Zapisal izmisljeni | 24.06.2010 - 18:57 - Kategorije: 06. skupina F -

V skupini F, ki velja za najlažjo skupino na prvenstvu, sta si reprezentanca Italije in Paragvaja v prvi tekmi skupine razdelili izkupiček oz. odigrali neodločeno, precej podobno pa je bilo tudi v drugem obračunu, kjer je Slovaška vodila do zadnjih trenutkov tekme, nato pa prejela gol in si razdelilaa točke z Novo Zelandijo. V drugem kolu je Paragvaj gladko odpravil Slovaško, Italija pa je z remijem oz. neodločenim rezultatom z Novo Zelandijo, poskrbela za še eno presenečenje prvenstva, pri tem pa po prvih dveh kolih, kot še vedno aktualni Svetovni prvaki ostali brez zmage. No, tudi po tretjem je ostalo tako, Slovaška je namreč premagala in izločila Italijo, Paragvaj pa je remiziral z reprezentanco Nove Zelandije.

1. kolo

ITALIJA – PARAGVAJ  1-1   Najprej moram priznati, da sem ob urejanju albuma s sličicami in menjavo teh nekoliko pozabil na čas in zamudil uvodne minute srečanja, kjer pa naj se ne bi zgodilo nič petresljivega. Italija je imela nekakšno sramežljivo pobudo, čvrsti Paragvaj pa se je zelo organizirano branil in ko sem se že pričel spraševati o smislu gledanja takšnih šahovskih partij, je padel prvi gol na srečanju. Na presenečenje večine pa je povedel Paragvaj, potem ko je v 39. minuti, po dolgi podaji iz prostega strela Aureliana Torresa, z glavo zadel branilec Antolin Alcaraz. V drugem polčasu je Italija zaigrala veliko konkretneje oz. napadalneje, po nekaj lepih, a zgrešenih  priložnostih azzurov pa je v 63. minuti, po strelu/podaji iz kota in kiksu paragvajskega golmana Villara, iz neposredne bližine zadel Daniele De Rossi in izenačil na 1-1. Nekoliko sem se zbal za stavni listek, ki je bil še aktiven, saj sem napovedal oz. stavil na manj kot 3 gole na srečanju, a po priložnostih na obeh straneh, se rezultat do konca srečanja ni več spreminjal in naslednji dan bi lahko zaslužil prve eure na tem prvenstvu. Kar se tiče tega dvoboja je bilo kar predvidljivo, Italija ni več tista velesila izpred štirih let, Paragvaj pa je čvrsta in neugodna ekipa.

NOVA ZELANDIJA – SLOVAŠKA  1-1   Še ena precej dolgočasna tekma, ob kateri se je dalo početi še marsikaj drugega, pa čeprav je šlo za obračun, ki bi prinesel vrh skupine F. Pričakovano so bili novozelandci nekoliko pasivnejši, vendar pa so kljub temu uspeli kar nekajkrat zapretiti, predvsem s podajami v kazenski prostor in nato s streli z glavo, na drugi strani pa so bili debitanti oz. slovaki nekoliko konkretnejši in nevarnejši, a do zadetka v prvem polčasu le ni prišlo. V uvodu v drugi polčas, natančneje v 50. minuti srečanja pa je slovaška reprezentanca na desni strani izvedla napad oz. kombinacijo, po kateri je Stanislav Šestak lepo podal v sredino, kjer je bil najspretnejši Robert Vittek, kateri je zadel za vodstvo z 1-0. Počasni posnetek je pokazal, da je stranski sodnik nekoliko zaostal za akcijo, zaradi česar je spregledal prepovedani položaj strelca in Slovaška je s pomočjo tega sodniškega  kiksa pričela s počasnim zapiranjem tekme oz. defanzivnejšem slogom, s katerim so zdržali do 93. minute, ko je po podaji Smeltza v kazenski prostor, najvišje skočil Winston Reid in zadel za 1-1. Ker se v naslednjih 20-ih sekundah rezultat tekme ni več spremenil, sta obe reprezentanci osvojili po eno, svojo prvo, točko na svetovnih prvenstvih.

2. kolo

SLOVAŠKA – PARAGVAJ  0-2  Ekipa Paragvaja je v nedeljskem obračunu nadigrala in porazila Slovaško, ki je po obetavnem začetku v prvem kolu in nesrečno prejetem golu v izdihljajih te tekme, sedaj prikovana na dno lestvice skupine F. Južnoameriški predstavniki so se na tem prvenstvu, do sedaj predstavili v izvrstni luči in Paragvaj je eden od tipičnih predstavnikov regije, kjer prevladuje čvrstina zadaj, ter brzina in spretnost spredaj. Rezultat 2-0 bi bil lahko še višji, saj so bili paragvajci mnogo boljši nasprotnik, vendar ni bilo dovolj zbranosti, kot jo je v 27. minuti demonstriral Enrique Vera, ki je po lepi podaji Barriosa, z roba kazenskega prostora, atraktivno z zunanjim delom stopala oz. s felšem, zadel za 0-1. Neatraktivna in počasna reprezentanca Slovaške ni v celi tekmi prikazala praktično ničesar, svoj prvi strel na vrata nasprotnika pa je uspela izvesti šele v sodnikovem podaljšku oz. 92. minuti, pri njihovem vodstvu z 2-0, saj je predtem, v 86. minuti srečanja za paragvajce na 2-0 povišal Christian Riveros, ki je usodo slovakov zapečatil z natančnim strelom s približno 15. metrov oddaljenosti.

ITALIJA – NOVA ZELANDIJA   1-1   Evo zakaj je nogomet tako čudovita igra, nepredvidljiva in privlačna, kjer je prav vse možno, tudi to, da aktualni svetovni prvaki oz. reprezentanca Italije remizira z eno najslabših reprezentanc prvenstva oz. z Novo Zelandijo. Res je, da italijani nimajo več takšne posamične kvalitete kot pred štirimi leti na SP 2006, a še vedno bi morali z lahkoto opraviti z ekipo kot je bila ta, ki je že v 7. minuti srečanja povedla, ko je Simon Elliot s strani, s prostega strela podal v kazenski prostor azzurov, kjer se je žoga odbila od veterana Cannavara do Shanea Smeltza, ki je zadel za že omenjeno vodstvo oz. za 0-1. V 28. minuti srečanja je novozelandec Tommy Smith v svojem kazenskem prostoru potegnil De Rossija in omogočil italijanom penal, katerega je realiziral Vincenzo Iaquinta. Italijani so v drugem polčasu krenili po zmago, vendar si neke prave priložnosti niso uspeli priigrati, še največ nevarnosti za novozelandce je bilo ob strelih iz oddaljenosti, ki pa niso spremenili rezultata in aktualni svetovni prvaki so po prvih dveh kolih še vedno brez zmage, kar pa nikogar ne preseneča preveč, saj so že pregovorno znani kot tisti, ki se zmeraj nekako izvlečejo in tudi tokrat je to za pričakovati.

3. kolo

SLOVAŠKA – ITALIJA  3-2  Slovaška reprezentanca je pred dvobojem lahko upravičeno žalovala za tisto nesrečno tekmo prvega kola, kjer so v zadnjih sekundah izgubili dve pomembni točki in za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja je potrebovala zmago nad aktualnimi Svetovnimi prvaki, reprezentanco Italije. No, prvaki so eno od razočaranj tega prvenstva, a pri njih smo že navajeni na takšen dizelski ritem oz. slab štart in odličen finiš. V domovini azzurov, kot jih kličejo, so v kinodvoranah Space cinema prvič predvajali nogometno tekmo v 3D tehniki in navijači so imeli kaj videti. Njihovi ljubljenci naj bi zaigrali bolje kot v prvih dveh kolih, garancija za to pa naj bi bili kar trije napadalci, a se ni izšlo ravno po načrtih. Slovaška je igrala več kot dobro in v 25. minuti je po eni presteženi žogi, Kučka podal do Roberta Vitteka, ki je zadel za 1-0. Italijanska izbrana vrsta še ni paničarila, saj bi ih ob obstoječem stanju oz. neodločenem izidu na vzporedni tekmi, tudi njihov neodločen rezultat peljal v naslednjo fazo tekmovanja, zato so precej podobno kot dosle,j odigrali ta prvi polčas. V drugem pa je italijanski selektor Marcelo Lippi povlekel poteze, ki naj bi jih pripeljale do izenačenja oz. vodstva, namesto Gatussa je vstopil še en ofenzivec Quagliarella, namesto Criscita Maggio, namesto Montoliva pa Pirlo, poškodovani ideolog njihove igre. Preofenzivna ekipa je nanizala kar nekaj napadov, pri tem pa je v 67. minuti Škrtel z golove črte izbil strel, za katerega ne morem z gotovostjo trditi, ali je bila žoga že preko črte ali ne. Kakorkoli, sodnik gola ni priznal in igra se je nadaljevala, italijanska ekipa pa je imela kljub pobudi, zadaj kar nekaj težav in posledica tega je še drugi gol slovakov, ki je padel v 73. minuti, ko je po udarcu iz kota in nato še enem predložku s te, desne strani, do žoge prišel Robert Vittek in povišal na visokih 2-0. Italijanska ekipa se je šele tukaj zdrznila in pričela s totalno ofenzivo, kjer je v 81. minuti po lepi akciji v kateri so sodelovali  Quagliarella, Iaquinta in strelec Di Natale, znižala na 2-1, golu pa je sledilo prerivanje in udarjanje v vratih slovakov, a kmalu se je spet nadaljevalo z nogometom. V 87. minuti je pri slovakih namesto Štrbe, v igro vstopil Kamil Kapunek, ki je samo dve minuti kasneje po lepi akciji iz auta in vtekanju v kazenski prostor, ob prepočasni italijanski obrambni vrsti, zadel za ogromnih 3-1. Zadnje trenutke srečanja je Italija uspela še znižati na 3-2, Quagliarella je bil strelec, ob tem pa jim je bil še en zadetek zaradi prepovedanega položaja, upravičeno razveljavljen in sodnik je po nervoznih zadnjih trenutkih tekme, v 96. minuti le odpiskal konec. V naslednjo fazo tekmovanja se je uvrstila Slovaška, aktualni svetovni prvak Italija, pa izpadla in to kot zadnjeuvrščena reprezentanca v skupini F. Me sploh ne preseneča glede na prikazano oz. glede na izbor igralcev, kjer je manjkal pravi fantasista kot pravijo playmakerjem, za moj okus pa je bilo preveč juventinov, za katerimi je obupna sezona v Juventusu.

PARAGVAJ – NOVA ZELANDIJA  0-0  Vodilni Paragvaj se je pomeril z enim od prijetnejših presenečenj prvenstva, reprezentanco Nove Zelandije, ki sem jo označil kot eno najslabših reprezentanc prvenstva, a na njem niso doživeli poraza, saj so kar trikrat odigrali neodločeno. Paragvaj je tudi zadnje srečanje odigral na sigurno, tipično južnoameriško oz. čvrsto in na dokaj lahek način osvojil prvo mesto v skupini, sedaj pa jih čaka še osmina finala oz. tista četrta tekma, ki jo želijo končno prebroditi.

  1. Paragvaj; 1-2-0,  3-1,  5 točk

  2. Slovaška; 1-1-1,  4-5,  4 točke

  3. Nova Zelandija; 0-3-0,  2-2,  3 točke

  4. Italija; 0-2-1;  4-5,  2 točki

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.06.2010 - 00:41 - Kategorije: 06. skupina F -

Najlepši, najelegantnejši, najnepredvidljivejši, najstarejši in še vedno najboljši na svetu oz. kot bi dejali sami Campione del mondo. Težko jih je opisati brez teh naj.

 Štirikratni svetovni prvaki prihajajo v Južno Afriko s precej podobno ekipo kot pred štirimi leti , 2006 na prvenstvo v Nemčiji, ko so postali svetovni prvaki, po polomu na evropskem prvenstvu 2008 v Avstriji in Švici, s takratnim selektorjem Donadonijem, pa se je na selektorski stol ponovno vrnil Marcelo Lippi.

Rešitelj Lippi je nekoliko osvežil reprezentanco, ki je tistega 2006 suvereno in zasluženo, ne glede na predsodek, da se vedno prešvercajo, osvojila naslov svetovnega prvaka, pri tem pa navdušila tudi s precej lepim in atraktivnim nogometom.

Kot sem že namignil, ni bilo vedno tako, zgodovina ialijanskega nogometa pa je dolga in bogata. Na prvo prvenstvo v Urugvaju, niso hoteli iti zaradi tri mesečnega potovanja z ladjo, zato pa so na naslednjih dveh prvenstvih predstavili v najboljši luči in z legendarnim Giuseppe Meazzom, enim najboljših italijanskih nogometašev vseh časov, osvojili dva zaporedna naslova, torej leta 1934, ko so bili organizatorji prvega svetovnega prvenstva v Evropi in pa naslednjega 1938 v Franciji, ko so že pod močnimi vplivifašističnega liderja Mussolinija odbranili laskavi naslov.

Azzuri kot jih ljubkovalno kličemo, so na prvem povojnem svetovnem prvenstvu, v oddaljeni Braziliji, po napornem potovanju z ladjo izpadli že v prvi fazi, kot razlog potovanja z ladjo in ne avionom pa je bila tragična avionska nesreča nogometašev Torina, ki so predtem harali po Italiji in kar štirikrat zapored osvojili naslov italijanskega prvaka. Seveda je nesreča hkrati predstavljala tudi veliko tragedijo za reprezentančni nogomet, saj so bili biki, kot so jih klicali, nosilci reprezentance. Stvari se niso veliko izboljšale niti  v naslednjih prvenstvih, ‘58 pa se celo niso uspeli kvalificirati na prvenstvo. Inter in AC Milan, ki sta dominirala v klubskem nogometu v šezdesetih letih, reprezentanca pa se je še vedno utapljala v povprečnosti in če ne bi bilo tistega znamenitega oz. kontroverznega gola v finalu ‘66 leta, bi to prvenstvo ostalo v spominu po šokantnem porazu italijanov, katere so že v uvodu turnirja premagalinogometno anonimni severnokorejci.

 Po 32-ih letih porazov in blamaž se je Italija končno vrnila na zmagovalna pota, v Mehiki ‘70 so namreč prišli do finala, kjer pa je bila boljša reprezentanca Brazilije. Predtem so v polfinalnem obračunu po podaljških s 4-3 izločili Zahodno Nemčijo, tekma pa je bila nekoliko kasneje proglašena za tekmo stoletja, ekipa pa okronana kot ena najboljših italijanskih moštev.

Kako znano se sliši, da so bile težave z aferami s podkupovanjem v italijanskem prvenstvu, pred Svetovnim prvenstvom ‘82 v Španiji, ko je bil vpleten tudi eden njihovih najboljših igralcev Paolo Rossi. Mnogi reprezentantje so bili tekom prvenstva na medijskem udaru, a se niso dali in po tistem pregovorno značilnem italijanskem mučenju v prvi fazi tekmovanja, so vso svojo moč pokazali kasneje v obračunih z Argentino in Brazilijo, ter Zahodno Nemčijo v finalu, katerega so dobili s 3-1 in še tretjič postali Svetovni prvaki. Veteran Dino Zoff, Claudio Gentile, Giuseppe Bergomi, Antonio Cabrini, Bruno Conti, najboljši strelec prvenstva Paolo Rossi in ostali, so skupaj z Marcom Tardellijem postali eden od simbolov italijanskega nogometa.

Italija je bila še drugič organizator svetovnega prvenstva leta 1990, ko jih je v polfinalu izločila osovražena Argentina z Maradono na čelu, leta ‘94 na prvenstvu v ZDA pa so ponovno prispeli do finala, kjer so po penalih izgubili. Roberto Baggio in Franco Baresi sta bila nesrečneža, ki sta zgrešila. Prokletstvo penalov se je nadaljevalo na naslednjem prvenstvu ‘98 v Franciji, ko jih je izločila domača reprezentanca, leta 2002 v Južni Koreji in Japonski pa jih je izločil razvpiti ekvadorski sodnik Byron Moreno, ki je svetovno slavo požel s svojimi pristranskimi odločitvami na tej tekmi, pri tem pa Južno Korejo potisnil v polfinale, italijane pa predčasno poslal domov.

Priprave na zadnje prvenstvo, tisto 2006 v Nemčiji, so bile podobne tistim iz leta ‘82, saj je v italiji izbruhnila še ena podkupovalna afera imenovana Calciopoli, po kateri je bil Juventus izločen iz prve lige, mnogi pa so bili kaznovani z odvzemom točk. No, na prvenstvu je bila reprezentanca Italije odlična, in tako kot tistega ‘82 tudi tokrat osvojila Naslov svetovnega prvaka. Gana, Češka in ZDA v prvi fazi, Australija v osmini-finala, Ukrajina v četrtfinalu, ki sem ga gledal na odličnem pikniku, Nemčija v polfinalu in Francija v velikem finalu, zaznamovanem s tistem obračunom Materazzi-Zidane,  so bile ekipe, ki so padle pred italijanskimi zvezdniki.

Marcelo Lippi takratni selektor, je po tem uspehu zapustil selektorsko mesto oz. odšel ko je bil na vrhuncu, po Evropskem prvenstvu 2006 polnem razočaranj, pa se je vrnil kot rešitelj nacije.

Čeprav nekoliko modernirana in prenovljena reprezentanca, v kateri ni več s poškodbami načetega Alessandara Neste, pa liderjev Francesca Tottija, ki je imel željo po tem prvenstvu, in Alessandra Del Piera, je to še precej ista reprezentanca kot takrat.

Prednost pred zvenečimi imeni kot so Antonio Cassano, Luca toni, Marco Boriello in Fabio Grosso, so dobili neki novi igralci, ki se bolj uklapajo v koncept velikega stratega, hkrati enega najmočnejših italijanskih orožij. Selektor nima preveč skrbi glede let njegovih reprezentantov, saj so vodilni igralci že v 30-ih, prav tak oker nima tistega klasičnega playmakera, saj se bo do rezultata poskušal prebiti s potrpežljivo igro in šahovsko taktiko po kateri je njihova nogometna nacija najbolj tudi znana, pa s tisto pregovorno čvsto obrambno linijo, kjer do izraza pride timski duh, k kateremu je pri sestavi moštva tudi težil.

Torej, reprezentanca brez nekih superstarjev, velikih egov in podobnega, legendarni Gianluigi Buffon na golu, v obrambni vrsti rekorder po nastopih Fabio Cannavaro, ob njem verjetno klubski soigralec Giorgio Chiellini, na sredini čvsti Mauro Camoranesi, Andrea Pirlo in Daniele De Rossi, v napadu pa verjetno Alberto Gilardino, naj bi bili okostje ekipe.

Čeprav je evidenten upad kvalitete od tistega prvenstva 2006, kar pove tudi podatek da sta največja zvezdnika moštva golman Buffon in 36-letni Fabio Cannavaro, kar pomeni da imajo velike krativne težave, pa so azzuri ljubljenci sreče, ki jih prepogosto spremlja na odločilnih tekmah, ob tem pa imajo precej lahko skupino in solidno pot do finala.

Če sem lahko malo preroški, bi bilo presenečenje, če ne bi osvojili prvega mesta v skupini F, kjer imajo za nasprotnike Paragvaj, Slovaško in Novo Zelandijo, zatem pa bi se križali oz. pomerili z drugouvrščenimi iz skupine E, predvidevam da Dansko, Japonsko ali Kamerunom, kar so kar premagljive ekipe, za naprej pa mogoče še kakšen korak.

V vsakem primeru, italijani so vedno nevarni, takrat ko jih mnogi odpišejo oz. podcenijo pa še posebaj in ob tej priložnosti bi se jim zahvalil za prisluženi denar na stavah, ko sem jih na zadnjem prvenstvu napovedal kot prvake.

Letos, do naslova, po mojem skromnem mnenju, definitivno ne morejo.

Italija:

Vratarji: Gianluigi Buffon (Juventus), Morgan de Sanctis (Napoli), Federico Marchetti (Cagliari);

Branilci: Gianluca Zambrotta (AC Milan), Fabio Cannavaro (Juventus), Giorgio Chiellini (Juventus), Christian Maggio (Napoli), Leonardo Bonucci (Bari), Domenico Criscito (Genova), Salvatore Bocchetti (Genova);

Zvezna vrsta: Andrea Pirlo (AC Milan), Gennaro Gattuso (AC Milan), Daniele de Rossi (Roma), Riccardo Montolivo (Fiorentina), Angelo Palombo (Sampdoria), Mauro Camoranesi (Juventus), Claudio Marchisio (Juventus), Simone Pepe (Udinese);

Napadalci: Fabio Quagliarella (Napoli), Vincenzo Iaquinta (Juventus), Antonio di Natale (Udinese), Alberto Gilardino (Fiorentina), Giampaolo Pazzini (Sampdoria).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.06.2010 - 19:58 - Kategorije: 06. skupina F -

Streli v mehiškem nočnem klubu z imenom Bar Bar, so tistega januarskega jutra odjeknili po celem nogometnem svetu, saj je metek poletel v glavo paragvajskega reprezentanta Salvadora Cabanasa, ki se je do danes nekako izvlekel iz življenske nevarnosti, upi o nastopu na letošnjem svetovnem prvenstvu pa so ugasnili.

Njegovi soigralci so najavili, da bodo njemu v čast, poskušali končno priti do tiste pete tekme na prvenstvu oz. po treh v prvi fazi in osmini-finala, zaigrati v četrt-finalu. Paragvajci namreč v predhodnih sedmih nastopih na svetovnih prvenstvih nisu uspeli ni enkrat dalj od osmine-finala, na svojem četrtem zaporednem nastopu na najelitnejšem tekmovanju pa bodo poskušali doseči zmago več.

Med udeležbama leta 1958 in 1986 v Mehiki je zazijala kar velika pauza, vendar je tam Anglija zaustavila dvigajočo se nogometno nacijo in s precej konfortno zmago, s 3-0 prišla do tiste legendarne tekme, 22.junija, z Argentino. Paragvaj je nato zaradi neuspešnih kvalifikacij Južne Amerike, izpustil naslednja dva prvenstva, a se leta 1998 v Franciji vrnil in nato redno sodeloval na najelitnejšem nogometnem eventu. Tam so v drugi fazi tekmovanja oz. v za njih tisti nesrečni osmini-finala klonili šele v podaljšku, ko je Lauren Blanc s prvim zlatim golom v zgodovini svetovnih prvenstev Francijo usmeril proti naslovu prvaka. Na prvenstvu 2002 v Južni Korej in Japonskem so bili v še eni osmini-finala, predtem pa v prvi fazi tekmovanja porazili reprezentanco Slovenije in se zahvaljujoč boljši gol razliki od reprezentance Južne Afrike, skupaj s Španijo kvalificirali v naslednjo fazo, kjer jih je izločil kasnejši vice-prvak Nemčija. Zanimivo, da se na tem celem prvenstvu še najbolj spomnim prav te nezanimive/negledljive tekme, ko smo se s prijatelj iv dopoldanskem času ob tekmi kar precej napili, pa z električno kitaro razsuli stročji fižol na sosedovem vrtu. Na naslednjem prvenstvu, 2006 v Nemčiji, je bil po en gol švedov in angležev, ob zmagi nad reprezentanco Trinidada & Tobaga  dovolj za naslednjo eliminacijo, vendar pa je vsaj eden paragvajec odšel domov s trofejem, Roque Santa Cruz je bil namreč proglašen za najseksipilnejšega nogometaša prvenstva.

No, prav navedeni je v tem času izrastel v enega najboljših svetovnih napadalcev, paragvajska nacija pa upa, da bo s svojimi izkušnjami soigralce povedel v neko ofenzivnejšo igro, kjer bodo končno prišli do željene pete tekme. Eden od ključnih mož te ekipe je bil tudi, nesrečni Cabanas, ki je v času odsotnosti Santa Cruza zaradi poškodb, prevzel večino odgovornosti nase in postal najboljši strelec ciklusa, kjer so povsem zasluženo premagali velikane kot so Brazilija, Argentina in Urugvaj. Prav odlična napadalna vrsta ima še dva igralca iz bundeslige Nelsona Valdeza in eno letošnjih odkritij Lucasa Barriosa, oba igralca Borussije iz Dortmunda ter pa meni zelo všečnega Oscara Cardoza iz Benfice, za katerim po izvrstni sezoni že norijo angleški premierligaši. Sredino terena naj bi obvladovali Cristian Riveros iz angleškega Sunderlanda, Edgar Barreto iz italijanske Atalante in Jonathan Santana iz nemškega Wolfsburga, torej igralci iz najmočnejših evropskih lig, v obrambni vrsti pa po smeni generacije in predvsem igralnega sloga kot najsigurnejši kandidati za prvo ekipo čakajo Paolo Da Silva, prav tako iz Sunderlanda, Claudio Morel Rodriguez iz argentinske Boce Juniors in pa Julio Caceras iz brazilskega Atletico Mineira. Mesto golmana ima v paragvajski reprezentanci posebno mesto, po igralskem slovesu oz. upokojitvi v letošnjem letu, enega najbolj norih golmanov, ki sliši na ime Jose Luis Chilavert je številka 1 v reprezentanci veliko manj razvpiti Justo Villar iz španskega Valladolida.

Dvakratni zmagovalci južnoameriškega prvenstva so bili dolga leta znani predvsem po defanzivi in izjemnem branjenju, neatraktivni igri in vsem kar gre zraven, opisani proces oz. zamenjava generacije pa je prinesla oz. iz njih naredila eno močnejših južnoameriških ekip s povsem novo filozofijo igre.

Njihov selektor, argentinac Gerardo Martino je forsiral taktiko oz. ofanzivno postavitev 4-3-3, pri tem pa silil ekipo k ofenzivi, kar je prineslo mnogo lepši in uspešnejši nogomet, s katerim po uspešnih kvalifikacijah, želijo nadaljevati tudi na prvenstvu.

Mogoče bodo prav te spremembe, poleg precej lahke skupine z Italijo, debitantko Slovaško in verjetno najslabšo reprezentanco na turnirju Novo Zelandijo, prinesle željeno, že tolikokrat omenjeno peto tekmo oz. ponesle Paragvaj tja, kjer še ni bil. Četrt-finale se zdi kar dosegljiv cilj, še posebaj če se poskuša razumeti njihovega selektorja, ki je pred časom dejal, da sta pri delu v reprezentanci samo dve opciji. Ena je zadržati pomembno in spoštovano delo, druga pa je ustvarjanje zgodovine in on je v Paragvaju zaradi druge.

 

 

Paragvaj:

Vratarji: Justo Villar (Real Valladolid), Aldo Bobadilla (Independiente Medellin), Diego Barreto (Cerro Porteno).

Branilci: Denis Caniza (Leon), Dario Veron (Pumas), Julio Caceres (Atletico Mineiro), Paulo Da Silva (Sunderland), Claudio Morel Rodriguez (Boca Juniors), Antolin Alcaraz (Wigan), Carlos Bonet (Olimpia), Aureliano Torres (San Lorenzo).

Zvezna vrsta: Cristian Riveros (Sunderland), Enrique Vera (LDU Quito), Edgar Barreto (Atalanta), Jonathan Santana (Wolfsburg), Victor Caceres (Libertad), Nestor Ortigoza (Argentinos Juniors).

Napadalci: Roque Santa Cruz (Manchester City), Nelson Haedo Valdez (Borussia Dortmund), Lucas Barrios (Borussia Dortmund), Oscar Cardozo (Benfica), Edgar Benitez (Pachuca), Rodolfo Gamarra (Libertad).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.06.2010 - 16:55 - Kategorije: 06. skupina F -

Poleg reprezentance Srbije, bo na letošnjem prvenstvu še en debitant in sicer Slovaška, ki je tako kot primerjalna reprezentanca, v bivši skupni državi s Češko oz. kot Češkoslovaška, že sodelovala na svetovnih prvenstvih.

Če imamo pred očmi formo iz kvalifikacij in vtis, ki so ga pustili reprezentantje oz. izbranci selektorja Vladimira Weissa, ki se ga spomnimo kot trenerja senzacionalne MFK Peteržalke oz. kluba imenovanega po sponzorju Artmedia, katere je v sezoni 2005/06 nepričakovano/senzacionalno popeljal v Ligo prvakov,  je Slovaška reprezentanca pred zelo težavno nalogo. Slovenska javnost se dobro spomni na kakšen način je bilo izborjeno to prvo mesto v skupini 3, s porazoma proti našim in sumljivo zmago v zadnjem, desetem kolu na gostovanju na Poljskem, a kar je bilo je bilo.

Kot sem že navedel, za Slovaško bo to debitanstko svetovno prvenstvo, odkar so leta 1993 uradno priznani s strani FIFA in UEFA zvez, potem ko so se po mirni poti razšli s Češko oz. zapustili zvezo imenovano Češkoslovaška. Samostojna Slovaška ni mogla niti blizu prejšnim skupnim uspehom, od katerih je najviše tisto iz leta ‘76, ko so v takratni Jugoslaviji, točneje v Beogradu, pod imenom Češkoslovaška postali Evropski prvaki. Prvenstvo in še veliko več je zaznamoval tisti penal, ki ga je prav v velikem finalu proti nemcem izvedel Antonin Panenka, ko je spodkopal žogo in izumil eden najelegantnejših načinov za izvedbo penala. V kolikor se zavrti čas še nekoliko nazaj, pridemo do dveh final svetovnih prvenstev in sicer daljnega 1934 in 1962, ko so čehoslovaki obakrat izgubili in osvojili samo drugo mesto.

Kratka zgodovina samostojnega slovaškega nogometa bi se torej ustavila na dveh dogodkih, na obeh kjer je bil prisoten že omenjeni strateg Vladimir Weiss, torej Liga prvakov 2005/06 in pa letošnje svetovno prvenstvo, do katerega so prišli na precej sporen način oz. s tisto že omenjeno sumljivo zmago na Poljskem, zaradi katere je morala Slovenija skozi dodatne kvalifikacije, kjer je zasluženo izločila veliko Rusijo.

Slovaška reprezentanca je kljub nekoliko podrobnejšemu spremljanju, za večino slovenske javnosti, še vedno velika neznanka, vendar dva igralca izstopata. Prvi je njihov najboljši strelec zadnjih kvalifikacij s šestimi goli, Stanislav Šestak iz nemškega Bochuma, kjer je soigralec slovenskega reprezentanta Zlatka Dedića, drugi pa je 22-letni zvezni igralec italijanskega Napolija, Marek Hamšik, ki raste v pravega superstarja italijanske lige, kjer je kar nekaj zainteresiranih za njegov prestop v kakega od bolj renomiranih klubov. Tudi selektor Weiss je izkazal spoštovanje do njegovih uspehov in ga nagradil s kapetanskim trakom, pa čeprav je še zelo mlad, a kot se je sam selektor izrazil je vreden zlata, saj na vseh pozicijah kjer se pojavi igra kot bi šlo za njegovo življenje.

Prav takšen način igre in pristop pa goji cela slovaška reprezentanca, ki se bori do svojih zadnjih atomov moči in to je tudi edini način, ki ousiderjem prinaša uspehe. V precej garaški reprezentanci pa iztopa še eno ime, Vladimir Weiss mlajši oz. selektorjev sin, ki je že tretji reprezentant v rodbini, saj je tudi selektorjev oče, seveda Vladimir Weiss bil reprezentant. No, ta še ne 21-letni nogometaš Manchester Citya, na posoji v Boltonu je ob nahvaljenemu Hamšiku ena od zvezd prihodnosti, zraven pa bi lahko uvrstili še Miroslava Stocha, ki nastopa za Chelsea. Poleg izpostavljenih sta tu še izkušena Miroslav Karhan in Filip Hološko, katera pa naj bi pestile poškodbe, a sta vseeno dobila svoje mesto v reprezentanci, kjer je obrambna vrsta najizkušenejša. Martin Škrtel iz slovitega Liverpoola in Radoslav Zabavnik iz nemškega Mainza sta njihova stalnica, ki skrbi za neprepustnost obrambe, temelja za morebitni uspeh, vendar pa je pri tem potrebno omeniti njihovo šibko točko, mesto golmana. Neizkušenost na tem občutljivem mestu, kjer je Jan Muha iz Legije v reprezentanci zbral samo 14 nastopov, vsi ostali golmani pa še veliko manj in mnogo bo odvisno prav od slovaških golmanov.

In če se vrnem spet na zgornji del teksta, ko sem zapisal, da bodo imeli reprezentantje Slovaške izjemno težavno nalogo, bi tukaj zapisal nekaj o olajševalnih okoliščinah. Prva in najpomembnejša je, da gre definitivno za najlažjo skupino, skupino C, kjer je sicer aktualni svetovni prvak Italija, a to ni več tista,tako močna reprezentanca. Ostali dve reprezentanci tudi ne vlivata nekega strahu, Paragvaj in Nova Zelandija sta še kako premagljivi, še posebaj slednja s katero se bodo pomerili v prvem krogu in če dobijo tri točke, samozavest in zalet je možna tudi uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanja, pri tem pa bo verjetno odločal dvoboj s Paragvajem.

 

 

Slovaška:

vratarji: Jan Mucha (Legia), Dusan Kuciak (Vaslui), Dusan Permis (Dundee United)

branilci: Jan Durica (Lokomotiv Moskva), Peter Pekarik (Wolfsburg), Radoslav Zabavnik (Mainz), Martin Petras (Cesena), Martin Škrtel (Liverpool), Marek Cech (West Bromwich Albion), Kornel Salata (Slovan)

zvezna vrsta: Kamil Kopunek (Spartak Trnava), Juraj Kučka (Sparta Prag), Jan Kozak (Temišvar), Marek Sapara (Ankaragucu), Zdeno Štrba (Xanthi), Marek Hamšik (Napoli), Vladimir Weiss (Manchester City), Miroslav Stoch (Chelsea),

napadalci: Stanislav Šestak (Bochum), Erik Jendrišek (Schalke 04), Robert Vittek (Lille), Filip Hološko (Bešiktaš), Martin Jakubko (Saturn)

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.06.2010 - 09:08 - Kategorije: 06. skupina F -

Otok na jugozahodnem delu Tihega oceana je zadnje naseljeno kopno na Zemlji, Maori oz. domorodci otoka pa s ponosom plešejo svoj, zdaj že svetovno znani ples imenovan Haka, ki naj bi jih dodatno motiviral.

V kolikor bi tu pisal o ragbyu ali divji disciplini imenovani avstralski nogomet, bi bili eden od favoritov prvenstva, pri tem klasičnem nogometu, najpomembnejši vzporedni stvari na svetu, kot jo nekje imenujejo, pa rabijo kar precej tega plesa, ki mi je če priznam prav smešen oz. preveč skomercijaliziran, natančneje smešni so mi beloplti potomci nabrani z vseh vetrov, ki glumijo domorodce.

Nova Zelandija je v vsej svoji nogometni zgodovini samo enkrat nastopila na svetovnem prvenstvu, točneje leta 1982 v Španiji, ko so seveda vknjižili tri čiste poraze, saj so bili Brazilija, Sovjetska zveza in Škotska premočni.

Kiviji, kot jih nekateri imenujejo so se precej presenetljivo uvrstili na to svetovno prvenstvo, vendar je temu botrovala predvsem selitev Avstralije v azijsko kvalifikacijsko cono, v konkurenci minijaturnih otoških držav pa so bili v coni imenovani Oceanija premočni. Prvouvrščena ekipa Oceanija se je nato po novem pravilniku FIFE, v dodatnih kvalifikacijah pomerila z enim predstavnikom Azije in ne več petouvrščeno ekipo Južne Amerike, kjer so skoraj redno izgubljali.

V azijski coni je Bahrein v veliki drami izločil bogato Savdsko Arabijo, s čimer si je priboril mesto, ki ga je vodilo v dodatne kvalifikacije, tam pa se je udaril z Novo Zelandijo, ki je bila kot je že jasno boljša. Po 0-0 v Bahreinu je reprezentanca Nove Zelandije, pred okoli 35.000 gledalci, kar je novozelandski nogometni rekord, z 1-0 premagala nasprotnika in se kvalificirala na svetovno prvenstvo, gol odločitve pa je dosegel Rory Fallon.

V pomanjkanju kvalitetnega TV programa sem z daljincem iskal kaj gledljivega in čisto slučajno naletel na to, za novozelandce, zdaj že zgodovinsko tekmo, katero sem si tudi ogledal, vendar moram priznati, da je bil nogomet precej ubogi, kakor je tudi njihova liga kjer je samo en profesionalni klub, Wellington Phoenix, ki nastopa v sosedni avstralski ligi. V tej nastopa tudi večina novozelandskih reprezentantov, pa v ZDA , v nižjih angleških ligah in podobno, kar daje temu uspehu reprezentance še nekoliko večji pomen.

Njihov selektor Ricki Herbert, eden tistih, ki so nastopili na onem, edinem svetovnem prvenstvu, kjer je igrala njihova reprezentanca, ima precej neznano moštvo, kjer je prva zvezda veteran Ryan Nelsen, ki nastopa za angleški Blackburn, v reprezentančnem dresu pa je do sedaj zbral 38 nastopov, kar je še precej oddaljeno od rekorderja Ivana Vicelicha, ki ima zaenkrat rekordnih 65 nastopov.
Verjetno bosta oba zbrala še po tri nastope, za kaj več pa Nova Zelandija nima preveč možnosti, saj so po mojem mnenju ena najslabših ekipa turnirja, pa čeprav so med pripravami za prvenstvo dosegli tudi kakšen pozitiven rezultat.
Da gre za očitno pomanjkanje kvalitete je jasno razvidno tudi iz tega, da je njihov selektor prvi objavil dokončni seznam nastopajočih, saj v ekipi ni neke preširoke baze igralcev.
Pri njih bi lahko zapisal olimpijski moto; važno je sodelovati, kljub precej lahki skupini C, kjer so še Italija, Paragvaj in Slovaška pa ne pričakujem njihove prve, zgodovinske točke.
 

Nova Zelandija:

Vratarji: James Bannatyne (Team Wellington), Glen Moss (Melbourne Victory), Mark Paston (Wellington Phoenix)

Obramba: Ivan Vicelich (Auckland City), Andy Boyens (New York Red Bulls), Tony Lochhead (Wellington Phoenix),  Ben Sigmund (Wellington Phoenix), Tommy Smith (Ipswich Town), Ryan Nelsen (Blackburn Rovers), Winston Reid (FC Midtjylland)

Zvezna vrsta: Andy Barron (Team Wellington), Leo Bertos (Wellington Phoenix), Tim Brown (Wellington Phoenix), Aaron Clapham (Canterbury United), Jeremy Christie (Tampa Bay), Michael McGlinchey (Motherwell), David Mulligan (trenutno brez kluba), Simon Elliott (trenutno brez kluba),

Napad: Jeremy Brockie (Newcastle Jets), Rory Fallon (Plymouth), Chris Killen (Middlesbrough), Shane Smeltz (Gold Coast United), Chris Wood (West Bromwich Albion).

  • Share/Bookmark