliti svoje znamenite igre, polne preigravanj, kombinatorike in lepih akcij, spoštovanje nasprotnika pa je bilo preveliko. Na drugi strani je reprezentanca Južnoafriške republike dobro parirala slovitejšemu tekmecu in z nekaj lepih/hitrih akcij postajala vse drznejša. V drugem polčasu se je njihova pozitivna predrznost le še stopnjevala in kot je komentator Saško ugotovil, jih je pasivnost brazilcev le še dodatno vzpodbujala. Kmalu so prevzeli oblast na igrišču in diktirali tempo igre, a je brazilski selektor Dunga “zadel” z menjavo in rezervist s hudičevim pogledom, Dani Alves je 5 minut pred koncem zadel iz prostega strela. Z roba kazenskega prostora, lepo odmerjen, močen strel v daljši kot za vodstvo z 1-0 oz. za zmago in uvrstitev v finale.

Južnoafriška republika je ekipa, ki je v času turnirja napredovala od kaotične/zbegane reprezentance iz prvega kola, ko ni uspela premagati Iraka, do ekipe ki dikitra tempo eni najboljših reprezentanc na svetu, Braziliji z vsemi njenimi zvezdniki. Čestitke na napredku in v naslednjem letu na svetovnem prvenstvu bodo vsakemu nasprotniku predstavljali veliko grožnjo.

Brazilija se je težje kot se je pričakovalo uvrstila v finale, kjer se bo ponovno pomerila z reprezentanco ZDA, katero so v drugem kolu že premagali. Takrat z lahkoto, v finalu, ki si ga bom ogledal na dopustu, na Cipru, pa bomo videli …

off …

Španija je po letih suše oz. razočaranj na evropskih in svetovnih prvenstvih z lansko osvojitvijo naslova Evropskih prvakov, postala samozavestna, nepremagljiva reprezentanca, ki ruši pred seboj vse rekorde. Očitno je španski krč oz. bojazen pred neuspehi dokončno izginil in njihova ekipa je bila neustavljiva, kar tudi nasprotnik v polfinalu ne bi smel spremeniti. Kot sem že navajal v prejšnjih zapisih oz. spremljal njihovo serijo, so dosegli 15 zaporednih zmag, kar ni uspelo doseči še nobeni reprezentanci in pa 35 tekem brez poraza, kar je izenačenje rekorda, z brazilskim, izpred mnogih-mnogih let …. na vrsti je bila polfinalna tekma proti ZDA, ki naj bi bila samo še ena ovira do pričakovanega finala, kamor naj bi se, prav tako pričakovano, uvrstila Brazilija. 

Reprezentanca ZDA je imela po prvih dveh kolih, dva gladka poraza, v polfinale pa jih je peljal samo čudež oz. dva združena čudeža, visok poraz Italije v dvoboju z Brazilijo in sočasna visoka zmaga nad Egiptom. In prav to se je zgodilo. Amerikanci so odigrali odlično tekmo in se ob porazu Italije s 3-0, z zmago nad Egiptom, prav tako s 3-0, uvrstili v polfinale, kjer jih za nagrado čaka ena najboljših reprezentanc na svetu. Neobremenjeni, uspeha željni amerikanci so bili vsekakor večja nevarnost, kot so jim mnogi pripisovali pred tekmo in svoj uspeh v prvi fazi tekmovanja so hoteli še nadgraditi.

Prvi polčas se je pričel po pričakovanjih, veliko kratkih podaj španske ekipe in kroženje okoli kazenskega prostora, kar pa ni prineslo resnih priložnosti, za razliko od hitrih nasprotnih napadov amerikancev, ki so nekajkrat resno zapretili.  Ousiderji so postajali vse pogumnejši in konkretnejši, predvsem mladi Altidore, ki je v 27. minuti zadel za vodstvo z 1-0, predtem pa lepo s hrbta vrgel nasprotnega branilca in svojo reprezentanco neovirano popeljal v vodstvo. Španska ekipa, ki je imela do tega trenutka gol razliko 8-0, je prvi prejeti gol na turnirju šokiral in do polčasa ni bilo sprememb rezultata. V drugem polčasu je španska reprezentanca krenila še odločneje, napadi so se vrstili, a do željenega zadetka oz. izenačenja ni prišlo. Na drugi strani so bili redki napadi amerikancev, a v enem izmed teh je po izjemno lepi ekipni akciji in po napaki španskega branilca Ramosa, zadel Clint Dempsey. Zadnji del tekme so španci želeli doseči gol, ki bi jim vrnil upanje oz. možnosti za izenačenje, a jim to ni uspelo in ob gledanju tekme se mi je zdelo, da bi lahko igrali še eno tekmo, pa ne bi zadeli. Amerikanci so po senzacionalni uvrstitvi v polfinale prekipevali od samozavesti, moči in želje po uspehu, saj so v sodnikovem podaljšku, v 91. minuti kar trikrat zapored z drsečimi štarti prekinjali napade nasprotnika. 

Še eno ameriško presenečenje oz. že kar senzacija in pa prekinitev španskega niza zaporednih zmag in tekem brez poraza.

Ekipa ZDA je zasluženo premagala špansko ekipo in se uvrstila v finale, kjer pričakuje zmagovalca v dvoboju Brazilija – Južnoafriška republika.

Z zmagama Brazilije nad Italijo s 3-0 in ZDA nad Egiptom, z identičnim rezultatom, se je razpletlo tudi v skupini B. V polfinale sta se uvrstili reprezentanci Brazilije in presenečenje zadnjega kroga, ZDA.

Brazilijia – Italija  3-0

Veličastna zmaga brazilcev, ki so se s tremi zmagami v treh tekmah uvrstili v polfinale. Brazilska reprezentanca je v treetji tekmi ponižala svojega nasprotnika, svetovnega prvaka, Italijo. V razmaku osmih minut so dosegli tri gole, prvi pa je v 37. minuuti zadel Luis Fabiano, ko je ponesrečen strel Maicona prišel do navedenega, ki je nato “obrnil” nasprotnega branilca in premagal italijanskega vratarja. Samo šest minut kasneje je sledila hitra akcija, v kateri je Luis Fabiano podal naprej proti Robinhu, ta krenil v napad, podaljšal oz. podal v levo, kjer je bil Kaka, ki je žogo takoj vrnil v sredino, tam pa jo je Robinho nekako prepustil, da je prišla do Luisa Fabiana, ki jo je potisnil v gol za sigurnih 2-0. Zelo lepa akcija, v kateri so povsem izgubljeno in neogranizirano delovali italijanski branilci in dve minuti zatem sledila podobna, ko je žogo v prostor, na levi strani dobil Robinho, ki je ušel razredčeni italijanski obramni vrsti in nato podal v sredino proti osamljenemu Luisu Fabianu, a je še pravočasno, nazaj pritekel Dossena in z drsečim štartom potisnil žogo v lastni gol. Italijanska obramba, ki velja za eno najmočnejših na svetu, si je v zadnjem času privoščila kar veliko število prejetih zadetkov in selektor Lippi bo imel v zadnjem letu do svetovnega prvenstva še veliko dela. Italijani so drugem polčasu odigrali nekoliko bolje, a kjub temu niso uspeli doseči niti častnega zadetka in po zelo neprepričljivi ter slabi igri na turnirju, so zasluženo izpadli. Vsekakor se mi zdi, da italijani niso preveč resno vzeli tega turnirja in da je njihov selektor Lippi samo probaval neke svoje taktične variante, ter da bodo naslednje leto na svetovnem prvenstu igrali precej bolje.

ZDA – Egipt  3-0

ZDA so presenetile. V tekmi, kjer naj bi egipčani potrdili odlično igro iz drugega kola in se uvrstili v nadaljni krog so amerikanci šokirali. Zaslužena zmaga, kjer je Charlie Davies v 21. minuti povedel svojo ekipo v vodstvo, potem ko je sam med nespretnima nasprotnkovima branilcema in še bolj nespretnim golmanom, le nekako potisnil žogo v gol. Drugi gol so američani dosegli v 63. minuti, po odlični akciji in lepi asistenci Landona Donovana, je Michael Bradley zadel za 2-0. V 71. minuti pa je nato končnih 3-0, po dolgi diagonalni podaji s skoraj sredine igrišča, z udarcem z glavo, postavil Clint Dempsey. Američani so zasluženo zmagali in se uvrstili v polfinale, kjer bodo lahko neobremenjeno odigrali tako kot proti Egiptu, ki je znan po tem, da proti favoritom igra odlično, ko pa je potrebno premagati enakovredne ali slabše nasprotnike, pa ima težave. Tudi tokrat je bil Egipt v vlogi favorita in tudi tokrat se mi zdi, da je prišlo do podcenjevanja, kar je pri Egiptu zelo pogost pojav, zaradi katerega se tudi ne bodo uvrstili na svetovno prvenstvo, saj so v tekmah s slabšimi nasprotniki, izgubili preveč točk. Poškodba oz. nenastopanje njihovega odličnega napadalca Mohameda Zidana ne more biti izgovor za takšen poraz, čeprav so prvi polčas odigrali zelo dobro, nato pa je v drugem polčasu sledil razpad sistema.

V skupini A so odigrali še tretje kolo, v katerem sta si napredovanje v polfinale zagotovili reprezentanci Španije in Južnoafriške republike.

Španija – Južnoafriška republika  2-0

Evropski prvak, Španija nadaljuje z zmagovanjem. Tokrat so zabeležili rekordno 15. zaporedno zmago in 35. zaporedno tekmo brez poraza. Do 51. minute je bilo 0-0, nato pa je kazenski strel oz. penal izboril Fabregas, ki je izvajanje tega prepustil Davidu Villi. Villa je streljal, južnoafriški vratar Khune pa je izvrstno odbranil, vendar je bilo veselje na tribunah kratkotrajno, saj je v naslednjem španskem napadu prišlo do zadetka. Globinsko žogo proti Villi je ta sprejel s prsmi in iz obrata, na prvo zadel za 1-0. Fantastičen zadetek igralca, ki se ga vse bolj omenja pri transferjih iz finančno uboge Valencie. Španski selektor Del Bosque se je kmalu po doseženem golu odločil za dvojno menjavo, strelca Villo in Torresa je zamenjal z novima napalcema, Guizo in Llorentejem. Slednji je v 72. minuti, po akciji iz prekinitve, nekako prišel do žoge, in zadel za 2-0 kar se je izkazalo za neulovljivo prednost oz. končni rezultat.

Reprezentanca Južnoafriške republike je prvi polčas odigrala zelo dobro in imela ugoden razultat 0-0, v drugem počasu pa je po ubranjenem penalu kazalo na njihov nov zalet, a že v naslednji minuti jih je šokiral Villa s svojim fenomenalnim golom. V nadaljevanju so prejeli še en gol in v njihovih vrstah je zavladal kaos, saj so se zavedali moči nasprotnika oz. španske reprezentance, ki bi jih lahko “napolnila” z zadetki oz. izločila iz nadaljnega tekmovanja. Južnoafriška reprezentanca je zadnji del tekme odigrala nekoliko defanzivnejše, vendar so kljub temu z nekaj hitrimi akcijami pokazali, da so še kako nevarni, predvsem me je spet navdušil “delija” Parker. Do konca tekme se rezultat ni spremenil in končnih 2-0 za Španijo je pomenilo, da sta se oba nasprotnika uvrstila v polfinale.

Irak – Nova Zelandija  0-0

Tekma, v kateri je za favorita veljal Irak, ki bi se z morebitno zmago lahko uvrstil v polfinale, a na njihovo žalost, niso uspeli zmagati, kar je bil pogoj za uvrstitev v polfinale. Čeprav so bili iraški nogometaši nekajkrat zelo blizu zadetka, enkrat je golman nasprotnika celo odbranil z glavo, je rezultat tekme do konca ostal, nepopularnih 0-0 … Irak je dokazal, da ima izjemno močno obrambno vrsto, saj je v treh tekmah prejela samo le en zadetek … v drugem kolu proti favorizirani Španiji. V ostalih dveh tekmah oz. v uvodnem kolu proti domači Južnoafriški republiki in v zadnjem kolu proti Novi Zelandiji pa je njihova čvrsta obramba zdržala vse napade oz. zadržala izid 0-0. Vse skupaj je bilo, na njihovo žalost, premalo za uvrstitev v polfinale, saj ob tem v vseh treh kolih niso dosegli nobenega zadetka. Vsekakor pozitivno presenečenje, čeprav sem že na začetku pričakoval, da se bo, poleg Španije, v naslednji krog uvrstila domača reprezentanca.

Reprezentanca Nove Zelandije je osvojila svojo prvo točko in turnir zaključila v malo boljšem vzdušju, saj so prvi dve tekmi gladko izgubili. Na tem turnirju so bili krepko najslabša reprezentanca in čeprav imajo še možnosti za kvalifikacije na svetovno prvenstvo, menim, da po kvaliteti še ne spadajo na takšna tekmovanja in da Južnoafriške republike naslednje leto ne bodo videli kot nogometaši, kvečjemu kot turisti.

Veliko močnejša skupina B je odigrala drugo kolo v katerem sta se pomerila Brazilija proti ZDA in nekaj kasneje pa še Egipt proti Italiji.

Reprezentanca ZDA je na turnirju Confederations cup izgubila še drugič, po uvodnem porazu proti Italiji s 3-1, so tokrat izgubili z reprezentanco Brazilije, s 3-0. V prvem dvoboju so amerikanci povedli z golom Landona Donovana iz penala, nato pa prejeli tri zadetke in serijo treh nadaljevali tudi proti Brazilcem, kar vsekakor ni tragedija saj sta obe navedeni reprezentanci v vrhu svetovnega nogometa. ZDA imajo v tretjem kolu priložnost za boljši rezultat proti reprezentanci Egipta, katera je od vrha nogometa malo bolj oddaljena, a je v prvih dveh kolih dokazala, da so presenečenja možna. Eno takšnih bi bil neodločen rezultat ali pa celo zmaga ZDA. 

Reprezentanca Brazilije je v prvem kolu že v 5. minuti povedla z golom, ki ga je dosegel Kaka, a je reprezentanca Egipta kmalu zatem izenačila na 1-1. Sledila sta še dva zadetka brazilcev, ki sta jih dosegla Luis Fabiano in Juan, venadar se nasprotnik ni predal, temveč je v drugem polčasu, v roku ene minute, dosegel dva zadetka in rezultat izenačil na 3-3. Takšen rezultat je ostal do 90. minute, ko je sodnik Howard Webb dosodil penal in Kaka je postavil končni rezultat 4-3. Penal je bil upravičen, a vseeno kontraverzen saj sodnik ni takoj zapiskal temveč šele nekaj sekund kasneje, ko je prekinil igro zaradi domnevno poškodovanega igralca na igrišču. Domneva se, da je bil penal dosojen po pregledu posnetka in signalizaciji 4.sodnika, kar je v nasprotju z aktualnimi pravili. V drugem kolu je Brazilija ni dovolila nikakršnega presenečenja, napetosti oz. dvomov in je ZDA premagala z gladkih 3-0, strelci pa so bili Felipe Melo po predložku s strani, Robinho po hitrem protinapadu in pa Maicon po brazilski kombinaciji na levi strani igrišča. Selecao, kot kličejo brazilsko ekipo, je že v polfinalu, predtem pa se bodo v zadnjem/tretjem kolu pomerili še s svetovnimi prvaki italijani, ki so po prvih dveh kolih v velikih težavah.

Aktualni svetovni prvaki, italijani so ponovno v težkem položaju, saj imajo za seboj poraz proti neposrednem konkurentu za uvrstitev v polfinale in pred seboj tekmo proti eni najmočnejših reprezentanc na svetu. Že v prvem kolu so imeli kar nekaj težav, ko je reprezentanca ZDA povedla, vendar je selektor Lippi nato zadel z menjavo, Rossijem, ki je do konca tekme dosegel dva zadetka, vmes pa je zadel še De Rossi. Težkih 3-1, nato pa omenjeni poraz z Egiptom, ko so po akciji iz kota prejeli gol in nato kljub občutni premoči, boljši igri in več strelih na gol, niso uspeli izenačiti oz. Lipijeve menjave Pepe, Toni in Montolivo niso uspele zadeti gola. V tretjem kolu bodo igrali proti reprezentanci Brazilije, ki je sicer že uvrščena v polfinale a si nikakor ne želi prekinitve pozitivnega niza, ob tem pa bodo odvisni še od tekme konkurentov iz skupine in zanima me ali bodo spet uspeli na svoj znamenitii “italijanski načini” priti v naslednjo fazo tekmovanja oz. polfinale.

Reprezentanca Egipta je že v uvodnem kolu odigrala odlično tekmo v kateri je najprej v uvodnih minutah prejela zadetek, nato pa z lepim golom Zidana izenačila na 1-1. V nadaljevanju tekme so prejeli še dva gola, nato pa se ponovno razigrali, saj so vodstvo Brazilije s 3-1, spremnili z zadetkoma Shawkya in še enkrat Zidana, v 3-3, na koncu pa nesrečno izgubili zaradi penala v 90. minuti. V tem, drugem kolu, je sledil obračun z aktualnimi svetovnimi prvaki, ki so dominirali, a svoje premoči nikakor niso uspeli unovčiti. Svojo priložnost pa so zato zelo dobro unovčili egipčani, saj je Mohamed Homas v 40. minuti po udarcu iz kota, zadel za vodstvo z 1-0. Ker se rezultat, kljub navalu italijanov, do konca tekme ni spremenil, je Egipt zasluženo slavil in ima sedaj velike možnosti za uvrstitev v polfinale. V tretjem kolu jih čaka še dvoboj proti outsiderju skupine, reprezentanci ZDA, ki je zaenkrat brez točk in brez velikih možnosti proti zaenkrat izvrstnem Egiptu.

Neatraktivna skupina A je postregla z dvema povprečnima, nezanimivima tekmama.

Najprej sta igrala Španija in Irak.

Aktualni evropski prvaki so se mučili z defenzivnim Irakom in šele v 55. minuti, je po podaji Capdeville, z glavo zadel David Villa. Njegov jubilejni, 30. gol v reprezentanci in 14. zaporedna zmaga Španije, ki je nanizala od remija z Italijo na Evropskem prvenstvu 2008, Rusijo, Nemčijo, Dansko, Bosno in Hercegovino, Armenijo, Estonijo, Belgijo, Čile, Anglijo, dvakrat zapored Turčijo, Azerbejan in na tem prvenstvu Novo Zelandijo ter Irak. To je že njihova 34. tekma brez poraza oz. serija od 15.novembra 2006, ko so izgubili prijateljsko tekmo z reprezentanco Romunije.

Iraški selektor Milutinović je ponovno izbral dobro taktiko, pri kateri so borbeni iračani dolgo držali neodločen rezultat in spretno onemogočali igro nasprotnika, ki niti ni imel izrazitih priložnosti za zadetek. Izvrstno branjenje iračanov pa je zdržalo samo, do že navedene 55. minute, ko je presodila kvaliteta nasprotnika in minimalen poraz je vsekakor uspeh iraške ekipe. Iraška ekipa ni dovolila golijade, kot so jo Španci priredili v prvi tekmi in Milutinović & co. računajo na zmago v zadnjem kolu, kar bi lahko pomenilo uvrstitev v polfinale.

Zvečer sta igrali domača, Južnoafriška republika in Nova Zelandija.

Južnoafriška republika je tokrat morala zmagati, česar so se igralci zavedali in odločno napadli nasprotnika. Dobra igra in konstantni pristisk so bili kronani v 21. minuti, ko je zadel tragik prve tekme Parker, kot sem že omenil TUKAJ igralec beograjske Crvene zvezde. Crni Delija je v drugem polčasu zadel še enkrat in vodstvo povišal na 2-0, kar je pomenilo razpad sistema pri nasprotniku in Južnoafriška reprezentanca je v zadnjem delu tekme imela nekaj izvrstnih akcij in priložnosti za povišanje vodstva. Zaradi prevelikega poigravanja, kompliciranja, atraktivnosti in sebičnosti niso uspeli dotolči nasprotnika in se z zagotovostjo uvrstiti v polfinale. Tipično afriško, ali kot bi rekli nogometni strokovnjaki; pomanjkanje taktične discipline. Ne glede na vse pa demonstrirali kvaliteten nogomet, katerega je bilo, predvsem v drugem polčasu, užitek gledati.

Nova Zelandija ostaja brez zmage, saj so po golijdi Španije doživeli še poraz proti domači reprezentanci, ki se je na koncu z njimi že preveč poigravala in prav takšnem pristopu nasprotnika se lahko zahvalijo, da niso prejeli še kakšnega gola več. Najslabša reprezentanca na turnirju, ki verjetno še upa na kakšen ugoden rezultat v zadnjem kolu.

V zadnjem, tretjem kolu, se bosta pomerila Španija proti Južnoafriški republiki in pa Irak proti Novi Zelandiji.

Skupina B je mnogo močnejša kot skupina A saj so tu reprezentance Brazilije, Egipta, Italije in ZDA.

Brazilija – južnoameriški prvak, ki je zadnji zmagovalec Pokala konfederacij v Nemčiji in trenutno vodilni v južnoameriških kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Edina reprezentanca, ki je bila do sedaj udeleženka vseh svetovnih prvenstev in 5-kratni svetovni prvaki. Tudi tokrat imajo izjemno reprezentanco sestavljeno v večini iz igralcev, ki igrajo v bogatih evropskih klubih: gomani so Julio CESAR (Inter), GOMES (Tottenhama) in VICTOR (Gremio), branilci LUCIO (Bayern Munchen), JUAN (Roma), MAICON (Inter),  Daniel ALVES (Barcelona), LUISAO (Benfica), KLEBER (Internacional), MIRANDA (Sao Paolo) in Andre SANTOS (Corinthians), zvezni igralci Kaka (Real Madrid), Felipe MELO (Fiorentina), JULIO BAPTISTA (Roma), Elano (Manchester City), JOSUE (Wolfsburg), GILBERTO SILVA (Panathinaikos), KLEBERSON (Flamengo) in RAMIREZ (Cruseiro), napadalci pa so LUIS FABIANO (Sevilla), ROBINHO (Manchester City), PATO (AC Milan) ter NILMAR (Internacional). Selektor Dunga v ekipo ni povabil Ronalda, ki ponovno “zabija” v brazilski ligi, Adriana in Ronaldinha, ki iščeta formo oz. motivacijo  ter še nekaterih kvalitetnih igralcev, a za vse ni bilo prostora. Za brazilce je uspeh samo prvo mesto in tudi tokrat so favoriti.

Egipt - afriški prvak, ki je zadnjih nekaj let zelo napredoval in bo vsakemu nasprotniku povzročal težave. Njihov selektor Hassan Shetata se je odločil, da v reprezentanci ne bo njihove največje zvezde Ahmeda Hossama Mida, ki je nastopal za Ajax, Olimpique Marseille, Romo, Tottenham, zadnjo sezono pa je odigral kot posojeni igralec v Wiganu. V tem klubu igra še en egipčan, Amr Zaki, ki pa ne bo nastopil zaradi poškodbe in tako bo njihova izbrana vrsta močno oslabljena. Njihov ključni igralec bo Mohamed Aboutrika, ki je v reprezentanci v 57. nastopih zadel 19 golov, v dresu Al Ahllya pa v 367 nastopih kar 105 golov. Gre za enega najboljših nogometašev Egipta, vseh časov. Od ostalih bi omenil še enega, ki igra v Angliji, v Middlesbroughu, Mohamed Shawkya in pa napadalca nemške Borussije Dortmund, Mohameda Zidana. Ostali igralci so širši javnosti neznani igralci, ki igrajo v domači ligi oz. s svojimi klubi beležijo dobre rezultate v afriški različici Lige prvakov. Vsekakor neugodna ekipa.

Italija – aktualni Svetovni prvaki, ki so naslov osvojili 2006 v Nemčiji, pod vodstvom Marcela Lippija, a so od tistih časov močno spremenili ekipo. Po neuspešnem vodenju Donadonija, se je na selektorsko klop vrnil Marcelo Lippi, ki je ekipo pomladil in pričel pripravljati za svetovno prvenstvo, ki bo naslednje leto, tu v Južnoafriški republiki. Zanima me ali bodo italijani to tekmovanje vzeli resno in ga hoteli osvojiti, za kar imajo kvaliteto ali pa bo Lippi eksperimentiral in probaval neke svoje zamisli za prihodnost. Ekipo sestavljajo golmai Gianluigi BUFFON (Juventus) Morgan DE SANCTIS (Galatasaray) in pa Marco AMELIA (Palermo), branilci so Davide SANTON (Inter), Gianluca ZAMBOTTA (AC Milan), Fabio CANNAVARO, Giorgio CHELLINI, Nicola LEGROTTAGLIE ( vsi Juventus), Alessandro GAMBERINI (Fiorentina),  Andrea DOSSENA (Liverpool) in Fabio GROSSO (Lyon), zvezna vrsta Gennaro GATTUSO in  Andrea PIRLO (oba AC Milan), Daniele DE ROSSI (Roma) , Mauro CAMORANESI (Juventus), Angelo PALOMBO (Sampdoria) in Riccardo MONTOLIVO (Fiorentina), napadalci pa so Luca TONI (Bayern Munchen), Giussepe ROSSI (Villarreal), Alberto GILARDINO (Fiorentina), Vicenzo IAQUINTA (Juventus), Simone PEPE in Fabio QUAGLIARELLA (oba Udinese). Mešanica mladosti in izkušenj, znalcev in borcev podprta z genialnostjo Lippija, ki se ni bal vpoklicati tudi igralcev iz “manjših” klubov. Zelo nepredvidljiva reprezentanca, ki je tradicionalno dobra na turnirjih in ki zna zmagovati, ko je to najbolj potrebno, vprašanje je le; Ali je to sedaj, leto pred svetovnim prvenstvom?

Združene države Amerike – Selektor Bob Bradley bo predstavil reprezentanco ZDA, države kjer se nogomet nikakor ne more “prijeti”. Že pred leti so poskušali s Pelejem, z Beckenbauerjem, pa organizacijo svetovnega prvenstva ‘94, pa vnovičnim poskusom popularizacije z Davidom Beckhamom v vse bolj popularni ameriški ligi …. Očitno potrebujejo večji uspeh na svetovnem prvenstvu in tokrat se bodo lahko učili od najboljših. Reprezentanci Brazilije in Italije sta premočna nasprotnika, mogoče tudi reprezentanca Egipta, a so vsi izvrstni nasprotniki od katerih se lahko mnogo naučijo. Reprezentanca ZDA ima kar nekja igralcev v ekipi, ki uspešno igrajo v Evropskih ligah in dvigajo kakovost svoji reprezentanci. Golman Tim Hoard je branil v Manchester Unitedu, trenutno pa je prvi vratar Evertona, Freddy ADU, ki je bil najavljen kot čudežni deček igra v Monacu, Carlos BOCANEGRA v francoskem Rennesu, DeMarcus BEASLEY v škotskih Glasgow Rangersih, Clint DEMPSEY v angleškem Fulhamu …  kvaliteta je prisotna in ZDA si želijo naslednje leto kaj več kot biti osrednja reprezentanca, najboljša pot do tega pa so dobri nastopi na Pokalu konfederacij in dvig samozavesti, da se lahko kosajo z najboljšimi ekipami na svetu.

Včeraj se je pričel nogometni turnir/prvenstvo imenovano Confederations cup oz. Pokal konfederacij, na katerem nastopajo prvaki kontinetov, aktualni svetovni prvak Italija in pa reprezentanca gostiteljica, Južnoafriška republika.

V skupini A se nahajajo:

JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA – gostitelj pokala za katere bo to “generalka” pred nogometnim Svetovnim prvenstvom, ki bo tu, leta 2010. Njihova reprezentanca ni preveč močna v kar smo se prepričali včeraj, ko so odigrali “ubogih” 0-0 z Irakom, pri tem pa so delovali nemočno, na trenutke celo zbegano in nebogljeno. Trenutno je njihov najbolj znan igralec Steven Pienaar, ki je pred leti igral za Borussio Dortmund, trenutno pa je v angleškem Evertonu, a je v uvodni tekmi v igro prišel šele v 85. minuti. Poleg njega je v Angliji “zaposlen” še Aaron Mokoena, ki je nogometaš Blackburn Roversov, od ostalih pa mi je znan samo še Barnard Parker, ki je igralec Crvene zvezde in glavni krivec za tisti del, kjer sem omenjal zbeganost, saj je svojemu igralcu preprečil zadetek v prazen gol. Presenetljivih 0-0 v uvodni tekmi, glede na dejstvo da so domača reprezentanca, katero je podpiralo 49.000 navijačev in glede na destvo, da je bil nasprotnik bolj znan po vojnah, ki se v zadnjih letih tam odvijajo, kot pa po nogometu. Selektorja Joela Santano čaka še veliko dela, da bi njihova reprezentanca ponovno sijala kot je takrat, ko je na  SP 2002 premagala Slovenijo in se borila za vstop v naslednji krog tekmovanja.

IRAK - presenetljivi azijski prvak, ki je za seboj pustil mnoge nogometne države kot so Iran, Japonska, J.koreja … Težko je kaj napisati o njihovi reprezentanci, za katero igrajo igralci iz domače, iraške lige ter nekateri, ki služijo v sosednih deželah, predvsem v Združenih arabskih emiratih, Katarju, Libiji, Iranu … Tistim, ki nogomet spremljajo malo bolje se bodo spomnili imena Mohammed Mula Hawar, katerega sem omenil v tem tekstu TUKAJ, ko je postal prvi iraški strelec v Ligi prvakov. Edini iraški igralec, ki igra v Evropi in sicer v ciperskem Anorthosisu. Selektor iraške reprezentance je nogometni javnosti znani Velibor Bora Milutinović, ki je predtem na svetovnih prvenstvih vodil Mehiko ‘86, Kostariko ‘90, ZDA ‘94, Nigerijo ‘98 in Kitajsko 2002. Uspešen trener, ki zna delati v “nogometno eksotičnih” deželah in iz, z vojnami prizadetega, Iraka črpa najboljše. Uvodni rezultat 0-0 proti favorizirani domači reprezentanci je vsekakor še en uspeh za iraški nogomet.

ŠPANIJA - evropski prvak, ki podira rekorde. Nadaljujejo svoj niz nepremaganosti, 33 zaporednih tekem in niz zaporednih zmag, ki sedaj znaša 13 tekem. Sinoči so igrali z Novo Zelandijo in s tremi hitrimi goli Fernanda Torresa že po 17. minutah vodili s 3-0. V nadaljevanju tekme sta zadela še Cesc Fabregas in David Villa, končni rezultat pa je bil velikih 5-0. Odlični strateg Vicente Del Bosque nadaljuje z izvrstnimi rezultati s svojo ekipo imenovano La Furia Roja – rdeča furija, za katero nastopa kar 6 igralcev Valencije; Raul ALBIOL, Carlos MARCHENA, Pablo HERNANDEZ, David VILLA, David SILVA, Juan Manuel MATA, 5 igralcev angleškega Liverpoola, Fernando TORRES, Xabi ALONSO, Alvaro ARBELOA, Albert RIERA, Pepe REINA, 4 igralci zmagovalca Lige prvakov, Barcelone; Gerard PIQUE, Charles PUYOL, XAVI, Sergio BUSQUETS, 3 igralci Villarreala, Santi CAZORLA, Joan CAPDEVILLA, Diego LOPEZ, samo 2 iz Real Madrida; Iker CASILLAS in Sergio RAMOS, ter po eden igralec iz angleškega Arsenala; Cesc FABERGAS in turškega Fenerbahcea, Daniel GUIZA in še igralec Atletic Bilbaoa, Fernando LLORENTE. Odlična uvodna igra enega od favoritov prvenstva.

NOVA ZELANDIJA – prvak Oceanije, ki je pred dnevi namučil reprezentanco Italije, ko je na prijateljski tekmi kar trikrat vodil … tokrat so igrali z aktualnimi evropskimi prvaki in kot sem že zgoraj napisal izgubili z velikih 0-5. Tudi njihova ekipa ne premore zvenečih imen, še najbolj znana igralca bi nam lahko bila nogometaša iz škotske lige, Steven Old iz Kilmarnocka in Chris Killen iz Celtica ter Chris Wood iz angleškega West Bromwich Albiona. Ostali igralci igrajo večinoma v domači in australski ligi, ki sta po kvaliteti sila povprečni ligi in njihov selektor Ricki Herbert bi težko naredil kaj več kot ekipo, ki bo samo sodelovala.