Zapisal izmisljeni | 24.06.2010 - 01:57 - Kategorije: 04. skupina D -

V prvem kolu skupine D, je po nedeljskem preobilnem kosilu, in zadovoljstvu ob slovenski zmagi v skupini C, prišlo do razočaranja ob nemoči Srbije proti Gani, zvečer pa je do navdušenja ob nogometni učni uri, kjer je bil predavatelj reprezentanca Nemčije, učenec pa reprezentanca Australije. V drugem kolu je Srbija premagala favorizirano Nemčijo in stišala njihovo euforijo, Gana pa je kiksnila, če se smem tako izraziti, proti Australiji oz. je z njimi odigrala samo 1-1. V tretjem kolu je šlo zares, kiksi niso bili več dovoljeni in Australija se je pomerila s Srbijo, Gana pa z Nemčijo.

1. kolo

GANA – SRBIJA  1-0  Tudi v tem afriško-balkanskem obračunu, kot v alžirsko-slovenskem v skupini C, je bila tekma vse prej kot gledljiva, obe reprezentanci pa sta igrali precej nepovezano in pod vtisom pomembnosti srečanja, vendar je bila Gana le nekoliko boljša. Srbija je v pomanjkanju pravega playmakera, nervirala s preskakovanjem igre in dolgimi podajami do letos nerazpoloženega Žigića, kar pa ni prineslo uspeha in po letih izjemnih znalcev srbskega nogometa, je tu generacija, ki ne premore takšnega, ampak se lahko oslanja na ta angleško-germanski slog moči in dolgih podaj. Jovanović-Milijaš-Stanković-Krasić so vsi po vrsti odlični nogometaši, a ne premorejo tiste jugo-lucidnosti, po kateri so bili prejšna leta znani igralci s teh prostorov, posledica tega pa je takšna nepovezana in raztrgana igra. Poskušati dobiti afriško reprezentanco na moč je precej utopična ideja, saj je ravno to njihova glavna karekteristika, na nesrečo Srbije pa je ravno Gana tista reprezentanca, ki kar poka od mladih znalcev in v tej tekmi je bilo to zelo lepo vidno. Asamoah Gyan je bil nerešljiva uganka za srbsko reprezentanco in po vratnici v 60. minuti srečanja,  je v 84. minuti realiziral najstrožjo kazen oz. penal, saj je rezervist Zdravko Kuzmanović, predtem, precej nespametno in neodgovorno v svojem kazenskem prostoru igral z roko, v sodnikovem podaljšku pa je še drugič na srečanju zadel vratnico. Srbija je imela še predtem svoje priložnosti, ki pa jih njeni igralci niso uspeli izkoristiti, v 74. minuti pa je Luković prejel še drugi rumeni karton oz. rdeči in bil izključen, zaradi česar je zavladala manjša zmeda, v kateri je tudi padel že opisani zadetek. Srbija se je s tem uvodnim porazom, spravila v precej neprijeten položaj, na drugi strani pa je Gana precej srečno, a zasluženo zmagala in osvojila tri točke, ki jim kažejo pot do naslednje faze tekmovanja.

NEMČIJA – AUSTRALIJA 4-0  Nemška reprezentanca se je menda na srečanje pripravljala z ogledom filma Terminator, ki ima podnaslov Salvation in prav takšna je bila tudi njihova igra. Kot kakšen Terminator so zmleli nasprotnika in svoje navijače rešili vseh skeps in dvomov, pri tem pa zveličali svoje germansko poreklo. Naj razložim, Nemčija, ki ponovno nima preveč zaupanja vredne reprezentance, je vsem dvomljivcem demonstrirala tisto kar smo od njih kar nekako, na skrivaj,  pričakovali. Moč. Ne glede na imena, pa izostanek glavnega zvezdnika Ballacka, je Nemčija v tekmo krenila čvrsto in odločno, že v 6. minuti pa je po izvrstni ekipni akciji, z golom Lucasa Podolskega povedla z 1-0. V 27. minuti srečanja je po milimetersko natančni podaji kapetana Lahma, zadel osporavani Miroslav Klose, ki je bil na prejšnih dveh svetovnih prvenstvih najboljši nemški strelec, očitno pa bo tudi tokrat pri vrhu strelcev, saj je bil v tem uvodnem srečanju izjemno razpoložen in razigran oz. konstantna nevarnost za nasprotnikovega vratarja. V drugem polčasu, natančneje v 68. minuti srečanja,  je po prodoru Podolskega in podaji do mladega Thomasa Mullerja, ta izjemno lepo obrnil avstralskega branilca in zadel za 3-0, v 70. minuti pa je po mojem mišljenju, najboljši igralec srečanja Mesut Ozil, podal v sredino, kjer je rezervist Cacau z natančnim strelom postavil končnih 4-0. Nemčija je z eno najboljših svojih predstav zadnjega časa, zmlela nasprotnika, pri tem pa čvrsta zadnja linija sploh ni imela nekega dela, pomlajena zvezna vrsta kjer je briljiral Mesut Ozil pa je nizala priložnosti, katere so napadalci štirikrat izkoristili, najmanj toliko pa so jih še zapravili. Končno razigrana Nemčija, pri kateri je opaziti navdahnjenost njenih mladih igralcev negermanskega porekla oz. Ozila in Khedire, kar daje germanski natančnosti še dimenzijo več.

2. kolo

NEMČIJA – SRBIJA 0-1  Kot že mnogokrat doslej je spet proradil ta balkanski karakter, srbski igralci so se napalili na Nemčijo in po bledi igri v prvem kolu, so tokrat zaigrali mnogo bolje ter zagospodarili na igrišču, kjer je bila reprezentanca Nemčije slabo vidna. Še najbolj so izstopali s svojimi grobimi prekrški in njihov napadalec Miroslav Klose je v 37. minuti po drugem prekršku s hrbta in drugem rumenem kartonu, prejel rdečega oz. bil upravičeno izključen, ne glede na kasnejša pritoževanja nemških nogometašev o nekakšni pristranskosti sodnika. Že v naslednji minuti oz. 38. minuti srečanja je Srbija izkoristila igralca več in po prodoru Miloša Krasića na levi strani ter podaji do druge vratnice, kjer je bil najvišji Nikola Žigić, ki je z glavo podal do Milana Jovanovića, ki je iz neposredne bližine zadel za 0-1. V drugem polčasu je nemška reprezentanca krenila po izenačenje, si pri tem priigrala nekaj lepih priložnosti, ki jih njeni igralci niso uspeli materializirati oz. izkoristiti, na drugi strani pa je imela tudi Srbija več prostora za hitre nasprotne napade in tudi njihove lepe priložnosti so ostale neizkoriščene. Verjetno je bil odločilni trenutek tekme, v 60. minuti srečanja, ko je Nemanja Vidić, podobno kot Zdravko Kuzmanović v prvem kolu, po nepotrebnem igral z roko, srbski vratar Vladimir Stojković pa je tokrat izkazal z odbranjenim penalom Lukasa Podolskega. Kljub že omenjenim priložnostim na obeh straneh in zadetih vratnicah/prečkah, je rezultat ostal nespremenjen, torej 0-1, Srbija pa se je na vrhu lestvice izenačila prav z Nemčijo, saj imata po prvih dveh kolih obe reprezentance po eno zmago in en poraz, torej po tri točke. Povratak odpisanih je bil eden od naslovov v srbskih častnikih in mislim, da kar dobro opiše stanje tega drugega kola oz. pomembnost zmage nad nemci, pri katerih selektor Low po tekmi sploh ni več vedel s kom je izgubil, saj je na novinarski konferenci omenjal Bosno in hrvate, na srbe pa je kar pozabil.

GANA – AUSTRALIJA  1-1  Naslednji dan, v soboto je reprezentanca Gane, na vrhu lestvice prevzela vodstvo s štirimi točkami, a dvomim, da so bili ob tem preveč zadovoljni, saj so se nadejali zmagi nad outsiderjem skupine, Avstralijo. Že v 11. minuti srečanja je za Avstralijo, Mark Bresciano izvedel, ne preveč močan prosti strel, katerega je vratar Kingson uspel odbraniti oz. žogo odbiti samo do Bretta Holmana, ki je s parih metrov zadel za vodstvo z 0-1. V 24. minuti srečanja je Jonathan Mensah z roba kazenskega prostora udaril na gol avstralcev, kjer je Harry Kewell, na golovi črti, igral z roko, namerno ali ne, je šlo za pravilno dosojen penal, katerega je spet realiziral Asamoah Gyan, ki je iz penala zadel že v prvem kolu. Še pred kazenskim strelom oz. penalom, je sodnik pokazal rdeči karton australskemu zvezdniku Kewellu oz. ga izključil in australska ekipa je preostanek srečanja morala odigrati z igralcem manj, zaradi česar je bolečina gancev ob končnem neodločenem izidu, še toliko večja. Kolikor sem uspel videti, saj nisem gledal direktnega prenosa, je bila Australija celo nekoliko boljši nasprotnik, saj so bili Scott Chipperfield, Luke Wilshire in Joshua Kennedy premalo natančni in Gana se je na presenečenje mnogih, tudi mene, kar dobro izvlekla, ter s to točko zasedla vrh lestvice skupine, s točko prednosti pred Nemčijo in Srbijo, Australija pa je s prvo osvojeno točko na prvenstvu, že zelo blizu izpada.

3. kolo

SRBIJA – AUSTRALIJA  1-2   V obračunu, kjer je Srbija za sigurno napredovanje potrebovala zmago, ob neodločenem izidu pa je bilo kar nekaj kombinacij, medtem ko je bila Australija skoraj že odpisana. Tekmo so bolje pričeli naši bratje in Krasić, Ivanović ter Žigić so imeli lepe priložnosti za zadetek, vendar so ostale neizkoriščene. Precej boljša igra od nasprotnika je kazala na zmago, a v drugem polčasu se je vse spremenilo. Australija je počasi vzpostavila ravnotežje, v 69. minuti pa je Wilkshire z desne strani, lepo in natančno podal v kazenski prostor Srbije, kjer je mali Tim Cahill skočil višje kot premierligaška kolega Vidić in Ivanović, ter z glavo zabil za 0-1. Le štiri minute kasneje oz. v 73. minuti srečanja je rezervist Brett Holman nekje na sredini prejel žogo, jo povedel, nato pa z več kot 30-ih metrov premagal srbskega vratarja Stojkovića, na katerega sem opozarjal že pred prvenstvom, kot enega od šibkejših členov, čeprav je imel do te tekme, zelo dobre predstave. Torej 0-2 za Australijo, ki je začutila priložnost, saj ji je šla na roko tudi tista druga tekma med Nemčijo in Gano, a uspavana Srbija se je le razbudila in zaigrala ofanzivneje. Nagrada je prišla v 84. minuti, ko je po strelu rezervista Zorana Tošića, avstralski vratar slabo reagiral in odbil žogo do še enega rezervista Marka Pantelića, ki mu ni bilo preveč težko zadeti iz neposredne bližine. Po hitrem izračunu je Srbija potrebovala le še en gol oz. izenačenje na 2-2, pa bi se uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja, a do tega ni prišlo, pa čeprav bi lahko sodnik dosodil penal, ko je australski igralec v svojem kazenskem prostoru igral z roko, a to so že pogojniki. Kot je dejal, gost v nogometnem studiu, srbe je spet premagal ta balkanski Lako ćemo in za izpad so si sami krivi, pa tako sem si želel njihovega obračuna z ZDA in maščevanja za Slovenijo. Tu bi še malo pokritiziral komentatorja, Berganta če se ne motim, ki je ves čas neupravičeno hvalil Tošića, ki razen tistega strela ni vnesel v igro ničesar in pa komentatorjevo matematiko s katero je zavajal, da Srbija potrebuje zmago. A na koncu vse to ni niti toliko pomembno, Srbija je izpadla in po razočaranju nad razpletom v skupini C, me je tu prevzela jeza, zaradi česar sem ugasnil TV, izklopil telefon  in se šel ven ohladit.

GANA – NEMČIJA  0-1  Srbija je v drugem kolu prizemljila Nemčijo, tako da zmedeni nemški selektor Low sploh ni vedel s kom je izgubil, saj je na novinarski konferenci omenjal BIH, Hrvaško, Srbijo, in čakalo se je samo še na Slovenijo, ki bi jo ob kančku sreče lahko spoznal v osmini-finala. No, za uvrstitev tja je Nemčija potrebovala zmago nad Gano, ob neodločenem rezultatu pa kiks konkurenta oz. Srbije na sočasni tekmi, in usoda je hotela, da sta se izpolnila oba pogoja. Torej zmaga Nemčije in kiks konkurenta, pri prvem pa je bila odločilna 60. minuta srečanja, ko je po podaji Mullerja, s približno 18-ih metrov zadel Mestu Ozil in Nemčijo popeljal v vodstvo, ki je ostalo do konca tekme, po kateri se je veselila tudi reprezentanca Gane, saj je kljub porazu osvojila drugo mesto v skupini in se uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja.

  1. Nemčija; 2-0-1,  5-1,  6 točk

  2. Gana; 1-1-1, 2-2,  4 točke

  3. Australija; 1-1-1, 3-6,  4 točke

  4. Srbija; 1-0-2, 2-3,  3 točke

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.06.2010 - 23:33 - Kategorije: 04. skupina D -

V zgodovini svetovnih prvenstev ne obstaja uspešnejša reprezentanca od nemške, saj bo letos na svojem 17. najelitnejšem nogometnem turnirju poskušala priti že do osmega finala in četrte lovorike Svetovnega prvaka.

 Nemčija je do sedaj preskočila samo dva turnirja, prvega 1930 v Urugvaju in 1950 v Braziliji, podatak da pa je od leta ‘54 in prvega naslova, igrala na vseh naslednjih prvensvih vsaj v četrtfinalu, govori da gre za reprezentanco montirano za velika tekmovanja. Ne bi veliko zgršil, če bi zapisal, da so nemci, ob Braziliji, večni favoriti za osvojitev naslova svetovnega prvaka, ne glede na čas, kontinent, in kar je najvažneje ne glede na ekipo s katero nastopa oz. ne glede na sestavo moštva.

S tem se strinja tudi statistika, saj ima Elf kot imenujemo njihovo reprezentanco tri naslove svetovnega prvaka, štirikrat so bili drugi, trikrat tretji, vključno z zadnjim bronastim odličjem na domačem prvenstvu 2006, ki je bil na koncu proglašeno za neuspeh reprezentance, pa čeprav vsi ostali vemo, da je bil to celo presežek ekipe.

Prebral sem, da če upoštevamo Adidas, Mercedes, BMW, Porsche, Levi Strauss, Nivea, Bayer, Heinz ketchup, skupino Kraftverk, Claudio Schiffer in kopico drugih, potem je jasno zakaj se Nemci nikoli ne zadovoljijo s povprečjem. Biti dober v Nemčiji, pomeni biti najboljši na svetu, kar je kar nekako njihov standard, podobno pa je z nogometom.

Od selektorja Joachima Lowa in njegovih mož, se pričakuje naslov svetovnega prvaka, vse razen velikega finala pa bo velik neuspeh, ki bo selektorja stal odpovedi službe na selektorskem mestu. Prav on je pred dvema letoma Elf, v ne preveč kvalitetni sestavi, popeljal do finala evropskega prvenstva, kjer pa je izgubil s Španijo, zdaj pa je dobil svojo zadnjo šanso za reprezentančno lovoriko.

Nemčija je bila zatem, v skupini 4 kvalifikacij za svetovno prvenstvo, nekako poravnana z Rusijo, potem pa z odlično zmago v Moskvi, v 9. oz. predzadnjem kolu, dobila odločilno prednost pred veliko Rusijo, ki je potem doživela prizemljitev s Slovenijo.

Pri nemcih je glavni sistem, ki je očitno uspešen, dobro usklajena ekipa v čvrstem gardu, ne glede na priimke nasprotnikov nad številkami njihovih dresov, že nekaj časa pa za njih ne nastopajo samo Franzi, Gerdi, Hansi, Viliji in podobni, saj Nemčija kot obljubljena dežela, mnogim migrantom in njihovim potomcem nudi boljše življenje. Jerome Boateng, Dennis Aogo, Serdar Tasci, Sami Khedira, Piotr Trochowski, Mesut Ozil, Marko Marin, Miroslav Klose, Lukas Podolski, Cacau in Mario Gomez so v tem trenutku nečisti nemci, oz. nemški državljani s koreninami s povsod po svetu.

V lovljenju svoje četrte svetovne lovorike, po osvojenih prvenstvih ‘54 v Švici in tistem finalu imenovanem Bernsko čudo, ‘74 v Zahodni Nemčiji pa ‘90 v Italiji, so že pred pripravami naleteli na veliko težavo oz. poškodbo, njihovega prvega zvezdnika ekipe Michaela Ballacka, katerega je v klubskih obračunih, v angleški ligi, poškodoval Kevin-Prince Boateng, reprezentant Gane, s katero se bo Nemčija na prvenstvu pomerila v tej skupini D in hkrati brat njegovega reprezentančnega soigralca Jerome Boatenga.

Michael Ballack je definitivno gospodar te ekipe, čeprav tega nekateri niso dobro prenašali, predvsem Lukas Podolski, ki mu je pred časom zalepil šamar med reprezentančno tekmo, a dejstvo je da je bila nemška igra v mnogočem odvisna prav od Ballacka, enakopa je bilo z vlogo vodje, ki ga sedaj nimajo, pa čeprav je kapean z Ballackovo odsotnostjo postal, plašni Philipp Lahm. Po drugi strani pa lahko Ballacka etikiramo kot looserja, saj je igral v dveh finalih najmočnejšega klubskega tekmovanja Lige prvakov in oba izgubil, eno ko je igral za Bayer Leverkusen, drugo pa za Chelsea, že omenjeno filane Evropskega prvenstva preddvema letoma in pa kazen nenastopanja v finalu svetovnega prvenstva 2002. S svojim 33. leti je Michael Ballack verjetno zamudil svojo zadnjo priložnost za reprezentančno lovoriko in priložnost stopiti ob bok največjim nemškim igralcem.

V odsotnosti kapetana Ballacka, se bo moral nemški selektor nekoliko bolj zanesti na preverjene igralce kot so Philipp Lahm, Bastian Schweinsteiger, Pjotr Trochowski, Lukas Podolski, Miroslav Klose itd, na mladih pa je da opravičijo zaupanje. Samo 20-letna Toni Kroos in Thomas Muller, 21-letni Holger Badstuber, Jerome Boateng, Mesut Ozil, in Marko Marin, pa 22-letni Christian Trasch, 23-letna Sami Khedira in Serdar Tasci so prihodnost nemškega nogometa, a poraja se vprašanje ali so že pripravljeni za boj z najboljšimi.

Še nekaj kar sem že omenil, muči nemško reprezentanco, to so notranja trenja oz. spori, opisana klofuta Podolskega Ballacku, legendarni a odpisani Thorsten Frings je nekoliko preveč polemiziral in kritiziral, posebna tema pa je bil še en odpisani reprezentant Kevin Kuranyi, ki se je zmaril selektorju, ko je pred časom jezen zaradi zamenjave zapustil nemško moštvo, v katerega ga potem dosledni selektor ni več vabil, ne glede na izvstno zadnjo sezono, celo verjetno boljšo kot vsi reprezentančni napadalci skupaj. Selektor Low se je očitno izognil trdoglavim in srboritim, jezikavim in problematičnim igralcem, ohranil notranji mir ekipe, s katero bo po vsej verjetnosti v formaciji 4-3-3 krenil na vrh prvenstva.

Pri tem je treba omeniti še težave s prvim golmanom, saj bi moral biti številka 1, pokojni Rober Enke, ki pa je 10.11.2009 storil samomor, zatem se je pred pričetkom priprav poškodoval naslednji prvi golman Rene Adler, spodaj navedeni pa se bodo stepli za številko 1, čeprav bi jo jaz brez večjih pomiselkov dodelil mlademu Manuelu Neureru, a kljub vsemu bo to verjetno njihova kritična točka.

Skupino D naj bi po mnenju večine prebredli, čeprav mislim da bo to veliko težje kot si predstavljajo, do tistega opevanega četrtfinala oz. česa več, pa je še zelo dolga in težka pot.

Nemčija:

Vratarji: Hans-Jorg Butt (Bayern), Manuel Neuer (Schalke), Tim Wiese (Werder Bremen);

Branilci: Per Mertesacker (Werder Bremen), Philipp Lahm (Bayern), Jerome Boateng (Hamburger SV), Arne Friedrich (Hertha Berlin), Serdar Tasci (Stuttgart), Marcell Jansen (Hamburger SV), Holger Badstuber (Bayern), Dennis Aogo (Hamburger SV);

Zvezni igralci: Sami Khedira (Stuttgart), Piotr Trochowski (Hamburger SV), Marko Marin (Werder Bremen), Bastian Schweinsteiger (Bayern), Christian Trasch (Stuttgart), Mesut Ozil (Werder Bremen), Toni Kroos (Bayer Leverkusen);

Napadalci: Lukas Podolski (Koln), Miroslav Klose (Bayern), Stefan Kiessling (Bayer Leverkusen), Cacau (Stuttgart), Thomas Muller (Bayern), Mario Gomez (Bayern).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.06.2010 - 21:35 - Kategorije: 04. skupina D -

Srbi so tako kot v še nekaterih drugih, z nogometom zasvojenih državah, vsi po vrsti poznavalci in strokovnjaki najpopularnejše igre na svetu, v tem svojem selektorskem poslu, pa bi težko našli dva, ki bi imela isto ekipo.

A časi se očitno menjajo in Orlovi, kot jih imenuje nacija imajo vse večjo podporo svojeg združenega naroda, ki z nestrpnostjo pričakuje debitantski nastop reprezentance pod imenom Srbija. Za slavo in dušo naroda pravijo.

Čas zamer je počasi za njimi, nekateri so se zmrdovali nad prejšnimi imeni reprezentance, nekateri zaradi himne, nekateri zaradi selektorjev, nekateri zaradi sestave moštva, nekateri zaradi načinov izbora igralcev, nekateri zaradi klubskih pripadnosti, nekateri zaradi slabe/neatraktivne igre, nekateri zaradi določenih igralcev, nekateri zaradi prečk in vratnic, skratka vsakdo je bil nezadovoljen s kakšnim delom reprezentance, vendar pa je sedaj vse drugače. Enotna srbska javnost je ZA svojo reprezentanco in vsem kar je zraven, uspehi so se pričeli nizati, vsesplošni optimizem pa je dosegel neslutene razmere, prav pred največjim svetovnim tekmovanjem, svetovnim prvenstvom.

Reprezentanca, ki ni še nikoli igrala na svetovnem prvenstvu, možje s srbskim grbom na prsih, pa so nasledniki Kraljevine Jugoslavijee, pa Federativne Narodne Republike Jugoslavije, pa Socijalistične Federativne Republike Jugoslavije, po balkanski vojni Zvezne Republike Jugoslavije, od leta 2003 pa skupnosti imenovane Srbija in Črna Gora.

Šesnajstega avgusta 2006 pa je bil trenutek, ko so temno rdeči dresi zamenjali dotedanje plave, nogometna zgodovina od tistega trijumfa nad Češko s 3-1, pomni novo ime, Srbija.

Od tistega zgodovinskega trijumfa je Srbija odigrala že 44 tekem, srbska javnost pa se že hrabri, da bi bilo prekrasno darilo vsem navijačem, zmaga na jubilejni 50. tekmi reprezentance, ki bi jo odigrali na svetovnem prvenstvu, torej v finalu, kjer bi postali svetovni prvaki.

Tipično, naše. Naši su najbolji, pa čeprav je frka kdo bo na golu, saj ima dosedanji prvi golman Vladimir Stojković vse prej kot solidno sezono za seboj, pa čeprav se jim je poškodoval eden najiskušenejših igralcev, levi bek Ivica Dragutinović, čeprav ne bo tudi enega najlucidnejših zveznih igralcev Boška Jankovića, pa čeprav nimajo pravega/razpoloženega napadalca, pa čeprav je še milijon detaljev, ki še ne štimajo.

Selektor Radomir Antić, bo vse uredil, tako kot je precej ubogi reprezentančni nogomet vrnil na steze stare slave.

Dejstvo je, da imajo kar precejšne težave na golmanskem položaju, da obramba v kateri sta premierligaška zvezdnika Branislav Ivanović in Nemanja Vidić, vliva precejšno straho-spoštovanje, da je zvezna vrsta, kjer so znalci z velikim pljuči, impresivna imena kot so Dejan Stanković, Miloš Krasić,  Milan Jovanović in ostali pa pomenijo njihovo najelitnejšo linijo, da naj bi bilo v napadu veliko odvisno od razpoloženosti in zbranosti Marka Panelića ter velikana Nikole Žigića in pa da je moč te ekipe v timskem duhu, katerega je vgradil prav selektor Antić.

Radomir Antić je tisti, ki je najzaslužnejši za uspehe svojega moštva oz. tima, igralci pa se tega še kako dobro zavedajo in končno imajo na selektorskem mestu človeka, ki ima absolutno avtoriteto. Za kašnega strokovnjaka gre pove že podatek, da je v preteklosti vodil vse tri španske velikane, Real Madrid, Atletico Madrid in Barcelono.

Kljub debitantskemu Srbije nastopu na svetovnem prvenstvu, pa je večini jasno, da ne gre za tistega pravega debitana, saj so bili udeleženci teh pod drugimi imeni, tistimi opisanimi v zgornjem delu teksta. Zgodovina pravi, da je Jugoslavija med drugimi, leta 1950 v Braziliji in ‘58 na Švedskem osvojila 5. mesti, leta ‘62 v Čilu pa 4. mesto, med drugimi so bili tedaj reprezentantje Milutin Šoškić, Fahrudin Jusufi, Petar Radoković, Vlatko Marković, Dragoslav Šekularac, Dražen Jerković, Josip Skoblar in ostali zdaj že legendarni igrači.

Največji uspeh države je bil v času njenega že očitnega razpadanja, leta 1990 v Italiji, ko je osvojila, na čelu z legendarnim selektorjem Ivico Osimom, 5. mesto, v ekipi pa so bili Tomislav Ivković, Predrag Spasić, Robert Jarni, brata Vujović, Srečko Katane, Robert Prosinečki, Safet Sušić, Darko Pančev, Dragan Piksi Stojković, Dejan Savičević, Alen Bošić, DAvor Šuker in ostali. Če se samo spomnim tistega uvodnega sramotnega poraza s kasnejšim prvakom Nemčijo, pa zmag nad Kolumbijo in Združenimi arabskimi emirati, izjemne tekme Piksi Stojkovića v osmini-finala za 2-1 proti Španiji in pa nesrečnega poraza po penalih, z Argentino, za katero sta med drugimi nastopala Maradona in Caniggia.

Po balkanski moriji in sankcijah, kjer so bili izključeni iz organizacije FIFA, kar je prineslo do presenetljivega Eura 2002, se je reprezentanca na prvenstvu ‘98 v Franciji v konkurenci Irana, Nemčije in ZDA,  prebila do osmine-finala, kjer je Pedja Mijatović stresel tisto prekleto prečko proti Nizozemski, ki jih je nato izločila iz nadaljnega boja. Na prvenstvo v Južni Koreji/Japonskem 2002 se niso uspeli kvalificiarati, na zadnjem 2006 v Nemčiji pa so doživeli pravi debakl, saj so poraženi z Nizozemsko z 1-0, z Argentino sramotnih 6-0, zaradi česar sem še danes tarča posmeha oz. prevelikega optimizma pred tekmo, in pa s Slonošoščeno obalo s 3-2. Ekipa izpred štirih let je TUKAJ.

Tokratne kvalifikacije za prvenstvo so oddelali v velikem slogu in za seboj pustili favorizirano Francijo, Romunijo, Avstrijo, Litvo in Ferske otoke, v pripravljalnih tekmah za prvenstvo pa presenetljivo izgubili z Novo Zelandijo, brez golov odigrali s Poljsko, na koncu pa s 4-3 premagali Kamerun.

Kdor podrobneje spremlja ta blog že ve, da sem strastni navijač reprezentance Srbije, za katero menim, da ima odlično priložnost, za dober rezultat, karkoli že to pomeni. Da tudi pri meni prevladuje mišljenje Naši su najbolji, potrjuje dejstvo, da sem določen znesek tudi sam vplačal na njihovo osvojitev prvenstva, predvsem zaradi visoke kvote in navijaške pripadnosti.

Z nekoliko večjo dozo objektivnosti, pa menim da se bodo Srbija, Nemčija in Gana udarile za vodilni dve mesti, ki vodita v naslednjo fazo, ob idealnem scenariju pa bi se tam lahko pomerili prav s Slovenijo iz skupine C, in obudili spomine na Euro 2000 oz. njuno legendarno uvodno tekmo.

Srbija:

Vratarji: Vladimir Stojković (Wigan), Bojan Isailović (Zaglebie Lubin), Andjelko Djuričić (Uniao Leiria);

Branilci: Branislav Ivanović (Chelsea), Antonio Rukavina (München 1860), Nemanja Vidić (Manchester United), Neven Subotić (Borussia Dortmund), Aleksandar Luković (Udinese), Ivan Obradović (Zaragoza), Aleksandar Kolarov (Lazio);

Zvezni igralci: Dejan Stanković (Inter Milano), Nenad Milijaš (Wolverhampton), Miloš Krasić (CSKA Moskva), Milan Jovanović (Liverpool), Miloš Ninković (Dinamo Kijev), Zdravko Kuzmanović (Stuttgart), Zoran Tošić (Koln), Gojko Kačar (Hertha Berlin), Radosav Petrović (Partizan);

Napadalci: Nikola Žigić (Birmingham City), Marko Pantelić (Ajax Amsterdam), Danko Lazović (Zenit St. Peterburg), Dragan Mrdja (Vojvodina).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.06.2010 - 17:18 - Kategorije: 04. skupina D -

Reprezentanca Gane, katero imenujejo tudi Črne zvezde, bo morala nastopiti na prvenstvu brez svoje največje oz. najpomembnejše zvezde Michaela Essiena.

Dolgo so ljubitelji nogometa, te afriške države s približno 24 milijoni prebivalcev, čakali na vesele nogometne novice oz. udeležbo na svojem prvem svetovnem prvenstvu, na katerem so debitirali 2006 v Nemčiji. Svojo zgodovino nogometnih nastopov na svetovnih prvenstvih so pričeli s porazom s kasnejšim prvakom Italijo, zmagi nad Češko z 2-0 in ZDA z 2-1 pa sta bili dovolj za naslednjo fazo tekmovanja oz. za osmino-finala.

Tam jih je čakala Brazilija in pričakovan poraz, s kar 3-0 ni odražal dejanskega stanja, saj je moštvo srbskega stratega Ratomira Dujkovića, tistega popoldneva v Dortmundu pustilo odličen vtis, pri tem pa imeli več strelov na gol nasprotnika, približno isto posest žoge, le razpoloženih strelcev kot sta bila Ronaldo in adriano pri brazilcih, niso imeli.

Vzpodbudna vest za njih je, da je večina takratne ekipe še vedno tu, preden se lotim igralcev pa bi še omenil, da je Gana štirikrat osvojila naslov najboljše afriške reprezentance oz. zmagala na African cupu. Leta ‘63, ‘65, ‘78 in ‘82, na zadnjem, 2010 pa so osvojil kar nekoliko presenetljivo drugo mesto, potem ko so v finalu izgubili z zlato generacijo Egipta.

Presenetljivo namreč zato, ker je Gana na tem tekmovanju nastopila z močno pomlajeno ekipo, z zvezdicami prihodnosti bi lahko zapisal. No, Gana pa je znana po svojem odličnem delu z mladimi nogometaši, ki so na svetovnih prvenstvih U17 leta 1991 in 1995 osvojila naslov svetovnih prvakov, lani oz. 2009 pa na svetovnem prvenstvu U20 z zmago v finalu nad Brazilijo, po penalih, postala prvak še v tej kategoriji. Logika pravi, da bi s takšnim podmlatkom morali biti ena od svetovnih velesil, vendar do prihoda srbskega strokovnjaka Ratomira Dujkovića na mesto selektorja, sploh še niso okusili slasti svetovnih prvenstev.

Odhod srpskega strokovnjaka s selektorske pozicije oz. njegova zamenjava s francozom Claudom Le Royem, se je izkazala za zgrešeno potezo in čelniki njihove nogometne zveze so reagirali oz. poiskali rešitev v novem srbskem strokovnjaku. Izbor je precej presenetljivo padel na trenerja Borca iz Čačka, Milovana Rajevca, o katerem so se verjetno pred tem detaljno pozanimali, ta pa je njihovo zaupanje popolnoma opravičil.

Od ekipe ki je bila v razsulu, predvsem zaradi odnosa nekaterih njihovih največjih zvezd v znanih evropskih klubih, pa odnosih na relaciji igralci – nogometna zveza, kar smo spremljali pred prvenstvom tudi v slovenski izbrani vrsti, je naredil homogeno ekipo oz. celoto, ki ima vse predpogoje da postane hit prvenstva. Ne samo ker ima v ekipi kar pet igralcev iz najmočnješe lige na svetu Premier league, pa štiri iz italijanske Serie A, tri iz nemške Bundeslige, temveč ker so več kot dobri rezultati prišli z moštvom, ki še nikoli ni bilo kompletno, predvsem zaradi poškodb in še zadnjimi sanacijami odnosov, kjer se je če se ne motim, Sulley Muntari iz Intera kot zadnji odpadnik, opravičil in pristal biti v službi kolektiva.

S približevanjem otvoritve svetovnega prvenstva pa je bil očedalje bolj jasno, da tudi tokrat ne bodo mogli biti kompletni, saj je prav njihov najboljši igralec, zgoraj omenjeni Michael Essien že celo leto vlekel poškodbo, ki jo je obnovil prav na African cupu 2010.

Kombinacija izkušenj in mladosti naj bi bila dobitna kombinacija in Gana ima prav to, ekipe golman Richard Kingson, defanzivci John Paintsil, Isaac Vorsah, Samuel Inkoom in ostali, ki so vsi po vrsti odlični atleti, na sredini igrišča, na njihovo žalost,ne bo opevanega Essiena, njegovo odsotnost pa bodo poskušali nadomestiti Stephen Appiah, ki je skoraj dve leti pauziral zaradi poškodb, sveži evropski klubski prvak Sulley Muntari, zanimivi Kevin-Prince Boateng, Kwadwo Asamoah, mladi Andre Ayew, v napadu pa si bodo minutažo verjetno porazdelili Asamoah Gyan, ki je bil na omenjenem U20 prvenstvu proglašen za najboljšega igralca turnirja, hkrati pa bil z osmimi zadetki najboljši strelec tekmovanja, mladu up AC Milana Dominic Adiyiah in Prince Tagoe.

Gana ima torej za afriške razmere kar dobrega golmana, čvrsto obrambno linijo, mobilno zvezno vrsto, kjer se bo verjetno vsaj malo poznala odsotnost Essiena, ter nevano napadalno linijo, katero krasi izjemna hitrost oz. dober nasprotni napad. Odvečno je poudarjati, da so vsi ti nogometaši izjemni atleti z odličnimi fizičnimi predispozicijami oz. sposobnostjo teči do onemoglosti, pri tem pa imajo zelo dobro tehniko, s katero znajo tudi pretiravati oz. se preveč poigravati.

Prav taktična nedisciplina vseh afriških ekip je ena od šibkih točk, na katere računajo nasprotniki, nemška reprezentanca pa bo imela še en motiv več, namreč, Kevin-Prince Boateng je tisti igralec, ki je v angleškem klubskem tekmovanju v dresu Portsmoutha poškodoval najboljšega nemškega reprezentanta Michaela Ballacka, takrat v dresu Chelsea. Sledila so različna obtoževanja o namernem poškodovanju, vložena je celo civilna tožba in vsekakor bo zelo zanimivo videti, kako bo potekal ta obračun v katerem lahko pride do še ene zanimive situacije, celo bizarnosti. Kevin-Prince Boateng, ki ima mamo nemko, je v mlajših kategorijah nastopal za nemške selekcije, pred prvenstvom pa se je odločil nastopati za domovino svojega očeta Gano, ima še brata Jeroma Boatenga, ki pa nadaljuje z nastopanjem v nemški reprezentanci in prvič v zgodovini svetovnih prvenstev, si bosta lahko v dresih različnih reprezentanc, nasproti stala brata.

Na drugi strani bo imel selektor Gane, srbski strokovnjak Milovan Rajevac dodatni motiv, poraziti reprezentanco Srbije, kar bo dalo obračunu tudi neko dodatno dimenzijo in prav ta uvodni obračun bo nakazal smer razvoja v tej skupini.

Gana je torej ekipa, ki bo plenila pozornost, tudi če bi imela zvezdo, ki pa je sedaj nima in tudi če ne bi osvajala trofej ki jih v preteklosti je, črno pa se piše tistim, ki bodo mislili, da so zvezde v primerjavi s Črnimi zvezdami, saj gre za eno najbolj perspektivnih reprezentanc sveta, ki je od tistega daljnega leta 2002, ko se je predstavila v prijatelski tekmi s Slovenijo, napredovala s svetlobno hitrostjo.

Veliko bo odvisno tudi od njihove inspiracije, ki zna varirati, pa od sodniških kriterijev in še česa drugega, a ne glede na vse se Gana spušča v enakovreden boj z Nemčijo in srbijo, za napredovanje v naslednjo fazo, Australija pa naj bi na svojo priložnost čakala iz ozadja.

 

Gana:

Golmani: Richard Kingson (Wigan), Daniel Agyei (Liberty Professionals), Stephen Ahorlu (Hearts of Lions).

Branilci: Samuel Inkoom (FC Basel), Jonathan Mensah (Free State Stars), Lee Addy (Bechem Chelsea), Rahim Ayew (Zamalek), Hans Sarpei (Bayer Leverkusen), John Mensah (Sunderland), Isaac Vorsah (Hoffenheim), John Paintsil (Fulham, Engleska).

Zvezna vrsta: Sulley Ali Muntari (Inter Milan), Derek Boateng (Getafe), Anthony Annan (Rosenborg), Kwadwo Asamoah (Udinese), Andre Ayew (Marseille/Arles-Avignon), Stephen Appiah (Bologna), Quincy Owusu Abeyie (Al-Sadd), Kevin-Prince Boateng (Portsmouth).

Napadalci: Matthew Amoah (NAC Breda), Asamoah Gyan (Rennes), Prince Tagoe (Hoffenheim), Dominic Adiyiah (AC Milan).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.06.2010 - 12:07 - Kategorije: 04. skupina D -

Če obstaja neka reprezentanca, ki je bila v sporu s pravičnostjo je to Australija, ki je do leta 2006 po dominanci v Oceaniji, morala v dodatne kvalifikacije, kjer so bili različni nasprotniki prepogostokrat premočni, natančneje kar šestkrat so izpadli v dodatnih kvalifikacijah. Severna Koreja, Izrael, Škotska, Argentina, Iran in Urugvaj so bili njihovi krvniki, FIFa pa dolgo ni vedela kako rešiti ta problem, prevlade v Oceaniji in prešibkosti za ostale.

Australija, je do sedaj, samo dvakrat sodelovala na svetovnih prvenstvih in sicer 1974 v Zahodni Nemčiji in pa na zadnjem v, takrat že združeni Nemčiji 2006.

Prav v kvalifikacijah za prvenstvo 2006 pa so pod vodstvom legendarnega nizozemca Guusa Hiddinka, ki je na kup zbral vse legionarje iz Anglije, podprte z nekaterimi drugimi kvalitetnimi igralci, prišli do dodatnih kvlaifikacijah v katerih so se ponovno pomerili z Urugvajem. Po porazu z 1-0 na gostovanju, so na povratnem srečanju z golom, še vedno nogometno aktivnega Marka Bresciana izničili prednost, nato pa se je z dvema odbranjenima penalima izkazal golman Mark Schwarzer, John Aloisi pa je dosegel gol, ki jih je popeljal v Nemčijo. Koliko je nogomet popularen tam dol, pove podatek, da je bil stadion popolnjen oz. da je bilo na njem kar 83.000 gledalcev, pred TV zasloni pa še ostalih 10 milijonov avstralcev.  

Ta ekipa je bila definitivno najboljša v zgodovini australskega nogometa, saj je na prvenstvu 2006 premagala Japonsko s 3-1, po pričakovanjih izgubila z Brazilijo, v zadnjem kolu prve faze pa remizirala, 2-2, s favorizirano Hrvaško, kjer je hrvaški reprezentant iz Australije Joe Šimunić po sodniški zmoti prejel kar tri rumene kartone.  Austalija je presenetljivo a zasluženo napredovala v osmino-finala, tam pa nesrečno izgubila proti kasnejšemu prvaku, Italiji, ki je imela igralca manj, a na koncu z golom v 95. minuti srečanja oz. peti minuti sodniškega podaljška, zmagala po zaslugi dvomljivega penala. Fabio Grosso je z vso italijansko teatralnostjo po kontaktu z Lucasom Neillom padel, sodnik Cantelejo je dosodil kazenski strel oz. penal, katerega je realiziral Francesco Totti in Australijo poslal domov.

Po prvenstvu je selektorsko mesto zapustil Guus Hiddink, vendar je ostala njegova miselnost in selektiranje, njegov naslednik, prav tako nizozemec Pim Verbeek pa je spreminjal zmagovalno ekipo le toliko kot je moral in tudi na tem prvenstvu bo večina tistih mož, označenih kot najboljša ekipa v zgodovini australskega nogometa.

FIFA je končno le našla sprejemljivo rešitev in australijo premestila iz Oceanije v Azijsko skupino, kjer so brez večjih težav prebrodili kvalifikacije in prispeli do svojega tretjega Mondiala oz. svetovnega prvenstva.

Avstralci verjamejo, da so tudi za njih končno prišli boljši časi, pri tem pa bi za dokončno satisfakcijo morali do osmine-finala oz. četrtfinala, saj naj bi bili pred štirimi leti, zaradi sodniške napake, oškodovani.

Tokratni nasprotniki v skupini bodo vedno neugodni nemci, suvereni srbi in ena najboljših afriških reprezentanc, Gana. 

Australska javnost podprta z australskimi mediji, verjame, da so favoriti skupine nemci, po poškodbi in odsotnosti s prvenstva, njihovega liderja Michaela Ballacka močno oslabljena ekipa, ki je prav gotovo premagljiva, s čimer se strinjam, vendar nemci so nemci, bi rekel moj stari, vedno najboljši ko je najbolj potrebno. Srbija je velika neznanka saj niha od odličnih partij do obupnih kamor spada tudi tisti poraz v pripravljalni tekmi z australskimi sosedi novozelandci, kar je vsekakor dobra vzpodbuda za Australijo, reprezentanca Gane pa se vbada s podobnimi težavami kot Nemčija, saj je zaradi poškodbe izgubila svojega liderja, Michaela Essiena, ki je zanimivo prav tako kot Ballack igralec angleškega Chelsea.

Austalija je definitivno čvrsta ekipa, njeni vodilni igralci pa so si prepotrebne izkušnje nabirali v mnogih evropskih ligah, predvsem v angleških. Na golu bo vetaran Schwaerzer, v obrambi čvrsti Neill, Chipperfield, Wilkshire in ostali zanesljivi možje, v zvezni vrsti, ki je njihova največja moč pa bodo Tim Cahill, Mark Bresciano, Vince Grella, Bret Emerton, vprašanje pa je v kakšnem zdravstven stanju bo njihov največji zvezdnik Harry Kewell, ki po vsej verjetnosti ne bo mogel igrati. V napadu je nekoliko ožji izbor, a izkušeni Josh Kennedy je vsekakr nevarnost za vsako obrambno vrsto.

Ekipo je le nekaj dni pred pričetkom zapustil rezervni golman Brad Jones, ki igra za Middlesbrough, razlog pa naj bi bile zdravstven težave v družini in izredna prošnja FIFI za Eugena Galekovica, ki brani za Adelaide United, je že poslana.

 V javnosti je torej ustvarjeno pozitivno ozračje, celo preoptimistično, navijači pa na veliko kupujejo latalske karte za Južno Afriko, kjer bodo morali za uresničitev svojih želja, za začetek biti boljši od Nemčije, Srbije in Gane.

Težka bo, a tukaj verjetno odpade moja objektivnost, saj v naslednji fazi vidim Srbijo in Nemčijo, relano pa bi se morale Srbija, Nemčija in Gana udariti za dve prosti mesti, Australija pa čakati na morebitne kikse.

Australija:

vratarji: Mark Schwarzer (Fulham), Adam Federici (Reading), Eugene Galekovic (Adelaide United),

branilci: Lucas Neill (Galatasaray), Craig Moore (trenutno brez kluba), Scott Chipperfield (Basel), David Carney (Twente), Luke Wilkshire (Dinamo Moskva), Mark Milligan (JEF United), Michael Beauchamp (Al-Jazira).

zvezna vrsta: Tim Cahill (Everton), Mark Bresciano (Palermo) Vince Grella (Blackburn), Brett Emerton (Blackburn), Jason Culina (Gold Coast), Harry Kewell (Galatasaray), Brett Holman (AZ Alkmaar), Carl Valeri (Sassuolo), Mile Jedinak (Antalyaspor), Richard Garcia (Hull City), Dario Vidosic (Nurnberg).

napadalca: Josh Kennedy (Nagoya), Nikita Rukavytsya (Twente).

  • Share/Bookmark