Zapisal izmisljeni | 4.07.2010 - 15:41 - Kategorije: 10. četrtfinale -

V tem obračunu naj bi bilo najmanj domov, saj so španci veljali za velike favorite, paragvajci pa samo za neugodno oviro na poti proti vrhu.

In tako je tudi bilo, vsaj približno, no. Španska ekipa je bila spet sestavljena v tisti 4-2-3-1 oz. z dvema zadnjima veznima, kot jih imenujemo in samo enim napadalcem, spet nerazpoloženim Torresom. Spet so najprej zavarovali  svoj gol, za kar je zaslužen tisti uvodni poraz proti Švici in od takrat ima strah velike oči, ali nekaj takega. Prav tako so spet dominirali na sredini, v napadu pa se zanašali na morebitno prebuditev že omenjenega Fernanda Torresa oz. nov preblisk fenomenalnega Davida Ville. Na drugi strani je nekoliko premešana paragvajska ekipa igrala tisti svoj klasični defenzivni nogomet, vendar s čvrsto zvezno vrsto in nevarnim protinapadom, kar so nekajkrat lepo demonstrirali, pri tem pa tudi dosegli gol, vendar je bil upravičeno, zaradi prepovedanega položaja razveljavljen. Sam prvi polčas ni bil preveč zanimiv, nekaj nevarnih napadov na obeh straneh oz. 45 minut za pozabo. No, drugi polčas pa je bil veliko kvalitetnejši, prvi korak k temu pa je bila španska menjava v 56. minuti, ko je igro zapustil, na tem turnirju, obupno slabi Fernando Torres, namesto njega pa vstopil Cesc Fabregas, kar je pomenilo, da se je David Villa končno lahko preselil na mesto napadalca. Le nekaj minut kasneje oz. v 59. minuti je prišlo do prvega večjega razburjenja, po prostem strelu paragvajcev je španec Pique z rokoborskimi prijemi zaustavil Oscarja Cardoza v španskem kazenskem prostoru in sodnik Batros je mirne vesti lahko dosodil penal. Cardozo je prevzel odgovornost in streljal, Casillas pa je odbranil in paragvajec je še enkrat več potrdil pravilo, da tisti nad katerim je dosojen penal, ni najprimernejši za izvajanje penalov, Casillasova iztegnjena roka proti španski klopi pa je pomenila, hvala, saj naj bi mu Pepe Reina sufliral v katero stran naj se vrže. V tem času se je igra preselila na drugo stran oz. pred gol paragvajcev, kjer je hitri Villa izsili prekršek v paragvajskem kazenskem prostoru, sodnik pa je slabo minuto po paragvajskem penalu dosodil še španskega, čeprav je bil ta zame najmanj dvomljiv. Predhodne izkušnje so izučile špance in David Villa, ki je v drugem kolu proti Hondurasu že zgrašil penal, je pozabil na lov za najboljšega strelca prvenstva, ter odgovornost prepustil Xabi Alonsu. Ta je streljal in zadel, a je sodnik razveljavil strel zaradi predčasnega vtekanja igralcev v kazenski prostor in Xabi Alonso je moral vse skupaj ponoviti, vendar je golman Villar ta poskus odbranil, ob hipnem paragvajskem navdušenju pa je žoga prišla do španca Fabregasa, katerega je golman Villar s prekrškom zaustavil, a še en upravičen penal bi bil preveč tudi za hrabrega sodnika Carlosa Batrosa. Rezultat je torej ostal 0-0, španci pa so nadaljevali z ofanzivo in nagrada je prišla v 83. minuti, ko je mojstrsko prodrl Iniesta, odprl prostor in podal do rezervista Pedra, ki je medtem zamenjal nesrečnega Xabi Alonsa. Mladi barcelonin napadalec Pedro Rodriguez je streljal in zadel vratnico, na srečo spancev pa se je žoga odbila do Davida Ville, ki je seveda zadel, vendar z odbojem od obeh vratnic.  S tem, petim golom na prvenstvu je postal vodilni strelec prvenstva in pa hkrati prvi španec, ki mu je na svetovnem prvenstvu uspelo doseči gole na štirih zaporednih srečanjih. Da se vrnem ta tekmo, katere finiš je bil kar napet, zelo dobra poskusa Lucasa Barriosa in Roque Santa Cruza je odbranil eden od junakov srečanja, španski golman Casillas, na drugi strani pa v hitrem nasprotnem napadu ni zadel Villa in tekma se je končala z minimalno zmago špancev.

Še enkrat več me je razočarala španska igra, v kateri je bilo nekaj napredka, a dva zadnja vezna igralca proti tako defenzivni ekipi, pa samo en napadalec, sta zame velika greha njihovega selektorja, še posebaj ker je ta eden napadalec neprepoznavni Torres, ki ima očitno rezervacijo za prvo ekipo, ne glede na vse. K sreči so bili razpoloženi David Villa, Xavi, Iniesta in golman Casillas dovolj za dvoboje do polfinala, a tu jih pričakuje ena najsuverenejših ekip tega turnirja in za uspeh bo treba marsikaj popraviti oz. izboljšati.

Paragvaj definitivno ni razočaral, a dejstvo je, da se je znašel v reprezentančni eliti, kateri pa zaenkrat še ne pripada. Njihov defanzivni slog s hitrimi nasprotnimi napadi je dosegel realni maksimum in povsem nepotrebni so bili po tekmi, sarkastični komentarji njihovega selektorja Gerarda Martina, ki je dejal, da se jim bo pa FIFA mogoče še opravičila kot se je Angliji in Mehiki, s tem pa namignil na pristranskost sodnika oz. dvomljivo dosojen penal. Moje mnenje je, da je bil nasprotnik preprosto kvalitetnejši.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.07.2010 - 20:36 - Kategorije: 10. četrtfinale -

Definitivno eden od najzanimivejših obračunov prvenstva, saj sta bili obe strani prepričani da imata še kup nerazčiščenih računov, bi rekli nekateri.

Spomin na preteklost oz. vrnitev v otroška leta, me popelje na tisto prvenstvo ‘86 v Mehiki, ko je Argentina z najboljšimi igralcem tistega časa in še nekoliko več, Diego Maradono v finalu s 3-2 premagala Zahodno Nemčijo, na naslednjem prvenstvu ‘90 v Italiji, pa je bila v obračunu istih nasprotnikov boljša Nemčija, ki je zmagala po sumljivem penalu z 1-0. Zadnji obračun Argentine in Nemčije na svetovnih prvenstvih je bil odigran 2006 v Nemčiji, ko so v četrtfinalu po streljanju penalov nemci izločili argentince, kasneje pa je prišlo še do množičnega pretepa oz. prerivanja. Video Youtube povezave z navedenih treh prvenstev so v objavi Pred četrtfinalom ….

Tudi tokrat sem bil v pričakovanju napete, celo grobe tekme, saj sta obe ekipi znani po brezkompromisni borbi, le argentinci znajo s tem še nekoliko pretiravati oz. provocirati in iskati morebitne incidente, kar mi ni preveč všeč. K sreči so se ta moja pričakovanja izjalovila, tekma pa je bila precej korektna, k čemur je definitivno pripomogel nekoliko nepričakovan razplet.

Tokrat so s podpihovanjem ognja, s svojimi izjavami pričeli nemci, Schweinsteiger, nekoliko manj Lahm in Friedrich, pa bivši reprezentant, zdajšnji direktor reprezentance Bierhoff, kar je sprovociralo Maradono in tako so se pričele priprave za srečanje, nekoliko v ozadju tega pa 1.7. nemški selektor Joachim Low ni vodil nemškega treninga, saj naj bi mu potekla pogodba, a se je vse skupaj hitro rešilo in navedni je nemško ekipo, ki je že 15-ič zapored v osmini finala, povedel v nov boj  … 

Vsekakor srečanje oz. obračun dveh reprezentanc, ki sta v dosedanjem delu prikazali najboljši/najatraktivnejši nogomet in če smo od argentincev kaj takega pričakovali, to vsekakor nismo od pomlajene nemške reprezentance.

Že v 3. minuti srečanja je nemška ekipa izborila prekršek, približno 30 metrov od argentinskih vrat, podajalec Schweinsteiger pa je z lepo/natančno podajo našel slabo pokritega Thomasa Mullera, ki je z glavo zadel za rano vodstvo z 1-0. Očitno ta Muller nerad izgublja čas in po poroki s 15. leti je tudi v tem obračunu, nasprotno z vsemi pričakovanji, že v prvih minutah srečanja povedel nemško ekipo v vodstvo. Šokirana argentinska ekipa se je počasi zbrala in nanizala nekaj nevarnih akcij, pri tem pa je v 23. minuti, v hitrem nasprotnem napadu po podaji razigranega Mullerja, Miroslav Klose udaril preko gola. Argentinci so postajali vse bolj konkretni, končno je bil razigran Di Maria, ki je navarno zapretil, pa Higuain, a prvi polčas se je zaključil brez zadetkov. Mogoče še detalj, eden najboljših nemških igralcev na tem turnirju, Thomas Muller je prejel rumeni karton, zaradi česar ne bo mogel igrati v polfinalu, a ostanimo rajši še pri tej tekmi. V drugem polčasu je sledila nemška rapsodija, tango na germanski način in nemoč argentinske reprezentance, saj so argentinci po uvodnem pritisku pričeli padati. Nemški stroj pa je to zaslutil in pričel mleti. Najprej je na 2-0, v 68. minuti srečanja, povišal Miroslav Klose, predtem pa je spet fenomenalni Thomas Muller pričel akcijo, kar s tal oz. v sedečem položaju je podal do Podolskega, ki je ušel po levi strani, podal v kazenski prostor, kjer je bil na pravem mestu, omenjeni Miroslav Klose. 2-0 za Nemčijo, strelec Klose pa je v svojem jubilejnem, 100. nastopu dosegel  še 51. zadetek oz. 13. na svetovnih prvenstvih in po mojem skromnem mnenju je takrat večini postalo jasno, da ni poti nazaj za argentince. Njihov selektor Maradona je še poskusil z menjavo Otamendi – Pastore, ki pa ni prinesla željenega učinka, saj je v 74. minuti srečanja odlični Bastian Schweinsteigerja prodrl z leve oz. je izvedel pravi sprehod, kot je dejal komentator Bergant, odlično je nanizal tri nebogljene argentince in podal pred gol, kjer Arne Friedrich ni imel težkega dela, Nemčija pa je povedla s 3-0. In če sem zapisal za argentince oz. igralce argentine, da so bili nebogljeni kaj potem zapisati za Maradono, ki je s solzami v očeh spremljal svojo blamažo oz. slovo s prvenstva, kateremu je piko na i, bi dejali, postavil še s 14. golom na svetovnih prvenstvih Miroslav Klose. Pred njim je samo še sloviti Ronaldo oz. polfinalni obračun in veliko finale, kaj od tega pa bo dosegel, bomo zvedeli kmalu. Nemčija je zasluženo izločila Argentino in s tem potrdila moje predvidevanje, da so generalno gledano boljša ekipa, a o nemcih še nekoliko več v prihodnih dneh.

Ko sem že pri svojih predvidevanjih, se je izkazalo, da Maradona res ni bil dorasel vlogi argentinskega selektorja, ne glede na izjemno atmosfero v reprezentanci, a obračun s prvim pravim nasprotnikom je razkril vse njegove slabosti. Nigerija, Južna Koreja, Grčija in Mehika vsekakor ne moremo dati v kategorijo pravih nasprotnikov, tipa tistih najelitnejših svetovnih reprezentanc, kar Nemčija definitivno je. Argentinski selektor je bil tokrat nemočen, njegovi izvrstni posamezniki pa po njegovi zaslugi le bleda senca sebe, in karizma pomešana s premočnimi čustvi Maradone jim ni nič pomagala. Potrebovali so strokovnost, znanje oz. pravo reacijo, a tega ni bilo od nikoder, Maradona je otrpnil in upal na božjo pomoč, ki pa je tokrat ni bilo. Svoj bonus je že zdavnaj izkoristil in njegova ekipa je ostala na prepihu, nemci pa so ji prizadejali najhujši poraz na svetovnih prvenstvih.

Maradona si bo zapomnil današnji dan, poraz in fanta z imenom Thomas Muller, enega najboljših na igrišču, katerega je še nekaj mesecev nazaj zamenjal za pobiralca žog, kar je tudi objavljeno na tem blogu, v objavi z naslovom Pred četrtfinalom. Verjetno si bo sloviti Maradona na poti v domovino, zabrundal Don’t cry for me Argentina, pri tem pa mu lahko pomaga še, za veliko večino trenutno najboljši nogometaš sveta Lionel Messi, ki kljub izjemnenu prizadevanju, celo sebičnosti ni uspel doseči nobenega zadetka in je eno od razočaranj prvenstva.

 Ja, za razliko od mnogih, Messi mene ni navdušil, kjub nekaterim značilnim prodorom in strelom, bi od takšnega asa pričakoval veliko več, a vse krivde ne gre valiti nanj. Le zakaj je v sezoni 2009/10, v klubskih nastopih oz. za Barcelono lahko dosegel v 35. tekmah 34 golov, v dresu reprezentance oz. Argentine pa v celem letu 2009 samo tri, zadnjega pa daljnega novembra 09 ? Torej Lionel Messi nadaljuje z, zdaj že 7-mesečnim postom …

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.07.2010 - 11:51 - Kategorije: 10. četrtfinale -

Kot sem pričakoval, je bila to izenačena tekma, a zagotovo ni nihče pričakoval tako napete končnice, venar bo najbolje da grem po vrsti.

Gana je kot še edina preostala afriška reprezentanca imela zgodovinsko priložnost postati prva afriška ekipa v polfinalu svetovnega prvenstva, vendar je bil njen nasprotnik, vedno neugodni Urugvaj. Prvi polčas je bil, recimo temu, povprečen, tisti tipični obračuni na sredini igrišča z redkimi priložnostmi za zadetek. Če se ne motim, sta bili najzrelejši tista v 17. minuti, ko je Urugvaj izvedel udarec iz kota in pa v 30. minuti srečanja, v enem od hitrih ganskih nasprotnih napadov, a je po obeh izid ostal 0-0. Tako je bilo vse do sodnikovega podaljška prvega polčasa, ko je nekje na sredini igrišča do žoge prišel Sulley Muntari, je nekaj trenutkov vodil, potem pa opazil, da nima preveč dobrih ofenzivnih rešitev in z več kot 30-ih metrov udaril proti golu. Močan in ne toliko precizen strel je končal v golu urugvajcev, za katerega bi lahko delno krivili golmana Muslero, saj je šla žoga skoraj po sredini gola. Euforija na afriškem kontinentu, stadionu in med igralci Gane, ter njihovem strokovnem vodstvu, s katerim je imel prav Sulley Muntari že nešteto sporov. Selektor Rajevac je na tem prvenstvu po tekmi z Australijo že suspendiral problematičnega Muntarija, a je po prošnjah kapetana in predsednika nogometne zveze to odločitev preklical. V trenutkih vodstva Gane se je ta odločitev zdela kot ena najboljših, a v drugem polčasu je Urugvaj pokvaril vso afriško idilo. Diego Forlan je namreč v 55. minuti srečanja zadel iz prostega strela, z 20-ih metrov, nekoliko z leve, v daljši golmanov kot. 1-1 in veselje na južnoameriški strani, pri tem pa je velik del krivde za prejeti gol tudi na golmanu Kingsonu, kateri se je predčasno začel gibati v napačno smer, pri tem pa ga je strelec ujel na napačni nogi, kot temu radi rečemo. Po nekoliko aktivnejši igri Gane v prvem polčasu je bil v drugem Urugvaj boljši nasprotnik in Luis Suarez je imel v 62. in 77. minuti lepi priložnosti za vodstvo, katerih pa ni izkoristil in zlahka bi postal tragih srečanja. Po rednem delu tekme je šla tekma v podaljške, kjer so bili fizično močnejši reprezentanti Gane, posledično tudi aktivnejši in nevarnejši, a do 120. minute ni bilo zadetkov. V zadnjih sekundah pa je sledil thriller oz. napetost, kot sem zapisal v uvodnem stavku. Po prostem strelu Gane je nastala zmeda v kazenskem prostoru Urugvaja, kjer so urugvajci na vse možne načine reševali poskuse afričanov, po strelu Stephena Appiaha so to storili regularno, po strelu Dominica Adiyiaha pa je Luis Suarez z obema rokama izbil z golove črte in sodnik je zapiskal. Na stadionu je završalo, med nami, ki smo spremljali tekmo pa tudi. V času naših krikov navdušenosti/razočaranja je sodnik dodelil Suarezu rdeč karton oz. ga izključil iz igre, reprezntanci Gane pa povsem upravičeno dosodil penal. Odgovornost je po dveh zadetih penalih, v predhodnih srečanjih, prevzel napadalec Asamoah Gyan, ki je imel v sodnikovem podaljšku četrtfinala nogometno usodo afriške celine na sebi. Zalet, strel, žoga je poletela ….. in zadela prečko, se odbila navzven in rezultat je ostal 1-1, sodnik pa je odpiskal konec podaljška. Nesrečni Luis Suarez je solze razočaranja zamenjal z  euforijo radosti, saj je s svojo nešpotno potezo oz. namernim igranjem z roko, rešil svojo reprezentanco, kar se mi zdi moralno sporno, a to je pač nogomet, sestavljen iz vzponov in padcev, pravih in napačnih odločitev, kjer napačne zlahka postanejo prave in prave napačne.

Sledili so penali, kjer je v prvi seriji najprej udaril Diego Forlan, na ganski strani pa tragih Asamoah Gyan, ki je bil tokrat uspešen. V drugi seriji je za urugvajce zadel Mauricio Victorino, za gance pa Stephen Appiah, v tretji pa je zadel Andres Scotti, pri afriški ekipi pa je zgrešil John Mensah. Afriško razočaranje je kmalu izginilo, saj je v četrti seriji zgrešil Maxi Perreira, a je takoj za njim zgrešil še mladi Dominic Adiyiah in peti izvajalec urugvajske ekipe je imel priložnost zaključiti to napeto srečanje. Sebastian Abreu je vzel zalet in udaril po žogi, vendar ni šlo za močan strel kot bi pričakovali, temveč za panenko, kot pravimo takšnim strelom. Izjemna hladnokrvnost in eleganca za mojstrsko podkopan strel, kjer je ganski golman Kingson že ležal na tleh, žoga pa je v počasnem loku padala v gol.

Goool in Urugvaj se je uvrstil v polfinale, pri tem pa bi lahko zapisal še citat Od pekla do raja.

Gana, z njo pa celotna Afrika je žalovala, ganski junak oz. najboljši igralec in strelec tega turnirja Asamoah Gyan je bil veliki tragik srečanja, ob njem še mladi Adiyiah, pa Mensah, vsekakor tudi golman Kingson, a ko se bo vse nekoliko poleglo, bodo vsi skupaj veliki afriški junaki.

Že kar nekaj let se pričakuje oz. najavlja katera od afriških reprezentanc na vrhu svetovnega nogometa, a jim to zaenkrat še ni uspelo. Kamerun ‘90, Senegal 2002 in Gana 2010, so prišle so sedaj najvišje oz. do četrtfinala, kjer je tokrat prečka preprečila zgodovinski uspeh, a verjamem, da bo prišel tudi njihov čas, mogoče že na naslednjem prvenstvu 2014 v Braziliji.

Vsekakor je pohvalno družno navijanje vseh teh sprtih afriških plemen oz. narodnosti in držav za edino preostalo afriško reprezentanco oz. za vse, ki so sodelovale na svetovnem prvenstvu in kar težko si predstavljam takšen primer v Evropi, kjer so večletna rivalstva privedla že kar do sovraštev, kar pa vsekakor ni cilj nogometa.

Nogomet je ena fantastična igra, v kar nas je prepričala še enkrat več oz. v četrfitnalnem obračunu Urugvaja in Gane, kjer so imeli nekoliko več znanja/sreče gogometaši Urugvaja, ki se po dolgih letih vračajo v svetovni nogometni vrh.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.07.2010 - 03:40 - Kategorije: 10. četrtfinale -

Že nekje v pričetku meseca maja sem se odločil staviti na nizozemsko reprezentanco oz. sem jih napovedal kot bodočega svetovnega prvaka, pri tem pa je bilo samoumevno, da bodo morali na poti do tja premagali vse nasprotnike.

V rednem delu, po podaljških ali penalih, poplnoma vseeno ….. Dansko, Japonsko, Kamerun, Slovaško ali Italijo, Brazilijo ali Čile …..

Obračun z Brazilijo je bil napovedovan kot eden od vrhuncev prvenstva, predvsem zaradi zgodovine predhodnih mesebojnih obračunov, moči obeh nasprotnikov oz. kvalitete posameznikov v obeh ekipah.

Tokrat so srečanje mnogo bolje pričeli brazilci, ki so v 8. minuti po eni hitrih akcij z leve prišli do zadetka, katerega pa je sodnik, upravičeno, zaradi nedovoljenega položaja razveljavil. Le nekaj trenutkov kasneje je brazilska ekipa le povedla, povratnik po poškodbi Felipe Melo je z dolgo/natančno podajo po sredini igrišča oz. skozi srce nizozemske obrambe, našel razigranega Robinha, ki je rutinirano zadel za 1-0. Samba se je zaplesala, oranžni pa so se nemočno spogledovali, pri tem pa je res neverjetno kako je Robinho ostal sam oz. ga je lovil ofenzivno usmerjeni Robben, a nizozemska obrambna vrsta se je še enkrat več izkazala za najšibkejši člen. Takojšni nekoliko ofenzivnejši pristop nizozemcev ni prinesel nekega učinka oz. rezultatov, omenil bi le Robbenovo neodločnost ob koncu polčasa, ko je imel priložnost za akcijo 1 na 1, a je s svojim predolgim nameščanjem ni znal izkoristiti. Ne preveč atraktiven prvi polčas, v katerem je bila, moram priznati, veliko boljša Brazilija, a v drugem polčasu je na igrišče prišla veliko boljša/odločnejša nizozemska reprezentanca. Težave na levi strani brazilske obrambe je pričel povzročati hitri Robben in po eni takšnih in kasnejši natančni podaji Sneijdera z boka v kazenski prostor, je prišlo do izenačenja. Torej, v 53. minuti srečanja je z nizozemske desne strani podal Sneijder, ob zmedi v brazilskem kazenskem prostoru pa je golman Julio Cesar poletel v prazno, Felipe Melo pa je z glavo poslal žogo v lastno mrežo. Yes!. 1-1 in vse boljša nizozemska igra, psihološka prednost ter nervoza brazilcev so naelektrili srečanje, kjer je v 68. minuti Nizozemska dobila strel iz kota, katerega je izvedel Robben, pri prvi vratnici je podajo, z glavo podaljšal Kuyt, mali Sneijder pa z glavo zabil za 2-1. Prvi zaostanek brazilcev na prvenstvu in logično, nervoza brez primere, kjer je izstopal zoprnež Robinho, a na igrišču je zaščiten s strani sodnikov in soigralcev zaradi česar si je upal …. v realnem svetu, bi ga vsak od teh nizozemecev zabil v tla. No, za svojo nervozo oz. nešporten udarec nasprotnika, ko je ležal na tleh je bil v 73. minuti srečanja zasluženo isključen Felipe Melo, ki je konkretno brcnil/pohodil Robbena. Sama končnica tekme je bila zelo napeta, brazilci so poskušali na silo, nizozemci pa s hitrimi nasprotnimi napadi, a Van Persie, Sneijder in Kuyt niso bili dovolj zbrani. V finišu tekme je rezervist Huntelaar uspel zajebati priložnost 3 na 1 in kup kletvic je poletelo iz mene. Ne glede na to, je bila nizozemska reprezentanca veliko boljši nasprotnik, ki je diktiral tempo zmedenemu nasprotniku, prav zanimivo pa je bilo spremljati kako se Van Persie in Sneijder izogibata drug drugega oz. sploh ne komunicirata med igro. K sreči ta razdor med srečanjem, ni vplival na končni rezultat in Nizozemska je izločila favorizirano Brazilijo, po srečanju pa sta se ponovno zelo slabi Robin Van Persie in junak srečanja Wesley Sneijder, na zadovoljstvo navijačev v oranžnem objela in skupaj z ostalimi iz ekipe proslavila veliko zmago.

Nizozemska reprezentanca je s to zmago podaljšala svoj niz neporaženosti na 24 zaporednih tekem, a o njih še nekoliko več v prihodnosti …..

Brazilska reprezentanca, ki je bila skupaj s špansko, največji favorit prvenstva je zasluženo izpadla, saj je po ranem vodstvu, in predvsem v drugem polčasu igrala prestrahopetno, za kar je navečji krivec ziheraški selektor Dunga. Ta bi neprepoznavnemu nasprotniku lahko že v prvem polčasu, z ofanzivnejšim pristopom dodal še kakšen zadetek in tekmo lahkotno prvedel do konca, a je dovolil, da so se nizozemci med polčasom nekoliko zbrali in dvignili ter ga premagali. Definitivno je bil tragik tekme eden Dungihnih najzanesliveših igralcev, Felipe Melo, ki je bil pred tem srećanjem poškodovan, a je vseeno zaigral in po asistenci za vodilni gol je vse izgledalo idilično, v drugem polčasu pa je poslal žogo v lasten gol oz. v gol Brazilije, nato pa po neumnosti dobil še rdeči karton in bil izključen. Sloviti Ronaldo, ki je komentiral tekmo za eno od brazilskih TV postaj mu je odsvetoval dopust v domovini, hkrati pa najavil konec Dungine selektorske kariere, kjer ni bilo preveč sambe. Namesto nogometnega plesa je to reprezentanco odlikovalo garanje, defanziva, destrukcija nasprotnikove igre, pa tudi nervoza, ki smo ji bili priča že v obračunu s Slonokoščeno Obalo, pa Portugalsko in sedaj z Nizozemsko. Kot, da bi slutili, da niso pravi …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 2.07.2010 - 11:09 - Kategorije: 10. četrtfinale -

Pred osmino finala sem objavil Hitro napoved, kjer sem čisto navijaško najavil dvoboje ki so sledili in izkazalo se je, da sem bil kar dober prognozer  …..

Tokrat še podobna stvar s četrtfinalnimi obračuni …..

NIZOZEMSKA – BRAZILIJA

Za razliko od večine, ki je stavila na brazilce, argentince in špance, sem jaz stavil na Nizozemsko in zaenkrat jim kaže zelo dobro. Štiri zmage v štirih tekmah in hkrati nadaljevaja niza 23-ih tekem brez poraza, ob zelo zreli in kvalitetni igri, le v osmini finala je obrambna vrsta delovala neuskaljeno, zaradi česar je imel nasprotnik lepo priložnost za izenačenje, a jo k sreči ni izkoristil. S tiste tekme pa me ne skrbi samo ta nesigurna obramba, temveč tudi konflikt v katerem sta bila udeležena Robin Van Persie in selektor Van Marwijk. Igralec naj bi ob predčasni menjavi, z dvignjenim prstom kot grožnjo zasikal, da naj selektor rajši zamenja playmakera Sneijdera, ki mu ni dajal uporabnih žog, a upam da je kasnejši sestanek zgladil napetosti, saj so bili  prav nizozemci v preteklosti znani kot reprezentanca velikih nasprotij. Ekipa v kateri so Van Bommel, Sneijder, Robben, Van Perise in ostali ima izjemen potencial ter sposobnost premagati vsakega nasprotnika, vprašanje je le, če imajo poleg nedvomnega nogometnega znanja tudi sposobnost premagati vsa trenja in nesoglasja, kar bo za uspeh vsekakor potrebno. Na drugi stani bodo tokrat brazilci, ki me še vedno niso prepričali, saj še vedno ni tistega karakterističnega nogometnega razkošja, preigravanj, fint, spektakularnosti in vsega kar paše zraven k brazilskemu nogometu, očitno ga tudi ne bo. Selektor Dunga je zgradil evropski model ekipe, kjer je čvrsta obramba, kjer jezanesljiva zvezna vrsta in kjer so napadalci navdiha. Glavna nevarnost te ekipe je vsekakor naveza Kaka – Luis Fabiano, ki se pozna še iz daljnega leta 2001, ko sta bila, še kot najstnika, soigralca v brazilskem Sao Paulu. Prav Kaka naj bi bil glavni igralec brazilske reprezentance, a je zaenkrat še ostal nedorečen, tako kot je bil v prejšnji sezoni v Real Madridu, kjer je prav zadi njega tehnološki višek postal nizozemec Sneijder. Ta brazilska ekipa je preslikava Dunge-igralca, požrtvovalna, borbena, čvrsta zadaj, nevarna ko pride naprej, torej kot je dejal golman Julio Cesar, velika je podobnost med evropskim klubskim prvakom Interom v katerem brani in reprezentanco Brazilije. Brazilce nekoliko skrbi odsotnost kaznovanega Ramiresa, s poškodbami se ukvarjajta Elano in Felipe Melo, a za prosto mesto čakata Josue in Kleberson. Vsekakor bo tekma prava poslastica, saj so nizozemci z nogometnimi čarovniki in brazilci z nogometnimi garači, eni od favoritov prvenstva, po porazu na SP 94 v ZDA, pa zadnjem medsebojnem obračunu na SP 98,  pa je tokrat na vrsti nizozemska zmaga …..

URUGVAJ – GANA

Precej izenačeni ekipi, se mi zdi in po pravici povedano se še nisem čisto odločil za koga bom navijal. Urugvajci naj bi bili po mojem skromnem mnenju nekoliko boljši nasprotnik, saj jim je zelo težko prebiti zvezno vrsto in obrambno linijo oz. doseči gol, na drugi strani pa imajo v napadu dva genijalca, ki sta sposobna z eno potezo, kot bi rekli, rešiti srečanje. Mogoče bo tokrat drugače, saj naj bi bil poškodovan izvrstni branilec Diego Godin, prav tako naj bi enega od genijalcev oz. Diega Forlana mučil palec na nogi, a če je velika verjetnost da prvi Diego ne bo nastopil, bo drugi zagotovo. Drugi genijalec v ofanzivnem delu ekipe, Luis Suarez nima zdravstvenih težav, zanimivo pa je, da je naj bi bil že pri 9-ih letih alkoholik oz. mladenič s težavami z alkoholom, a ga je iz alkoholnih omam potegnil nogomet in sedaj je on tisti, ki vleče urugvajski nogomet proti svetovnemu vrhu. Reprezentanca Gane me je po precej bledih predstavah v prvi fazi tekmovanja, navdušila v osmini finala, ko je v vseh pogledih nadigrala precej močno moštvo ZDA in se preko podaljškov prebila do četrtfinala. Fascinantna je bila njihova moč v podaljških, ko so tekli kot bi se srečanje ravnokar pričelo in v kolikor niso preveč proslavljali te zmage oz. jih je selektor Rajevac znal prizemljiti, bodo neugoden nasprotnik. Fizično perfektna ekipa, z nekaj nepredvidljivimi posamezniki in razigranim Asamoah Gyanom, ki pa naj bi imel manjše težave s poškodbo, bi z blagim domačinskim sojenjem znala do polfinala. Pot do tega cilja pa bo nekoliko težja zaradi poškodbe Isaaca Vorsaha in kazni kartonov Andre Ayewa ter prijetnega presenečenja  Jonathana Mensaha, a afričani so v zaletu. Kot zaenkrat kaže, da bom v tem dvoboju navijal za Gano …..

ARGENTINA – NEMČIJA

Tekma četrtfinala, ne glede na vse. Ponovitev final s SP ‘86 v Mehiki, pa SP ‘90 v Italiji in obračuna zadnjega svetovnega prvenstva, 2006 v Nemčiji, bo vsekakor eden od vrhuncev prvenstva, pričakuje pa se nervozna in groba tekma, mogoče spet pretep kot po koncu srečanja na omenjenem SP 2006. A povod za to naj ne bi bila germanska ekipa, temveč argentinska, ki je že mnogokrat doslej demonstrirala vse trike nesramnosti in grobosti, ko se je šlo za vse ali nič, nazadnje tudi na tem prvenstvu, med polčasom osmine finala. Argentinski selektor je še vedno glavna zvezda turnirja, s svojimi izjavami pa si samo nabira sovražnike, pri tem pa sem se pred obračunom z Nemčijo, spomnil, na njegovo sramoto, ko sta se v prijateljski tekmi marca letos pomerila prav Argentina in Nemčija, Maradona pa je za Thomasa Mullera mislil, da je pobiralec žog in ni hotel sodelovati v takšni novinarski konferenci, Youtube TUKAJ. Vsekakor Thomasa Mullera sedaj pozna, prav tako kot bi moral poznati ves novi nemški rod, ki igra na tem prvenstvu naradvnost navdušujoče. Mesut Ozil je eden najzaslžnejših, ob njem pa še prerojeni napadalni dvojec Klose -Podolski in nemške navijače je nekoliko zaskrbela novica, da naj bi imel Podolski težavice s poškodbo, a bo verjetno nared za srečanje. Nemško reprezentanco sem nahvalil že v predhodnih objavah, zato še nekaj o argentincih. Njihov selektor Maradona gradi uspeh na dobri, sproščeni in prijateljski atmosferi, na popolni svobodi Messija, ki naj bi bil njegova replika in pa na tradicionalni argentinski čvrstosti. A idilično atmosfero je že nekoliko skazilo nezadovoljstvo Teveza ob zamnjevi v osmini finala, svobodni Messi pa je še vedno brez zadetka in vse pogosteje postaja sebičen oz. vse manj podaja, ob tem pa je postal še nekakšen organizator igre. Slutim rahlo zmešnjavo, kot v prvem kolu prvenstva, ko je Tevez zaigral na mestu zadnjega veznega, za organizacijo igre skrbi Messi pri katerem ne opažam tistih značilnih vtekanj v prazen prostor kot v klubskem nogometu, argentinska čvrsta obrambna vrsta pa ima kar nekaj razpok, ena od največjih pa je Demichelis. V dvoboju bom navijal za nemški stroj s pridihom lucidnosti, argentinska improvizacija pa se mi zdi pri koncu …..

PARAGVAJ – ŠPANIJA

Paragvaj je končno dočakal to peto tekmo o kateri so sanjali vsa ta leta, večina moške populacije pa sanja o tisti njihovi navijačici z imenom Larissa Riquelme, ki smo jo lahko občudovali v rdeče-belem dresu z mobilnikom med prsmi. No, da se ne oddaljim od nogometa, Paragvaj je končno dosegel zmago v četrti tekmi prvenstva in prišel do željene pete oz. četrtfinala, na poti do tja pa se je izkazal predvsem s svojo čvrsto obrambo, čeprav imajo tudi v napadu izjemno kvaliteto. Mislim, da bodo tudi tokrat osredotočnei predvsem na defanzivo in španska ekipa,  za katero se zdi  da ima težave z realizacijo, bo imela težko delo. Razen Davida Ville, ki končno ni v senci Torresa je dokazal, da je eden najboljših napadalcev na svetu in je najzaslužnejši, da je španska reprezentanca sploh prišla do sem, čeprav je prav zaradi Torresa potisnjen na levo krilo. Španci so veljali za enega od favoritov prvenstva, vendar zaenkrat še niso navdušeli, a čez leta bo pomemben samo rezultat, ta pa je zaenkrat kar dober. Vsekakor so favoriti proti Paragvaju, kateremu bi morali čimprej zabiti in se izogniti morebitni nervozi. Mogoče bo zvenelo nekoliko čudno, a španska reprezentanca je zame ena od razočaranj prvenstva, njihove izvedbe pa so daleč od pričakovanega, torej v koliko paragvajcem uspe zaustaviti Davida Villo imajo kar lepe možnosti vsaj za podaljške oz. penale, hkrati tudi uvrstitev v polfinale. V dobro nogometa upam, da ne oz. da se bo španska reprezentanca končno razigrala in nam ponudila nekaj od tiste dve leti stare čarovnije, pa čeprav jih prvič po letu ‘82 ne bo, zaradi zdravstvenih težav, vzpodbujal njihov najzvestejši navijač Manuel Caceras, znan kot Manolo el del Bombo…..

  • Share/Bookmark