Zapisal izmisljeni | 15.02.2012 - 01:05 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

V nedeljo zvečer se je s finalno tekmo zaključilo Afriško prvenstvo oz. African cup of nations, ki je dobil še 14. reprezentanco, ki ji je uspelo osvojiti naslov najboljše afriške reprezentance.

logo

Še pred nekaj dnevi, se je prav neverjetno zdelo, da bi nogometna reprezentanca Zambije lahko postala afriški prvak in ko sem šel po zaključku srečanja preveriti sem svoje občutke pred pričetkom prvenstva, zapisane v objavi z naslovom Udeleženci, sem ugotovil, da pa sem jim le dajal nekaj mikro-možnosti.

Zambija je torej nasledila Egipt iz 2010 ter postala vladar Afrike, v kateri pravladujejo reprezentance z zahodnega dela, kot sem že zapisal v prejšni objavi, so edini južnaki, ki so šli tokrat med najboljše, saj so Slonokoščena Obala, Mali in Gana zahodnjaše države.

Prvi naslov za  reprezentanco oz. narod, ki bi si, če citiram Eurosportovega komentatorja, svoj edini naslov v vsej svoji nogometni zgodovini izbrala prav tu, v Gabonu, v Libervillu. Če bi jim rekli, da lahko osvojijo samo en naslov, bi zagotovo za mesto triumfa izbrali gabonski Liberville, o čemer bom nekoliko več napisal spodaj.

Najprej postavi, ki sta se spopadli v velikem finalu:

Zambija v postavitvi 4-4-2; Mweene – Musonda (od 12. minute Mulenga, od  74.minute F. Katongo) , Himonde, Sunzu, Nkausu – Kalaba, Chansa, Sinkala, Lungu – Mayuka, C. Katongo

Slonokoščena Obala v postavitvi 4-3-2-1; Copa – Tiene, Bamba, K.Toure, Gosso – Tote, Y.Toure (od 86. minute Bony), Zokora (od 75. minute Ya Konan),  – GervinhoKalou (od 63. minute Gradel)- Drogba

list

Čeprav se je finale najavljalo kot dvoboj Davida in Golijata, kot pravijo, saj je Slonokoščena Obala natrpana z mednarodno priznanimi nogometaši in zvezdniki najvišjega kova kot so Drogba, Kalou, brata Kolo in Yaya Toure, so žilavi zambijci uspeli zadržati popularne “slone” kot imenujejo slonokoščene nogometne reprezentante, na nepopularni nuli. Favoriti so bili v velikem jurišu od samega začetka in mnogi so mislili, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo zadeli oz. povedli in zapečatili usodo nasprotnika. Po dolgih, sušnih 20. letih brez lovorike so bili Drogba in kompanija, spet zelo blizu, kot leta 2006, ko so klonili proti Egiptu šele v velikem finalu. Takrat je bil eden od tragikov Dider Drogba, ki je pri izvajanju penalov zgrešil, tokrat pa se mu je to pripetilo že v rednem delu, točneje v 70. minuti srečanja. Po velikih priložnostih je po 120. minutah igralnega dela ostalo pri 0-0 in srčni zambijci so prvi del naloge opravili z odliko. Niso bili tako slabi, da bi se samo branili, v skladu s svojimi zmožnostmi so poskušali tudi igrati, napadati in nekajkrat so zelo nevarno zapretili, a rezultat je ostal nespremenjen.

V Libervillu je po rednem igralnem času in podaljških nastopil čas loterije, penalov, ki so odločali o tem ali bo Slonokoščena Obala v svojem tretjem finalu osvojila drugi naslov afriškega prvaka, ali pa bo Zambiji, v prav tako tretjem poskusu uspelo prvič stopiti na afriški, nogometni tron.

Zgodilo pa se je takole, prvih 14, po sedem na vsaki strani, jih je bilo uspešno izvedenih; C.Katongo, Mayuka, Chansa, F.Katongo, golman Mweene, pa dodatno še Sinkala in Chisamba je zadelo za Zambijo, medtem ko so Tiote, Bony, Bamba, Gradel, tudi Drogba in pa dodatno še Tiene ter Ya Konan zadeli za Slonokoščeno Obalo, s tem da je v tretji seriji Bamba zgrešil, a dobil sodniško pomoč oz. ponovitev zaradi domnevno prehitrega štarta zambijskega golmana z golove črtne, čeprav sta to počela oba golmana pri vseh strelih. 14 uspešnih udarcev se je nadaljevalo s tremi neuspešnimi, afriški igralec leta Yaya Toure, pa zambijec Kalaba in še Gervinho so zgrešili, mož odločitve pa je postal 22-letni Sophira Sunzu, ki je zadel in zambijcem prinesel zmago z 8-7.

Slavje se je lahko pričelo, nepozabna pa je scena, ko zambijski selektor Herve Renard, na rokah nosi poškodovanega Musonda, ki je z žarom v očeh, polnih solza od razočaranja in bolečine, zaradi poškodbe moral iz igre že v 12. minuti srečanja, kar je lep pokazatelj koliko močno so si zambijci želeli zmagati. Nesrečnež je hotel pomagati svoji ekipi, igrati poškodovan, čeprav je bil očitno da komaj tudi hodi. Na drugi strani pa se je seveda pričelo tudi žalovanje reprezentance, ki na celem turnirju ni prejela niti enega gola, če odštejemo te penale, pa vseeno spet ni postala prvak. Pet gladkih zmag in poraz po penalih v finalu je seveda boleč način izgube trofeje, vendar je dovolj še enkrat pogledati nogometaše Slonokoščene Obale med velikim finalom, ko so klonili pod velikim pritiskom. Večji ko si zvezdnik in favorit, večji je pritisk v glavi nogometaša, ki lahko zaradi tega razpade, kot pravimo in odigra daleč pod svojimi sposobnostmi, pa čeprav njegova kakovost ni vprašljiva. Drogba je v 70. minuti zgrešil penal, po podaljških pa se je v dodatnih serijah to pripetilo še Kolo Toureju in Gervinhu, torej enim najpomembnejših igralcev te reprezentance. Drogba se je le kislo nasmehnil ko je zgrešil cel gol in tekmo spodil v podaljške in penale, ob vsaki zgrešeni priložnosti so se favoriti prejemali za glavo in zmajevali, nekateri niso upali niti gledati penalov, skratka pritisk na njih je bil enormen. Na drugi strani so bili zambijci, spet osvežitev turnirja, tako kot 2010, ko sem jih nekoliko podrobneje spoznal in se navduševal nad njihovo igro ter napovedal nekaj njihovih zvezd prihodnosti, ki so to vero upravičile na tem turnirju. Nasmejani nogometaši, še pred kratkim za mnoge nogometni anonimusi, kjer je samo eden v evropskem klubskem nogometu, medtem ko se ostali preživljajo z igranjem nogometa v bolj-ali-manj eksotičnih afriških klubih. Bakreni metki, kot jim pravijo imajo svojega predstavnika, Emmanuela Mayuko, v švicarskem Young boysu, medtem ko so ostali novost za večino slovencev in prav zaradi tega oz. te anonimnosti in podcenjenosti, je njihov uspeh še toliko večji. Kdor je gledal njihove tekme je lahko razločno videl strast, željo po uspehu, kar pa je najpomembnejše tudi užitek. Kljub vsemu so bili vsi z nasmeški, ob izvajanju penalov, recimo sproščeni, na prestrašeni kot favorizirani nasprotnik, temveč vsi skupaj objeti, z nekakšnimi molitvami in pesmicami na ustih.

Tudi publika v gabonskem glavnem mestu Libervillu je bila na strani zambijcev, saj stoji za njimi posebna zgodba, ki jih celo povezuje. Pred 19. leti, torej 1993  je v avionski nesreči, nedaleč od Libervilla, življenje izgubila takratna, celotna, nogometna reprezentanca Zambije in zaradi tega tisti citat komentatorja iz uvodnega dela teksta, da bi si zambijci za mesto triumfa, zagotovo želeli Libervilla. Kljub 18. mrtvim nogometašem, so zambijci že naslednje leto, torej ‘94, igrali veliko finale Afriškega pokala, kjer so izgubili z nigerijci in njihov takrat najboljši nogometaš Kalusha Bwalya, ki po sili razmer ni bil na tistem nesrečnem letu oz. avionu, je bil tokrat na mestu nesreče v vlogi predsednika Nogometne zveze Zambije, njemu in vsem žrtvam pa je selektor Renard tudi posvetil ta naslov.

Po izgubljenih finalih v letu 1974 in že omenjenem 1994, so zambijci dosegli senzacionalen uspeh in končno tudi postali afriški prvaki, s čemer so še enkrat več dokazali, da je v nogometu možno prav vse. Tu ne pomagajo preveč statistike kot pri npr. NBA košarki, pa baseballu, ni papirnatih favoritov kot pravimo, še manj pa prednosti slovitih nogometnih imen.

Je samo igra.

Zambija, afriški nogometni prvak, ki nima preveč časa za veselje,saj bo novo afriško prvenstvo že naslednje leto, v izogib prekrivanju s svetovnimi prvenstvi bo odslej v neparnih letih.

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.02.2012 - 00:10 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

V trenutkih, ko na TV spremljam proslavo ob koncu Afriškega prvenstva oz. podelitev priznanj in veselje novih prvakov, ki so nasledili Egipt iz 2010, se bom pred zadnjo objavo te rubrike, ustavil pri obračunu za 3. mesto.

Kot sem že v prejšnih objavah navedel, sem Gano pričakoval v finalu, vendar je naneslo, da so v obračunu za finale izgubili z zambijci, zaradi česar jim je preostala le še tekma za tretje mesto, bronasto medaljo, kjer jih je čakal vedno neugodni Mali.

logo

Ena najtrofejnejših afriških ekip, beri reprezentanca Gane, proti reprezentanci Malija, ki je v svojem četrtem poskusu le uspela do željenega brona. Zahodna Afrika je očitno dominantna afriška regija, saj od tam prihajajo najboljše reprezentance, Slonokoščena Obala, polfinalista Mali in Gana, medtem ko je Zambija, edina z južnega dela celine in tisti, ki ste spremljali ta turnir, veste, da sta se polfinalistki, pred dnevi, že srečali v skupinskem delu, v skupini D namreč, ko je Gana, relativno lahko premagala Mali, z goloma Gyana in Ayewa.

Srbski strateg Goran Stevanović je zelo dobro sestavil moštvo črnih zvezd, kot pravijo ganski nogometni reprezentanci, a zambijec Mayuka jih je pokopal z zadetkom v polfinalu in preusmeril na stranski tir, če smem, v obračun za tretje mesto, kar je vsekakor manj kot so pričakovali. Večina ganskih reprezentantov igra v bolj-ali-manj priznanih evropskih ekipah, v odsotnosti Essiena, pa so nekoliko bolj v ospredju kapetan John Mensah, mladi Andre Ayew, tragik zadnjega svetovnega prvenstva Asamoaha Gyana in ostali.

Na drugi strani je v reprezentanci Malija, njihov prvi zvezdnik, nogometaš slovite Barcelone Seydou Keita, ki je še enkrat več potrdil visoko klaso ter svoje soigralce popeljal do tega srečanja za tretje mesto, v katerih ponavadi ni najpomembnejša kvaliteta oz. kakovost posameznikov in ekipe, temveč želja, motivacia, manjše razočaranje ob izpadu iz boja za prvaka. Mali, ki je doslej kar trikrat izgubil takšna srečanja za tretje mesto, je bil tokrat zagotovo manj zaročaran z izpadom kot zvezdniki Gane in po dolgih 40. letih oz.. prvič po letu 1972. so malijci osvojili željeno tretje mesto.

Gana v postavitvi 4-2-3-1: Kwarasey – Addy, Vorsah, Mensah, Pantsil – Annan, Abu (od 46. minute Muntari)- D. Ayew, Asamoah (od 68. minute Alhassan), Inkoom (od 35. minute Tagoe)- J.J Ayew

Mali v postavitvi 4-3-1-2: Sissoko – Tamboura, Kante, Maiga, Coulibaly – Sow (od 85. minute Keita), Traore, Diakite – Keita – Dembele (od 86. mnute Yatabare), Diabate

Končno so malijci, po osvajanju drvenih medalj, kot pravijo južni bratje, osvojili žlahtno, bronasto, za kar pa je najzaslužnejši nogometaš francoskega Bordeauxa, Cheick Diabete, ki je dosegel oba zadetka na srečanju. V 23. minuti je po kombinaciji iz kota, kateri je sledil strel z oddaljenosti, ganski golman odbil samo do njega in s petih metrov mu ni bilo težko zadeti za vodstvo z 0-1, v 80. minuti pa je, po dobro speljanem, hitrem, nasprotnem napadu zadel še za končnih 0-2, in malijci so lahko pričeli slaviti.

Torej, Gana – Mali 0-2 (Cheick Diabate 23. in 80. minuta)

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.02.2012 - 01:29 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

V prvem polfinalnem obračunu sta se najprej pomerili reprezentanci Zambije in Gane, v večernem pa še reprezentanci Slonokoščene Obale in Malija.

logo

Zambija – Gana 1-0

V prvem polufinalnem dvoboju je bil stadion s kapaciteto 37.500 mest, neposredno pred srečanjem še vedno pol-prazen, navkljub temu da je bilo kar precejšno število kart tudi brezplačno razdeljeno, predvsem šolarjem in lokalnim biznismenom. A očitno tudi to ni pritegnilo večje pozornosti, saj je bilo vzušje precej turobno  in kot sem že v predhodnih obračunih tega prvenstva, opazil, obisk gledalcev/navijačev ni na pričakovanem nivoju. A tudi to je razumljivo, saj poleg velike revščine na širšem območju, afričanom težave predstavlja tudi transport. Prvi dvoboj za veliki finale 28. afriškega prvenstva je torej pretekel v znamenju slabega obiska gledalcev in nepreciznosti, predvsem gancev, ki so pred zambijskim golmanom Kennedy Mweenejem zgrešili vse kar se je dalo. A nekaj je bilo sreče, nekaj pa tudi kvalitetnih intervencij in zambijski golman je uspeval v ključnih trenutkih tekme, izid zadržati na nuli, kot pravimo. Že v uvodu je v 7. minuti srečanja odbranil Asamoah Gyanu penal, a ganci niso obupali in njihovi napadi so se nizali, pri tem pa so se nizale tudi nekatere izjemne zgrešene priložnosti, kot tista Jordana Ayewa iz 32. minute. Tudi drugi polčas je minil v podobnem znamenju, kot pravimo, Gana, ki je bila na prejšnem prvenstvu finalist,  je imela priložnosti, a kot je to pri nogometu v navadi,  je Zambija v enem svojih redkih napadov uspela zadeti. V 78. minuti je namreč, rezervist, igralec švicarskega Young boysa, 21-letni Emmanuel Mayuka, na vrhu kazenskega prostora prejel žogo in nato iz obrata, zadel za presenetljivo vodstvo outsiderjev. Črnim zvezdam, kot pravijo nogometašem Gane, ni v končnici uspelo zadeti oz. vsaj izenačiti na 1-1, pri čemer pa so zadnjih šest minuti, morali odigrati brez izključenega Dereka Boatenga, ki pa kljub temu ni bil tragik srečanja, temveč je ta vloga pripadla nesrečnemu Gyanu, ki je po svetovnem prvenstvu in zgrešenem penalu proti urugvajcem, spet zgrešil v odločilni tekmi, zaradi česar je, s štirimi naslovi prvaka, drugo najtrofejnejše moštvo Afriškega pokala izpadlo. Na drugi strani si je presenetljivi, prvi letošnji finalist, reprezentanca Zambije, s to zmago zagotovila svoje tretje finale. Predhodna dva, 1974 in 1994 so izgubili, vendar kot vemo, v tretje gre rado.

Slonokoščena Obala – Mali 1-0

Podobnega spodrsljaja kot ganci, pa si niso dovolili nogometaši Slonokoščene obale oz. sloni kot jim pravijo, ki so pošteno  nadigrali malijce in se povsem zasluženo uvrstili v finale, svoj prvi po tistem 2006, ko jih je po penalih premagal, zaenkrat še aktualni prvak, Egipt. Dominanca je beseda s katero bi opisali njihovo predstavo, v kateri so si ustvarili kar nekaj lepih priložnosti za vodilni zadetek, ki je prišel na vrsto šele v zadnjih trenutkih prvega polčasa. Malijec Berthe je nekje na sredini kiksnil, Gervinho mu je ušel po levi, prešprintal še celotno nasprotnkovo polovico in zadel za vodstvo Slonokoščene Obale z 1-0. V drugem polčasu je bilo podobno stanje na igrišču kot v prvem, favoriti prvenstva so bili bližje povečanju vodstva kot malijci izenačenju, a ker je ostalo brez novih zadetkov, so se sloni uvrstili v veliki finale, kjer lahko osvojijo svoj drugi naslov, saj so edinega do sedaj uspeli osvojiti, zdaj že daljnega leta 1992, se pravi pred okroglimi dvajsetimi leti.

Zambija in Slonokoščena Obala bosta torej nasledili zadnja finalista iz 2010, reprezentanci Egipta in Gane, veliki finale pa bo na sporedu, v nedeljo 12.2.2012 ob 20.00 uri, na stadionu d’Angondje v Libervillu, v Gabonu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 7.02.2012 - 23:24 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

Moje napovedi pred četrtfinalnimi obračuni so se izpolnile in v polfinalu Afriškega pokala 2012, bomo lahko spremljali reprezentance Zambije, Slonokoščene Obale, Gane in Malija

logo

Zambija – Sudan 3-0

V prvem četrtfinalnem obračunu, so zambijci, v skladu z mojo stavo in pričakovanji, suvereno odpravili nogometno nedorasle sudance. Že v 15. minuti je za vodstvo z 1-0 zadel zambijski branilec Stophira Sunzu, po izključitvi sudanca Masawija v 65. minuti, pa je prišlo do povišanja na 2-0. Christoper Katongo je zastreljal penal, a nato odbitek le pospremil v gol in srečanje je bilo praktično odločeno, James Chamanga pa je v 86. minuti samo še potrdil uvrstitev v polfinale.

Slonokoščena Obala – Ekvatorijalna Gvineja 3-0

Eden od favoritov za naslov afriškega prvaka je proti debitantu, če sem prav razumel, krenil odločno in v 29. minuti bi lahko že vodil, vendar je razvpiti Didier Drogba zgrešil penal. Za navedeno se je odkupil že v 36. minuti, ko je po začetniški napaki nasprotnikove obrambne vrste prišel do priložnosti in uspešno poentiral. S tem se je njegova reprezentanca osvobodila pritiska, zaigrala bolj sproščeno in priložnosti so se pričele nizati. A do 69. minute je ostalo pri minimalnem vodstvu, takrat pa je za 2-0 spet zadel Drogba, medtem ko je afriški igralec leta, Yaya Toure v 81. minuti zadel iz prostega strela in Slonokoščena Obala je bila nekaj minut kasneje, tudi uradno v polfinalu.

Mali – Gabon 1-1 (5-4 po penalih)

Čisto po pravici, pričakoval sem nekoliko lažje delo za Mali, vendar je po gladkem izpadu prve domače reprezentance, beri Ekvatorijalne Gvineje, druga domača ekipa presenetila z močnim upiranjem. Gabon je, namreč, povedel v 55. minuti srečanja, potem ko je Mouloungui z levico, z desetih metrov zadel in razvnel domače navijače. A favorit obračuna se ni dal in v 84. minuti je Diabate iz obrata, s kančkom sreče poentiral za 1-1 in podaljške, kjer pa ni bilo novih zadetkov. Prvi izvajalci so bili zanesljivi, v četrti seriji pa je gabonec Aubameyang zgrešil in v peti/zadnji seriji je Seydou Keita, 31-letni nogometaš Barcelone, ki je bil lani tudi razglašen za najboljšega športnika Malija, zabil zadnji penal in Mali popeljal v polufinale, kjer jih je že čakala Slonokoščena Obala.

Gana – Tunizija 1-1 (2-1 po podaljških)

Tudi Gana se je s svojim nasprotnikom namučila, bolj kot smo pričakovali, saj si je polfinale zagotovila šele po podaljških. Začelo se je zelo obetavno, saj so ganci povedli že v 10. minuti, ko je z glavo poentiral prekaljeni John Mensah, za katerega je bil to, po uvodnem srečanju/zadetku, drugi na turnirju. Tunizijci, ki so zelo kvalitetno moštvo, so izenačili v 42. minuti, ko je Khelifa, po predložku Dhaouadija, zadel s strelom z glavo in spet je bilo vse na začetku, kot pravijo. Odločitev o zmagovalcu, beri polfinalistu, ki se bo pomeril z zambijci, je padla v 101. minuti oz. v podaljških, ko je kiksal tunizijski vratar Mathlouthi, kateri je izpustil že ulovljeno žogo, v pripravljenosti pa je bil 22-letni napadec Andre Ayew, ki ni imel pretežkega dela in ganci, so dokaj srečno, vendar zasluženo odšli v polfinale.

V polfinalih se bodo torej pomerili Zambija proti Gani in pa Slonokoščena Obala proti Maliju, po pričakovanjih večine pa naj bi v veliko finale napredovali reprezentanci Gane in Slonokoščene Obale, realno dve najmočnejši ekipi turnirja.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.02.2012 - 00:57 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

Nadaljujem z afriškim prvenstvom oz. African cup of nations, kjer se je končala prva faza tekmovanja, ki ga je nekoliko v ozadje potisnila tragedija iz Egipta, kjer je v derbiju egipovskega prvenstva zaradi huliganskega izbruha nasilja izgubilo življenje kar 73 ljudi.

acn

Skupina A

Zambija se je pričakovano in zasluženo uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja, vendar sem jih nekako pričakoval šele na drugem mestu, saj so se mi senegalci zdeli favoriti skupine. A ti so razočarali in zambijci so jih dobili v prvem kolu z 2-1, v drugem je Zambija z 2-2 remizirala s precej neugledno Libijo, na koncu, v tretjem kolu, pa z golom Katonga premagala še reprezentanco/prirediteljico oz. Ekvatorijalno Gvinejo in slavje s plesom se je lahko pričelo. Da pa stanje v moštvu ne bi bilo idilično je poskrbel eden od zvezdnikov moštva, Clifford Mulenga, ki je zaradi kršenja pravilnika reprezentance, baje že izključen in poslan domov. Ena od dveh prirediteljic tega turnirja, Ekvatorijalna Gvineja oz. njeni nogometaši, se verjetno niso sekirali preveč za že omenjeni poraz v zadnjem kolu z zambijci, saj so si z zmagama v prvih dveh že zagotovili napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja. Nekoliko je zasmrdela druga tekma oz. zmaga nad neprepoznavnimi senegalci, ko sem dobil občutek, da bo tekma trajala dokler domači ne zadanejo in zmagajo, a tudi to očitno še vedno sodi k afriškemu nogometu, saj kot je v nadaljevanju objave, to ni bil osamljeni primer. Junak nacije je postal David Alvarez, bolj znan kot Kily, ki igra za španskega četrtoligaša Langreo, kateri je po senegalskem izenačenju v 89. minuti, v že omenjeni 94. zadel za končnih 2-1 in po minimalni zmagi nad libijci, naciji prinesel napredovanje v naslednjo fazo turnirja. Tretjeuvrščena Libija pa torej, po porazu z domačini in remiju z Zambijo, z zmago v zadnjem kolu nad favoritom skupine, senegalci, ni pridobila ničesar, razen prestiža, medtem ko je ćetri/zadni  Senegal, z vsemi svojimi zvezdniki, največje razočaranje turnirja, ki se poslavlja celo brez osvojene točke.

Skupina B

Slonokoščna Obala je za razliko od favoritov skupine A, opravičila svoj status/sloves in s tremi čistimi zmagami napovedala najresnejšo kandidaturo za osvojitev naslova afriškega prvaka. Drogba iz Chelsea je bil edini strelec v zmagi proti Sudanu, njegov klubski soigralec Kalou in pa Bakary Kone, ki je premagal lastnega golmana, sta bila strelca za 2-0 proti Burkini Faso, medtem ko sta se med strelce, proti Angoli, vpisala še Eboue iz Bony iz Vitesseja. Sudan, ki je zasedel v tej skupini željeno drugo mesto, bi označil kot eno od pozitivnih presenečenj turnirja, saj so z širši javnosti neznanimi nogometaši, ki prav vsi nastopajo v sudanskih klubih, najprej minimalno izgubili proti favoritom skupine/in turnirja, nato v drugem kolu remizirali, s prav tako favoriziranim nasprotnikom, reprezentanco Angole, medtem ko so v zadnjem in odločilnem kolu, z dvema goloma Mudatherja iz Al-Hilala, z 2-1 premagali Burkino Faso. Vse skupaj je zadostovalo za že omenjeno drugo mesto, saj je glavni konkurent za to mesto, Angola, po zmagi nad Burkino Faso, prav tako z 2-1 in tistem remiju s sudanci v drugem kolu, v zadnjem kolu izgubila s favoriti skupine, z 2-0. Manucho, nekoč celo nogometaš Manchester Uniteda, ki je dosegel tri od štirih zadetkov reprezentance na tem turnirju in njegova kompanija oz. soigralci so torej nesrečno izpadli, njihovi novinarji niso od igralcev oz. reprezentance dobili nikakršnih intervjujev in komentarjev, celo zagroženo jim je bilo, da se ne razpišejo preveč o tej sramotiBurkina Faso s tremi čistimi porazi, ni bila niti blizu ravni nasprotnikov in je zasluženo obtičala na zadnjem/četrtem mestu.

Skupina C

Tudi druga reprezentanca-domačinka, beri Gabon, se je uvrstila v nadaljni del turnirja in tudi tukaj je smrdelo, a če je bila zmaga v prvem kolu proti outsiderju skupine, Nigerju, povsem čista, kot pravimo, kaj potem reči/zapisati za tekmo v drugem kolu proti Maroku, ki je imel povsem realne apetite po napredovanju. Gol za zmago s 3-2 je bil dosežen kar v 97. minuti in paralele s tisto tekmo drugega kola skupine A so očitne, kraja, kot pravijo maročani, pa je prav tako očitna vsem, ki spremljamo prvenstvo. V tretjem kolu, ko so že imeli zagotovljen nastop v nadaljevanju, so v obračunu za prvo mesto z golom nekoč Milanovega, zdaj pa Saint Etienovega Aubameyanga, premagali tunizijce, ki so tako osvojili drugo mesto. A Tunizija se je kar precej namučila za to, že v prvem kolu so v derbiju severnega dela Afrike, s težkih 2-1 premagali nesrečne maročane, v drugem kolu so z Nigerjem imeli neuglednih 1-1 do 89. minute, ko jih je rešil, zdaj že Rennesov napadalec Jemaa in prinesel zmago z 2-1, v zadnjem kolu pa so vknjižili že omenjeni poraz z domačim Gabonom. Maroko, ki je na koncu zasedel tretje mesto, se torej poslavlja z grenkim priokusom, da je bil okraden, po porazu v derbiju s tunizijci, je v 97. minuti padel še proti Gabonu in tretje kolo ni odločalo o ničemer več. Tolažilna zmaga nad reprezetnanco Nigera je prinesla samo, nesrečno tretje mesto, medtem ko je sam Niger ostal brez osvojene točke.

Skupina D

Gana mi je delovala nekako najbolj suvereno v tej prvi fazi tekmovanja. Najprej je z golom Johna Mensaha iz Lyona, z minimalnim rezultatom dobila Botsvano, nato pokazala mišice v derbiju skupine proti malijcem, ko sta zadela Asamoah Gyan in mladi Andre Ayew iz Olympique Marseilla, v zadnjem kolu pa je za ohranitev vodstva na lestvici, preudarno remizirala z Gvinejo. Drugo mesto si je zagotovil Mali, ki je najpomembnejšo tekmo odigral že v prvem kolu, ko je z minimalnim rezultatom premagal neugodno Gvinejo, v drugem kolu je izgubil s favoritom skupine/tudi turnirja, medtem ko je v tretjem kolu potrdil uvrstitev v nadaljni del tekmovanja z 2-1 proti Botsvani. Gvineja je dosegla najvišjo zmago na turnirju, vendar ji ta ne pomeni veliko, saj je predvsem zaradi poraza z malijci v prvem kolu, pristala šele na tretjem mestu skupine, kar pomeni, da je tudi že izpadla. Gvinejsci so kar s 6-1 izprašili Botsvano, v tretjem kolu pa so  uspeli še remizirati z že kvalificirano Gano, kar je bil njihov soliden konec, medtem ko je Botsvana turnir zaključila brez osvojene točke.

V nadaljevanju oz. v četrtfinalu bomo spremljali obračune Zambije in Sudana, Gane in Tunizije, Gabona in Malija ter Slonokoščene obale in Ekvatorijalne Gvineje, po mojem mnenju pa bi se v polfinale morali prebiti zambijci, ganci, malijci in reprezentantje Slonokoščene obale.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2012 - 08:41 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

Že kvalifikacije za Afriški pokal oz. African cup of nations, so prinesle nekatera presenečenja, med drugim na tokratnem ne gledamo nekaterih najuspešnejših afriških reprezentanc, aktualnega prvaka Egipta, udeležencev zadnjega svetovnega prvenstva Alžirije, Kameruna, Nigerije pa Južne Afrike itd.

Prvenstvo, ki je tokrat v Ekvatorijalni Gvineji in Gabonu, bo širši javnosti predstavilo nekatere manj znane afriške reprezentance, ki zagotovo posedujejo določene kvalitete, na drugi strani pa naj bi bila favoriziranim reprezentancam/favoritom kot so Slonokoščena Obala, Gana, Senegal, Maroko in še kdo, beri Gvineja, Mali in Zambija, pot do vrha nekoliko lažja. Za primerjavo je tu seznam udeležencev izpred dveh let, ki je bilo po mojem mnenju precej kakovostnejše, predvsem zaradi udeležbe afriških ekip, ki jih bomo tokrat zagotovo pogrešali. 

ac

Prvi favorit naj bi bila reprezentanca Slonokoščene Obale, ki ima izkušeno moštvo, nabito s kvalitetno in igralci najvišjega formata, kot pravimo, predvsem pa z igralci, za katere je to verjetno zadnja priložnost za odmevnejši rezultat/lovoriko. A v podobnem položaju so se znašli že na preteklih prvenstvih, pa vedno razočarali, 2006 s porazom v finalu, za katerim pa so dvakrat izpadli v četrtfinalu. Didier Drogba, Kolo in Yaya Toure, Emmanuel Ebue in ostali želijo tokrat na sam vrh.

Reprezentanca Gane še kar leti na krilih uspeha z zadnjega svetovnega prvenstva, kjer so v četrtfinalu nesrečno izločeni/izpadli,  tudi tokrat pa so ostali brez verjetno najpomembnejšega igralca Michaela Essiena, ki po hudi poškodbi in večmesečni odsotnosti ravno pričenja s prvimi nastopi, vendar za Chelsea, medtem ko je reprezentanca zaenkrat na stranskem tiru. Tudi John Mensah je v podobni situaciji, le da se je on odločil za nastop na prvenstvu, a je vprašanje v kakšnem stanju je dejansko in koliko bo koristi od njega, zaradi česar bo moral večino bremena nase prevzeti Asamoah Gyan, nekoliko manj pa brata Ayew.

Senegal je glavni krivec, da ni Kameruna, katerega je izločil v kvalifikacijah in po tistem blisku 2002, ko so igrali celo na svetovnem prvenstvu, je tu nov senegalski rod odličnih nogometašev. Predvsem napadalci so tisto kar krasi to ekipo, saj imena kot so Mamadou Niang, Papiss Demba Cisse, Demba Ba in Moussa Sow nekaj pomenijo v nogometu, predvsem slednji se zdi na vrhuncu moči in zelo nevarni bi morali biti senegalci, pa so me že razočarali z dvema porazoma v uvodnih dveh kolih. To pomeni, da so že izpadli in pritožbe/tarnanje nad golom iz prepovedanega položaja in noro končnico proti Ekvatroijalni Gvineji ne pomagajo preveč.

Od ostalih bi izpostavil še Maroko, ki je sicer v prvem krogu kiksal s Tunizijo, a selektor Gerets je uspel sastaviti kvalitetno moštvo, kjer je vse več maročanov rojenih v različnih delih Evrope. Kot kaže so dnevi sporov avtohtonih in uvoženih končani, Adel Taraabt, Chamakh, Kharja, Boussoufa in kompanija pa bi znali biti eno od presenečenj turnirja. Kot morebitna presenečenja vidim še nepredvidljivo Angolo, pa čedalje kvalitetnejšo Zambijo, nekoč nevarni Mali, vendar pa so vse naštete z minimalnimi možnostmi za najvišja mesta.

Skupina A Ekvatorijalna Gvineja, Zambija, Libija, Senegal

Skupina B Angola, Slonokoščena Obala, Sudan, Burkina Faso

Skupina C Gabon, Tunizija, Maroko, Niger

Skupina D Gana, Mali, Botswana, Gvineja

Po prvem kolu, prve faze tekmovanja je prišlo do kar nekaj presenečenj, drugorazredna Ekvatorijalna Gvineja je v skupini A, kjer so včeraj igrali že drugo kolo, vknjižila dve zmagi, medtem ko je Senegal še brez osvojene točke, že izpadel, njihovo tretje kolo oz. tekma proti Libiji bo samo še formalnost. V skupini B sta na vrhu, pričakovano, zvezdniška Slonokoščena Obala in Angola, v C je domači Gabon, skupaj s Tunizijo, zaenkrat še pred Marokom in Nigerjem, v zadnji skupini pa Gana in Mali izpolnujeta pričakovanja.

Po uvodnem delu bodo 4. in februarja četrtfinalne tekme, 8. bosta polfinali, 11. bo v Malobu tekma za tretje mesto, 11. februarja pa bo v Libervillu veliki finale in tako kot v razgovorih s prijatelji hvalim afriški nogomet oz. African cup, bom ponovil tudi tu, da gre za zelo zanimive, igrive tekme, kjer ne manjka dobrih potez, res da ni vse na nivoju El clasica, ki smo ga gledali sinoči, vendar vseeno.

Četrtfinale 4. feb.: A1 – B2,  B1 – A2 5. feb: C1 – D2,  D1 – C2

Polfinale 8. feb.: A1/B2 – D1/C2,  C1/D2 – B1/A2

Tekma za 3. mesto 11. februarja v Malabu

Finale 12. februarja v Librevillu

Eurosport, tako kot leta doslej, pokriva prenose afriškega prvenstva, na voljo pa so tudi skrajšani posnetki, novice itd.

  • Share/Bookmark