Zapisal izmisljeni | 25.06.2010 - 22:49 - Kategorije: 07. skupina G -

V skupini G oz. Skupini smrti se je najprej odigral eden od derbijev skupine, Slonokoščena Obala proti Portugalski, v katerem pa na žalost ni bilo golov, v drugi tekmi skupine pa smo končno le dočakali +2,5 oz. več kot dva gola na srečanju, saj je Brazilija, nekoliko težje kot je bilo za pričakovati, z 2-1 odpravila Severno Korejo. V drugem kolu je sledil še eden od derbijev, v katerem je Brazilija s 3-1 odpravila Slonokoščeno Obalo, Portugalska pa je naslednjega dne s kar 7-0 ponižala Severno Korejo. V tretjem kolu je sledil še zadnji derbi, v katerem sta Portugalska in Brazilija odigrali na sigurno, torej neodločeno, v tekmi iz ozadja pa je Slonokoščena Obala lovila gol razliko proti Severni Koreji, a ji razen gladke zmage ni uspelo priti do željenega oz. do naslednje faze tekmovanja.

1. kolo

SLONOKOŠČENA OBALA – PORTUGALSKA  0-0  V še enem precej ubogem dvoboju dveh reprezentanc prepolnih največjih zvezdnikov nogometa, sem se med samim srečanjem bolj ali manj dolgočasil, edini vznemirljivejši trenutek v prvem polčasu pa je bil izjemen udarec najdražjega nogometaša sveta Cristiana Ronalda, ki je v 11. minuti zadel vratnico. V drugem polčasu je bila Slonokoščena Obala boljši nasprotnik, z večjo posestjo žoge, pa nekaj nevarnejšimi akcijami, vrhunec pa se je zgodil v 66. minuti, ko je igro zapustil Salomon Kalou, še pomembneje pa da je namesto njega vstopil eden največjih, verjetno največji, zvezdnikov afriškega nogometa Didier Drogba, ki je bil še vedno poškodovan, a situacija je zahtevala svoje. Ne on, ne Cristiano Ronaldo oz. nobeden od njunih soigralcev ni uspel zadeti in tekma se je končala z nepopularnih, a pričakovanih 0-0, saj bi uvodni poraz katere od obeh reprezentanc že prav lahko pomenil konec sanj o napredovanju v naslednjo fazo tekmovanja. Na koncu bi še omenil namigovanja, da izvrstni portugalec Nani ni v ekipi zaradi poškodbe, temveč domnevne dopingiranosti, z njegovim izostankom pa bo Portugalska ekipa še nekoliko težje izborila željeno napredovanje, še posebaj, ker se nihče več ne spomni zadnjega gola Cristiana Ronalda v reprezentančnem dresu. Tisti edini v kvalifikacijah je bil iz penala in očitno, da še ni odprl svoje vrečkice ketchupa, saj je dejal, da so goli kot odpiranje ketchupa, s katerim se dolgo časa trudiš, ko pa ga odpreš, ga je povsod dovolj.

BRAZILIJA – SEVERNA KOREJA  2-1  No, končno več kot dva zadetka, a nasprotno s pričakovanji, Brazilija ni razmontirala skrivnostne Severne Koreje, temveč se je morala za zmago pošteno potruditi, mistična reprezentanca Severne Koreje pa se je zelo dobro in organizirano branila ter s tem povzročila nasprotniku kopico ofenzivnih težav. Povsem nepričakovano se je prvi polčas končal brez zadetkov, pri tem pa brazilci niso prikazali kaj prida, vendar se od te garaške ekipe niti ni smelo pričakovati preveč atraktivnosti, fint, driblingov in nogometne sambe. V drugem polčasu oz. v 55. minuti srečanja, je desni bočni igralec Maicon demonstriral vso svojo kvaliteto in upravičil status štarterja pred razvpitim Dani Alvesom, saj je prodrl po tej desni strani in z nepričakovanim, a odlično odmerjenim strelom, iz skoraj mrtvega kota, presenetil severnokorejskega vratarja in Brazilijo popeljal v vodstvo z 1-0. Najlepši gol do sedaj, če se mene vpraša in prav to je potrebovala brazilska ekipa, ki se je v nadaljevanju nekoliko bolj razigrala, posledica tega pa je še drugi gol, katerega je po izvrstni podaji Robinha, v 72. minuti srečanja dosegel Elano. Severna Koreja je po dveh prejetih zadetkih zaigrala le nekoliko pogumneje, v 89. minuti pa se  je Yun-Nam Ji, hrabro, med tremi brazilci zapodil v kazenski prostor nasprotnika in znižal na 2-1, za kaj več pa ni bilo čas in ostaja občutek, da so nekoliko preveč cenili in spoštovali nasprotnika, ki definitivno ni selecao kot smo jih bili vajeni do sedaj. Za konec pa še informacija, da naj bi bili severnokorejski navijači na stadionu, v bistvu njihovi najeti oz. plačani igralci, ki naj bi v stikih z mediji svojo domovino opisali kot raj na zemlji.

2. kolo

BRAZILIJA – SLONOKOŠČENA OBALA  3-1  V enem od derbijev skupine je Brazilija, ki je bila v prvem kolu podobnejša revnim in blatnim favelam kot pa sončni in s peskom posuti Copacabani, le nekoliko popravila svojo igro, vendar spet ni prepričala. Uvodni gol na tekmi je v 25. minuti po zelo lepi kombinaciji na majhnem prostoru in dvojni podaji Luis Fabiano – Kaka – Luis Fbiano, slednji izvrstno zabil v zgornji desni kot in selecao kot imenujejo brazilsko reprezentanco povedel v vodstvo z 1-0. V drugem polčasu je isti igralec oz. Luis Fabiano, v 50. minti srečanja, poskrbel za kontroverzo, saj je prišel do žoge z nenamernim igranjem z roko, nato dvakrat dvignil žogo preko nasprotnikovih igralcev in si še enkrat pomagal z roko, tokrat namerno, potem pa zabil za 2-0, na začudenje večine pa je francoski sodnik Stephane Lannoy priznal zadetek oz. igranja roke ni videl ali ni hotel videti. Zanimivo, da se je pri vračanju prosti sredini igrišča skupaj s strelcem, sproščeno smehljal, kot bi želel pokazati, da ve kaj se je dogajalo. V tem trenutku je afriška ekipa padla, zavladala je nedisciplina oz. kaos, kjer je vsak vlekel po svoje, brazilci pa so izkoristili trenutke slabosti in v 62. minuti je Kaka prodrl po levi strani ter podal v kazenski prostor, kjer je Elano z natančnim strelom povišal na 3-1. Slonokoščeni Obali so popustile vse zavore in pričelo se je z grobimi prekrški nad brazilskimi nogometaši, kjer je sodnik imel kar nekaj dela z rumenimi kartoni, Didier Drogba pa je v 79. minuti po podaji Yaya Toureja, z udarcem z glavo zadel oz. znižal na 3-1, a za kaj več ni bilo ne moči, ne znanja. V 85. minuti srečanja pa je rumeni karton dobil tudi Kaka, ki je sprovociran in nervozen zaradi grobosti nasprotnikov, naredil neumnost in pričel s prerivanjem, le tri minute kasneje pa je sledil še mali filmski vložek Keite, ki se je zabil v Kakaja in mu priskrbel še drugi rumeni karton oz. rdečega in izključitev. Po mojem mnenju neopravičeno, a počitek v tretjem kolu naj ne bi škodoval, v kolikor bo dobil samo eno tekmo prepovedi, saj je Brazilija z dvema zmagama že izborila naslednjo fazo tekmovanja.

PORTUGALSKA- SEVERNA KOREJA  7-0  Vsi smo kar nekako pričakovali visoko zmago, a 7-0 je preseglo vsa pričakovanja, še posebaj ker je bilo ob polčasu samo 1-0, edini zadetek tega obdobja pa je po podaji Tiaga dosegel Raul Meireles. V drugem polčasu je Portugalska dobesedno razbila reprezentanco Severne Koreje, ki je bila v prvem polčasu čisto solidna, a goli li so jih dosegli portugalci oz. Simaov 53. minuti, pa Hugo Almeida v 55. minuti, Tiago v 60. minuti, Liedson v 81-, Cristiano Ronaldo v 88. in še enkrat Tiago v 89. minuti srečanja, so privedli do verjetno najvišje zmage na tem prvenstvu, kar pomeni, da so se portugalci ob brazilcih, že skoraj uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja. Končno, po tekmah kjer niso zapustili preveč dobrega vtisa, je portugalska reprezentanca zaigrala v skladu z Ronaldovo reklamo za Castrol, kot podmazana. V zadnjem kolu bo obračun Portugalska – Brazilija verjetno stvar prestiža, Severna Koreja pa verjetno ne more še enkrat kloniti s podobnim rezultatom in kaže, da bo še ena afriška reprezentanca oz. Slonokoščena Obala, zapustila prvenstvo že po prvi fazi tekmovanja. Očitno Portugalska ne leži Severni Koreji, ki jih je v preteklosti oz. leta ‘66 že enkrat potolkla s 5-3. Očitno je dobra partija Severne Koreje v prvem kolu, dala krila tudi njihovi politični eliti, ki je omogočila direkten prenos severnokorejske tekme drugega kola, a jim je bilo po katastrofalnem drugem polčasu, sigurno žal, njihov komentator pa naj bi po četrtem golu obmolknil do konca tekme. Nekateri bivši športni delavci Severne Koreje pravijo, da zna doleteti nogometaše kazen prisilnega dela v rudniku, kot je to v navadi v njihovi domovini, a njihov aktualni selektor Kim Jong Hun zaenkrat ne reagira na takšna namigovanja.

3. kolo

PORTUGALSKA – BRAZILIJA  0-0  V še enem derbiju Skupine smrti, kot pravijo skupini G, sta se udarili reprezentanci Portugalske in Brazilije, ki sta zadnje medsebojno srečanje odigrali 2008. V tisti prijateljski tekmi so bili boljši brazilci, ki so s kar 6-2 demolirali nasprotnika, a kaj takega tokrat ni bilo za pričakovati. Za trenutek bi se vrnil nazaj v drugo kolo, kjer je slovenski komentator ves čas opisoval Deca kot poškodovanega, a resnica je bila, da je po prvem kolu in ne odigranem celem srečanju kritiziral svojega selektorja, ki ga je hladil, hkrati pa dosegel veličastno zmago in Deco je spoznal svojo napako, a očitno prepozno. Tokratna tekma je bila bolj prijateljska, čeprav ni preveč prijateljsko izgledala, predvsem zaradi kopice prekrškov in rumenih kartonov, a važen je rezultat. Ta je bil po neatraktivni igri obeh reprezentanc, ki slovita po napadalnem in atraktivnem nogometu, ubog oz. 0-0 in zlahka zapišem, da je šlo za veliko nogometno razočaranje, čeprav imajo portugalci lahko izgovor, da so dosegli cilj, uvstitev v naslednjo fazo tekmovanja, brazili pa, da so igrali brez svojega ideologa. Kaka je bil namreč v prejšnji tekmi izključen in kaznovan z neigranjem ene tekme, ki je odkrila, da so brazilci brez njega vse prej kot atraktivna, napadalna, pa tudi nevarna ekipa, a tudi to je bilo dovlj za prvo mesto v skupini. Pri portugalcih Cristiano Ronaldo očitno še vedno ni odprl ketchupa, a po zaslugi ene visoke zmage, tiste v drugem kolu proti ousiderju skupine in po dveh zaprtih/neatraktivnih tekmah gredo v naslednjo fazo tekmovanja.

SEVERNA KOREJA – SLONOKOŠČENA OBALA  0-3  Mistična reprezentanca Severne Koreje je v prejšnem kolu pretrpela pravo katastrofo, za katero naj bi bil kriv sam predsednik oz. njihov veliki vodja Kim Jong Il, ki naj bi med polčasom telefoniral severnokorejskem selektorju in ukazal ofanzivo, kar se na koncu ni izšlo. Na drugi strani je tokrat stala Slonokoščena Obala, ki je upala na skoraj nemogoče, izničitev devetih golov prednosti Portugalske oz. na še en visok poraz Severne Koreje in pomoč brazilcev v obliki občutne zmage nad portugalci. Prvi del so nekako izpolnili, zmaga s samo z 0-3 je bila pričakovano premalo, drugi del pa se jim po sočasnnem remiju konkurentov ni izšel. A ostal bom pri tej tekmi, kjer je prvi gol padel že v 14. minuti, ko je po podaji Boke, z natančnim/plasiranim strelom z roba kazenskega prostora zadel Yaya Toure. V nadaljevanju oz. v 20. minuti srečanja je po prečki, ki jo je zadel Drogba, odbito žogo v gol pospremil Romaric in rezultat je bil že 2-0, a golijada se je nato ustavila. Tretji afriški gol je bil dosežen šele v 82. minuti, ko je še enkrat lepo podal Boka, hitri Salamon Kalou pa je po vtekanju v prazen prostor zadel za končnih 0-3 in slovo še ene afriške ekipe, od katerih sem/smo pričakovali bistveno več, a breme prvega svetovnega prvenstva na domači celini je bilo očitno preveliko. Za severnokorejske nogometaše res upam, da ne bodo primorani svojo športno kariero zamenjati za rudarsko, a tega itak ne bomo mogli izvedeti, vsaj dokler bo Kim Jong Il na oblasti.

1.Brazilija; 2-1-0, 5-2, 7 točk

2.Portugalska; 1-2-0, 7-0, 5 točk

3.Slonokoščena Obala; 1-1-1, 4-3, 4 točke

4.Severna Koreja; o-o-3, 1-12, 0 točk

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.06.2010 - 01:13 - Kategorije: 07. skupina G -

Sploh ni pomembno, če ne slalomirajo več po terenu kot nekoč Pele, Zico, Ronaldinho in vsi ostali tipični brazilski virtuozi in sploh ni pomembno, če njihov selektor Dunga preferira garanje in znoj namesto atraktivnosti in driblingov, fint ter vsega ostalega kar veseli nogometne navijače. Brazilija je vedno Brazilija, torej favorit za lovoriko, ne glede na čas igranja, kontinent, državo, kraj, enostavno vedno in povsod.

Vprimerjavi s predhodnimi generacijami je ta Brazilija najbolj-evropska, kar pomeni, da jo poleg prirojenih nogometnih veščin, krasijo še tiste nekoč tipične germanske in skandinavse lastnosti, s katerimi bi se lahko ponašali deseterobojci. Carioce, kot jih radi imenujemo, so karakterno bližje čvrstemu, šablonskemu evropskemu stilu kot pa žonglerskemu južnoameriškemu, za kar je najbolj zaslužen prav selektor Dunga.

Ta je reprezentanco Brazilije prevzel leta 2006 in kmalu je bilo jasno, da ga ne impresirajo preveč driblingi nasprotniku med nogami oz. tuneli pa razni plesi ob doseženih zadetkih in ostale zabavne, tipično brazilske stvari. Dunga je uvedel red in disciplino, pri tem pa počasi gradil ekipo v kateri so tisti, ki rajši garajo kot pa se samo zabavajo, pri tem pa se ni preveč oziral na renomirana imena.

Na njegov seznam za svetovno prvenstvo ni uspelo priti dvem živima legendama Ronaldu in Robero Carlosu, neprepoznavnemu Diegu, pa žurerjema Adrianu in Ronaldinhu ter mlademu Patu, ki naj bi šel v Milanu po poti Ronaldinha, čigar neuvrstitev je dvignila največ prahu. Nekateri bliski Ronaldinha pač niso bili dovolj za Dungo, kar podpiram, saj se je mnogo preveč poveličevalo vsak zadetek, podajo, akcijo Ronaldinha.

Zelo kritizirani Dunga je najprej 2007 osvojil Pokal Amerike oz. Južnoameriško prvenstvo, z ekipo, ki je tudi brazilci niso poznali preveč dobro. Kasneje oz. 2009 je osvojil Confederations cup oz. Pokla konfederacij, generalko pred prvenstvom, nato pa še v kvalifikacijah za prvenstvo, suvereno in elegantno, Braziljio pripeljal do prvenstva. Takšno vodenje ekipe je samo nadaljevanje njegove nogometne filozofije iz igralnih dni, ko je z Romariom, Bebetom, Leonardom in ostalimi ‘94 v ZDA osvojil naslov Svetovnega prvaka, pri tem pa ta naslov ni ostal preveč cenjen, prav zaradi premajhnega južnoameriškega melosa.

Predtem so bili brazilci prvaki še ‘58 na Švedskem, na naslednjem ‘62 v Čilu , in pa ‘70 v Mehiki, zatem pa še 2002 v Južni Koreji/Japonskem, na zadnjem prvenstvu 2006 v Nemčiji, pa jih je v  četrtfinalu presenetljivo a zasluženo izločila reprezentanca Francije.

Tokrat je Brazilija zgrajena iz čvrstih mož, kjer naj bi bil na golu Julio Cesar, eden najzaslužnejših za eksplozijo italijanskega Intera, ki pa ima težave s poškodbo, a njegovi zamenjavi Gomez in Doni sta več kot zelo dobra golmana in na tem mestu imajo v nasprotju s prejšnimi generacijami, pokrito. Na desnem boku bo ogorčen boj za eno mesto, kandidata pa sta Dani Alves in Maicon, enostavno ne veš kdo je boljši, za moj okus Maicon, na levem boku naj bi si mesto izboril Bastos, v centralnem delu obrambe pa je siguren najboljši tehničar med branilci Lucio, ki pa meni osebno ne ugaja preveč. Za drugo mesto naj bi se borili Luizao, Juan in mladi Thiago Silva, ki ima za seboj zelo dobro klubsko sezono. Zvezna vrsta je sprožala največ polemik, saj so tu večinoma garači kot Elano, Gilberto Silva, Josue, Felipe Melo, nekoliko raznovrstnejši Remires in Kleberson in pa Kaka, okoli katerega se bo vrtela brazilska igra. Izvrstni playmaker, ki ima za seboj s poškodbami prepredeno, slabo, prvo sezono v Realu, naj bi še enkrat več potrdil svojo kvaliteto. V ofanzivnem delu moštva je verjetno edini pravi brazilski virtuoz Robinho, ki naj bi poskrbel za nekoliko več atraktivnosti, saj so Nilmar, Luis Fabiano, Julio Baptista in Grafite zgolj strelci, vendar zelo dobri, še posebaj Luis Fabiano, od katerega pričakujem veliko zadetkov.

Ostali brazilski virtuozi so svoje priložnosti zapravili zaradi razuzdanega življenskega stila, ega, igralnega sloga, ki bi bil spektakel za gledalce, a za Dungo je na pvem mestu borbenost in požrtvovalnost oz. rezultat.

Ko se vse skupaj sešteje in odšteje spet pridemo do tega, da je Brazilija eden od favoritov prvenstva, kjer naj bi še šesnajstič zapored prišla do druge faze tekmovanja, ne glede na skupino, ki jo imenujejo Skupina smrti. Severna Koreja, Slonokoščena Obala in Portugalska so enostavno prešibki konkurentje, kot tudi vrsto reprezentanc s katerimi bodo igrali na poti do vrha.

Prav zaradi pomanjkanja tipične brazilske virtuoznosti pa mislim, da prvaki vseeno ne bodo, zaradi česar sem denar tudi položil na drugo ekipo.

 

 

Brazilija:

Vratarji: Julio Cesar (Inter Milano, Ita), Heurelho Gomes (Tottenham, Ang), Doni (Roma, Ita);

Branilci: Maicon (Inter Milano, Ita), Daniel Alves (Barcelona, Špa), Michel Bastos (Lyon, Fra), Gilberto (Cruzeiro), Lucio (Inter Milano, Ita), Juan (Roma, Ita), Luisao (Benfica, Por), Thiago Silva (AC Milan, Ita);

Zvezni igralci: Elano (Galatasaray, Tur), Kaka (Real Madrid, Špa), Gilberto Silva (Panathinaikos, Grč), Josue (Wolfsburg, Nem), Ramires (Benfica, Por), Felipe Melo (Juventus, Ita), Kleberson (Flamengo), Julio Baptista (Roma, Ita);

Napadalci: Luis Fabiano (Sevilla, Špa), Nilmar (Villarreal, Špa), Robinho (Santos), Grafite (Wolfsburg, Nem).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.06.2010 - 14:38 - Kategorije: 07. skupina G -

Cel afriški kontinent živi za to, da bi vsaj en afriški predstavnik na nogometnem Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, prispel vsaj do polfinala, a ne glede na ambicije drugih moštev, se ve, da se največ pričakuje od Slonokošene Obale.

Vendar pa kot je že znano so Sloni, kot jim mnogi imenujejo, v najtežji skupini prvenstva oz. Skupini smrti, kjer so še Severna Koreja, Portugalska in Brazilija, ob tem pa je znano tudi, da samo zveneča imena niso dovolj za uspeh.

Za njihovo reprezentanco je to šele drugo svetovno prvenstvo, saj so svoj debitantski nastop doživeli na prvenstvu 2006 v Nemčiji, kjer so se prav tako znašli v Skupini smrti tistega prvenstva. Uvodno srečanje proti Argentini so izgubili z 2-1, z istim rezultatom oz. z 2-1 je bila boljša tudi Nizozemska, v zadnjem kolu prvega dela tekmovanja pa so v dvoboju za čast in ime z 2-3 premagali reprezentanco Srbije in Črne Gore.

Letos v mesecu januarju so nastopili tudi na afriškem prvenstvu oz. African cupu, kjer so kot eni od favoritov razočarali z izpadom že v četrtfinalu, ko jih je izločila Alžirija in prav tukaj se je izkazalo tisto z zgornjega dela teksta, da nogomet niso samo zveneča imena.

Kot posledica tega velikega razočaranja, je selektorsko delo izgubil bosanski strokovnjak Vahid Halilhodžić, ki naj po navajanju medijev, sploh ne bi imel več v oblasti slačilnice oz. igralcev, hkrati pa naj bi v ekipi prevladovali klani oz. skupinice, kjer vsaka vleče na svojo stran. Navedeno je nekako na okoli potrdil tudi sam Halilhodžić, ki je dejal, da je potrebno pomiriti strasti in napetosti v ekipi, kjer so sijajni igralci, kateri pa ne igrajo kot moštvo, temveč vsak zase.

Nalogo za to, je po tednih špekulacij, dobil švedsti strateg Sven Goran Ericsson, ki je bil predtem neuspešen z vročekrvno reprezentanco Mehike, s katero je pričel kvalifikacije za to prvensvo, pa dobil zaradi slabih rezultatov odpoved. No, očitno bo le vodil reprezentanco na tem prvenstvu, namesto mehiške, bo na čelu Slonokoščene Obale. Ericsson bo moral ekipi ekspresno povrniti zmagovalno miselnost, ki jo je odpihnilo razočaranje na že omenjenem Afriškem pokalu in po treh četrtfinalih na svetovnih in evrospskih prvenstvih, na čelu angleške reprezentance, katero je vodil od 2001 do 2006, bo moral najmanj to storiti/ponoviti tudi s Sloni. 

Z zmagovalno miselnostjo pa prihaja napadalni dvojec iz angleškega Chelsea, Didier Drogba in Salamon Kalou, ki sta se okitila z naslovom angleškega prvaka in zmagovalca FA pokala in imela ravno dovolj časa da pozabita na eliminacijo iz Lige prvakov ter z reprezentanco kreneta novim uspehom naproti. A, nesreča nikoli ne počiva in največji zvezdnik afriškega nogometa, posledično tudi reprezentance Slonokoščene obale, Didier Drogba je v pripravljalnih tekmah reprezentance staknil poškodbo, zaradi katere je še vedno velik dvom ali bo sploh pripravljen za uvodne tekme, a mislim, da bo potrpel in nekoliko na silo tudi odigral vsa srečanja. Definitivno igralec od katerega bo veliko odvisno in hkrati eden od najboljših napadalcev tega časa, ki ima velik motiv dokazati, da je lahko uspešen tudi v reprezentanci in ne samo v klubu, kjer se igra za velik denar, kot so mu očitali po Afriškem pokalu, njegovi navijači oz. sonarodnjaki. Eden od statusnih simbolov afriškega nogometa bo imel priložnost svojo veličino potrditi na domači celini oz. prvem svetovnem prvenstvu v Afriki.

Ob njem so napadalne opcije Slonov še vedno zelo široke, saj so tu že omenjeni Salamon Kalou, pa zelo dobra Aruna Dindane, Gervinho in ostali. Tudi podpora iz zvezne vrste je odlična, predvsem Yaya Toure, Didier Zokora, Romaric, Abdul Kader Keita in ostali so odlično pripravljeni atleti, z izvrstnim tehničnim znanjem, s katerim pa, kot je že za afriške ekipe v navadi, znajo pretiravati. Tudi zadnja linija je sestavljena iz že dokazanih igralcev kot so Emmanuel Ebue, Kolo Toure, Arthur Boka, Guy Demel in ostali. Golamnska pozicija, je po mojem mnenju, njihova najšibkejša točka, saj vratar belgijskega Lockerena Boubacar Barry ne vliva prevelikega zaupanja, njegove menjave pa še nekoliko manj.

Kot vsem afriškim selekcijam tudi Slonokoščeni Obali primanjkuje disciplina in koncentracija, ki sta prepotrebni za turnir kot je svetovno prvenstvo, to pa je prišlo do izraza že na prvenstvu 2006, ko so prejemali zadetke v ranih fazah tekem oz. so vseh šest golov prejeli v prvih polčasih tekem. Poleg tega je tu še problem neenotnosti moštva in vsi vemo, kaj vse se lahko pripeti v tednih skupnega življenja, zaradi česar je bistveno za njihov uspeh, najprej urediti notranje odnose oz. hierarhijo.

V kolikor jim uspe biti kompaktno moštvo, kjer vsi opravljajo svoje delo, vseh 90 minut, kjer vsi dihajo za enega in eden za vse, kot bi se izrazili nekateri, potem se ne bi smela poznati niti odsotnost Drogbe, s katerim pa samo še pridobijo.

Se pravi, šanse za napredovanje so, a za to bo potrebno počakati in videti ali je ledenemu švedu Ericssonu uspelo poenotiti skupino izvrstnih posameznikov, počakati v kakšnem stanju bo njihov glavni zvezdnik Drogba oz. v kolikšni meri se bo forsiral njegov nastop, kljub morebitni nepripravljenosti.  Zaenkrat še kar nekaj pomembnih neznank, a čut mi pravi, da jim bo uspelo.

Nekaj bodo sigurno pripomogli tudi sodniki, ki bodo z domačinskim sojenjem potiskali afriške selekcije do uspehov in dokončnega razcveta afriškega nogometa, pa naj se sliši to še tako absurdno.

Torej v Skupini smrti naj bi se za dve prosti mesti pomerili brazilci, ki so vedno in povsod v krogu favoritov za osvojitev naslova, portugalci, ki so ena najbolj talentiranih nogometnih selekcij, z enim najboljših svetovnih nogometašev in Slonokoščena obala z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Severna Koreja kot velika neznanka, pa naj bi s kakšnim presenečenjem poskušala krojiti končni vrstni red skupine.

Tako kot mnogi, Slonokoščeni obali privoščim napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, in čisto po pravici povedano, se mi zdi, da so veliko močnejši kot ta mistična Severna Koreja in pa nekoliko močnejši kot pa preveč razvpita in cenjena Portugalska.

Slonokoščena Obala:

Golmani: Boubacar Barry (Lokeren), Aristides Zogbo (Maccabi Netanya), Daniel Yeboah (ASEC Abidjan);  

obramba: Souleymane Bamba (Hibernian), Arthur Boka (VfB Stuttgart), Guy Demel (Hamburg SV), Emmanuel Eboue (Arsenal), Kolo Toure (Manchester City), Steve Gohouri (Wigan Athletic), Siaka Tiene (Valenciennes), Benjamin Brou Angoua (Valenciennes);  

zvezna vrsta: Gervais Yao Kouassi oz. Gervinho (Lille), Jean-Jacques Gosso (Monaco), Cheik Ismael Tiote (Twente), Emmanuel Kone (International Curtea Arges), Abdul Kader Keita (Galatasaray), Christian Koffi Ndri oz. Romaric (Sevilla), Didier Zokora (Sevilla), Yaya Toure (Barcelona),  

napad: Aruna Dindane (Portsmouth), Didier Drogba (Chelsea), Salomon Kalou (Chelsea), Seydou Doumbia (Young Boys),

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.06.2010 - 12:34 - Kategorije: 07. skupina G -

Famozna Zlata generacija portugalcev je počasi zapustila nogometno sceno, zadnji med njimi po polfinalni tekmi na Svetovnem prvenstvu 2006 v Nemčiji, čovek, ki pa je tadanje mulce popeljal na svetovni vrh, ki ga kasneje v A selekciji nikoli niso zasedli, pa je dve desetletji kasneje dobil priložnost za debitantski nastop oz. vodenje reprezentance na pravem svetovnem prvenstvu, Carlos Queiroz.

Zveni kar malo neverjetno, a Portugalska bo na tem prvenstvu šele petič predstavila svoj nogometni talent vendar pa so ena od redkih reprezentanc, ki se je pojavila na vseh evropskih in svetovnih prvenstvih od leta 2000. Torej portugalski nogomet je po letih zatišja, v novem tisočletju, v vzponu in njihovi apetiti so enormni, saj želijo najmanj do finala, kar pa je po mojem mnenju pretirano, a naj grem po vrsti.

V kopici neuspehov in podpovprečnih rezultatov iz nekoliko bolj oddaljene preteklosti, bi omenil samo njihov debitantski nastop na prvenstvu v Angliji, leta 1966, kjer so portugalci na čelu z izjemnim golgeterjem, katerega so klicali Eusebio, osvojili tretje mesto. Zatem so kar nekako poniknili, njihov kratek preblisk je bil še na Evropskem prvenstvu ‘84 v Franciji, ko so osvojili tretje mesto. 

Prav evropska prvenstva so bila za njih veliko bolj uspešna kot svetovna, saj se je zgoraj omenjeni vzpon pričel na Evropskem prvenstvu 2000, ko so osvojili tretje mesto, sledil pa mu je še neuspeh na domačem prvenstvu 2004, ko so po porazu z Grčijo, osvojili drugo mesto.

Kar se tiče svetovnih prvenstev, so bili po tistem iz leta ‘66, najvišje prav na zadnjem 2006 v Nemčiji, ko so izgubili v tekmi za tretje mesto oz. osvojil nehvaležno četrto mesto.

No, in zdaj vrnitev na Zlato generacijo, ki je bila sestavljena iz asov kot so Luis Figo, Rui Costa, Sa Pinto, Joao Pinto, Abel Xavier, Rui Bento, Capucho in ostali, katera je na  U20 prvenstvu leta 1991 osvojila naslov svetovnih prvakov in za katero se je napovedovalo, da bo pokorila nogometni svet, a se to ni nikoli zgodilo, saj kljub znanju in atraktivnosti, niso zmogli tistega zadnjega udarca oz. skoka na sam vrh.

Portugalci upajo, da bo ta prišel leta 2010 oz. na tem prvenstvu, mož prevage oz. odločitve pa naj bi bil, po mojem skromnem mnenju trenutno najboljši nogometaš sveta Cristiano Ronaldo, ki naj bi po klubskih lovorikah z bivšim klubom Manchester Unitedom in letošnjih neuspehih z novim Real Madridom, s portugalsko reprezentanco, zavzel ta željeni nogometni vrh.

Veliko skeps pa je zaradi njihovih neprepričljivih iger v kvalifikacijah za to prvenstvo, kjer so po osvojitvi drugega mesta v kvalifikacijski skupini A, v dodatnih kvalifikacijah odigrali z reprezentanco Bosne in Hercegovine  in jo nekoliko kilav način le uspeli izločiti oz. se uvrstiti na to prvenstvo. Saj se še spomnimo sporne odločitve o nosilcih in neosilcih, v izogib izločitvi favoriziranih ekip in pa sojenja s prvega srečanja na Portugalskem, ko bi bosanci lahko izržili veliko več. Najdražji nogometaš na svetu Cristiano Ronaldo je v celotnih kvalifikacijah zabil samo en gol, pa še ta iz penala.

Delno opravičilo za selekcijo Portugalske, so poškodbe, s katerimi se je vbadal izjemni Cristiano Ronaldo, pa branilca Pepe in Bosingwa, slednji pa prav zardi tega oz. poškodbe tudi ne bo nastopil na prvenstvu.

Carlos Queiroz se vbada s težavami kako te lepotce z geli v laseh, pripraviti do teka, borbe in enotnosti brez katerih ni uspeha, pa s Cristianom Ronaldom, ki ga obletavajo ženske in njegovo pozornost odvračajo od nogometa, pa z organizacijo igre, ki nikakor ne steče, z zaključkom akcij in še s čem.

Poimensko je to odlična ekipa v kateri je kar nekaj izkušenih mož, ter nekaj najobetavnejših zvezdnikov prihodnosti, a kaj jim to pomaga, če še niso prava ekipa oz. celota. Šminkerstvo nima prihodnosti in samo eden Cristiano Ronaldo bo verjetno kar premalo za vrhunski dosežek, celo za preboj v naslednjo fazo tekmovanja.

Na vratarskem mestu je srednja-žalost oz. pomanjkanje vrhunskega golmana, v obrambni vrsti pa je nekoliko bolje, veterana Paulo Ferreira, Ricardo Carvalho, pa več kot solidni Miguel, Bruno Alves, Duda in ostali, vendar pa je tu tudi razpoka. Kot sem že zapisal, Bosingwa zaradi poškodbe ne bo mogel nastopiti, Pepe pa je še v fazi okrevanja oz. vračanja v formo, kar pomeni, da ni še čisto pripravljen oz. da bo igral na staro slavo. V zvezni vrsti naj bi pokalo od kvalitete, a se je poškodoval eden glavnih organizatorjev njihove igre Nani, k sreči pa sta tu še rutinerja Deco in Tiago, meni všečni Meireles, pa Miguel Veloso itd. V napadu, kjer že leta iščejo klasično devetko oz. centerfora, pravega napadalca sta na izbiro Hugo Almeida, ali Liedson, kot krilni napadalci pa sta tu še Simao in Danny, Cristiano Ronaldo pa je itak zgodba zase. Krilni napadalec, ki zabija več kot večina pravih napadalcev in ki organizira več napadov kot večina organizatorjev igre, je v zelo neprijetnem položaju, ko so na njem naloženi številni upi, on sam pa je verjetno premalo, poleg tega pa ga je v tej sezoni pestilo kar nekaj poškodb, v Južni Afriki pa ga čaka kar nekaj razgretih deklet, ki mu bodo pobrale dobršen del koncentracije, če že ne moči.

Skratka, kot sem že zapisal, s šminkerstvom se ne bo moglo daleč, še posebaj če so nasprotniki fanatična Severna Koreja, borbena in atletska Slonokošena Obala ter vedno bolj evropska Brazilija.

Mislim, da bo eden Ronaldo premalo.

Portugalska:

Vratarji: Beto (Porto), Eduardo (Braga), Daniel Fernandes (Iraklis),

Branilci: Paulo Ferreira (Chelsea), Ricardo Carvalho (Chelsea), Bruno Alves (Porto), Rolando (Porto), Fabio Coentrao (Benfica), Duda (Malaga), Pepe (Real Madrid), Miguel (Valencia), Ricardo Costa (Lille),

Zvezni igralci: Deco (Chelsea), Tiago (Atletico Madrid), Raul Meireles (Porto), Ruben Amorim (Benfica), Miguel Veloso (Sporting Lizbona), Pedro Mendes (Sporting Lizbona);

Napadalci: Liedson (Sporting Lizbona), Simao Sabrosa (Atletico Madrid), Cristiano Ronaldo (Real Madrid), Hugo Almeida (Werder Bremen), Danny (Zenit St. Peterburg).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.06.2010 - 09:56 - Kategorije: 07. skupina G -

Daleč najbolj mistična reprezentanca na letošnjem svetovnem prvenstvu, je na svojem edinem svetovnem prvenstvu do zdaj igrala v četvrtfinalu, a če se pogledajo njeni nasprotniki iz skupine G imenovane tudi Skupina smrti; Brazilija, Portugalska in Slonokoščena Obala, je jasno da tokrat ne bodo imeli preveč možnosti za demonstracijo svojega nogometnega znanja.

O Severni Koreji oz. s polnim imenom Demokratični ljudski republiki Koreji, se več ali manj ve vse, pa čeprav to še zdaleč ni res, saj se za vladujočo družino Kim, za njihovim norim oboroževanjem in za kar 1,1 milijona registriranih vojakov, pa za grožnajmi z nuklearnim orožjem, za javnimi usmrtitvami, ki jih na prepolnih stadionih gleda po več desettisoč gledalcev, skriva še veliko več. Severna Koreja je svetu velika neznanka tako kot njihov reprezentančni nogomet.

Težko bo veliko zapisati o njih, ki imajo stadion s 150.000 mesti, ki se imenuje May Day, da imajo klubi tista, pri nas že pozabljena klasična komunistična imena, kot 25. april, Inter Pjongjang itd.

Kar se tiče igralcev, so ti v kvalifikacijah presenetili in navdušili, še posebaj če se ve, da imajo v ekipi samo dva profesionalca. Eden je Jong Tae-se, ki igra za japonski Kawasaki, kjer je od leta 200 dosegel v 102. nastopih 41 golov, njegov nadimek pa je Azijski Wayne Rooney. Drugi je Hong Yong-jo, ki nasopa za ruski Rostov, kjer je tudi kapetan, kot zanimivost pa, da je od 2007 do 2008 igral za srbski klub Bežanija, kjer je bil predstavljen kot prvi severnokorejski nogometaš, ki je dobil dovoljenje za igranje v tujini, baje pa so mu ves čas sledili njihovi agentje državne varnosti. Vse skupaj je zelo verjetno, saj v Severni Koreji, v kolikor zavrtiš mednarodno telefonsko številko, pristaneš v zaporu, a da se vrnem na nogomet.

Glavni adut ekipe na prvenstvu bo vsekakor to, da nasprotniki ne posedujejo skoraj nikakršnih informacij o njih, in pa obrambna vrsta, ki je v kvalifikacijah za to prvenstvo prejela samo sedem zadetkov, zaradi slabše gol razlike pa osvojila drugo mesto, za južno sosedo, kar pomeni, da niso tako zelo slabi.

Seveda ni treba pisati o pomanjkanju njihovih izkušenj s takšnih tekmovanj, saj so do sedaj nastopili samo na tistem ‘66 v Angliji, ko so debitirali s porazom s Sovjetsko zvezo s 3-0, nato pa odigrali z reprezentanco Čila preseneljivih 1-1, v zadnjem kolu prve faze pa še senzacionalno premagali in izločili Italijo, 0-1 je bilo. V četrtfinalu so nato proti Portugalski do 25. minute povedli že z 0-3, a je Eusebio nato dosegel štiri zaporedne zadetke, še enega pa Jose augusto in ena največjih senzacij svetovnega prvenstva se je vrnila nazaj v domovino, kjer so do letos čakali na novo udeležbo, na najeminentnejšem turnirju.

Dejstvo, da v Severni Koreji vlada tiranija, kot drugod kakšnih nekaj stoletij nazaj, zaradi česar se jim verjetno ne bo pretežko, z mislimi vrniti prav na to ‘66. leto in moč črpati iz tam, ob političnih govorih in nacionalnih vzpodbudah, pa naj bi bil to tudi njihov glavni zagon oz. gorivo za morebitni uspeh.

Ena zmaga kot leta ‘66 oz. ena točka letos, bi bila že velik uspeh, za ekipo, ki bo zaradi svojega outsiderskega položaja, imela verjetno kar nekaj simpatizerjev, saj svojih navijačev v nekih velikih številih realno ne more pričakovati. Verjetno bo na njihovih tekmah samo politična elita, ki pa svojemu narodu, do današnjega dne, še ni zagotovila TV prenosov s prvenstva.

Kar se tiče pričakovanj, so bili nogometaši na priprave pospremljeni z rožami in zastavami, v kolikor pa ne bo pozitivnih ezulatov, pa je predsednik že poskrbel, da ne bo tudi novic o tem oz. o prvenstvu. Cenzura, ni kaj.

Pred pričetkom prvenstva pa se je pojavila še ena zanimiva vest, selektor Kim Jong-Hun, se je po verjetno kakšnem ukazu z omenjenega političnega vrha, domislil zvijače in na mesto tretjega vratarja uvrstil napadalca Kima Myong-Wona, a je FIFA to sprevidela in navedeni bo lahko nastopil na prvenstvu samo kot golman in ne kot napadalec, kar je bilo v planu.

Poleg Nove Zelandije verjetno najslabša reprezentanca na prvenstvu, a zaradi nepoznavanja ekipe naj se to prebere le kot šepet, na glas pa, da nimajo skoraj nikakršnih možnosti za napredovanje v naslednjo fazo oz. ponovitve uspeha s prvenstva 1966.

Severna Koreja:

Vratarji: Ri Myong-guk (Pyongyang City), Kim Myong-gil (Amrokgang), Kim Myon-won (Amrokgang);

Branilci: Cha Jong-hyok (Amrokgang),Pak Chol-jin (Amrokgang), Pak Nam-chol (Amrokgang), Ri Jun-il (Sobaeksu), Ri Kwang-chon (April 25),  Nam Song-chol (April 25), Ri Kwang-hyok (Kyonggongop);

Zvezni igralci: Ahn Young-hak (Omija Ardija), Kim Kyong-il (Rimyongsu), Kim Yong-jun (Chengdu), Mun In-guk (April 25), Pak Nam-chol (April 25), Ji Yun-nam (April 25), Pak Sung-hyok (Sobaeksu), Ri Chol-myong (Pyongyang City);

Napadalci: An Chol-hyok (Rimyongsu), Choe Kum-chol (Rimyongsu), Jong Tae-se (Kawasaki Frontale, Jap), Kim Kum-il (April 25), Hong Yong-jo (Rostov),

  • Share/Bookmark