Zapisal izmisljeni | 3.06.2011 - 00:28 - Kategorije: seznami-lestvice, sezona 2010-11 -

Pa sem že zapisal, da je prejšna objava zadnja v tej rubriki in se spomnil, da že nekaj časa čakam z objavo najboljših strelcev Lige prvakov in najbolje, da jo umestim na konec, torej najboljši strelci elitne Lige prvakov, od njene ustanovitve ‘92 naprej ….

  • 1992/93, Romario, PSV, 7 golov,
  • 1993/94, Ronald Koeman, Barcelona in Wynton Rufer, Werder, po 8 golov
  • 1994/95, George Weah, Paris Saint-Germain, 7 golov
  • 1995/96, Jari Litmanen, Ajax, 9 golov
  • 1996/97, Milinko Pantić, Atletico Madrid, 5 golov
  • 1997/98, Alessandro Del Piero, Juventus, 10 golov
  • 1998/99, Andrij Ševčenko, Dinamo Kijev in Dwight Yorke, Manchester United, po 8 golov
  • 1999/00, Mario Jardel, Porto in Rivaldo, Barcelona, po 10 golov
  • 2000/01, Raul, Real Madrid, 7 golov
  • 2001/02, Ruud van Nistelrooy, Manchester United, 10 golov
  • 2002/03, Ruud van Nistelrooy, Manchester United, 12 golov
  • 2003/04, Fernando Morientes, Monaco, 9 golov
  • 2004/05, Ruud van Nistelrooy, Manchester United, 8 golov
  • 2005/06, Andrij Ševčenko, Milan, 9 golov
  • 2006/07, Kaka, Milan, 10 golov
  • 2007/08, Cristiano Ronaldo, Manchester United, 8 golov
  • 2008/09, Lionel Messi, Barcelona, 9 golov
  • 2009/10, Lionel Messi, Barcelona, 8 golov
  • 2010/11, Lionel Messi, Barcelona, 12 golov
  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 2.06.2011 - 19:28 - Kategorije: sezona 2010-11 -

S seznanom najboljših 11 v elitni Champions league za sezono 2010/11, po izboru UEFA, bom zaključil to rubriko;

Edwin Van der Sar – Dario Srna, Nemanja Vidić, Gererd Pique, Marcelo – Mesut Ozil, Ryan Giggs, Andres Iniesta, Gareth Bale – Lionel Messi, Raul

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 1.06.2011 - 23:23 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Evo nas na koncu te rubrike, Champions league 2010/11, v kateri smo se nagledali izvrstnih tekem, preko katerih sta se prebili, po večinskem mnenju, najboljši ekipi tega tekmovanja in tudi verjetno najboljši ekipi na svetu, čeprav je to že kar nekoliko stvar okusa in privrženosti.

cl

In če že omenjam večino je bila ta spet na strani Barcelone, precej podobno pa je bilo tudi z vsemi stavnicami, ki so dajale veliko manj denarja/zaslužka na zmago Barcelone. Razumljivo, saj bi, v kolikor bi vsi na igrišču odigrali maksimalno, tudi po mojem mnenju zanesljivo zmagala Barcelona, vendar pa je nogomet veliko bolj kompleksna stvar.

Sobotno, 56. finale najboljših evropskih moštev, se je že šestič igralo na Wembley stadionu, prvič na novem/obnovljenem, stari pa je bil predtem, zadnjič gostitelj 1992, ko je Barcelona z 1-0 premagala italijansko Sampdorijo, kar je bil njihov prvi naslov najboljšega v Evropi. Manchester United je na drugi stranisvoj prvi naslov najboljšega v Evropi osvojil že 1968, prav tako na starem Wembleyu, ko je s kar 4-1 odpravil portugalsko Benfico.

No, pa da se vrnem malo v trenutke pred sam pričetek obračuna Manchester Uniteda in Barcelone, ko sem se hrabril z dejstvi, da se igra samo eno srečanje v katerem je, kot pravijo prav vse mogoče, en kiks, en strel, malenkost, ki lahko odloči tekmo, domači stadion oz. angleška tla podprta z domačimi/angleškimi navijači, tempiranje forme Manchester Uniteda, ki je v zadnjih mesecih igral najbolje v sezoni, pregovorno značilna fizična moč in agresivnost angleške ekipe, ki bi morala težiti k duel igri, kontaktu, presingu in prestrezanjem nevarnih nasprotnikovih podaj, ne pa k nadigravanju in kompliciranju. Psihična stabilnost je bila prav tako ena od vrlin/prednosti rdečih, ki so kljub slabšim partijam uspeli priti na prag ene najuspešnejših sezon, pri čemer so dosegli kar nekaj last-minute zmag, najbolj očiten primer pa je, ko so v 31. kolu angleškega prvenstva zaostajali proti West Hamu in ko je izgledalo, da bo konkurent za naslov, Arsenal prevzel vodstvo na lestvici, vendar so uspeli izvesti preobrat in še odločneje kreniti proti rekordnem naslovu državnega prvaka.  Tudi za sodnike sem menil, da bodo na strani domače ekipe, nekoliko zaradi pritiska večinske publike, nekoliko pa zaradi že znanih pritiskov iz preteklosti, ki jih je tako uspešno vršil Mourinho ob srečanju Reala in Barcelone, predvsem pa zaradi čedalje očitnejše priviligiranosti katalonskega moštva in prepričan sem bil, da ne bo penala proti angleški ekipi oz. njihove izključitve. Tudi prekinitve in skok igra so bili ena od očitnejših prednosti angleške ekipe, ki ima nekaj izjemnih igralcev za takšne situacije, medtem ko je nasprotno moštvo zelo nizko. Hitri angleški napadi prek bokov so bili prav tako eno od močnejših morebitnih orožij, saj so predložki s teh vselej nevarni, predvsem tisti visoki, prav tako pa prekrški na bokih prinašajo tiste željene prekinitve in centeršute kot radi rečemo. Wayne Rooney je bil še eden od adutov, saj naj bi precej slabo sezono, v kateri je ob koncu sicer dvignil formo, želel zaključiti na najboljši možni način in njegova podivjanost oz. fanatična želja sta tisto kar je njegova ekipa potrebovala, tako kot v vrhuncu angleškega prvenstva, med 21. in že omenjenim 31. kolom, ko je uspel doseči osem golov in štiri asistence, ob tem pa je bil zelo dober tudi na obeh zadnjih gostovanjih v Ligi prvakov, na Stamford bridgu proti Chelseju in v Gelsenkirchenu proti Schalke 04.

Vendar pa sem se zavedal, da bo na drugi strani Barcelona, ki s svojim stilom, tika-taka, kot mu pravijo, lahko v podrejen položaj spravi prav vsakega nogometnega nasprotnika in prepričan sem, da je ni ekipe na svetu, ki se z njimi lahko spusti v odprt dvoboj, prsa v prsa. V zadnjih treh sezonah je edino Mourinho s svojim pojmovanjem nogometa, vse za rezultat, lahko zaustavljal oz. limitiral genialce katalonskega moštva, lani z Interom, letos pa z Realom v pokalnem tekmovanju, medtem ko je bilo o polfinalnima obračunoma elitne Lige prvakov že dovolj napisanega. Njihov največji adut je bil tudi pred tem srečanjem Nogomet oz. ta kombinatorika, tika-taka, ko se vse odigra na prvo, kjer ekipa s toliko lahkote zadrži žogo v svoji posesti in muči nasprotnika do onemoglosti, hkrati pa hranijo svoje moči za takojšnji presing ob izgubi posesti žoge. S tem fantastičnim nogometom oz. poigravanjem pa predvsem raztezajo nasprotna moštva, ki imajo s kompaktnejšim pristopom celo nekaj možnosti za uspeh, a ko jih Barcelona razvleče po celem terenu in ko nasprotnikovi igralci že brezglavo tekajo in lovijo žogo, ko se porazgubi formacija, udarijo skozi eno od mnogih lukenj, zaradi česar izgleda njihova igra zelo preprosta. Pri tem je treba omeniti, da ne obstaja na svetu obrambni/bočni igralec, ki bi se bolje in aktivneje vključeval v ofanzivne akcije, kot to počne barcelonin Dani Alves, čeprav sam preferiram Maicona. To preklapanje bočnih in krilnih igralcev Barcelona uporablja čimbolj pogosto in pričakoval sem manchestrove težave prav na bočnih položajih, seveda pa ne moremo tudi mimo individualne kvalitete genialcev kot so Iniesta, Xavi, Messi in ostali. Samo pomislimo, okostje te barcelonine ekipe so evropski in svetovni prvaki, katerim so dodani Dani Alves, Messi in ostali, kar pomeni, da gre zagotovo za najmočnejše nogometno moštvo na svetu, vključno z reprezentančnim nogometom. In vsi jih vidijo kot izjemno ofenzivno moštvo, s čemer se strinjam, a naravnost fascinira me njihovo defenzivno delovanje oz. branjenje, tisti že omenjeni presing, ko nasprotnik ne uspe povezati dveh-treh podaj zaradi takojšnjega pritiska od Messija navzdol proti obrambi. In če sem kot plus pri Manchestru omenjal psihično stabilnost, kaj zapisati za igralce, ki so v zadnjih letih osvojili praktično vse; Evropsko in Svetovno prvenstvo, zadnja tri prvenstva Španije, Ligo prvakov, ter za njih že manjvredna pokalna tekmovanja in Super-pokale. Enostavno so že navajeni zmagovati in ta navada je velikokrat odločilna v tistih najpomembnejših tekmah, ko se nasprotnik ustraši morebitnega uspeha oz. ponujene priložnosti, kot pravimo. Bolj je pomembna tekma, boljši so takšni/navajeni igralci. Seveda sem za konec pustil smetano, kot bi lahko poimenovali genialnega argentinca Lionela Messija, ki ga že precej navdušencev uvršča v rang legendarnega Maradone, torej najboljšega vseh časov. Nekoliko prekmalu je še, se zdi, čeprav vse skupaj verjetno ni daleč od resnice, le reprezentančnih uspehov še nima, za razliko od španskih soigralcev. Za Messija ni obrambe, ki bi ga lahko zadržala, razen če se celotno nasprotno moštvo podi za njim, vendar pa bi v takšnih primerih ostali/soigralci naredili svoje.

Zaradi vulkanske aktivnosti na Islandiji, so pri španskem prvaku, na hitro, sklenili odpotovati/odleteti v London predčasno in se izognili morebitnem dolgem in napornem potovanju z avtobusi, kar se je pripetilo pred letom dni, ko je bil po takšni avanturi usoden italijanski Inter iz zgornje povezave.

Pred tem obračunom sta se ekipi pomerili štirikrat, po dvakrat v skupinskih fazah Lige prvakov, 1994/95 in 1998/99, v polufinalu sezone 2007/08 je bil Manchester United uspešnejši, v tistem rimskem finalu 2009 pa je bila boljša Barcelona. Ta je v letošnji sezoni tega tekmovanja dosegla največ golov, 27, medtem ko je Manchester United prejel najmanj teh, samo štiri, oba kluba pa sta dominirala v posesti žoge, Brcelona z 62% in Manchester z 58%.

BARCELONA je srečanje pričela v prepoznavni formaciji 4-3-3; Valdez – Alves (Puyol 88), Mascherano, Pique, Abidal – Xavi, Busquets, Iniesta – Pedro (Afellay 90), Messi, Villa (Keita 86)

MANCHESTER UNITED je srečanje pričel v tradicionalni formaciji 4-2-2; Van der Sar – Fabio (Nani 69), Ferdinand, Vidić, Evra – Valencia, Carrick (Scholes 77), Giggs, Park – Rooney, Hernandez

Tekma se je pričela po mojih željah in Manchester United je bil kot v tistem rimskem finalu 2009, v uvodu tekme bolj aktiven in konkreten, njihova formacija je bila še čvrsta in kompaktna, presing dosti visok in kazalo je precej dobro. A ko se je Barcelona po dobrih desetih minutah osvobodila pritiska, je na vrsto prišla že omenjena tika-taka. Žoga je šla od noge do noge, na prvo, raztezal se je Manchester United in izgubljala se je formacija, njihovi igralci pa so vse bolj brezglavo lovili nasprotnika, beri žogo. Barcelona je dobesedno skrila žogo, kar ni tako lahko v modernem nogometu, kjer je ogromno tekanja, prevzemanja, dupliranja in podobnega, vendar vrhunskem moštvu kot je Manchester United se je zgodilo prav to. Nemočen pred nogometnim plesom rivala je iskal žogo in način kako do lastnih ofenzivnih akcij, ki so si jih zamislili pred srečanjem, a Barcelona je bila že v nekem svojem svetu. Sir Alex Ferguson, je po mojem skromnem mišljenju, ponovil napake izpred dveh let, ko je prav tako kot tokrat, podlegel sentimentalnosti in sestavil ekipo, ki je lahko odlična proti nemškem Schalke 04 in podobnim, brez podcenjevanja, vendar Barcelona je neka druga dimenzija, z njimi se ne moreš/smeš spustiti v tisti odprti dvoboj, prsa v prsa, kot sem ga poimenoval že v uvodu, a škotski strokovnjak na klopi Manchester Uniteda je storil prav to. Verjetno se je želel izogniti mourinhovi usodi, ki je bil po porazu/izločitvi v polfinalu že kritiziran in zaničevan zaradi taktike in pristopa, ki pa sploh ni bil napačen, v kolikor želite rezultat, zmago nad Barcelono, pa te sodniške odločitve ne uničijo. Tokrat ni bilo dvomov, kdo je gospodar na igrišču, kdo je boljši, navsezadnje kdo bo zmagal. Tika-taka je pelo, pri čemer pa ni šlo za tiste podaje nazaj, ki jih radi uporabimo kot argument, vsi nasprotniki Barcelone. Ne, tokrat je šlo vse naprej, po gol več od nasprotnika in ta je prišel v 28. minuti srečanja, ko je Xavi s finto telesa oz. spremembo ritma in smeri iz igre vrgel kompletno angleško obrambo, pri tem pa asistiral Pedru, ki je z natančno odmerjenim strelom, nekoliko z desne, Barcelono povedel v vodstvo z 1-0. Žarek upanja, če smem, se je pojavil v 36. minuti, ko je Manchester United osvojil žogo ob izvajanju nasprotnikovega auta in v hitrem napadu, kjer je Giggs po sumljivem položaju, uspel podati do Rooneya, ta pa zadeti za 1-1 in vsem pristašem angleškega moštva vrniti rdečico v lica. Prvi polčas je šel počasi k koncu in spet smo lahko pričeli premlevati zakaj sta se oba strokovnjaka odločila za strategiji in predvsem igralce, kot sta se. V mnogih primerih previdni Manchester, ki rad igra s samo enim napadalecm in formacijo 4-5-1 je zaigral v ofenzivnejši 4-4-2 torej z dvema napadalcema, kjer pa ni bilo mesta za bolgara Berbatova, ki se mu ni uspelo prebiti niti na rezervno klop, pa čeprav je bil v tej sezoni najboljši strelec angleške lige, iz česar sem sklepal, da je konec ljubezni oz. da kmalu sledi njegova prodaja. Mladi mehiški napadalec Hernandez, ki se je zelo izkazal v tej/debitantski sezoni, predvsem kot joker, je bil na tekmi neviden, veteran Giggs je po še vedno zelo aktualni seksualni aferi z bivško valižansko misico presenetljivo zaigral v prvem moštvu, čeprav naj zadnje dneve ne bi treniral redno, Valencija je dobil prednost pred Nanijem, zame najboljšem igralcem ekipe te sezone itd. Barcelona je imela v zadnji, torej branilski liniji, zveznega igralca Mascherana, na rezervni klopi je bil kapetan Puyol, ki verjetno še ni saniral poškodbe, na levem boku pa je po operaciji tumorja na jetrih, rekordno hitro okreval francoz Abidal in se izboril za finalni nastop.

Drugi polčas se je nadaljeval tako kot se je prvi končal, ko sta zapretila Pedro in Messi, le da je tokrat letelo z vseh strani. Barcelona je stisnila Manchester United pred kazenski prostor in nizala priložnosti, kot bokser z udarci išče prostor in odpira pot za knock-out in ta je prišel že v 54. minuti, ko je uradno najboljši nogometaš sveta Lionel Messi dobil žogo, nasprotnikovi igralci pa zaradi strahu ali prevelikega spoštovanja niso krenili v blok oz. so mu pustili preveč prostora in mali argentinec je to kaznoval z natančnim strelom oz. golom za 2-1.  Nisem mogel verjeti tej pasivnosti angleškega moštva, za katere pa ni bilo več poti nazaj. Morala je padla in jasno je postalo, da na kakšno last-minute presenečenje, kot jih znajo pogostokrat prirediti, ne gre računati. To je bil začetek konca oz. začetek norega plesa Barcelone, ki je, treba je priznati, ponižala nasprotnika. Katalonci so igrali neko svojo igro, ki jo ostali nogometaši ne razumejo najbolje oz. jo nikakor ne znajo ponoviti, saj jo lahko le nemo opazujejo oz. se nad njo navdušujejo. To je nekaj kar se težko nauči, to je nekaj kar nosijo ti igralci Barcelone v sebi, kar jim je gensko določil že veliki Cruyff pred mnogimi leti, pa to preko nizozemske naveze, predvsem Koemana prenesel na Guardiolo, ta pa na te čarovnike. V nadaljevanju se je Messi sprehodil po desnem boku in podal v kazenski prostor, kjer so nespretno/panično reagirali že povsem izgubljeni igralci Manchester Uniteda, prisebni Busquets je podal do Davida Ville, ta pa s še enim od mnogih katalonskih natančno merjenih strelov, v 71. minuti, povišal na 3-1. Streli so švigali z vseh strani, akcije so se nizale in smilili so se mi igralci Manchester Uniteda, ki so bili povsem nadigrani in nebogljeni, verjetno pa so si tako kot jaz, želeli čimprejšnega konca tekme. Njihov trud ni bil viden, kreativna mašinerija z imenom Barcelona pa je mlela in čarala do samega konca in ko so odbile zadnje sekunde srečanja, se je pričelo še eno obdobje vladanja Barcelone, čeprav se to v resnici ni niti nikoli nehalo, ne glede na italijanski Inter lani.

Po srečanju sem takoj poiskal statistične podatke in ugotovil, da so igralci Barcelone pretekli 108,1 kilometra, njihov angleški rival pa 103,9, pri čemer pa so neverjetni igralci Barcelone storili na celotnem srečanju samo 5 prekrškov, medtem ko so nasprotniki to storili v šesnajstih primerih. Fascinantna številka, pet prekrškov v devedesetih minutah igre, vse ostalo pa čisti nogomet, kar nisem in ne morem verjeti, da je kaj takega sploh mogoče v modernem nogometu. Barcelona je imela 19 strelov na gol, od tega 12 v okvir gola, Manchester pa je imel to razmerje 4-1, zanimivo pa, da si je Barcelona priigrala 6 udarcev iz kota, Manchester, ki bi moral težiti k temu, pa nobenega. Znameniti ples Barcelone se je videl v 772-ih podajah, s 86% uspešnosti oz. 667 uspešno izvedenih podaj, Machesterova nemoč pa se je videla v 419 podajah oz. 72% uspešnosti, kar znese 301 točno podajo.

Če se poglobimo v posameznike, je bil spet glavni čarovnik Xavi, ki je imel od 136 poskusov, 124 uspešnih podaj, torej kar 91%, sledita pa mu Iniesta z razmerjem 107-98, 92% in Messi z 91-83, 91%, pri angleškem moštvu pa so igro očitno vodili branilci, Ferdinand z najvišjimi številkami 51-40, 78%, Vidić 40-33, 83%, medtem ko je bil na tretjem mestu veteran Giggs 43-31, 72%. Xavi je pri zmagovalcih tudi pretekel največ oz. 11.950 metrov, Iniesta 10.638, Busquets pa 10.600, v angleški ekipi pa je bil tekaško najbolj razpoložen 37-letni Giggs s kar 11.160, Park z 11.056 in Rooney s 10.500 metrov.

  Lionel Messi si je spet zaslužil svoj odstavek, saj je spet potrdil sloves najboljšega nogometaša na svetu, pa čeprav sem jaz za Xavija. Mali argentinec je z novo fantastično partijo in glavno vlogo v velikem finalu elitne Lige prvakov, Barcelono vodil do veličastnega triumfa nad Manchester Unitedom, spotoma pa prišel do novih rekordov. Z golom v 54. minuti srečanja, je dosegel svoj 12 letošnji gol v tem tekmovanju in potrdil prvo mesto na lestvici strelcev, hkrati pa izenačil rekord iz sezone 2002/03, ko je tedanji nizozemski napadalec Manchester Uniteda, Ruud van Nistelrooy, dosegel v eni sezoni prav toliko zadetkov. Messi je še tretjič zapored najboljši strelac tekmovanja, s čimer je ponovil dosežke legendarnih Gerda Mullera in Jean-Pierre Papina, letošnjo sezono pa končal z impresivnim učinkom; 53 golov in 28 asistencij na 55 srečanjih, v vseh tekmovanjih. On je verjetno najzaslužnejši za vse te silne uspehe Barcelone zadnjih let, on in Cruyff, ki je zasejal, ta neverjetni nogomet, pa čeprav je v tolikšni kvaliteti težko izločiti eno ime. Moj favorit je Xavi, nekoliko manj Iniesta, saj sta to igralca, ki dejansko vodita vso to igro, v klubu oz. Barceloni in reprezentanci oz. Španiji, ki je kot sem že omenil, Evropski in Svetovni prvak. Argentinskemu čarovniku, več kot očitno manjkajo še reprezentančni uspehi.

Pa, da ne zaidem preveč, v končni oceni bi rekel, da je bil prekaljeni strateg Manchester Uniteda, Sir Alex Ferguson, spet presentimentalen in je verjel/zaupal nekaterim, za katere se je izkazalo, da  še-niso-več dorasli takšnim obračunom, predvsem pa je ponovil napako iz že omenjenega finala 20009 ter preveč odprto krenil na ekipo proti kateri enostavno to ne gre in naj zveni še tako nenavadno, edini pravi način je tisti mourinovski, ko je prislil Barcelono v drugačno igro, tisto glumaško, v kateri so si nakopali kar nekaj novih haterov, ob že obstoječih, ki nas živcira njihova perfekcija, ki že meji na dolgočasnost. Včasih se mi zdi da gledam že videno tekmo, saj je vse že videno, enako kot prej, perfektno/dolgočasno, brez napak.

A vendar je Barcelona ekipa, ki je v zadnjih treh letih nanizala toliko veličastnih zmag kot ostali vrhunski klubi niso v desetletju, nekatere zmage s 3,4, 5 celo 6 goli razlike so bile že kar samoumevne, njihova vizualna perfekcija nogometa pa je postala ideal večini nogometnih klubov po svetu, pri čemer ni šans da dosežejo takšno kontrolo žoge, posamično in ekipno natančnost pri podajah, občutek za prostor, odpiranje tega z idealnim gibanjem oz. odkrivanjem, takšne bermudske trikotnike, kjer se žoga kar izgubi, tehniko navidezne enostavnosti sprejema, oddaje žoge, odkrivanja, hkrati pa tudi že nahvaljenega presinga, umirjenosti, preciznosti, taktične discipline itd. Vse to in še več je, na tej ravni, prvič ponudila Barcelona z Guardiolo na čelu in do sedaj so, na žalost, edini. So enostavno predobri, da bi jim nekdo mogel diktirati tempo in že vnaprej je jasno, da se bodo tekme odvijale po njihovem tempu/stilu in tega ne more spremeniti nobena ekipa na svetu. Ferguson se je v to lahko prepričal že v finalu 2009, a je očitno vse skupaj prekmalu pozabil oz. precenil svoje ali pa podcenil moč nasprotnika.

A Barcelona v tem trenutku izgleda popolna, saj ima prav vse, od izvrstne nogometne šole oz. podmladka, do dobrega skautinga, finančne stabilnosi, zvestih navijačev in kopice simpatizerjev že opevanega nogometnega sloga. Njihovi igralci se poznajo v dušo kot pravimo, imajo izjemen kolektiven duh, na vseh igralnih pozicijah so izvrstno pokriti, predvsem pa imajo uradno prve tri najboljše igralce na svetu in vsi skupaj se podrejajo kolektivu in idejam svojega nogometnega guruja, trenerja Guardiole, ki je naslednik velikega Cruyffa in katalonske oblike totalnega nogometa …..

simpley the best

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.05.2011 - 00:05 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Odigrano je bilo še zadnje srečanje polfinala, letošnje Lige prvakov, v katerem sta se pomerila angleški Manchester United in nemški Schalke 04.

cl

Manchester United – Schalke 04  4-1

Manager oz. trener domačega moštva, Sir Alex Ferguson je že pred tem povratnim dvobojem napovedal korenite spremembe v ekipi oz. kar nekaj rezervistov, saj je prvotimce pustil počivati za prihodnji, odločilni, dvoboj angleškega prvenstva. V nedeljo rdeči vragi namreč gostijo, v domačem prvenstvu, Chelsea in izkušeni strateg ni hotel reprize lanjske sezone, ko je po četrtfinalnih obračunih z Bayernom, v domačem prvenstvu, na svojem Old Traffordu, klonil prav proti Chelseaju in izgubil naslov državnega prvaka.

Gostujoča zmaga z 0-2 je omogočila ta luksuz in Ferguson je naredil kar devet menjav/sprememb v prvem moštvu, v katerem ni bilo Vidića, Ferdinanda, Evre, Fabija, Giggsa, Carricka, Parka, Rooneyja in Hernandeza, večina teh pa ni bila niti na rezervni klopi. In čeprav se je takšna poteza zdela rizična, so igralci, ki so dobili priložnost za igro, upravičili trenerjevo zaupanje in pred očmi barceloninega trenerja Guardiole, ki jih bo čakal v velikem finalu Lige prvakov, opravili svoje delo skoraj brezhibno.

Čeprav Manchester v letošnji sezoni igra v gosteh celo bolje, kot na domačem stadionu, statistika pravi, da na gostovanjih sploh še ni prejel zadetka, doma pa tri, po enega proti Valenciji, Olympique iz Marseilla in Chelseaju, sem bil prepričan, da proti nemški ekipi ne bi smelo biti težav. V prvem srečanju, že omenjeni gostujoči zmagi, so odigrali eno boljših partij zadnjega časa, kar je potrdil tudi veliki Ferguson, ki je srečanje celo primerjal z legendarnima tekmama proti Juventusu v Torinu, v sezoni ‘98/99, ko so po domačih 1-1 dobili v gosteh z 2-3 in pa s kasnješim finalom proti Bayernu.

Tudi tokrat je bila na drugi strani nemška ekipa, ki je predtem v nemškem prvenstvu poražena prav od Bayerna z visokih 4-1 in obeti so bili precej slabi. V 26. minuti srečanja je Darron Gibson s sjajno globinsko podajo v prostor našel ekvadorca Antonia Valencijo, ki je rutinirano zadel za vodstvo domačih, samo pet minut kasneje pa je po akciji iz auta, Valencija vrnil uslugo z asistenco in irec Gibson je lahko povišal na 2-0. V tej akciji je Rafael vrgel žogo iz outa do Andersona, ta je uspel podaljšati do Valencije, ki je po akciji ob gol-out črti lepo podal do Gibsona, ta pa s strelom zadel za že omenjenih 2-0,  pri čemer je zelo slabo reagiral gostujoči golman Neuer, katerem je žoga nespretno ušla v gol. Po hvalospevih po prvi tekmi je nemški reprezentančni vratar, z nespretno reakcijo in odbojem od vratnice, prejel enega bolj pocarskih golov v svoji karieri in nekoliko pokvaril celostni vtis. Njegovi soigralci oz. Schalke 04 je pred koncem polčasa uspel znižati rezultat, po akciji v 35. minuti srečanja oz. predložku z desne, je do žoge poskušal Raul, premešana domača obrambna vrsta je slabo reagirala, konkretno slabo izbila in španec Jurado je z močnim in natančnim strelom z roba kazenskega prostora, znižal na 2-1. V nadaljevanju je brazilec Anderson za domače zabil dva zadetka, najprej v 72. minuti po prodoru Nanija po desni strani in rahli zmedi nekje okoli penala, a uspešna reakcija, dvig s tal in obrat je prinesla 3-1, štiri minute kasneje oz. v 76. minuti srečanja, pa je po prodoru Berbatova, prav tako po desni, postavil še končnih 4-1.

Pričakovana zmaga, ne glede na premešano domače moštvo, zaradi katerega naj Sir Alex Ferguson ne bi kar nekaj noči spal, saj tudi sam ni bil povsem prepričan v pravilnost te poteze. A izkazala se je za odlično in manchesterjeva B ekipa je še enkrat ponižala nemškega predstavnika, ki je predtem presenetljivo lahko izločil aktualnega prvaka tega tekmovanja. Nekako je izgledalo, da Schalke 04 ne sodi v to druščino najboljših štirih, čeprav je do tja prispel povsem zasluženo in veliki finale na Wembley stadionu bo minil brez njih, naslednja Liga prvakov pa, če ne bo večjih presenečenj pri poletnih transferjih, brez prvega strelca tega tekmovanja, legendarnega Raula.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.05.2011 - 23:12 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Videli smo še četrti obračun Barcelone in Real Madrida, imenovan El Clasico, ki je zaključil slabe tri tedne trajajoči derbi vseh derbijev, kot mu radi rečejo. Tekme so definitivno upravičile ta naziv in po prvih dveh  sem pričakoval nekaj, kar bi se mogoče lahko tudi zgodilo, vendar pa je v prvem polfinalnem obračunu Lige prvakov, nemški sodnik Stark s slabim sojenjem to povsem uničil.

cl

Barcelona – Real 1-1

Tretja tekma, zapis in komentarje preveri TUKAJ, je bila eden od vrhuncev sezone, kjer je toliko hvaljena in občudovana Barcelona pokazala še svoj drugi obraz, če se smem tako izraziti in dobila z umazano taktiko foliranja oz. simuliranja, glumaštva in provociranja, kamor spada ob vseh že videnih posnetkih v objavi na povezavi dve vrstici višje, tudi ta TUKAJ, kjer Busquets govori Marcelu, da je majmun, po slovensko opica, po špansko pa Mono. Rasistične žaljivke vsekakor ne spadajo na nogometna igrišča in Guardiola lahko slepi sebe in vse ignorantske pristaše Barcelone, medtem ko bi tisti objektnivnejši lahko pritrdili Mourinhu, da slika pove več kot vse njegove besede. Že res, da je kontoverzen, do te mere, da je s svojimi izjavami in obtoževanji po tekmi, uspel zasenčiti celo enega najlepših golov Lige prvakov, a tukaj ima prav. UEFA pa nič. Einstein ali Frankenstein se sprašujejo mnogi o Mourinhu, ki je zame eden od najboljših trenerjev, ne glede na igro, ki jo igrajo njegove ekipe in Real je bil v tem, povratnem srečanju, brez svoje največje vrednosti. Portugalski strateg je bil, kot je že splošno znano, na prejšnji tekmi izključen in tokrat ni smel sedeti na klopi in voditi svoje ekipe, v kateri zaradi kazni kartonov ni bilo še branilcev Ramosa in Pepeja.

V zadnjem letošnjem oz. zadnjem obračunu te sezone med dvema največjima španskima rivaloma je bilo veliko več nogometa kot predtem in že v prvih 15-20ih minutah je Obrez nekajkrat zavpil, kot da bi videl tisto svojo Sveto Marijo pomagavko in ne nekaj povprečnih, recimo jim obetavnih akcij. Barcelona je spet prevladovala pri posesti, zelo ofenzivno postavljeni Real pa je čakal na morebitne priložnosti iz svojih hitrih napadaov, vendar je v naslednjih minutah Barcelona še pojačala tempo in z nekaj zelo obetavnimi in resnimi akcijami/streli poskušala povesti, vendar je izvrsti Casillas ohranil rezultat na nuli.

V drugem polčasu je izgledalo, da tudi Real dviguje svoj tempo, postali so vsaj enakopravni, v uvodnih minutah tega drugega polčasa pa so nanizali nekaj obetavnih akcij, predvsem tisto sporno bi omenil, ko je Ronaldo padel na Mascherana, sodnik pa je dosodil prekšek v napadu, medtem ko je gol Higuaina v nadaljevanju akcije, razveljavil. In ko se je pričakovalo, da bodo realovci še odločneje napadli domače, je v 54. minuti srečanja, Iniesta z izjemno globinsko podajo našel Pedra, ki mu je po tekmah strelskega posta, le uspelo zadeti in povesti Barco v vodstvo z 1-0. Real je poskušal nekaj spremeniti z menjavami Adebayor za Higuaina, Ozil za nevidnega Kakaja, vendar pa posebnega učinka ni bilo. Gledalci so ob poigravanju domačih vzklikali Oleee in komentator Obrez je očitno nekoliko prekamalu ugotovil, da so se realovci, po vodstvu domačih dokončno predali, a že v 63. minuti srečanja je, po prestreženi žogi Xabi Alonsa, in lepi finti di Marie, slednji prišel do strela, po zadeti vratnici, pa se je žoga odbila nazaj in spretni argentinec je podal pred gol, kjer je brazilec Marcelo z natančnim strelom, izenačil na 1-1. Torej gol po barceloninem receptu, prestrežena/odvzeza žoga v tisti nevarni coni pred lastnim kazenskim prostorom in hitra akcija, ki je uspela šele v drugem poskusu, a nič ne de. Tekma je spet postala zanimivejša, pri domačih je Villa zapustil igro, vstopil je Keita in tekma je počasi prešla v zadnjo fazo oz. finiš, kjer je domačega kapetana Puyola zamenjal še Eric Abidal, kateri je v rekordno kratkem času okreval po bolezni tumorja. Še taktična menjava Afellaya za Pedra in belgijski sodnik De Bleeckere je lahko odpiskal konec.

Po pravici povedano sem bil razočaran zaradi kazni/odsotnosti gostujočega stratega Mourinha, nevidnosti lepotca Cristiana Ronalda in predvsem, kot je rekel športni gost Brane Oblak, pomanjkanjem realovega znanja ofenzivnega nogometa. Na drugi strani pa je bila standardno dobra Barcelona z razpoloženim Messijem in rezultat, je kljub vsemu, odraz dejanskega stanja, kar moram priznati, ne glede na to, da sem bil v teh štiririh derbijih na strani Reala.

V veliki finale se je torej uvrstila Barcelona, zasluženo bi rekli nekateri, jaz bi dejal, da spet na nekoliko dvomljiv način, predvsem zaradi prvega polfinalnega obračuna, kjer je bilo 0-0 do tiste kontraverzne izključitve, po kateri sta bila dosežena dva gostujoča gola, medtem ko je Real dokazal, da je sposoben parirati veliki Barceloni tudi na njihovem Nou Campu, če ima le kolikor toliko ustrezno/pošteno sojenje, kot je bilo tokratno belgijskega sodnika Franka De Bleeckereja, čeprav sem imel vseskozi občutek, da se konstantno nagiba na stran domačih. A večjih kiksev, razen že omenjene sporne situacije v uvodnih minutah drugega polčasa, po mojem mnenju, ni imel, kar pa je tudi dovolj, da je Barcelona ohranila svojo prednost.

Tokrat je bil vsaj spodoben nogomet in kaže, da bo na vrsti še eden velikih obračunov, med že uvrščeno Barcelono in skoraj uvrščenim Manchester Unitedom.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.04.2011 - 22:42 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Na vrsto je prišel še tretji El Clasico znotraj treh tednov, tokrat v najmočnejšem nogometnem klubskem tekmovanju, kjer sta Real in Barcelona odigrala prvo srečanje polfinalnega obračuna Lige prvakov.

cl

Domača ekipa oz. Real je šel v srečanje kot nekakšen blagi favorit, pa naj se to sliši še tako nenavadno, saj je bila le nekaj tednov nazaj Barcelona svetlobna leta oddaljena od konkurence oz. boljša, nekateri pa so jo etikirali kot najboljše nogometno moštvo vseh časev. A v zadnjih dveh medsebojnih srečanjih jo je predvsem Realov strateg Mourinho uspel ukrotiti, v katerega so v tem trenutku uprte vse oči, ali mu bo tako kot lani z Interom, spet uspelo izločiti dejansko najboljšo ekipo na svetu. Generalko je Real opravil na gostovanju pri Valenciji, katero je z rezervnim moštvom ponižal s 3-6 in več kot očitno je v kakšnem stanju duha so pričakali ta dvoboj.

Na drugi strani je Barcelona ostala skromna in ponižna, le njihovemu trenerju Guardioli je prekipelo konstantno provociranje Mourinha in tudi po tem sodeč je bilo jasno v kakšnem nervoznem stanju so katalonci pričakali to srečanje. Za dodatne skrbi je poskrbela poškodba Inieste, katero je utrpel v zadnjem obračunu španskega prvenstva, kjer je po mnenju večine Barcelona že premagala Reala in nekako se strinjam, da je Barca že uspela obraniti naslov državnega prvaka. Ob izjemnemu Iniesti, katerega odsotnost je največji handicap katalonskega moštva, so bili pri Barceloni prikrajšani še za usluge Abidala, Maxwella, Krkića in Gabriela Milita, ki pa je bil na rezervni klopi.

V moštvu domačih je bil poškodovan samo Khedira, medtem ko Carvalho ni smel nastopiti zaradi kazni kartonov in tudi tu je bila tehtnica nagnjena na stran madridistov. Ti so Barcelono v dveh medsebojnih polfinalnih obračunih Lige prvakov in predhodnic tega tekmovanja, obakrat izločili in obakrat kasneje osvojili tekmovanje oz. postali prvaki, 1960 in 2002. Kar se tiče vseh medsebojnih obračunov je tudi tu mala prednost na strani Reala, ki je do sedaj zbral 86 zmag, Barcelona 82, medtem ko sta se ekipi z neodločenim rezultatom razšli 43-krat.Dve najučinkovitejši ekipi letošnje Lige prvakov, v kateri sta sta zabili po 24 golov, sta imeli pred srečanjem še nekaj adutov. Real v tej sezoni na domačem Santiago Bernabeu stadionu še ni prejel še niti enega gola, celo na dosedanjih osmih od desetih je uspel ohraniti svojo mrežo nedotaknjeno, kar je vsekakor še en Mourinhov podpis, s čimer je Real izboljšal svoj prejšnji rekord iz sezon 1997/98 in 2001/02, ko gola ni prejel na sedmih tekmah in v teh o obeh omenjenih sezonah je nato tudi postal evropski klubski prvak. Na drug i strani je Lionel Messi najboljši strijelac letošnje Lige prvakov z devetimi zadetki, skupaj pa je v tej sezoni dosegel že neverjetnih 50 golov.

Samo srečanje se je odvijalo po pričakovanjih večine, Real je bil v občutno podrejenem položaju, Barcelona pa je igrala svoj tika-taka nogomet, vendar razen strela Ville v 11. minuti, ko je za nekaj centimetrov zgrešil vrata domačih in pa poskusa Xavija v 25. minuti, ko je Casillas še enkrat več, podobno kot v finalu pokalnega tekmovanja, rešil svoje moštvo. Real je bil previden, s posamičnimi poskusi hitrih nasprotnih napadov, samostojnimi akcijami in dolgimi podajami, vse skupaj pa ni prineslo prave nevarnosti za katalonsko ekipo. Le Cristiano Ronaldo je v samem finišu prvega polčasa ogrel dlani gostujočega golmana, kot pravimo, a Valdes je le nekako uspel odbiti. Ob odhodu v slačilnice se je nervoza, ki je trajala skozi celotno srečanje, razvnela, sledilo je malo petelinčkanja o katerem bo verjetno še dosti govora, izključen pa naj bi bil gostujoči rezervni golman Pinto. Drugi polčas so zaznamovali kartoni, najprej je rumenega v 53. minuti prejel Ramos, kar je pomenilo, da zaradi kazni kartonov na povratnem ne bo mogel nastopiti, v 61. minuti srečanja pa je direktni rdeči karton in izključitev prejel Pepe in Real je spet ostal številčno oslabljen. Domači strateg Mourinho je bil zaradi neprimerne reakcije prav tako izključen in samo mislimo si lahko kaj vse bo imel za povedati, za sodnika Starka, ki mu je v letošnji Ligi prvakov življenje grenil že v Lyonu, pa o vsem okoli sojenja na kar je opozarjal že pred srečanjem, konkretno, da njegova moštva proti Barceloni redno ostajajo številčno oslabljena, da je Guardiola vplival na izbor sodnika oz. nemca namesto portugalca itd. Po mojem skromnem mnenju je bil prekršek Mascherana nad Pepejem veliko bolj za rdečega, a to tem mogoče kaj več, drugič.Da se vrnem na tekmo, Barcelona je izkoristila številčno premoč in v 77. minuti je po desni, Marcelu ušel rezervist Afellay, ki je podal v sredino, pred gol, kjer je Lionel Messi ušel Ramosu in zadel za 0-1. Real je izgledal nebogljeno in Barcelona jih je dotolkla v 87. minuti oz. je to storil Lionel Messi, kateremu je nekje na sredini žogo prepustil Redro, mali argentinec pa je v slalomu skozi srce obrambne vrste domačih, nanizal igralce v belem in zadel za, brž ko ne, neulovljivih 0-2. Enajsti zadetek v enajstem srečanju letošnje Lige prvakov za genialnega argentinca, ki je podira vse pred seboj. Tudi Real.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.04.2011 - 12:16 - Kategorije: 05.Primera division, sezona 2010-11 -

V El clasicu kot pravijo obračunom teh dveh rivalov, je po prvenstvenem obračunu na Santiago Bernabeu in finalu kraljevega pokala, na vrsto prišel še tretji, prvi polfinalni obračun Lige prvakov, ki pa mu bo prihodnji teden sledil še četrti, v obliki povratne tekme  in ne pomnimo kdaj sta se ena največjih nogometnih rivalov pomerila štirikrat v slabih treh tednih.

V prvenstvenem obračunu je spet boljši vtis pustila Barcelona, za katero je iz penala najprej zadel Lionel Messi, kar je bil by the way njegov prvi gol proti moštvom Mourinha, vendar pa je uporni in zaradi izključitve, številčno oslabljeni Real, v zadnji fazi srečanja, uspel izenačiti na 1-1, konkretno je to storil Cristiano Ronaldo, za katerega pa je bil to prvi zadetek proti Barceloni in delitev točk je bila nekako najpravičnejša.

Vojna številka ena, bitka številka ena, bi lahko dejal 162. derbiju, po katerem sem lahko zaključil, da se kakovostna razlika me obema nasprotnikoma manjša, pretkani strateg Reala, Jose Mourinho pa je spet vse bližje formuli kako zaustaviti Guardiolo oz. Barcelono. Čeprav je bilo v tistem trenutku še prekmalu soditi o dejanski možnosti zaustavitve velike Barcelone, navsezadnje je bil ta prvi El Clasico še najmanj pomemben, pa je nakazoval v kateri smeri se bo razvijala filozofija Reala oz. Mourinha, ki je razkril, da se ne sramuje na domačem stadionu odigrati nekakšnega bunkerja, če je le to pot do uspeha. A od ekipe kot je Real, ki ima v svojih vrstah posameznika kot je Cristiano Ronaldo, se pričakuje, da vsaj poskuša z nekoliko več pozitivne agresivnosti priti do zmage, saj jim remi ne koristi preveč. Po pravici sem imel občutek, da je portugalec, trener namreč, ob spoznanju, da je naslov španskega prvaka že izgubljen, poskušal nekatere adute tudi prikriti za kasneje, konkretno za finale španskega pokala, predvsem pa za obračuna Lige prvakov. V sami igri se madridski klub še vedno, niti približno ni približal opevani Barceloni in njenem tika-taka stilu, s posestjo, pletenjem zvezne vrste in prav zaradi tega so beli prejeli kup kritik na račun postavitve, igre oz. končnega vtisa, saj je Barcelona na sovražnem teritoriju še enkrat več demonstrirala premoč nad rivalom, ki naj bi jo premagali in prekinil njeno dominanco. A začuda ne glede na vse našteto, se mi zdi, da je imel Mourinho lahko nekaj več zadovoljstva kot Guardiola.

Real je bil enako nemočen v pogledu posesti žoge kot na Nou Campu, ko je izgubil s 5:0, vendar pa ta zrelejši Real ne samo, da ni doživel katastrofe in ne samo, da je prekinil niz šestih zmag Barcelone, temveč je uspel nasprotnika še limiti na nekaj redkih resnih priložnosti za gol. Real je v defenzivi izgledal podobno kot Inter v Ligi prvakov, ko je izločil  Barcelono, ki je pletla in pletla, pri čemer pa ni ustvarila viška igralca, kot pravimo, genialni Messi ni našel prostora za svoje vragolije, Dani Alves ni ostajal sam na desnem krilu po diagonalah svojih soigralcev-vezistov itd. Vse tisto kar je pri Barceloni ponavadi tako enostavno in kar večini nasprotnikov ne uspe ustaviti, je Real, beri Mourinho uspel ustaviti. Hkrati je uspel vse prepiračiti v pravilnost svojega pristopa, predvsem igralce, katere ni motila podrejena vloga, če je na koncu rezultat sprejemljiv, vsekakor sprejemljivejši od tistih visokih 0-5. Na drugi strani je Real potrpežljivo čakal na beg Ronalda ali katerega drugega ofenzivca, katerih je v njihovih vrstah več kot dovolj ter računal na kakšno prekinitev oz. priložnost po tej, v skok-igri, kar je ena najšibkejših točk Barcelone. Bilo je vprašljivo ali lahko Mourinho realove umetnike transformira v potrpežljive bojevnike in v tej tekmi smo dobili odgovor; lahko. Zato je veliki trenerski lisjak, ne glede na kritike Di Stefana, Crujiffa in ostalih, z nasmeškom dočakal konec tekme, ki pa ga seveda ni pokazal, temveč je odigral še eno svojo tipično vlogo, nezadovoljneža, ki udriha vsepovprek še največ pa po sodnikih in prenesel vtis, da je njegova ekipa v dvobojih z Barcelono vedno oškodovana, kar pa ni res in je bilo še najmanj res v soboto, v prvem clasicu v nizu. Ta je nakazal kako nemerava Mourinho zaustaviti Barcelono in kakšne darbije bi lahko v prihodnjih nekaj dneh gledali. Tisto kar ne vemo pa je, kaj vse je prikril za naslednje tekme, kjer so njegovi asi iz rokava, saj sem prepričan, da se je prvenstvenem tronu že odpovedal  in je mislil le še na tri najpomembnejša srečanja.

Njegov konkurent na klopi Barcelone Pep Guardiola je v čisto drugačnem položaju, saj se njegova ekipa niti ni pretegnila za zmago nad največjim rivalom, po vodilnem golu in rdečem kartonu pa so, tako kot večina, že pomislili, da je tekma gotova in niso več iskali drugega gola, šele pritisk v končnici po prejetem golu pa je pokazal kaj bi lahko Real čakalo, ko katalonci zaigrajo s polno močjo oz. 100%. Liga prvakov je definitivno obema tekmecema pomembnejše tekmovanje kot pokalno tekmovanje, vendar pa bo/je to določilo psihološko prednost pred polfinalnima obračunoma že omenjene Lige prvakov. Barcelona je potrebovala zmago, da že v kali zatre, kot pravimo vse apetite realovcev, ki so se že hrabrili z remijem, ki naj bi dokazoval da obstaja Mourinhov recept za zaustavitev velike Barce, Real pa je potreboval trijumf, da bi prekinil nasprotnikovo serijo neporaženosti v medsebojnih obračunih in da bi Mourinho svojim igralcem dokazal, da  lahko še enkrat izloči njihovega največjega rivala. Madridski remi oz. prvi El clasico te psiholoke prednosti ni dal nikomur, Barcelona je sicer izgubila zmagovalni niz, vendar je Real še enkrat spoznal, da s čisto igro ne more parirati rivalu, temveč se mora zanašati na taktiko slbših ekip, torej na hitre nasprotne napade in prekinitve.

V prvem El clasicu smo zvedeli, da Real lahko limitira Barcelono, v drugem pa bi morali, če jo lahko tudi prebije oz. porazi, beri izloči.

Vojna številka ena, bitka številka dva.

Finale španskega pokala, pred katerim se je omenjal tisti iz ‘97, ko je bil trener Barcelone Sir Bobby Robson, Pep Guardiola igralec, portugalec Jose Mourinho pa prevajalec, vendar pa so se stvari od takrat, seveda spremenile. Jose Mourinho je iz prevajalca napredoval do enega najboljših trenerjev na svetu in po uspehih s Portom, Chelsejem in Interjem, je bil pripeljan v Madrid, da prekine vladavino Barcelone, ki ji tako dobro poveljuje mladi trener Guardiola. Po zanesljivo že zapravljenem boju za naslov državnega prvaka, kjer je bila Barcelona skozi celotno sezono res odlična, je dobil priložnost za prvo trofejo, Kraljevi pokal oz. Copa del Rey, ki ga Real ni uspel osvojiti že od daljnega ‘93. Mau kot ljubkovalno kličejo Mourinha je bil na lovu 18. kraljevega pokala, ki ga madriški klub ni osvojil torej že 18 let. Dokazal je zakaj je najbolj plačani trener in Real dvignil na že dolgo pričakovan nivo, s katerega je padel že pred leti in nekdanji prevajalec je s svojimi idejami, vizijami, shemami, predvsem pa svojevrstno motivacijo uspešno transformiral igralce oz. celoten klub iz večnih poražencev v bojevnike. Fascinantno je zaupanje, ki ga imajo vsi v portugalskega maga, pa naj gre za igralce Porta, Chelseja, Intera ali Reala, ti igralci, vsi povrsti zvezdniki najvišjega kalibra z basnoslovnimi plačami in razvpitostjo katero vsi drugi trenerji težko oz. ne morejo kontrolirati, bodo pustili srce na terenu zanj. V smrt, če se smem tako izraziti, bi za njim odšli Terry, Lampard, Drogba, Eto’o, Sneijder, Milito in ostali, kar zelo dobro govori o njegovah metodah dela in motivacije, kakor tudi prilubljenosti med nogometno smetano. V Madridu je prevzel drago in talentirano moštvo, ki pa je bilo pod trenerji-predhodniki samo dobra ekipa, pa še to včasih ne, in ki je že zaradi rednih porazov z največjim rivalom že imela Kompleks Barcelone. Precej podobno kot predtem z Interom, ki je kompleks Lige prvakov premagal prav proti Barceloni, po jesenskih porazih jih je v izločilnih obračunih pregal/izločil in vsem je znano, postal prvak Lige prvakov. Nekako se mi zdi, da jesenska sramota 5-0, spominja na to zgodbo in Mourinho ima v tem trenutku spet bojevnike, ki bi umirali kot se je izrazil Ramos, precej podobno pa mislijo tudi ostali v Realu. Še enkrat več je s svojimi prepiri in izpadi blokiral vse zunanje vplive na igralce, ki imajo zasluženi mir, medtem ko njihov trener bije verbalne bitke, večina od teh pa je Don Kihotovskih, a važen je cilj, beri uspeh. Prav tako niso važne pripombe Cruyyfa, Di Stefana in še koga, saj igralci že slepo verjamejo svojemu trenerju, ki ve da je na koncu najpomembneje biti na busu s pokalom, pa četudi ta pade pod kolesa in se zdrobi oz. četudi z igro ne navduši razvajene madridske publike. Vse v službi uspeha/rezultata, psihološki prijemi na igralcih, sodnikih, nasprotnikih, celo nasprotnikih od nasprotnika, ko jih izziva, da puščajo Barceloni, na novinarje itd.

A ni vse samo blebetanje, Mourinho je tokrat presenetil/zadel z rošado v mošvu, ko je branilec Pepe zaigral v zvezni vrsti, ki ji je dal fizično moč, dimenzijo ki jo Xabi Alonso in Khedira ne premoreta, s čimer je nasprotniku zmanjšal prostor, skrčil metre, kjer so katalonci tako spretni oz. kamor vletajo z natančnimi globinskimi podajami. Po prvem koraku, remiju v prvenstvu oz. prekinitvi zmagovalnega niza Barcelone v derbijih je v finalu pokalnega tekmovanja v Valenciji storil še drugi korak. Real je bil najmanj enakovreden, v prvem polčasu odločno boljši nasprotnik in po zmagi priborjeni v podaljških tekme, ni nikakršnih dvomov več. Spoznanje, da se lahko enakovredno kosajo, s pred kratkim nepremagljivim rivalom, je samozavest, ki so jo potrebovali pred najpomembnejšimi dueli, saj prevladuje prepričanje, da Barcelona ne more/zna bolje. Odigrali so na svojem visokem nivoju, napadalno kot vedno, pa vseeno izgubili, usodna pa je bila akcija na levi strani, kjer sta v 102. minuti srečanja kombinirala Marcelo in Di Maria, slednji pa je z lepo podajo v kazenski prostor našel Cristiana Ronalda, ki očitno še ni pozabil otoškega nogometa in z glavo zadel za edini gol na srečanju ter 18. kraljevi pokal po 18. letih suše.

Na drugi strani Guardiola v svoji koncepciji menja zelo malo oz. minimalno, kar je glede na rezultate tudi razumljivo. vendar pa strelski post Ville traja že predolgo, vse preveč je zanašanja na Messija in Dani Alvesa, kar je ob konstanti Xavija in Inieste, bilo do sedaj, dovolj. Vendar pa proti Mourinhovem Realu v prvem polčasu niso niti malo povohali gola, medtem ko je bil Real gospodar igrišča in ko je Pepe nesrečno zadel vratnico. Real z Ozilom, Ronaldom i Di Marijo ni imel čiste špice, ampak izjemno agilne in hitre igralce, ki so zlahka vršili pritisk na nasprotnikovo zadnjo linijo, Khedira, Alonso in predvsem Pepe pa so konstantno ovirali tisto klasično razvijanje Barcelonine igre na sredini, ki ponavadi privede do priložnosti za zadetke. Real se ni preveč trudil s počasno gradnjo napadalnih akcij, temveč je ob osvojitvi žoge, pokušal to čim hitreje spraviti do ofanzivnega trojca, največkrat tudi z dolgimi podajami. Ne samo da so tako vršili pritisk na nasprotnikovo obrambo, temveč so se s tem izognili tudi najmočnejšem Barceloninem orožju, presingu pred nasprotnikovim golom in možnosti izgube žoge na tem ključnem teritoriju, kot se je to primerilo Arsenalu v osmini finala Lige prvakov.

Seveda ta poraz za katalonsko moštvo ni tragičen, padajo že izjave, da sta veliko pomembnješa špansko prvenstvo in Liga pravakov, kar je tudi res, a njihov neprebojni oklep je le nekoliko načet, predvsem pa ranjen ponos in nagrižena samozavest. V teh dveh tekmah so barcelonini nogometaši podajali in podajali, poskušala in poskušala, vendar si ob vsem skupaj priigrala le malo resnih priložnosti za zadetek. Naj zveni še tako nenavadno Barca je precej enodimenzijalno moštvo, sicer je ta dimenzija ekstremno močna, a pogosto ostanejo brez plana B, kot pravimo. V kolikor se ne sprehodijo čisto v gol ali v kolikor Messi ne more sam rešiti stvari, jim preostaja le malo rešitev, saj ne zadevajo iz prekinitev, kotov, na dolgo podajo, navadnim predložkom in udarcem z glavo, kot je to storil Real v tem finalu. V najpomembnejšem delu sezone so ostali na individualni kvaliteti Messija, ki takrat, ko vidi da ne gre, ponavadi na samosvoj način reši tekmo in svoji ekipi zagotovi vse tiste hvalospeve. Po pravici, prav ima Guardiola, ko pravi, da zaradi enega poraza ne misli menjati miselnosti celotne ekipe, da ni razloga za paniko, saj so gledano v celoti dejansko bili boljša ekipa, ki je imela vse pod kontrolo, vendar pa je tu še faktor psihološke priprave, forme že omenjenega Ville in Pedra ter preučitve novega Reala, ki ima tako kot vse ekipe, slabosti, le najti in izkoristiti jih je treba.

Real se je v teh dveh tekmah proslavil tudi z grobostjo, Barcelona s simuliranjem in podobno kot pri košarki v NBA ligi, kjer se določene ekipe večkrat srečujejo, bo tudi tu vedno več vroče krvi, zaradi česar ni treba dvomiti, da se obetata dva izvrstna obračuna, poslasitice imenovane El clasico. A v takšnih razmerah se najbolje znajde prav Mourinho in zato je osvojitev lovorike, pokalnega tekmovanja, za Real veliko več kot običajen triumf in ne čudi, ko pravi, da jih lahko izloči saj je ranokar remiziral in jih premagal. Prav tako je že dobil tudi verbalno bitko, ki je že nekakšen ritual pred pomembnimi obračuni, znervirani Guardiola, kateremu je portugalec očital vpliv na določitev sodnikov pa je priznal, da je Mourinho jebeni šef in gospodar izven terena, kjer ga je definitivno premagal….

Po tem predolgem tekstu je jasno na čigavi strani sem/bom.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.04.2011 - 23:30 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po pravici povedano, bom tole objavo nekako na silo raztegnil, da ne bi bila sestavljena iz minimalnega števila črk; pričakovano.

cl

Presenetljivi polfinalist, nemški Schalke 04, se ni želel ustaviti na polfinalu oz. predzadnjem koraku, temveč je upal na presenečenje, bolje povedano/napisano, je sam sebe hrabril, da lahko  ponovi uspeh kot predtem, proti italijanskem Interu. Nemška ekipica je imela v dosedajšnjem delu sezone Lige prvakov 100% učinek na svojem terenu in upanje, da ga lahko nekako zadržijo tudi proti angleškem nasprotniku, se je izkazalo za lažno. Ne glede na kvaliteto legendarnega Raula, ki je letos še enkrat nogometno zacvetel in ki je leta 2000 z dvema goloma na Old Traffordu izločil Manchester United.

Odkar je uvedena Liga prvakov, kot jo poznamo danes, leta ‘92, je Manchester United izgubil vse štiri obračune z nemškimi predstavniki v tej knock-out fazi, zadnjič lani, ko je bil uspešnejši Bayern in ko se je s tisto poškodbo začel pad Rooneya, ki pa se počasi vrača. Skladno s tem povratkom, je tudi pri Manchester Unitedu vse manj kiksov, v državnem prvenstvu so blizu naslova, v Ligi prvakov pa po tem obračunu, kot pravimo, z eno nogo že v finalu.

Kaj torej zapisati za samo srečanje, v katerem se je Schalke 04 izkazal za nedoraslega nasprotnika, kjer so Fergusonovi boysi dominirali od samega začetka pa tja do konca. Nanizali so gostje, kup priložnosti pred golom Neurera, če samo omenimo Hernandeza, Giggsa, Rooneya, Fabia in tako naprej, vendar pa je nemški golman uspel odbraniti vse kar je šlo v sam gol. Dobra predstavitev, bi omenil, golmana, ki naj bi po koncu sezone zamenjal klub in prav Manchester United naj bi bil eden od zainteresiranih. V drugem polčasu je bilo srečanje še vedno na strani gostov, domači so izgledali kot lažji sparing partner in samo vprašanje časa je bilo kdaj bomo videli prvi gol gostov, za tisto kdor ga ne da, dobi, pa ni bilo šans. Evra in Giggs sta nevarno zapretila, a šele v 67. minuti srečanja je Rooney z izjemno globinsko podajo v srce domače obrambne vrste, izdelal čisto priložnost za veterana Giggsa, ki je tokrat za razliko od poskusa iz prvega polčasa, s strelom med golmanovimi nogami, rdeče vrage povedel v vodstvo z 0-1. Kljub opevanju njegovih iger in forme, ki sta dejansko na še enem od vrhuncev je bil to njegov prvi letošnji zadetek v Ligi prvakov, kakor tudi prvi na nemških tleh po 2001 proti Bayernu, ko je bil trikrat neprecizen, a na koncu le prišel do zadetka. Komaj sem se dobro umiril, prečekiral sveže prispela sms sporočila, že je Hernandez v 69. minuti lepo podal do Rooneya, kateremu ni bilo pretežko, z natančno odmerjenim strelom, doseči tretjega zadetka letošnje Lige prvakov.

Rooney kot ga poznamo se je definitivno vrnil, v pravem trenutku oz. pred odločilnimi srečanji v državnem prvenstvu, kjer Manchester United čakata derbija proti Arsenalu in Chelseju, ki jih je zadnji tudi premagal, ter povratnem srečanju oz. velikem finalu Lige prvakov. Do konca srečanja je Manchester United zanesljivo kontroliral posest žoge, Sir Alex Ferguson je z menjavami počasi zapiral srečanje in hranil moči nekaterih prvotimcev za prihodnost. Povratno srečanje, kljub spoštovanju do nemškega nasprotnika, bo na Old Traffordu samo formalnost in zadnji korak proti finalu na londonskem Wembley stadionu.

Schalke 04, se bo po slabi sezoni v Bundesligi oz. domačem prvenstvu, kjer trenutno zaseda skromno 10. mesto, lahko posvetil finalu pokalnega tekmovanja, kjer jih čaka drugoligaš Duisburg, medtem ko je Liga prvakov oz. udeležba/uvrstitev v njeno polfinale, eno od pozitivnih presenečenj sezone.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.04.2011 - 14:52 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Pred zadnjima dvema tekmama četrtfinalnih obračunov sta se poraženca prvih srečanj, torej Totenham in Inter tolažila, da je v nogometu vse možno, a se je izkazalo vse skupaj le za lažno upanje, saj sta bila oba še enktat poražena.

cl

Tottenham – Real 0-1

Priznam, da nisem s preveliko pozornostjo spremljal srečanja, saj sem pripravljal/pospravljal pred prihoidom slikopleskarja, ljudski povedano malarja, naslednji dan in občasno sem zastal pred TV ekranom ter dokončno spoznal, da domači umetniki nogometa svoj talent in finte lažje prodajajo v angleški ligi, kjer je še vedno nekaj klasičnih drvarskih ekip, kot pravimo. Angleški nogomet ima še vedno močno osnovo v fizičnem torej v teku, moči, skoku, kontaktu in ostalih nogometno neatraktivnih lastnostih, njihov nasprotnik španski Real pa ima osnovo povsem drugje, torej v ideji, kombinatoriki, lucidnosti, pa čeprav se njihov trener Mourinho močno nagiba k angleškem stilu, torej čvrstosti in italijanski taktični popolnosti. In takšni ekipi, ki sta v iskanju prvin nasprotnika sta se pomerili še drugič v tednu dni, pri čemer je bil spet uspešnejši španski predstavnik. Real je lažje prišel do fizične čvrstosti kot pa Tottenham do lucidnosti in nahvaljeni Van Der Vaart je še enkrat več lahko spoznal, zakaj je bil zavržen v Realu, Modrić, da je prerastel Tottenham, podobno kot Bale, angleški strateg Redknapp pa, da je Mourinho definitivno eden najboljših strokovnjakov vseh časov. S precej dvomljivo zasedbo v kateri moramo priznati, da je nekaj izvrstnih posabeznikov, je na poti povratka v klubsko evropsko elito, kjer je veliki Real kar nekaj sezon zapored izbival oz. se je njegova pot končevala v prvih izločilnih bojih. Tokrat so umrtvili igro domačih, ki imajo nekaj pripomb na sojenje, a ne glede na vse priznavajo, da je nasprotnik zasluženo napredoval v polfinale, za edini gol na srečanju pa je poskrbel lepotec Cristiano Ronaldo, ki je v 50. minuti srečanja, s slabih 30-ih metrov udaril proti golu in nespretni domači golman Gomes, kateremu je žoga ušla iz rok, je bi lvsaj delni krivec za 0-1. Vse ostalo je bilo samo še formalnost in priprava za veliki obračun Reala in Barcelone v polfinalu Lige prvakov, kjer pa zaradi kazni kartonov ne bo smel igrati Carvalho. Angleški Tottenham se sedaj lahko posveti boju za vsaj četrto mesto v angleškem prvenstvu, ki prinaša novo Ligo prvakov oz. sezono 2011/12. Good luck.

Schalke 04 – Inter 2-1

Tudi tukaj je šlo bolj ali ne za formalnost, čeprav je ime Intera veliko uglednejše kot domače ekipe, ki pa se ni ustrašila uspeha, kot radi rečemo, temveč se je postavila čvrsto in hrabro, s čimer je prišla do željenega uspeha. Schalke 04 v polfinalu Lige prvakov je definitivno presenečenje tekmovanja, še posebaj če se pogleda kako suvereno so izločili aktualnega prvaka Inter, ki je po domači blamaži želel vsaj nekaj tolažbe, a se ni izšlo. Španska naveza pri domačih je v 45. minuti srečanji ubila še zadnje upanje italijanskega moštva, Jurado se je zaril v srce gostujoče obrambne vrste, kjer je našel Raula, ta pa z veliko mero spretnosti, s tistim svojim značilnim driblingom, preigral nasprotnega golmana in zadel za 1-0, kar je sprožilo val navdušenja na domači Schalke areni in v drugem polčasu so gostje uspeli doseči samo častni zadetek. V 49. minuti srečanja, je po udarcu iz kota Sneidera in skoku Lucia, spretno zadel brazilec Thiago Motta, ki je pred dnevi v nastopu za svojo novo domovino Italijo, zadel tudi proti Sloveniji. 1-1 je ostalo do 81. minute in ko so že vsi nestrpno čakali bližnji konec srečanja je še enkrat zasijal Raul. Z genialno podajo, trademark lokom preko celotne gostujoče obrambne vrste je podal do Benedikta Howedsa, ki je ušel čuvajem in mu v nadaljevanju akcije ni bilo težko premagati interjevega golmana za dokončnih 2-1 ter veliko nemško slavje. Domači strateg Ralf Ragnick nadaljuje Magathovo serijo v letošnji Ligi prvakov in po italijanskem predstavniku, ga čaka še angleški, konkretno Manchester United, kjer bi se pot nemškega presenečenja morala ustaviti, a tako smo trdili že do sedaj. Inter je v blagem kaosu po odhodu trofejnega Mourinha, ki je z zgoraj omenjenim Realom, v katerega je prestopil poleti, v polfinalu, medtem ko Moratti ni našel dostojne zamenjave v Benitezu, ne v Leonardu in podobno kot sem zapisal v prejšni objavi za Chelsea, se tudi tu obetajo spremembe. Leonardo in še nekateri igralci so, lahko že zapišem, bivši, medtem ko naj bi se že spogledovali z nizom novih igralcev. Čilenec Alexis Sanchez, mladi brazilec Ganso, njegov rojak Carlos Tevez, turek Nuri Sahin, hrvat Luka Modrić pa njegov valižanski soigralec Gareth Bale, Riccardo Montolivo,  so samo nekateri in kaže, da bo poleti spet zanimivo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.04.2011 - 11:03 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Nekako je prevladovalo, da je v tem krogu edina neznanka še obračun angleških konkurentov, saj so si vsi ostali že v prvih dvobojih zagotovili neulovljivo prednost.

logo

Manchester United – Chelsea 2-1

Kot velikemu oboževalcu Manchester Uniteda, mi je bil tudi ta par že mnogo prej kot ostalim jasen, Manchester United je tako kot ponavadi, v spomladanskem delu sezone vse boljši in zaneslivejši, njihov najkvalitetnejši igralec Wayne Rooney pa se je po tednih krize le pričel vračati v pravo formo, pri čemer je zaradi tistega preklinjanja v kamerov, v angleškem prvenstvu, dobil dve tekmi pepovedi, beri počitka pred obračunom z londonskim konkurentom. Manchester United je med obema obračunoma v Ligi prvakov, s povsem spremenjeno zasedbo, kateri lahko rečemo rezervno postavo, v angleškem prvenstvu rutinsko premagal Fulham in torek pričakal v veliko boljšem vzdušju kot Chelsea. Ta je sezono pričel izvrstno, a potem pred novoletnimi prazniki nerazumljivo padel in to slabo obdbobje se jim vleče še do danes, kaj prida pa niso pomagali niti novi nakupil lastnika Abramovicha, predvsem španec Fernando Torres, ki za Chelsea še ni uspel zadeti. In prav tu me čudi njihov trener Ancelotti, ki je Torresa spet uvrstil v začetnih 11, Drogbo pa pustil na rezervni klopi, kar mu na koncu ni prineslo uspeha. Verjetno je to kompromis lastniku Abramovichu, ki je za španca pred meseci odštel zajeten kup denarja in po tej/tržni logiki mora igrati, Ancelotti pa po sugestijah Berlusconija v AC Milanu, očitno tudi v tem klubu pleše po notah nadrejenega. Po domačem porazu je moral Chelsea napasti, a nekih resnejših nevarnosti za domači gol ni bilo, čeprav se je pričakoval takojšnji gostujoči pritisk, vendar je homogena ekipa Devilsov vse skupaj precej komotno ukrotila. Vidić in šepajoči Ferdinand sta še enkrat več opravila odlično z nasprotniki, v ofenzivnem delu domačih pa je še enkrat več odlično odigral 37-letni veteran Ryan Giggs, s katerim je O’Shea, v 43. minuti, na desni lepo kombiniral in veteran je spretno ušel mladičem v modrem ter natančno podal pred gol, kjer je bil na pravem mestu mehičan Javier Hernandez, zvani Chicarito. Ta je zadel za 1-0 in še enkrat več je do izraza prišla genialnost domačega managerja Sir Alexa Fergusona, ki vedno znova najde dobitno kombinacijo oz. ekipo, ki je sposobna uresničiti vse njegove ideje. Hernandes je dobil prednost pred Berbatovom, ki po letih povprečja končno zadeva, a samo v angleškem prvenstvu, medtem ko v Ligi prvakov to počne predvsem Hernandaez, ki je kjub ne preveliki minutaži prvi strelec ekipe v tem tekmovanju. V drugem polčasu je gostujoči strateg Ancelotti v svojih obupnih poskusih vrnitve v igro, na rezervno klop poslal Torresa in Anelko, priložnost za igro pa sta dobila Drogba in Kalou, vendar je v obupno slabem dnevu njegovega moštva, veliko neumnost storil brazilec Ramires, ki je v 70. minuti prejel še drugi rumeni karton oz. rdečega in bil izključen. Zdesetkano moštvo je v 77. minuti le poskrbelo za nekaj trenutkov napetosti, saj je po podaji Essiena, Didier Drogba zdrvel mimo Evraja in z natančnim strelom izenačil na 1-1, kar je prineslo žarek upanja med moder in kup kletvic iz mojih usta, a še isto minuto so se zadeve spet umirile, sanje modrega dela pa razblinile. Izgledalo je kot bi Manchester United hotel povedati, da samo čaka na konec brez prevelikega naprezanja, ker pa je Cheslea dosegel zadetek in upal na preobrat, je moral dokazati, da se to ne more zgoditi in takoj zadel. Torej, v 77. minuti je takoj po prejetem golu stekla akcija domačih Rooney je prenesel žogo do Giggsa, ta pa našel korejca Ji Sung Parka, ki je z leve z natančnim strelom rdeče vrage spet povedel v vodstvo. Gol, ki je ubil vse upe pri nasprtoniku in čakal se je le še konec. Gladko in elegantno za Manchester United, ki gre v polfinale, Chelsea pa bo verjetno po koncu obupne sezone reorganiziral svoje vrste, kar pomeni zamenjal trenerja, prodal kopico igralcev med katerimi se omenjajo Alex, Bosingwa, Ferreira, celo Lampard, Zhirkov, Benayoun, Malouda, Anelka, Kalou, tudi Drogba, viri pravijo celo Torres in jih nadomestil z novimi dragimi nakupi.

Šahtar – Barcelona 0-1

Še pred tem povratnim srečanjem, je domači strateg Lucescu precej objektivno povedal, da nimajo več možnosti za napredovanje, ne glede na zgražanje nekaterih naših strokovnjakov, pa je imel prav in njegovi igralci ne bi nič bolje igrali, če bi jih pumpal z nerealnimi frazami, da je še 90 minut igre, da je vse mogoče itd. Barcelona je dokazala, da je predobra ekipa za Šahtar, kot za marsikaterega drugega in nio daleč od resnice trditev, da so trenutno najboljša ekipa na svetu, ne glede na razplet tega tekmovanja, nekateri pa jih uvrščajo v kategorijo najboljših vseh časov. In kot takšni so uvodne minute srečanja odigrali precej nezainteresirano, domači so nekajkrat nevarno zapretili a priložnosti so ostale neizkoriščene in Barca je počasi vzpostavila ravnovesje, v 43. minuti srečanja pa je Dani Alves, z desne našel Lionela Messija, ki je obkrožen z nasprotniki s približno 10-ih metrov prišel do strela in svoje povedel v vodstvo z 0-1. Kako enostavno izgleda nogomet, sodobna Donbass arena je za trenutek zanemela, nekateri so zaploskali in se sprijaznili, da najboljše ekipe na svetu Šahtar le še ne more izločiti. A važno, da se jim počasi a zanesljivo približuje, da postaja del evropske nogometne elite in ne zvezda enodnevnica. Ukrajinska vlaganja v nogomet so čedalje večja in menim, da bo Šahtar v prihodnosti igral kar pomembno vlogo v tem tekmovanju, le še domače prvenstvo oz. ligo nekoliko ojačajo. Definitivno niso razočarali v letošnji Ligi prvakov, kjer so do obračunov z Barcelono celo navduševali, medtem ko smo od katalonskega giganta, takšno raven kar pričakovali in mnogi jih spet vidijo na tronu. Mislim, da je še prekmalu za toliko oddaljeno prihodnost, v polfinalu se čaka Real, največji rival, v finalu, v enem srečanju, pa je vse možno.

  • Share/Bookmark