Zapisal izmisljeni | 25.06.2010 - 00:38 - Kategorije: 05. skupina E -

V skupini E je v prvem obračunu evropskih reprezentanc na prvenstvu, pričakovano slavila Nizozemska, ki je z 2-0 porazila Dansko, v drugem obračunu skupine pa je azijski predstavnik premagal afriškega oz. Japonska z 1-0 Kamerun. V drugem kolu je Nizozemska zabeležila še eno zmago, tokrat nad Japonsko, v dvoboju poražencev prvega kola pa je Danska premagala in iz nadaljnega tekmovanja odpisala Kamerun. V zadnjem/tretjem kolu prve faze tekmovanja sta se za uvrstitev v naslednjo fazo, v neposrednem obračunu udarila Danska in Japonska, uspešnejši pa so bili samuraji, ki so se z zmago, kot druga ekipa skupine E uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja, ob njih pa bo tam še Nizozemska, ki je zabeležila še tretjo zmago, tokrat nad Kamerunom.

1. kolo

NIZOZEMSKA – DANSKA 2-0  V skladu s pričakovanji, predvsem mojimi, saj sem stavil na Nizozemsko kot bodočega prvaka sveta, je ekipa v oranžnem, prvi polčas odigrala precej korektno oz. previdono, z redkim priložnostmi za nasprotnika, v nadaljevanju pa nekoliko dvignila tempo. V drugem polčasu je Nizozemska krenila nekoliko odločneje in že v 46. minuti je Robin Van Persie osvojil žogo na levi in podal v kazenski prostor, kjer je danec Simon Poulsen nespretno posredoval in z udarcem z glavo, poslal žogo v soigralca Daniela Aggerja, od katerega se je odbila v gol. Po tem zadetku se je nizozemska ekipa le nekoliko sprostila in znebila občutka pomembnosti prve tekme, ter nadaljevala s kakovostnejšo igro oz. nadaljevala niz nepremaganosti 19-ih tekem, od tega vseh osmih čistih zmag v kvalifikacijah za prvenstvo. Zvrstilo se je kar nekaj obetavnih akcij, pri tem pa je izstopal rezervist Elia, ki je vnesel precej živahnosti v igro oranžnih, v 85. minuti pa po vtekanju v prazen prostor zadel vratnico, odbito žogo pa je za vodstvo z 2-0, v gol dancev pospravil neumorni Dirk Kuyt. Pričakovana zmaga oranžnih, brez nekih presežkov in brez zaenkrat poškodovanea Robbena.

KAMERUN – JAPONSKA  0-1  V tekmi, ki bi jo najlažje opisal kot nogometno uspavanko, ob kateri sem dejansko za nekaj minut tudi zaspal, v prvem polčasu ni bilo pravih priložnosti za zadetek, le japonska akcija iz 39. minute, ko je Matsui z desne strani, podal v kazenski prostor, žoga pa je po preletu kompletne kamerunske branilske vrste, pristala pri Hondi, ki je iz neposredne bližine zadel za 1-0. V drugem polčasu je bil Kamerun le nekoliko konkretnejši, a pravih priložnosti za zadetek oz. vsaj izenačenje izida si ni uspel priigrati, čeprav je selektor Le Guen poskušal z menjavami vnesti nekoliko več ofenzive. Prav živcirali so me afriški solerji, ki so vsak po svoje hoteli do gola nasprotnika, pri tem pa je bil daleč najvztrajnejši rezervist Emana, a več kot prečke v 85. minuti srečanja, kamerunci niso uspeli zadeti. Na drugi strani so bili japonci minimalistični oz. igrali so kolikor je bilo potrebno za zadržati vodstvo in niti malo več, napad je bil verjetno prepovedan pojem. Z agresivnim pokrivanjem in borbenostjo jim je željeno tudi uspelo in kar nekoliko presenetljivo, a zasluženo so osvojilii tri točke, pri tem pa zajebali prjatelja, ki me je prosil stavni nasvet.

2. kolo

NIZOZEMSKA – JAPONSKA  1-0  V obračunu zmagovalcev prvega kola je bila uspešnejša Nizozemska, ki je zmagala z golom Wesley Sneijdera, kateremu je uspelo tisto kar ni Robinu Van Persie-ju v prvem polčasu oz. v uvodu srečanja, ko je imel dve lepi priložnosti za zadetek. No, že omenjeni Sneijder je v 53. minuti srečanja, po povratni podaji na 17 metrov oddaljenosti od gola, zgoraj omenjenega nesrečnika, z natančnim strelom premagal japonskega golmana, ki se je uspel žoge le malo dotakniti, in Nizozemska je povedla z 1-0. To je bil 15. reprezentančni gol Sneijdera, ki je nizozemski reprezentanci omogočil še 21. zaporedno tekmo v kateri so ostali nepremagani, hkrati pa še drugo zmago na prvenstvu in ob reprezentanci Argentine iz skupine B, so zaenkrat edini s 100% učinkom. V nadaljevanju srečanja je bila Japonska celo nekoliko boljši nasprotnik, a izrazitih priložnosti za nov zadetek ni bilo do samega finiša tekme, ko je nizozemski rezervist Ibrahim Afellay, ki je v igri zamenjal strelca edinega gola, imel dve odlični priložnosti, a jih ni uspel izkoristit, tako kot tudi japonec Shinji Okazaki pred golom nizozemcev ne. Še druga/pričakovana zmaga tulipanov, kot jim rečejo, ki so še vedno brez poškodovanega izjemnega krilnega napadalca Arjena Robbena, katerga očitno čuvajo za odločilne dvoboje oz. naslednje faze tekmovanja.

KAMERUN – DANSKA  1-2  V obračunu poražencev prvega kola pa je bila uspešnejša Danska, ki je po napaki Christiana Poulsena oz. uspešno prestreženi podaji, ki jo je v 10. minuti srečanja izvedel kamerunski as Pierre Webo in podaji v kazenski prostor, kjer je za 1-0 zadel kamerunski napadalec Samuel Eto’o, lovila rezultat in zmago, kar ji je tudi uspelo. Po začetni nezbranosti je Danska krenila na vse ali nič, pri tem pa so se priložnosti nizale na obeh straneh, a spretnejša in uspešnejša je bila evropska reprezentanca, za katero je v 33. minuti zadel Nicklas Bendtner, potem ko je veteran Dennis Rommedahl izvrstvo prodrl po desni in podal v kazenski prostor, kjer je že omenjeni Bendtner samo podstavil nogo in zadel za 1-1. V drugem polčasu, natančneje v 61. minuti je še enkrat več po desni strani izvrstno prodrl Dennis Rommedahl, nato pa s približno 10-ih metrov z levico zadel za preobrat oz. za 1-2. Ker kljub nekaterim lepim priložnostim na obeh straneh, ni prišlo do novih sprememb rezultata je reprezentanca Danske osvojila prve tri točke, hkrati pa reprezentanco Kameruna že izločila s prvenstva in afriška ekipa bo v zadnjem kolu igrala samo za prestiž, Danska pa se bo v direktnem obračunu za uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanja, pomerila z reprezentanco Japonske.

3. kolo

DANSKA – JAPONSKA  1-3  Kot sem že navedel, direktni obračun za uvrstitev v naslednjo fazo, kjer je zaradi nekoliko boljše gol razlike japoncem odgovarjal tudi neodločen izid, a po začetnem tipanju obeh ekip, so japonci počasi prevzeli pobudo in posledica tega je tudi vodstvo. Keisuke Honda je v 17. minuti srečanja izvrstno izvedel prosti strel s približno 30-ih metrov, nenavaden let žoge pa je zmedel danskega golmana Sorensena in Japonska je povedla z 1-0. Nekoliko kasneje oz. v 31. minuti srečanja je mojstrstvo izvajanja prostih strelov pokazal še Yasuhito Endo, ki je z nekoliko bližje razdalje kot predhodnik in bolj posredi, zadel za 2-0. Japonci, sodeč po izvrstnih prostih strelih, očitno obvladajo to sporno adidasovo pogruntavščino, žogo Jabulani. V drugem polčasu bi japonci kmalu povedli s 3-0 predvsem zaradi nespretnosti danskega vratarja, kateremu je žoga spolzela iz rok in se odbila od vratnice, izid pa je na njegovo srečo ostal nespremenjen. Danci so prevzeli pobudo in dominirali, japonci pa so podobno kot v prvem kolu, igrali kolikor je bilo potrebno za ohranitev rezultata. Japonski minimalizem in racionalnost sta se nekoliko zamajala v 79. minuti ko je danski rezervist Soren Larsen zadel prečko, še nekoliko bolj pa v 80. minuti, ko je japonski kapetan Hasebe, po neumnosti zakrivil prekršek v svojem kazenskem prostoru nad Aggerom, ki je teatralno padel po tleh in sodnik je dosodil kazenski udarec, ljudski rečeno penal. Izvedel ga je Tomasson, kateremu pa je japonski golman Kawashima odbranil stel, vendar je Tomasson odbito žogo le pospremil v gol. Japonci se niso preveč vznemirili, saj jim je kot sem že navedel odgovarjal tudi neodločen rezultat, do danskega preobrata pa je bilo še zelo daleč. Japonska na Hondin pogon je v 88. minuti dokončno zapečatila tekmo oz. je to storil sam Keisuke Honda, ki je izvrstno obrnil Rommedahla, ter med tremi danci z lepo podajo našel Shinji Okazakija, kateremu res ni bilo težko zadeti praznega gola in Japonska je imela 3-1 in osmino finala, Danska pa tisto nesrečno tretje mesto. Moram priznati, da sem prijetno presenečen, celo navdušen nad japonsko igro oz. zrelostjo, očitno pa le ni toliko težav in nesoglasij v njihovi reprezentanci, kot so poročali določeni mediji.

KAMERUN – NIZOZEMSKA  1-2  Eno od razočaranj prvenstva, reprezentanca Kameruna je v poslovilnem dvoboju igrala z mojim favoritom prvenstva, reprezentanco Nizozemske, ki je pred dvobojem odšla na Robben Island v bližini Cape Towna, kjer so verjetno iskali srečo za svojega Arjena Robbena, ki naj bi bil še vedno rahlo poškodovan, a za odločilne dvoboje naj bi bil nared. Sama tekma ni imela neke športne napetosti, saj je bilo že bolj ali manj jasno, da bo Nizozemska prva v skupini, Kamerun pa zadnji in v takšnem vzdušju je težko najti motivacijo. No, nizozemci so jo našli, saj je boj za mesta v ekipi neizprosen in polovičarstvo te lahko odnese na rezervno klop, zaradi česar so bili tudi tokrat boljši nasprotnik. V 36. minuti sta kombinirala Robin Van Persie in Van der Vaart, po lepi dvojni podaji pa je Van Persie zadel za vodstvo z 0-1. Takšen rezultat je ostal do 65. minute, ko je bil v akcijo spet vmešan Van der Vaart, vendar je tokrat zaradi igranja z roko v svojem kazenskem prostoru, zakrivil kazenski strel oz. penal. Zanesljiv strelec za kamerunsko izenačenje je bil Samuel Eto’o. No, v 73. minuti pa je svoje prve minute na tem prvenstvu vknjižil Arjen Robben, ki je pauziral prvi dve koli, zaradi poškodbe tetive levega kolena. Le deset minut je bilo dovolj za demonstracijo Robbenove genialnosti, saj je v 83. minuti izvedel lepo akcijo v kateri je na desni strani pričel z oddaljevanjem od gola, pa zavil proti sredini in s približno 20-ih metrov udaril proti golu, a je zadetek preprečila vratnica, do odbite žoge pa je najhitreje pritekel rezervist Klaas Jan Huntelaar in zadel za 1-2 oz. novo zmago Nizozemske. V skladu z mojimi pričakovanji, gre Nizozemska proti vrhu, za Kamerun pa moram napisati, da so eno večjih razočaranj prvenstva in očitno je bilo za afriške ekipe, domače prvenstvo oz. prvenstvo na njihovem kontinentu breme.

  1. Nizozemska; 3-0-0,  5-1,  9 točk

  2. Japonska; 2-0-1,  4-2,  6 točk

  3. Danska; 1-0-2,  3-6,  3 točke

  4. Kamerun; 0-0-3,  2-5,  0 točk

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.06.2010 - 00:28 - Kategorije: 05. skupina E -

Nizozemska je znana po tem, da prva odpira vrata raznim stvarem, po opijatih oz. lahkih drogah, evtanaziji in istospolno usmerjenih porokah, je o storila to še s kvalifikacijami na Svetovno prvenstvo v Južni afriki, saj je z impresivnimi kvalifikacijami, pred vsemi, s 100% učinkom, rezervirala svoje karte za najprestižnejši turnir.

Vendar pa bo to vse kmalu pozabljeno, v kolikor na prvenstvu spet razočara oz. ne postane Svetovni prvak, saj so dežela, ki je dala nogometu ogromno, pri tem pa kljub nekaterim izvrstnim generacijam, še ni postala tista najboljša ekipa na svetu. Zaenkrat so samo najboljša reprezentanca, ki še ni postala Svetovni prvak.

 Blizu tega pa so bili dvakrat. Po zgodnjih eliminacijah na prvenstvih ‘34 in ‘38, so kar nekaj desetletij, natančneje šest svetovnih prvenstev, čakali na nogometni razcvet, ki se je zgodil v sedemdesetih, imenovali pa so ga Totalni nogomet.

Pred 36. leti oz. na prvenstvu ‘74 v Zahodni Nemčiji, so Tulipani kot jih kličejo, na krilih Repa, Krola, Neeskensa in predvsem Crujiffa ter ostalih, premagali Urugvaj z 2-0, remizirali s Švedsko 0-0, pa premagali še Bolgarijo s 4-1, v drugi fazi tekmovanja pa so premagali Argentino s kar 4-0, Vzhodno Nemčijo z 2-0 in Brazilijo prav tako z 2-0, vendar pa so v velikem finalu, po zgodnjem vodstvu z 1-2 izgubili proti domači reprezentanci, Zahodni Nemčiji.

Štiri leta kasneje ‘78 v Argentini, je bil za nizozemce precej podoben scenarij, saj so najprej premagali Iran s 3-0, s Perujem odigrali brez golov oz. 0-0, v zadnjem kolu prve faze pa še izgubili s Škotsko 2-3, v naslednji fazi pa le zablesteli in naprej premagali Austrijo s kar 5-1, z Zahodno Nemčijo remizirali oz. odigrali 2-2, nato pa še premagali Italijo z 2-1 in se uvrstili v veliki finale. V finalu so se spet pomerili, z domačo reprezentanco, tokrat Argentino, ki je bila po podaljških boljša  s 3-1 in Nizozemska je ponovno ostala samo druga ekipa sveta.

Sledil je zaton, ki je trajal tja do Evropskega prvenstva ‘88 v Zahodni Nemčiji, katerega pomnim kot prvega, ki sem ga spremljal z navdušenjem, ki je ostalo do današnjih dni. Uvodni poraz s Sovjetsko zvezo z 0-1, pa zmagi nad Anglijo s 3-1 in Republiko Irsko z 1-0, polfinalni obračun z domačo Zahodno Nemčijo in 2-1 za finale, kjer je padla še Sovjetska zveza z 2-0. Le kdo bi pozabil brata Koeman, Rijkaarda, Gullita, Van Bastena in ostale.

Na prvenstvu ‘90 v Italiji niso opravičili visokih pričakovanj, saj so uspeli priti samo med prvih šestnajst, korak več je narejen ‘94 v ZDA, še eden več pa ‘98 v Franciji. Do Južne Koreje/Japonske 2002 sploh niso uspeli priti, saj jih je v dodatnih kvalifikacijah presenetljivo izločila Belgija, na prvenstvu 2006 v Nemčiji pa so ponovno prilezli samo do prvih šesnajst, nato pa izgubili s Portugalsko.

Mogoče njihova zgodovina ne zveni tako impresivno, ampak vse se spremeni ko se spomnimo samo nekaterih njihovih zvezdnikov, ki sem jih izpostavil že v zgornjih vrsticah, pa Van Nistelrooya, Bergkampa, Kluiverta, Davidsa, Van der Sara in še nekaterih iz novejše zgodovine.

Poglavje zase je strateg Rinus Michels, tvorec Totalnega nogometa, uradno najboljši trener/strateg prejšnega stoletja. Legendarni General kot so ga poimenovali, je s svojim pristopom za vedno spremenil to igro, nizozemci pa še od takrat ne odstopajo preveč od tega modela oz. Totalnega nogometa, kar pričakujem tudi na tem prvenstvu.

Tulipani, ne glede na to, da njihovi ključni igralci ne nastopajo v domačem prvenstvu oz. Erediviziji, sledijo njeno filozofijo napadalnega nogometa, kjer se vedno igra za gol več od nasprotnika, pri tem pa je čisto vseeno ali so postavljeni v klasičnem sistemu 4-4-2, najpogostejšem 4-3-3 ali katerem drugem.

 Selektor Bert Van Marwijk je ostal dosledan svojim predhodnikom, saj nizozemci verjetno ne znajo igrati drugače kot napadalno in prav v ofanzivi leži njihova največja moč. Ne ravno vrhunski golman Steklenburg, čeprav je legendarni Edwin van Der Sar še nogometno aktiven v Manchester Unitedu, a se je odpovedal reprezentančnim nastopom, pa trdicionalno ne preveč zaupanja vredna obrambna linija, za katero mnogi trdijo da je celo povprečna in podpovprečna, vsekakor pa zelo ranljiva in s tem njihova najšibkejša točka. Že prekaljena Ooijer in Heitinga, nesigurna Mathijsenin in Braafheid, na desni naj bi se med največje zvezdnike svetovnega nogometa prebil zeloofenzivni Van der Wiel, na levi pa je že nekaj let konstanta prav tako zelo ofenzivni Van Bronchorst, za katerega je znano, da zna imeti težave s prodori nasprotnikovih krilnih igralcev. Le nekoliko bolj spredaj bodo ljudje, ki se ne vklapajo toliko v lepi, atraktivni holandski stil, saj imajo nalogo nadomestiti vse pomanjkljivosti svojih ofenzivnejših kolegov. De Jong in predvsem Van Bommel sta njihova moč, oštrost, duel pa tudi športna predrznost, celo nesramnost. Tu bi se nekoliko ustavil na selektorjevem zetu Marku Van Bommelu, ki ni šel skozi fino Ajaxovo nogometno šolo, temveč skozi fightersko ubogega Maasbrachta in njegov stil se do danes ni mnogo spreminjal. Definitivna avtoriteta in vodja ekipe, za katero se bori do svojih zadnjih atomov, kar pričakuje od vseh svojih soigralcev, pri tem pa je nesmiljen do nasprotnikov, ki le stežka prihajao mimo njega, ob tem pa ga krasi še izvrsten šut. Skratka redki bodo, po zaslugi garačev na sredini, sploh prihajali do tiste nesigurne nizozemske obrambe. Vloga playmakerja oz. desetke, tistega, ki je največkrat obožavan je prepuščena Wesley Sneijderu, ki ima za seboj odlično sezono, v kateri je italijanski Inter popeljal do vseh pomembnejših lovorik, vključno z najelitnejšo Ligo prvakov. Zame čisti draglj, ki so se mu predtem odpovedali v Realu, podobno kot Arjenu Robbenu, desnemu krilnemu nogometašu, ki je podobno kot Sneijder v Interu, navduševal v nemškem Bayernu, katerega je privlekel do finala Lige prvakov. V kolikor ga bodo obšle poškodbe, s katerimi se v času nastajanja tega teksta, še vedno vbada, bo eden najnevarnejših igralcev turnirja. Preden preidem na napad je treba omeniti v zvezni vrsti še Van Der Vaarta, Afellaya, in De Zeeuwa, ki so več kot dobri igralci. V napadu bo šlo tokrat brez Van Nistelrooya, ki se po seriji poškodb ni uspel prebiti v reprezentančno, vendar izjemni Van Persie, neumorni Kuyt, sidraš Huntelaar, pa obetavna Babel in Elia so garancija za zadetke in raznovrstnost v napadu. Predvsem Robin Van Persie, eden najbolj tehnično izpopolnjenih nogometašev na svetu, naj bi kot centralna figura v ofenzivi, zaznamoval to prvenstvo in Južno Afriko obarval v oranžno. 

Na žalost se pri Nizozemski nikoli ne ve, saj so ekipa, ki gre lahko do vrha, lahko pa tudi veliko manj, a če hkrati kliknejo Van Bommel, Sneijder, Robben in Van Persie, bodo Svetovni prvaki, saj ni te ekipe, ki bi lahko zaustavila takšno kvaliteto.

Kaj si mislim o spodaj naštetih oz. o reprezentanci Nizozemske, najbolje pove podatek, da sem stavil na njih kot na bodoče Svetovne prvake.

Nizozemska:

vratarji: Maarten Stekelenburg (Ajax), Michel Vorm (Utrecht), Sander Boschker (Twente).

branilci: Khalid Boulahrouz (Stuttgart), Joris Mathijsen (Hamburger SV), Edson Braafheid (Bayern), Gregory van der Wiel (Ajax), Giovanni van Bronckhorst (Feyenoord), Andre Ooijer (PSV), John Heitinga (Everton),

zvezna vrsta: Mark van Bommel (Bayern), Demy de Zeeuw (Ajax), Ibrahim Afellay (PSV), Stijn Schaars (AZ Alkmaar), Wesley Sneijder (Inter), Rafael van der Vaart (Real Madrid), Nigel de Jong (Manchester City)

napadalci: Dirk Kuyt (Liverpool), Robin van Persie (Arsenal), Ryan Babel (Liverpool), Eljero Elia (Hamburg), Arjen Robben (Bayern), Klaas-Jan Huntelaar (AC Milan),

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.06.2010 - 16:54 - Kategorije: 05. skupina E -

Od nogometne reprezentance Danske se zadnjih 25 let stalno nekaj pričakuje, saj so njihove ekipe kar redno polne znanih nogometnih imen, ko pa se uvrstijo na kakšno od velikih tekmovanj, evropsko ali svetovno prvenstvo, se še preden se navadimo na njih, že vračajo domov

Mogoče so kriva prav ta pričakovanja, saj so svoj edini pravi uspeh doživeli, ‘92 na Evropskem prvenstvu na Švedskem, ko so po neuspešnih kvalifikacijah že uživali na počitnicah, pa zaradi sankcij tedanji Jugoslaviji, ki jih je odpihnila v kvalifikacijah,  uvrščeni na turnir, katerega so nato tudi osvojili.

Danska v Južni Afriki zagoovo ne spada v krog favoritov, a ponovno imajo zelo dobro in izkušeno ekipo, od katere se pričakuje uvrstitev v osmino finala, saj naj bi v konkurenci Nizozemske, Kameruna in Japonske, to bilo povsem realno. Kaj več kod to pa tudi ne bi bilo presenečenje.

Danish dynamite oz. Danski dinamit kot jih imenujejo, je daleč uspešnejši na evropskih prvenstvih, kjer so bili udeleženci sedemkrat, kot pa na svetovnih prvenstvih, kjer so do sedaj nastopali samo trikrat.

Njihov preboj sega v osemdeseta, kjer so tudi dobili ta atraktiven naziv, ko so vodeni z legendarnim minijaturnim vezistom Alanom Simonsenom navduševali z lepo in atraktivno igro, kot eden izmed mnogih takrat izjemnih igralcev pa je izstopal še Michael Laudrup. Takrat, ‘86 v Mehiki, je ta izjemna generacija premagala Škotsko z 1-0, pa demolirala Urugvaj s 6-1 in Zahodno Nemčijo z 2-0, ter se polna zanosa uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja oz. osmino-finala, kjer pa so naleteli na razigrano reprezentanco Španije, za katero je briljiral predvsem Emilio Butragueno, ki je dancem zabil kar štirim gole. Poraz s kar 1-5 je bil neslavni konec ene odlične generacije, kateri bodo v naslednjih letih sledile vse ostale .

Kar šest le je minilo dokler Danska ni ponovno sestavila izjemne ekipe, njihov vodja na igrišču pa je bil kar golman Peter Schmeichel, kateremu so ostali soigralci slepo sledili oz. mu zaupali in čeprav je bila v takratnih kvalifikacijah za Evropsko prvenstvo 2002, Jugoslavija s svojo zadnjo skupno generacijo premočna za dance, so ti zaradi izolacije oz. izklučitve skupne države iz FIFA organizacije, v času balkanske morije, dobili posebno povabilo.

Euro 2002 na Švedskem je dal enega najbolj presenetljivih prvakov v zgodovini nogometa, saj so danci na hitro zbrali ekipo, ki je bila že razkropljena po vseh možnih letoviških destinacijah, in po uvodnih 0-0 z Anglijo, je sledil poraz z 1-0 proti domači Švedski. V zadnjem kolu prvega dela tekmovanja, v obračunu na vse ali nič, pa je Danska z 1-2 premagala Francijo in se uvrstila v drugi del tekmovanja oz. v polfinale, kjer jih je čakal dvoboj z aktualnimi Evropskimi prvaki, Nizozemsko. Po rednem delu srečanja je bilo 2-2, ker pa v podaljških ni bilo novih zadtkov, sta reprezentanci pristopili k izvajanju enajstmetrovk oz. penalov, pri čemer so bili uspešnejši danski nogometaši, ki so bili nezgrešljivi, pri nasprotnikih pa je sloviti Marco Van Basten zgrešil že v drugi seriji p, kar se je na koncu izkazalo za odločilno in Danska je napredovala še v finale. V velikem finalu je nato z 2-0 padla še Nemčija, in Danska je lahko pričela slaviti svojo drugo zlato generacijo, ki je s tem rezultatom prekosila tisto iz  ‘84, ki je na Evropskem prvenstvu v Franciji, osvojila tretje mesto.

Aktualni Evropski prvaki nato niso uspeli izboriti udeležbe na svetovnem prvenstvu ‘94 v ZDA, kar je pomenilo, da je potrebno nekaj menjati in do naslednjega svetovnega prvenstva oz. ‘98 v Franciji, je bila nared nova danska generacija, vendar pa je bila v četrtfinalu Brazilija premočen nasprotnik.

Leta 2000 je reprezentanco prevzel Morten Olsen in kmalu je Danski dinamit preimenovan v Olsenovo bando, ki je počasi a zanesljivo, postajala vse boljša ekipa, pa čeprav na Svetovnem prvenstvu 2002 v Južniki Koreji/Japonskem ni zabeležila vidnejšega rezultata, po preboju iz skupine, kjer so premagali Urugvaj z 2-1, remizirali s Senegalom 1-1 in premagali še aktualne prvake Francijo z 2-1 ter jih dokončno izločili iz prvenstva je bila v osmini-finala previsoka ovira Anglija s 3-0. V takratni ekipi, ki je močno spominjala na tisto iz ‘86 so bili Martin Laursen, Thomas Gravesen, Thomas Helveg, Jesper Gronkjaer, Ebbe Sand, Dennis Rommedahl in Jon Dahl Tomasson, nekateri od teh pa so še vedno reprezentantje.

Čeprav so v naslednjih letih navduševali z ofenzivnim nogometom, ki pa jim ta prinesel večjih uspehov, so danci pametno zadržali selektorja Mortena Olsona, ki je v teh kvalifikacijah s svojo bando dokončno potrdil ves potencial in do konca kvalifikacij suvereno obračunal s Portugalsko, Švedsko, Madžarsko, Albanijo in Malto.

Olsen je po tistem prvenstvu 2002, ekipi počasi dodajal mladeniče kot so Simon Kjaer, Daniel Agger, William Kvist Jorgensen in Nicklas Bendtner, ti pa so počasi dozoreli v glavne igralce reprezentance in Olsonova banda ima sedaj izjemno kvalitetno mladost, z nekaj prekaljenimi igralci pa so, dolgo časa pričakovana dobitna kombinacija, ki bi po letih suše, lahko upravičila vsa ta nakopičena pričakovanja.

S tipičnimi skandinavskimi lastnostmi kot so disciplina, timska igra, odlična fizična pripravljenost, ob znanju igranja na rezultat in presenetljivo dobri tehnični podkovanosti igralcev je Olsonova banda pripravljena za vzpon na nogometni vrh.

V ofenzivnem igralnem sistemu 4-3-3, kjer pritiskajo in mučijo nasprotnika vseh 90 minut, ne odstopajo od svoje miselnosti oz. filozofije, da se do rezultata prihaja izključno s kvalitetno igro. Na golu naj bi bil izkušeni Thomas Sorensen, v zadnji, obrambni vrsti pa odlični visoki igralci, kjer je težko priti do priložnosti iz prekinitve, te isti pa so vedno velika nevarnost, ko pridejo v nasprotnikov kazenski prostor. Agger, Kroldrup, Poulsen, Jacobsen in drugi so s tehničnim znanjem podkovana, težko prebojna družba, ki bo čakala na vse kar se uspe prebiti mimo agesivnega napada in motorične zvezne vrste. Gre verjetno za najmočnejši liniji v zgodovini danskega nogometa, Christian Poulsen, Daniel Jensen, Thomas Kahlenberg, Dennis Rommedahl, Jasper Gronkjaer, Martin Jorgensen, Jon Dahl Tomasson in pa Nicklas Bendtner so tisti, ki so sposobni prebiti vsako obrambno vrsto, hkrati pa so tudi tisti, ki lahko konstantno onemogočajo ofenzivo nasprotnika, skratka all-round igralci, med katerimi imajo nekateri svojo zadnjo priložnost za reprezentančni uspeh.

Kljub relativno težki skupini, kjer so še Nizozemska, Kamerun in Japonska, dance vidim v naslednjem krogu, po pravici povedano pa še nekoliko dalj oz. višje.

Danska:

Vratarji: Stephan Andersen (Brondby), Jesper Christiansen (FC Kopenhagen), Thomas Sorensen (Stoke City)

Branilci: Daniel Agger (Liverpool), Lars Jacobsen (Blackburn), William Kvist Jorgensen (Copenhagen), Simon Kjaer (Palermo), Per Kroldrup (Fiorentina), Patrick Mtiliga (Malaga), Simon Busk Poulsen (AZ Alkmaar)

Zvezna vrsta: Jesper Gronkjaer (Copenhagen), Martin Jorgensen (Aarhus), Jakob Poulsen (Aarhus), Mikkel Beckmann (Randers), Thomas Enevoldsen (Groningen),  Dennis Rommedahl (Ajax),   Christian D. Eriksen (Ajax), Daniel Jensen (Werder Bremen), Thomas Kahlenberg (Wolfsburg), Christian Poulsen (Juventus), 

Napadalci: Nicklas Bendtner (Arsenal), Jon Dahl Tomasson (Feyenoord), Soren Larsen (Duisburg)

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 7.06.2010 - 16:38 - Kategorije: 05. skupina E -

Afriške reprezentance dolgo niso privlačile pozornosti, zatem so postale nekakšna enigma in pa potencialno presenečenje, kmalu pa je vse več priznanih evropskih klubov oz. njihovih skavtov, kot kličemo iskalce talentiranih nogometašev, potovalo po afriški celini in iskalo nove črne bisere. Afriški pokal oz. African cup of nations, torej afriško prvenstvo je postalo nekakšno izložbeno okno za uspeha in zaslužka željne afriške nogometaše.

Zasluge za to ne gredo na račun uspešne kandidature Južne Afrike za Svetovno prvenstvo 2010, ampak definitivno reprezentanci Kameruna.

Kot bi bilo včeraj se spomnim tise generacije s prvensva leta ‘90 v Italiji in pa njihovega izjemnega nogometa, še predtem pa so debitirali na prvenstvu ‘82 v Španiji, kjer so presenetljivo zdržali brez poraza. V skupini 1 so najprej remizirali z 0-0 z reprezentanco Peruja, nato odigrali še eno tekmo brez zadetkov oz. 0-0 z reprezentanco Poljske, v zadnjem kolu prve faze tekmovanja pa 1-1 odigrali še z Italijo, vendar se kljub neporaženosti niso uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja, kamor sta odšla Poljska in Italija.

Neukrotljivi levi kot smo jih imenovali, so po kvalitetni predstavitvi na debitantskem prvenstvu, na tistem že omenjenem leta ‘90 v Italiji, v otvoritveni tekmi prvenstva, šokirali nogometno javnost in z 1-0 porazili aktualne svetovne prvake, Argentino, ki je kasneje na krilih genialnosti Maradone in Caniggie prišla do velikega finala, a pustimo to. Nebeški skok Omama Biyika za edini gol na srečanju, gre v kategorijo nepozabnih in Kamerun je poleg rezultatov, kjer so v skupini B premagali še Romunijo z 2-1, s Sovjetsko zvezo pa izgubili z 0-4 in se kot prvi z negativno gol-razliko uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja, navdušil še z atraktivno in napadalno igro. Tukaj pa ni bil konec presenečenj, saj je v osmini finala, legendarni vetran Roger Milla z dvema goloma v podaljšku srečanja, z reprezentanco Kolumbije, Kamerun z 2-1 postisnil v četrtfinale, pri tem pa smo bili priča tistemu proslavljanju zadetka, s katerm nas sedaj pred prvim prvenstvom na afriški celini, bombardirajo mediji. Naslednji nasprotnik v četrtfinalu je bila reprezentanca Anglije, preko katere pa se ni dalo, čeprav je v nekem trenutku kazalo zelo dobro, a je angleški napadalec Gary Lineker z dvema goloma nekako zaustavil, prvo in do sedaj edino afriško reprezentanco v četrtfinalu svetovnega prvenstva. 3-2 po podaljških za Anglijo in več kot samo častno slovo legendarne ekipe Kameruna.

Naslednja tri prvenstva niso bila za afričane niti približno tako zanimiva, saj je Kamerun svoja tekmovanja v vseh treh primerih zaključil že v prvi fazi oz. skupinskem delu, pri tem pa zabeležil v devetih srečanjih, samo eno zmago. Pri tem je na prvenstvu ‘94 v ZDA, legendarni Roger Milla kot prvi afričan zaigral na treh svetovnih prvenstvih in kar je še pomembneje, z golom proti reprezentanci Rusije, se je vpisal v knjigo rekordov kot njastarejši strelec svetovnih prvenstev, saj je bil tisti dan star natanko 42 let in 39 dni. Remi oz. 2-2 s Švedsko, pričakovan poraz s kasnejšim prvakom oz. 3-0 z Brazilijo in pa še ena katastrofa z Rusijo, 6-1 v tekmi, kjer je padel opisani rekord je njihov izkupiček iz ZDA. Na prvenstvu ‘98 v Franciji so nadaljevali v podobnem slogu, samo 1-1 z Austrijo, poraz s 3-0 z Italijo in še enkrat 1-1, tokrat z reprezentanco Čila, na naslednjem 2002 v Južni Koreji/Japonskem pa remi oz. 1-1 z Republiko Irsko, končno zmaga pa čeprav samo z 1-0 nad ubogo Saudsko Arabijo in pa poraz z 0-2 s kasnejšim finalistom Nemčijo.

Kamerun do prvenstva 2006 v Nemčiji, ni uspel priti zaradi neuspešnosti v afriških kvalifikacijah, vlogo afriške velesile pa je prepustil reprezentanci Slonokoščene obale, Gane in še nekaterim, ki so se hranili z njihovimi prejšnimi uspehi.

To potrjuje tudi zadnje Afriško prvenstvo, kjer so štirikratni prvaki izgubili z Gabonom, premagali Zambijo, remizirali s Tunizijo, v naslednji fazi pa po podaljških zgubili s kasnejšim prvakom Egiptom.

Kamerun je definitivno ekipa od katere  se vedno veliko pričakuje, posledično pa so ob neuspehih toliko večja razočaranja, a priznani francoski strokovnjak Paul Le Guen in njegova ekipa ponovno štartajo proti vrhu. Igralec na katerem bo največji pritisk, je vsekakor napadalec Samuel Eto’o, ki je dokazana klasa v klubskem nogometu, kjer je letos z Interjem osvojil vse pomembnejše lovorike. Gre za nogometaša, ki je bil kar trikrat okronan za najboljšega afriškega nogometaša leta, in nogometaša, ki se zaveda svoje vloge v reprezentanci, zaradi česar tudi sprejema večino pritiska z razširjenimi rokami.

Preostali del ekipe ni tako spektakularen in občutek imam, da še ni dovolj izbrušen, kar pa ne pomeni, da ni dovolj kvaliteten. Na golmanskem položaju pričakujem v Evropi prekaljenega Idrissa Carlosa Kamenija, v obrambni liniji izstopata veterana Rigobert Song in Geremi Njitap, pa tottenhamovca Sebastien Bassong in  Benoit Assou-Ekotto, tu pa je še preklajeni Stephane Mbia. V zvezni vrsti so nogometaši, ki niso zvezde svetovnega formata, a svoje delo opravljajo sijajno in prav lahko se zgodi, da kateri od njih zasveti v vsem svojem sijaju. Achille Emana je eden izmed teh, čeprav je nekoliko ofenzivnejši kot ostali zvezni igralci, neumorni Jean Makoun, Alexandre Song in veliki 18-letni up Joel Matip. V napadu bo imel Samuel Eto’o verjetno partnerja v Pierru Webu, preostali pa bodo čakali na svojo priložnost

Slabe lastnosti afriških ekip, s tem tudi kamerunske, so že dalj časa znane. Individualizem oz. sebičnost in taktična nedisciplina kar potrjuje tudi primer Rigoberta Songa, ki je kot edini nogometaš v zgodovini svetovnih prvenstev, uspel dobiti rdeča kartona na dveh svetovnih prvenstvih.

A selektor Le Guen, ki veliko večino igralskega kadra pozna še iz francoske lige, kjer se pogosto kalijo kamerunski nogometaši, upa da je vzpostavil red in disciplino, ekipo je nekoliko pretresel in predramil, vlogo kapetana pa namesto veteranu Songu dodelili svojemu najboljšemu igralcu.

Kapetan Samuel Eto’o in preostali levi so skupaj s predhdniki nekoliko zadremali v zadnjih dvajsetih letih, predtem pa so navduševali z igro, presenečenji, plesom, veseljem, celo z dresi brez rokavov in še čem, postavlja pa se vprašanje česa so sposobni natanko 20 let kasneje.

Mislim, da bodo sanje o polfinalu na domačih, afriških tleh, ostale neuresničene, delni pokazatelj pa so tudi precej uboge prijateljske tekme pred prvenstvom, saj so s slabo in neprepričljivo igro razočarali svoje pristaše v domovini, kjer je kar 200 različnih etničnih skupin.

Prav Kamerun, ki ga imenujejo Mini-Africa, čeprav je ime dobila po portugalskih raziskovalcih oz. njihov ljubezni do ribjih specialitet, združuje večino afriškega in verjetno bi združeni afriški narodi, znani tudi po mnogih plemenskih vojnah, morebitni uspeh na prvenstvu v Južni Afriki, najbolj privoščili prav varovancem Le Guena.

Na njihovo žalost pa menim, da se bodo v precej močni skupini D, kjer so še Japonska, Danska in Nizozemska, težko prebili do prvih dveh mest, ki vodita v naslednjo fazo tekmovanja.

Kamerun:

Vratarji: Hamidou Souleymanou (Kayserispor), Idriss Carlos Kameni (Espanyol), Guy Roland Ndy Assembe (Valenciennes).

Branilci: Benoit Assou-Ekotto (Tottenham), Sebastien Bassong (Tottenham), Gaetan Bong (Valenciennes), Aurelien Chedjou (Lille), Stephane Mbia (Olyimpique Marseille), Nicolas Nkoulou (Monaco), Rigobert Song (Trapzonspur), Geremi Njitap (Ankaragucu).

Zvezna vrsta: Jean II Makoun (Lyon), Georges Mandjeck (Kaiserslautern), Joel Matip (Schalke), Landry Nguemo (Celtic), Alexandre Song (Arsenal), Enoh Eyong Tarkang (Ajax).

Napadalci: Vincent Aboubakar (Coton Sport de Garoua), Eric Choupo-Moting (Nurnberg),  Mohamadou Idrissou (Freiburg), Pierre Webo (Mallorca), Achille Emana (Betis),  Samuel Eto’o (Inter Milan).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 7.06.2010 - 13:00 - Kategorije: 05. skupina E -

Za japonski nogomet sem se nekoliko bolj pričel zanimati s prestopom Dragana Stojkovića Piksija v Nagoyo, torej nekje leta ‘94, od takrat oz. od časov, ko so uvažali ase kot so Zico, Dunga, Emerson, Schillaci, Stoičkov, pa strokovnjake kot so Wenger, Osim itd,  je njihov nogomet zelo napredoval.

Tako kot na vseh področjih, si japonci tudi v nogometu želijo povsem na vrh, vendar pa jim to zaenkrat ne uspeva najbolje in njihov reprezentančni nogomet je še kar precej oddaljen od perfekcije ostrih katan, neonskega blišča Tokia, nanotehnologije, avtomoblske industrije, sushija in še česa, po čemur slovijo po vsem svetu.

A v Južni Afriki se bo cenilo nogometno znanje in pri tem so Plavi samuraji, kot kličejo japonsko reprezentanco, še preveč zadaj, da bi sploh lahko pomislil na nogometni vrh.

Japonci i njihova J-liga so postali profesionalci šele leta 1993 in prieli krasti publiko mnogo popularnejšem baseballu, pri tem pa so si pomagali celo s stripom oz. legendarno risanko Captain Tsubasa oz. Flash kicker.

Mladi su nogomet hitro sprejeli za svojega, pri tem pa so modni hit postale barvne pričeske, katere so imeli nekateri domači zvezdniki nogometa, sočasno pa je rastla tudi obiskanost nogometnih tekem na stadionih, kjer je bilo povprečje kmalu 19.000 gledalcev na tekmo, kar je kar lepa cifra.

Trikratni prvak Azijskega pokala oz. prvenstva je iz raznoraznih razlogov, predvsem pa zaradi pomanjkanja kvalitete, do velike scene prišel šele ‘98 v Franciji. Kot je za debitante že v navadi,  se tam niso proslavili, saj so zabeležili vse tri poraze, boljši pa so bili Argentina in Hrvaška z 1-0, ter Jamajka z 2-1.

Prva točka je bila osvojena štiri leta kasnije, 2002, ko je Japonska skupaj z Južno Korejo organizirala prvo prvenstvo svetovno na azijskih tleh, po remiju z Belgijo 2-2, pa so sledile zmage nad Rusijo z 1-0 in nad Tunizijo z 2-0 kar je pomenilo prvo mesto v skupini H. Euforična japonska reprezentanca, katera pa na poti do uspehov ni imela sodniške pomoči kot kolegi soorganizatorji, je zatem  v osmini-finala naletela na razpoloženo reprezentanco Turčije, ki je končala njihov sen, z minimalno zmago z 0-1.

Naslednje prvenstvo 2006 v Nemčiji, je prineslo nova razočaranja, po porazu z Australijo s 3-1, so v obračunu s Hrvaško uspeli odigrati brez zadetkov oz. 0-0, v zadnjem/tretjem kolu pa so pričakovano izgubili še z Brazilijo s 4-1, kar je pomenilo še eno predčasno slovo od prvenstva.

Južna Afrika bo torej izziv za prvo zmago na gostujočem svetovnem prvenstvu, čeprav japonci spet povsem nerealno ciljajo na preboj v naslednjo fazo tekmovanja in nato na sam vrh.

Selektor Takeshi Okada, ki je reprezentanco že vodil na zgoraj opisanem prvenstvu ‘98 je po ponovnem prevzemu reprezentance 2007, napovedal napredek pred prvenstvom pa dodal, da si želijo skozi prvo fazo tekmovanja in najmanj med prve štiri reprezentance sveta.

Ob tem preoprimističnem nagovoru je definitivno največ upov polagal v zvezno vrsto, kjer je od legendarnega Hidetoshi Nakate, mesto liderja oz. vodje na igrišču prevzel Shunsake Nakamura, kateremu se je pred časom očitalo premalo duel igre, kar pa je popravil oz. okrepil v čvrsti škotski ligi, ko je še nastopal in navuduševal za Celtic. Po kratki in neuspešni avanturi v španskem Espanyolu se je vrnil v domovino, s cilem biti čim bližje selektorjovem očesu. Njegova levica in ostale kvalitete so navdušile selektorja, prav tako pa igralec podobnega profila Keisuke Honda, ki smo ga podrobneje spoznali v Ligi prvakov ob gledanju CSKA iz Moskve, kamor je prispel v zimskem prestopnem roku. Razen navedenih dveh je tu še en povratnik v domovino, Junichi Inamoto z večletnim stažem po evropskih ligah, pa Makoto Hasebe iz nemškega Wolfsburga, Daisuke Matsui iz francoskega Grenobla in pa domača Yasuhito Endo iz Gamba Osake in Kengo Nakamura iz Kawasaki Frontala. Realno gledano, precej dobra linija, kjer bo verjetno prevladovala karakteristična brzina, motoričnost, organiziranost, delovna disciplina in podpora izkušenega kapetana Yuji Nakazawe iz zadnje linije in precej podobnega Marcusa Tulia Tanake. Ostala obrambna linija, mi j relativno neznana, verjetno pa se bodo, tako kot vse azijske selekcije, precej ubadale s problemi pri skok igri. Pri vsem tem imajo japonci že leta težave z realizacijo, v kvalifikacijah pa so večino zadetkov dosegli iz prekinitev, kar bo tokrat ob višjih/močnejših konkurentih izjemno težka naloga. Napadalni dvojec Shinji Okazaki - Takayuki Morimoto bo moral končno pričeti zadevati kot je to počel prvi v klubskem tekmovanju za Shimizu S-Pulse, ko je v 41-ih tekmah dosegel 17 golov. Takayuki Moimoto je bil precej skromnejši in je v italijanski prvi ligi za Catanio, v 32-ih tekmah dosegel samo 6 zadetkov.

V primeru, da se jim čudežno vse poklopi, dopuščam možnost za presenečenje in preboj iz skpine E, kjer bodo njihovi nasprotniki Kamerun, Danska in Nizozemska. V kolikor pa se to ne zgodi, kar je veliko verjetneje, pa lahko pričakujemo selektorjev odstop oz. odpoved, saj zaradi svoje trdoglavosti, na Japonskem ni preveč priljubljen.

Država kjer domujejo najuspešnejši proizvajalci avtomobilov in kjer šefi železniških postaj ob sekundnih zamudah vlakov, delajo samomore, ima kar nekaj precej nenavadnih običajev, obredov, navad in eden od takšnih je britje glave v znak opravičila, kar pomeni da je čisto možno, da si bo selektor Takeshi Okada, morebiti tudi kakšen igralec, po prvenstvu obril glavo, saj pričakujem, da ne bodo prišli v naslednjo fazo tekmovanja.

Japonska:

Vratarji: Seigo Narazaki (Nagoya Grampus), Eiji Kawashima (Kawasaki Frontale), Yoshikatsu Kawaguchi (Jubilo Iwata);

Branilci: Yuji Nakazawa (Yokohama Marinos), Marcus Tulio Tanaka (Nagoya Grampus), Yuichi Komano (Jubilo Iwata), Daiki Iwamasa (Kashima Antlers), Yasuyuki Konno (FC Tokyo), Yuto Nagatomo (FC Tokyo), Atsuto Uchida (Kashima Antlers);

Zvezni igralci: Shunsuke Nakamura (Yokohama Marinos), Yasuhito Endo (Gamba Osaka), Kengo Nakamura (Kawasaki Frontale), Junichi Inamoto (Kawasaki Frontale), Yuki Abe (Urawa Red Diamonds), Makoto Hasebe (Wolfsburg, Nem), Keisuke Honda (CSKA Moskva, Rus), Daisuke Matsui (Grenoble, Fra);

Napadalci: Shinji Okazaki (Shimizu S-Pulse), Keiji Tamada (Nagoya Grampus), Yasuhito Okubo (Vissel Kobe), Kisho Yano (Albirex Niigata), Takayuki Morimoto (Catania, Ita).

  • Share/Bookmark