Zapisal izmisljeni | 23.05.2010 - 16:07 - Kategorije: sezona 2009-10 -

22.5.2010, sobota, Madrid, stadion Santiago Bernabeu, modro-črni  in rdeče-beli …..

Prvič v zgodovini tekmovanja Lige prvakov, se je veliki finale odigral na soboto, na že omenjenem stadionu Real Madrida, Santiago Bernabeu, kjer sta se pomerila kot že vsi vemo, italijanski Inter in nemški Bayern.

logo

Oba kluba sta letos že osvojila državna naslova in naslova pokalnih zmagovalcev, torej italijanski prvak proti nemškemu prvaku, kjer je na klopi italijanskega nekdanji pomočnik tistega, ki je sedaj na klopi nemškega. Vajenec proti učitelju oz. Jose Mourinho proti Louis Van Gaalu. Prvi je jurišal na tretji najprestižnejši klubski naslov svojega kluba, drugi pa na peti naslov svojega kluba, s tem da sta predtem že oba, po enkrat, okusila slast zmage finala Lige prvakov. Portugalec Jose Mourinho s portugalskim Portom, nizozemec Louis Van Gaal pa z nizozemskim Ajaxom.

Za Inter, v finalu, zaradi rdečega kartona v polfinalu, ni smel zaigrati brazilec Thiago Motta, za Bayern pa zaradi istih razlogov Franck Ribery in čeprav je slednji veliko bolj razvpit nogometaš, ne gre podcenjevati izostanka Motte. Obe ekipi sta imeli v svojih vrstah tudi povratnike na mesto zločina oz. mesto, kjer so bili odpisani, v Interu sta že pred leti to doživela argentinca Esteban Cambiasso in Walter Samuel, lani pa nizozemec Wesley Sneijder, pri Bayernu pa prav tako nizozemec Arjen Robben, vsi, predvsem pa oba nizozemca pa so pokazali, da je bil sloviti Real v veliki zmoti. Nizozemca imata za seboj, naravnost fenomenalni sezoni in sta ena od najzaslužnejših za finalna nastopa svojih klubov.

Navijači domačega kluba Reala iz Madrida so bili iz hvaležnosti za Inter, saj je izločil njihovega rivala Barcelono, funkcionarji Reala pa prav tako za Inter, predvsem zaradi 3 milijonov eurov, kolikor bi/je dodatno kapnilo Realu še za Sneijdera, čigar odškodnina je bila vezana na uspehe.

Ko sem že pri denarju, še vrednosti obeh ekip oz. njihovih igralcev; Bayern München je ocenjen na 150,5 milijona eurov, igralci pa takole: Jörg Butt (3.5) – Philipp Lahm (28), Daniel Buyten (8), Martin Demichelis (10), Holger Badstuber (8) – Mark van Bommel (6.5), Bastian Schweinsteiger (24), Arjen Robben (38), Hamit Altintop (6.5) – Thomas Müller (10), Ivica Olić (12). Na drugi strani je Inter vreden 258 milijonov eurov : Julio Cesar (25) – Javier Zanetti (7.5), Walter Samuel (15), Lucio (16.5), Maicon (30), Dejan Stanković (16), Esteban Cambiasso (29), Goran Pandev (16), Wesley Sneijder (35) – Samuel Eto’o (40), Diego Milito (28), a je po zmagi v finalu cena ekipe verjetno še nekoliko poskočila.

Tekma:

Inter je zaigral, v že prepoznavni formaciji 4-2-3-1; golman Julio Cruz – Christian Chivu ( od 68. Dejan Stanković), Walter Samuel, Lucio, Maicon – Esteban Cambiasso, Javier Zanetti – Goran Pandev ( od 79. Sulley Muntari), Wesley Sneijder, Samuel Eto’o – Diego Milito ( od 91. Marco Materazzi)

Bayern pa je zaigral v klasični formaciji 4-4-2; golman Hans-Jorg Butt – Holger Badstuber, Martin Demichelis, Daniel Van Buyten, Philipp Lahm – Hamit Altintop (od 63. Miroslav Klose), Basitan Schweinsteiger, Mark Van Bommel, Arjen Robben – Thomas Muller, Ivica Olić ( od 74. Mario Gomez)

Po uvodnem showu sta se pozdravila kapetana 33-letni Mark Van Bommel in 36-letni Javier Zanetti, ki je s tem nastopom zabeležil svoj jubilejni 700. službeni nastop za Inter, s čimer je samo še 58 tekem oddaljen od rekorda, ki si ga zaenkrat last še legendarni Giuseppe Bergomi. Še enkrat več bom ponovil, da je Zanetti, zame, kralj leve strani zvezne vrste in kljub vsemu spoštovanju do lika in dela Diega Maradone, bi takšen igralec moral imeti mesto v reprezentanci Argentine, podobno kot Esteban Cambiasso, kateri prav tako kot Zanetti ni dobil poziva za reprezentančne nastope na svetovnem prvenstvu. E, moj Diego …..

Po začetnem otipavanju obeh ekip se je tekma kar lepo razživela in do prvega razburjenja je prišlo, ko je Maicon, če se ne motim, igral z roko, a je bil ovse skupaj v skoku, borbi, brez namere oz. brez možnosti preprečitve tega, oba komentatorja oz.oba Obreza pa sta zagnala vik in krik in me še enkrat več znervirala, predvsem s skakanjem v besedo drug drugemu, ko sta kar tekmovala kdo bo bolj pameten. Drugače pa kar solidno odkomentiran prenos, kjer so se našli določeni kiksi, kot je bilo ob prostem strelu Sneijdera, ko naj ne bi bilo nevarnosti za gol nemcev, izkazalo pa se je povsem drugače, Sneijder pa je nato še nekajkrat razkazal svoj zelo dober udarec, k isi ga bo treba zapomniti dragi komentatorji. V sami tekmi ni bilo preveč kontroverz oz. spornih situacj, sodnik Webb in pomočnika oz. pomočniki pa so odlično opravili svoje delo. Pričakovano je imel Bayern terensko premoč, ki pa ni imela nekih rezultatov in kmalu se je videlo, da je Inter odlično postavljen, kjer njegovi igralci niso puščali veliko prostora za obetavne nemške akcije, kot že na poti do finala pa so nasprotnikom namerno prepuščali iniciativo in čakali na priložnosti iz hitrih nasprotnih napadov. Edina prava nevarnost za italijanska vrata oz. gol je bil odlični Arjen Robben na levi strani, kjer je nekajkrat lepo prebil, a je bil v svojih ofenzivnih akcijah preveč osamljen. Na drugi strani je Inter igral svojo igro z nepropustno obrambo od katere so se odbijali vsi nasprotnikovi napadi, zvezna vrsta pa je z globinskimi žogami iskala svoj ofenzivni trio. V 35. minuti srečanja je golman Julio Cruz degažiral dolgo žogo, katero je z glavo spustil Milito, se obrnil in stekel v prazni prostor, tačas pa je Sneijder lepo vrnil podajo in Milito se je znašel pred nemškim golmanom, katerega je elegantno premagala za 1-0. Euforija na modro-črni tribuni oz. delu, kjer so bili nameščeni interjevi navijači, saj je mnogim postalo jasno, da so blizu osvojitvi naslova, čeprav je bilo do konca še zelo veliko, a Inter je izgledal zelo dobro, celo nepremagljivo. V drugem polčasu je Bayern takoj zapretil z nevarno akcijo, a je Muller zgrešil oz. se ustrašil priložnosti in v nekakšnem padcu/zdrsu, s precej slabim strelom poskušal premagati Cruza, kar pa mu seveda ni uspelo. Tipček še ni takšna klasa, kot je na drugi strani dokazal, da je Milito, ki je kombiniral s Pandevom, a je ostalo pri 1-0. Bayern je vse bolj prevzemali inicativo, nizal ofenzivne akcije, ki pa niso bile preveč konkretne, vse preveč pa so se zanašali na Robbena, kateri pa je bil vse bolj pokrit oz. dupliran. V 70. minuti je Inter izvedel še eno hitro akcijo v kateri je ponovno zablestel Diego Milito, ki je obrnil Van Buytena in s kirurško natančnostjo premagal še skromnega Butta za vodstvo z 2-0. Game over bi lahko takrat napisali na velik semafor stadiona, saj je verjetno vsem postalo jasno, da ni vrnitve za pregovorno vztrajne nemce, ki so bili najmanj za en razred slabši nasprotnik, Van Gaalove neuspešne menjave pa so samo še potrdile nemoč in sterilnost. Princ Diego, kot kličejo Diega Milita je postal heroj večera, Inter pa je tekmo varno pripeljal do konca in po 45-ih letih spet postal najboljši v Evropi.

Inter – Bayern 2 – 0

Čestitke ekipi Intera, kjer je Julio Cruz z redkimi a fenomenalnimi obrambami, dejansko dajal vtis nepremagljivosti …. kjer sta oba bočna Maicon in Chivu, s pomočjo ostalih zelo dobro zapirala napade z boka ….. kjer sta bila centalana branilca Lucio in Samuel standardno dobra, prav tako pa sta skupaj z ostalimi ob prekinitvah enostavno reševala situacije ….. kjer sta zadnja vezna Cambiasso in Zanetti sta sekala vse nasprotne napade, pomagala pri dupliranju in pokrivanju ter gradila ofenzivo, ….. kjer je Sneijder še enkrat več dokazal, da je izvrstni playmaker, ki so ga prekmalu odpisali ….. kjer sta v prejšnih klubih zavržena Pandev in Eto’o demonstrirala kaj pomeni izraz Ekipni igralec, saj sta tekala gor in dol, se borila, branila prostor in napadala z bokov …… in kjer je Diego Milito še zadnjim skeptikom odprl oči in postal za vse večne čase Princ Intera.

Kaj ob vsem tem zapisati za njihovega trenerja, portugalca Jose Mourinha? Definitivno se je najbolje opisal sam, že pred leti, ko je dejal da je Special one in to je sinoči še enkrat več potrdil. Tipček, ki je sestavil moštvo iz večina odpisanih in podcenjenih igralcev, jim v glavo vsadil borbenost in ekipni duh, lojalnost in slepo sledenje njegovim idejam, za katere se ve, da so plod njegove genialnosti.

Mourinho je zavzel Madrid, kot se je glasil eden od časopisnih naslovov pa je že napoved selitve iz Intera v Real, ki naj bi jo potrdil tudi sam Mourinho, a to je tema za kdaj drugič ….

Uživajte nerazzurri, ki ste leta veljali za looserje sodobnega nogometa ……

tripleta je tu; državni naslov, pokalni naslov, Liga prvakov …. čaka se še na Superpokal Italije, Evropski superpokal in pa Internacionalni pokal …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.04.2010 - 16:24 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Po opisu presenečenj prejšnjega polfinalnega para oz. v prejšnji objavi v tej rubriki, je tukaj še en klub, ki bi mu lahko rekli presenečenje.

Italijanski Inter je po letih nesreče in neuspehov v evropskih tekmovanjih, končno na poti do finala, vendar je za to moral predtem izločiti še klub, ki smo ga tukaj oz. v polfinalu in finalu skoraj vsi pričakovali. Barcelona.

logo

Barcelona – Inter  1-0

Domača ekipa, v večini sestavljena z domačimi igralci oz. iz lastnega mladinskega pogona in z nekaterimi največjimi zvezdnik svetovnega nogometa je kombinacija, ki v zadnjem času melje vse pred seboj in po lanski neverjetno uspešni sezoni oz. osvojitvi vseh šestih lovorik/tekmovanj, kjer so nastopili so tudi v letošnji sezoni veljali za velike favorite prav vseh tekmovanj. No, zdaj je že jasno, da vseh ne bodo osvojili, a najprestižnejši sta bili sinoči še v igri. V domačem prvenstvu imajo še vedno prednost pred Realom iz Mardira, v Ligi prvakov pa so za napredovanje v finale potrebovali zmago nad italijanskim Interom, z dvema goloma razlike. Barcelona je vsekakor sposobna na svojem igrišču, prav vsakemu moštvu, zabiti najman dva gola, a statistiki so pred tekmo opozarjali, da v zadnjih štirih polfinalnih srečanjih, na domačem igrišču niso dosegli niti enega, po drugi strani pa so imaeli na domačem Nou Campu kar 11 zaporednih zmag, zadnje medsebojno srečanje tu, pa je dobila Barcelona, prav s tistim željenim 2-0. Navijači domačih so na razne verbalne provokacije iz nasprotnega mošva, predvsem trenerja Mourinha odgovarjali, da za njih ne bo nikdar Special-one, kot se je poimenoval, ampak samo prevajalec, kar je tudi bil pred leti, ko je še pilil svoje trenersko znanje pri pokojnem Sir Bobby Robsonu, čeprav je kasneje, prav v Barceloni, postal tudi pomočnik Robsona, zatem še nizozemskega stokovnjaka Luisa Van Gaala, ki s svojim Bayernom že čaka v finalu. Za njih/navijače  niso pomembni njegovi kasnejši uspehi, nekoliko realnejši pa vedo, da imajo opravka z enim najboljših strategov na svetu.

Jose Mourinho je Inter po letih blodenj v evropskih tekmovanjih, povzdignil na višji nivo, kjer že od leta ‘72 čakajo kakšno od evropskih final, za to pa so pripravljeni žrtvovati domače prvenstvo in domači pokal, kjer jim zaenkrat spet kaže odlično. Inter je v domačem prvenstvu po kiksu konkurenta spet vodilni na lestvici, domača zmaga proti Atalanti s 3-1 pa jim je dala še dodatnih moči, čeprav so vedeli, da bo gostovanje pri Barceloni nekaj povsem drugega. Za uvod pred tekmo je kontoverzni Jose Mourinho zbodel nasprotnika, da je njihova želja po finalu in zmagi v osovraženem Madridu že obsedenost, zaradi česar si je nakopal srd navijačev in zbadljivke Prevajalec. A ta Prevajalec je nogometni lisjak, ki s svojimi verbalnimi izpadi odvrača pozornost od svojega moštva, ki se v miru pripravlja na tekmo, nasprotniki pa popizdevajo in se z njim prerekajo kot Pique, ki je dejal, da bodo interovci po tej tekmi zasovražili nogomet.

Dejstvo je, da je igrišče na stadionu Nou Camp večje oz. širše, kar daje domači, ofenzivno naravnani ekipi več maneverskega prostora, trava je nižje pokošena in namočena, žoga pa posledično hitrejša, s tem pa tudi igra, predvsem domačih, ki so pred tekmo napovedovali/poudarjali; napad, napad, napad.

Domača ekipa zaradi kazni kartonov ni mogla računati na Charlesa Puyola, zaradi poškodb pa na Andresa Iniesto in Erica Abidala, gostujoča ekipa pa je bila zaradi kazni kartonov brez Dejana Stankovića, vprašljiva pa sta bila rezervni golman Francesco Toldo in makedonski napadalec Goran Pandev. Izjemna Wesley Sneijder in Maicon, ki sta imela nekaj zdravstvenih težav, sta bila seveda pripravljena ……

Gostje oz. Inter je tekmo pričel s postavitvijo 4-2-3-1 oz. golman Julio Cruz – Zanetti, Samuel, Lucio, Maicon – Motta, Cambiasso – Chivu, Sneijder, Eto’o – Militio, na čelu s trenerjem Mourinhom pa bi jih lahko oklicali tudi Dirty dozen. Na drugi strani je bila všečna Barcelona s svojo kalsično postavitvijo 4-3-3 oz. golman Valdez – Keita, Militio, Pique, Alves – Busquets, Toure, Xavi – Messi, Ibrahimović, Pedro, katero je vodil mladi/simpatični strokovnjak Guardiola.

A takšne postavitve so zdržale samo na papirju oz. ekranu, na igrišču je to funkcioniralo povsem drugače, splet okoliščin pa je hotel, da je izvrstni napadalec gostov Samuel Eto’o skoraj celo tekmo odigral na mestu beka. A gremo lepo po vrsti. Barcelona je pričela z igro kot smo jo vsi pričakovali. Dominanca, posest, pletenje mreže okoli kazenskega prostora, kup podaj itd, a pravega učinka ni bilo. Gostujoča defenziva je držala vse pod kontrolo, čeprav so bili posamični poskusi, kot plasirani strel Messija, a to je že prebrana knjiga. Driblingi ob desnem robu, pa nato proti sredini in strel je stvar, ki so jo interovci sigurno vadili oz. vadili zaustavljanje tega in toliko hvaljeni Messi je odigral še eno podpovprečno srečanje. Granitna, italijanska obramba je delovala čvrsto, močno, zvezna vrsta pa je poskušala kreirati nekakšne hitre nasprotne napade, a precej neuspešno, zaradi česar je bil osamljeni napadalec Milito, brez uporabnih žog. Bivši igralec Barcelone Thiago Motta, kjer je igral do leta 2007 je v 10. minuti srečanja dobil prvi rumeni karton, Messi je spet povzročal zdravstvene težave Maiconu, ko ga je nekoliko nešportno odrinil v reklamne panoje, vse bolj vročo atmosfero pa je razžaril rdeči karton. V 29. minuti je namreč prav omenjeni Motta dobil direktni rdeči karton, ker se je nekoliko nespretno gradil z rokami, pri tem po obrazu oplazil Busquetsa, ki je teatralno padel, sodnik Franck De Bleeckere pa verjetno zmotno mislil, da je bil udarjen. Sledila je burna reakcija Motte, za katero bi lahko še naknadno dobil kakšno kazen, a ne glede na vse proteste in prerekanja, je Inter ostal z desetimi igralci na igrišču. Če je bil do tu še kakšne poskus gostov proti naprej, ga od tu naprej ni bilo več. Inter se je transformiral v sistem 5-4-0 oz. zaigral klasični bunker, kot pravimo takšnemu branjenju, novodobni catenaccio in zadržal rezultat prvega polčasa na 0-0. V drugem polčasu je reagiral tudi domači trener Guardiola, ki je po rošadah na igrišču namesto Gabriela Militia v igro poslal Maxwella, namesto Ibrahimovića je vstopil Bojan Krkić, namesto Busquetsa pa 22-letni Jeffren Suarez, vendar igra ni bila veliko boljša. Barcelona je še vedno kombinirala in pletla, Inter pa ji je to dopuščal nekje do 25-ih metrov, od tam naprej pa ni bilo prehoda oz. preboja. Proti koncu srečanja je gostujoči trener Jose Mourinho v igro pošiljal sveže tekače, iz igre pa vlekel utrujene znalce in tako s osledile menjave Sneijder – Muntari, Diego Militio – Cordoba, ter Eto’0 – McDonald Mariga. Prav vsi igralci Intera si zaslužijo čestitke za borbenost, požrtvovalnost in predanost sistemu oz. podrejenosti ekipi in rezultatu, ki so jih odpeljali v veliki finale. Čedalje bolj nervozna Barcelona je šele v sami končnici nekoliko resneje pripetila, a Bojan Krkić je v 82. minuti zgrešil čist strel z glavo, vendar je nekoliko upanja vnesel Pique, ki je v 84. minuti po podaji Xavija, iz očitnega prepovedanega položaja zadel za 1-0. Moti me ta dvoličnost oz. poudarjanje prepovedanega položaja Diega Militia iz prve tekme in poskus zataškanja tega in sejanje nekih dvomov, da je mogoče bil v prepovedanem položaju in podobna sranja, čeprav se lepo vidi, da je bil Pique v prepovedanem položaju. Podobna situacija se je zgodila v sodnikovem podaljšku, ko je Toure očitno igral z roko, zaradi česar je bila razveljavljena akcija v kateri je Barcelona nato dosegla tisti željeni drugi gol. Roka je bila v nenaravnem položaju oz. pred trebuhom, ne zavajati z nekimi namernimi in nenamernimi, saj večina javnosti samo posrka komentatorjeve besede in besede športnih gostov, v nadaljevanju pa trdi nekaj, za kar pojma nima. Danes sem poslušal, da je bila Barcelona spet oškodovana in podobne neumnosti me že močno jezijo. Trdim, da je bilo v tej tekmi lahko samo obratno, saj sta izključitev in gol za 1-0 najmanj močno sumljiva.

Tekma se je končala z zmago barcelone z 1-0 akr je pomenilo, da se je Inter po že omenjenem letu ‘72 končno spet uvrsti lv nek evropski finale, kjer je svoj zadnji naslov oz. lovoriko osvojil daljnega leta ‘65, ko je premagal slovito Benfico.

Privoščim veselje Interu in se čudim Valdezu, ki je poskušal zaustaviti slavje gostujočega trenerja Mourinha tudi s fizično silo, kar odrivanje je, prav tako je bilo smešno škropljenje igrišča le nekaj sekund po zadnjem sodniškem žvižgu, a gostje se niso dali motiti in uživanje pod kapljami sreče se je nadaljevalo.

Kasneje se je zvedelo še za nešportno motenje nočnega počitka gostov, pred tekmo v hotelu, pa policijsko zasliševanje, katerega je bil deležen Eto’o, glede neke utaje davkov iz leta 2005, čeprav naj bi bil igralec skoraj vsak mesec na obisku v Barceloni …..

Special One, Jose Mourinho je izjavil, da nikoli ne bi mogel voditi Barcelone, saj je njihov obračun, jaz bi dodal in njegova zmaga, prerastla v veliko sovraštvo, katerega do katalonskega kluba, ki očitno ne zna športno prenesti poraza,  goji tudi madridski Real in vsi Realovi privrženci so zahvalni Interu, da ne bo nadute Barcelone v njihovo mesto. Očitno bo imel Inter, v Madridu v finalni tekmi, kup neutralnih pristašev na svoji strani.

v Ligi prvakov se v finalu pričakuje spopad nekoč glavnega trenerja in njegovega pomočnika oz. drvoboj Luis Van Gaal – Jose Mourinho ….

čaka se razplet spora Inter – Mario Balotelli, za katerega sem upal, da bo v finišu tekme zaigral, zadel in se iz sovražnika transformiral v oboževanega, a še vedno mu ostaja finale, ki bo tokrat prvič igrano v soboto, namesto v sredo ….

čaka se še kiks Barcelone v domačem prvenstvu in promocija Reala v španskega prvaka …..

P.S. Barcelona se je ob pričakovanem udarcu na tla, definitivno zbudila iz čudovitih sanj in čaka se tudi njena reakcija …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.04.2010 - 08:33 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Po pravljičnih sedmih letih, v polfinalnih obračunih Lige prvakov ni več angleških predstavnikov, namesto teh pa je tokrat kar nekaj presenečenj oz. klubov, ki jih pred sezono nismo “videli” tako visoko..

Francoski predstavnik Lyon si vsekakor zasluži naziv presenečenje, nemški Bayern pa prav tako, razlaga za obe moštvi pa je spodaj.

logo

Lyon – Bayern 0-3

Francoski Lyon je vsekakor presenečenje, samo če se pogleda nekoliko nazaj v preteklost, se lahko vidi, da je že leta naskakoval ta polfinale, do četrtfinala je prišel v sezonah 2003/04, 2004/05 in 2005/06, do osmine finala pa v naslednjih oz. 2006/07, 2007/08 in 2008/09. Poleg tega je v prejšnji sezoni, po prav tako pravljičnih sedmih letih dominance v domačem/francoskem prvenstvu po sedmih zaporednih naslovih državnega prvaka ostal brez lovorike, zaradi česar je pred sezono kar precej prenovil/prevetril svoje moštvo. Očitno se je poteza izplačala saj so v evropskem tekmovanju oz. Ligi prvakov končno prispeli do željenega polfinala, a njihovi apetiti so postali še višji. Le kdo bi hotel zastati pred finalom? Izjemni argentinski napadalec Lisandro Lopez, njegov bivši in zadajšnji soigralec iz Porta Ally Cissokho, francoski reprezentant Fafetimbi Gomis in Michael Bastos kot okrepitve, ter pa staroselci Lyona, so pred tekmo najavljali zmago in finale, jaz pa sem bil kar zadovoljen s svojo napovedjo iz meseca oktobra TUKAJ, ko sem zapisal, da so boljša ekipa kot lani, pa čeprav je velika verjetnost, da letos še ne bodo vrnili naslova prvaka Francije ….

Nemški Bayern je po sezoni razočaranja na klop pripeljal nizozemskega stokovnjaka Louis Van Gaala, ki je bil nekje jeseni v izjemno težkem položaju, saj njegove ideje/zamisli še niso prinašale rezultatov. Bayern je bil neprepričljiv v domačem prvenstvu, kjer so mu težave povzročali povprečni bundesligaši, v Ligi prvakov pa je bil na robu izpada, a jih je rešil, tisti za katerega se je to verjetno najmanj pričakovalo. Ivica Olić je zame, heroj njihove izjemne sezone, v domačem prvenstvu je dosegal ključne zadetke in navduševal s svojo borbeno in požrtvovalno igro, precej podobno, celo izraziteje pa je bilo tudi v Ligi prvakov. Manchester United še ni tako daleč, da bi pozabili, kot so nekateri pozabili dvoboje z Maccabijem, odločilnega z Juventusom itd. G-Olić pa, tako kot vsi pravi športniki, želi vedno več in sedaj ko ima ob sebi še razigranega Arjena Robbena, ki je dosegel 20 golov na 31. tekmah v letošnji sezoni oz. neverjetnih 16 v 18-ih v letu 2010, ter uspeha željne mladeniče, katere skozi sezono forsira trener Van Gaal, je prav vse možno. Minili so časi šlepanja na staro slavo, kar so najbolje občutili Luca Toni, nekoliko manj Miroslav Klose in ostali zvezdniki, vključno z dragimi okrepitvami/zgrešenimi nakupi o katerih sem pisal TUKAJ,  FC Hollywooda kot Bayern radi imenujejo. Bayern je, kot sem pred sezono napovedal TUKAJ,  na poti stare slave, prvi v domačem prvenstvu in pri vrhu v Evropi, pomemben pa je podatek, da so ekipa z največ dotiki oz. z eno največjih posesti žoge, kar je zasluga trenerjevih zahtev in pogledov na nogomet.

Pred tekmo se je poudarjalo, da ima Bayern težave s sestavo branilske linije, a Luis Van Gaal je vse to zavrnil in povedal, da ima dosti igralcev za sestavo močnega moštva, ki naj bi se uvrstilo v finale. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov naj bi manjkali Franck Ribery in Danijel Pranjić, ki bosta odsotna zaradi kazni kartonov, Anatolij Tymoshchuk zaradi viroze, Miroslav Klose in branilci Martin Demichelis, Daniel Van Buyten ter Diego Contento pa zaradi poškodb. Res močno oslabljena branilska vrsta, za katero pa se je izkazalo, da je le nekako zakrpana. Bayern je definitivno izkušenejša ekipa, očitek, da prejema največ golov od preostale četverice tega tekmovanja, pa utemeljujejo z načinom igre ter ofenzivne, kjer je vseeno če dobiš kakšen gol več, le da napreduješ oz. zmaguješ in tudi tokrat so pred tekmo upali na kakšen gol v gosteh, ki bi jih popeljal v finale, saj so prav na vseh gostovanjih dosegli vsaj po en gol. Še enkrat je bilo poudarjeno, da nemške ekipe igrajo do samega konca in dokler je vsaj malo upanja za napredovanje, nemci grizejo na polno.

Lyon je tekmo pričakal nekoliko bolj spočit, saj je po dvoboju v Munchenu, v domačem prvenstvu dobil/zlobiral prost konec tedna, zaradi česar se je ekipa, tako kot pred veliko zmago nad Realom, umaknila iz mestnega vrveža in v idiličnem okolju pričakal odločilni dvoboj oz. povratno tekmo polfinala. Tudi Lyon je imel pred srečanjem kar nekaj dvomov glede začetne postave, zaradi kazni kartonov je manjkal Jeremy Toulalan, poškodovani so bili Francois Clerc, Mathieu Bodmer in Joan Hartcok, dvomljivi pa bili Alain Boumsong, Jean Makoun in izjemni Lisandro. Lyon je kljub težavam z izostanki, upravičeno lahko upal na uspeh, saj so bili v dosedajšnem delu Lige prvakov na domačem Gerlandu naravnost fantastični oz. še neporaženi, v zadnjih treh srečanjih pa so zabeležili tri zmage. Napovedana je bila totalna ofanziva in igra na zmago od samega začetka. 

Tekma se je pričela z nekaj presenečenji v postavah oz. ekipi sta uspeli ososobiti nekatere igralec za katere je bilo najavljerno, da ne bodo igrali. Tako je domači Lyon pričel z igralnim sistemom 4-2-3-1; golman Lloris – Reveillere, Chris, Bounsong, Cissokho – Gonalons, Makoun – Govou, Delgado, Bastos – Lopez, gostujoči Bayern pa z istim igralnim sistemom v postavi golman Butt – Lahm,Van Buyten, Badstuber, Contento – Van Bommel, Schweinsteiger – Robben, Muller, Altintop – Olić.

Prve minute srečanja je Lyon hotel ustvariti pritisk na nasprotnikov gol, a mu to ni uspevalo najbolje, glavna krivca za to pa sta po mojem mnenju Van Bommel in Schweinsteiger, ki sta v zvezni vrsti, skozi celo tekmo onemogočala obetavne napade domačih in kar požirala kilometre s svojim tekmom. Že v 2. minuti srečanja  je borbeni Ivica Olić osvojil žogo po napaki branica Crisa, podal v kazenski prostor, kjer je Thomas Muller neovirano streljal mimo gola. Na srečo gostov ni obveljal pregovor; Kdor ne da, dobi; saj je v 26. minuti po dvojni podaji Muller-Robben-Muller, slednji lepo prodrl, podal nazaj na penal, kjer je hrvat Ivica Olić pokazal, kaj je učinkovitost in kako se zadeva iz obrata. Desnica Olića in 0-1 za goste, ki so v 32. minuti nato dovolili nevarno akcijo domačih, a je Bastos iz neposredne bližine zgrešil in od tu naprej je bil viden samo še Bayern, ki je popolnoma zasenčil nasprotnika, ta pa je izgledal, kot je to povedal športni gost v studiju Brane Oblak, za klaso ali dve slabši, pa čeprav vemo, da to ni. V drugem polčasu je namesto s poškodbami načetega Van Buytena, zaigral drugi poškodovani branilec Demichelis, a očitno sta bila oba sposobna za po en polčas, saj nekih njunih večjih napak ni bilo, kar je zasluga tudi celotnega moštva, ki je odigralo fenomenalno . Domači strateg Puel je ob polčasu poskusil z menjavo, igro je zapustil branilec Cissokho, v igro pa vstopil napadalec Gomis, hkrati se je spremenil Lyonov igralni sistem v 4-4-2, Bastos pa se je vrnil na mesto levega bočnega. Kmalu po pričetku drugega polčasa je prišla priložnost za Gomisa, ki pa je poskusil s težkim volejem, a je zgrešil in če se ne motim, je bila to zadnja priložnost domačih na srečanju. Na drugi strani sta s streli z razdalje nevarno zapretila Schweinsteiger in pa Robben in napovedala težke minute za domače, a zaenkrat  je ostalo pri rezultatu 0-1. V 60. minuti pa je kapetan domačih Cris storil prekršek nad hitrem Olićem, zaradi česar je dobil rumeni karton, po sarkastičnemu aplaudiranju sodniku pa še rdečega. Neumnost znerviranega kapetana, ki je pustil zmajano moštvo na cedilu in Bayern je lahko pričel z demontažo. Pred nadaljevanjem, bi še omenil da me je kasneje, po tekmi razočaral športni gost Brane Oblak, ki je izjavil, da ni vedel za to sodniško pravilo. Naj pobrska po spominu, ko je Wayne Rooneya, v tekmi Manchestra z Villarrealom, kot eden prvih, dobil rdeč karton po takšnem scenariju, dodelil pa mu ga je Kim Milton Nielsen. No, da se vrnem k tekmi, v 67. minuti je, sinoči izjemni Altintop, podal do Olića, ki je s svojo boljšo nogo oz. z levico zadel za 0-2, v 78. minuti srečanja pa je po podaji Lahma svoj tretji gol na tekmi, tokrat z glavo, dosegel fenomenalni Olić. Tekma življenja Olića, si upam trditi in stadion Gerland je po tistih treh hrvaških golih (Jarni,Vlaović,Šuker) proti Nemčiji na Svetovnem prvenstvu ‘98, dobil še enega hrvaškega junaka.

0-3 za Bayern, ki je postal prvi finalist letošnje Lige prvakov, tam pa bo prvič po tistem svojem trijumfu leta 2001, ko je osvojil nogometno Evropo z zmago nad špansko Valencijo, po streljanju enajstmetrovk.

Ni mi treba ponavljati dela teksta, ki sem ga zapisal pred to tekmo oz. kdo je heroj te izjemne bayernove sezone …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.04.2010 - 17:47 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Dvoboj v senci, bi lahko zapisal, čeprav gra za dva velikana svojih prvenstev, nemškega in francoskega, kar pomeni hkrati tudi evropskega nogometa. Nemški Bayern je bostil francoski Lyon in obetala se je še ena nogometna poslastica.

baylyo

Bayern – Lyon 1-0

Domači Bayern je bil pred dvobojem v izvrstni formi, kar dokazali tudi njegovi rezultati, na spektakularen način izločitev slovitega Manchester Uniteda  iz Lige prvakov, prevzem vodstva v domači Bundesligi, kjer je v zadnjem kolu grdo stradal Hannover, za ogrevanje pred obračunom z Lyonom, so dosegli kar sedem golov oz. zmagali s 7-0, trener Luis Van Gaal pa je po tej tekmi celo izjavil, da so se zelo lepo zabaviali in razveseljevali publiko, pri tem pa niso porabili preveč moč. A nič kaj zabavna ni bila nova sex-afera, tokrat francoska nogometna/sex afera, kjer naj bi se bayernov playmaker, francoz Franck Ribery, pred časom zapletel z mladoletno prostitutko, afera pa je udarila šele pred dnevi in skazila mir Bayerna oz. družinski mir Riberya, čeprav naj bi mu žena Wahida, takoj oprostila. Tudi izostanek Van Bommela in Badstubera, zaradi kazni kartonov, nista toliko polnila nogometne vesti kot opisana afera in mnogi so bili prepričani, da bo pustila posledice. Bayernovo 13. polfinale v evropskih tekmovanjih je kar klicalo po nesreči, saj je v goste spet prihajala francoska ekipa, prejšnja Bordeaux je tu, v četrtem kolu LP celo zmagala. No, Lyon je pred tem srečanjem, svojo prvenstveno bitko za vrh že nekako zaključil, saj je po mojem nmnenju zaostanek za liderjem previsok, na večurno popotovanje z 10. minibusi, saj je bil zaradi famoznemga islandskega vulkana še vedno močno moten letalski promet, pa se je odpravil z mislimi na veliko finale oz. na izločitev še enega favorita. Dolgotrajna pot od Lyona do Munchena naj bi pustila sledi tudi na nogometaših Lyona, a vsaj v uvodu tekme se to ni poznalo. Gostje so namreč zaigrali, v vse priljubljenejšem igralnem sistemu, 4-2-3-1, domači Bayern pa v tistem klasičnem 4-4-2, namesto Badstubera je zaigral Contento, namesto Van Bommela pa hrvat Pranjić. Priznam, da zaradi takšne in drugačne utrujenosti nisem mogel preveč pozorno gledati tekme, vendar prisiljeni kriki komentatorja, ki očitno stavi na takšen način komentiranja, mi niso dali miru. V 37. minuti srečanja sem odprl oči in videl rdeči karton/izključitev nervoznega in očitno z afero zamajanega Riberya, ki je bil za svoj grob start nad Lisandro Lopezom, upravičeno kaznovan, poleg sigurne odsotnosti s povratne tekme, pa mu “visi” tudi morebitno veliko finale. UEFA zna biti stroga, čeprav menim, da bo kaznovan samo z eno tekmo prepovedi. We’ll see. No, prvi polčas se je končal brez zadetvo, v drugem pa je domači trener poskušal nekoliko zamašiti luknjo v zveznem delu z novim igralcem, ukrajincem Tymoschtschukom, ki je zamenjal heroja prejšne faze tekmovanja, hrvaškega napadalca Ivico Olića. V nadaljevanju oz. v 51. minuti srečanja je Jeremy Toulalan storil precej nepotreben/naiven prekršek, v 54. pa še bolj nespametnega in nepotrebnega, zaradi česar je v roku treh minut dobil dva rumena kartona oz. rdečega/izključitev. Bayern je začutil priložnost in krenil v ofanzivo, gostujoči trener Claude Puel pa je poskušal nastalo situacijo keregirati z zamenjavo v kateri je bosansk ireprezentant Pjanić zapustil igro, namesto njega pa je vstopil Jean Makoun. Že v 63. minuti je po seriji domačih napadov, do žoge prišel glavni in odgovorni na igrišču, Arjen Robben, z desne streni krenil proti golu in z nekaj več kot dvajsetih metrov udaril proti golu, žogo/projektil, pa je rahlo preusmeril domači napadalec Thomas Muller in Bayern je povedel z 1-0. Robben oz. mož s steklenimi nogami je ponovno udaril in svoji ekipi priigral prednost, ki bi bila na koncu lahko odločilnega pomena, tako kot njegov zadnji gol v tem tekmovanju oz. v prejšnji fazi. Do konca srečanja sem nadaljeval s spanjem, a po novicah, k isem jih prebral, je bil Bayern veliko boljši nasprotnik, čeprav je bil spet eden glavnih trenutkov, rdeči karton/izključitev nasprotnega igralca, Lyon pa naj bi deloval čisto razglašeno, precej podobno kot poraženec prejšnega večera in očitno ognjenik/vulkan Eyjafjallajökull kroji evropski nogometni vrh, kjer pa ni še nič dokončnega. Kljub porazu ima francoski Lyon v povratnem srečanju na domačem stadionu Gerland, lepe možnosti za napredovanje, še posebaj zaradi oslabljenosti nasprotnika oz. kazni Riberyu, ki so ga izdali živci. Na drugi strani je pri Lyonu, kolikor sem uspel videti, solidno odigral še en grešnik razvpite francoske nogometne/sex afere, Sidney Govou, ki si je podobno kot Ribery, privoščil isto prostitutko, vendar bo za razliko od njega igral na povratni tekmi, kjer pa zagotovo ne bo tragika te prve tekme, Jeremy Toulalana. Vse je še odprto, razen če se po vulkanu in prostitutki ne pojavi še kakšna bizarnost …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.04.2010 - 15:21 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Dvoboj, ki ga lahko primerjamo z vulkansko erupcijo na Islandiji, katera je pred časom ohromila letalski promet po Evropi, zaradi česar so tudi gostje iz Barcelone, po letih luksuznih potovanj z avioni, tokrat v Milano pripotovali z avtobusi. Prav ta utrujajoča pot moštva Barcelone naj bi bila eden od ključnih trenutkov dvoboja oz. uvoda v dvoboj prve polfinalne tekme Lige prvakov …..

polfinale1

Inter – Barcelona  3-1

Kot sem že navedel, je pred tekmo največ pozornosti plenil prav islandski ognjenik oz. vulkan Eyjafjallajökull, ki je s svojim izbruhom zakompliciral stvari v letalskem prometu, zaradi česar se je ekipa FC Barcelone podala na 985 km dolgo pot proti Milanu že v nedeljo, v noči na ponedeljek pa so popotniki prespali v francoskem mestecu Cannes, in ne Monacu kot je bilo načrtovano, saj tenisač Rafael Nadal in njegovo moštvo niso imeli časa organizirati njihove nočitve. Realovec organizira nočitev Barcelone? Drugi dan oz. v ponedeljek je sledilo nadaljevanje  ”maturantskega izleta” ob obali  mediterana, vse do prihoda v Milano, kjer se je domači Inter po petkovi zmagi, v italijanskem prvenstvu nad Juventusom, v miru pripravljal na dvoboj. Ekipa Barcelone se je tolažila, da jih je ta “izlet” še bolj zbližal, trener Guardiola pa je izjavil, da so čas izkoristili za proučevanje nasprotnikove igre, a resnica je, da jih je potovanje vsaj znerviralo, če že ne vsaj malo utrudilo. Na drugi strani  se je moštvo, za katero verjamem, da je še edino preostalo, ki lahko zaustavi izjemno serijo Barcelone, s svojim izjemnim strategom Jose Mourinhom, v miru pripravljalo na dvoboj. Veliki mojster taktike, zvijač in provokacije, edinstvene psihološke priprave, motivacije in še česa je pred obračunom, z velikim spoštovanjem govoril o nasprotniku, strinjam pa se z njim, da je vse preveč dramatiziranja o popotovanju gostov. Verjetno je večini še ostalo v spominu, da sta se ekipi letos, v uvodnem delu Lige prvakov že pomerili, v interovem domu je bilo 0-0, v barceloninem pa 2-0, vendar se je od takrat marsikaj spremenilo, predvsem pri Interu, ki mu je Special-one dal samozavesti in predrznosti, da je izločil razvpiti Chelsea in pa CSKA iz Moskve. Inter je ekipa, ki se je sposobna nadigravati, čeprav kaj takšnega proti Barceloni ni bilo za pričakovati, predvsem pa je fighterska ekipa, katera ima izjemno taktično disciplino, vsajeno s strani Mourinha in pa kar je najpomembneje, je ekipa, ki zna igrati na rezultat. Spomin na lanski polfinale in težave Barce v njem, vsaj pri meni, še ni povsem zbledel. Pri Barceloni bi lahko zapisal, da je bilo pred srečanjem vse po starem, značilna atraktivna igra, z mnogo preigravanj, lepih podaj, kombinacij in zadetkov ter superboyem Lionelem Messijem, ki je uničil Stuttgart, predvsem pa Arsenal na povratni tekmi in dokazal, da je verjetno res, trenutno najboljši na svetu, čeprav jaz preferiram druga dva kandidata. No, Barcelona je pred tem dvobojem, v domačem prvenstvu, v mestnem derbiju le nekoliko zastala, saj je v nekoliko premešani postavi, v soboto proti Espanyolu odigrala le 0-0, zaradi česar se ji je dan kasneje Real približal na samo točko zaostanka. Inter, ki je v domačem prvenstvu, zaenkrat drugi,  je v tekmo vstopil kompeten oz. brez prevelikih težav s poškodbami, manjkala sta le rezervista Davide Santon in golman Francesco Toldo, Barcelona pa je bila še vedno brez poškodovanega Inieste. Uvodne minute so pokazale, da je v dvoboju možno prav vse, po začetnem tipanju nasprotnika je še nekoliko sveža Barcelona pričakovano prevzela pobudo, a najprej resneje zapretil napadalec domačega moštva, Diego Militio, ki pa ni bil preveč natančen. V 19. minuti srečanja pa je bivši levi bočni igralec Intera, sedaj Barcelone, brazilec Maxwell prodrl po levi strani, lepo podal nazaj na sredino kazenskega prostora, kjer je do strela prišel, vse pomembnejši Barcelonin igralec, Pedro. Mladenič oz. produkt barcine nogometne šole je svojo razvpito ekipo povedel v vodstvo z 0-1 in mnogi so bili prepričani, da je to konec domačih upov. A, domači Inter se je stresel/zdramil in stopnjeval svojo agresivnost oz. pritisk na nasprotnika, v 30. minuti srečanja pa je po akciji z leve strani oz. ostri podaji v kazenski prostor, katero je pričel bivši Barcelonina as, sedaj v dresu Intera, kamerunec Samuel Eto’o, do žoge je prišel Diego Militio, Goran Pandev je svojega čuvaja odpeljal za seboj, osamljeni Wesley Sneijder, katerega hvalim v vsaki objavi, kjer je Inter, pa je neovirano zadel za 1-1. Delirij na stadionu, kjer je Inter spoznal, da je Barcelona, kljub svoji superiornosti, premagljiva, a rezultat se do konca polčasa ni več spreminjal. Takoj ob pričetku drugega polčasa, je moštvo Intera prišlo do žoge, nasprotnik je obstal, misleč, da je bil prekršek, izjemni Wesley Sneijder pa je potegnil v napad, kjer je prebil prvi gostujoči blok, podal na desni bok in Diego Militio se je ponovno znašel v vlogi asistenta, strelec za 2-1 pa je bil najboljši desni bočni na svetu, Maicon. Relativno kmalu je Inter še povečal svoje vodstvo na 3-1, saj je Samuel Eto’o podal z desne strani do Sneijdera, ta pa do Diega Militia, ki je bil kot je kasneje razvidno iz posnetka, v prepovedanem položaju, a sodniška piščalka je ostala nema, bi rekli naši komentatorji in Inter je imel že velikih 3-1. V nadaljevanju je gostujoči trener Guardiola precej neuspešno probal z zamenjavo Ibrahimović out – Abidal in, ki pa ni prinesla rezultata, čeprav je Barcelona potisnila Inter na svojo polovico in nizala nevarne priložnosti, a razpoloženi golman domačih Julio Cesar je ostal nepremagan. Na nasprotni strani je premeteni Jose Mournho moral zaradi poškodbe glave zamenjati izjemnega Maicona, katerega je zelo dobro nadomestil romun Christian Chivu, menjava Diego Militio out – Mario Balotelli in, pa se ni preveč posrečila in kontroverznemu mladeniču je ob koncu tekme žvižgal že celi domači stadion. Nogometna poslastica se je končala z rezultatom 3-1, Inter pa je po mesecih superiornosti Barcelone v evropskem nogometu, to nadigral in zasluženo premagal, ne glede na proteste gostujočih igralcev. Po tekmi so namreč gostujoči igralci protestirali pri sodnikih, dan kasneje pa so se pojavile izjave o njegovi pristranskosti, vendar očitno so prehitro pozabili kako so se lani prebili do finala Lige prvakov, pa na napačno sodniško odločitev iz prvega polčasa, ko Diego Milito, ki je krenil sam proti golu Barcelone, ni bil v prepovedanem položaju itd. Fuck it, tretji gol domačih je bil res dosežen iz prepovedanega položaja, a to se opazi šele iz počasnih posnetkov in dokler se bodo zadolženi za nogometna pravila otepali sodobne tehnologije, bo presojal človeški faktor. Zame je velik izmagovalec obračuna, kontoverzni strateg domačih Jose Mourinho, ki je pred leti svojo kariero pričel kot prevajalec Sir Bobby Robsona, ta pa ga je nogometno vzljubil in iz Portugalske popeljal tudi v Barcelono, kjer je bil njegov pomočnik. Special-one, kot se je nekoč poimenoval je še enkrat več dokazal, da je eden najimenitnejših trenerjev, pri tem pa je po tekmi, čisto v svojem slogu dejal, da je bil Inter pred njegovim prihodom, samo povprečen klub, ki se je bal podobnih dvobojev, sedaj pa je velikan. Kar se tiče obračuna bivših igralcev oz. najprej napadalcev Ibrahimović – Eto’o, sta oba razočarala, čeprav je bil Eto’o veliko boljši in konkretnejši, heroj zvezne vrste je bil zame Thiago Motta, ki je v razdobju od ‘99 do 2007 nastopal za Barcelono, tudi Maxwell pri Barceloni pa je bil zelo dober. No, če sem že pri teh bivših/zavrženih bi samo še opozoril, da je Inter zbral kar lepo število teh, Lucio je postal nezaželen v Bayernu, podobno tudi Walter Samuel predtem v Realu, kjer ni bilo preveč prostora še za njegovega sonarodnjaka Estebana Cambiassa, pa izjemnega nizozemca Wesley Sneijdera, tudi že omenjeni Thiago Motta je zašel iz vrhunskega nogometa po razočaranju v Barceloni, podobno tudi Diego Militio, a je oba oživel Mourinho, Samuel Eto’o je bil kar nekako na silo prodan iz Barcelone, Goran Pandev po sporu v Laziu pol leta ni igral resnega nogometa, Dejan Stanković je bil že na transfer listi Intera itd. Uglavnem, ekipa ki je pod vodstvom Mourinha, sposobna za največje rezultate, čeprav bo na povratni tekmi zaradi kazni kartonov manjkal Stanković, Maicon je vprašljiv, prav tako navijačem nezaželjeni Mario Balotelli, ki naj bi se ga odrekli še soigralci, Materazzi naj bi ga celo lovil in tepel v tunelu pod stadionum itd. A, želja Mourinha in njegovih igralcev po dolgo pričakovanem finalu Intera, ki bo prav Madridu, kjer je bil genialec Sneijder zavržen, bo po mojem mnenju odločala. Dvoboj trenerja, ki dela razliko – Jose Mourinho in igralca, ki dela razliko – Lionel Messi, je v prvem obračunu pripadel trenerju, argentinski superboy Messi pa sploh ni bil opazen, še najbolj takrat ko je v trčenju poškodoval Maicona oz. mu nehote izbil zob. Messi in pa celotna ekipa Barcelone, je bila samo bleda senca sebe, mogoče je razlog za to prav v uvodu opisano popotovanje, izčrpanost, pomanjkanje moči oz. teka, saj je bilo tega mnogo manj kot do sedaj, pogrešanje poškodovanega Anreasa Inieste, mogoče res sodniki, mogoče genialnost nasprotnega trenerja in njegova taktika, mogoče sposobnost nasprotnih igralcev izvrševati te zamisli oz. presing in podvajanje po celotnem igrišču in igranje na robu prekrška, ali pa vse skupaj. Kakor za koga oz. odvisno za koga navija oz. komu pripada, a definitivno še ni nič odločenega. Inter je navdušil, Barcelona pa razočarala, Inter je sposoben zadržati prednost, Barcelona pa jo ujeti oz. se uvrstiti v finale, saj ima izjemno ekipo/pasameznike, ki so sposobni vsakemu nasprotniku zabiti 2 gola ali več ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.04.2010 - 19:32 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Še zadnja dva obračuna v letošnjem četrtfinalu najprestižnejšega evropskega tekmovanja imenovanega Chamipons league oz. Liga prvakov, kjer sta se v derbiju dneva, v Manchestru pomerila Manchester United in nemški ponos Bayern, v francoskem Bordeauxu pa sta se v lokalnem derbiju udarila dva dva francoska predstavnika, domači Bordeaux in pa gostujoči Lyon.

cl4

Manchester United – Bayern 3-2

Po zanimivi prvi tekmi, kjer je Manchester United z golom Rooneya povedel, vztrajni Bayern pa kasneje izenačil in v zadnjih sekundah tekme dosegel še gol za zmago z 2-1, je pred povratnim srečanjem največ pozornosti vzbujala poškodba Wayna Rooneya. Imenovani se je namreč poškodoval tik pred pred zadetkom za 2-1 in prve napovedi niso bile dobre, nekateri so celo pod vprašaj postavljali nastop na svetovnem prvenstvu, a Wayne Rooney je ekspresno okreval, počasi že treniral, po izjavah domačega stratega Sir Alexa Fergusona, pa za nastop kjub vsemu naj ne bi bil pripravljen. Čeprav je večer prej manjkalo kup igralcev Barcelone, Arsenala, pa tudi CSKA, nobeden od njih ni takšnega pomena za svoj klub kot je Wayne Rooney za Manchester United in njegova odsotnost naj bi bila velik handicap za domače, ki pa kljub temu nikakor niso bili brez možnosti za napredovanje. V spominu privržencev domačega moštva sta tudi dva vezana poraza, prvega – že opisanega je zadal Bayern, drugega – v soboto pa je v angleškem prvenstvu, v direktnem obračunu za prvo mesto zadal Chelsea in mnogi so mnenja, da ekipi počasi  zmanjkuje sape. Gostujoči trener Luis Van Gaal pa je kljub vsem težavam Manchester Uniteda, pred tekmo še vedno poudarjal, da je domača ekipa kljub vsemu še vedno favorit, pri tem je omenil njihove izkušnje, kompaktnost ekipe in pa gol v gosteh, ki je vedno nevaren. O Bayernu, ki je za razliko od domačih svoj direktni obračun za vrh dobil z zmago nad Schalkejem 04,  še nekoliko več kasneje, sedaj pa bi se osredotočil na samo tekmo. Sir Alex Ferguson je presenetil/šokiral s svojo postavo, pri tem pa je odstopil od klasičnega 4-4-2 in poskusil z ofanzivnejšim 4-3-3 sistemom. V golu je bil standardni Van der Sar, zadnji štirje so bili Evra, Vidić, Ferdinand, in namesto že nekoliko ostarelega, posledično počasnejšega, na desnem boku mladi brazilec Rafael. Presenečenja pa se pričnejo v zvezni vrsti, katero je presenetljivo zaupal Gibsonu, Carricku in Fletcherju, še nekoliko višje postavil Nanija na levi, in Valencijo na desni strani, v konici napada pa se je znašel nihče drug kot Wayne Rooney. Ludilo, pred tekmo je Sir Alex izjavljal, da ga bo Rooney verjetno nagovoril naj bo vsaj na rezervni klopi, ob pričetku pa se znajde celo v začetni postavi. Prsenečeni oz. bolje rečeno šokirani Bayern je zaigral v svoji najmočnejši postavi, v sistemu 4-2-3-1, na golu je bil izkušeni Butt, Badstuber levo, centralna branilca Demichelis in van Buyten, Lahm pa desno, zadnja vezna Schweinsteiger in Van Bommel, na levem boku Ribery, na desnem Robben, v konici napada pa hrvaški reprezentant Ivica Olić. Domači so pričeli furiozno, že v 3. minuti pa je lepo akcijo pričel mladi Rafael na desni, Rooney je nadaljeval oz. podal do Gibsona, ki je z natančnim stelom s približno 20-ih metrov zadel za 1-0 in Manchester United je bil v tem trenutku v polfinalu. Domači so “leteli” po igrišču, očitno je presenetljivi povratek Rooneya dal krila vsem v klubu, od igralcev do navijačev, ki so bili fantastični. Nagrada za to je sledila že v 7. minuti, ko je ponovno stekla akcija po desni strani, kjer je Antonio Valencia izvrstno prodrl oz. izigral gostujočega branilca, ga zibal levo-desno, dokler pred gol ni vtekel portugalec Nani, kateremu je podal, ta pa atraktivno s peto, dosegel gol za 2-0. Odvečno je napisati kakšna norišnica je bila na stadionu Old trafford, jaz pa sem že dobival prva sms sporočila simpatizerjev Manchester Uniteda. No, v 19. minuti se je po mojem mnenju zgodil ključni trenutek tekme, nad mladim Rafaelom je bil očitni prekršek, ki ga sodnik ni dosodil, na tleh ležeči frustrirani/vročekrvni mladenič pa je storil neumnost in brcnil igralca nad seboj in dobil prvi rumeni karton na tekmi. V nadaljevanju srečanja je Manchester United dominiral, neumnost brazilca pa je bila kmalu pozabljena, še posebaj, ko je v 41. minuti spet po desni stekla akcija, katero sta ponovno in podobno kot drugo, zaključila podajalec Valencia in pa strelec Nani. Velikih 3-0 in izgledalo je kot, da ni povratka za nemško ekipo, zame najboljši na igrišču pa je bil Rafael, ki je bil vpleten v skoraj vseh nevarnejših akcijah domačih, a sreča ni trajala dolgo. Ivica Olić se je v 43. minuti znašel v priložnosti in jo izvrstno izkoristil, saj je visoko podajo nekako uspel ujeti/ukrotiti, pri tem se je otresel Carricka, ki ga je neuspešno spremljal in padel po tleh, spretni hrvat pa je iz težkega položaja, z leve strani zadel za znižanje na 3-1. Nič posebnega bi rekli, a to je bil žarek upanja, razpokica Manchester Uniteda, ki se je v drugem polčasu razširila, Ivica olić oz. kot so ga poimenovali Goalić oz. bayernov-duracellov zajček pa je bil ponovno eden ključnih mož na igrišču. Svaka čast igralcu, ki je bil pred sezono nekakšen odvečen igralec, 5. napadalec, katerega se je otepal tudi trener Van Gaal, s časom pa postal junak sezone, ki v najpomembnejših trenutkih rešuje svoje moštvo, kot je to storil že v skupinskem delu proti Maccabiju in Juventusu. Da se vrnem na tekmo, kdor se ukvarja s športom oz. nogometom ve, da je za psiho najtežje, ko takoj po danem zadetku prejmeš gol, če pa je to tik pred koncem polčasa pa je še veliko težje. Tako je bilo tudi na Old Traffordu, Manchester United v drugem polčasu niti približno ni igral kot v prvem in vztrajni nemci, ki so bili samo en gol oddaljeni od polfinala so prevzeli oblast na igrišču. Že v 50. minuti je po prekršku Rafaela nad Riberyem, mladi/domači igralec prejel še drugi rumeni karton oz. rdeči in bil izključen, Bayern pa je dokončno zagospodaril na igrišču. Sir Alex Ferguson je posledično obnovil obrambno vrsto, pri tem je iz igre vzel še ne povsem zaceljenega Rooneya, namesto njega pa v igro poslal branilca John O’Shea. Defanzivnejša drža in igralec manj oz. Rooney manj sta vzpodbudila gostujočo ekipo k nizanju napadav in v 74. minuti je prišlo do tistega, česar sem se bal. Bayern je znižal na 3-2, po udarcu iz kotu, ki ga je izvedel Ribery oz. dolgi podaji do Robbena, je ta s fantastičnim volejem zadel tik ob vratnici  in s tem utišal domače navijače, ki so mu žvižgali ob vsakem dotiku z žogo, saj je kot bivši igralec Chelsea izjavil, da v angleškem prvenstvu navija za svoj bivši klub. Anyway, Arjen Robben je z mojstrovino zaključil svoj nastop, saj je tudi on zaradi ne še povsem zaceljene poškodbe zapustil igro, v katero je namesto njega vstopil Altintop in gostujoči trener Luis van Gaal je že počasi zapiral tekmo. Domači strateg za e eno vstajenje ni imel preveč izbire, že dalj časa bledi Berbatov in veteran Giggs sta zamenjala Carricka in Gibsona, a kot sem pričakoval to ni dalo nekega učinka. Vem, da je po bitki lahko biti pameten, a rajši bi poskusil z mladim Marchedo, ki je že dokazal, da zna na pomembnih tekmah zadevati, prav tako pa bi namesto Giggsa, ki je najboljši na razrečenem prostoru poiskusil s Scholesom, ki zna podati v globino oz. ima dober udarec z oddaljenosti. A kaj naj, Sir Alex se je odločil po svoji vesti, a mu to tokrat ni prineslo sreče saj Manchester United v nadaljevanju ni resneje ogrozil gostujočega gola, ostaja pa žal za napadom v 64. minuti, ko je pri rezultatu 3-1, Naniju izvrstno odbranil Butt in verjetno rešil Bayern, čeprav je dejanski heroj tekme hrvat Ivica Olić, tragik pa seveda Rafael, verjetno pa tudi Rooney, ki naj bi si poslabšal/obnovil poškodbo gležnja. Po koncu tekme me je poklical samo zadovoljni pristaš Bayerna, v tišini pa sem ugasil TV in se spet spomnil tistega reka bivšega angleškega nogometaša Gary Linekera, ki je dejal da, je nogomet igra, kjer “22 mož , 90 minut teka naokoli in igra z žogo, na koncu pa vedno zmagajo nemci.”

Bordeaux – Lyon 1-0

Napake bordojcev oz. njihove obrambe v prvem srečanju, so Lyonu omogočile kar lepo zmago oz. rezultat 3-1, a Bordeaux ima v letošnji Ligi prvakov na domačem terenu 100% učinek, v takšnem stilu oz. še nekoliko boljšem pa morajo tudi nadaljevati, v kolikor želijo do polfinala, katerega že leta neuspešno naskakuje Lyon.  Stadion Chaban Delmas v Bordeauxu naj bi bil torej velika prednost domačih, vendar so prav na njem pred dnevi izgubili v francoskem prvenstvu in s tem prepustili vodstvo na lestvici prav Lyonu, ki letos še ni gostoval tu, ampak bo čez 10 dni, ko bosta kluba v medsebojenm dvoboju odločala o letošnjem prvaku. Lyon je pripotoval na to povratno srečanje zelo oslabljen, saj zaradi kazni kartonov ni smel zaigrati njihov najboljši strelec, argentinec Lisandro Lopez, isti problem pa je imel še Sidney Govou, ob tem pa sta imela težave s poškodbami še Mathieu Bodmer, Jean Makoun. Na drugi strani je imel domači Bordeaux poškodovanega samo brazilca Fernanda, po odsluženi kazni zaradi kartonov, ki jo je prestajal na prvi tekmi, pa se v ekipo vrnil kapetan Alou Diarra, katerega odsotnost se je še kako poznala. Torej, domači Bordeaux, ki je bil v zelo slabi trenutni formi, s tremi zaporednimi porazi v Ligi prvakov prav proti Lyonu, v finalu francoskega pokala proti Olyimpique iz Marseilla in v domačem prvenstvu proti Nancyu, ob tem pa je lovil zaostanek iz prve tekme ali pa gostujoči, zdesetkani Lyon, ki je brani prednost s prve tekme in je bil v čedalje boljši formi oz. s sreijo zaporednih zmag? Po pravici povedano, zaradi razočaranja ob gledanju prve tekme, te kasneje nisem gledal, vse kar vem sem prebral danes in si na hitro ogledal skrajšani posnetek tekme. Obe ekipi sta tekmo začeli s taktično postavitvijo 4-2-3-1,  za domače so nastopil golman Carrasso, branilci Tremoulinas, Planus, Ciani in Sane, v sredini dva zadnja vezna Alou Diarra in Plašil, pred njima Wendel, playmaker Gourcuff in Jussie, v konici napada pa Chamakh, ki naj bi pred dnevi že privolil v poletni prestop v Arsenal. No, za goste so nastopili golman Lloris, branilci Cissokho, povratnik po poškodbi Boumsong, Cris in pa Reveillere, zadnja vezna sta bila Gonalons in Toulalan, ki je z vrnitvijo Boumsonga v obrambno vrsto, spet lahko zaigral na svoji poziciji, trojec Delgado, Kallstrom in Bastos je skrbel za ofanzivo, v sami konici napada pa je bil Batefimbi Gomis. Po videnem je imel terensko premoč Bordeaux, Lyon oz. Cissokho pa je imel srečo, da v 34. minuti zaradi odrivanja nasprotnika po žvižgu sodnika, ni dobil rdečega kartona oz. izključitve, ampak samo rumenega. No, tik pred koncem prvega polčasa je na stadionu završalo, saj je lepa akcija po levi strani privedla do domačega vodstva, gol za 1-0 pa je iz neposredne bližine dosegel maroški reprezentant Marouane Chamakh, potem ko je prodrl Tremoulinas, podaje se je nekoliko dotaknil Plašil, piko na i pa je postavil že omenjeni Chamakh. Bordeaux je v drugem polčasu krenil po tisti rešilni drugi zadetek, ki bi jih odpeljal v polfinale, a jim ga ni uspelo doseči, največ zaslug za to pa ima gostujoči golman Hugo Lloris, ki je odlično branil in Lyonu je po letih truda končno uspelo priti v polfinale. Največ razburjenja je bilo, ko je Chamakh v 74. minuti srečanja teatralno hotel priti do kazenskega strela oz. penala, nekoliko kasneje Sane ni bolje izkoristil Wendelove podaje iz kota, v 87. minuti pa je že nahvaljeni golman gostov Lloris z izvrstno odbrambo zaustavil Wendelov strel z glavo in tekma se je nekaj minut končala z 1-0, kar je pomenilo, da so se v polfinale uvrstili gostje. Bordeaux je na žalost padel v formi, v ključnem obdobju, zaradi česar so izgubili v že omenjenem finalu francoskega pokala, izpadli iz Lige prvakov, v domačem prvenstvu pa izgubili vodstvo na lestvici, vendar tu lahko še marsikaj popravijo. Srečno Bordeaux, enako pa želim tudi Lyonu, ki je do četrtfinala prišel v sezonah 2003/04, 2004/05 in 2005/06, do osmine finala pa v naslednjih oz. 2006/07, 2007/08 in 2008/09. Zasluženo so v svojem prvem polfinalu Lige prvakov, potem ko so v skupini z italijansko Fiorentino, angleškim Liverpoolom in madžarskim Debrecenom, napredovali do obračuna z Real Madridom, katerega so na začudenje skoraj vseh izločili, sedaj pa obračunali še z aktualnim prvakom Francije, Bordeauxom.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.04.2010 - 23:53 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Prvi dve povratni tekmi tekmi četrtfinala Champions league oz. Lige prvakov, kjer sta se najprej v Moskvi pomerila domači CSKA Moskva in italijanski prvak Inter, nekoliko kasneje v Barceloni pa še aktualni prvak Champions league Barcelona in angleški Arsenal.

cl

CSKA Moskva – Inter 0-1

Spet je večino pozornosti, pred samo tekmo, pobral trener gostov Jose Mourinho, ki je pred prvim srečanjem namigoval na doping ruske ekipe, sedaj pa je postal mnogo konkretnejši in je domače obtožil izogibanja domačih tekem oz. tekem ruskega prvenstva, kjer je bil domnevno zaradi terorističnih napadov na podzemni železnici in posledično zmanjšane varnosti odpovedan derbi ruskega prvenstva med CSKA Moskvo in Zenitom iz St. Petersburga. Domača ekipa in javnost sta seveda burno reagirala, da se ne izogibajo tekmam in ne počivajo načrtno pred velikim obračunom, Mourinhu pa so družno napovedali maščevanje na igrišču, kjer naj bi bili gostje hendikepirani prav zaradi tolikokrat že omenjene umetne trave. Vprašanje ali je pametno na takšen način pogrevati atmosfero, a Jose Mourinho je mojster takšnih igric, kot čarodej ti čara nekaj pred nosom, na drugi strani pa dejansko ukrepa. Domača ekipa, ki je vsekakor veliko bolj vajena igranja na umetni travi svojega stadiona Luzhniki, vendar je tokrat morala na njem zaigrati brez svojega najboljšega igralca, srbskega reprezentanta Miloša Krasića, ob njem pa je manjkal tudi odlični Evgeni Aldonin, kar se v igri še kako poznalo. Tudi gostujoči Inter se je pred srečanjem ubadal s poškodbami, predvsem s tisto Wesleya Sneijdera, ki ga že nekaj časa izpostavljam, kot najpomembnejšega igralca Intera, nekoliko manj pomembna je odsotnost Davida Santona, pomembna novost v primerjavi s prejšnimi dnevi pa je ponovno sodelovanje z Mariom Balotellijem, ki se je  opravičil trenerju in dobil priložnost sedeti vsaj na rezervni klopi oz. v drugem polčasu vstopiti v igro. No, Inter je zaigral v taktični postavitvi 4-3-3, s svojo standardno branilsko vrsto Maicon na desnem boku, branilski par Samuel – Lucio, na levem boku pa meni neverjetni Zanetti, ki ga zelo cenim. V sredini garača Dejan stanković in Cambiasso, med njima in nekoliko bližje golu pa izvrstni Wesley Sneijder, ki je kljub težavam s poškodbo, zaigral. Napadalni tojec oz. ofenzivnejši del ekipe sta tvorila Pandev in Eto’o na bokih ter Diego Militio v vrhu napada. Domača ekipa je zaigrala v taktični postavitvi 4-2-3-1, kjer je ob standradni branilski trojki, bratih Berezutski in Ignjashevichu, priložnost dobil Shchennikov, v sredini pa litovec Sembereas, ki naj bi pomagal zelo dobremu Keisuke Hondi. Pred njima je bil kreativni del ekipe, argentinec  Mark Gonzales – mladi Alan Dzagoev in pa Pavel Mamaev, v konici napada pa vedno nevarni čeh Tomaš Necid, ki naj bi skrbel za gole. No, že v uvodu tekme oz. natančneje v 6. minuti je Wesley Sneijder iz prostega strela, z okoli 20-ih metrov skozi “živi zid” oz. pod Hondo, ki je odskočil, našel prosto pot za žogo, ki je nato končala v golu in Inter je povedel z 0-1, kar je pomenilo, da morajo domači za napredovanje doseči najmanj tri gole. Inter je po zadetku prepustili iniciativo domačim in pametno čakal na novo priložnost oz. uničil lepoto tekme, za katero pa se je že pred pričetkom predvidevalo, da ne bo preveč atraktivna. V drugem polčasu je tekmo dokončno zapečatil nigerijski rezervist Sekou Oliseh, ki je predtem že v 14. minuti srečanja, zaradi poškodbe zamenjal Vasilija Berezutskega, nato pa v 49. minuti prejel še drui rumen karton oz. rdčega in bil izključen. Številčno oslabljeni CSKA Moskva ni imel nikakršnih možnosti več za preobrat in taktično dovršeni Inter je srečanje rutinirano pripeljal do konca in se še z drugo minimalno zmago uvrstil v polfinale, kjer ni bil že od sezone 2002/2003, ko ga je izločil kasnejši zmagovalec AC Milan. Na drugi strani CSKA Moskva, zmagovalec Pokala UEFA 2004-2005, ni postal prvi ruski klub, ki se je uvrstil v polfinale Lige prvakov, vendar se je od tekmovanja poslovil dostojno in borbeno, za kaj več pa ni bilo znanja/moči saj je bil Inter enostavno boljša ekipa, po mojem mnenju celo, tista ki ima največ možnosti za izločitev aktualnega prvaka Barcelone, ki je letos še na višjem nivoju kot lani.

 

Barcelona – Arsenal 4-1

Čeprav so dvoboj opisovali kot zadnji del bitke brez nekaterih najpomembnejših akterjev, je v obeh ekipah ostalo še polno zvezdnikov nogometa, ki so bili sposobni nadomestiti izostanke. Pri domačih je najbolj skrbel izostanek branilskega para Puyol – Pique, prav tako pa so vsi opozarjali na zvezno vrsto, kjer naj bi manjkala še ne povsem pripravljena izjemni Andres Iniesta in Yaya Toure, v napadu pa Zlatan Ibrahimović, ki je v prvi tekmi proti Arsenalu, za Barcelono dosegel oba gola. Tudi Arsenal je v Barcelono pripotoval s težavami s poškodovanimi, celo še z nekoliko večjimi, saj ni mogel računati na izkušenega branilca Williama Gallasa, v zvezni vrsti sta manjkala Alexandre Song in njihov glavni igralec Cesc Fabregas, v napadu pa Andrey Arshavin in že dalj časa poškodovani Robin van Persie. Pred tekmo sem se spraševal ali je trenerja domačih Guardiolo izučilo lanjsko poigravanje oz. kombiniranje zvezne vrste in obrambne vrste, ko je zaradi obrambe spremenil tudi zvezno vrsto in skoraj izpadel oz. ali se je Arsenal kaj naučil v prvi uri prvega srečanja, ko je Barcelona odigrala skoraj perfektno in angleškemu moštvu dobesedno skrila žogo. Domači trener Guardiola je imel za tekmo na voljo rezervni/južnoameriški branilski par Rafael Marquez – Gabriel Militio, na bokih sta bila prvotimca Dani Alves in povratnik po poškodbi Abidal, v sredini je bilo kar nekaj kombinacij, odločil pa se je za trio Xavi – Busques – Keita, nekoliko višje je bil čudežni Lionel Messi, na ofenzivnih bokih pa mlada Pedro in Bojan, ofenzivni trio, ki naj bi dosegli vsaj gol več kot nasprotnik, čeprav šans kot v prvi tekmi, nisem pričakoval. Trener/manager gostov Arsene Wenger naj bi namesto odostnih v defanzivi izkoristil svežino izkušenega Silvestra, ki je dobil prednost pred še starejšim Campbellom, Sagna – Vermaelen in Clichy so že standardni del zadnje linije, zadnja veznanaj bi bila motorična Denilson in Abou Diaby, trio Walcott – Nasri – Rosicky naj bi poskušal ponoviti zadnje minute prvega srečanja, ko je v kratkem obdobju dobre igre, Arsenal dosegel dva gola in izenačil rezultat na 2-2, kar jim je na povrantnem srečanju dajalo še nekakšno upanje. Pri tem naj bi glavno vlogo oz. vlogo Cesca Fabregasa prevzeli prav navedni trije oz. linija Nasri -Walcott – Rosicky,  golgeter Nicklas Bendtner, pa naj bi s pomočjo še ostalih dosegel tisti gol več kot nasprotnik. Tekma se je pričela podobno kot tisti že omenjani finale med nasprotnikoma 2005-2006, saj je Arsenal v 18. minuti srečanja povedel, Barcelona pa nato rezultat prebrnila, a pojdimo po vrsti. V že omenjeni 18. minuti je nekoliko dvomljivo Diaby na sredini pridobil žogo, ki je prišla do hitrega Walcotta, ki je v hirem nasprotnem napadu našel Nicklasa Bendtnerja, ta pa je šele v drugem poskusu zadel za vodstvo z 0-1. Veselje gostov se je komaj dobro stišalo že je bilo 1-1, saj je v 21. minuti, Lionel Messi po nespretnosti arsenalovega branilca Silvestra, zadel z roba kazenskega prostora, v 37. minuti je nato Messi pričel akcijo za 2-1, v kateri je bil po lepi povratni podaji Pedra ponovno strelec, v 42. minuti srečanja pa je dosegel še svoj tretji gol na tekmi, potem ko mu je v globino, z glavo podal Keita, mali argentinec pa je z lobom zaključil akcijo za 3-1. Arsenal je bil razmontiran, pred knock-outom pa ga je rešila piščalka sodnika, ki je odpiskal konec prvega polčasa, čeprav je predtem oškodoval goste oz. je to storil stranski sodnik, ki je pri rezultatu 1-1 videl neobstoječi prepovedan položaj Arsenal. A sodnikova je obveljala in v drugi polčas se je krenilo s 3-1, Barcelona pa se je kar naenkrat ustrašila oz. se je povlekla nazaj, menjave Guardiole so še dodatno razbile ritem ekipe in Arsenal je postajal vse konkretnejši, čeprav do novega zadetka, ki bi še pojačal napetost, ni uspel priti. Zato pa je do svojega še četrtega gola na tekmi prišla Barcelona oz. neverjeni Messi, ki je v 88. minuti, po solo akciji  nanizal tri nasprotnikove igralce in podobno kot Bendtner v prvem polčasu, šele iz drugega poskusa zadel za veličastnih 4-1. Nisem mogel verjeti, tip igra nogomet kot košarko, dokaz tej trditvi pa so njegovi goli v zadnjem času, katere dosega kot po tekočem traku. Genijalno, šele šesti nogometaš, ki mu je v zgodovini tekmovanja Champions league uspelo doseči štiri gole na eni tekmi, pred njim so to dosegli le še MarcoVan Basten ‘92 proti IFK Goteborgu, Simone Inzaghi leta 2000 proti Olyimpique iz Marseilla, Dado Pršo ‘03 proti Deportivu iz La Corune, Ruud Van Nistelrooy ‘04 proti Sparti iz Prage in pa Andriy Shevchenko ‘05 proti Fenerbahceju.  Barcelona bo sedaj na krilih tega uspeha, v miru/polna samozaupanja, pričakala veliki španski derbi z Real Madridom, ki bo verjetno kar direktno odločal o španskem prvaku, nato pa v dveh polfinalnih obračunih z italijanskim Interjem poskušala do svojega drugega zaporednega finala oz. nato še obranitve naslova, kar ni predtem v Ligi prvakov uspelo še nobenemu klubu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 1.04.2010 - 10:06 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Še zadnji dve četrtfinalni tekmi v letošnji Ligi prvakov, derbi dneva Arsenal – Barcelona in pa medijsko zapostavljena Inter – CSKA Moskva.

Prvo so najvaljali kot tekmo za vse nogometne romantike, saj naj bi se udarili dve ekipi, ki naj bi igrali/gojili najlepši klubski nogomet, ob tem pa je šlo za obračun proti bivšim klubom, saj je Arsenalov playmaker in hkrati najboljši igralec Cesc Fabregas nogometno vzgojen prav v Barceloni, Barcelonin napadalec Thierry Henry pa je postal legenda v Arsenalu, kjer je postal njegov najoljši strelec vseh časov …. Druga, tista zapostavljena je privlačila verjetno samo navijače Interja oz. njihovega trenerja Mourinha ter rusko javnost, saj je bilo pričakovati, da bo šlo za neatraktivno tekmo z malo golov oz. povsem nasprotno kot prvo, romantično ….

cl

Arsenal – Barcelona 2-2

Gre za ponovitev finalnega obračuna Lige prvakov 2005/06, ko je Barcelona z 2-1 ugnala Arsenal, vendar od takrat sta se obe ekipi močno spremenili in s tedanjima imata le še malo skupnih točk. Zdajšnja ekipa Barcelone je sestavljena v večini od domačih igralcev, kar dokazuje tudi sinočnja postavitev, tista klasična Barcelonina 4-3-3, kjer je bil v golu Victor Valdes, centralna branilca sta bila Gerard Pique in Charles Puyol, na bokih brazilca Maxwell in Dani Alves, v odstonosti - zaradi poškodbe Inieste zvezno vrsto sestavljajo Xavi, Busquets in Keita, napadaleni trojec pa je bil tokrat Pedro, vse boljši Zlatan Ibrahimović in čudežni Lionel Messi. Tudi manager/trener Arsenala Arsene Wenger ni odstopal od svoje filozovije oz. postavitve 4-3-3, kjer je bil na golu Manuel Almunia, centralna branilca sta bila zanesljivo Vermaelen in povratnik po poškodbi Gallas, na bokih pa hitra francoza Clichy in Sagna. Vsi pristaši Arsenala so nestrpno pričakovali ali bo v zvezni vrsti lahko zaigral s poškodbami načeti Cesc Fabregas, kateri se je opomogel in je skupaj s Songom in Diabyem tvoril gibljivo zvezno vrsto, v ofanzivnem delu pa so bili Nasri in Arshavin na bokih, kot centralni napadalec pa Bendtner. Barcelona je odigrala izjemen uvod, ko je prvih 20. minut konstantno pritiskala na gol domačih, nizala priložnosti in strele na gol, a je Arsenalov golman/junak Manuel Almunia čudesno odbranil vse kar se je dalo. Domači Arsenal nikakor ni mogel razviti igre, saj mu je Barcelona dobesedno skrila žogo, redko so celo prehajali na nasprotnikovo polovico, spomnim se samo poskusa Samira Nasrija v 23. minuti, kar je bil njihov prvi strel na gol gostov. Barcelona je v tem času pretila z vseh strani in prav neverjetno je, da se je prvi polčas končal brez golov oz. z rezultatom 0-0. No, v drugem polčasu pa je po samo 24. sekundah igre Barcelona le zadela, saj je branilec Pique z lepo/dolgo podajo na desni strani našel Zlatana Ibrahimovića, ki se je izognil prepovedanem položaju, junak prvega polčasa – golman Almunia je po mojem mnenju čisto nepotrebno stekel iz gola proti žogi oz. napadalcu, “šveđanin” pa je iz zelo težkega položaja z lepim lobom zadel za 0-1. V 59. minuti srečanja je Barcelona s podobno akcijo na desni strani svoje vodstvo še povečala, saj je Xavi lepo podal do Zlatana Ibrahimovića, ki se je še enkrat izognil prepovedanemu, stekel proti golu in s približno podobnega položaja kot pri prvem golu, tokrat z močnim udarcem v bližji zgornji kot zadel za 0-2. Domači trener je v 68. minuti v igro poslal edinega angleškega igralca, ki je zaigral na tem srečanju Thea Walcotta, ki je že minuto kasneje zadel za znižanje na 1-2. Faberegas je podal do Bendtnerja, ta pa je poslal žogo v prazen prostor, kamor je pritekel hitri Wallcot in z natančnim strelom zadel za že omenjeno znižanje rezltata na 1-2. V 78. minuti srečanja je namesto strelca obeh gostujočih golov – Zlatana Ibrahimovića, v igro gostov vstopil napadalec Thierry Henry, bivši legendarni napadalec Arsenala, katerega je domača publika lepo pozdravila, ta pa jim je po koncu srečanja vrnil s podpisovanjem avtogramov. Med samo igro se ni preveč iskazal. Domače moštvo se je z golom nekoliko osvobodilo pritiska, razumljivo pa je bilo tudi da Barcelona ne more odigrati cele tekme v takšnem atomskem tempu in v finišu tekme je domači pritisk prinesel spremembo rezultata. v 85. minuti je podaja z desne prišla do Bendtnerjeve glave, ki je žogo spustil do Fabregasa v bližini, tega pa je 5 metrov od gola podrl branilec Barcelone Charles Puyol in si prislužil rdeč karton oz. izključenje, Arsenal pa je dobil kazenski strel oz. penal. Zanesljiv in hladnokrven strelec je bil Cesc Fabregas, ki je zadel za končnih 2-2, saj do konca srečanja ni bilo več golov. Glede na prikazano lahko zapišem, da je to odličen rezultat za Arsenal, saj bi Barcelona lahko že v prvem polčasu vodila z 0-5, a nogomet je takšna igra, da nikoli ne veš kaj bo prinesla tekma, čeprav nekako vem, da v povratni tekmi Arsenal nima prevelikih možnosti. Poleg superiornosti barcelone bo Arsenal povratno srečanje moral odigrati brez svojega playamakerja Cesca Fabergasa, ki je na sinočnji tekmi prejel rumeni karton, zaradi katerega oz. katerih bo moral izpustiti srečanje v rodni Kataloniji, pri domačih pa bosta prav tako zaradi kazni kartonov manjkala oba standardna branilca Charles Puyol in Gerard Pique, a to so že podatki za naslednjo tekmo.

Inter – CSKA Moskva 1-0

Tekma v senci bi lahko zapisal, čeprav je imela svoje trenutke. Oba trenerja sta postavila nekoliko previdnejši sistem igranja 4-2-3-1, pri Interu je bila zadnja linija Javier Zanetti na levi, Samuel in Materazzi kot centralna branilca, Maicon pa na desni, v sredini sta bila zadnja vezna Cambiasso in Dejan Stanković, pred njima neugodni ofenzivni trojec Pandev – Sneijder – Eto’o, v konici napada pa Diego Militio. V uvodnih minutah je pričakovano pritisnil domači Inter, vendar razen poskusov iz oddaljenosti ni bilo nekih resnejših groženj, skoraj vse akcije pa so potekale preko, zame izjemnega, Wesleya Sneijdera, ki je po nekakšni stagnaciji v Real Madridu spet razigran/razpoložen. Gotujoči igralci so poskušali tekmo spremeniti v uspavanko, pri tem pa so vse moči usmerili v sredino kjer so z zgostitvijo nekoliko omejili razigravanje Interove zvezne vrste. Prvi polčas se je tako končal brez golov in po pričakovanju mnogih z ne preveč atraktivno igro, v drugem pa je okoli 60. minute Inter prestavil v višjo prestavo in pričel nizati napade. Že v 65. minuti je takšna agresivnost prinesla spremembo rezultata saj je po podaji, koga pa drugega kot Sneijdera, s svojim prvim strelom na gol zadel Diego Militio in Inter popeljal v vodstvo z 1-0. Inter je nadaljeval z ofanzivo, gostujoči trener pa je poskušal ritem razbijati z menjavami in je v času od 69. do 75. minute opravil vse tri menjave, igro pa so zapustili Honda, Mamaev in Aldonin, namesto njih pa so vstopili mladi as Dzagoev, Mark Gonzales in pa bosanec Rahimić. Kljub nizanju napadov in nekaj lepih priložnosti za zadetek, Inter svojega vodstva ni uspel povišati in tekma se je končala z minimalno zmago domačih oz. z 1-0. Tipična italijanska zmaga, Mourinhovska brez prejetega gola, vendar povratno srečanje na umetni travi zna prinesti marsikaj, čeprav sem mnenja, da se bo Inter le prebil v naslednjo fazo, tudi zato ker na povratnem srečanju za CSKA, zaradi kazni kartonov ne bo mogel igrati eden njihovih najboljših igralcev, srbski reprezentant Miloš Krasić.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 31.03.2010 - 17:04 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Na vrsto sta prišla prva četrtfinalna obračuna in sicer razvpitejši Bayern – Manchester United in pa francosko obarvani Lyon – Bordeaux ….

Prvi je privlačil zaradi enega najzanimivejših final vseh časov, ko je Manchester United v zadnjih trenutkih srečanja z zaostanka 0-1 prišel do zmage z 2-1, drugi pa je privlačil zaradi dejstva, da gre za lokalni derbi oz. za najmočnejša kluba v Franciji, kjer je prav Bordeaux prekinil večletno dominanco Lyona ….

lp

Bayern – Manchester United 2-1

Pred tekmo so se vsi spominjali tiste znamenite, iz sezone 1998/99 oz. 26.maja 1999, ko je v finalu Lige prvakov v Barceloni, nemški Bayern z golom Maria Baslerja že v 6. minuti povedel in prednost ohranil do konca rednega dela oz. do 91. minute. Takrat pa je izenačil rezervist Teddy Sherningham, ki je predtem v 67. minuti, v igro vstopil kot rezervni igralec, le nekaj sekund kasneje oz. v 93. minuti srečanja, pa je za zmago Manchester Uniteda zadel še drugi rezervni napadalec, Ole-Gunnar, Solskjaer, ki je v igro vstopil v 81. minuti ….. Legendarna tekma ….. Tokrat je Manchester United prišel v Munchen brez gostujočega poraza v zadnjih 17. tekmah Lige prvakov in z vsemi štirimi zmagami na letošnjih gostovanjih, z izjemno razpoloženim Wayne Rooneyem, katerega je manager Sir Alex Ferguson pustil počivati v zadnjem kolu angleškega prvenstva, kjer beležijo serijo zmag, s končno zdravima centralnima branilcema Nemanjo Vidićem in Rio Ferdinandom, vendar pa s kopico poškodovanih, res da ne ključnih igralcev; Wes Brown, John O’Shea, Anderson, Owen Hargreaves, Michael Owen itd. Na drugi strani jih je čakal domači Bayern, ki še vedno niha v svoji formi, kar je potrdil s porazom v zadnjem kolu nemškega prvenstva na domači Allianz areni, kjer se jim je poškodoval še nizozemski virtuoz Arjen Robben, ob njem pa zaradi kazni/kartonov ne bo mogel igrati še odlični Bastian Schweinsteiger. Ne preveč zanesljivi trener Luis Van Gaal očitno še vedno išče svojo idealno enajsterico, vendar tudi tokrat zaradi že opisanih težav ne bo igrala tista idealna postava Bayerna. Manager Manchester Uniteda, Sir Alex Ferguson je znan kot simpatizer mnogih bayernovih igralcev, predvsem Franc Ribery je še vedno njegova velika želja, pred leti je že skoraj vse dogovoril z Arjenom Robbenom, pa je ta sledil Peteru Kenyonu iz Manchester Uniteda v Chelsea, Miroslav Klose je igralec, ki ga že dalj časa hvali, prav tako je večkrat omenil Maria Gomeza, Philipp Lahm pa je podobno kot Ribery oz. Robben, ena od neuresničenih želja. No, kljub vsemu ima Sir Alex Ferguson atomsko moštvo, sinočnjo tekmo pa je pričel s precej napadalnim sistemom 4-3-3, kjer je bil v golu zanesljivi/izkušeni 39-letni Edwin van der Sar, centralna branilca sta bila spet Nemanja Vidić in Rio Ferdinand, bočna igralca, kapetan Gary Neville in Patrice Evra, na sredini so ordinirali Fletcher-Carrick-Scholes, z bokov sta napadala portugalec Nani in korejec Park, centralni napadalec pa je bil Wayne Rooney. Na nasprotni strani je Luis van Gaal pričel z nekoliko previdnejšo različico postavitve in sicer 4-2-3-1, na golu je bil izkušeni Hans-Jorg Butt, na bokih sta bila hitra Badstuber in Lahm, prvi se je uveljavil prav pri zdajšnjem trenerju, ki je znan po forsiranju mladih, drugi pa je že prekaljeno ime, le da je tokrat igral na svoji naravni poziciji in sicer na desnem boku, kjer naj bi prebijal po boku in podajal v sredino, nekoliko manj pa zavijal proti sredini in sreljal proti golu, kar mu je kot desničarju omogočala vloga na levem boku. Kot centralna branilca sta nastopila standardna Van Buyten in pa Demichelis, ki se je vrnil z masko na obrazu, saj je utrpel zlom lične kosti, na sredini sta kot zadnja vezna nastopala hrvat Pranjić na levi in pa Van Bommel na desni, pred njima pa Ribery na levi, mladi Thomas Muller in pa Hamit Altintop na desni, kjer naj bi poskušal nadomestiti poškodovanega/izjemnega Robbena. V napadu je priložnost dobil Ivica Olić o katerem bom napisal kaj več kasneje. Sama tekma je že v uvodu postregla z napetostjo oz. zadetkom, saj je po podaji Nanija z desne, žoga po odboju od Van Bommela, prišla do prostega Rooneya, ki je že v 2. minuti zadel za vodstvo gostov z 0-1. Igralec, za katerega so vsi vedeli, da igra v življenski formi je že v 2. minuti ostal povsem sam, 5 metrov od gola, njegov čuvaj Demichelis, pa je nemočno padel po tleh. V nadaljevanju je Bayern počasi prevzemal pobudo, a je bil predvsem hrvat Olić premalo natančen oz. spreten, Manchester United pa je imel tudi nekaj lepih priložnosti, a ni bilo zbranosti za dokončni udarec oz. usmrtitev upov domačih. V drugem polčasu je Bayern le nekako razvil svojo igro, bil dominantnejši, pletel mrežo, a brez uspeha, saj so gostje modro čuvali rezultat. Nato pa se je v 76. minuti tekme zgodila velika neumnost kapetana gostov Nevilla, ki je v bližini kazenskega prostora po nepotrebnem/namerno igral z roko in se k sreči izmazal samo z rumenim kartonom. Prosti strel za goste je izvedel Franck Ribery, ki je s pomočjo “živega zidu” oz. odboja žoge odf Rooney, zadel za 1-1. Vkopani Edwin Van der Sar je samo nemočno gledal, kako se je žoga odbila v gol, na trimunah domačega stadiona pa je nastala norišnica. Domači so začutili priložnost in še nekoliko bolje pritisnili, a bližje golu so bili gostje saj je po strelu iz kota, Nemanja Vidić silovito zadel prečko, vendar pri nogometu štejejo goli. Izid 1-1 je ostal do konca rednega dela oz. do sodnikovega podaljška, ko je v zadnji akciji tekme, najprej na tla padel Rooney, ki si je poškodoval stopalo/gleženj oz. mu ga je Mario Gomez, nekaj sekund kasneje pa Patrice Evra v svojem kazenskem prostoru ni znal izbiti žoge v aut, temveč se je trudil zadržati jo, pritelel je neumorni Ivica Olić, mu jo odvzel in zabil za 2-1 in veliko zmago, veliko maščevanje za tisti poraz v Barceloni in še kaj. Ivica Olić, igrač ki je pričel kariero v hrvaški Marosniji, pa neuspešno poskušal v nemški Herthi iz Berlina, se vrnil v Marsonijo, kasneje prestopil v Zagreb katerega je vodil do edinega naslova v zgodovini, nato tega osvojil še z Dinamom iz Zagreba. Svojo mednarodno kariero je nato nadaljeval v ruskem CSKA iz Moskve s katerim je leta 2005 osvojil Uefa pokal, pa se vrnil na mesto nesreče v Nemčijo, kjer je dve leti in pol navduševal v Hamburgu, letos pa prestopil v sloviti Bayern. Čeprav je pred prvenstvom veljal za outsiderja za Klosejem, Gomesom, Tonijem ter drugimi nemškimi perspektivami, si je s svojo borbenostjo in nepopustljivostjo izboril status prvotimca, kjer je prav on reševal čast kluba. Kako sem bil razpizden, ko je zadel, če bi kdaj imel možnost govoriti s Sir Alex Fergusonom, bi ga verjetno vprašal tudi kaj je mislil s temi menjavami Carrick in Park iz igre v igro pa Valencia in Berbatov. Tekači ven, driblerji pa v igro? K sreči obstaja še povratna tekma, vendar bo ta sedaj mnogo težja, saj je Bayern v psihološkem zaletu, z morebiti okrevanim Robbenom, Manchester pa verjetno brez poškodovanega Rooneya, ki naj bi bil brez nogometa naslednje štiri tedne …..

Lyon – Boredaux 3-1

Lyon je bil v času od sezone 2001/02 do 2007/08, 7-kratni zaporedni prvak Francije, njegov sinočni nasprotnik pa mu je v sezoni 2008/09 odvzel ta primat in tudi v letošnji sezoni kaže, da ga bo odbranil. Lyon je pred sezono nekoliko spremenil ekipo, katero sta zapustila legendarni brazilec Juninho in pa Karim Benzema, Abdul-Kader Keita, pa Piquionne itd, vendar je tudi nakupoval zelo dobro, saj so Lisando Lopez, Ally Cissokho, Michael Bastos in Bafetimbi Gomisa eni boljših v ekipi. Na drugi strani je skromni Bordeaux, ki je uspel zadržati izvrstnega playmakerja Yoana Gourcuffa, nad katerim sem navdušen, se okrepiti na golmanski poziciji, kjer Cederic Carrasso postaja vse boljši in po mojem mnenju je v tej sezoni najboljši francoski golman, torej boljši kot Lyonov oz. reprezentančna št. 1, Hugo Lloris. Skromna, delovna ekipa, katero odlično vodi proslavljeni francoski nogometaš/branilec Lauren Blanc, ki očitno veliko stavi na obrambo, saj je njegova ekipa do te tekme prejela najmanj golov v Ligi prvakov. Prav tako ni bil pred tekmo zanemarljiv podatek, da so v tej tekmovalni sezoni že zmagali pri Lyonu na Gerlandu in sicer z 0-1, a Lyon je v Ligi prvakov na domačem stadionu še nepremagan, med drugim je tu padel tudi sloviti/super močni Real Madrid, katerega je izločil v prejšnji fazi tekmovanja. Čeprav sta oba, Lyon in Bordeaux pričela s previdno taktično postavitvijo igralcev 4-2-3-1 in čeprav se je pričakoval trda tekma z malo golov, je bil v Lyonu pravi spektakel. Za veselje na tribunah je že v 10. minuti srečanja poskrbel izjemni Lisandro Lopez, ki je po nekoliko neuspešnem strelu Bodmerja, podstavil nogo in žogo preusmeril v gol za vodstvo domačih z 1-0. Komaj se je euforija domačih nekoliko stišala, je udaril Bordeaux. Na tem blogu vedno hvaljeni Gourcuff je prodrl, se otresel svojih čuvajev in z boka lepo podal v sredino, kjer je bil, tako kot na prejšnji tekmi Lige prvakov, spet najvišji Marouane Chamakh, ki je zadel za 1-1 in svojemu klubu izpolnil zadani cilj, zadeti v gosteh. Obe ekipi sta goreli/žareli od razpoloženja in priložnosti so se vrstile na obeh straneh, tekma pa je bila izjemna, z visokim tempom, lepimi akcijami in poskusi za dosego novega gola. No, v 32. minuti je Michael Bastos po dolgi asistenci bosanca Miralema Pjanića zadel za novo vodstvo domačih, tokrat z 2-1, kar je ostal tudi rezultat prvega polčasa. V nadaljevanju je ritem igre nekoliko padel, a še vedno je bilo dovolj priložnosti za obe moštvi, šele v 72. minuti pa je prišlo do nove menjave rezultata, potem ko je gostujoči igralec Chalme, v svojem kazenskem prostoru igral z roko, je izvrstni argentinec Lisandro Lopez dosegel svoj še drugi gol na srečanju in Lyon povedel v vodstvo s 3-1. Takšen rezultat je ostal do konca srečanja in čeprav se 3-1 sliši veliko, zna biti tudi malo oz. domačih 2-0 za Bordeaux bi bilo dovolj za izločitev Lyona. Nekako nisem odločen za koga bi v tem dvoboju navijal, a tehtnica se rahlo nagiba na stran Bordeauxa ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.03.2010 - 14:46 - Kategorije: sezona 2009-10 -

Na žalost, zaradi dopusta na Tajskem, nisem uspel gledati štirih tekem Lige prvakov oz. Champions league, ki so bile odigrane 16.3. in 17.3.2010.

16.3. sta se v Londonu pomerila domači Chelsea in italijanski Inter, v Sevilli pa domača Sevilla in ruski CSKA Moskva, 17.3. sta v Barceloni igrala aktualni prvak Barcelona in Stuttgart, v Boredeauxu pa francoski Bordeaux in grški Olyimpiacos.

zamujeno

 

Chelsea – Inter 0-1

Eden od derbijev tega tekmovanja predvsem zaradi trenerjev o čemer sem že pisal. Tokrat je šlo še za nekoliko več napetosti, saj je bivši trener Chelsea Jose Mourinho, gostoval v svojem bivšem “domu ” stadionu Stamford bridge, kamor je s svojim Interjem pritopotoval s predostjo s prve tekme oz. z 2-1. Trener, ki je s tem angleškim velikanom po letih suše osvojil dva zaporedna angleška naslova 2005 in 2006,  FA pokal 2007 in pa dva ligaška pokala 2005 in 2007, nato pa bil ob koncu leta 2007 ostavljen, kar ga očitno še vedno boli in peče kar velikokrat omeni, tokrat pa je malo špiknil z izjavo, da on še vedno osvaja trofeje, Chelsea pa tudi nekaj. Natančneje od Mourinhovega odhoda iz Chelsea je klub osvojil samo en FA pokal, vendar z letos/novim strategom oz. italijanskim strokovnajkom Carlom Ancelottijem upajo na uspešnejše obdobje. Carlo Ancelotti je pred prihodom v Chelsea leta vodil italijanski AC Milan, interovega mestnega rivala, katerega je znal premagovati. Pred samim srečanjem je imel nekoliko več težav s poškodbami domači Chelsea, kjer so bili poškodovani vrater Petr Cech, njegova zamenjava Hilario, Ashley Cole, Michael Essien, portugalca Jose Bosingwa in Deco, pri gostih pa sta zaradi poškodb manjkala romun Christian Chivu in pa kontroverzni Mario Balotelli, ki naj ne bi bil poškodovan, temveč naj bi bil spet v konfliktu s trenerjem Uglavnem, samo tekmo so bolje pričeli domači, ki so nanizali nekaj lepih priložnosti, že v uvodnem delu srečanja pa je v kazenski prostor gostov prodrl tudi Florent Malouda, ki je padel, a nemški sodnik Wolfgang Sterk ni dosodil ničesar. Ker tekme nisem gledal, temveč samo odlomke na YouTube, ne bi mogel komenirati, naštel bi samo priložmosti Michaela Ballacka, Florenta Maloude, pa Franka Lamparda, na drugi strani pa izjemno priložnost gostov, ki jo je po lepi/natančni podaji Wesley Sneijdera, zgrešil Samuel Eto’o. V drugem polčasu je s svojo dovbro igro nadaljeval Malouda, ki je spet nevarno zapretil, za goste pa je lepo prodrl Goran Pandev, a tudi on ni bil preveč zbran/natančen. Gostje so imeli vse več prostora oz. priložnosti in Diego Militio je nadaljeval serijo zgrešenih priložnosti, nadaljeval Thiago Motta, v 77. minuti srečanja pa je na sredini igrišča do žoge prišel Wesley Sneijder, ki je izvrstno podal v prazen prosotro, kjer se je prepovedanem položaju izognil Samuel Eto’o in z lepim finišem zadel za 0-1 oz. vodstvo Intera. Chelsea je v tem trenutku razpadel, saj je bilo težko pričakovati, da bi lahko kar dvakrat premagal čvrsto italijansko obrambo, dokaz razpadanju in nervozi pa je bil rdeči karton v 85. minuti za Didiera Drogbo, ki je udaril nasprotnega igralca oz. Thiaga Motto. Pred koncem srečanja je imel še eno lepo priložnost za povišanje vodstva Samuel Eto’o, vendar je domači golman Ross Turnball odlično posredoval in tekma se je končala z 0-1. Še en tragičen izpad Chelsea, ki nikakor ne more do tako željene zmage v Champions league, v domačem/angleškem prvenstvu pa prav tako počasi izgubljajo sapo. Ali bo to za njih še ena sezona razočaranja? Na drugi strani je italijanski Inter, še edini preostali italijanski predstvanik dokazal, da je moštvo za največje podvige, čeprav v domačem prvenstvu, podobno kot Chelsea počasi izgublja sapo in njihova prednost pred zasledovalci kar hitro kopni. A nič zato, uspeh v Champions league bi prinsela srečo/zadovoljstvo in s takšnim igralcem kot je Wesley Sneijder je vse možno.

Sevilla – CSKA Moskva 1-2

Nogometaši CSKA Moskve so izvedli tisto kar sem nekako sramežljivo že omenil po prvi tekmi, ko so bili veliko boljši nasprotnik, a ena dobra akcija gostov je spremenila vse. V nekoliko boljšem igralnem ritmu in z razpoloženimi posamezniki so izločili veliko razvpitejšo špansko Sevillo, ki je pri večini veljala za favorita tega para. Domače moštvo, Sevilla je imela jalovo terensko premoč, vendar pa pred golom gostov niso bili preveč učinkoviti, čeprav je tokrat igral njihov najnevarnejši igralec, brazilski napadalec Luis Fabiano. Gostje so svoje napade bazirali na navezi Tomaš Necid – Keisuke Honda in Honda je bil po podaji Necida za malo nenatančen, v 39. minuti srečanja pa je po podaji Honde, z roba kazenskega prostora, z lepo odmerjenim strelom zadel češki nogometaš Tomaš Necid, ki je goste vodel v vodstvo z 0-1. Le dve minuti kasneje oz. v 41. minuti je Sevilla izenačila, gol pa je po neodločnosti gostujoče obrambe, oz. po podaji Jesusa Navasa, dosegel mladi argentinec Diego Perotti in 1-1 je ostalo do 55. minute, ko je iz prostega strela zadel japonec Keisuke Honda. Letošnja 9 miljonov eurov vredna zimska okrepitev CSKA Moskve, Honda je s približno 25-ih metrov izvedel udarec, ki ni bil ne premočen, ne preveč natančen, domači golman Andres Palop pa je pri poskusu boksanja žoge to zgrešil in jo odbil v lasten gol. 1-2 za goste, ki se jim je končno nasmehnila sreča, saj so golman Akinfeev in soigralci uspeli zadržati prednost in odbiti redke napade domačih, ter se po sezoni 1992/93 oz. prvi sezoni Champions league, spet uvrstiti med osem najboljših. Jaz bi rekel zasluženo, saj so bili v prvi tekmi veliko boljši nasprotnik, v tej povratni pa so bili najmanj enakopravni španskemu predstvaniku.

Barcelona – Stuttgart 4-0

Kdor se vsaj malo spozna na nogome ve, da je Barcelona mašina, ki melje in da Stuttgart, kjub aktivnemu rezultatu iz prve tekme, v tem povratnem ni imel skoraj nikakršnih možnosti za ugoden rezultat oz. napredovanje. Barcelona se ni odrekla svoji napadalni filozofiji, čeprav bi jim odgovrajalo tudi 0-0, temveč je v svoji prepoznavni postavitvi igralcev 4-3-3 napadla od začetka, na mestu centralnega napadalca pa je zaigral Thierry Henry, saj je bil švedski napadalec Zlatan Ibrahimović na rezervni klopi, nalevem krilnem položaju, kjer je ponavadi prav Henry pa je zaigral mladi/izjemni Pedro. Tudi v zvezni vrsti je bilo nekaj rošad, bi rekli šahisti, na levi je bil Iniesta, na sredini Yaya Toure, na desni pa Busquets, Xavi pa na rezervni klopi. V obrambni vrsti je namesto poškodovanega Erica Abidala zaigral Maxwell, kljub poškodbi pa je zaigral tdi Puyol, kar pomeni, da je trener Guardiola še kako resno jemal nasprotnika in da ne bo dovolil še enega izpada španskeg predstavnika oz. zadnjega španskega predstavnika. Trener Stuttgarta Christian Gross, ki je s prihodom v Stuttgart oživil/dvignil klub, se je nekoliko bolj vbadal s poškodbami, kjer so manjkali Martin Lanig, Arthur Boka in rezervni vratar Sven Ureich. Stuttgard je zaigral v klasični postavitvi 4-4-2, kjer sta bila v napadu izjemno razpoloženi Cacau in pa ruski reprezentant Pavel Pogrebnjak, v zvezni vrsti Khedira in Kuzmanović v centalnem delu, Trasch in Hleb pa na bočnih položajih. Kljub nekaterim pomankljivostim in superiornosati nasprotnika je Stuttgart upal na čudež oz. preboj med osem najboljših, vendar pa je bila tokrat čudežna samo Barcelona, ki je bila spet razpoložena, prav tako pa njen čudežni deček Lionel Messi, kateri je v 13. minuti srečanja zadel za 1-0, potem ko je nekje na sredini prejel žogo, se zakadil v centralni del gostujoče obrambe in obkrožen s štirimi nasprotnimi igralci, prišel do strela oz. s približno 17-18-ih metrov zadel. Le štiri minute kasneje oz. v 22. minuti je lepa akcija domačih v navezi Pedro-Messi-Toure kreirala priložnost za začetnika akcije, Pedra, ki je v kazenskem prostoru, neovirano zadel za 2-0. Tempo tekme je nato nekoliko padel, čeprav je bilo še nekaj lepih priložnosti za domače, a do nove spremembe rezultata je prišlo šele v 60. minuti srečanja, ko je še enkrat zadel Lionel Messi, kateri je to storil s približno enake oddaljenosti kot pri svojem prvem golu na srečanju, le da je tokrat zadel po obratu in povišal na 3-0. Končni rezultat je v 89. minuti postavil rezervist Bojan Krkić, veliki talent, ki naj bi bil še en Messi v nizu, pa mu nikakor ne uspe veliki preboj, tokrat je zadel v svojem prvem stiku z žogo, podal pa mu je še en igralec, ki je v igro vstopil z rezervne klopi, Zlatan Ibrahimović. Globinska podaja šveda z bosanksimi koreninami Zlatana Ibrahimovića v prostor za srbsko-španskega potomca Bojana Krkića in končnih 4-0 za Barcelono. Par, kjer ni bilo dvomov.

Bordeaux – Olyimpiacos 2-1

Domači so s prednostjo s prve tekme, katero so dobili z 0-1, veljali za favorite obračuna, a bojeviti grki niso pripotovali brez možnosti, gol v gosteh pa je bil nujen za napredovanje. Domači Bordeaux zaradi poškodbe ni mogel računati na Marca Planusa, pri gostih pa so bili poškodovani Diogo, Dudu in Didier Domi, kar je bil še en plus za domače. Obe ekipi sta pričeli v taktični postavitvi 4-2-3-1, a Bordeaux je bil uspešnješi, saj je izjemni in na tem blogu že tolikokrat hvaljeni Yoan Gourcuff že v 5. minuti srečanja z izjemnim prostim strelom z leve strani v dolgi vratarjev kot, ukanil prekaljenega grškega golmana Nikopolidisa in zadel za 1-0. V nadaljevanju je bila tekma bolj taktični dvoboj, v katerem je veliki tragik prvega srečanja Derbyshire, tokrat v roku šestih minut dobil dva rumena oz. bil v 60. minuti izključen, le tri minute kasneje pa je gostujoči napadalec, tokrat rezervist ki je le minuto prej vstopil v igro, Costas Mitroglou, z izvrstnim volejem, z roba kazenskega prostora, zadel za 1-1 in ponovno vrnil napetost. Domači Alou Diarra je nato v roku dveh minut uspel dobiti dva rumena kartona, posledično tudi rdečega oz. izključitev in število mož na igrišču je bilo spet poravnano, gostje pa so dobili krila in nekajkrat nevarno zapretili domačem golmanu, a do novega gola niso uspeli priti. Prav nasprotno, v 88. minuti srečanja je za 2-1, po lepi akciji Tremoulinasa na levi strani in natančni podaji v kazenski prostor, z glavo seveda, zadel maroški napadalec Marouane Chamakh in postavil končnih 2-1. Gostje so do konca tekme uspeli dobiti le še en rdeč karton oz. je to uspelo Olafu Mellbergu, ki je prav tako kot prej izključena igralca, dobil najprej dva rumena kartona. Zasluženo napredovanje francoskega prvaka, ki na krilih izjemnega Gourcuffa niza uspehe in častno slovo grškega Olyimpiacosa.

  • Share/Bookmark