Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 22:23 - Kategorije: 2011 - Copa America, seznami-lestvice -

Evo za konec pa še en cukerček, recimo mu najdražja ekipa Copa Americe, pri čemer gre za približne vrednosti igralcev oz. cene/odškodnine, ki jih pričakujejo njihovi klubi ob morebitnih prodajah.

golman – Julio Cesar (Brazilija – Inter) Brazilec se je z leti v italijanski Serie A, konkretno v Interu iz Milana, uveljavil kot eden najboljših golmanov na svetu, čeprav se mi zdi, da ni tiste najvišje klase kot so, pred kratkim upokojeni Van der Sar, s poškodbami načeti Buffon, predvsem pa Čech in Casillas, vendar v konkurenci argentinca Romera, urugvajca Muslere, paragvajca Villara, kolumbijca Ospine in ostalih je daleč spredaj. Tako kot mnogi na tej lestvici, je razočaral, še posebaj s kiksi proti Ekvadorju, vendar njegov morebitni transfer iz italijanskega Intera bi še vedno stal slabih 20 milijonov eurov.

branilci – Dani Alves (Brazilija – Barcelona) Verjetno najdražji branilec na svetu, ki je po še eni briljantni sezoni v Barceloni potrdil sloves trenutno najboljšega bočnega igralca, vendar pa se na tem prvenstvu ni izkazal, celo izgubil je svoje mesto v prvi enajsterici, predvsem po zaslugi kiksov proti Paragvaju in njegov konkurent Maicon, ga je zrinil na rezervno klop. Maicon je letos po podpisu nove pogodbe oz. podaljšanju pogodbe s katalonskim klubom, vreden 35 milijonov eurov, saj bi toliko znašala odškodnina zanj v primeru prodaje.

branilci – Thiago Silva (Brazilija – AC Milan)

Mladi brazilski branilec se je v uspešni sezoni njegovega AC Milana, odigral pomembno vlogo in pomladitev tega branilskega igralnega mesta je bila več kot uspešna, zaradi česar kar ne verjamem, da bi ga italijanski prvak lahko prepustil/prodal španskima gigantoma Realu oz. Barceloni, ne glede na 30 milijonsko odškodnino, ki se omenja. Tokrat je s svojimi bogatimi rojaki povsem razočaral in kar neprijetno je našteti celotno brazilsko vrsto v tej objavi, ob dejstvu, da so izpadli že v četrtfinalu.

branilci – David Luiz (Brazilija – Chelsea)

Še tretji brazilec v zadnji liniji, kar potrjuje mojo teorijo, da ima, kljub vsem razvpitim zvezdnikom sredine in napada, brazilska izbrana vrsta največjo kvaliteto v obrambni vrsti, kar je bilo donedavna praktično nemogoče in tudi nogometna samba ni več kar je bila. Mogoče je to tudi eden od razlogov tega preranega izpada s 43. Copa Amerike. David Luiz je pozimi, iz Benfice prispel v Chelsea, ki je zanj odštel kar 25 milijonov eurov, a v primerjavi z ostalimi nakupi, je bil to absolutni dobitek, saj gre dejansko za enega najboljših branilcev na svetu, kar bo po reprezentančnem neuspehu še moral dokazati.

branilci – Juan Vargas (Peru – Fiorentina)

Zanesljiv branilec, ki je uporaben kot centralni branilec oz. kot bočni igralec in mediji spekulirajo, da naj bi Juventus v prizadevanjih po povratku med nogometne velikane, zanj ponujal 17 milijonov eurov, kar pa je bilo zaenkrat zavrnjeno in predvidevam, da je vrednost tega 27-letnika okoli 20 milijonov eurov.

zadnji vezni igralec – Javier Mascherano (Argentina – Barcelona)

Še eden iz Barcelone, ki pa je bil v prvem delu sezone neviden in šele po sili razmer, zaradi poškodb branilcev, je pri Guardioli zaigral kot centralni branilec in opravičil zaupanje, celo navdušil ter se vrnil med žive. S tem je tudi svojo ceno vrnil na željeni nivo in v kolikor bi ga želela imeti še kakšna druga od vrhunnskih ekip, bi zanj morala odšteti 25 milijonov eurov. Na tem prvenstvu je bil eden rekdih argentincev na pričakovanem nivoju, v destrukciji uspešen, v gradnji napadov pa se itak nikoli ni znašel oz. to ni bila njegova naloga.

zvezna vrsta – Javier Pastore (Argentina – Palermo)

Mladi argentinec, ki mu Batista še vedno ne zaupa je definitivno klasa, ki je argentinska reprezentanca nima v izobilju in res ne razumem določenih potez njihovega trmastega selektorja. Povsem drugače za igralca je na klubskem nivoju, kjer palermov predsednik, kontraverzni Mauricio Zamparini zanj zahteva okroglih 50 milijonov eurov, a realnejša je tista okoli 25 milijonov, kar je še vedno več kot dovolj za uvrstitev na to lestvico. Prepričan sem, da bodo v Palermu zanj iztržili še nekoliko več, zanimanje kažeta bogata Chelsea in po novem Paris Saint Germain, a rajši ostajam pri realnejših zneskih.

zvezna vrsta – Alexis Sanchez (Čile – Udinese)

Izjemni krilni napadalec za katerim so noreli vsi najboljši evropski velikani, v prvi vrsti pa Barcelona in Manchester City, nekoliko Manj Manchester United in Inter, italijanski mediji celo pravijo da tudi Napoli. 22-letnik je po besedah predsednika kluba Giampaola Pozza vreden okroglih 50 milijonov eurov in pod to ceno naj ne bi šel iz kluba, vendar je Barcelona uspela lepo znižati ceno in Alexis Sanchez je od 20. julija, za 26 milijonov eurov igralec katalonskega kluba.

 zvezna vrsta – Neymar (Brazilija – FC Santos)

Edini s te lestvice, ki še nastopa na domači celini oz. Južni Ameriki, konkretno v brazilskem Santosu, ki ima zanj določeno odškodnino 45 milijonov eurov, katero pa je pripravljeno plačati kar 5 klubov in zanimivo bo spremljati enega najbolj iskanih igralcev poletja oz. v katero smer bo šla njegova kariera. Moje mišljenje je, da v Real Madrid, ki ga tako kot mnoge druge, niso prepričale njegove izvedbe na letošnji Copa Americi.

napad – Sergio Aguero (Argentina - Atletico Madrid)

Tudi Sergio Aguero je eden bolj iskanih igralcev tega poletja, potem ko je izjavil, da bi zamenjal sredino oz. zapustil zdajšnji Atletico Madrid, se je interes pokazal pri sosedskem Realu, Chelseaju in baje tudi Juventusu. A Kun kot ga kličejo, po junaku japonske risanke, je drag igralec, saj je že pri 17-ih Atletico zanj plačal 20 milijonov eurov, po današnjem nogometnem tržišču pa naj bi se šušljalo, da je za njegov nakup potrebno pripraviti okoli 45 milijonov eurov, kar je v igri pustilo ob Realu le še Manchester City, kateremu naj bi bil najbližje. Baje, da potekajo intenzivni pogovori in preverka, da se jim ne bi ponovila usoda Robinha in Teveza, ki jima turobno manchesterovsko ozračje nikakor ni odgovarjalo.

napad – Lionel Messi (Argentina - Barcelona)

Po večini najboljši igralec na svetu, ki pa ga sam nisem nikoli preveč maral, naj bi Barcelono lahko zapustil ob vplačilu 120 milijonov eurov, kar pa je že prava norost in če je Inter to že ugotovil in se nekoliko ohladil, gre po isti poti še Chelsea, medtem ko Manchester City zaenkrat še kopiči zvezdnike in tudi Messi naj bi bil na njihovem seznamu želja, vendar je igralec mnenja, da mu je najlepše v prestolnici katalonije.

vrednost enajsterice seštejte sami ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 10:17 - Kategorije: 2011 - Copa America, seznami-lestvice -

Pa bom vseeno dodal še eno objavo in sicer naj-enajsterico 43. Copa americe, po izboru portala Goal.com

v postavitvi 4-3-3

JustoVillar (Paragvaj) – Juan Zuniga (Kolumbija), Diego Lugano (Urugvaj), Oswaldo Vizcarrondo (Venezuela), Alvaro Pereira (Urugvaj) – Cristian Riveros (Paragvaj), Egidio Arevalo (Urugvaj), Juan Arango (Venezuela) – Diego Forlan (Urugvaj), Paolo Guererro (Peru), Luis Suarez (Urugvaj)

Nekako se ne bi mogel strinjati z njihovim izborom, a vedno je tako, da imamo ob takšnih izborih pripombe.

Recimo, da se z izborom golmana strinjam, saj je imel Villar največ vpliva ob napredovanjih v četrtfinalu in polfinalu, a se mi zdi, da je bil tudi urugvajec Muslera, prav tako odličen. Zuniga je s kolumbijsko reprezentanco prekmalu izpadel, pa čeprav ni krivda na njem igralcev iz ekip, ki so razočarale ne bi uvrščal na lestvico. Kar se tiče centralnih branilcev je Lugano upravičeno zacementiran v vseh izborih, medtem ko me venezuelčan Vizcarrondo ni prepričal, saj je imel kar nekaj slabih trenutkov. Alvaro Pereira na drugem bočnem položaju je bil zame eden od igralcev turnirja, v zvezni vrsti pa bi pustil borbenega paragvajca Riverosa, medtem ko je urugvajec Arevalo že nekoliko vprašljiv, Arango pa je definitivno dobil mesto na podlagi odlične uvrstitve Venezuele, vendar sam ni bil toliko dober, da bi ga uvrstil med najboljših 11. Na ofenzivni trojček nimam pripomb, najboljši strelec turnirja Guererro kot centralni napadalec, krilna pa urugvajca Suarez in Forlan. Prvi kot izjemen strelec, drugi pa kot mož, ki je odločilno pripomogel k uspehom svoje reprezentance, vodja na igrišču, podajalec in strelec dveh zadetkov v finalu, povsem dovolj, pa čeprav dejansko ni igral kot smo ga vajeni.

Za primerjavo še povezava do objave  Naj-igralcev moštev, sestavljeno pred samim prvenstvom, med pisanjem tega teksta pa sem se odločil še za en seznam, ki ga bom spisal. Na njem bodo najdražji igralci Copa Americe.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 00:51 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Pa smo prišli do samega konca, do finala 43. Copa americe in pred nami je bilo samo še veliko finale v katerem sta se pomerila Paragvaj in Urugvaj.

In če smo urugvajce nekako potihem pričakovali, zagotovo to ni bilo s paragvajci, ki so se do velikega finala prebili brez zmage, torej s petimi remiji, kar je vsekakor eno od mnogih presenečenj.

Prvenstvo presenečenj, bi lahko poimenovali turnir, kjer slovita Argentina in Brazilija nista bili niti blizu medaljam, kjer je Venezuela pokazala, da zna igrati tudi nogomet, kjer se je Peru vrnil med pomembne, kjer je vrela južnoameriška kri prinašala tekme z obilico kartonov, pogosto tudi izključitev, vrhunec pa je bil množičen pretep ob koncu druge polfinalne tekme.

A pustimo vse to ob strani se prepustimo velikem finalu reprezentanc Paragvaja in Urugvaja, na Stadionu Monumental v Buenos Airesu, domu slovitega River Plata, ki je pred kratkim, prvič v svoji zgodovini izpadel iz prve argentinske lige, kar je sprožilo val nasilja in mnogi so se bali, da bi see vse skupaj lahko ponovilo ob izpadu argentinske reprezentance. Na srečo ni bilo tako, za malo sprostitve pa je tu stari riverov navijač, ki se ob skriti kameri znervira ob izpadu že omenjenega Rivera, klik za smeh do solz TUKAJ.

Namesto željenega obračuna Argentine in Brazilije smo navijači/gledalci v finalu dobili Paragvaj in Urugvaj.

Urugvajski nogomet sem v zadnjem času zelo nahvalil in jasno je, da gredo v pravi smeri. Dolgo jih ni bilo, sedaj pa so v roku enega leta prišli do polfinala svetovnega prvenstva in naslova Južne Amerike. Karizmatični selektor Oscar Tabarez je 3,5 milijonsko državico pripeljal do rekordnega, 15. naslova na Copa Americi, njegov napadalni dvojec Forlan-Suarez pa je bil dobitna kombinacija, čeprav tudi ostali niso bili nič slabši. Urugvaj, beri Tabarez je bil eden redkih, ki je znal svoje super-posameznike podrediti kolektivu, kjer ni bilo prostora za velike ego-tripe, vsakdo pa je imel točno določeno vlogo oz. naloge in vsi so se jim podrejali, od zanesljivega golmana Muslere, kapetana Lugana, uradno najboljšega mladega igralca Sebastiana Coatesa, meni izjemno všečnega Alvara Pereire, že omenjenih Forlana in Suareza in ostalih.

Tudi pred finalnim srečanjem so ostali skromni, brez podcenjevanja nasprotnika, pa čeprav so vsi vedeli, da so veliki favoriti, so bili previdni v izjavah, spoštljivi, celo preveč.

Urugvajci so bili kompletni, po poškodbi se je vrnil celo Edinson Cavani, medtem ko je paragvajcem manjkal že strokovni štab, namreč zaradi že omenjenjene kritične tekme polfinala, so ostali brez kaznovanega selektorja Martina, njegovega pomočnika Pautassa, pa brez prav tako kaznovanega oz. izključenega Jonathana Santane, poškodovanega Roque Santa Cruza itd. Preveč, bi rekel že na prvo. Pred samim srečanjem sem bil prepričan, da bo Paragvaj na svojo tretjo lovoriko moral počakati še nekaj časa, beri let in 32-letni post bo še potrajal, ljubitelji Larisse Riquelme pa bodo morali še malo počakati na njen striptiz.

list

Že uvod srečanja je nakazal s kakšnim pristopom bosta igrali obe moštvi, Urugvaj napadalno, Paragvaj pa kot je že v njihovi navadi, umirjeno, potrpežljivo z redkimi hitrimi nasprotnimi napadi, kar je v njihovi navadi odkar pomnim. Luis Suarez je že v 2. minuti izbrskal žogo in zapretil, testiral paragvajskega golmana Villara, v naslednji akciji pa je po strelu iz kota, Diego Lugano s strelom z glavo skoraj zadel, a je bil Villar na mestu, vnovičen poskus z dveh metrov pa je blokiral Ortigoza na golovi črti, tudi s pomočjo rok, a sodniška piščalka je ostala nema, kot radi rečemo. Že v 11. minuti pa je po ne preveč obetavni urugvajski akciji, v kateri se je ob poskusu predložka, žoga odbila do Suareza na vrhu kazenskega prostora, ki je preigral/osmešil Daria Verona in z natančnim strelom z levico, nekoliko z desne zadel za 0-1. Četrti zadetek na tem turnirju, ki ga je ohranjal v borbi za prvega strelca turnirja, kar pa je še pomembneje, urugvajcem je prinesel prednost, ki je bila že takrat za paragvajce zelo težko ulovljiva. Namreč njihova igra je bila sila slaba, zatišje brezpriložnosti pa so popestrili prekrški urugvajcev, ki so s tem trgali ritem tekme in umirjali zadevo, beri prve poskuse paragvajcev prevzeti igro. V 31. minuti je po podaji Suareza do gola prodrl Diego Forlan, ki pa spet ni bil uspešen, in da ni to več tisti dobri stari/precizni Forlan je potrdila še 36. minuta, ko je poskusil s strelom z 10-ih metrov, a bil ponovno premalo zbran oz. natančen. V 42. minuti srečanja pa je blondino, najboljši igralec zadnjega svetovnega prvenstva, le zadel, Egidio Arevalo je pred nasprotnikovim kazenskim prostorom priboril žogo in imel odprto pot oz. možnost podaje Suarezu v desno, a se je odločil za levo stran, kjer je bil povsem neoviran Diego Forlan, ki je s preciznim/diagonalnim udarcem povečal na 0-2. Paragvaj je bil definitivno odpisan, edini znak življenja so pokazali še ob uvodu drugega polčasa, ko je urugvajski golman Muslera, mojstrsko odbranil strel Valdeza in jasno je bilo, da paragvajci ne morejo ničesar več storiti. Sledile so taktične menjave, Cavani, Eguren, Godin namesto A.Pereire, Pereza in Caceresa, pri paragvajcih pa Estigarribia, Perez in po mojem mnenju veliko prepozno Barrios namesto Vere, Caceresa in Zeballosa, v samem finišu srečanja pa še urugvajska pika na i, kot pravimo. V 89. minuti srečanja je stekel hiter nasprotni napad urugvajcev, Cavani je podal do Suareza, ta pa z glavo v prostor za Forlana, ki je dosegel gol za končnih 3-0. Všeč mi je bilo, da se je Cavani uspešno vrnil po poškodbi, da je Suarez rajši podal in žrtvoval morebitni naziv najboljšega strelca, za starejšega kolega Forlana, ki mu po precej osrednjem turnirju v finalu uspelo dvakrat zadeti, a da ne bo pomote, do tedaj je zelo lepo gradil in asistiral, Suarez pa zadeval. Dobitna kombinacija, kot sem že zapisal zgoraj in urugvajci so lahko pričeli proslavljati.

Skrajšani posnetek, kot je že v navadi, je v povezavi TUKAJ.

Paragvajci so urugvajcem lahko samo pošteno čestitali, saj v finalnem srečanju niso bili niti za trenutek dorasel tekmec, a kot vsa pozitivna presenečenja turnirja, so tudi oni lahko ponosni na svoj dosežek, izločitev neugodnih nasprotnikov in drugo mesto.

Kot sem že zapisal, je to rekordni, 15. naslov za Urugvaju, prvi po zdaj že daljnem 1995, ko so bili domačini prvenstva, hkrati pa kar peti naslov osvojen v Argentini, ki jim očitno odgovarja.

Napadalec Atletico Madrida, Diego Forlan je s tema finalnima zadetkoma dohitel rekord po številu zadetkov v dresu urugvajske reprezentacije, ki ga že od daljnega 1930 drži Hector Scarone. V 82. nastopu je prekinil že kar leto trajajoči strelski post, saj je za urugvajsko reprezentanco nazadnje zadel na svetovnem prvenstvu, če se ne motim TUKAJ. In če sem že pri Forlanu, še podatek, da je že predstavnik tretje generacije svoje družine z naslovom južnoameriškega nogometnega prvaka, kar sta predtem postala že njegov ded po mamini strani Juan Carlos Corazo in oče Pablo Forlan.

 

Ker dvomim, da bo še kakšen zapis v tej rubriki naj naštjem še posamične nagrade 43. Copa Americe;

Kot že rečeno/zapisano v prejšni objavi je najboljši strelec, s petimi doseženimi zadetki, postal perujec Paulo Guererro iz nemškega Hambureger SV, najboljši golman paragvajec Justo Villar, ki je pred kratkim prestopil iz španskega Valladolida v argentinski Independiente, najboljši mladi igralec je postal urugvajec Sebastian Coates iz Nacionala, najboljši igralec turnirja pa Luis Suarez.

Čisto za konec pa še povezava do himne turnirja, TUKAJ.

adios.

logo

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.07.2011 - 17:01 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Sobotni večer, 23.7.,  je bil nabit z nogometnimi tekmami, na Eurosportu U19 prvenstvo in tekma Srbije proti Španiji, na nemškem Sky sportu bundesligaški Superpokal oz. derbi Schalke 04 – Borussia Dortmund, na HRT2 stoletnica splitskega Hajduka in gostovanje evropskega prvaka, torej Hajduk – Barcelona, na italijanskem Sky sportu pa Copa America, trekma za tretje mesto med Perujem in Venezuelo.

Po prvotnem beganju in šaltanju, skakanju s programa na program, sem tudi zavoljo tega bloga ustavil na italijanskem kanalu in v miru odgledal, kot že navedeno, tekmo za tretje mesto, ki je dala prvega dobitnika medalje 43. Copa Americe.

PERU – VENEZUELA 4-1

Kot je že znano se v večini primerov tekme za tretje mesto igrajo brez prave volje, po razočaranjih v polfinalnih obračunih, beri izpadih, pa se nemotivirani športniki udarijo še za to, tretje mesto, kjer mnogokrat ne odloča kvaliteta temveč, volja oz. regeneracija, predvsem miselna in tisti, ki so manj razoračrani z izpadom, ponavadi osvojijo tretje mesto.

A tokrat sem pričakoval nekoliko drugačno stanje, saj sta obe reprezentanci s polfinalnimi obračuni presegli vsa pričakovanja in tretje mesto oz. bron Copa Americe naj bi bil še dovolj velik motiv.

Peru je že od sedemdesetih let, prejšnega stoletja v konstantnem padu, pri čemer jih že nekaj časa ni na svetovnih prvenstvih, njihov tokratni selektor Sergio Markarian pa ni uspel ustaviti naleta njegovih sonarodnjakov, urugvajcev in vsi skupaj se zavedajo, da so bili Suarez, forlan in družba, enostavno previsoka ovira oz. premočan nasprotnik, kar je potrdil tudi gladek poraz,  iz česar sem sklepal, da je pri perujcih, razočaranje vseeno manjše. To nikakor ne pomeni, da so se zadovoljili z doseženim, le naštevam dejstva, ki so jim šla v prid, kakor tudi uspeh, priti v polfinale brez treh, verjetno najboljših/najpomembnejših igralcev, napadalcev Pizarra in Farfana ter branilca Zambrana, ki so odpadli zaradi poškodb. Kot da to še ni bilo dovolj so pred tem srečanjem ostali tudi brez kapetana Vargasa, ki je bil izključen proti krvnikom v polfinalnem obračunu in vse breme je šlo na naslednjega v vrsti Paola Guererra. Stadion La Plata, kjer se je tudi tokrat igralo, je bil v prejšnem srečanju usoden, če se smem tako izraziti, medtem ko reprezentanco Venezuele na tega vežejo lepi spomini, saj so na njem že v uvodu šokirali in remizirali z Brazilijo.

Venezuela je, kot sem že nekajkrat omenil, edina južnoameriška ekipa, ki še ni sodelovala na svetovnem prvenstvu in tudi nikoli še niso bili tako daleč v Copa Americi oz. bolje povedano, tako blizu medalje in namesto da bi bili srečni zaradi uspeha, so jezni in zagrenjeni zaradi načina na kateri so izpadli proti paragvajcem. To potrjuje njihov konflikt/pretep po srečanju, izjave po polfinalnem obračunu, celo revolucionarja Chavez in Castro sta rekla nekaj stavkov o tej, za njih, tragediji in ekipa selektorja Cesara Fariasa mi je delovala kot primerna za večjo demontažo. Ne glede na rezultat tega srečanja, se lahko ponosni vrnejo v domovino, kjer med športi kraljuje baseball, ki je bil tokrat za kratek čas celo v ozadju.

list

Kar se tiče samega sračanja, je bilo že od samega začetka jasno, kdo je manj razočaran oz. kdo si želi bolj zmage, saj reprezentanca Venezuele, razen poskusa Maldonada v uvodu ni spravila skupaj ničesar pametnega, kot rečejo nekateri. Perujci so na drugi strani nizali svoje napade in samo vprašanje časa je bilo kdaj bodo zadeli, saj so bili kar nekajkrat zelo blizu, a so bili njihovi igralci, za malo, prekratki, pri strelih pa premalo natančni. V 42. minuti srečanja pa je William Chiroque prodrl proti kazenskem prostoru nasprotnika, podal v desno do Guererra, ki je poskusil s slabim diagonalnim strelom, vendar pa je bil ta odlična podaja za Chiroqueja, ki je iz bližine zadel za 1-0. Gol v tistem pravem trenutku, bi rekli, da so šli igralci Venezuele ob polčasu še bolj poklapani v slačilnico in njihova pot brez povratka, se je nadaljevala v 59. minuti, ko je zaradi grobega prekrška, izključen Tomas Rincon in perujci so številčno premoč izkoristili le pet minut kasneje, točneje v 63. je spet udarila naveza Chiroque – Guererro, s tem da je bil tokrat po povratni žogi strelec napadalec nemškega Hamburgera, Paulo Guererro, ki je z batino s petih metrov zadel za 2-0. Eden redkih svetlih trenutkov reprezentance Venezuele, se je zgodil v 78. minuti srečanja, v času njihove dominance je izkušeni rezervist Juan Arango uspel znižati na 2-1 in sledilo je še nekaj venezuelskih poskusov, preden je v sami končnici Paulo Guererro zabil še dva zadetka in ze zavihtel na vrh lestvice strelcev. Najprej je v 89. lepo preigral dolgolasega Vizcarronda in z 10-ih metrov zabil za 3-1, v sodnikovem podaljšku oz. v 92. minuti srečanja pa je še, po lepi podaji rezervista Luisa Advincule, postavil končnih 4-1.

Skrajšani posnetek srečanja za tretje mesto je TUKAJ.

S to zmago je Peru zasluženo osvojil tretje mesto, Paulo Guerero paje  s tremi zadetki na tem srečanju, prišel do skupno petih golov na 43. Copa Americi in postal njen najboljši strelec. Čestitke Perujcem, še posebaj Guererru, kakor tudi največjemu presenečenju turnirja, reprezentanci Venezuele, ki si, ne glede na zadnja poraza, to definitivno zasluži.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.07.2011 - 01:59 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Potem ko je Luis Suarez z dvema zadetkoma proti čilencem, popeljal svoje urugvajce v finale Cope, se je v obračunu Paragvaja in Venezuele iskal še drugi finalist. Obe ekipi sta bili, vsaj zame, pozitivni presenečenji turnirja, še posebaj Venezuela, ki je do te 43. Cope, uspela na 14. udeležbah oz. 49. tekmah vknjižiti samo tri zmage.

Takšno presenečenje in pa seveda izpad Argentine in Brazilije, pa vzpon Peruja, mi ne dovolijo, da bi zapisal, da je tudi Paragvaj eno od večjih presenečenj prvenstva, ki je proti tokratnem nasprotniku, v preteklosti zabeležil petnajst zmag, tri remije in samo dva poraza, kar ga je postavljalo v vlogo izrazitega favorita.

A tistih 3-3 pred dnevi, v tretjem krogu skupine B, uvodne faze tekmovanja, je bil lep opomin, da na tem prvenstvu ni skoraj nič tako kot večina pričakuje, kar je potrdilo tudi paragvajsko četrtfinale proti brazilcem, ki jih je po eliminaciji prvih favoritov prvenstva, še dodatno napolnilo s samozavestjo. Za polnenje na nekoliko drugačen način pa je poskrbela tudi, verjetno najbolj znana navijačica na svetu Larissa Riquelme, ki je obljubila striptiz, v kolikor njeni paragvajci osvojijo naslov, a do tja je bilo treba še najprej preko reprezentance Venezuele.

Paragvajci slovijo kot zelo pragmatično moštvo, ki do rezultatov ne prihajajo s spektakularno igro, temveč s tekom do iznemoglosti  in čvrsto igro, katere osnova je, pri navijačih nepopularna, destrukcija nasprotnikove igre . Taktično podkovana in zrela ekipa se naslanja na zaustavljanje nasprotnika na vse možne načine, tudi s prekrški, ki znajo biti včasih zelo grobi, s provokacijami in igro v kateri na nasprotnikov gol v 120-ih minutah ne sprožijo niti enega strela kot proti brazilcem v četrtfinalu, obenem pa so spretni v prilagajanju situaciji, nasprotniku, trenutnemu stanju in prav zaradi tega so tudi prišili do sem, zaenkrat do polfinala. Ne glede, da Venezuela ni Brazilija oz. da je slabša tudi od Paragvaja, sem bil pred srečanjem prepričan, da bodo paragvajci poskušali uspeh nadgraditi po starem receptu, torej s pasivnostjo in potrpežljivostjo, kar čutil pa sem podaljške in penale, saj je za paragvajske nogometaše že nekaj let/desetletij pomemben zgolj cilj in ne vtis.

Na drugi strani Venezuela zasluženo uživala v uspehu, ko so z uvrstitvijo v polfinale prispeli na večino naslovnic častnikov, v domovini pa za kratek čas celo zasenčili šport št. 1, baseball. Štiri tekme, dve zmagi in dva remija je izjemen rezultat, ki ga lahko primerjamo s tistimi iz preteklosti, torej na 14. udeležbah, v 49-ih tekmah, tri zmage in prepričan sem, da se venezuelci niso načrtovali ustaviti v polfinalu, temveč so živeli za grande finale.

Neglede na razplet, sta bili pred njimi še dve tekmi, polfinalni obračun s paragvajci in pa tekma za tretje mesto ali željeni finale.

polfinale

Samo srečanje je ponudilo precej zanimivosti in napetosti, paragvajec Dario Veron je nevarno poskusil, pa Nelson Valdez, medtem ko je bil na drugi strani, venezuelskemu branilcu Oswaldu Vizcarrondu, zaradi nedovoljenega položaja soigralcev pred golmanom Villarjem, razveljavljen zadetek z glavo, kar je bil eden od razlogov za nervozo in kasnejše ekscese. Moreno je v 42. minuti zadel prečko, v nadaljevanju akcije pa je izvrstni paragvajski golman odbranil še poskus Rondona in Venezuela je postajala vse bolj konkretna. Poskušali so venezuelci iz vseh možnih položajev, Arango iz prostega strela z več kot 30-ih metrov, rezervist Fedor je nato zadel vratnico, prav tako Arango iz še enega prostega strela, a na strani paragvajcev sta bila sreča in njihov odlični vratar Justo Villar.

Slednji je postal heroj nacije, ko je ob izvajanju penalov, v tretji seriji odbranil strel Franklina Lucena, medtem ko so vsi njegovi soigralci zadeli, zadnji/odločilni strel Dario Veron in slavje paragvajcev se je lahko začelo, skrajšani posnetek srečanja pa je v povezavi TUKAJ.

Paragvajci so z obilico sreče izborili finale, svoj prvi po ’79., katerega so pričeli proslavljati, a vročekrvni venezuelci naj bi sprožili množični pretep, kjer so se želeli maščevati za tisti nedosojen gol, za vse zgrešene priložnosti, vse prekrške paragvajev, provokacije njihovega selektorja Gererda Martina, ki je bil že drugič, če se še spomnite, izključen in kaznovan. A vse skupaj jim ni pomagalo preveč; ostali so brez velikega finala v katerega gre Paragvaj, dobili pa tolažilno tekmo za tretje mesto kar tudi ni mala stvar za nenogometno Venezuelo, a po prikazanem so zagotovo oni tisti, ki so si zaslužili finalno tekmo oz. obračun z urugvajci.

Pretep TUKAJ.

Paragvaju je tako uspjelo izboriti finale južanoameriškega nogometnega prvenstva u Argentini, potem ko so v petih srečanjih izborili prav toliko, konkretno pet remijev, od česar so oba izločilna dvoboja, proti Braziliji in Venezueli dobili po penalih in ne bom nič krivičen, če zapišem, da si naslova definitivno ne zaslužijo.

V nedeljo zvečer, pred nekaj urami sem navijal za urugvajce, a o tem kaj več v naslednjih dneh.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.07.2011 - 00:08 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Spet smo bili divji in nekako se ni našlo časa za objavi polfinalnih srečanj, zatorej je tu z zamudo, najprej, prvi polfinalni obračun med reprezentancama Urugvaja in Peruja.

Po razpletu že kar šokantnih četrtfinalnih obračunov 43. Copa Americe, kjer smo v prvem polfinalenem paru pričakovali Argentino in Kolumbijo, dobili pa Peru in Urugvaj, ni bilo preveč časa za detaljnejše analize, kakor nas je izučil dosedanji tek turnirja, pa so bile tudi napovedi precej nehvaležne.

PERU – URUGVAJ  0-2

Ne glede na vse, je bil Urugvaj vseeno favorit tega obračuna, pa čeprav sta ekipi v medsebojnem obračunu, v prvem kolu skupine C, remizirali in povsem zasluženo so urugvajci s tokratno zmago, z 0-2, prekinili niz presenečenj in se uvrstili v veliki finale. Urugvajska reprezentanca torej nadaljuje s pozitivno serijo, še s svetovnega prvenstva, ko so zasedli, tolikokrat že omenjeno četrto mesto in tudi sedaj dokazali, da vse skupaj le ni bilo naključje oz. sreča, pa čeprav bi lahko tudi tako izgledalo. V kolikor osvojijo še naslov najboljšega na celini, bi to bil, rekordni 15.  naslov južnoameriškega prvenstva

Na drugi strani pa tudi Peru le ni bil nek outsider, temveč ekipa, ki je znala igrati in kot je dejal njihov selektor Markarian,  je temu, za oko prijetnemu igralnemu stilu, dodal še uspešnost. Perujska reprezentanca je bila namreč nazadnje v polfinalu Cope že kar oddaljenega 1997, na odru za zmagovalce kot pravimo pa  že pozabljenega ‘75. Perujci definitivno niso naivci, obrambna vrsta se je približevala perfekcionizmu, medtem ko so poškodovani izostanki popolnjeni predvsem s kolektivno požrtvovalnostjo dobrih nadomestnih igralcev.

polf

Prvi polčas je bil bolj ko ne za pozabo, saj sta obe moštvi poskušala le s posamičnimi poskusi, predvsem z oddaljenosti, v 8. minuti je Suarez sprožil z dobrih desetih metrov, v 16. je kvačkal Pereira pred perujskim golom, v 24. pa je sledila hitra nevarna akcija perujcev po levi, a je bil po predložku Vargasa, timing napadalcev, konkretno Advincule za malo netočen. V 42. minuti je bil, upravičeno, zaradi prepovedanega položaja razveljavljen gol urugvajcev in prvi polčas se je končal z nepopularnih 0-0. V drugem polčasu je bilo stanje precej boljše, še posebaj kar se golov tiče, najprej je v 53. minuti, s približno 25-ih metrov silovito sprožil Diego Forlan, perujski golman Fernandez je uspel odbraniti oz. odbiti, vendar le do Luisa Suareza, ki je s precej težkega položaja, z desne uspel zadeti za 0-1. Samo pet minut kasneje, torej v 58. minuti je liverpoolova zimska okrepitev dosegla še en gol, potem ko je v prostor izvrstno podal, na tem turnirju odlični Alvaro Pereira, Suarez pa je lepo obšel golmana in z vrha kazenskega prostora poslal žogo v prazen gol. 0-2 in čeprav je ostalo še kar nekaj do konca, smo slutili/vedeli, da je prvi finalist že znan, še posebaj ko je v 69., čilenec Vargas prejel rdeči karton oz. bil izključen, urugvajski selektor pa je, kot pravimo zaprl tekmo, iz igre potegnil strelca obeh zadetkov Suareza, pa Gargana, namesto njiju pa v igro proti številčno oslabljenem nasprotniku poslal dva sveža, nekoliko bolj defenzivno orientirana igralca.

Peru ni uspel priti do zadetka, znižanja, morebitne možnosti za izenačenje oz. se ni uspel uvrstiti v veliki finale, vendar ne glede na to, ostaja eno od pozitivnejših presenečenj prvenstva, potem ko so bili še lani najslabše uvrščeno moštvo južnoameriških kvalifikacij za Svetovno prvenstvo 2010, prav tako pa je znano dejstvo, da so nastopili brez najboljšega napadalnega dvojca, Pizzara in Farfana.

Skrajšani posnetek srečanja, je v skladu s predhodnimi objavami  TUKAJ.

Ekipa Urugvaja, čigar trinajsterica nogomtašev, ki je nastopila v polfinalu, igra v evropskih klubih, je imela več izkušenj, znanja in kvalitete zaradi česar so se zasluženo uvrstili v finale 43. Cope, kjer jih bo pričakal, zdaj je že jasno, Paragvaj in v kolikor urugvajci premagajo še te, bo po dolgih 16. letih naziv najboljše južnoameriške reprezentance, končno, spet njihov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.07.2011 - 01:43 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Evo, z nekoliko zamude še o zadnjem četrtfinalnem obračunu, potem ko so se nocoj balkanski bojevniki, ki jih imam na obisku, nekoliko umirili. Na Estadio del Bicentenariu v San Juanu sta se pomerila favorizirani Čile in definitivno presenečenje prvenstva, Venezuela, ki si je po prvem četrtfinalu Copa Americe v svoji zgodovini, uspela izboriti še polfinale.

ČILE – VENEZUELA 1-2

Zagotovo ne poznam osebe, ki bi v obračunu teh dveh nasprotnikov, dajala kakšne resnejše možnosti venezuelski reprezentanci, saj je Čile s svojo zvezdniško ekipo na čelu z Alexisom Sanchezom in ofanzivnim nogometom, ostal kot eden najresnejših favoritov za osvojitev naslova, vendar je tokratna Copa Americe, morilec favoritov.

Reprezentanca Venezuele se je kvalitetno zoperstavila in s štirimi zamenjavami v štartnih enajst, v primerjavi s prejšnim obračunom proti reprezentanci Paragvaja, je svojemu tokratnemu nasprotniku povzročila veliko bolečine.

board

Venezuela si je s klasičnim 4-4-2 sistemom ustvarila nekoliko več priložnosti od nasprotnika, ki je igral v za njih značilnem sistemu s samo tremi branilci o čemer sem že pisal, vendar so bili to predvsem s poskusi z oddaljenosti, a je rezultat ostal na nuli tja do 35. minute. Takrat  je izkušeni Juan Aranga iz prostega strela podal v kazenski prostor, kjer je bil najvišji/najspretnejši Oswaldo Vizcarrondo in po njegovem udarcu/strelu z glavo je Venezuela povedla z 0-1, obenem pa je konkretno zadišalo po še enem presenečenju. 

V drugem polčasu so čilenci zaigrali veliko odločneje, predvsem pa bolje in priložnosti za izenačenje so se kar vrstile, med drugim  je Gabriel Cichero z izbijanjem z golove črte preprečil izenačenje, Humberto Suazo je zadel prečko, rezervist Valdivia z lepim strelom prav tako, v 70. minuti srečanja pa je sledila Sanchezova akcija po desni strani in podaja v kazenski prostor, kjer je Humberto Suazo z natančnim strelom pod prečko, s približno sedmih metrov, izenačil na 1-1.

A veselje čelencev ni trajalo pretirano dolgo, v 80. minuti srečanja je Juan Arango izvedel še en prosti strel, spet nekoliko z desne in ošter predložek pred gol je preletel vse igralce, presenetil golmana Brava, ki je uspel, nekoliko nespretno odbiti samo do Gabriela Cichera, ki je iz neposredne bližine zadel za končnih 1-2, še pred končnim sodniškim žvižgom, pa je delilec pravice izključil v 82. čilenca Medela, v 93. pa venezuelca Rincona.

Skrajšani video tekme TUKAJ.

Kot sem že zgoraj zapisal je zmaga Venezuele še eno presenečenje v nizu, na tej Copi, kjer so v teh četrtfinalnih obračunih izpadla favorizirana moštva Kolumbije, Argentine, Brazilije in Čila, v polfinale pa se uvrstili Peru, Urugvaj, Paragvaj in Venezuela.

Venezuela čaka Paragvaj, s katerim je že igrala v skupinskem delu oz. prvi fazi tekmovanja, preveri TUKAJ.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.07.2011 - 01:54 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Pred srečanjem brazilcev in paragvajcev, se je velika večina argentinske javnosti ukvarjala predvsem s svojimi težavami, to je z izpadom argentinske reprezentance, od katere je celotna nacija očtno pričakovala preveč. Breme na krhkih Messijevih ramenih je bilo pretežko, soigralci preslabi, da selektorja ne omenjam in Argentina tudi na domačem terenu ni uspela prekiniti 18 letnega posta. No, prvenstvo U-20 2005 in Olimpijske igre 2008 ne štejemo v kategorijo najelitnejših turnirjev kot so svetovno prvenstvo in Copa Americe in argentinski šampioni so se že kar nekako navadili na neuspehe, kot je navedel častnik La Nacion, ki je naštel serijo neuspehov tja do začetka devedesetih.

Povsem drugače je z brazilskim nogometom, ki je v istem obdobju osvojil kar lepo število najelitnejših lovorik, torej svetovnih prvenstev in Copa Americ, a tudi oni so v očitnem padu.

BRAZILIJA – PARAGVAJ 0-0 (po penalih 0-2)

Čeprav sem pred prvenstvom menil, da je bolj malo možnosti za zaustavitev brazilske ekipe, na še enem pohodu na vrh, sem z vsako tekmo na tem turnirju postajal bolj prepričan, da le ne bo tako. Sicer sem verjel v neke druge reprezentance, po pravici niti približno paragvajcem, a naneslo je tako, da so bili prav oni njihov rabelj, sčemer so lepo maščevali tisto srečanje iz 2. kola skupine B.

Nekoliko čuden sistem tekmovanja je v četrtfinalu turnirja, še enkrat, spojil obe reprezentanci in v roku enega tedna so brazilci kar dvakrat občutili moč paragvajske ekipe, ki jih je podpiralo kar lepo število brhkih deklet, željnih slave kot njihova rojakinja Larisse Riquelme, s svetovnega prvenstva, s tistim telefončkom med joški.

A vrnimo se na sam nogomet, Brazilija je bila pred tem srečanjem najefikasnejša ekipa turnirja, vendar je bilo to predvsem po zaslugi štirih zadetkov Ekvadorju, verjetno najslabši ekipi turnirja, tako da no ni bil baš neki podatek, Pato in Neymar pa sta lahko s po dvema goloma mirila in slepila njihove navijače. Na drugi strani igrišča pa je bila njihova opevana obrambna vrsta polna lukenj, pri čemer je bil naravnost katastrofalen Dani Alves, ki je na srečanju s paragvajci, zaradi začetniških napak, tudi izgubil svoje mesto v ekipi, medtem ko je zvezna vrsta, po mojem mnenju, že nekaj časa vse drugo razen prepoznavna brazilska in generalno gledano je imela ekipa izvrstnih posameznikov kar precej pomankljivosti oz. slabosti.

Paragvajci so bili blizu 100% učinku a so s povsem nezbranimi končnicami izgubili štiri točke ter se v četrtfinale uvrstili z zmago in dvema remijema, gol razliko 5-5, ki jim je namesto, na oko ugodnejših čileancov, prinesla brazilce.

bra

Brazilci so precej podobno kot argentinski rivali izpadli po streljanju penalov,pri čemer so se pošteno osmešili, a najbolje da grem kar po vrsti.

Seveda so srečanje odigrali bolje/aktivneje kot paragvajci, ki so se bolj ali manj zatekali branjenju nule, medtem ko so carioce nizale priložnosti, a so bili njihovi zvezdniki premalo natančni. Neymar, Pato in Lucio so imeli najlepše priložnosti v prvem polčasu, v drugem pa spet Neymar in Pato, Fred, pa Ganso, kar težko je vse našteti, a paragvajci so odšli v podaljške z željenim rezultatom. Njihov catenaccio je zdržal z nekaj sreče, izbijanj iz golove črte in predvsem z odličnimi obrambami golmana Villarja, da pa so brazilci vse bolj čutili nervozo je pokazala 103. minuta, ki je prinesla petelinčkanje, poglej TUKAJ, in izključitve na obeh straneh. Lucas Leiva in Anolin Alcarez sta končnico odgledala iz slačilnic in po 120-ih minutah brez golov so bili na vrsti, že omenjeni penali.

Pričeli so brazilci in Elano je udaril visoko preko gola, bi rekel preko tribun, na drugi strani pa je za paragvajce zgrešil tudi Barreto. A za brazilce so grdo zgrešili še Thiago Silva, zadel paragvajec Estigarribia, pa Andre Santos, zadel paragvajec Riveros in ko je mimo usekal še Fred, ki je v drugem kolu zadel za tistih 2-2, so paragvajci lahko pričeli slaviti. 0-2 oz. kar štirje zgrešeni penali brazilcev so zaskominali na večer pred 17- leti, ko so brazilci, po zaslugi penalov, postali svetovni prvaki.

Tokrat so bili uspešnejši paragvajci, katere je nervozni selektor Martino, prvič po 1983, odpeljal do polfinala Copa Americe, potem ko so se predvsem s čvrsto obrambo uspešno zoperstavili brazilskim virtuozom, ki so uspeli zapraviti lepo število odličnih priložnosti in se na koncu še osramotiti z opisanimi penali.

Skrajšani posnetek tekme, vključno s penali je TUKAJ.

Težko so brazilci sprejeli ta izpad in s teškimi besedami opisali predstave svoje reprezentance, sramota je bila kar pogosto uporabljena beseda, pa zgodovinska nesposobnost kot je zapisal O Globo, omenjali so nezmožnosti zadeti med igro, po podaljških in celo iz štirih penalov, pa še vedno ostati na nuli, na drugi strani pa je selektor Mano Menezes razpredal o napredku v igri v zadnjem letu, o pripravah za domače svetovno prvenstvo itd.

Jaz razen rezultatskih neuspehov ne vidim nekega očitnega napredka in če že omenjamo napredek, bi tega postavil ob imena reprezentanc Peruja, Urugvaja, Paragvaja in Venezuele, torej vseh štirih ekip, ki bodo v polfinalu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 18.07.2011 - 02:34 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Po izpadu tihega favorita oz. kolumbijske reprezentance, je prišla na vrsto še domača reprezentanca, ki pa si je vso godljo zakuhala sama, saj je naletela na neugodne/močne urugvajce že v četrtfinalu, predvsem zaradi svojih obupnih iger v prvi fazi tekmovanja.

ARGENTINA – URUGVAJ 1-1 (po penalih 4-5)

Argentina bo svojo veliko trofejo že od ‘93 ko so zadnjič osvojili Copo, medtem pa sebi in svojim navijačem privoščili kopico razočaranj, ki svoje frustracije izkazujejo z žaljenjem, po večini, trenutno najboljšega nogometaša sveta, Lionela Messija. Ta je dejansko neprepoznaven v reprezentančnem dresu, saj je po brilijantnih predstavah v Barceloni, nerazumljivo slab/obupen ko nastopa za svojo državo in razumljivi so novinarski napisi, da se Messi spet ni pojavil na igiršču.

Z asistencami proti Kostariki je nekoliko umiril napade in kritike, a eno je Kostarika in zmaga proti njim, drugo pa Urugvaj in izpad z domače Cope. Messi je postal Persona non grata v argentinskem dresu, kot sem prebral in težko bo kamlu prišel nazaj v srca argentincev, saj ob zadnjem porazu, še vedno peče tudi četrtfinalni debakl na svetovnem prvenstvu 2010.

Na drugi strani je urugvajska reprezentanca odigrala izvrstno svetovno prvenstvo, kjer so bili kar četrti, kar je njihov najboljši rezultat od daljnega leta 1950 oz. osvajanja naslova svetovnega prvaka, najboljši igralec prvenstva Diego Forlan pa podobno kot Messsi pri argentincih, ne deluje preveč prepričljivo. A urugvajski stroj, Tabarezovi bojevniki so veliko boljša ekipa kot argentinski solisti in ob slabšem Forlanu, poškodovanem Cavaniju je pri njih še vedno dovolj rezerv za recimo polfinale, celo finale, vse pa pove razmišljanje njihovih igralcev. Sebastian Abreu z nadimkom El Loco oz. Norec, je pred tekmo povedal, da Messija lahko zaustaviš le če ga zakolješ in menim, da je to eden od znakov njihove napaljenosti, medtem ko se argentinci zdaj že bojijo sami sebe oz. svojih predstav.

arg

Argentinski selektor je po že omenjeni zmagi nad Kostariko ostal pri sistemu 4-2-3-1 kar vsekakor ni nikogar presenetilo, še najmanj pa verjetno Tabareza, ki se je odločil za klasično postavitev 4-4-2, kot je razvidno iz zgornje sheme.

Že v samem uvodu srečanja so domači navijači, predvsem pa igralci, doživeli hladen tuš, kot radi rečemo, saj je že v 6. minuti, po prostem strelu Forlana in izvrstnem skoku Martina Caceresa, do žoge prišel Diego Perez, ki mu z dveh metrov ni bilo pretežko zadeti reprezentančnega prvenca za 0-1. A šokirani argentinci niso rabili dolgo za izenačenje, osporavani Messi je že v 18. minuti, z natančno podajo v urugvajskem kazenskem prostoru našel Gonzala Higuaina, ki je s strelom z glavo izenačil na 1-1 in argentinci so bili v zanosu. Še toliko bolj od 39. minute, ko je svoj drugi rumeni karton in izključitev prejel strelec Perez, vendar pa domači številčne premoči in svojih priložnosti niso znali izkoristiti. Srečanje je za kratek čas prekinil še Jimmy Jump, klik TUKAJ, na argentinski strani je drugi rumeni karton in izključitev prejel njihov kapetan Javier Mascherano, argentinska ofanziva pa se je stopnjevala iz minute v minuto. Definitivni junak srečanja je postal urugvajski vratar Muslera, ki je z atraktivnimi posredovanji reševal urugvajski gol in ohranil izenačenje vse tja do konca srečanja oz. tudi v obeh podaljških, ko se je v večini igralo samo na en gol, torej urugvajski.

Ker je bilo po 120-ih minutah še vedno 1-1 so bili na vrsti penali in že ogreti Muslera je bil spretnejši kot argentinski Romero. Messi, Forlan, Burdisso in Suarez so zadeli svoje strele, nato pa je v tretji seriji rezervist Carlos Tevez , z močnim a ne preveč natančnim strelom, omogočil Musleri obrambo in ker so do konca zadeli še vsi preostali, torej Scotti, Pastore, Gargano, Higuain in pa Martin Ceceres za konec, je Urugvaj dobil s 4-5.

Slavje, vendar ne domačih, se je lahko pričelo, saj so urugvajci postali še drug polfinalist, kjer jih že čaka reprezentanca Peruja, ki je podobno kot oni, premagala favorizirano moštvo in ob ravnokar zaključeni tekmi v kateri se je Venezuela pridružila Paragvaju v drugem polfinalnem paru, menim, da so urugvajci izraziti favoriti za osvojitev naslova oz. 43. Copa Americe.

A treba je biti previden saj favoriti ne zmagujejo vedno, kar nas uči tudi primer tokrat favorizirane Argentine, ki je na žalost domače poblike skozi cel turnir, beri celotno Copo, izgledala kot razpuščena banda posameznikov, ki za moštveni duh še ni slišala in eden od glavnih krivcev za to, je po moje, je njihov selektor, ki sem ga v predhodnih dneh že precej nakritiziral. Batista ni znal iz teh super-nogometašev sestaviti spodobne reprezentance, ki bi bila konkurenčna, beri boljša od Bolivije, Kolumbije in Urugvaja, saj so uspeli premagati le prenovljeno/pomlajeno reprezentanco Kostarike in sanje o trofeji so ostale samo še sanje. V realnost jih ne more spraviti ne Messi, ne Aguero, Higuain, Pastore, Lavezzi, Milito, Tevez, Zanetti in ostali argentinski nogometaši, nekakšni nasledniki 18 let dolgega prekletstva.

Vrhunci srečanja so TUKAJ.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 18.07.2011 - 01:12 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Od dvanajstih ekip  jih je ostalo samo še osam, Ekvador, Bolivija, Kostarika in Mehika pa so zaključili s svojim popotovanjem  po argentinskih stadionih, kar je bilo na koncu, če priznamo, bolja ali manj pričakovano.

Pred nami so bili štirje četrtfinalni obračuni in za razbitje monotonosti, sem tu uvedel nekaj sprememb.

KOLUMBIJA – PERU 0-0 (po podaljških 0-2)

Tekma, ki smo si jo ogledali že sinoči je napovedala smrt favoritov, saj je v trenutku sestavljanja tega teksta že jasno, da sta za mojim tihim favoritom, reprezentanco Kolumbije, izpadla tudi dva glasna, razvpita, tista o katerih se je govorilo/pisalo največ, a o njunima srečanjima več v prihodnjih dneh.

Sodeč po prvi fazi tekmovanja, Kolumbija niti ni bila tako tihi favorit, temveč, vsaj v četrtfinalu, izraziti favorit, saj njihova obrambna vrsta, na čelu z golmanom Martinezom, v uvodnih treh srečanjih sploh še ni prejela zadetka.

Selektorju Hernanu Gomezu naj bi največ preglavic povzročalo nezadovoljstvo določenih nogometašev z manjšo minutažo, a kot pravi stari rek, dobitnega moštva ne menjaš in če ne znajo tega sprejeti, bi bilo boljše, da so šli na dopust, kot da negrajo in kvarijo idilično atmosfero. Gutierrez, Mosquero in Jacksonom Martinez naj bi bili grešniki, ki jih je izpostavil selektor pred obračunom z reprezentanco Peruja, ki je kot kaže zelo nevarna ekipa, pa čeprav rezultati prvih treh kol oz. uvodne faze tekmovanja, tega ne potrjujejo.

Peru je odigral vse tri znake, če se lahko izrazim v stavničarskem žargonu, remiziral s čvrstimi urugvajci, premagal mlado mehiško ekipo kar jim je prineslo napredovanje in izgubil s čileanci, zaradi česar večina ni verjela v njihov preboj v polfinale, saj se je Kolumbija zdela kot previsoka ovira, če dodamo še nekaj iz atletike. Paolo Guerrero je bil namreč perujev edini strelec na tem tekmovanju in brez večje pomoči soigralcev, je prvo polfinale po letu ‘97 izgledalo še pred srečanjem zelo daleč.

tabla

A nogomet je nepredvidljiv in v četrtfinalu je do tedaj precej bledi Peru uspel ukrotiti/zaustaviti vse poskuse kolumbijcev in mu v podaljških zabiti dva zadetka za polfinale.

Na stadionu, ki nosi Marija Alberta Kempesa so gledalci videli precej boljšo Kolumbijo, ki je imela terensko premoč, več poskusov za zadetek, ki pa so ostali neizkoriščeni,omenimo penal, ki ga je v 66. minuti zastreljal Falcao, potem ko je Alberto Rodriguez s prekrškom v perujskem kazenskem prostoru zaustavil zelo dobrega Dayra Morana, da bi se kolumbijcem vse skupaj na koncu maščevalo. Po prečkah že omenjenega Morena in izjemno razpoloženega Fredy Guarina, ki je bil po mojem mnenju vsaj klaso nad ostalimi, je v podaljšku, konkretno v 101. minuti srečanja, perujski kapetan, po slabem lovljenju kolumbijskega golmana Martineza, s projektilom z roba kazenskega prostora povedel Peru v vodstvo z 0-1, v 111. pa je v najhujšem navalu kolumbijcev, vnovično napako storil njihov vratar Martinez, ki je podal do Guerera, ta pa prodrl pred gol in z lepo povratno žogo omogočil Juanu Vargasu strel za 0-2, beri strel za polfinale, kot že zapisano, prvi po letu ‘97.

Skrajšani posnetek za prvega polfinalista Cope 2011 je TUKAJ.

  • Share/Bookmark