Zapisal izmisljeni | 26.06.2010 - 00:33 - Kategorije: 08. skupina H -

V skupini H je bil najprej uvodni dvoboj med dvema latinskima predstavikoma, kjer je Čile navdušil z ofenzivno igro in premagal Honduras, v drugem pa je Švica presenetljivo premagala, za večino, prvega favorita prvenstva, reprezentanco Španije. V drugem kolu je Čile še enkrat navdušil in zmagal, tokrat Švico, Španija pa je v večernem dvoboju obračunala s Hondurasom. V tretjem kolu, ki je razrešil zapleteno stanje v skupini sta se pomerila še nepremagani Čile in Španija,uspešnejši pa so bili španci, ki so dobili z 1-2, v dvoboju iz ozadja pa Švica ni znala izkoristiti ponujene priložnosti za napredovanje v drugo fazo, za kar je potrebovala zmago nad Hondurasom, a je ostalo pri nepopularnih 0-0.

1. kolo

HONDURAS – ČILE  0-1  V reprezentanci Hondurasa, se je pred tem srečanjem, zaradi poškodbe Julia Cesara de Leona pojavil še tretji izmed bratov Palasios, 29-letni Jerry, ki se je je pridružil mlajšima 23-letnemu Johnnyu in 26-letnemu Wilsonu, prav najslavnejši Wilson pa je kot edini od vseh treh, nastopil v prvi postavi. Na drugi strani je Čile po natanko 48-ih letih brez zmage na svetovnih prvenstvih iskal ravno to, saj so zdaj že davnega 16.6.1962 nazadnje zabeležili zmago, ko so v obračunu za tretje mesto, premagali takratno reprezentanco Jugoslavije. Čile je bil v tem latinskem obračunu ofanzivnejši in konkretnejši, posledica tega pa je tudi lepa ekipna akcija v 34. minuti srečanja, po kateri je z leve podal Mauricio Isla, gol za 1-0 pa s kančkom sreče dosegel Jean Beausejour. Tudi v nadaljevanju srečanja je reprezentanca Čila kontrolirala potek srečanja, Bielsini virtuozi pa so hrabro vodili igro in diktirali ritem ter nasprotnika potiskali vse bolj na njihovo polovico, zato tudi ne preseneča, da so uspeli po tistih 48-ih letih končno okusiti slast zmage.

ŠPANIJA – ŠVICA 0-1  V drugem dvoboju skupine, kjer se je po mojem mnenju do sedaj igral najkvalitetnejši nogomet, sta obe ekipi odigrali skladno z napovedmi in pričakovanji. Španija ofenzivno, s kopico kratkih podaj in osvajanjem prostora ter nizanjem napadalnih akcij, katerih pa niso uspevali uspešno zaključiti oz. zadeti gola, Švica pa z organiziranim branjenjem in čakanjem na priložnost. Po nekaj izvrstnih, a neizkoriščenih priložnostih špancev, pa so tudi švicarji dočakali svojo priložnost, ko je Gelson Fernandes v 52. minuti srečanja, po zmedi in neodločnosti španskih branilcev iz neposredne bližine zadel za vodstvo z 0-1. Španski selektor Del Bosque je reagiral z uvedbo ofenzivnejših igralcev, ki so nadaljevali z ofanzivo in nenatančnostjo, švicarji pa z odličnim/natančnim branjenjem in tekma se je končala brez novih zadetkov, torej 0-1 za Švico. Verjetno največje presenečenje do sedaj, ki mi je uničilo stavni listek, saj je za dobitek manjkala samo še zmaga Španije.

2. kolo

ČILE – ŠVICA  1-0  Čile so ekipa, ki me je še najbolj navdušila, po odlični in atraktivni igri proti nekoliko slabšem Hondurasu, je na vrsto prišel dvoboj proti Švici, ki je v prvem kolu premagala enega od favoritov prvenstva, Španijo. Uvodne minute dvoboja so bile kar zanimive, v 31. minuti srečanja pa je prišlo do sporne situacije, ko je sodnik iz Saudske Arabije zaradi udarca izključil švicarja z albanskim poreklom Valona Behramija, a mislim, da je bila dobra sodniška odločitev, ne glede na šibkost udarca med grajenjem, saj se je videl nešportni namen. Navsezadnje je večina odobravala podobno sodniško odločitev v Ligi prvakov, ko je ljubljenec ljudstva Barcelona dobila številčno premoč nad Interom. Da se vrnem na tekmo, kjer so čilenci stopnjevali svoje napade na gol nasprotnika in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo padel gol. No, to se je zgodilo v 75. minuti, ko je Paredes stekel v prazen prostor, bil za nekaj centimetrov v prepovedanem položaju, ki ga je med akcijo verjetno nemogoče zaznati, potem pa je podal v kazenski prostor, kjer je Mark Gonzales iz neposredne bližine, z glavo, zadel za 1-0, kar se je kasneje izkazalo za končni rezultat. Čile se je s to zmago pridružil Argentini in Nizozemski, ki sta po prvih dveh kolih edini še 100% reprezentanci oz. z dvema zmagama iz dveh tekem, kar pa je še daleč od uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja, predvsem zaradi slabe gol razlike, ki je trenutno 2-o in dvoboja v tretjem kolu, proti enem od favoritov prvenstva, Španiji. Na drugi strani je Švica kjub porazu zabeležila svetovni rekord oz. prejela gol na svetovnem prvenstvu po dolgih 558. minutah in je po že omenjeni zmagi nad Španijo in tem porazu še vedno v lepem položaju za napredovanje, saj jih v tretjem kolu čaka slabi Honduras.

ŠPANIJA – HONDURAS  2-0  V dvoboju, kjer drugega kot zmage Španije ni bilo za pričakovati, so ti pričeli z obleganjem nasprotnikovih vrat, ta večer izjemno razpoloženi David Villa, pa je po solo akciji v 17. minuti srečanja, ko se je zakadil med dva branilca, tretjega pa ukanil s strelom v padu, zadel za 1-0. Španska ekipa se seveda ni ustavila temveč je nadaljevala z nizanjem napadov, a so priložnosti ostale neizkoriščene do 52. minute ko je po podaji Jesusa Navasa, še enkrat zadel David Villa in Španijo popeljal v vodstvo z 2-0. V 62. minuti,  je bil po blagem kontaktu honduraškega igralca z Jesusem Navasom, dosojen penal, katerega pa je zgrešil španski heroj dneva, David Villa. Ker se rezultat srečanja, kljub nekaterim izvrstnim priložnostim španskih igralcev, nato do konca srečanja ni več spreminjal, je Španija zmagala samo z 2-0, ki pa se mi zdi kar nekoliko prenizek rezultat, vsaj glede na prikazano in v tretjem kolu se nam obeta zanimiv razplet skupine H.

3. kolo

ČILE – ŠPANIJA  1-2  Prav neverjetno je, da je po prvih dveh kolih odlični Čile, s 100% učinkom, lahko še izpadel, a za to je moral izgubiti proti Španiji, Švica pa je morala premagati Honduras, vendar kar pa kar nisem hotel verjeti v to kombinacijo, saj so me začarali s svojim atraktivnim in ofenzivnim nogometom. Španska reprezentanca je torej potrebovala zmago, saj je bilo malo tistih, ki so dvomili v uspeh švicarjev nad reprezentanco Hondurasa v vzporedni tekmi. In tako je tudi bilo, Španija je krenila ofenzivno, s tistimi kratkimi pasovi in hitrimi vtekanji v prostor, do sedaj zelo ofanzivni Čile pa se je posvečal branjenju, pri čemer so storili kup prekrškov za rumene kartone. V 24. minuti pa je po neumnosti golmana Brava, ko je šel precej po nepotrebnem iz svojih vrat, z velike oddaljenosti zadel David Villa in svojo reprezentanco popeljal v vodstvo.  Dominanco španske ekipe je zmotila izjemna priložnost Beausejoura v 35. minuti, ko je skoraj izenačil, a je bil španski branilec Pique še dovolj hiter, da je blokiral strel proti Casillasu in rezltat je ostal nespremenjen. A že dve minuti kasneje oz. v 37. minuti je lepo ofenzivno akcijo Španije, po povratni žogi Davida Ville, kronal Andres Iniesta in španci so povedli z 0-, ob tem pa je čilenec Marco Estrada prejel še drugi rumemni karton oz. rdečega in bil izključen. V drugem polčasu je nato, v 47. minuti srečanja, številčno oslabljeni Čile znižal, saj je rezervist, ki je vstopil ob polčasu, Rodrigo Millar z roba kazenskega prostora, s pomočjo odboja od  Piqueja našel žogi pot v mrežo. 1-2, ki je zdržala do konca srečanja, saj so španci po prejetem golu ugasnili, selektor Del Bosque pa je iz igre potegnil že celo prvenstvo bledega Torresa, v igro pa poslal Fabregasa, ki se nikakor ne znajde v reprezentanci. Verjetno ga tako kot v preteklosti v katalonskem velikanu, dušita izjemna Xavi in Iniesta in po prvih treh kolih nisem preveč navdušen nad njimi, a toliko bolj nad čilenci, za katere je komentator Stare spet narobe izračunal pogoje za napredovanje. Ob   porazu z 1-2, bi kljub zmagi Švice z minimalnim rezultatom oz. z 1-0, zaradi boljše gol-razlike napredovali Čilenci, by the way. No, ne glede na vse, sta v naslednjo fazo napredovali obe ekipi reprezentanci, favorizirana Španija kot prva v skupini, Čile pa kot drugi, in južnoameriški nogomet ima v osmini finala vse svoje predstavnike.

ŠVICA – HONDURAS  0-0  Švicarska reprezentanca je v prvem kolu presenetljivo a zasluženo premagala Španijo, v drugem pa kljub porazu s čilenci, postavila nov rekord, o čemer pa sem že pisal. Za napredovanje v naslednjo fazo je imela kar nekako najboljše izhodišče, pri tem pa je proti outsiderju skupine potrebovala čim višjo zmago, vendar kljub pričakovanju večine do tega ni prišlo. Švica ni uspela premagati čvrstega Hondurasa, saj je odigrala samo 0-0 in za razliko od precej podobnega zapleta v skupini C, sta v naslednjo fazo tekmovanja napredovala oba konkurenta prvega dvoboja oz. simpatični čilenci (slovenci) in favoriti skupine španci (angleži). Švica je imela usodo v svojih rokah, a ni uspela, kljub ofanzivi in nekaj izjemnim priložnostim, pri tem pa bi lahko celo izgubili, saj so imeli reprezentantje Hondurasa v nekaj hitrih nasprotnih napadih še lepše priložnosti, a jih tudi oni niso izkoristili. S tem sta obe reprezentanci zaključili z nastopi na letošnjem prvenstvu oz. sta izpadli, veliko bolj nesrečni pa so švicarji.

  1. Španija; 2-0-1,  4-2,  6 točk

  2. Čile; 2-0-1,  3-2,  6 točk

  3. Švica; 1-1-1, 1-1,  4 točke

  4. Honduras; 0-1-0,  1 točka

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.06.2010 - 00:56 - Kategorije: 08. skupina H -

Prvak Evrope je običajno naziv, ki sam po sebi pomeni enega od favoritov svetovnega prvenstva, dostikrat pa tudi to, da gre za najboljšo svetovno reprezentanco, vendar so brazilci in argentinci vedno znova dokazovali, da brez njih ni dobro delati kalakulacij.

In tudi tokrat je tako, vendar s to razliko da ima Španija vse tiste že tradicionalne evropske vrline, kot so kompaktnost, taktična zrelost, potrpežljivost, lucidnost itd, ki so jo tudi pripeljale do naziva najboljšega v Evropi, poleg tega pa ima več virtuozov kot vedno razigrani in driblaško razposajeni brazilci ter večjo čvrstino kot vedno precej oštri in borbeni agentinci.  

Eksplozivnost in kombinatorika, a hkrati enostavnost na terenu,  za katero nasprotniki zaenkrat še niso iznašil proti-orožja, saj španska ekipa igra dopadljivo in efikasno, borbeno in čvrsto. Večina igralcev prihaja iz velikanov Barcelone in Reala, pa angleške Premier league, Valencije itd, pri tem pa je fascinanten podatek, da so od leta 2006 utrpeli samo en poraz, ki pa je bil precej nepomemben v svetu nogometa in večina se sploh ne sprašuje do kam bodo prišli na tem prvenstvu, temveč kako bo vse skupaj izgledalo, na poti do vrha svetovnega nogometa, kot sem to tudi nekako napovedal ob osvojitvi naslova Evropskega prvaka 2008.

Takrat so pokorili nogometno Evropo z izjemnim nogometom, dominanca kot je bila takrat na igriščih po Švici in Austriji, pa je le redko videna na največjih tekmovanjih. Ekipa je od takrat doživela le manjše spremembe, finese katere je vgradil naslednik Luisa Aragonesa, Vincente Del Bosque, ki je nadaljeval s špansko reprezentanco v izjemnem stilu, že omenjena prekinitev zlatega niza, pa je prišla prav v Južni Afriki, na generalki pred svetovnem prvenstvom, v Confederations cupu 2009, ko je bila z 2-0 presenetljivo boljša reprezentanca ZDA.

Od 12-ih nastopov na svetovnih prvenstvih so samo enkrat prišli do polufinala oz. takrat četrtega mesta, 1950 v Braziliji, ko so s 3-1 premagali ZDA, z 2-0 Čile, in z 1-0 Anglijo, v naslednji fazi tekmovanja pa odigrali 2-2 z Urugvajem, kar z 1-6 izgubili z Brazilijo, in 3-1 s Švedsko, kar je prineslo že omenjeno četrto mesto. Kar štirikrat so svojo pot proti vrhu svetovnega nogometa končali v četrtfinalu, na zadnjem prvenstvu 2006 v Nemčiji, pa so po treh gladkih zmagah oz. zmagah nad Ukrajino s 4-0, Tunizijo s 3-1 in Savdsko Arabijo z 1-0, v osmini finala, naleteli na presenetljivo dobre francoze, ki so bili usodni z 1-3, pa so po vseh teh letih nesreče, smole, prekletstva in še česa, pa so zatem le prišli na svoj račun.

Euro 2008, kjer so nanizali Rusijo, Švedsko, Grčijo, v izločilnih bojih še Italijo, pa še enkrat Rusijo, v velikem finalu pa Nemčijo.

Po tem tekmovanju se jim je priklonila celotna nogometna javnost, oni pa so napolnjeni s samozavestjo, nadaljevali v podobnem slogu tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, kjer jih je vodila največja nogometna želja, biti najboljši na svetovnem prvenstvu oz. osvojiti Mondijal

Kot sem že zapisal je novi selektor Vincente Del Bosque skladno celoto le minimalno spreminjal, finese, bi rekli, saj je baza igralcev ostala ista. V hudi konkurenci na golmanski poziciji, za številko 1, je prednost pred Reino in Valdesom dobil Iker Casillas, pred njim pa so nezamenivi Sergio Ramos, Charles Puyol in Gerard Pique. Magična zvezna vrsta je tisto kar daje tej ekipi prednost pred nasprotniki, Xabi Alonso kot zadnji vezni je dobil lepo konkuenco v mladem Busquetsu, nekoliko bolj spredaj pa sta barcelonina čarovnika Iniesta in Xavi, zaradi katerih je as kot je Fabregas še vedno v globoki reprezentančni senci, kot je bil pred leti v katalonskem velikanu. Za dodatno vrednost skrbi ofenzivni dvojec iz Valencije, David Silva in Mata, pa posebnež Jesus Navas itd. V napadu je situacija dosti podobna, saj je prvi reprezentančni par Fernando Torres – David Villa, garancija za gole, ob teh dveh pa so tu še nadarjeni Pedro, pa Llorente, skratka španska reprezentanca je izvrstno pokrita na vseh igralnih mestih, ob tem pa so tudi rezervne rešitve, igralci najvišje kakovosti.

V tej skupini H, bi morali biti Švica, Čile in Honduras, samo dobri sparing partnerji, nekakšno ogrevanje za naskok na vrh oz. za Casillasova prva raztezanja, za preveritev nepropustnosti čvrste obrambne vrste, uigravanje napadov prek bočnih položajev, za iskanje dobitne kombinacije v zvezni vrsti, kjer imajo Xavijeve podaje oči, kjer naj bi se po poškodbah vrnil Iniesta, pa napadalec Torres, ki se je mučil s podobnim problemom in tako naprej.

Sploh ni dileme, Furija kot jih imenujejo ima potencial, z lahkoto obračunati z nasprotniki iz skupine in se pripraviti na križanje s Skupino smrti oz. pripraviti na pot do samega vrha, ki ga še niso nikoli osvojili.

Še več, tudi v polfinalu še niso bili nikoli in glede na to, da so tako izraziti favoriti, kar jim nikoli ni odgovarjalo, menim, da jim tudi tokrat ne bo uspelo.

Španija:

Vratarji: Iker Casillas (Real Madrid), Jose Manuel Reina (Liverpool), Victor Valdes (Barcelona);

Branilci: Joan Capdevila (Villarreal), Carles Puyol (Barcelona), Gerard Pique (Barcelona), Raul Albiol (Real Madrid), Sergio Ramos (Real Madrid), Alvaro Arbeloa (Real Madrid), Carlos Marchena (Valencia);

Zvezni igralci: Xabi Alonso (Real Madrid), Sergio Busquets (Barcelona), Xavi Hernandez (Barcelona), Andres Iniesta (Barcelona), Javi Martinez (Athletic Bilbao), Jesus Navas (Sevilla), David Silva (Valencia), Juan Manuel Mata (Valencia), Cesc Fabregas (Arsenal),

Napadalci: Fernando Torres (Liverpool), David Villa (Barcelona), Pedro Rodriguez (Barcelona), Fernando Llorente (Athletic Bilbao).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.06.2010 - 12:58 - Kategorije: 08. skupina H -

Ko so se na pričetku kvalifikacij za Svetovno prvenstvo v Južni Afriki izblamirali kot še nikoli poprej, saj so na domačem igrišču izgubili z Luksemburgom, ki je tako prekinl svoj niz 59. uradnih dvobojev brez zmage, nogometaši Švice pa so postali sramota nacije.

Več dni so trajala ugibanja kaj se je zgodilo njihovi perspektivni reprezentanci, katero so samo nekaj mesecev prej, na domačem evropskem prvenstvu videli kot ponos države, a je legendarni trener, selektor švicarske reprezentance Ottmar Hitzfeld stopil pred javnost, se opravičil za sramoto in obljubil boljše čase. Približno leto kasneje so švicarji, dokaj lahko zaključili te kvalifikacij, se pri tem s prvim mestom v skupini, direktno uvrstili na svetovno prvenstvo, za seboj pa pustili Grčijo, Izrael, Latvijo itd.

Na začetku devedesetih, se je po letih zatona pojavila nova, zelo talentirana generacija švicarskih žogobrcarjev, kjer so bili golman Marco Pascolo, Marc Hottiger, Dominique Her, Georges Bregy, Adrian Knup, Ciriaco Sforza, Thomas Bickel, Alain Sutter, Stephane Chapuisat in ostali, vse skupaj pa je dobro skomponiral legendarni angleši strokovnjak Roy Hodgson. Nase so opozorili v kvalifikacijah za svetovno pvenstvo in na samem Svetovnem prvenstvu ‘94 v ZDA , kjer so remizirali 1-1 z domačini oz. reprezentanco ZDA, pa s 4-1 odpihnili takrat izjemno Romunijo za katero je nastopal njihov legendarni Hagi, v zadnjem kolu pa so izgubili z 0-2 s Kolumbijo. Usoda jih je tudi takrat, tako kot sedaj, povezala s Španijo, katera jih je v osmini-finala porazila s 3-0 in poslala s prvenstva.

Za kakšno kvaliteto je šlo, dovolj pove podatek, da so bili leta ‘93 v enem trenutku celo na FIFA lestvici uspešnosti, na tretjem mestu, a razočaranje ob zgoraj navedenem izpadu s prvenstva, je prineslo razpad odlične generacije, kjer so mnogi zapustili reprezentančne vrste oz. nastopanje v njej. Sledila so leta, kjer se je vse vrtelo okoli individualnih kvalitet playmakera Sforze in izjemnega napadalca Chapuisata, a za kaj resnejšega je bilo to premalo.

Pojavili so se še na Evropskem prvenstvu v Angliji ‘66, vendar brez vidnejših uspehov, po letih nogometne suše pa je sledil še preblisk v obliki vrnitve na evropsko prvenstvo, tokrat 2004 na Portugalskem, kjer so zasijali neki novi nogometaši, Stephane Henchoz, Patrick Muller, brata Murat in Hakin Yakin, Johann Vogel, Raphael Vicky, Ricardo Cabanas, Benjamin Huggel, Alexander Frei in ostali.

Švicarska nogometna zveza je nekoliko predtem naredila Desetletni načrt, kar je pomenilo graditev ekipe, ki naj bi vrhunec dosegla nekje 2010, in postala ena od svetovnih nogometnih velesil, kar naj bi po uspešnih kvalifikacijah potrdili na tem prvenstvu.

Že na prvenstvu v Nemčiji 2006 so imeli usodo v svojih rokah, po izvrstnih partijah novega roda in 0-0 s Francijo, ter zmagama z 2-0, proti Južni Koreji in Togu v prvi fazi tekmovanja, so v osmini-finala z Ukrajino, v eni najslabših in najmanj gledljivih tekem prvenstva odigrali ziheraških 0-0, po penalih pa izpadli. Mediji in javnost so za nesrečni izpad krivili tihega, modrega selektorja Kobi Kuhn, ki pa je dobil še eno/zadnjo priložnost, na domačem Evropskem prvenstvu 2008.

Tudi tam se jim ni izšlo, saj so počepnili že v prvi fazi tekmovanja, v skupini A pa so bili boljši Čehi, Turki in po uvrstitvi tudi Portugalci, katere so premagali, v precej nepomembni tekmi. Švicarski navijači, ki so precej realistični, so na razočaranje dokaj hitro pozabili in se obrnili proti naslednjemu cilju, Svetovnemu prvenstvu 2010, a je njihovo spokojnost zmotil že omenjeni sramotni poraz z Luksembugom.

Od takrat pa je šlo samo na bolje, izjemni švicarski strokovnjak Ottmar Hitzfeld je vnesel delo, red in disciplino, ki so bili že prej ena od karakteristik, a tokrat je šlo že kar za fanatičnost in v kombinaciji z željo oprati to sramoto in izjemnim znanjem nacionalno pisane ekipe, so bili rezultati kmalu tu.

Strast in dozoritev te reprezentance, ki se ne razlikuje veliko od tiste z evropskega prvenstva 2004, sta njihova glavna gonila, poleg izjemnega selektorja, ki je na golu ustoličil Diega Bengalia iz nemškega Wolfsburga, v obrambi pa so namesto upokojenih Mullerja in Henchoza, že preverjeni Stephane Grichting, Stephan Lichtsteiner, Philippe Senderos in ostali, ki so po pregovorno šibkejši zadnji vrsti, sedaj tudi zadaj zelo močni. V zvezni vrsti je prav tako zbrana kvaliteta, po letih dominance Voggela, Vickya in ostalih so sedaj tu znalci Tranquillo Barnetta, Valon Behrami, Gelson Fernandes, Gokhan Inler in ostali, pripravljeni za nadigravanja in borbo, skratka igralci, ki imajo vse znanje in moč. V napadu so prav tako izjemni, a poškodbe, ki sta jih pred prvenstvom staknila Marco Streller in spet Alexander Frei, nekoliko kazijo njihovo spokojnost, čeprav so Derdiyok, Nkufo in Bunjaku prav tako odlični napadalci.

Pri pregledu ekipe je takoj jasno, da gre za izjemne posameznike združene v čvrsto celoto, za spoj izkušenj in mladosti, švicarske natančnosti in vseh ostalih svetovnih primesi, ki jih prinašajo švicarski reprezentanje s tujim poreklom. Gre za dobro uigran Hitzfeldov stroj, kjer lahko s trenutnim navdihom izkoči posameznik in prinese uspeh, kot je bilo to lepo vidno v kvalifikacijah.

Zame, eno od potencialnih pozitivnih presenečenj prvenstva, vendar se njihov pot v nadaljevanju prvenstva, na žalost križa s Skupino smrti oz. reprezentancami iz nje, a pri švicarjih je vse možno, predvsem zaradi tega, ker nimajo v domovini nikakršnega rezultatskega pritiska in pa zaradi selektorjevih kvalitet, ki je zame eden boljših na tem prvenstvu.

Torej Švica, bi se morala prebiti najmanj v naslednji krog tekmovanja.

Švica:

Vratarji: Diego Benaglio (Wolfsburg), Johnny Leoni (Zürich), Marco Woelfli (Young Boys);

Branilci: Christoph Spycher (Eintracht Frankfurt), Steve Von Bergen (Hertha Berlin), Mario Eggimann (Hannover 96), Stephane Grichting (Auxerre),Philippe Senderos (Arsenal), Stephan Lichtsteiner (Lazio), Reto Ziegler (Sampdoria);

Zvezni igralci: Valon Behrami (West Ham United), Gelson Fernandes (St. Etienne), Tranquillo Barnetta (Bayer Leverkusen), Pirmin Schwegler (Eintracht Frankfurt),  Gokhan Inler (Udinese), Marco Padalino (Sampdoria), Xherdan Shaqiri (Basel), Benjamin Huggel (Basel), Hakan Yakin (Luzern);

Napadalci: Eren Derdiyok (Bayer Leverkusen), Blaise Nkufo (Twente), Alexander Frei (Basel),  Albert Bunjaku (Nurnberg).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.06.2010 - 10:49 - Kategorije: 08. skupina H -

Čilenci niso nikakršna novost na svetovnih prvenstvih, saj so do sedaj že sedemkrat nastopili na njih, daljnega leta ‘62 pa enega tudi organizirali.

Takrat so tudi ostvarili svoj največji uspeh oz. osvojili tretje mesto, pri tem pa so v uvodni fazi s 3-1 odpravili Švico, s katero so tudi sedaj v isti skupini, v naslednji tekmi, znani predvsem po izjemni grobosti, saj rumeni in rdeči kartoni še niso obstajali,  imenovani Bitka za Santiago pa z 2-0 Italijo, v zadnjem kolu prve faze pa so padli z 0-2 proti Zahodni Nemčiji, a se kljub temu uvrstili v četrtfinale. Tam so z 2-1 izločili Sovjetsko zvezo, za katero je branil eden najboljših golmanov vseh časov, legendarni Lev Jašin, nato pa v polfinalnem obračunu naleteli na kasnejšega prvaka Brazilijo, ki jih je premagala z 2-4, a v tisti Braziliji so bili eni največjih nogometašev vseh časov Garrincha, Didi, Vava, Amarildo in Zagallo. V obračunu za tretje mesto so z 1-0 porazili Jugoslavijo in ustvarili največji reprezentančni uspeh do danes.

V zadnjih dvajsetih letih niso preveč blesteli na ekipnem nivoju, čeprav so imeli dva strašna napadalca, Ivana Zamorana i Marcela Salasa. Ko sta navedena zaključila svoji reprezentančni karieri je jokala cela nacija, pri tem pa so čilenci pogledovali proti nebu, v želji, da jim On pošlje naslednike.

A poslal jim je argentinskega strokovnjaka Marcela Bielso, nad katerim so tako navdušeni, da so te dni pisali v Vatikan, da bi ga povzdignili v svetnika.

A njihova nogometna zgodovina ni tako svetniško čista, saj so bili leta ‘89 vpleteni v enega od največjih škandalov kvalifikacij za svetovno prvenstvo. Konkretno, v kvalifikacijah za prvenstvo ‘90 v Italiji je njihov golman Roberto Condor Rojas simuliral, da ga je na sloviti Maracani v Braziliji, seveda proti reprezentanci Brazilije, zadela petarda vržena s tribun, zaradi česar so imeli čilenci na čelu s selektorjem krajši sestanek in odklonili nadaljevati srečanje zaradi pomanjkanja varnosti. S pregledom video-posnetkov je bilo ugotovljeno, da petarda ni bila niti blizu Rojasa, zaradi česar so izgubili tekmo z uradnim rezuultatom 2-0, FIFA jih je diskvalificirala, Rojas pa je bil doživljensko izključen iz nogometa, leta kasneje oz. 2001 pa je bil pomiloščen oz. kazen ukinjena, a njegova kariera je bila že zdavnaj mrtva. Diskvalifikacija je za reprezentanco Čila veljala tudi za svetovno prvenstvo ‘94 v ZDA, šele ‘98 v Franciji, pa so se slabi fanje nogometa spet prispeli na najelitnejši svetovni nogometni turnir, tam pa jih je v osmini-finala s 4-1 izločila Brazilija.

Čile pa je ne glede na svojo nepriljubljenost v svetu, kar nekaj radosti prinesel naši bivši nogometni organizaciji, saj so mladi upi Jugoslavije, verjetno najbolj talentirana generacija Jugoslavije vseh časov, kasneje poimenovani Čileanci, tam ‘87 na Svetovnem prvenstvu U20 osvojili naslov svetovnega prvaka,  štiri leta kasneje pa je takratni evropski klubski prvak, Crvena zvezda v Tokiu, s 3-0 odpravila čilski Colo colo in postala klubski svetovni prvak.

No, kot sem že zapisal, nacija je po upokojitvi izjemnih golgeterjev Zamorana in Salasa dobila rešitelja v obliki selektorja,  saj je ta oz. Marcelo Bielsa, Čile v kvalifikacijah za prvenstvo, sjajno vodil in na koncu so pristali na izvrstnem drugem mestu, pri tem pa zaostali samo za slovito Brazilijo. Ekipa je odlično igrala na gostovanjih in mnogi strokovnjaki vidijo to kot veliko prednost, saj naj bi se hitro adaptirali oz. prilagodili na južnoafriško podnebje, nadmorsko višino, okolje in še kaj drugega, ter popeljali svojo domovino na pot uspeha. Hkrati z uspehi v kvalifikacijah za prvenstvo, pa  je selektor Bielsa tudi prenovil oz. pomladil ekipo in sedaj nimajo več ene najstarejših ekip, kot je bilo to v navadi, temveč eno mlajših in eno najbolj perspektivnih, ki imajo lepo priložnost za to, da dokažejo svojo kvaliteto.

Pravih zvezd v ekipi ni, v kolikor pa bi moral nekoga izpostaviti, bi bil to golman i kapetan ekipe Claudio Bravo, pa branilca Pablo Contreras, Arturo Vidal, izjemna Umberto Suazo in Mark Gonzales ter zame eden največjih upov tega prvenstva Alexis Sanchez. Prav, tradicionalna čvrsta južnoameriška obramba in hitri napadalci naj bi bili najmočnejše orožje te ekipe, katero vodil že omenjeni argentinski strokovnjak Marcelo Bielsa, z nadimkom El Loco oz. Norec, katerega še vedno boli tisto razočaranje s prvenstva 2002 v Južni Koreji/Japonski, ko se z Argentino, ki jo je vodil, ni uspel prebiti niti iz prve faza tekmovanja.

Tokrat ima mlado, še neuveljavljeno ekipo, ki lahko teče kot navita, z borbenim duhom, tipičnim južnoameriškim temperamentom, zelo dobrim tehničnim znanjem in ogromno željo po dokazovanju, kar naj bi bilo dovolj za preboj v naslednjo fazo tekmovanja.

Sodeč po rezultatih iz kvalifikacij za svetovno prvenstvo in pripravljalnih tekem pred prvenstvom, to ne bi smelo biti preveliko presenečenje, a dokaj podobni Honduras in mednarodno premešana Švica bosta huda konkurenta za to drugo mesto, ob predpostavki, da je Španija dejansko veliko boljša od naštetih, vendar bo morala tudi ta, to dokazati na igrišču.

 

Čile:

vratarji: Claudio Bravo (Real Sociedad), Miguel Pinto (Universidad de Chile), Luis Marin (Union Espanola)

branilci: Ismael Fuentes (Universidad Catolica), Waldo Ponce (Universidad Catolica), Gary Medel (Boca Juniors), Gonzalo Jara (West Bromwich Albion), Arturo Vidal (Bayer Leverkusen),  Mauricio Isla (Udinese), Pablo Contreras (PAOK),

zvezna vrsta: Marco Estrada (Universidad de Chile), Rodrigo Millar (Colo Colo), Gonzalo Fierro (Flamengo), Jorge Valdivia (Al Ain), Matias Fernandez (Sporting Lisbona),  Carlos Carmona (Reggina), Rodrigo Tello (Besiktas)

napadalci: Humberto Suazo (Real Zaragoza), Alexis Sanchez (Udinese), Mark Gonzalez (CSKA Moskva), Fabian Orellana (Xerez), Esteban Paredes (Colo Colo), Jean Beausejour (America).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.06.2010 - 09:13 - Kategorije: 08. skupina H -

Pomanjkanje uspehov in šele druga uvrstitev na svetovno prvenstvo, nista ovira, da nogomet ne bi bil nacionalni šport številka 1.

Prvič so postali nogometno znani, daljnega leta ‘69, ko so se prav zaradi nogometa zapletli v širidnevno vojno s sosednim Salvadorjem. Vojno so sprožili masovni izgredi na tribunah, med nogometnim obračunom obeh držav, v sklopu kvalifikacij za Svetovno prvenstvo 1970 v obližnji Mehiki. V tej krvavi predigri vojne je bilo v Salvadorju kruto ubitih 12 honduraških navijačev, nadaljevalo pa je sledilo naslednjega dne, ko je Salvador poslal na ozemlje Hondurasa kar svoje oborožene sile, vse skupaj pa se je končalo z obojestranskimi napadi in okoli 3.000 mrtvih ter z izgonom 300.000 salvadorcev, ki so predtem živeli v Hondurasu, nazaj v domovino.

Dobrih deset let kasneje po edinstvenem nogometnem incidentu, je Honduras končno uspel priti do željenega svetovnega prvenstva, saj so se uvrstili na prvenstvo ‘82 v Španiji.  V skupinski fazi so odigrali presenetljivo dobro in najprej remizirali z 1-1 s Španijo, nato z istim rezultaom oz. 1-1 še s Severno Irsko, v zadnjem/odločilnem kolu pa so izgubili z Jugoslavijo, za katero je v 88. minuti, iz penala, zadel Vladimir Petrović – Pižon. Istočasno je Severna Irska presenetljivo premagala Španijo in obe reprezentanci sta se uvrstili v naslednjo fazo, Jugoslavija in Honduras pa sta izpadli.

Slabih 20 let kasneje bodo ponovno v isti skupini s Španijo, kjer jim bosta družbo delala še Čile in Švica, na poti do tja pa so v kvalifikacijah za prvenstvo, dosegli z odlično formao na vročem domačem stadionu in edino gostujočo zmago prav v sovražnem Salvadorju.

Ta državica v centralnem delu Amerike je svoje nogometne ambicije izkazala že leta 2003, ko je za selektorja angažirala slovitega srbskega strokovnjaka Bora Milutinovića, a je ta ekipo zapustil sredi kvalifikacij zaradi prevelikih političnih vplivov in vmešavanj v njegovo delo, odvečno pa je povedati, da se jim nato ni uspelo uvrstiti na prvenstvo.

Centralno mesto v sedanji ekipi ima vezist Tottenhama Wilson Palacios, meni znan kot nesojena okrepitev Crvene zvezde, ki pa se ni uspela dogovoriti o velikosti njegove odškodnine in ta je kasneje nogometno uspel v domovini nogometa, Angliji oz. v Birminghamu, Wiganu in kasneje Tottenhamu. Še ena tragedija več povezana s honduraškim nogometom, je ugrabitev igralčevega brata in zahteva po ogromni odkupnini, po 18 mesecih pa je bil ta najden mrtev. Winston Palacios je defanzivni vezni, jedro ekipe, kjer je tudi še en njegov brat Johnny, ki pa je branilec.

Poleg priimak Palcacios je treba omeniti še Mynora Figueroa in Hendry Thomasa, ki prav tako kot nekoč Winston Palacios, nastopata za angleški Wigan in pa hitrega napadalca Davida Suaza, zaradi  katerega sta se pred leti prepirala slovita AC Milan in Inter, v dresu modro- črnih pa nato ni preveč navdušil oz. dobil priložnosti in trenutno je Interjev posojeni igralec, ki nastopa za Genovo. Ne glede na naštete pa sta zvezdi reprezentance dva vetrana, prvi je zvezni igralec in hkrati kapetan reprezentance Amado Guevara, ki je s 133 nastopi tudi rekorder po nastopih, drugi pa je kar 37-letni Carlos Pavon, kateri je s 57. goli krepko vodilni na lestvici strelcev reprezentancev in še dolgo ne bo junaka, ki bi ga dohitel oz. prehitel.

Prav Pavon je bil njihov najboljši strelec v kvalifikacijah, kjer je dosegel sedem golov, vključno z najpomembnejšimv zadnjem kolu kvalifikacij, v že omenjenem obračunu v sovražnem Salvadorju, kjer so z minimalnim rezultatom oz. zmago z 0-1 potrdili svojo uvrstitev na svetovno prvenstvo. Si predstavljate to sladkost, kot bi slovenci po arbitražnem sporu glede meje in letih nogometnih frustracij zmagali v Zagrebu in odšli na svetovno prvenstvo, brate pa pustili doma.

Vsekakor zelo simpatična ekipa, ki upa na ponovitev obračuna s svojega edinega prvenstva  oz. na remi s Španijo, pa na nov morebitni kiks švicarjev, ki so v kvalifikacijah podcenili in kiksali proti Luksemburgu, z reprezentanco Čila pa bi se lahko dokaj enakopravno pomerili in upali na najbolje.

Seveda je Španija favorit, ne samo skupine ampak tudi prvenstva, a željeno drugo mesto se ne zdi tako nemogoča misija, kot se zdi na prvi pogled. Honduras ima določene kvalitete, predvsem pa samozavest, ki se je po epskem obračunu v Salvadorju, dvignila do neba.

Čvrsta ekipa, z izredno močno obrambo, latinskim temperamentom in nekaj izjemnimi posamezniki, bo ena od ekip, za katero bom z veseljem navijal.

Honduras:

Vratarji: Noel Valladares (Olimpia), Donis Escober (Olimpia), Ricardo Canales (Motagua);

Branilci: Mynor Figueroa (Wigan), Victor Bernardez (Anderlecht), Mauricio Sabillon (Hangzhou Lucheng), Oscar Garcia (Olimpia), Johnny Palacios (Olimpia), Emilio Izaguirre (Motagua), Sergio Mendoza (Motagua), Osman Chavez (Platense);

Zvezni igralci: Roger Espinoza (Kansas City), Wilson Palacios (Tottenham), Hendry Thomas (Wigan), Edgar Alvarez (Bari), Julio Cesar de Leon (Torino), Amado Guevara (Motagua), Ramon Nunez (Olimpia), Danilo Turcios (Olimpia);

Napadalci: Carlos Pavon (Real Espana), Georgy Welcome (Motagua), Walter Martinez (Marathon), David Suazo (Genova),

  • Share/Bookmark