Sedaj, ko sem se že nekoliko pomiril in sprijaznil s finalnim rezultatom, bom lažje zapisal še par stavkov katere naj bi že v sinoči …..

Najprej bi se ustavil pri statističnem delu, ki je če povzamem enega TV komentatorja kot bikini; veliko odkrije, a nič ne razkrije.  Pri pregledu pretečenih kilometrov/metrov na finalnem obračunu je treba upoštevati, da se je tekma končala po podaljških, pri poti do naslova svetovnega prvaka pa so španci  pretekli kar 136.362 metrov,  vice-prvaki oz. nizozemci pa 134.218 metrov.

Španci so na celotnem turnirju oz. svetovnem prvenstvu pretekli 767,39 kilometara, kar jih ne uvršča ravno med maratonce, pri pregledu povprečja na tekmo pa so se uvrstili na osmo mesto. Tu so na vrhu američani s 118.000 metrov na tekmo, pa japonci s 116.130, ganci s 114.402 itd, španci na že omenjenem osmem mestu s 109.626, nizozemci pa na štirinajstem s 107.405.

V finalu je imel največjo kilometrino Xavi, ki je pretekel 14.987 metrov, s tem da je nekaj več kot tri kilometre pretekel ko je bilo to najpomembneje oz. v podaljšku, takoj za njim je bil Iniesta s 14.028, za obema špancema pa je bil nizozemski trio Robin Van Persie 13.916, Gregory Van Der Wiel s 13.773 in pa Wesley Sneijder s 13.383 metrov.

V rubriki najhitrejši šprint sta vodilni poziciji zasedla rezervista, španski Jesus Navas in nizozemski Edson Braafheid, ki sta v določenem trenutku razvila hitrost 31,5 km/h, od ostalih pa je bil najhitrejši Robben s 30,88 km/h.

Pri rubriki podaje, so španci v finalu oz. v 120-ih minutah igre imali podoben učinek kot v 90-ih v polfinalnem obračunu z nemci oz. tokrat 715 poskusov točnih podaj in 542 uspešnih, kar je 76%. Nizozemci so se v tej rubriki ustavili pri razmerju 475-294, kar je zneslo 62% uspešnosti. Posamično gledano pa je bil daleč najuspešnejši Xavi z razmerjem 99-80, Busquets je bil drugi 80-70, španski heroj Iniesta, ki je imel v prvem polčasu imel samo 20 dotikov z žogo, je tekmo zaključil z razmerjem 70-41, pri nizozemcih pa je imel na veliko presenečenje, po statistiki sodeč, največ aktivnosti golman Stekelenburg z razmerjem 54-35. Od največjih nizozemskih zvezdnikov je imel Sneijder razmerje 46-28 ( v podaljšku 12-9), Robben pa samo 31-14, kar razkrije marsikaj. Pri pregledu generalnega stanja oz. stanja prvenstva pri rubrikah podaje pa ugotovimo, da je podajanje do nezavesti, kot bi rekli v osnovni šoli,  španski sindrom, saj so izvedli kar 3803 podaj, kar je za skoraj 1000 več kot prva naslednja reprezentanca oz. drugouvrščena Nemčija s 2865 in tretja Nizozemska z 2665 podaj. Procent uspešnosti pove, da so tudi tukaj vodilni španci  z 80%, nizozemci pa so se ustavili pri 71% uspešnosti.

Španci so imeli od nizozemcev tudi več poskusov za dosego gola, razmerje 18 – 13, v okvir gola 6-5, nizozemci pa so bili boljši pri prekrških 28 – 19, rumenih kartonih 8 – 5 in prepovedanih položajih 7-6. Prav rumeni in rdeč karton so to finale zapisali v zgodovino kot najbolj grobo finale, saj sta moštvi znani po atraktivnem in ofenzivnem nogometu zbrale rekordno število karonov, prejšni rekord iz ‘86 pa je znašal šest kartonov.

Španija je postala najmanj efikasen svetovni prvak, saj je na prvenstvu dosegla le 8 golov, dosedanji rekord pa so imeli angleži iz ‘66, in brazilci, ko so jih zabili po enajst.  Še bolj neverjeten je podatek, da so pri špancih zadeli samo trije igralci David Villa 5, Andres Iniesta 2 in Charles Puyol 1 gol. No, Villa, ki ga kličejo Deček oz. El Guaje je zasedel vrh lestvice strelcev, vendar naziva najboljšega ni dobil zaradi izenačenja s še nekaterimi strelci, pri tem pa je imel slabšo rezervno rubriko podaje. Pri tem je na prvenstvu največ golov dosegla Nemčija, 16-krat so zadeli nasprotnikovo mrežo, na drugem mestu je Nizozemska z 12. goli, pa Urugvaj z 11. goli  in tako naprej ….

Španska reprezentanca je tretja ekipa, ki ji je uspelo vezati uspeh na evropskem in svetovnem prvenstvu, edina pa ki je uvodni dvoboj izgubila in nato odšla do konca. Tako kot pred njo že Italija ‘34, Nemčija ‘54, Anglija ‘66 in Francija ‘98 je v svojem prvem finalu osvojila naslov svetovnega prvaka, Nizozemska pa je še s tretjim porazom v finalu postala neslavni rekorder, pri tem pa je bil prekinjen tudi njen niz 25-ih tekem neporaženosti oz. desetih zaporednih zmag.

Pa še ena zanimivost, edina neporažena reprezentanca na tem prvenstvu je Nova Zelandija, ki je v skupinskem delu zabeležila tri neodločene izide in skupaj s takrat še aktualnim svetovnim prvakom izpadla.

No, statistika marskiaj odkriva in skriva, pri tem pa še enkrat več ponavljam, da si Španija, po mojem mnenju, ni zaslužila tega naslova, saj je imela vse preveč pomoči s strani sodnikov.

Pa da ne zaidem spet preveč na kritiziranje sodnikov, saj me lahko FIFA še kaznuje kot je kaznovala srbskega selektorja Antića s kar štirimi tekmami prepovedi ker je dejal, da sodnik v obračunu z avstralci srbski reprezentanci ni dosodil očitnega penala zaradi igranja z roko, na drugi strani pa se je ob sodniških napakah nekaterim reprezentancam ponižno opravičevala, npr. angležem. V Srbiji so seveda ogorčeni, ob tem pa obujajo spomin na takratnega portugalskega selektorja Scolarija, ki je s pestjo udaril proti njihovemu igralcu Dragutinoviću in ga k sreči samo oplazil, pa dobil dve tekme prepovedi, po pritožbi pa samo eno.

Bravo FIFA, UEFA in sodniki, kateri naj bi imeli najkvalitetnejše sojenje do sedaj …..

Mogoče sem pa gledal napačno prvenstvo, ali pa so nekje vmes spremenjena nogometna pravila.

Že čez štiri leta naj bi bilo bolje …..

POZZ bralcem te rubrike

Nizozemska ali Španija, zadnja in hkrati najpomembnejša tekma prvenstva, kjer se je odločalo o naslovu svetovnega prvaka.

O nizozemski zgodovini sem se že razpisal v prejšni objavi, o špancih pa sploh ni bilo veliko za zapisati, edini pravi nogometni uspeh pa so doživeli pred dvema letoma na Evropskem prvenstvu oz. EP 2008.

Da ne dolgovezim, saj bom rajši nekoliko obšireje pisal o poteku tekme oz. velikega finala, še prej pa obe postavi:

NIZOZEMSKA v taktični postavitvi 4-2-3-1: Maarten Stekelenburg – Giovanni Van Bronckhorst ( od 105. minute Edson Braafheid ), Joris Mathijsen, John Heitinga, Gregory Van Der Wiel – Nigel De Jong ( od 99. minute Rafael Van Der Vaart), Mark Van Bommel – Dirk Kuyt ( od 71. minute Eljero Elia ), Wesley Sneijder, Arjen Robben – Robin Van Persie

ŠPANIJA prav tako v taktični postavitvi 4-2-3-1: Iker Casillas – Joan Capdevilla, Charles Puyol, Gerard Pique, Sergio Ramos – Xabi Alonso ( od 87. minute Cesc Fabregas ), Sergio Busquets – Andres Iniesta, Xavi, Pedro (od 60. minute Jesus Navas) - David Villa ( od 106. minute Fernando Torres )

Po previdnem začetku tekme je prišlo do prve nevarnosti v 5. minuti srečanja, ko je po dolgi podaji z leve, zračni duel Robin Van Persie – Sergio Ramos, dobil slednji in z nevarnim strelom z glavo, dobro ugrozil nizozemski gol, vendar je bil nizozemski vrata Stekelenburg na mestu. V 11. minuti pa je ponovno sledila akcija oz. podaja z leve, Ramos je prodrl in proal do Davida Ville, ki pa ni uspel zadeti. Prvih petnajst minut je tako minilo v španski terenski premoči z nekaj priložnosti, nizozemci pa so se osredotočili na branjenje, a so nato z nekaj oštrimi prekrški umirili špance ter vzpostavili ravnovesje. Pri tem bi izpostavil Kung fu kick Nigela De Jonga v 29. minuti, v 36. minuti srečanja pa je po nizozemski akciji iz kota, najprej na robu kazenskega prostora zgrešil žogo Van Bommel, v nadaljevanju akcije pa še Mathijsen in rezultat je ostal 0-0. Nekoliko aktivnejša nizozemska reprezentanca je imela nato, ob koncu prvega polčasa oz. v 46. minuti srečanja, lepo priložnost, saj je po daljši akciji natančno meril Robben, a je bil Casillas na mestu. V drugem polčasu je spet bolje pričela španska reprezentanca, saj je v 47. minuti akciji iz kota, po visokem skoku branilca Puyola, zgrešil Capdevila, a nizozemci so jih spet kmalu ukrotili. V nadaljevanju, točneje v 61. minuti srečanja je Sneijder milimetersko natančno podal v prostor do Robbena, ki je šel sam proti golu Casillasa, a je španski golman z nogo uspel preusmeriti nizozenčev strel in rezultat je ostal 0-0. Za hip me je spreletela tista, če ne daš dobiš, a kot je prišla je odšla in vse boljša igra obeh ekip me je spet prevzela. V 69. minuti je na desni lepo prodrl hitri rezervist Navas in podal v kazenski prostor, kjer je žogo zgrešil Heitinga, Villa pa s petih metrov ni uspel zadeti oz. je nespretni Heitinga popravil svojo napako in blokiral strel. V 76. minuti je po španski akciji iz kota, neovirano do strela prišel Ramos, a je bil v precej podobni akciji kot ob edinem španskem zadetku v polfinalu, nenatančen oz. je z glavo udaril preko gola. V 83. minuti srečanja pa je do še ene izjemne priložnosti prišla nizozemska ekipa, kjer je po dolgi podaji, dotiku Van Persija z glavo in veliki nespretnosti španskega branilca Puyola, do žoge prišel hitrejši Robben, ki pa vseeno ni uspel priti do strela, temveč le do rumenega kartona, po burnih protestih zaradi nedosojenega domnevnega prekrška nad njim. Preostanek srečanja je minil v nekoliko mirnejšem tonu, tekma pa je šla v podaljšek.

In zopet so bolje pričeli španci, že v 92. minuti pa so kar trije padli kot pokošeni, najprej Fabregas, nato Iniesta in na koncu še Xavi, vsi z namenom izsilitve prekrška, a sodnik Webb, bivši policaj jih je razkrinkal in ni dosodil ničesar. V 95. minuti pa je prišlo do še enega razburjenja, Iniesta je fantastično podal do Fabregasa, ki je kot v nekakšni Deja vu situaciji oz. ponovitvi Robbenove priložnosti iz 61.minute, zadel nizozemskega golmana v nogo in še enkrat več sem si lahko oddahnil. Takoj zatem je Robben izvedel hiter nasprotni napad, a je uspel izsiliti samo udarec iz kota, po katerem je imel lepo priložnost Mathijsen, ki je z glavo udaril čez gol. Kmalu zatem oz. v 99. minuti srečanja je imel priložnost neodločni Iniesta, ki po oklevanju ni prišel do strela, v 101. pa je Navas prodrl po desni in nevarno zapretil, vendar je Van Bronckhorst še pravočasno blokiral strel, po katerem je žoga zadela zunanji del mreže. Za trenutek mi je zastal dih. Španci so bili v prvem delu podaljška odločno boljši, vendar je bil rezultat še vedno 0-0, v drugem delu podaljška pa je v 109. minuti naveza Xavi – Iniesta izsilia prekršek Heitinge, ki je zaradi tega dobil drugi rumeni karton oz. rdečega in bil izključen. Jebemti, sem zaklel, sodnik Howard Webb pa je v nadaljevanju tako kot že mnogi sodniki pred njim pomagal špancem, saj najprej ni dosodil čistega udarca iz kota za nizozemce, nato pa še prekrška nad Elijo, kar je pripeljalo do akcije za edini gol na srečanju. Po še eni od mnogih ofenzivnih španski akciji je rezervist Fabregas lepo našel Iniesto, ki ni bil v prepovedanem položaju, saj je pri nizozemcih zadaj zaspal, Van Der Vaart, neumorni Andres Iniesta pa je zadel in špance povedel proti naslovu svetovnega prvaka. Španci so pričeli proslavljati, nizozemci pa protestirati pri sodniku Webbu, ki je v roku minute storil dve veliki napaki v škodo nizozemcev, za katere po prejetem golu, ki je sledil tem napakam, ni bilo več poti nazaj.

Ne morem verjeti, da je sodnik spet pomagal špancem …..

Najprej gol iz prepovedanega položaja proti portugalcem, pa dvomljiv penal proti paragvajcem, nedosojen rdeč karton proti nemcem, pa  dve takšni napaki v ključnih trenutkih finala …..

Preveč zame …..

off

Pred finalno tekmo svetovnega prvenstva 2010, med Nizozemsko in Španijo, bom v tej nogometni rubriki, nogometu primešal malo zgodovine  ….

Španci so bili pred davnimi leti, točneje na prehodu iz 16. v 17. stoletje, kolonijalna velesila, ki pa je počasi pričela izgubljati svojo moč in vpliv, predvsem pa kolonije. V istem času je bila Nizozemska sila, ki je vztrajno pridobivala na moči in počasi postajala najmočnejša pomorska velesila. Kot uvod v svetovno dominanco, se je Nizozemska spopadla s Španijo, v 80 let trajajoči vojni, kjer si je izbojevala samostojnost, pa nato svojo moč izkoristila še za to, da je postala vladar sveta.

Portugalce so napodili iz Indonezije in Brazilije, angležem so prevzeli zunanjo trgovino inv borbah za prevlado na svetovnih morjih se z njimi zapletli v kar tri vojne, posledica tega pa je tudi prepustitev New Amsterdama, ki je pod okriljem angležev postal New York.

Po razočaranju z nizozemci, so španci na takratni svetovni sceni imeli le še obrobno vlogo, nekoč močno kraljestvo pa se je počasi porušilo in izgubilo večino kolonij. Španija se je iz gospodarja oddaljenih dežel prelevila v izolirano državico, za katero je ostala le kulturna in gospodarska vez z južnoameriškim kontinentom, kjer je španski jezik ostal kot spomin na to, kakšna velesila je bila Španija.

Nihče ni večen in tudi nizozemci so počasi izgubili svojo moč, od njihovih kolonij pa so uspeli obdržati Antile, Arubo, in par otočkov na Karibih. Tudi  Surinam oz. bivša Nizozemska Gvajana, domovina Gullita, Rijkaarda, Van Hooijdonka, Davidsa, Seedorfa in še nekaterih legendarnih nizozozemskih reprezentantov je v sedemdesteih letih prejšnega stoletja postala njihova bivša.

Nekako najprimernejše bi bilo, da nizozemci do tako željenega uspeha svetovnega prvaka pridejo prav v Južni Afriki, kjer so bili prav tako pred leti prisotni in nekako bi lahko zapisal, da igrajo na domačih tleh oz. domačo tekmo.

Jug Afrike so pričeli naseljevati leta 1652, po letih miru pa so se v 19. stoletju zapletli v še eno vojno z angleži oz. britanci. Potomci nizozemcev v Južni Afriki imenovani Buri oz. kmetje, so izgubili oblast, ukinjeno je bilo suženjstvo, a po vnovični zmagi nad domorodci so Buri na območju ustanovili države Oranje, Natal in Transvaal. Po še eni seriji obračunov oz. dveh vojnah in velikih izgubah na obeh straneh, so leta 1902 nizozemci in britanci le sklenili končati vojno.

Vse skupaj je zgodovina in angležev že nekaj časa ni več v Južni Afriki, nizozemska kolonija, katero vodi Bert Van Mervijk oz. nizozemska nogometna reprezentanca pa je še vedno tu. Kot že stoletja poprej se bo za vrh udarila s španci in če je soditi po zgodovini …..

Nizozemci, ki so bili do sedaj v dveh finalih svetovnih prvenstev, pri tem pa obakrat izgubili z domačima reprezentancama, so tokrat v obratni vlogi oz. kot domača ekipa.

Nekoliko se bom še ustavil pri teh dveh finalih, leta ‘74 v Nemčiji in ‘78 v Argentini.

V prvem, ‘74 v Nemčiji so bili nizozemci daleč najboljša ekipa, njihov legendarni selektor Rinus Michels pa je navduševal s prav tako legendarno postavitvijo 4-3-3 oz. totalnim nogometom, kot so ga poimenovali, kljub očitnemu kopiranju pa ga ni nihče igral tako dobro kot oranžni. V tej totalni nizozemski ekipi je bil glavni zvezdnik še en legendarnež Johan Cruyff, ki je bil takratni nogometni pojem, a poleg nogometnega razkošja je bil svetlobna leta pred časom tudi v drugih pogledih kot so izplačevanje dnevnic, zavarovanje igralcev, predvsem pa reklamiranje pri katerem je imel v nizozemski Adidasovi ekipi ekskluzivno pogodbo s Pumo, zaradi česar je imel kot edini nizozemski reprezentant njihove kopačke ter dres s samo dvema belima črtama in ne tremi adidasovimi …. V finalu so Cruyff, Neeskens, Rensenbrink, Rep in ostali, od sodnikovega žvižga ob pričetku tekme, izvedli 13 podaj, preden je nemec Uli Hoeness v nemškem kazenskem prostoru nepravilno zaustavil Cruyffa. Neeskens je uspešno zadel iz penala in Nizozemska je po dobri minuti igre povedla z 1-0, še preden se je nemški igralec sploh dotaknil žoge. A dvoboj je imel svoj uvod že prej oz. v dnevih pred velikim finalom, ko je nemški častnik Bild objavil, da so štrije nizozemski igralci čofotali v bazenu s štirimi neznanimi nemkami, kar je sprožilo kar nekaj nervoze. A da se vrnem na tekmo, preveč samovšečni nizozemci so pričeli podcenjevati nasprotnika, ga z nogometnimi veščinami smešili, hkrati pa tudi kaznovali za tiste podle novinarske igrice, pri tem pa je sevda padla koncentracija in nemci so uspeli izenačiti ter preobrniti izid, hkrati pa osvojiti naslov svetovnega prvaka.

Razočarani nizozemska reprezentanca je čez štiri leta dočakala novo priložnost. V Argentini ‘78,  je ista generacija z določenimi lepotnimi popravki in pa predvsem brez genijalnega Cruyffa, ponovno navduševala s svojim totalnim nogometom in v velikem slogu prišla do finalne tekme, katere pa spet ni dobila. Najprej pa še pojasnitev odsotnosti Cruyfa za katerega je vsa ta leta veljalo, da v Argentini ni hotel nastopati zaradi političnih prepričanj oz. argentinskega režima, beri generala Vidala. No, resnica naj bi bila takšna, da je velikemu Johanu Cruyffu nastopanje v reprezentanci prepovedala njegova žena Danny, ki je po tisti nemški aferi v bazenu dala ultimat: Jaz ali čofotanja v reprezentančnih bazenih.

Argentinci oz. njihova policija je pred finalom nizozemsko reprezentanco, od hotela do stadiona prepeljala skozi najrevnejše četrti, kjer so bili deležni zastojev oz. barikad, udarjanja po steklih avtobusa, žaljivk, pljuvanja, obmetavanja in groženj. S kazalcem preko vratu je bil očiten argentinski znak za linč, kateremu pa so se v teh revnih četrteh le izognili, vendar ob prihodu na stadion stanje ni bilo veliko boljše. Vročekrvni argentinski navijači so ustvarili pritisk, ki je bil še večji, ker so bili na igrišču samo nizozemci, saj so argentinci namerno zamujali na igrišče. Kapetan Daniel Passarella je zadržal prihod argentincev na igrišče, nato pa še v teatralni predstavi pritisnil na sodnika, od katerega je zahteval izločitev nizozemskega krila Reneja Van Der Kerkhofa, ki je imel na poškodovani roki mavec. Poteza, ki je še dodatno razvnela že tako vročekrvno argentinsko publiko in nizozemska ekipa se je že hotela umakniti z igrišča zaradi šikaniranja, a je sledil sodniški kompromis, v katerem je moral igralec poviti mavčno oblogo še s povojem, da ne bi poškodoval koga na igrišču. Po argentinskem vodstvu oz. zadetku Maria Kempesa je bilo dogajanje bolj podobno borilnim športom kot pa nogometu, saj je sramotno sojenje sodnika Sergija Gonelle dopuščalo veliko več kot to piše v knjigah, bi dejali nekateri. Nekatera dejstva pravijo, da je Argentina preposto morala zmagati na tem prvenstvu, za kar je bila podkupljena reprezentanca Peruja v uvodni fazi prvenstva, pa v zadnjem trenutku zamenjan sodnik za finale, že opisana pot z busom od hotela do stadiona in pa sama kontroverzna finalna tekma. Kljub temu so nizozemci uspeli izenačiti na 1-1, v sodnikovem podaljšku pa je imel Rensenbrink življensko priložnost, a je iz precej težkega položaja zadel vratnico in tekma je šla v podaljške, kjer so argentinci dosegli še dva gola in slavili s 3-1. Po vseh teh letih nizozemci še vedno trdijo, da v kolikor bi takrat zmagali, ne bi prišli živi od tam …..

Kot zanimivost, nesrečni Rob Rensenbrink je kmalu zatem zaključil svojo športno pot in se izgubil za javnost, nihče razen mogoče najbližjih sorodnikov pa sploh ne ve kje se vsa ta leta nahaja. Nihče od številnih novinarskih, televizijskih, radijskih, internetnih in vseh ostalih reporterjev, ga ni uspel najti, njegovo skrivanje pa je dobilo pridih mističnosti. Baje, da je nekje v Belgiji oz. Franciji, na nekem podeželju, umaknjen od vsega, še posebaj nogometne norije zaradi katere je nekoč obstajal izraz Zadeti Resenbrinka, kar je pomenilo zadeti vratnico. Tu pa tam se samo pojavi zgodbica oz. trač o njem, nekakšen Elvis efekt, ko naj bi ga videli v trgovini, na bencinski pumpi itd. Danes 63letni upokojenec, bi s svojo pojavno na finalni tekmi naredil več za nizozemce kot vse hobotnice tega sveta za špance, a da ne zaidem še malo o nogometu, o hobotnici pa nekoliko kasneje.

Prekletstva neuspeha na svetovnih prvenstvih ni uspelo prekiniti niti novi super-generaciji z Gullitom, Rijkaardom, Van Bastenom, brati Koeman in ostalimi zvezdniki nogometa, ki so leta ‘88 postali Evropski prvaki, nato pa leta ‘90 pokleknili zaradi notranjih sporov, ki so nizozemsko reprezentanco spremljali vsta ta leta.

Tudi tokrat naj bi bilo kar nekaj trenj znotraj ekipe predvsem na relaciji Sneijder – Van Persie, a zaenkrat jih selektor Van Merwijk kar dobro brzda, v veliko pomoč pa mu je tudi šef ekipe, zet Mark Van Bommel.

Na žalost so leta totalnega nogometa mimo, zaradi česar je za večino nogometnih navdušencev, v finalnem obračunu, totalni favorit reprezentanca Španije.

Sam se ne uvrščam v to večinsko skupino, katero je še razširila napoved tiste vedeževalske hobotnice, za katero upam da se moti, kot se je zmotila v napovedi finala Evropskega prvenstva 2008, ko so jo zajebali prav španci, ki so bili vsa ta leta nekakšni nogometni looserji, podobno kot tudi nizozemci.

Jaz sem za oranžne …..

Tekmo za tretje mesto je definitivno ena od najtežjih tekem, saj so udeleženci po porazu v polfinalu še vedno pod vtisom tiste tekme oz. so psihično nestabilni in polni razočaranja, kot že mnogokrat prej pa so ponavadi boljši oz. uspešnejši tisti, ki si hitreje psihično opomorejo.

Pred tekmo, kjer v normalnih razmerah naj ne bi bilo dvomov o zmagovalcu, sem se strinjal s tisto vedeževalsko hobotnico. Ta je namreč napovedala zmago nemcev, ki so se mi vedno zdeli psihično čvrsti oz. čustveno hladni, celo otopeli, čeprav je vse skupaj daleč od resnice. Tudi nemci so zgolj ljudje in ne mašine kot nekateri še vedno verjamejo in tudi njih nogometna strast lahko potegne v najglobje globine oz. jih preplavi čustvo z imenom Razočaranje. Poleg tega so se že nekaj dni vbadali z virozo, zaradi katere na treningih ni bilo selektorja Lowa, kapetana Lahma in Podolskega, njihov najboljši strelec Miroslav Klose je imel težave s hrbtom, rezervni golman Tim Wiese pa s kolenom.

Nationalmannschaft, kot rečejo nemški reprezentanci, je v roku desetih dneh igrala z Anglijo, Argentino in Španijo, pri čemer je prvi dve gladko odpravila celo ponižala, bi zapisal, pri tretji torej Španiji pa se je ustavilo. Verjamem, da ni reprezentance na svetu, ki bi dobila te tri zaporedne dvoboje v tako kratkem razdobju, delno opravičilo za neuspeh nemcev pa je tudi izostanek, zaradi kazni kartonov, njihovega odkritja prvenstva Thomasa Mullera. Še kako so ga pogrešali ko je bilo potrebno loviti vodstvo, pa čeprav je bil pred prvenstvom še samo perspektivnež, ki bi lahko dočakal kakšno igralno minuto. Mladenič, ki je nato navdušil na prvenstvu, pri tem pa dosegel štiri gole, si po mojem mnenju zasluži naziv najboljšega mladega nogometaša prvenstva, s tem pa nasledi soigralca Podolskega, ki je to postal na prvenstvu 2006. Še en igralec nemške ekipe pa je imel priložnost za lovoriko oz. dve, Miroslav Klose je bil namreč še vedno v igri za najboljšega strelca prvenstva, v kolikor pa bi dosegel gol, bi se na lestvici najboljših strelcev svetovnih prvenstev izenačil z brazilcem Ronaldom, a že omenjene težave s hrbtom so ga izrinile iz ekipe in najboljši strelec prvenstva bo nekdo drug, Ronaldov rekord bo lahko trajal še leta.

To je bilo že drugič, da sta se Nemčija in Urugvaj merili na svetovnem prvenstvu za tretje mesto, v prvem, v Mehiki ‘70 je bila uspešnejša nemška ekipa, ki je zmagal z minimalno prednostjo oz. z 1-0.

Urugvajci, so po mojem mnenju, že presegli vsa pričakovanja z uvrstitvijo v polfinale, tekma za tretje mesto pa je samo še dodatni bonus oz. nagrada za predhodne uspehe. Ekipa selektorja Tabareza ima po gladkem porazu v polfinalnem srečanju z Nizozemsko vsekakor večjo željo po tem zgodovinskem tretjem mestu, ki bi jim pomenilo veliko več kot uspehov vajenim nemcem. Tudi tista ključna beseda razočaranje naj ne bi bila preveč močna, saj je bil poraz v polfinalu res gladek, brez nekih grenkih občutko,v a tudi pri nemcih je bilo precej podobno. Pri lovu na tretje mesto so bili urugvajci močnejši kot v polfinalu, saj sta se je v moštvo vrnila Luis Suarez, ki je v polfinalu prestajal kazen ene tekme, zaradi tistega zloglasnega igranja z roko v četrtfinalu in pa kapetan Diego Lugano, kateri je manjkal zaradi poškodbe kolena. Da je bila pred tekmo atmosfera v njihovi ekipi dobra, se je dalo razbrati iz izjave selektorja Oscarja Tabareza, ki je dejal, da želijo premagati nemce in napoved nezgrešljive hobotnice.

No, po pravici imam te hobotnice že čez glavo, saj je postala kar prvi zvezdnik prvenstva, kljub svojim domnevnim vedeževalskim sposobnostim, pa mene ni prepričala ….

URUGVAJ v postavitvi 4-4-2; Fernando Muslera – Martin Caceras, Diego Godin, Diego Lugano, Jorge Fucile – Edison Cavani, Egidio Arevalo, Diego Perez, Alvaro Pereira – Diego Forlan, Luis Suarez

NEMČIJA v postavitvi 4-2-3-1;  Hans Jorg Butt – Dennis Aogo, Arne Friedrich, Per Mertesacker, Jerome Boateng – Bastian Schweinsteiger, Sami Khedira – Marcell Jansen, Mesut Ozil, Thomas Muller – Cacau

No, sama tekma se je pričela kar dobro, močno spremenjena nemška ekipa je tako kot je bilo že v navadi spet napadla od prve minute in že v 3. minuti srečanja je zadel hvaljeni mladec Thomas Muller, vendar je bil gol razveljavljen, v 10. minuti pa je branilec Arne Friedrich po Ozilovi podaji iz kota, zadel prečko. No, v 19. minuti srečanja pa  je nemška ekipa kronala svojo terensko premoč, po silovitem udarcu Schweinsteigerja s približno 30-ih metrov in Muslerinem odbijanju čudne Jabulani žoge, je do odbitka prvi pritekel Thomas Muller, ki je v slogu rutinerja s 5-ih metrov zadel za 1-0 oz. za vodstvo Nemčije. Že peti gol mladeniča, s čimer se je na prvem mestu lestvice strelcev izenačil s špancem Villo in nizozemcem Sneijderom, še nekaj mesecev nazaj pa so ga nekateri zamenjevali za pobiralca žog. Definitivno odkritje prvenstva. No v času velike nemške dominance je v 28. minuti, nekje na sredini igrišča Perez odvzel žogo Schweinsteigerju in jo podal do Suareza, ta pa v hitrem nasprotnem napadu našel Cavanija, ki je izenačil na 1-1. V nadaljevanju je v nevihti tudi igra obeh ekip nekoliko zvodenela, a nemci so še vedno igrali, urugvajci pa čakali na priložnosti iz nasprotnih napadov. V 41. minuti je po enem takšnem hitrem nasprotnem napadu urugvajcev, po podaji Forlana, do žoge prišel Luis Suarez, ki je streljal z  leve, a bil za malo nenatančen. V drugem polčasu so nekoliko odločneje krenili tudi urugvajci in v 51. minuti sta na desni urugvajski strani kombinirala Arevalo in Suarez, po lepi dvojni podaji pa je Arevalo podal na rob kazenskega prostora, kjer je Diego Forlan z mojstrskim udarcem ob tla premagal nemškega vratarja in urugvajce povedel v vodstvo z 2-1. A njihovo vodstvo ni trajalo dolgo, saj je že v 56. minuti, po dolgi in natančni podaji Boatenga z desne, na drugi vratnici, najvišje skočil Marcell Jansen, ki je zadel za 2-2, ob tem pa mu je bil v veliko pomoč urugvajski golman, ki je zaplaval v prazno. Že v naslednji minuti je nemška ekipa pokazala vso svoje razkošje preigravanja, najprej je Cacau obrnil enega urugvajca in podal do Ozila, ki je preigral še dva, pri tem pa ga je nekoliko preveč zaneslo in po pretiravanju s preigravanjem je izgubil žogo, priložnost za nov zadetek pa je bila zamujena. Na drugi strani so kmalu sledili novi poskusi urugvajcev, najprej je Suarez nevarno zapretil z oddaljenosti, za njim pa še Forlan iz bližine, a obakrat je bil nemški veteran Butt na mestu. V 76. minuti je rezervist Kiessling sprobal svoj udarec z oddaljenosti, a tokrat je bil nezanesljivi urugvajski golman Muslera zanesljiv oz. je žogo uspešno odbil in rezultat je bil še vedno 2-2. A tako je ostalo le do 82. minute ko je po nemškem udarcu iz kota in biljardu oz. odbijanju žoge pred urugvajskim golmanom, z glavo svoj prvi reprezentančni gol dosegel Sami Khedira. V samem finišu tekme je urugvajska ekipa lovila zaostanek, nemška ekipa pa je imela prek rezervista Kiesslinga izjemno priložnost za povečanje vodstva, vendar je nemec zgrešil in urugvajcem ponudil še eno priložnost. No, definitivno zadnja priložnost za urugvajce se je ponudila v 92. minuti oz. sodnikovem podaljšku, ko je Friedrich storil prekršek nad Suarezom na približno 18-ih metrih od nemškega gola. Seveda je odgovornost v zadnjih trenutkih tekme prevzel Diego Forlan, ki je z močnim strelom stresel prečko, žoga pa se je odbila navzven in sodnik je odpiskal konec. Forlan je ostal pri štirih doseženih golih, njegova reprezentanca pa je osvojila četrto mesto.

Nemčija je s 3-2 premagala Urugvaj in osvojila tretje mesto oz. ga odbranila, saj je tudi na zadnjem prvenstvu, tistem 2006, osvojila tretje mesto.

Izjemna tekma, kjer so se priložnosti vrstile na obeh straneh, kot je to v navadi v tekmah za tretje mesto oz. kot sem pričakoval, pa je bilo tudi veliko golov. Prav navdušen sem bil nad prikazanim in takšen naj bi izgledal nogomet, če bi se ekipe bolj osredotočale na napad kot obrambo.

Eden najboljših predstavnikov te napadalne miselnosti na tokratnem prvenstvu pa je bila prav reprezentanca Nemčije, ki je zame najprijetnejše presenečenje turnirja, prav tako pa njeni mladeniči, pri čemer bi še enkrat več izpostavil golmana Neurera, branilca Boatenga, v sredini pa izjemne Khediro, Ozila in Mullera.

Ekipa, ki je bilo užitek gledati …..