Zapisal izmisljeni | 22.05.2011 - 22:40 - Kategorije: klubi, sezona 2010-11 -

Absolutni hit sezone, ki se je sprehodil skozi domače/portugalsko prvenstvo, hkrati navduševal na poti do osvojitve Europa league tekmovanja, nazadnje pa pred nekaj urami osvojil še portugalsko pokalno tekmovanje. Predstavljam;

FC Porto

porto

Klub s polnim imenom Futebol clube do Porto je bil ustanovljen 28.9.1893 in od tedaj se je uveljavil kot eden najboljših portugalskih, kasneje oz. zadnjih nekaj desetletij pa še kot eden najboljših evropskih/svetovnih nogometnih klubov. Pri tem je imel vzpone in padce, kot rečemo, a vedno se je znal postaviti nazaj na noge, če lahko izkoristim boksarski žargon in vedno je znal tudi udariti nazaj. Tudi v letošnji sezoni je bilo tako, po lasnjskem bivanju v senci lisbonske Benfice, a pojdimo po vrsti.

Klub s severa države je zagotovo edini pravi konkurent lisbonskima velikanoma portugalskega nogometa, Benfici in Sportingu oz. sta tadva njemu, odviso iz katere perspektive gledamo in v takšni neugodni konkrenci je FC POrto uspel osvojiti 25 naslovov državnih prvakov, 16 naslovov pokalnih zmagovalcev in rekordnih 17 Super-pokalov Portugalske.

Na mednarodni ravni, kjer je konkurenca še močnejša, je FC Porto v osemdesetih letih prejšnega stoletja, torej od 1980 naprej, pričel svojo uspešno pot evropskega velikana, pri čemer je v Evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev 1983/84 v velikem finalu s 3-1 izgubil proti takrat izjemnemu Juventusu s Platinijem, Boniekom, Rossijem in ostalimi. V naslednjih letih so portugalci sestavili izjemno ekipo, ki je najprej v sezoni 1986/87 osvojila Evropski pokal, tekmovanje ki se je kasneje razvilo/preoblikovalo v elitno Ligo prvakov, v finalu so Joao Pinto, Paulo Futre, izjemni alžirec Rabah Madjer in ostali premagali nemški Bayern za katerega so nastopali Pfaf, Brehme, Matthaus, Hoenes, Rummenige in ostali. 2-1 za prvo evropsko lovoriko. Istega leta, torej ‘87 je v Evropskem Super-pokalu v dveh tekmah premagan aktualni prvak Evropskega pokala Ajax, decembra istega leta pa v Internacionalnem pokalui še urugvajski Penarol. V naslednji sezoni se spomnim njihovega obračuna z Vardarjem in kasnejšega izpada z Real Madridom, po katerem ni bilo več mednarodnih uspehov, do prihoda velikega stratega Mourinha. Ta je z novim rodom najprej v sezoni 2002/03 osvojil Pokal UEFA, pri čemer so v velikem finalu porazili škotski Celtic s Suttonom, Larsssonom, Petrovom, Mjallbyem in ostalimi, potem pa avgusta 2003 izgubil v Evropskem Super-pokalu z AC Milanom. A poraz se ni predolgo objokoval saj je Porto že v naslednji sezoni 2003/04 presenetljivo izboril veliko finale elitne Lige prvakov, kjer je s 3-0 odpihnil francoski Monaco za katerega so nastopali Patrice Evra, Ludovic Guily, Fernando Morientes, Dado Pršo, Shabani Nonda in ostali. Porto je bil spet na vrhu in spet je poleti izgubil, po pravici povedano ne preveč cenjeni evropski Super-pokal 2004, kjer je bila uspešnejša španska Valencija, medtem ko je 12.12.2004 v finalu Internacional cupa 2004, po penalih premagal kolumbijski Once Caldas in še enkrat postal, uradno, najboljši klub na svetu.

Verjetno se večina še spomni,  da je veliki Mourinho po naštetih uspehih odšel/prestopil v angleški nogomet, kjer je nadaljeval z osvajanjem lovorik in ni jih malo, ki se sprašujejo, ali bo trenutni trener Andre Villas-Boas, ki je pred dnevi s Portom osvojil Europa league 20010/11, o čemer sem pisal TUKAJ, poskušal ponoviti mourinhov podvig in zbirki lovorik dodati še elitno Ligo prvakov, ali pa ga bodo premamili izzivi (in denar) drugih, eminentnejših evropskih klubov. Menim, da je samo vprašanje časa njegovega odhoda in nagibam se k temu, da bo dejansko še poskušal narediti rezultat v Ligi prvakov, s Portom namreč, nato pa se odpravil v širni svet, kot pravi moj stari, pri čemer pa je vprašanje tudi ali se bo po vzoru mourinhove generacije, tako hitro razpadla/razprodala tudi villas-boasova generacija oz. ekipa. Radamel Falcao, Hulk in še nekateri že dobivajo precej visoke ponudbe, ko pa sem že pri igralcih, bi se spodobilo našteti vse iz letošnje ekipe;

golmani: št. 1 je brazilec Helton, rezerva Beto, tretji vratar pa poljak Pawel Kieszek

branilci:  romun Cristian Sapunaru, brazilec Maicon, argentinec Nicolas Otamendi, urugvajec Alvaro Pereira, urugvajec z italijanskim državljanstvom Jorge Fucile, portugalec s kapverdskim poreklom Rolando in domača Sereno ter Emidio Rafael

zvezna vrsta: kolumbijec Fredy Guarin,  brazilec Souza, pa brazilec s portugalskim državljanstvom Fernando, argentinca z italijanskim državljanstvom Fernando Belluschi in Mariano Gonzales, pa spet dva domača Ruben Micael in Joao Moutinho,

napadalci: urugvajec Cristian Rodriguez, brazilca Hulk in mladi Walter, kolumbijca Radamel Falcao in 19-letni James Rodriguez ter portugalec s kapverdskim poreklom Silvestre Varela

Ekipo z občutnim latinskim pridihom, več kot uspešno vodi, kot je že večini znano, mladi strokovnjak Andre Villas-Boas, o katerem bom definitivno v naslednjih dneh spisal kaj več, kar si tudi zasluži, saj je po mojem mnenju skupaj s klubom oz. igralci tega, prava osvežitev evropske nogometne scene. Dokaz za to so že omenjene dominance v vseh treh tekmovanjih v katerih je sodeloval, nazadnje v finalu portugalskega pokala, ko je v Oeirasu, predmestju Lisbone s kar 6-2 razmontiral Vitorio Guimaraes. In, da se ni bati za njihovo prihodnost je potrdil mladi James Rodriguez, ki je zaigral namesto letošnjega kolumbijskega hit-igralca ter dosegel kar tri zadetke, po enega pa so dodali neverjetni Hulk, Rolando in Varela.

Zaenkrat je ponovljena tista legendarna sezona 2002/03, ko so bili prav tako osvojeni isti trofeji, torej prvenstvo, pokalno tekmovanje in Pokal UEFA; predhodnik Europa league in kot sem že zapisal bo zanimivo gledati njihov poskus ponoviti še osvojitve Lige prvakov, sezono za temi uspehi.

Zaenkrat čestitke Portu na vseh dosežkih, predvsem v letošnji izjemni sezoni in vse najboljše tudi v prihodnosti.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.05.2011 - 01:27 - Kategorije: nogometaši, sezona 2010-11 -

Prvi zvezdnik Europa league 2010/11, je v sredinem finalu, s svojim 17. zadetkom tega tekmovanja, postavil nov mejnik za vse strelce prihodnosti.

Radamel Falcao 

 

falcao

Kolumbijski reprezentančni napadalec, s polnim imenom Radamel Falcao Garcia Zarate se je rodil 10.2.1986 v obmorskem mestu z imenom Santa Marta, na severu države, kjer je bila že z izborom imenom zarisana njegova prihodnost. Namreč, njegov oče Radamel Garcia je bil prav tako nogometaš in zaradi navdušenosti nad zvezdnikom brazilske reprezentance, ki je večino kariere igral za brazilski Internacional in italijansko Romo, je mali Radamel dobil ime kot ga ima. Paulo Roberto Falcao je definitivno dobil dostojnega naslednika.

El Tigre kot ga včasih ljubkovalno kličejo je svojo nogometno pot začel v kolumbijski nogometni šoli Fair Play, od koder je že leta 2000 prestopil v Millonarios iz Bogote, kjer pa se je zadržal samo do svojega 15. leta, ko so ga na reprezentančnih tekmah U17 ekipe opazili skavti legendarnega argentinskega kluba River Plate.

V glavnem argentinskem mestu je ob igranju v mladinskih vrstah legendarnega kluba doštudiral novinarstvo, z 20. leti pa se je dokončno prebil do prvega moštva, kjer je vse pogosteje nastopal in v prvih sedmih nastopih v prvi ekipi, je zabil prav toliko golov. Kmalu se je o njem razširil glas kot o izvrstnem strelcu, vendar ga je serija poškodb onemogočila, da bi to tudi potrdil, čeprav 34 prvoligaških golov v 89 nastopih sploh ni slabo razmerje oz. 45 zadetkov v 109 nastopih v vseh tekmovanjih. Kvaliteto se prepoznali mnogi, med drugimi tudi španski deportivo La Coruna, čigar ponudba težka kar 8 milijonov eurov naj bi bila zavrnjena in Falcao je poleti 2009 po seriji barantanj, dogovorov in še česa namesto v Benfico odšel v Porto, ki naj bi svojega velikega konkurenta prehitel v zadnjem trenutku, vse skupaj pa je bila vmešana še Natland Financieringsmaatschappij B.V in transfer Maria Bolattija.

Porto naj bi odštel okoli 5.400.000 eurov, ostalo pa so bile že omenjene kompenzacije in Radamel Falcao je lahko, podobno kot za River Plate predtem, pričel s serijo golov. V prvih štirih nastoph je zabil prav toliko zadetkov in tudi tu se je že kmalu začelo šušljati o še enem izjemnem južnoameriškem golgeterju, ki naj bi bil celo v sorodstveni zvezi s še enim, letos izjemno uspešnim napadalcem, ki sliši na ime Edinson Cavani. A ostanimo pri Radamelu, ki je v debitanski sezoni, v 43-ih nastopih v vseh tekmovanjih, za Porto zabil 34 golov, v prvoligaški konkurenci pa v 28-ih tekmah kar 25 golov.

Tudi naslednja, torej letošnja sezona je bila podobna, v 42-ih nastopih 38 golov, s tem da ga čaka še finale pokalnega tekmovanja, v 22 prvoligaških nastopih pa 16 zadetkov, kar so več kot odlične številke in Radamela zlahka proglasimo za naslednika Batistute, Malasa in podobnih. Njegovi zadetki so pravi centerforski kot bi dejali nekateri, odličen je z obema nogama, ima močne strele mirujočih žog ali tistih v gibanju, po tleh, polvisoko, kljub samo 177 centimetrov višine pa odlično igra tudi z glavo. Zagotovo bo kmalu dvignil sidro iz Porta ob prelepi reki Douro in postal eden od kraljev strelcev v kakšni močnejši ligi, predvsem pa v bogatejšem klubu kot je Porto, čeprav jih nočem podcenjevati, saj tudi ta sposoben iti do konca tudi v elitni Ligi prvakov, kar nam bo skušal dokazati v naslednji sezoni. A realnost je takšna, da je v nogometu ozek krog elitnežev, ki so sposobni plačati tudi nemoralno visoke zahteve in samo vprašanje časa je kdaj bo Radamel Falcao v katerem od teh.

Predani katolik je v domovini znan kot eden od vodij društev/skupin Locos por Jesus oz. Nori na Jezusa in pa Campeones para Cristo oz. Šampijoni za Krista, kar je ob uspešno zaključenem šolanju novinarstva precej nenavadno, a Radamel Falcao je pač takšen, drugačen, uspešen na večih področjih in ne samo nogometu.

Podobno je tudi z njegovim trenerjem pri Portu, 33-letnem strokovnjakom, ki nikoli ni igral nogometa in ta nenavadni nogometni tandem FC Porta, je eden najzaslužnejših za izjemno sezono kluba, ki je osem let po Mourinhu ponovil njegove tedanje uspehe in če je tako je naslednja na vrsti elitna Liga prvakov.

Radamel Falcao je zaenkrat za reprezentanco Kolumbije, v 25-ih nastopih dosegel 7 golov, vendar se bliža Copa America oz. Prvenstvo Južne Amerike, kjer lahko občutno popravi svoje povprečje, za kakšen reprezentančni naslov oz. trofejo pa je po mojem mnenju še prekmalu, saj niso na ravno sila kot so bili nekoč. A Cristian Zapata, Mario Yepes, Juan Zuniga, Luis Perea, klubski soigralec iz Porta Fredy Guarin, Abel Aguilar, Hugo Rodallega in ostali so potencial, ki bi lahko presenetil že na naslednjem svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Do takrat pa bo naš Radamel Falcao osvajal lovorike na klubskem nivoju, po argentinskem prvenstvu, konkretno Clasuri 2008 je s Portom lani osvojil pokalno tekmovanje, pa portugalski Superpokal, letošnje portugalsko prvenstvo, Europa league, je pred njim čez nekaj dni še letošnji portugalski pokal, verjetno tudi evropski Superpokal če ne bo transferja, Liga prvakov, še kakšno nacionalno prvenstvo in pokalno tekmovanje itd.

Radamel Falcao je definitivno eno od odkritij sezone in čeprav je to že nakazoval prej, je z letošnjo eksplozijo golov navdušil vse ljubitelje nogometa, kot sem zapisal v uvodu pa s 17. goli še postavil rekord Pokala UEFA preimenovanega/posodobljenega v Europa League, kjer je s trona zrinil veličino kot je Jurgen Klinsmann.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.05.2011 - 01:22 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po 178 odigranih srečanjih, v katerih je kar 192 klubov zaključilo svojo evropsko pot, smo prispeli do velikega finala,  kjer sta se pomerila dva portugalska predstavnika.

el

V Dublinu, na Aviva Stadionu smo torej dobili portugalskega naslednika. Še osmič je finalni obračun Pokala UEFA preimenovan/moderniziran v Europa league, imel v finalu ekipi iz iste države, prvič iz Portugalske, in po letu 1972 , ko sta angleška Wolverhampton in Tottenham odigrala 1:2 in 1:1, pa 1980 ko sta nemška Borussia Mönchengladbach in Eintracht odigrala 3:2 in 1:0, 1990 italijanska Juventus in Fiorentina 3:1 in 0:0, 1991 spet italijanska predstavnika Inter in Roma 2:0 in 1:0, pa 1995 še enkrat italijanska kluba, tokrat Parma in Juventus 1:0 in 1:1, 1998 seveda italijanska Inter in Lazio v enem finalnem obračunu 3:0 in pa leta 2007, ko sta španska Sevilla in Espanyol rešila srečanje šele po streljanju penalov, s 3:1 je bila boljša/uspešnejša Sevilla.

V vseh analizah in napovedih je slovitejši Porto veljal za favorita in tudi sam sem bil prepričan, da bo razbil malo Brago, čeprav so finalne tekme ponavadi bolj tesne in tudi tokrat je bilo tako, a o sami tekmi nekoliko več kasneje. Porto verjetno ni potrebno posebaj predstavljati a vseeno velja omeniti, da so letošnji absolutni hit Evrope, za kar je verjetno najzaslužnejši prav njihov trener Andre Villas-Boas, a tudi o njem več kasneje oz. drugič. Porto je v domačem/portugalskem prvenstvu impresioniral in v 30-ih tekmah zabeležil kar 27 zmag, tri neodločene izide in nobenega poraza, pri čemer je imel najboljši napad, 73 golov in daleč najboljšo obrambo, 16 prejetih zadetkov. Benfica, ki ji ni uspelo odbraniti naslova državnega prvaka in je zasedla drugo mesto ima za primerjavo to razmerje 61-31, četrta Braga pa 45-33. Favorizirana ekipa ima v svojih vitrinah, kot radi rečemo, štiri evropske trofeje, evropski prvaki so postali 1987 in 2004, zmagovalci Pokala UEFA 2003, evropski Superpokal pa so osvojili 1987, prav tako pa ima v svojih vrstah novega strelskega rekorderja tega tekmovanja oz. Pokala UEFA/Europa league. Kolumbijec Radamel Falcao je garancija za gole in njegovih 16 zadetkov do finala so s trona zrinilo nemca Jurgena Klinsmanna o čemer pa sem že pisav v predhodnih objavah.

Na drugi strani se Braga zanaša predvsem na svojo čversto in disciplinirano obrambo, ki jih je tudi pripeljala tako visoko, konkretno do finala in ki v zadnjih osmih evropskih tekmah prejela samo štiri zadetke. Zaradi svojega prvega finala so v euforiji, ki je ni skazil niti domači poraz v zadnjem kolu prvenstva, ko so na domačem stadionu poraženi od Sportinga, ki jih je s tem prehitel in s tretjega mesta zrinil na četrto mesto. In če smo pošteni, Brage definitivno ni nihče niti približno pričakoval tako visoko in zaradi tega so hranili moči za to finale, ki bo posebno tudi za njihovega trenerja. Domingos Paciencia bo še zadnjič vodil Brago, saj se je še pred koncem prvenstva dogovoril za prestop, v že omenjeni Sporting, kjer bo v nekoliko bolj bogatem okolju poskušal nadaljevati s pozitivnimi rezultati. Lani je v prvi sezoni pri Bragi, to povprečno moštvo brez trofejne tradicije, popeljal do drugega mesta v prvenstvu, kar je bil najboljši rezultat v zgodovini kluba, to pa nadgradil z uspešnimi kvalifikacijami za elitno Ligo prvakov, kjer so osvojili v skupinskem delu tretje mesto in tekmovanje nadaljevali v tolažilni Europa league. In tako vse do finala, zdaj že sinočnega.

Porto – Braga  1:0

Porto: Helton – Sapunaru, Rolando, Otamendi, Alvaro Pereira - Guarin (Belluschi), Fernando, Moutinho – Hulk, Falcao, Varela (James Rodriguez)

Braga:  Artur Moraes – Miguel Garcia, Alberto Rodriguez (Kaka), Paulao, Silvio – Alan, Vandinho, Custodio, Hugo Viana – Lima (Meyong), Cesar

Bivši cenjeni igralec Porta, trenutno še Bragin trener Domingos Paciencia se je že v uvodnih trenutkih tekme lahko le prijel za glavo, ko Custodio ni izkoristil ponujene priložnosti za vodstvo Brage in očitno še neogreti Porto je kmalu zagospodaril na igrišču. Imel je posest in iniciativo, torej nekoliko več priložnosti, vendar nič resnega, predvsem zaradi že nahvaljene obrambe Brage, ki je svoje delo opravljala zares kvalitetno. Stisnili so se na centralni del igrišča, ustvarili nekakšen tampon in čakali na še kakšno priložnost, ki pa je v prvem polčasu niso več dočakali, zato pa so svojo dočakali favorizirani igralci Porta. Spet je udarila kolumbijska naveza, v 43. minuti srečanja je Guarin ušel na desni, si namestil žogo za podajo in natančno podal v kazenski prostor, kjer se je Radamel Falcao uspešno izognil prepovedanem položaju oz. ostal v liniji ter s strelom z glavo zadel za 1-0. V uvodnih trenutkih drugega polčasa se je priložnost tekme za Brago ponudila rezervistu Mossoru, ki je krenil sam na gol Porta, vendar je meni vedno antipatični golman Helton spretno odbranil in Porto je bil spet na dobri poti. Vse bolj so se zapirali in ob nekoliko aktivnejši Bragi čakali na kakšen hiter nasprotni napad, zaradi česar je trpela tudi njihova igra in posledično večina gledalcev. Dokaj nezanimivo srečanje se je končalo z 1-0 in modro/beli so lahko pričeli slaviti svojo drugo letošnjo trofejo, s tem, da jih konec tedna čaka še finale domačega pokalnega tekmovanja, kjer ne bi smeli imeti prevelikih težav z Vitorio Guimaraes.

Torej, ponuja se jim priložnost za tojček, katerega so osvojili tudi 2002/03 s slovitim Mourinhom in za katerega pred sezono ni bilo veliko možnosti. Porto je definitivno pozitivno presenečenje/osvežitev evropskega nogometa in zanimivo bo videti ali bodo uspeli zadržati obstoječi kader, ki že mami elitne/bogatejše evropske klube oz. ga celo ojačati ter se podati še na vrh elitne Champions league.

Za konec še to, da je španski sodnik Carlos Velasco Carballo s svojimi pomočniki odlično odsodil srečanje in za razliko od nekaterih letošnjih sojenj drugih sodniških ekip, tokrat nimamo opravka s pripombami, negranjem, nezadovoljstvom in prepiranjem, kar si vsekakor zasluži pohvale.

Porto, Radamel Falcao, Andre Villas-Boas pa dobijo svoje objave.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 7.05.2011 - 00:55 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po zanimivih polfinalnih obračunih v elitni Ligi prvakov, sem z nekoliko manj zanimanja spremljal še Europa league oz. njeni polfinalni tekmi med španskim Villarrealom in portugalskim Portom ter še dvema portugalskima predstavnikoma, Brago in Benfico.

el

Villarreal – Porto  2-3

V obračunu iz ozadja, ki je to postal po prvem obračunu in visoki zmagi Porta, je bilo bolj ali manj znano, da bo v finale napredovala potugalska ekipa, zaradi česar se je naša nacionalka odločila za prenos druge tekme. Medtem pa je v tem obračunu Villarreal pričel podobno kot na gostovanju v Portu, bil je boljši nasprotnik in nanizal je kar nekaj zelo lepih akcij za vodilni gol, preden je v 17. minuti srečanja, Cani pričel z akcijo, v kateri je bil Rossi v prepovedanem položaju, a sodniki so to spregledali in Marcos Suben je lahko podal do že omenjenega Canija, ki mu ni bilo pretežko premagati gostujočega golmana. Lepa akcija z lepotno napako, spregledanim prepovedanim položajem je vzpodbudila domače navijače k glasnem vzpodbujanju svojega moštva, ki je nadaljevalo z nizanjem priložnosti za gol. Porto pa je na drugi strani, v prvi resnejši akciji, v 40. minuti srečanja, izvedel out nekje na sredini, s skrajo desne strani je Hulk prodrl mimo celotne obrambne vrste domačih in z roba kazenskega prostora, z nekoliko sreče zaradi odboja žoge od domačega nogometaša ukanil golmana Lopeza ter izenačil na  1-1. Navijači so onemeli, neverjetni Hulk pa se je lahko spet napenjal in še enkrat več dokazal, da je izjemen napadalec, ne glede na to, da je letos konstantno v senci kolumbijskega soigralca. Falcao je namreč tudi tokrat zadel, v 48. minuti, je po hitri nasprotni akciji in še eni podaji rojaka Guarina, z leve, s približno 10-ih metrov premagal domačega golmana in svoji ekipi zagotovil prednost z 1-2. Resignirani Villarreal je v finišu srečanja le zmogel še toliko moči, da je spreobrnil to srečanje, vendar je to bolj rezultat nezainteresiranosti Porta kot njihove moči, v 75. minuti je namreč po Canijevi podaji z leve, kjer je žoga preletela vse in pristala na drugi vratnici pri Capdevilli, slednji s strelom s 5-ih metrov izenačil na 2-2. Le pet minut kasneje oz. v 80. minuti srečanja, ko je gostujoči argentinec Otamendi s prekrškom zaustavil svojega rojaka na drugi strani, Marcusa Rubena, je italijanski reprezentant Giuseppe Rossi uspešno izvedel penali in postavil končnih 3-2 ter domačim zagotovil tolažilno zmago.

Porto je, ne glede na ta nepomembne poraz, še enkrat več dokazal pravo klaso, po vodstvu z 1-2 in prečki iz prostega strela, s 30-ih metrov, je nekoliko znižal intenzivnost in dovolil/privoščil nasprotniku nekoliko veselja, sebi pa po osvojitvi Lige prvakov 2003/04 zagotovil prvo evropsko finale. Eden najzaslužnejših je mali Mourinho kot ga radi imenujejo, trener Andre Villas-Boas, v odlično ukomponirani ekipi pa moram izpostaviti enega igralca. Seveda, kolumbijec Radamel Falcao je player, ki ga je potrebno omeniti, če ne zaradi drugega, zaradi njegovega 16. letošnjega zadetka v Europa league, s čimer je podrl 15 let star rekord nemca Jurgena Klinsmanna, ki je v Bayernovi šampionski sezoni 1995/96, v takratnem Pokalu UEFA dosegel 15 zadetkov in v finalu z Bordeauxom, na čelu z velikim Zidanom osvojil tudi tekmovanje, predhodno tem.

 

Braga – Benfica  1-0

V portugalskem obračunu, ki ga, priznam, nisem preveč natančno spremljal, predvsem zaradi nekega aneksa k pogodbi, ki sem ga sestavljal, a par vrstic, vseeno, lahko zapišem. Domača Braga, ki je svoj največji uspeh do sedaj doživela/dosegla, ko je že davne ‘66 osvojila portugalski pokalni naslov, je po senzacionalni uvrstitvi v polfinale tega tekmovanja, uspela izločiti še slovitejšo Benfico. Ekipa nekoč perspektivnega napadalca Porta in portugalske reprezentance Domingosa Paciencije, je po izločitvi slovitega/škotskega Celtica in španske Seville v predtekmovanju za Ligo prvakov, v elitni druščini zelo dobro nastopala v skupini z ukrajinskim Šahtarjem, angleškim Arsenalom in srbskim Partizanom ter osvojitvi tretjega mesta, prestopila v to tekmovanje oz. Europa league, kjer je uspela izločiti poljski Lech iz Poznana, sloviti Liverpool, pa ukrajinski dinamo iz Kijeva in na koncu še, že omenjeno Benfico, ter si prislužiti nastop v velikem finalu. Edini gol na srečanju je, po gostujočem porazu z 2-1, že v 19. minuti srečanja, po udarcu iz kota Viane, dosegel Custodio, ki je bil v kazenskem prostoru gostov najvišji/najspretnejši in je z udarcem z glavo, svoji ekipici zagotovil največji uspeh v zgodovini kluba. Čeprav sta imela oba nasprotnika do konca srečanja še kar nekaj lepih priložnosti za spremembo rezultata, še najbližje je bil gostujoči argentinec Saviola, ki je v v končnici prvega polčasa zadel vratnico, so gledalci videli samo en zadetek na srečanju in po sodnikovem žvižgu za konec srečanja je na Stadionu Axa, sledila velika fešta. Braga je v osmih srečanjih Europa league dosegla samo šest zadetkov, kar pove kar precej o njihovi usmerjenosti, a to v četrtek zvečer ni motilo nikogar, važen je bil rezultat oz. dosežek. Veliko bolj priznana Benfica me je po pravici povedano razočarala, s svojim prvim porazom v letu 2011 pa je izpadla iz tekmovanja in zlahka zapišem, da je bil za njih to zelo drag poraz in samo sprašujejo se lahko ali bi bilo kaj drugače oz. ali bi bili uspešnejši, če ne bi bil, zaradi kazni kartonov, odsoten njihov playmaker, argentinec Pablo Aimar.

Portugalski finale Europa league bosta torej 18. maja, na Aviva stadionu v Dublinu, odigrala Porto in Braga, kar je definitivno veliko presenečenje, a to je eden od čarov nogometa.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.04.2011 - 23:30 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po Ligi prvakov, kjer nas je podžgala še ena kontroverzna tekma španskih predstavnikov, je bila v četrtek zvečer portugalsko obarvani polfinale Europa league, točnjeje njeni prvi srečanji.

el

Porto – Villlarreal 5-1

Obračun za katerega sem verjel, da je finale pred finalom, kot pravimo, je več kot upravičil sloves derbija dneva. Španski predstavnik je bil občuttno boljši v prvem polčasu, v katerem je imel kar nekaj priložnosti za vodstvo, vendar jih ni uspel izkoristiti tja do 45. minute, ko je spretni Borja Valero podal na desno do Nilmara, ta pa neovirano pred gol, kjer je Cani iz neposredne bližine, zadel s strelom z glavo. Gol kot na treningu in presenetila me je ta ležernost domačih ob akciji za prvi zadetek na srečanju, vendar pa se je v drugem polčasu vse skupaj spremenilo. Porto se je v drugem polčasu prebudil, predvsem pa je navduševala njegova kolumbijska naveza, čeprav tudi ostali niso preveč zaostajali. A pojdimo po vrsti, najprej je kolumbijec Guarin v 49. minuti srečanja podal za hrbet gostujoče obrambe, njegov rojak Radamel Falcao pa je izsilil prekršek oz. penal, saj je spretno padel preko gostujočega golmana Diega Lopeza, ki je poskušal intervenirati in kot je počasni posnetek pokazal, izogniti se kontaktu, do katerega pa je vseeno prišlo. Tudi sam Falcao do zadnjega ni vedel ali bo dobil karton ali penal in na njegovo srečo oz. srečo domačih je sodnik dosodil penal, katerega je, letos izvrstni Falcao, tudi realiziral in izenačil na 1-1. V nadaljevanju je na igrišču zagospodaril Porto in v 61. minuti je Fredy Guarin ušel po desni, osmešil/preigral svojega čuvaja s številko 21, Bruna in najprej nastreljal vratnico, vendar je odbito žogo nato v drugem poskusu, tokrat z glavo, pospremil v gol za 2-1. Navdušenje se je komaj dobro stišalo, že je v 67. minuti, spet po desni, prodrl brazilec Hulk, sfintiral Musacchia in podal pred gol, kjer je bil Falcao, ki je zadel za obetavnih 3-1. Tudi tokrat se je navdušenje verjetno komaj dobro stišalo, že je v 75. minuti z desne izveden prosti strel, kolumbijska naveza pa je udarila še enkrat. Guarin kot izvajalec prostega strela, Radamel Falcao pa z izvrstnim levjim skokom in natančno odmerjenim strelom z glavo, ki je prinesel, zdaj že visokih 4-1. Kot je že v navadi v tekmah Porta, je bil v samem finišu srečanja dosežen še en zadetek, po Rodriguezovem strelu iz kota, je bil nekje na drugi vratnici, najvišji in najspretnejši, da, Falcao, ki je s še enim natančnim strelom z glavo, tokrat v daljši golmanov kot, zadel za končnih 5-1 in če sem imel pri prvem golu na srečanju občutek, da so ležerni igralci Porta, je bilo sedaj povsem obratno. nobenega gostujočega branilca na golovi črti, da bi lahko izbil, vsesplošni kaos, a kaj takega jim ni za zameriti saj so, namesto da bi vodili z dvema goloma ali več, dovolili enega veličastvenejših preobratov. Skladno z mojimi tihimi pričakovanji, je Porto zanesljivo dobil prvo srečanje in upam se trditi, se že uspel uvrstiti v veliki finale, čeprav je pred nami/njimi še povratno srečanje. Ob koncu še nekaj malega o junaku dneva. Kolumbijec Radamel Falcao je letos potrdil velike potenciale, ki se skrivajo v njem in verjetno že nasledil vrhunske južnoamerške napadalce v Evropi, Jardela, Salasa, Crespa, Batistuto in podobne, zagotovo pa je in bo, na koncu tekmovanja, na vrhu lestvice strelcev Europa league 2010/11. Z, zaenkrat 15. doseženimi goli, je 25-letni kolumbijski ostrostrelec izenačil rekord nemca Jurgena Klinsmanna, ki je v predhodnici tega tekmovanja, torej v Pokalu UEFA, v sezoni ‘95/96 dosegel prav toliko, torej 11 zadetkov in držal rekord, ki pa bo kot kaže od letos v lasti drugega.

Benfica – Braga 2-1

Portugalski obračun ni bil niti približno tako zanimiv kot zgoraj opisani, a še vedno je šlo za kvalitetno nogometno predstavo, v kateri so na koncu le zmagali domači, čeprav težje kot smo pričakovali. Po prvem polčasu brez zadetkov je v 50. minuti srečanja na desni strani prodrl spretni urugvajec Maxi Pereira, lepo podal v kazenski prostor, kjer je z glavo streljal paragvajec Cardozo, a je zadel samo vratnico, vendar pa je odbito žogo v gol, za 1-0, pospremil brazilski branilec Jardel. Tudi tu se euforija verjetno še ni dobro stišala, že je na drugi strani, nekoč veliki up argentinskega nogometa, Pablo Aimar storil prekršek po katerem je prejel rumeni karton in kazen prepovedi igranja na povratni tekmi, njegovo moštvo pa je prejelo gol. Hugo Vina je z nekaj več kot 30-ih metrov, v 53. minuti srečanja, izvedel prosti strel, nekje na robu kazenskega prostora pa je s skokom in udarcem z glavo, žogo preusmeril brazilec Vandinho in izenačil na 1-1, medtem ko so se presenečeni domači igralci samo spogledovali. Nervozo domačih navijačev je odpravil paragvajec Oscar Cardozo, ki je že v 59. minuti, z močnim in natančnim udarcem iz prostega strela, z dobrih 25-ih metrov oddaljenosti, zadel za vnovično vodstvo, tokrat z 2-1. A ko bi človek pričakoval, da bo Benfica pokončala nasprotnika še s kakšnim golom, se vse skupaj ustavi in tekma zaključi z 2-1, kar pomeni, da je pred povratnim dvobojem še vse zelo odprto, kot pravimo oz. vse še možno, čeprav se nagibam k napredovanju slovitejše Benfice in velikemu portugalskem derbiju v finalu Europa league.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.04.2011 - 17:27 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po precej nezanimivih srečanjih v elitni Ligi prvakov, so v četrtek zvečer sledila še povratna srečanja v Europa league, a sem nekje pred koncem prvega polčasa, torej še pred 22. uro, uspel zaspati in če se ne motim, je to nekakšen-moj rekord zadnjih let, hkrati pa verjetno tudi pokazatelj zanimivosti srečanja, ki ga je prenašala naša nacionalka.

el

Spartak Moskva – Porto 2-5

Že veliko pred mojim spancem, točneje ob 19.00 uri sta se v oddaljeni Rusiji, pomerila navedena nasprotnika in po premoči domačih v prvih minutah srečanja je Porto v 28.minuti izpeljal hitro akcijo oz. sta jo izvedla kolumbijec Falcao in brazilec Hulk, ki je po prejeti žogi nekje na sredini igrišča, kot hitri vlak zdrvel mimo ruskih igralcev vse tja do golmana, katerega mu prav tako ni bilo težko premagati in svojo ekipo povesti v vodstvo z 0-1. Ob pogledu na skupni rezultat 1-6, je bilo jasno, da so domači že nekaj časa brez realnih možnosti za napredovanje oz. preobrat, še pred koncem polčasa pa je to postalo še očitneje. Neverjetni Hulk je podal iz kota, na prvi vratnici, kot radi rečemo, pa je bil najvišji urugvajec Cristian Rodriguez, ki je povišal na 0-2. Tudi v drugem polčasu se je nadaljevala rapsodija Porta, ki je že v 47. minuti srečanja izvedel hitro akcijo, kolumbijcu Falcau je domači golman odbranil strel, vendar se je žoga spet odbila do kolumbijca, ki je podal nazaj na rob kazenskega prostora, od koder je z natančnim strelom zadel njegov rojak Fredy Guarin in povišal na 0-3. Trenutek veselja za domače je prišel v 52. minuti srečanja, ko je po samostojnem prodoru na 1-3 znižal Artem Dzyuba in če je bil prvi gol na srečanju demonstracija hitrosti in moči je bil tale spretnosti in genialnosti, kar najbolje razkrije počasni posnetek prodora 22-letnega ruskega igralca, ki pa tako kot njegovi soigralci ni mogel dolgo uživati veselja, saj je neusmiljeni porto le dve minuti kasneje spet zadel. Po udarcu iz kota in skoku Cristiana Rodrigueza, ki je podaljšal do najboljšega strelca tega tega tekmovanja, je kolumbijec Falcao s strelom z glavo povišal na 1-4 in se še utrdil na lestvici strelcev tekmovanja. V 72. minuti srečanja je lepa domača akcija nekoliko ublažila katastrofo, saj je po podaji Dzyube, z desne zadel brazilec Ari, potem ko je obšel gostujočega golmana in zadel prazno mrežo oz. znižal na 2-4. A Porto je tako kot v domačem srečanju v zadnjih minutah, tokrat v 89. minuti, dodal še peti zadetek, po Rodriguezovi prečki z leve, se je žoga odbila do Rubena Micaela, ki je z natančnim strelom zadel za končnih 2-5 oz. 3-10 gledano oba srečanja. Upravičeno smo mnenja, da jih bo v tem tekmovanju težko ustaviti in da bodo lovoriki državnega prvaka dodali še to, pri čemer pa so vse glasnejša namigovanja, da bo njihov izjemni trener Andre Villas Boas, tako kot njegov bolj priznani rojak Mourinho, po uspehih z, za evropske razmere, skromnim Portom krenil proti elitnim klubom in zanimivo omenjata se prav Chelsea in Inter.

Braga – Dinamo Kijev 0-0

Edino še odprto srečanje je bilo logičen izbor za prenos, a nekako sem slutil, da tu ne bo preveč dobrega nogometa, kolikor sem uspel videti pa sem imel prav. V obračunu obremenjenem s taktiko in rezultatom, se je domača Braga, znana po zelo dobrih partijah na domačem AXA stadionu, postavila defanzivnejše kot sicer in čakala na napako nasprotnika, ob tem pa spretno zapirala vse poti do lastnega gola, vendar pa je do prve napake prišlo na njihovi strani. Preagresivni brazilec Paulo Cesar je že v 30. minuti srečanja, upravičeno prejel rdeči karton, saj je nasprotnikovega igralca pokosil s hrbta in jasno je bilo, da se obetajo težki trenutki domačih. A Dinamo je razočaral, saj razen nekaj pol-priložnosti v celem srečanju ni uspel kreirati praktično ničesar, zato tudi ne čudi, da sem nekje pred polčasom tudi zaspal. Le občasni vzkliki komentatorja so me predramili, da sem poškilil na ekran in uspel videti, da so imel domači celo boljše priložnosti od gostov, ki so imel dva tri dobra napada po levi, a vse skupaj premalo za zadetek oz. napredovanje v polfinale. V takšnem stanju nemoči je pri gosteh, makedonec Goran Popov izenačil število igralcev na igrišču, saj je prejel dva rumena kartona oz. v 88. minuti rdečega in bil izključen. Prav razočaral me je Dinamo, ki ima v svojem moštvu kar nekaj izjemnih posameznikov, a so bili bolj kot ne nevidni in zaradi tega je zasluženo napredovala še druga portugalska ekipa, torej FC Braga.

PSV Eindhoven – Benfica 2-2

Težko je bilo za pričakovati, da bo nizozemska ekipa uspela izničiti zaostanek iz prvega srečanja, še posebaj po slabšem/nervoznejšem začetku, v katerem so imeli gostje dve lepi priložnosti, ki pa sta ostali neizkoriščeni. In kot vemo, kdor ne da, dobi, je v 17. minuti srečanja stekla hitra akcija domačih, v kateri je Lens podal z desne pred gol, spretni madžar Balazs Dzsudzsak pa iz bližine zadel za 1-0. Le osem minut kasneje, točneje v 25. minuti pa se je streslo od navdušenja, po gneči na sredini se je žoga nekako odbila do hitrega Jermaina Lensa, ki v prvem poskusu ni uspel premagati gostujočega golmana, vendar pa je po srečnem odboju spet prišel do žoge in jo tokrat uspel pospremiti v gol za obetajočih 2-0. Že po pol ure je bila domača ekipa le gol oddaljena od napredovanja in tistih bolečih 4-1 v prvem srečanju je bil le še grd spomin. A v nadaljevanju se je tudi v tej tekmi obrnilo na grdo za PSV, saj je v 45. minuti po prostem strelu z desne in slabem izbijanju domačega golmana Isakssona, do žoge prišel brazilski branilec Luisao, ki je akrobatsko zadel za 2-1 in domači so bili spet veliko bolj oddaljeni od napredovanja. V drugem polčasu je v 63. minuti domači branilec, brazilec Marcelo s prekrškom v kazenskem prostoru zaustavil Cesara Peixota, kateremu se je vrgel v noge in sodniku ni preostalo drugega kot dosditi penal, katerega je uspešno realiziral paragvajec Oscar Cardozo. S tem golom je Benfica dokončno umirila domači PSV in ob koncu tekme je portugalska nacija lahko slavila še tretjega predstavnika v polfinalu tega tekmovanja.

Twente – Villarreal 1-3

Zaostanek štirih golov oz. 5-1 je bilo v povratnem srečanju, ne glede na vse, prevelik zalogaj za domačo ekipo, ki je sicer v 32. minuti srečanja povedla, potem ko je v izjemni ekipni akciji Janssen s peto izjemno podal do kostaričana Ruiza, ta pa pred golom našel šveda Emila Bajramija, ki je zadel za 1-0. Kar nekaj lepih akcij so skreirali domači, a ostalo je pri minimalnih 1-0, vse do 59. minute, ko je po seriji napak oz. slabih izbijanj domače obrambe, fatalno napako storil Dwight Tiendalli, ki je v kazenskem prostoru nespretno/s prekrškom zaustavil ganca Wakaso Mubaraka, pri čemer je dobil še rdeči karton oz. bil izključen. Villarreal je izkoristil ponujeno in Giuseppe Rossi je najprej zadel iz penala za izenačenje na 1-1, pri čemer domači žvižgi sodniku niso nič pomagali. Villarreal je lepo vzpostavil ravnotežje, umiril dogajanje in v finušu srečanja zadel še dvakrat. Najprej je paragvajski rezervist oz. igralec B moštva Hernan Perez lepo prodrl po desni, pri čemer ga je Bart Buysse v lastnem kazenskem prostoru zaustavil s prekrškom in še drugi penal za domače je tokrat realiziral Marcos Ruben, nekaj minut kasneje, v 89. minuti srečanja pa je Cani z lepim strelom z dobrih 10-ih metrov zadel za končnih 1-3 oz. skupno gledano 2-8. Villarreal je podobno kot njegov nasprotnik v polfinalu, napredoval z izjemno razliko in kaže, da bo polfinalni obračun španske in portugalske ekipe, finale pred finalom, kot radi rečemo/zapišemo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.04.2011 - 10:19 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi v Europa league tekmovanju so so odigrali prve četrtfinalen obračune in tudi tu so bili, podobno kot v elitni Lig prvakov, zelo učinkoviti, saj je bilo doseženih kar 19 zadetkov.

logo

Benfica – PSV 4-1

Tekma, ki je prenašala tudi slovenska nacionalka je bila dober izbor, čeprav bi tudi katera od ostalih treh imela kaj za ponuditi/pokazati, a pustimo ostale in ostanimo na Stadionu luči oz. Luzu. Domači so prevzeli pobudo od samega začetka srečanja in argentinec Saviola je kar nekajkrat nevarno zapretil ter med drugim zadel tudi vratnico, ko je poskusil iz obrata. A do prvega gola smo čakali tja do 37. minute, ko je stekla akcija na levi, po kombinaciji dvojca Coentrao – Gaitan, je bil poskus Cardoza zblokiran, vendar je do žoge najhitreje prispel argentinski virtuoz Pablo Aimar, ki je z natančnim strelom, žogo, svojemu čuvaju in golmanu Isakssonu, poslal med nogama. Na že komfortnih 2-0 je v 45. minuti srečanja povišal njegov rojak Javier Saviola, ki je atraktivno iz bližine, zaključil še en uspešno pričet napad na levi, v režiji že omenjenega dua Coentrao – Gaitan. V drugem polčasu je portugalski predstavnik nekoliko popustil, a še vedno imel pod kontrolo dogajanje, pri čemer je argentinec Eduardo Salvio, v 52. minuti srečanja, po dobri samostojni akciji zadel za visokih 3-0. Zatem je tempo še nekoliko bolj upadel, v 80. minuti srečanja pa je sledilo nekaj gostujočega veselja, saj je Lens prodrl po levi, streljal na gol/podal v sredino, nespretni domači golman Roberto pa je izpustil žogo, do katere je v nadaljevanju akcije najhitreje pritekel spočiti maročan Zakaria Labyad, ki je v igro vstopil slabo minuto predtem, ter znižal na znosnih 3-1. Da pa ne bi bilo preveč nervoze pred gostovanjem v Eindhovnu, je poskrbel Javier Saviola, ki je tokrat, po podaji Pereire z desne, iz obrata zadel za 4-1. PSV me je razočaral s svojo neaktivnostjo in podrejenim položajem in če bodo nadaljevali v takšnem stilu, bodo v Eurpa league gladko izpadli, v domačem/nizozemskem prvenstvu pa spet ostali brez naslova državnega prvaka, potem ko so v soboto v direktnem obračunu s Twentejem izgubili in jim prepustili vodilno mesto na lestvici.

Porto – Spartak Moskva  5-1

Porto je po zagotovitvi domačega naslova državnega prvaka, očitno razigran od uspeha in veselja, demonstriral vso svojo moč še Spartaku iz Moskve, ki je imel v uvodu nekaj priložnosti, a jih ni uspel izkoristiti. oz. kapitalizirati. Mali Mourinho kot pravijo domačemu strategu, je s svojo ekipo, načel nasprotnika šele v 37. minuti, ko je z leve podal Alvaro Pereira, levji skok in strel z glavo pa je izvedel kolumbijec Radamel Falcao, s čemer je domače povedel v vodstvo z 1-0. V nadaljevanju je Porto nizal napade kot po tekočem traku, da bi v 64. minuti strelec Falcao s povratno žogo našel Silvestra Varelo, ki je z natančnim strelom s 15-ih metrov zadel za 2-0. Rapsodija domačih se je nadaljevala v 70. minuti, ko je Joao Moutinho izvedel strel iz kota, branilec Maicon pa z glavo, z obilno pomočjo nespretnega gostujočega golmana povišal na že visokih 3-0. Nekoliko upanja domačim je vlila gostujoča akcija, v kateri je v 71. minuti srečanja, Dzyuba na levi našel Kirila Kombareva, ta pa zadel za znosnih 3-1, vendar pa je finiš tekme spet pripadel domačim, točneje njihovemu najboljšemu strelcu. V 84. minuti je po levi strani prodrl rezervist Cristian Rodriguez, ki je nato podal pred gol, kjer je s 7-ih metrov, spet zadel kolumbijec Falcao, nekaj minut kasneje oz. v 91. minuti, torej sodnikovem podaljšku, pa je še en rezervist, Fernando Belluschi, odigral vlogo podajalca, saj je s prostega strela z leve podal v kazenski prostor, kjer je izjemni Falcao z minimalnim dotikom postavil dokončnih in neulovljivih 5-1. Kolumbijec je s tem zadetkom postal najboljši strelec tekmovanja v tej sezoni, saj je dosegel okroglih 10 zadetkov in po mojem mnenju je njegova ekipa najresnejši kandidat za naslov Europa league.

Dinamo Kijev – Braga  1-1

V tekmi kjer je bilo najmanj zadetkov, pa so začeli najbolje, saj je že v 6. minuti srečanja, domači Gusev prodrl po levi in podal v kazenski prostor gostov, kjer je bil najvišji v skoku Yarmolenko in po njegovem strelu z glavo, se je na semaforju stadiona Valeriy Lobanovsky, izpisalo 1-0. Že v 13. minuti srečanja, je Viana podal iz kota, močna podaja po tleh je švignila v kazenski prostor, se odbila od domačega hrvata Vukojevića do njegovega soigralca Guseva, ki je stal ob prvi vratnici, od njega pa v gol. Rezultat 1-1 je nato ostal do konca srečanja, domači trener Semin pa je v drugem polčasu, točneje v 46. minuti srečanja, v igro vpeljal legendarnega Ševčenka, ki je bil tokrat samo rezervist in očitno prevelika igralčeva želja po dokazovanju, je privedla do prvega rumenega kartona v 53. minuti, ki si ga je prislužil zaradi prekrška. Že v 61. minuti je sledila repriza neumnosti A la Van Persie, saj je tudi legendarni ukrajinski napadalec, domnevno, preslišal sodniški žvižg za prekinitev igre, a Ševa, kot ga kličejo je šel mimo golmana in zabil gol, ki je bil seveda razveljavljen, medtem ko je on ves začuden prejel drugi rumeni karton oz. rdečega in bil izključen. Z igralcem manj, Dinamo ni uspel resneje ogroziti gostujočega golmana, ki je ohranil izid pri 1-1 in kaže, da bo to pred povratnim srečanjem, še edini neizvesten dvoboj, čeprav menim da so ukrajinci kvalitetnejše moštvo. A Braga je prikazala taktično zrelo igro, v kateri je dosegla po kar je prišla, torej aktivni rezultat, ki ga na svojem terenu lahko preobrne sebi v prid, torej izloči še enega favorita, saj je predtem uspela že Celtic, Sevillo, Liverpool in ostale, medtem ko je Dinamo v prejšnem kolu presenetljivo izločil Manchester City. Svojo kvaliteto bo moral, torej, ukrajinski predstavnik potrditi še na gostovanju pri Bragi in preprečiti 3 portugalske predstavnike v polfinalu.

Villarreal – Twente  5-1

Izjemen teden španskih predstavnikov v evropskih pokalih je po štirih zadetkih Reala in petih Barcelone, lepo dopolnil še Villarreal, ki je nizozemskega predstavnika odpravil z visokih 5-1. Po precej nezanimivih uvodnih minutah, je v 22. minuti srečanja le prišlo do vznemirjenja, saj je Borja Valero izvedel strel iz kota, Catala na prvi vratnici je z glavo podaljšal do Marchene, ki je prav tako, s strelom z glavo, svojo ekipo povedel v vodstvo z 1-0. Rezultat je nato miroval do 43. minute, ko je Santi Cazorla imenitno podal v prostor, gostujoči branilec Onyewu je zaspal, izvrstni Borja Valero pa je rutinirano zadel za 2-0, le dve minuti kasneje, točneje v 45. minuti pa je brazilec po akciji iz auta in katastrofalni napaki gostujočega kapetana Wisgerhofa, z glavo povišal na visokih 3-0. V drugem polčasu Villarreal ni popustil oz. se zadovoljil s komfortnim rezultatom, temveč je nadaljeval s svojo igro, ki je dejansko spominjala na mini-barcelono in v 55. minuti srečanja je italijanski napadalec Giuseppe Rossi, po podaji Bruna, obkrožen s tremi nasprotniki le prišel do strela in z veliko mero elegance povišal na visokih 4-0. V 88. minuti pa je Rossi podal na rob kazenskega prostora do brazilca Nilmara, ki je z izvrstnim gibanjem oz. finto s telesom prišel do čistega položaja za strel in povišal na neulovljivih 5-0, medtem ko je rezervist Cani, ob vstopu v igro in v svojem prvem stiku z žogo, želel zadeti podobno kot Stanković dva dni prej, vendar je ostalo pri 5-0. V sami končnici srečanja pa je nizozemski prvak Twente le prišel do tolažilnega zadetka, nesrečni Wisgerhof je na desni preigraval in ob neodločnih domačih igralcih poslal podajo pred gol, kjer je avstrijec Marc Janko z visokim skokom in strelom z glavo znižal na 5-1. Naj še omenim, da se je navedeni avstrijec izkazal tudi z grobim prekrškom nad Capdevilo v 70. minuti srečanja, ko bi moral prejeti rdeč karton iz zapustiti igro, vendar je brez igre ostal nesrečni španec, ki zaradi poškodbe ni mogel nadaljevati srečanja. Verjamem, da bo polfinalni obračun Porto – Villarreal, finale pred finalom, kot znamo reči in zmagovalec tega obračuna bo po mojem mnenju prvak Europa league.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.03.2011 - 16:05 - Kategorije: sezona 2010-11 -

V povezavi z objavo pred kratkim, je tu še napoved četrtfinalnih parov Europa league, kjer bi za kratko zavil s poti in predstavil svoj pogled na podcenjevanje tekmovanja.

Nikakor se ne morem strinjati z nekaterimi namišljenimi junaki oz. superzvezdniki Bayerna, kjer sta pred kratkim nizozemec Robben in še posebaj francoz Ribery skritizirala Europa league, če si smem privoščiti prevod, pa je Ribery to tekmovanje celo označil za Sranje. Za plačilo, ki ga dobiva francoz, bi marskikdo jedel travo vseh igrišč sveta, ne pa se zmrdoval nad kvalitetnim tekmovanjem in plačeval prostitutke za kavs, ter sramotil svojo reprezentanco, klub in družino. A ker objava ni mišljena kot kritika Riberya in podobnih, se bom ustavil na tej točki in se rajši posvetil temi, torej napovedi četrtfinalnih obračunov.

el

V petkovem žrebu so kroglice določile naslednje pare;

Porto – Spartak Moskva  Kot sem že zapisal v prejšni objavi, v tej rubriki, se mi zdi, da je Spartak precej slabša ekipa od CSKA iz Moskve, ki pa ga je Porto, precej komfortno izločil iz tekmovanja v prejšnem krogu. Porto ima tudi poimensko veliko kvalitetnejšo ekipo, kjer navdušuje predvsem njen ofenzivni del, sastavljeni iz južnoameriških virtuozov s katerimi se pri nasprotniku lahko kosa le brazilec Alex. Tudi izkušnje so na strani portugalske ekipe, ki je stalnica Lige prvakov in Europa league, ob vsem skupaj pa imajo tudi kvalitetnejšega strokovnjaka na trenerski klopi, saj  je Andre Villas-Boas naravni naslednik velikega mourinha,medtem ko je Valery Karpin po uspešni nogometni karieri še začetnik tega posla. Vse kaže torej na preboj Porta, za katerega bom tudi sam navijal v tem obračunu, predvsem zaradi njihove lucidnosti, ideje, pa tudi taktične zrelosti, lasnosti, ki naj bi jih nasprotniku še najbolj primanjkovalo.

Benfica – PSV Eindhoven  Dvoboj dveh slovitih imen evropskega nogometa, ki pa sta v sezoni ‘87-88 igrali celo finale European cupa, predhodnice Lige prvakov. Uspešnejši je bil nizozemski predstavnik in tako nekako, precej tesno, pričakujem, da bo tudi tokrat. Ekipi sta dokaj izenačeni, pri vsem skupaj pa bo šlo verjetno za nijanse in teh, se mi zdi je nekaj več na strani nizozemske ekipe, ki mi je po pravici povedano, tudi nekoliko bolj simpatična. Benfica je precej nekonstantna in niha med odličnimi in obupnimi partijami, kar je posledica nabasanosti z južnoameriškimi zvezdniki, ki v večini primerov delujejo na principu navdiha. Medtem ko je PSV kar konstantno dober, z občasnimi prebliski svojih mladih internacionalcev, nabranih z vseh strani sveta in takšen cocktail nogometnih veščin je všečen in dober, kar je idealna kombinacija. PSV, pravim jaz.

Dinamo Kijev – Braga  V tem obračunu bomo lahko spremljali še tretjega portugalskega predstavnika Brago, ki je podobno kot zgoraj navedana ekipa, nabasana z latinosi, le da gre v tem primeru za večinski delež brazilcev, ki jih je celo več kot portugalcev. Gre za simpatično skupinico, precej anonimnih nogometašev, ki že nekaj let zapored dosegajo precej dobre evrospke rezultate in menim, da so se tokrat približali samemu vrhu, ki ga sploh lahko dosežejo. A to še ne pomeni, da je Dinamo Kijev za portugalsko ekipo nepremagljiv, saj je ukrajinski predstavnik še kako ranljiv. Enostavno gre za tipičnega predstavnika z vzhoda, kjer se že nekaj let zelo veliko vlaga nogomet in Dinamo kot eden paradnih predstavnikov ni izjema. Moštvo Yuri Syomina, v večini sestavljeno iz ukrajinskih nogometšev, podprtih z brazilci in balkanci, beri jugovići, ima izjemno priložnost, leto pred domačim Evropskim prvenstvom še bolj popularizirati nogomet v državi, kjer so ekstremne razlike med veliko revščino in tajkuni, podobno pa je tudi v nogometu. Med tajkune bi uvrstil Šahtar in Dinamo iz Kijeva, ki sta za ukrajinske razmere nekaj klas pred ostalimi, kljub bogatstvu njunih lastnikov, pa še vedno ne moreta privabljati najvišje klase, predvsem zaradi predsodkov o lokaciji. A prav ti predsodki, da so na Vzhodu, točneje v Ukrajini ne more igrati kvaliteten nogomet, so mnoge že stali uvrstitve/uspeha. Menim, da je Dinamo blagi favorit.

Villarreal – Twente  Kot sem verjetno že nekajkrat omenil, špansko ekipo ljubkovalno kličejo mini-Barcelona, kar je samo po sebi ogromen kompliment in kot takšni, v obračunu z malim klubičem iz nizozemske veljajo za izrazitega favorita. Villarreal ima čvrsto in hitro ekipo, ki zna igrati nogomet, nasprotniku skriti žogo, nato pa s hitro akcijo in globinsko podajo pičiti, da zaboli za vedno, kar je v prejšnem kolu občutil tudi nemški predstavnik. Na drugi strani je nizozemski Twente, ki ga je lani presenetljivo do naslova državnega prvaka popeljal anglež Steve McClaren, po njegovem odhodu pa skozi novo sezono in prvo fazo Lige prvakov ter v nadaljevanju Europa league popeljal sloviti belgijski golman Michel Preud’homme, ki kar pridno nabira trenersko kilometrino. Precej nacionalno premešano ekipo vodi zelo dobro, ob vsem skupaj pa igrajo tudi gledljiv nogomet, za kar je zaslužnih kar nekaj izvrstnih posameznikov, ki bi znali še kako presenetiti samozavestno špansko ekipo, ki se je s podcenjevanjem že opekla v prvem kolu v Zagrebu. Menim, da se bo v naslednjo fazo tekmovanja, kljub vsemu, le  uvrstil Villarreal, čaprav bom sam na strani nizozemske ekipe.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.03.2011 - 14:52 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Ni bilo počitka v Europa league tekmovanju, kjer je najboljših šesnajst ekip, odigralo povratna srečanja osmine finala in poskrbelo za prijeten četrtkov večer, v katerem sem spotoma še nekoliko prenovil računalniško sobo oz. spremenil njeno namembnost. A za to objavo to niti ni tako pomembno, saj gre le za nekakšen moj opomnik, torej Europa league; osmina finala /2.

el

Manchester City – Dinamo Kijev 1-0  Za milijonarje iz Manchestra sem mislil, da bodo prilezli precej višje, a jih je na poti proti dejanskem zgornjem razredu evropskega nogometa, presenetljivo, zaustavil Dinamo iz Kijeva, ki je v povratno srečanje prinesel dva gola prednosti oz. kijevskih gladkih 2-0. Že v 3. minuti je prišlo do prvega razburjenja, saj je domači, 30 milijonov eurov plačani italijanski napadalec Mario Balotelli, s slabih petih metrov oddaljenosti od gola, udaril preko in napovedal slab večer, ki se je nadaljeval v 36. minuti ko je s Kung fu udarcem, svojo nogo zaril v prsni koš Popova in si prislužil rdeči karton oz. izključitev. Nekoliko upanja in veselja je v 39. minuti vnesel srb Aleksandar Kolarov, ki je po prostem strelu z desne, z roba kazenskega prostora z natančnim strelom, svojo ekipo povedel v vodstvo z 1-0. Ukrajinci so v nadaljevanju uspeli zadržati vse poskuse domačih, ki po pravici, niti niso imeli preveč zrelih priložnosti za povišanje vodstva oz. izenačenje skupnega rezultata in šele v finišu srečanja sta nekoliko nevarneje zapretila bosanski rezervist, dijamant Edin Džeko in pa preplačani Yaya Toure. Dinamo Kijev, je po letih zatišja in življenja v senci Šahtara, le našel svojo pot zadovoljstva oz. pot stare slave, bi lahko rekli, ter s pametno igro zadržal rezultat pri 1-0 in se uvrstil v četrtfinale, kjer se bo udaril s portugalskim predstavnikom, še enim prijetnim presenečenjem letošnjih evropskih tekmovanj, Brago. Na drugi strani je Manchester City svojo evropsko avanturo zaključil mnogo prej kot so vsi njegovi pričakovali in še enkrat več se je izkazalo, da uspeha ne moreš kupiti. Vsaj instant-uspeha ne in menim, da bo italijanski strateg Roberto Mancini zdržal na njihovi trenerski klopi najdalj do poletja, nato pa pričakujemo nove pregrešno drage nakupe, verjetno po željah novega trenerja.

Zenit – Twente 2-0  Ekipa Zenita je nastopila brez prvega golmana, Vyacheslava Malafeeva, kateremu se je žena Marina, večer prej smrtno ponesrečila v prometni nesreči in v takšnem žalostnem in turobnem ozračju, ni slutilo na dober rezultat oz. izničenje visokega zaostanka 0-3 iz Enschedeja. A uvodna faza je bila dobra in v 17. minuti je Roman Shirokov lepo sprejel podajo v prostor, pri prvem strelu zadel levo vratnico, v popravnem pa odbito žogo le poslal v gol. Dvajset minut kasneje oz. v 37. minuti srečanja je na stadionu Petrovsky završalo, saj je po dobri obrambi gostujočega golmana, ob statični gostujoči obrambni vrsti, odbito žogo v gol poslal Aleksandr Kerzhakov in na semaforju se je izpisalo 2-0 za domače. V drugem polčasu so nato Zenitovci pričakovali ta odrešilni, tretji zadetek, ki bi jim zagotovil vsaj podaljške, a do njega ni prišlo oz. ga domači nogometašem ni uspelo doseči in še drugi veliki favorit je tega večera končal svojo evropsko pot. Škoda, saj sem menil, da imajo celo največ možnosti za letošnjo Europa league, vendar pa se mi zdi, da je bolj kot visok poraz v prvem srečanju, usodo skrojila tista nesrečna smrt matere dveh otrok. Ob vsem skupaj ne smem pozabiti pohvaliti nizozemske ekipe, ki je po mojem mnenju, že zdavnaj presegla vsa možna pričakovanja in v četrtfinalu oz. v prihodnosti jim, od srca, želim obilico uspeha.

Spartak Moskva – Ajax 3-0  V drugem rusko-nizozemskem obračunu pa je bila domača/ruska ekipa veliko uspešnejša od nasprotnika in v 24. minuti srečanja je brazilec Alex z roba kazenskega prostora v ogenj porinil Dmitry Kombarova, ki je zadel za 1-0 in ubil vsa gostujoča upanja o napredovanju. To je pomenilo, da je od tistega trenutka na igrišču obstajala/igrala samo ena ekipa in ta je že v 29. minuti povedla z 2-0, potem ko je strelec prvega gola Kombarov podal do Wellitona, ta pa z natančnim strelom z roba kazenskega prostora povišal vodstvo na že omenjenih 2-0. V drugem polčasu, točneje v 54. minuti, je brazilec Alex z več kot 25-ih metrov, z udarcem iz prostega strela povišal na 3-0 in zatem sta obe ekipi samo še čakali na konec tekme, seveda vsaka z drugačnim razlogom. Spartak za slavje, Ajax pa za čimprejšno pozabo.

Paris Saint Germain – Benfica 1-1  V enem bolj zanimivih duelov oz. parov, ki so se udarili za četrtfinale je gostujoča ekipa povedla z golom Nicolasa Gaitana, ki je presenetil domačega golmana Edela, kateri je bil s precej nespretno reakcijo, eden glavnih krivcev za zaostanek, ki je bil po porazu z 2-1 v prvem srečanju, še večj oz. težje ulovljiv. Pariška ekipa je do izenačenja na 1-1 uspela priti v 35. minuti, ko je po  podaji Erdinca, z lepim volejem zadel Mathieu Bodmer, a več kot to jim ni uspelo doseči, pa čeprav so imeli nekaj izvrstnih priložnosti za 2-1 oz. vsaj podaljške. Erdinc je imel najlepšo, v sodnikovem podaljšku oz. v zadnjih sekundah tekme pa je rezervist Maurice, na spolzkem terenu izgubil ravnotežje in ena zadnjih priložnosti za kaj več kot časten poraz izpad, je splavala po vodi, beri vlažni travi. Benfica gre torej v četrtfinale, kjer se v dveh tekmah pomerili še z edinim preostalim nizozemskim predstavnikom, PSV iz Eindhovna.

Porto – CSKA Moskva 2-1  Portugalski predstavnik je po pomembni zmagi na gostovanju v Moskvi, že v 45. sekundi srečanja, ruski ekipi zabil nov gol, saj je neverjetni Hulk izvedel prosti strel s 46-ih metrov, z desne strani, pri katerem je žoga zletela mimo vseh v kazenskem prostoru, domači napadalec, kolumbijec Fredy Guarin pa je nekoliko zavedel nesrečnega gostujočega golmana Akinfeeva, kateri je ostal na napačni nogi, kot radi rečejo. V 24. minuti je sledila vnovična nesrečna/nespretna situacija, v kateri so domači povečali vodstvo, saj je Ignashevich precej mlako podal nazaj do golmana, ki je nato pri reševanju žoge to izgubil, po podaji Rodrigueza, pa je z močnim strelom za domače zaključil že omenjeni kolumbijec fredy Guarin in vrnitve za ruse ni bilo več, pa čeprav so v 29. minuti nato uspeli znižati na 2-1, ko je po lepi podaji Džagoeva v prostor, z desne zadel srbski reprezentant Zoran Tošić. Domača ekipa je v drugem polčasu uspela zadržati prednost, pri čemer pa jim je sodnik še razveljavil gol za 3-0, a počasni posnetek je razkril, da je strelec Rolando dejansko gol dosegel s pomočjo roke. Zaslužena zmaga in napredovanje portugalske ekipe, ki je imela v povratni tekmi rezultat ves čas pod kontrolo, kakor tudi dogajanje na igiršču oz. igro in CSKA je bil videti precej nebogljen, še posebaj v drugem polčasu, ki je bil obema ekipama, očitno odveč. Kot je kasnejši/petkov žreb določil pa bo moral Porto, po izločitvi CSKA iz Moskve, še nad Spartak iz Moskve, ki je po mojem mnenju slabši od ravnokar izločenega ruskega predstavnika, a pri nogometu je vse možno.

Liverpool – Braga 0-0  Sloviti angleški predstavnik je še enkrat več demonstriral vso svojo nemoč in znova dokazal, da gre za limitirano ekipo, kjer so redki posamezniki, ki lahko igrajo večji del sezone na vrhunskem nivoju in eden takšnih, tisti najpomembnejši, je tokrat na njihovo žalost manjkal. Steven Gerrard je bedo svojih soigralcev odgledal s tribune slovitega Anfield stadiona, kjer je portugalska Braga odigrala ravno prav hrabro in bila po mojem mnenju celo boljši nasprotnik. Njihovi latinski virtuozi so spretno skrivali žogo in domača ekipa je izgubila ogromno moči v tekanju in lovljenju te, gostujoči nogometaši pa so s pametno in kolektivno igro, odbijali tiste redke, konkretne napade domačih. Tudi domačinsko sojenje, kot pravimo nekoliko pristranskem sojenju ni pomagalo Liverpoolu do zmage in v 85. minuti je bilo že kar preočitno, kaj so spregledali sodniki, ko so bili kar štirje domači nogometaši v vsaj meterskem prepovedanem položaju. A tokrat je bila pravica na pravi strani in Braga se je s tem remijem brez doseženih golov, povsem zasluženo, uvrstila v četrfinale, kjer se bo lahko pomerila s še enim od presenečenj tega tekmovanja, ukrajinskim Dinamom iz Kijeva, ki je bil podobno kot Liverpool, še nekaj let nazaj vsaj za razred kvalitetnejša ekipa kot zdaj. Na žalost mnogih pristašev Liverpoola, je njihova ekipa skupek precej limitiranih igralcev, za katere predvidevam, da jih v naslednji sezoni ne bo več v klubu, ob tem pa se večina sprašuje kaj bo z njihovo živo legendo Gerarrdom, golmanom Reino in ostalimi redkimi, ki si ne zaslužijo tega trpljenja. 

Glasgow Rangers – PSV Eindhoven 0-1  Po prvem srečanju brez zadetkov je izgledalo kot da bi bil Glasgow Rangersi v prednosti, a PSV je takšna ekipa, da bolj poredko odigra brez doseženega zadetka, kar je odlika ofenzivnejše naravnnih ekip, kakršna tudi so nizozemci. Že v 14. minuti so se moje slutnje/napovedi uresničile, v zelo enostavni akciji je Pieters na levi podal v globino, kjer je bil Dzsudszak najspretneši in najhitrejši in po lepi podaji po tleh, pred domači gol, je s petih metrov zadel Jermain Lens ter svojemu moštvu zagotovil lepo prednost. Precej troma in neokretna domača ekipa je imela bore malo priložnosti za zadetke, še najlepšo je imel Edu v 59. minuti, ko je izvrstno reagiral domači golman, isti igralec pa je le dve minuti kasneje po zmedi v gostujočem kazenskem prostoru, po odboju od prečke, v roko nastreljal kanadčana Hutchinsona , vendar je piščalka sodnika ostala nema, če se smem tako komentatorsko izrazit. Gostje so bili večino tekme boljši nasprotnik, predvsem pa konkretnejši in domači so izgubili z minimalnim rezultatom samo zahvaljujoč dobrim reakcijam svojega golmana Alexandra, nespretnosti gostujočega šveda Berga in pa vratnici, ki jo je v 83. minuti stresel madžar Dzsudzsak. Čisto neprotrebno je bilo domače razburjanje v 89. minuti srečanja, ko je v gostujočem kazenskem prostoru prelakho padel alžirski branilec Bougherra, ako je hotel izsiliti penal, a očitno je del njihove folklore, saj se je nekaj dni predtem v škotskem FA pokalu precej agresivno končal tudi Old firm derby. Nizozemski predstavnik je bil enostavno v obeh srečanjih precej boljša ekipa in je zasluženo napredoval v četrt finale, medtem ko se je Glasgow Rangers po izpadu lahko delno zadovoljil z osvojitvijo ligaškega pokala, kjer se se revanširali prav velikem rivalu, Celticu.

Villarreal – Bayer Leverkusen 2-1  Španska ekipa si je lepo prednost priigrala že v prvem srečanju oz. z zmago v Leverkusnu, kjer pa so pred povratnim srečanjem še vedno upali na nakakšen čudež. A to je trajalo samo do 33. minute, ko je domači Santi Cazorla odigral lepo dvojno podajo z Gasparjem, nato pa rutinirano, z natančnim strelom, domače moštvo povedel v vodstvo z 1-0. V 61. minuti srečanja je gostujoči finski veteran Sami Hyppia podaril žogo Rossiju, ki je nato odigral kombinacijo s Cazorlo, v nadaljevanju akcije pa z diagonalnim strelom, z roba kazenskega prostora, zadel za 1-0. To je bil že osmi zadetek italijanskega napadalca Giuseppe Rossija, ki ga je tudi osamil na vrhu lestvice najboljših strelcev tega tekmovanja. Nemška ekipa je do konca srečanja uspela doseči le tolažilni gol, pa še ta gre na račun Gonzala Rodrigueza, ki je premagal lastnega golmana za 2-1 in menim, da je Villarreal zasluženo napredoval, čeprav sem pričakoval konkurenčnejši Bayer iz Leverkusena, kjer pa imajo baje spet kar nekaj notranjih težav, zaradi česar naj bi Ballack postal rezervist, v dnevih do te objave, pa so šepaetanja, da naj bi njihov trener Heynckes postal tretner Bayerna, vse glasnejša, kakor tudi, da bo že omenjeni Ballack na koncu sezone odšel v New York Red Bull. Kaos torej s trenerji v Nemčiji, kjer je Magath že presedlal iz Schalke 04 v Wolfsburg, Heynckes pa naj bi sledil vzorcu, iz Bayera v Bayern.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.03.2011 - 18:44 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi v Europa league so že prišli do prvih tekem osmine finala, ki sem ga nekako napovedal v zadnji objavi v tej rubriki in tu so razpleti prvih tekem.

europa

Bayer Leverkusen – Villarreal 2-3  Že v uvodnih minutah dvoboja je bil za domače, v 8. minuti srečanja, blizu zadetka brazilec Renato Augusto in ne Diego Augusto kot me je skozi celotno srečanje nerviral naš vrli komentator, v 18. minuti je sledil nevaren domači prosti strel, v 33. minuti pa je po levi strani ušel češki reprezentant Michale Kadlec, ki je z močnim in natančnim diagonalnim strelom, s slabih 20-ih metrov, Bayer povedel v vodstvo z 1-0. Sledilo je obdobje Villarreala, ki je že v 42. minuti poravnal na 1-1, potem ko je z lepo globinsko podajo skozi srce domače obrambe, izkušeni Marchena našel Giuseppe Rossija, ta pa rutinirano z 10-ih metrov zadel in kaznoval taktično napako nemške obrambe, za katro smo kasneje v analizi videli, da se je grupirala na eni stani, na drugi pa dovolila avtocesto oz. žogocesto proti lastnem golu. V drugem polčasu je Bayer zaigral precej ofanzivneje, a več kot gola iz prepovedanega položaja, jim ni uspelo doseči. Na drugi strani se je ključni dogodek zgodil v 69. minuti, ko je gostujoči strateg Juan Carlos Garrido namesto zelo dobrega Rossija v igro vpeljal brazilca Nilmara, ki je le minuto kasneje kaznoval še eno napako domače obrambne vrste, ko je na robu kazenskega prostora prejel žogo, se atraktivno obrnil, izigral nasprotna centalna branilca od katerih se je žoga, moramo povedati, nesrečno odbijala nazaj do Nilmara in preostalo mu je samo še premagati golmana in povesti špansko ekipo v vodstvo z 1-2. Razočaranje domače publike se še ni dobro stišalo, ko je na drugi strani stekla akcija po levi, nekoliko previsok predložek pa je Kiessling podaljšal do 23-letnika iz Wuppertala, Gonzala Castra, ki je preigral Gasparja in v 72. minuti izenačil na 2-2. Igra na vse ali nič, kot pravimo, se domačim na koncu le ni obrestovala, saj so pri lovljenju vnovičnega vodstva, spet nekoliko zanemarili defanzivni del ekipe in kazen za to je prišla v zadnjih trenutkih srečanja. Globoko v sodnikovem podaljšku oz. v 94. minuti je po branjenju remija stekel hiter gostujoči napad, v katerem je Gaspar z lepo podajo našel Nilmara, ta pa je pod pritiskom branilca, le nekako premagal domačega golmana Adlerja, kateremu je poslal žogo med nogama in zadel za izjemnih 2-3. V nasprotju z mojo napovedjo ima sedaj Villarreal veliko večje možnosti za napredovanje in presenečen bi bil, če bi Bayer uspel izničiti zaostanek in napredovati v četrtfinale.

Ajax – Spartak Moskva 0-1  Tudi pri tej napovedi sem kiksil, a v povratni tekmi so še objektivne možnosti za preobrat trenutnega stanja oz. za napredovanje nizozemske ekipe, ki je bila v tokratnem obračunu konkretnejša, z nekaj lepimi priložnostmi za zadetek, ki pa so ostale neizkoriščene. Srbski občasni reprezentant Miralem Sulejmani je v 37. minuti za malo zgrešil, eden redkih poskusov gostov pa je takoj končal v golu. V 57. minuti je namreč brazilec Alex lepo izigral dva nasprotna igralca na robu kazenskega prostora, po osloboditvi spremlejvalcev pa je s 16-ih metrov, z lepim in natančnim diagonalnim strelom, Spartak povedel v vodstvo z 0-1. Ajax je poskušal priti vsaj do izenačenja, a več kot izredno lepe neizkoriščene priložnosti, enega od junakov prejšne tekme v tem tekmovanju, Christiana Eriksena, jim ni uspelo priigrati, zaradi česar bo revanš v Moskvi še toliko težji. Zmaga je obveza, medtem ko ruski predstavnik lahko spet čaka na svojo priložnost in morebitni njihov zadetek bi verjetno že zapečatil usodo slovitega nizozemskega predstavnika. 

PSV Eindhoven – Glasgow Rangers 0-0  V enem izmed zanimivejših obračunov je ostalo pri ubogem in nepopularnem 0-0, čeprav je bilo kar nekaj lepih priložnosti za zadetke, predvsem na domači strani. Švedska naveza Toivonen – Berg je bila konstantna nevarnost za gol gostov in prav Berg je imel najlepše priložnosti za vodstvo, v 15. minuti je bil namreč nenatančen iz bližine, v 52. pa s približno 15-ih metrov, prav lahko pa bi ga poimenovali tragik, saj se znajo te neizkoriščene priložnosti domači ekipi še maščevati.  Tudi brazilski branilec Marcelo bi lahko dobil naziv tragika, saj je v 37. minuti srečanja, z udarcem z glavo, bil blizu zadetka, v 70. minuti pa prav tako po podobni akciji, ko je na drugi vratnici, z  udarcem z glavo streljal mimo. Kar se tiče gostov, je omembe vredna le akcija po podaji iz kota, ko je nevarno zapretil branilec Bartley, v povsem otoški maniri, s strelu z glavo, kjer pa ni bil dovolj natančen. Ob nenatančnosti domačih in spet predefanzivnem pristopu Glasgow Rangersow je ostal rezultat na nuli in pred povratno tekmo je še vse odprto, čeprav se sam še vedno nagibam na stran nizozemske ekipe, ki po mojem mnenju ne bo v še enem srečanju ostal brez zadetka, škotska ekipa pa mi na drugi strani ne deluje preveč potentno, kar pa je že njihov večletni problem. 

Twente – Zenit 3-0 Še tretji nizozemski preostali predstavnik v tem tekmovanju me je prav tako presenetil, vendar za razliko od prvih dveh, v pozitivnem smislu. Visoka zmaga nad enim od mojih favoritov tega tekmovanja jim daje ogromne možnosti za napredovanje, saj le vaške ekipe, lahko zapravijo tolikšno priložnost. Čeprav so bili gostje iz Sankt Petersburga v uvodu kar nevarnejši nasprotnik, pri čemer je bil v 5. minuti upravičeno razveljavljen zadetek portugalca Dannya, je Twente kmalu vzpostavil ravnotežje in uveljavil dominanco na domačem terenu, posledica tega pa je že prvi zadetek, ki ga je v 25. minuti srečanja, po akciji Chadlija z desne in podaji z visokim odbojem, zaključil Luuk De Jong, s strelom z glavo. V drugem polčasu je prišlo do povišanja rezultata, v 56. minuti je namreč izkušeni Denny Landzaat, po prostem strelu Janssena in slabem izbijanju domače obrambne vrste, z efektnim volejem s približno 18-ih metrov zadel za komfortnih 2-0. Zenit je bil šokiran in v iskanju tistega gola v gosteh, ki bi jim olajšal delo v povratnem srečanju, je Twente zadal, skorajda že smrtonosni udarec, saj je po seriji dobrih domačih obramb, na sceno spet stopil De Jong. V sodnikovem podaljšku se je še enkrat več izkazalo, da kdor ne da, dobi, Theo Janssen je z leve podal ostro in milimetersko podajo v gostujoči kazenski prostor, kjer je s 5-ih metrov, z vnovičnem strelom z glavo, na končnih 3-0, povišal že omenjeni Luuk De Jong. Ne glede na to koliko cenim ekipo Zenita, se mi dozdeva, da je pred Misijo nemogoče in zna se zgoditi, da bo nizozemski Twente presegel prav vsa možna pričakovanja in se uvrstil v četrtfinala.

CSKA Moskva – Porto 0-1  Tudi druga ruska ekipa je doživela poraz, na njihovem terenu Lužniki pa je bil usoden gost iz Porta. A za razliko od zgornjega obračuna je ta veljal za veliko bolj izenačenega in nepredvidljivega, kjer je bilo prav vse možno oz. tudi zmaga Porta v Moskvi, se ne more smatrati za presenečenje. Obe ofenzivno naravnani moštvi sta nanizali kar nekaj lepih priložnosti, domači napadalec Slonokoščene obale Seydou Doumbia pa bi lahko zadel že po 50. sekundah srečanja, a je gostujoči golman izvrstno reagiral. Pri domačih je bila najnevarnejša naveza Honda – Wagner Love, ki pa na žalost ruskih navijačev, ni izkoristila nobene od ponujenih priložnosti in CSKA je ostal na nuli. Na drugi strani je bila v 33. minuti dvomljiva situacijo, ko je v domačem kazenskem prostoru, domnevno zaradi prekška, padel kolumbijec Freddy Guarin, a sodnik Schorgenhofer ni dosodil ničesar. Svoje zadoščenje je Guarin dobil nato v 70. minuti, ko je po podaji Varele, z roba gostujočega kazenskega prostora z močnim in natančnim diagonalnim strelom Porto povedel v vodstvo z 0-1, kar se je na koncu izkazalo za končni rezultat. Porto torej nadaljuje z uspehi na gostovanjih, saj je v letošnji Europa league zabeležil še četrto gostujočo zmago oz. z upoštevanjem predkola kar peto zmago in ostaja na 100% učinku z gostovanj, medtem ko ima na domačem stadionu nekoliko slabšo statistiko, vendar pa je to posledica taktiziranja in ruski predstavnik je pred težko, a ne nemogočo nalogo.

Braga – Liverpool 1-0  Vsaj tukaj se je zaenkrat izšlo z napovedjo, saj je portugalska Braga premagala veliko slovitejšo ekipo Liverpoola, ki pa je daleč od sijaja preteklosti, ko so harali na domači in evropski sceni. Že v 17. minuti srečanja se je po lepi globinski podaji brazilca Alana, njegov rojak z nogometnim imenom, Mossoro, lepo prebil v gostujoči kazenski prostor, kjer ga je s prekrškom zaustavil grški branilec Kyrgiakos. Zanesljiv realizator strela z 11-ih metrov oz. penala je bil prav že omenjeni Alan in skalovje Stadiona Municipal de Braga se je zatreslo od  domačega navdušenja ob jubilejnem, 100. golu, Brage v evropskih tekmovanjih. Tdi v nadaljevanju je bila domača ekipa veliko boljši nasprotnik, ki je nizal akcije in priložnosti, še najbližje zadetku pa je bil Silvio, ki pa je na žalost zadel le prečko in Liverpool je lahko srečen, da ni do kaonca polčasa prejel še kakega zadetka. V drugem polčasu je tempo nekoliko popustil, domači so se verjetno kar nekako zadovoljili z minimalnim vodstvom nad slovitim nasprotnikom in Liverpool je lahko nekoliko svobodneje zadihal. Edini nevarni gostujoči igralec je bil Dirk Kuyt, ki je dvakrat sprobal svoj strel, a je bil obakrat premalo natančen, za razliko od vikend-derbija v angleškem prvenstvu, ko je s tremi goli potopil Manchester United, ki naj bi v svoje vrste vabil liverpoolovo enko oz. golmana Reino. Ta je verjetno najzaslužnejši za minimalni poraz in realne možnosti za napredovanje, a sprašujem se do kdaj bo vztrajal pri povprečni ekipi redsov oz. ali bo že poleti naš.

Benfica – Paris Saint Germain 2-1  Tudi tretja portugalska ekipa, ki se je prebila v osmine finala, je v prvem srečanju zmagala, pa čeprav se je že v 14. minuti srečanja znašla v zaostanku. Brazilec Nene je nanizal kar nekaj domačih igralcev vzdolž kazenskega prostora in lepo potisnil žogo v kazenski prostor, kjer je Peguy Luyindula z 10-ih metrov, rutinirano premagal domačega golmana in Estadio da Luz je kar malo zanemel. Benfica je nato krenila odločneje naprej, kar je puščalo gostom precej prostora za hitre nasprotne napade in samo sreča in nespretnost gostujočih nogometašev sta ohranila domačo ekipo še pri življenju. Pa spet pridemo do tiste, kdor ne da, dobi, v 42. minuti srečanja je namreč Maxi Pereira v kazenskem prostoru gostov spretno prejel visoko podajo v prostor in v padu, z 10-ih metrov zabil za izenačenje na 1-1 kar je sprožilo val domačega navdušenja, nekoliko manj oz. prav toliko negodovanja pa še očitni prekršek Makonde za penal, ki ga je storil nad domačim argentincem Saviolo. Benfica je nadaljevala z ofenzivo in pravici je bilo zadoščeno v 81. minuti srečanja, ko je Aimarjevo podajo nekje na robu kazenskega prostora prejel argentinec Franco Jara in z natančnim diagonalnim strelom po tleh, svoji ekipi zagotovil vodstvo z 2-1, na koncu pa se je izkazalo tudi zmago. A ta zna biti zelo varljiva predvsem zaradi francoskega gola v gosteh in menim, da je pred povratnim obračunom tu še vse odprto.

Dinamo Kijev – Manchester City 2-0  Še en razultat, ki bi ga lahko uvrstil v kategorijo presenečenj, pa čeprav je kijevski Dinamo veliko slovitejše nogometno ime kot Manchester City, ki šele s finančnim pumpanjem zadnjih let, s strani njegovih bogatih arabskih lastnikov, pridobiva na slovesu in predvsem moči. A v mrzlem Kijevu se jim ni izšlo po načrtih, saj je za domačo ekipo, v 25. minuti srečanja, po podaji Yarmolenka z leve in neodločnosti gostujoče obrambe, spretni veteran Andriy Shevchenko, iz neposredne bližine zadel za 1-0. Bolj ali ne nezanimiva tekma se šla počasi k koncu in v 58. minuti je za goste zapretil Yaya Toure, vendar brez pravega učinka, za razliko od 77. minute ko je Shevchenko podal v sredino, kjer je gostujoča obrambna vrsta slabo izbila žogo, pri čemer jih je oviral tudi Milevskiy in žoga je prišla do Olega Guseva, ki mu z 10-ih metrov ni bilo preveč težko premagati Harta, za boljši vtis pa jo je zabil pod prečko in verjetno dokončno strl nasprotnika. Ta je v velikih težavah, saj je vodstvo z 2-0 kar lepa prednost pred povratnim srečanjem in kaže, da je prebogati Manchester City pred izpadom iz tekmovanja, tako kot še nekateri od favoritov.

  • Share/Bookmark