Zapisal izmisljeni | 23.06.2010 - 20:58 - Kategorije: 03. skupina C -

V skupini C je sobotni večerni obračun postregel s prvim presenečenjem, Anglija in ZDA sta se namreč razšli z neodločenim izidom, naslednji dan pa je Slovenija, ne toliko presenetljivo, premagala Alžirijo. V drugem kolu je Slovenija povedla proti ZDA s kar 2-0, v drugem polčasu pa komaj uspela zadržati 2-2, v večernem obračunu pa je Anglija postregla s še enim presenečenjem, z Alžirijo je odigrala samo 0-0 in Slovenija je pred zadnjim kolom vodila s 4. točkami, sledile sta ZDA in Anglija s po 2. točkama, zadnja pa je bila Alžirija z eno točko. V tretjem kolu je Slovenija igrala proti favorizirani Angliji, v sočasnem obračunu pa se je reprezentanca ZDA pomerila z Alžirijo. Vse ostalo je že zgodovina ….

1. kolo

ANGLIJA – ZDA 1-1  Izvrsten začetek angleške reprezentance, ki je po akciji iz auta, v 4. minuti srečanja povedla z 1-0, ko je po lepi podaji Heskeya zadel kapetan Steven Gerrard. Izumitelji nogometne igre so prevladovali na igrišču in svoji nekdanji koloniji povzročali težave, a tudi reprezentanca ZDA oz. američani so znali zapretiti. V 40. minuti srečanja je Clint Dempsey, z okoli 25-ih metrov, precej nenevarno za pravega golmana sprožil proti angleškem golu, kjer je golman Robert Green, s pomočjo svoje velike nespretnosti uspel izpustiti žogo, ki se je odkotalila v angleški gol. S to reakcijo je spomnil na niz kiksov angleških golmanov od Seamana, Carsona, Jamesa, pa  Robinsona in očitno v vseh teh letih še niso uspeli najti pravega čuvaja gola, čeprav imajo na rezervni klopi talentiranega Hearta. V drugem polčasu se je angleška reprezentanca trudila ustvariti konstantni pritisk na nasprotnika, kar pa jim ni preveč dobro uspevalo in američani so imeli iz hitrih nasprotnih napadov nekaj lepih priložnosi za nov zadetek, pri tem pa so zadeli tudi vratnico. Še vedno šokirani in prenervozni angleži, v samem finišu tekme, celo niso uspeli resneje zapretiti golu američanov in izid je ostal 1-1, američani pa po tisti legendarni zmagi nad angleži z 1-0, s Svetovnega prvenstva 1950, in filma po tem, z naslovom The game of their lives, lahko posnamejo še nadaljevanje. Američani so še enkrat več dokazali, da nogomet jemljejo vse resneje in potrdili mojo domnevo, da gre dejansko za izvrstno reprezentanco,  a do konca te prve faze sta še dve koli, v katerih bosta morala favorita še svoj status potrditi, angleži pa očitno še marsikaj popraviti, predvsem igro po bokih, kjer sta bila Lennon in Wright-Phillips obupna.

SLOVENIJA – ALŽIRIJA 1-0  Čeprav sem zgoraj zapisal, ne toliko presenetljiva zmaga za Slovenijo, je potrebno priznati, da je kljub navijaštvu in prevelikemu optimizmu, ta zmaga kar nekoliko presenetila, še posebaj če se še enkrat ozrem nazaj na potek tekme. Alžirija je bila v raztrgani in precej nekvalitetni teki, nekoliko boljši nasprotnik z nekoliko boljšimi priložnostmi, a preveč prestrašena in nervozna slovenska reprezentanca je postajala iz minute v minuto boljša. V drugem polčasu je bilo to še nekoliko izrazitejše in zamenjava Dedića, ki je bil še enkrat več, milo rečeno povprečen, s Stevanovićem, je pokazala, da bo 2. polčas nekoliko hrabrejši oz. ofenizvnejši. Na drugi strani je alžirski selektor v 58. minuti izvršil zamenjavo v kateri je Djebbour zapustil igro, vstopil pa Abdul Kader Ghezzal, kateri je že v 59. minuti prejel prvi rumeni karton, v 73. pa še drugega, ko je v napadalni akciji namerno igral z roko in sodnik ga je povsem upravičeno izključil. Alžirija, katero je s tribun bodril tudi sloviti francoski reprezentant alžirskega rodu Zinedine Zidane,  je imela kmalu oz. v 77. minuti priložnost za vodstvo, po veliki napaki slovenske obrambe pa je bil golman Handanović na mestu. Številčno močnejša slovenska ekipa je krenila nekoliko ofanzivneje in v 79. minuti je Robert Koren z ne preveč močnim strelom, po veliki nespretnosti alžirskega golmana Chaouchija, zadel za 1-0, kar je zadostovalo za prvo slovensko zmago na svetovnih prvenstvih, saj šokirana alžirska vrsta, do konca srečanja, ni resneje ogrozila slovenskega gola. Čestitke slovenskim junakom za še eno legendarno zmago, nogometni vtis in igra pa bosta že z naslednjo tekmo pozabljena.

2. kolo

SLOVENIJA – ZDA 2-2  Mešani občutki po tem drugem kolu in tekmi slovenske reprezentance, kjer je v prvem polčasu vse izgledalo sijajno, saj je že v 13. minuti srečanja Valter Birsa z izjemnim strelom z oddaljenosti popeljal Slovenijo v vodstvo z 1-0, kot zanimivost pa še to, da sta le Slovenija in ZDA v prvem kolu dosegli gola izven kazenskega prostora oz. s streloma od daleč in očitno slovenska reprezentanca oz. njeni nogometaši obvladajo te strele od daleč. Torej, Birsa za 1-0 in veselje, norenje, kričanje, še pred iztekom prvega polčasa pa je po podaji Milivoja Novakovića, Zlatan Ljubijankić plasiral žogo v gol za 2-0 in evforija je zavladala. GOOOLLLLL. A veselje je trajalo samo do drugega polčasa, ko je že v tretji minuti nadaljevanja oz. 48. minuti srečanja zadel Landon Donovan in znižal na 2-1. Nerazpoznavna slovenska reprezentanca se je krčevito branila in popustila v finišu tekme, ko je v 82. minuti, na 2-2 izenačil sin ameriškega selektorja Michael Bradley, v nadaljevanju pa je imela naša reprezentanca še srečo, saj je malijski sodnik Koman Coulibaly, zaradi domnevnega prekrška v napadu, ki ga po pravici povedano nisem zasledil, razveljavil regularen gol, ki ga je dosegel Maurice Edu. Na koncu je obveljal rezultat 2-2 in slovenska reprezentanca je osvojila še četrto točko na tem prvenstvu, pri tem pa navdušila z izjemnim prvim polčasom, in ne glede na izid zadnjega kola, ki ga v času teh vrstic še ne vem, nihče ne bi smel biti razočaran. Slovenija gre naprej.

ANGLIJA – ALŽIRIJA  0-0  Angleški selektor Fabio Cappelo, ki je na ta dan slavil 64. rojstni dan, je za ta dvoboj pričakovano zamenjal golmana, namesto tragika prvega kola Greena, je pri 40-ih na svetovnem prvenstvu debitiral David James, ki je odbranil vse poskuse nasprotnikov, a veliko pomembneje je, da še enkrat ni bilo prave igre angleške reprezentance, ki posledično ni uspela doseči gola oz. premagati čvrste reprezentance Alžirije. Angleška zvezna vrsta ima po mojem mnenju glavni problem v zvezni vrsti, kjer nima prave desetke oz. playmakera, Gerrard in Lampard sta vrhunska igralca, a nimata domišljije, kreacije, uporabnih žog v prazen prostor, vse preveč je nekega nabijanja dolgih žog in podobnih neumnosti, vračanja k staremu angleškemu stilu, po katerem so bili znani prejšna leta oz. desetletja. Eden od favoritov prvenstva, vendar ne zame, ima obilico težav pri sestavi zdesetkane obrambne linije, kjer naj bi že v prvem kolu hujšo poškodbo staknil še Ledley King, ima v sredini očitno pomanjkanje kreacije, v napadu pa zanašanje na genialnost oz. prebliske Rooneya, ki že sedem zaporednih reprezentančnih srečanj ni dosegel zadetka, še ni prineslo rezultatov. Anglija in njen image favorita ne bi smela prestrašiti Slovenije v zadnjem kolu, saj je Alžirija pokazala, da se jih s čvrsto in disciplinirano igro, da onemogočiti, in če se ne motim angleži niso uspeli povezati treh/štirih točnih zaporednih podaj. Alžirci, ki so imeli prav tako kot nasprotnik, zaradi kiksa v prvem kolu, v svojih vratih novega golmana, so bili v prvem polčasu celo boljši nasprotnik z lepšimi priložnostmi in konkretnejšo igro, v drugem polčasu pa so se zavestno potegnili nazaj in čakali na konec tekme, kar jim je na koncu prineslo prvo točko na tem prvenstvu, ki pa sploh ni bilo ogrožena. Sterilna in bleda Anglija je pred zadnjim, tretjim kolom osvojila šele svojo drugo točko in v tretjem kolu se bo odločalo o usodah, zelo izenačenih reprezentanc skupine C.

3. kolo

SLOVENIJA – ANGLIJA  0-1  Pred odločilnim tretjim/zadnjim kolom prve faze tekmovanja, je presenetljivi lider skupine C, torej reprezentanca Slovenije igrala z enim od razočaranj dosedanjega prvenstva Anglijo, pri kateri je bil dijagnosticiran strah pred svetovnim prvenstvom oz. pred uspehom, njihov selektror, italijanski strokovnjak Fabio Capello pa je spet komaj sestavil branilsko vrsto, saj je že tako zdesetkano zaradi kazni kartonov na cedilu pustil še Jamie Carragher. Po domnevni zgladitvi spora John Terry – Fabio Capello, kjer je Terry baje hotel svojemu selektorju sugerirati sestavo moštva in pa sporu Wayne Rooney – navijači, kjer je rdeči hudič po nepričakovanem remiju še v drugem kolu, v kamere sarkastično siknil, da je lepo ker jim angleški navijači žvižgajo, je bila angleška reprezentanca pred novo/odločilno oviro. S prenovljeno in spremenjeno ekipo je Capello krenil na slovensko reprezentanco ofenzivno in agresivno, posledica tega pa je dominanca na igrišču, ki je bila kronana z golom v 23. minuti srečanja, ko je po podaji Milnerja z desne, zadel Jermain Defoe. Prav James Milner je povzročal največ težav slovenski reprezentanci, ki je lahko igrala kolikor je nasprotnik dovoljeval. V drugem polčasu se je nadaljevalo podobno kot v prvem, vrstile so se angleške akcije, izjemni slovenski vratar Samir Handanović pa je reševal vse živo in tako je bilo nekje do polovice drugega polčasa, ko so se pričele prve menjave. Slovenski selektor Kek se je odločil okrepiti ofanzivni del ekipe, kjer je namesto Ljubijankića vstopil Dedić, namesto Kirma pa Matavž, na drugi strani pa se  je angleški selektor, italijanski strokovnjak Fabio Capello, v skladu z italijansko filozofijo odločil na branjenje rezultata. Najprej je izvedel menjavo Rooney – Joe Cole, nekoliko kasneje pa še Defoe – Emile Heskey in slovenska reprezentanca je lahko krenila v lovljenje izida. Nemoč, utrujenost, strah, superiornost nasprotnika ali vse skupaj in še kaj so pripomogli k temu, da pričakovana ofenziva nikakor ni stekla, saj se je angleška ekipa dokaj elegantno odbranila in tekma se je končala z minimalno zmago Anglije. Istočasno je prišla še vest z druge tekme, kjer je ZDA z golom v zadnjih trenutkih tekme premagala Alžirijo, kar je pomenilo konec tekmovanja za Slovenijo. Ne glede na to, slovenska reprezentanca ni razočarala in stavek Slovenija gre naprej še vedno drži, saj je več kot očiten napredek slovenskega nogometa. Dokaz za to je navdušenje angleške reprezentance ob minimalni zmagi nad malo Slovenijo, za katero mnogi od njih verjetno sploh ne vedo kje se nahaja.

ZDA – ALŽIRIJA  1-0  Vprašanje s čem so bili tokrat motivirani alžirski nogometaši, ki so pred obračunom v drugem kolu, gledali domači, propagandni film z naslovom La battaglia de Algeri oz. Bitko za Alžirijo. Očitno z nečem blažjim, saj so tokrat, na nesrečo Slovenije, tudi oni izgubili in tudi pri njih je bilo verjetno kar nekaj žalovanja. Za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja so namreč potrebovali poraz Slovenije in zmago nad reprezentanco ZDA, pri tem pa so morali imeti še nekaj sreče z gol razliko, in prav zaradi tega so v dvoboj krenili brez garda, bi rekli v boksarskih krogih. Priložnosti so se nizale na obeh straneh, vratnice, prečke, 100% priložnosti, skratka odvijala se je nogometna poslastica, dvoboj na vse ali nič, saj je tudi reprezentanca ZDA potrebovala zmago. Kljub vsej dinamiki srečanja in kot že rečeno izjemnim priložnostim, je izid srečanja ostal ugoden za slovensko reprezentanco, torej 0-0, do 90. minute, ko je alžirska reprezentanca imela izjemno priložnost za vodstvo, a je bil Rafik Saifi premalo natančen, njegov gol pa bi Slovenijo potisnil v naslednjo fazo. A to se ni zgodilo, ameriški golman je žogo poslal na drugo stran, kjer so štirje američani ob dveh alžircih le nekako uspeli potisniti žogo v gol, mož odločitve pa je bil Landon Donovan. Naslednjih nekaj sekund ni bilo novih sprememb rezultata in reprezentanca ZDA se je lahko pričela veseliti uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja.

  1. ZDA;  1-2-1,  4-3,  5 točk

  2. Anglija;  1-2-1,  2-1,  5 točk

  3. Slovenija; 1-1-1,  3-3,  4 točke

  4. Alžirija; 0-1-2,  0-2,  1 točka

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.06.2010 - 08:43 - Kategorije: 03. skupina C -

Destvo, da po sedmih letih, v najelitnejšem evropskem klubskem prvenstvu Ligi prvakov, med najboljšimi štirimi ni več nobenega angleškega predstavnika, je kar nekoliko pretreslo angleški nogomet. Vendar pa bi neuspeh mednarodno obarvanih angleških klubov, kmalu padel v pozabo, v kolikor bi njivoa nova zlata generacija, katero na selektorskem položaju vodi priznani italijan, osvojila tokrantno svetovno prvenstvo.

Angelži so, do sedaj, igrali na 12. svetovnih prvenstvih, debitirali pa so šele leta 1950 na prvenstvu v Braziliji, saj so predtem pa vzvišeno igrnorirali prvenstva. Pri tem pa so svoj edini naslov svetovnega prvaka osvojili, tistega čarobnega leta 1966 na domačih tleh, ko je v enem najkontraverznejših final, s 4-2 v podaljških, osvojili naslov najboljše ekipe na svetu.  

 Od takrat so igrali samo znamenite tekme z Argentino, pa z Nemčijo, izpadali po penalih, a niti enkrat niso šli dalj kot do polfinala. Tam oz. v polfinalu so se ustavili v Italiji 1990, ko so izgubili prav po slabšem izvajanju penalov in prav s stani Nemčije, ki je bila kasneje prav svetovni prvak. Ekipa, katero je vodil sir Bobby Charlton se je prebijala v prvi fazi tekmovanja preko reprezentanc Egipta, Nizozemske in Severne Irske, kasneje v izločilnih bojih še Belgije in Kameruna, v navedenem polfinalu pa je Gary Lineker izničil prednost nemcev, vendar sta bila pri penalih netočna nori Stuart Pearce in veliki dribler Chris Waddle.

Od takrat so bili njihovi upi vedno zaman, kljub nekaterim izjemnim generacijam, pa uspeha niso nikoli več ponovili, na prvenstuv v ZDA 94 jih sploh ni bilo, saj so kiksali proti Poljski in Norveški, v Franciji ‘98 so v osmini-finala naleteli na večne sovražnike Argentino, kjer je mojstrovino wonderkida Michaela Owena, zasenčila velika neumnost Davida Beckhama, kateri je prejel rdeči karton in bil po porazu s strani javnosti označen za glavnega krivca še enega poraz, po penalih seveda. Štiri leta kasneje oz. na prvenstvu v Južni Koreji/Japonskem 2002, se je Anglija maščevala Argentini v skupini smrti, pri tem pa je edini gol na tekmi dosegel prav David Beckham. Anglija se je ob Švedski uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja, Argentina in Nigerija pa sta zaključili s prvenstvom. Kasneje v četrtfinalu pa je Anglija trčila ob Brazilijo, kjer je čarovnik Ronaldinho osmešil golmana Davida Seamena, da pa bo angležem še nekoliko težje pri srcu, so prav brazilci, kasneje postali prvaki. Na naslednjem prvenstvu oz. v Nemčiji 2006 so še enkrat več izpadli po penalih, v še enem nesrečnem četrtfinalu so bili spretnejši portugalci, spet pa je prišlo do incidenta z rdečim kartonom, tokrat Wayna Rooneya, ki naj bi ga sprovociral njegov klubski soigralec Cristiano Ronaldo, mnogi pa namigujejo da je prav ta dogodek leta kasneje pripeljal do najvišjega transferja v zgodovini nogometa, selitev portugalca iz Manchester Uniteda v Real Madrid.

Ko pa sem že pri incidentih oz. škandalih, je pred prvenstvom v angleški reprezentance, duhove buril seksualni, saj je kapetan John Terry imel afero s partnerico reprezentančnega kolega in bivšega soigralca Wayne Bridga, ki se je prav zaradi tega odpovedal igranju za reprezentanco oz. za isto ekipo kot poredni John, ki je zaradi tega izgubil status kapetana reprezentance, v Angliji pravijo po kraljici in premieju, tretji najpomembnejši funkciji v državi.

Strogi selektor Fabio Capello je ekspresno prepovedal dostop ženam in partnericam na prvenstvu, saj si želi igralce fokusirati na športne cilje.

Prav Don Fabio kot ga imenujejo, je po mojem mnenju največja garancija za uspeh, saj je tisti tip človeka, na katerega se kar lepijo rezultati in lovorike, vse pa po zaslugi njegovega velikega poznavanja nogometa, priprav na tekmo, odnosov v slačilnici in ostalega potrebnega za dosego željenega cilja. 

In če so se nenogometne stvari vrtele okoli omenjenega Terrya, so se nogometne okoli Wayne Rooneya, ki ima za seboj najboljšo sezono doslej, v kateri je zadeval kot po tekočem traku, vendar je ob koncu sezone staknil poškodbo gležnja in velik del javnosti je v strahu za njegovo pripravljenost. Nekaj pozornosti v napadalnem delu ekipe je dobil tudi mladi Theo Walcott, katerega se je Don Fabio odrekel po zadnjem delu priprav, že predtem je za pomisleke poskrbel, ko v širsši izbor reprezentantov ni prišel v tej sezoni odlični Bobby Zamora, v obrambnih vrstah pa je najprej odmevala zgoraj opisana odločitev Wayne Bridga o neigranju s Terryem, pa reaktivacija Jamie Carraghera, na koncu pa še odločitev da se v ekipi za svetovno prvenstvo znajde Stephen Warnock, ki je predtem zbral samo 6 igralnih minut v reprezentanci, pa še te na prijateljskem srečanju. V zvezni vrsti se je zalomilo že marca, ko je postalo jasno, da David Beckham, zaradi poškodbe ne bo mogel nastopiti na prvenstvu, vendar bo kljub vsemu tja odpotoval kot eden od trenerjev ekipe.

Njihova ekipa naj bi imela v pomanjkanju kvalitetnih in zanesljivih golmanov, veterana Davida Jamesa, v obrambni vrsti naj bi bila Glen Jonhson in John Terry, v kolikor bo z zdravjem vse OK pa še Rio Ferdinand in Ashley Cole, v ozadju pa bodo na svojo priložnost čakali Carragher, King in ostali. V zvezni vrsti naj bi bila njihova največja moč, imena kot so Steven Gerrard, Frank Lampard, Joe Cole, Michael Carrick, Gareth Barry in ostali pa so verjetno naj-linija prvenstva, vprašanje je samo kako lahko delujejo kot celota, saj so imeli v preteklosti kar nekaj težav. V napadu ni dvomov Wayne Rooney je najpomembnejši igralec te ekipe in mnogo bo odvisno prav od njega oz. njegove razpoloženosti, čeprav na svojo priložnost čakajo tudi drugi napadalci, ki pa niso preveč po mojem okusu, saj sta mi veliko ljubša Bobby Zamora in pa Darron Bent, ki je odpadel po zadnjem delu priprav.

No, v zadnjih dnevih pred prvenstvom pa je že postalo jasno, da Rio Ferdinand, ki je imel že skozi celo sezono težae s poškobami, ne bo mogel nastopiti na prvenstvu, zaradi česar je bil namesto njega, po že izbrani ekipi, vpoklican Michael Dawson iz Tottenhama, kar je v skladu s FIFA pravili v kolikor gre za težje poškodbe igralcev.

Z ne preveč zanesljivim golmanom, razštimano in s poškodbami ter spori razmajano obrambno vrsto, pa z zvezno linijo kjer je verjetno preveč posamezne kvalitete in pa verjetno s samo enim napadalcem, ki ga mučijo poškodbe, je Anglija vse prej kot sigurna ekipa, a mož na selektorski klopi je tista prevaga, ki mi daje občutek, da jih bo pripeljal tik pod vrh.

Prve tekme v skupini C, kjer so absolutni favoriti in se bodo pomerili z ZDA, Alžirijo ter Slovenijo bodo nakazale koliko so sposobni, na poti do finala pa bodo morali prebroditi tudi njihove največje nasprotnike, Argentino in Nemčijo, v kolikor se bo vse odvijalo po pričakovanjih.

 

Anglija:

Vratarji: Joe Hart (Manchester City), David James (Portsmouth), Robert Green (West Ham);

Branilci: Jamie Carragher (Liverpool), Glen Johnson (Liverpool), Ashley Cole (Chelsea),  John Terry (Chelsea), Michael Dawson (Tottenham),  Ledley King (Tottenham),Matthew Upson (West Ham), Stephen Warnock (Aston Villa);

Zvezni igralci: Gareth Barry (Manchester City), Michael Carrick (Manchester United), Joe Cole (Chelsea), Steven Gerrard (Liverpool), Frank Lampard (Chelsea), Aaron Lennon (Tottenham), James Milner (Aston Villa), Shaun Wright-Phillips (Manchester City);

Napadalci: Peter Crouch (Tottenham), Jermain Defoe (Tottenham), Emile Heskey (Aston Villa), Wayne Rooney (Manchester United).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.06.2010 - 23:20 - Kategorije: 03. skupina C -

Nogomet v ZDA ni nikoli postal najpomembnejša vzporedna stvar na svetu, kot drugod po svetu, temveč je zadržal status ženskega športa. Americanosi ljubijo svoj football oz. ameriški nogomet, soccer kot pravijo nogometu pa je za ženske in mevže. Popularnost ki jo imajo igralci ameriškega nogometa, košarke, hokeja in bejzbola, nogometaši lahko samo sanjajo.

Koliko američani resno jemljejo nogomet, je leta ‘94 pred domačim svetovnim prvenstvom, ki naj bi igro populariziral tudi onkraj luže, pokazal njivov takratni reprezentant in zvezdnik Alexi Lalas, ki se je za uradni album prvenstva slikal s sončnimi očali in kitaro.

Kljub očitnemu zanemarjanju nogometa, pa se je njihova reprezentanca že šestič zapored kvalificirala na svetovno prvenstvo, na uradni FIFA lestvici pa so na odličnem 14. mestu.

Komercializacija nogometa v ZDA se je pričela že navedenega ‘94. leta, ko so bili organizatorji 15. svetovnega prvenstva, ki je postavilo kar nekaj rekordov, meja povpreče gledanosti oz. obiska na stadonih pa je poskočila na 69.000 gledalcev, kar je še vedno rekorden obisk.

Dve leti kasneje je bila osnovana tudi ameriška profesionalna liga imenovana MSL, trinajst let kasneje pa je storjena verjetno še večja poteza za popularizacijo, v ZDA je iz slovitega Real Madrida prispel David Beckham, eden najpopularnješih nogometašev vseh časov. Po tistih zgodnjih poskusih, v katerih so k sebi zmalili igralce kot so Pele, Franz Beckenbauer in ostali, je v zadnjih letih sledila pravcata invazija nogometnih zvezdnikov. Praviloma se ti odpravij otja, ob koncu svojih bogatih nogometnih karier in bo že omenjenem Beckhamu, Fredrik Ljungbergu, Cuatuhtemoc Blancu in ostalih se že šušlja o prihodu novih kot so Raul, Thierry Henry itd.

V obratni smeri oz. iz ZDA v Evropo pa so se napotili ameriški igralci, ki so verjeli da so prerasli ameriško MSL ligo in ki so upali na uspeh v domovanju nogometa. V angleških klubih so se ustalili Jonathan Spector – West Ham United, Clint Dempsey – Fulham, Tim Howard – Everton, ostali pa so razterseni skoraj po vseh pomembnejših evropskih ligah. A njihov glavna zvezda in hkrati najboljši igralec, Landon Donovan je ostal v domovini, kjer si znanje in izkušnje nabira ob slovitem Beckhamu v Los Angeles Galaxyu. Zaradi drugačnega urnika ameriške in evropskih lig je svoj prosti čas izkoristil za posoje v Bayer iz Leverkusena, Bayern in Everton, kjer je pred časom potrdil ves svoj talent in dokazal, da imajo tudi Americanosi nekaj nogometnega smisla.

Jenkiji, kot nekateri imenujejo američane, so do največjega reprezentančnega uspeha prišli na prvem svetovnem prvenstvu 1930 v Urugvaju, ko so prišli celo do polfinala, zaradi boljše gol razlike pa so osvojil itretje mesto pred reprezentanco Jugoslavije, saj tekma za tretje mesto še bi obstajala.

ZDA so nastopili še na dveh prvenstvih, leta 1934 in 1950, a brez nekega omembe vrednega uspeha, na naslednje prvenstvo pa so čakali kar 40 let, v tem času pa so bile zmage zelo redki pojavi.

Na nogometni zemljevid sveta so se vrnili, leta ‘90 v Italiji, od takrat pa so redni udeleženci najpopularnejšega svetovnega tekmovanja, pri tem pa so 2002 v Južni Koreji/Japonskem zabeležil zgodovinski rezultat, uvrstitev v četrtfinale, na njihovo žalost pa je bila reprezentanca Nemčije, premočen nasprotnik.

Skozi kvalifikacije za to prvenstvo so se prebili na dokaj lahek način, pred pričetkom prvenstva pa napovedujejo preboj v naslednjo fazo tekmovanja, ob tem pa v skupini C, Anglijo priznavajo za favorita, Alžirijo in Slovenijo pa kot outsiderja.

Po pravici povedano/zapisano je njihova reprezentanca, podprta z evropskimi izkušnjami svojih igralcev, dejansko druga najmočnejša reprezentanca skupine C, saj imajo imena kot so Tim Howard, Carlos Bocanegra, Steve Cherundolo, Oguchi Onyewu, Jonathan Spector, Clint Dempsey, DaMarcus Beasley, Landon Donovan, Jozy Altidore in ostali že nekakšen rating, deno tudi po zaslugi izjemne generalke za to prvenstvo, lani poleti na Confederations cupu.

Kljub evidentnemu napredku, ki je nekoliko bolj zainteresiral tudi nevedne americanose, kar dokazujejo tudi statistični podatk igledanosti njihove profesionalne lige, pa bo nogomet v ZDA še vedno nekašna rezervna igra, tista za mevže in ženske, pa tudi če se prebijejo v naslednjo fazo tekmovanja ali celo osvojijo naslov svetovnega prvaka.

Ameriški ekipi, tako kot vsem njihovim športnikom na pomembnejših športnih tekmovanjih, definitivno ne bo manjkalo motivacije, ali bo to ob nesporni kvaliteti dovolj, pa bomo izvedeli kmalu.

Mislim, da je realno pričakovati njihov preboj v naslednjo fazo tekmovanja, ne glede na navijaško pristranost.

 

ZDA:

Vratarji: Tim Howard (Everton), Brad Guzan (Aston Villa), Marcus Hahnemann (Wolverhampton),

Branilci: Carlos Bocanegra (Rennes), Jonathan Bornstein (Chivas), Steve Cherundolo (Hannover 96), Jay DeMerit (Watford), Clarence Goodson (Start), Oguchi Onyewu (AC Milan), Jonathan Spector (West Ham)

Zvezna vrsta: Clint Dempsey (Fulham), Stuart Holden (Bolton), DaMarcus Beasley (Glasgow Rangers), Maurice Edu (Glasgow Rangers), Michael Bradley (Borussia Monchengladbach), Ricardo Clark (Eintracht Frankfurt), Benny Feilhaber (Aarhus), Landon Donovan (Los Angeles), Jose Torres (Pachuca)

Napadalci: Jozy Altidore (Hull City), Edson Buddle (Los Angeles), Robbie Findley (Salt Lake), Herculez Gomez (Puebla).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.06.2010 - 08:28 - Kategorije: 03. skupina C -

Osemnajstega novembra lani, je 35 milijonov alžiracev čakalo na vesti iz Kartuma, kjer je njihova nogometna reprezentanca igrala tekmo dodatnih kvalifikacij za afriške ekipe.

Reprezentanca Alžirije se je pomerila z Egiptom, ki je po mojem mnenju veliko kvalitetnejša ekipa, a nogomet je tako čudovita igra prav zaradi tega, ker je tako nepredvidljiv. Slabši premagujejo boljše, manjši večje itd, Alžirija pa je z golom Antara Yahie iz nemškega Bochuma, izločila Egipt in se uvrstila na svetovno prvenstvo.

Alžirci so s petjem pred TV sprejemniki proslavili uspeh, na katerega so čakali kar 24 let, ko so na prvenstvu v Mehiki ‘86 zadnjič sodelovali v tem najelitnejšem tekmovanju. Takrat so izgubili z Brazilijo in Španijo, s Severno Irsko pa odigrali 1-1 in izpadli iz nadaljnega tekmovanja, ta edini gol na prvensvu pa je dosegel Djamel Zidane za katerega se je kasneje pisalo, da je stric legendarnega francoskega virtuoza Zinedina Zidana, kar pa ni bilo res.

Zato pa je res, da je takratni selektor Rabah Saadane, verjetno najboljši alžirski strokovnjak, saj je po po še enem prevzemu, leta 2007 že četrtem, Alžirijo še enkrat popeljal na svetovno prvenstvo. Ali je sploh potrebno pojasnevati, da je v domovini nogometni Bog, ki je zapisan v vse zgodovinske knjige nogometa.

Popularne Puščavske lisice, kot jih ljubkovalno kličejo, so predtem igrale še na prevnsvtvu ‘82 v Španiji, kjer pa so prav tako, izpadli že po prvi fazi tekmovanja, vendar so predtem senzacionalno premagali Zahodno Nemčijo, kar velja za enega največjih presenečenj svetovnih prvenstev. Kot zanimivost še to, da se v zadnjem kolu s 3-2 premagali Čile, vendar se niso uspeli uvrstiti v naslednjo fazo tekmovanja zaradi kontroverznega prijateljskega oz. dogovorjenega rezultata med Zahodno Nemčijo in Austrijo oz. zmago Nemčije z 1-0, kar je odgovarjalo obema germanskima reprezentancama, ki sta se uvrstili v naslednjo fazo. FIFA je po tem dvoboju oz. po germanski komediji, ko po zadetku nihče ni igral resnega nogometa, sprejela odločitev, da se morajo tekme zadnjega kola v skupini igrati istočasno.

Alžirija je torej eden od pionirjev afriškega nogometa, kateri so sledili kasnejši uspehi/presenečenja na svetovnih prvenstvih v režiji Maroka, Kameruna, Nigerije, Senegala in ostalih afriških nogometnih sil.

Na obeh prvenstvih, na katerih so sodelovali do sedaj, je bil glavni igralec reprezentance Rabah Madjer, ki je kot zvezdnik Porta z legendarnim udarcem oz. golom doseženim s peto, svoji ekipi priboril naslov evropskega prvaka v takratnem Pokalu prvakov, 1986-87, gol pa velja za enega najlepiših nogometnih momentov.

Tokrat bo vedno neugodne Puščavske lisice na igrišču vodil igralec nemškega Wolfsburga, Karim Ziaani, okoli katerega preti največ nevarnosti. Okostnica ekipe so še obrambni igralci Madjid Bougherra, Nader Belhadj in heroj kvalifikacij Antar Yahia, v sredini sta to kapetan Yazid Mansouri in že omenjeni Ziani, v ofenzivnem delu pa naj bi bil to Hassan Yebda, saj je njihov najučinkovitejši, že 35-letni, napadalec Rafik Saifi počasi padel v drugi plan.

Prav napad naj bi bil njihova najšibkejša točka, čeprav bi lahko Rafik Djebbour iz grškega AEKa dobil svojo priložnost, poškoddba Meghnija iz Lazia pa je še ena slabost več in Slovenska reprezentanca, ki ima kar nekaj slovanskih genov bi lahko zaigrala po srbskem receptu iz pripravljalne tekme 4. marca, ko so jih na alžirskih tleh deklasirali z 0-3.

Alžirija je podobno kot Slovenija, outsider skupine, vandra pa so tudi oni sposobni presenetiti kot so to strili v že omenjenih dodatnih kvalifikacijah z Egiptom in pa na Afriškem prvenstvu ko so prilezli do polfinala, kjer jih je premagal prav Egipt.

Čeprav prvaki Afriškega pokala iz leta 1990 nimajo prevelikih pričakovanj na tem prvenstvu, se še kako dobro zavedajo, da so v kar ugodni skupini, kjer je vse možno. Favorizirana Anglija je definitivno vsaj za razred boljša, ZDA je verjetno nekoliko boljša, za Slovenijo, ki ima podobno kot Alžirija kopico internacionalcev, pa bi si upal trditi, da je tu nekje.

Torej odprt boj za drugo mesto.

Alžirija:

 

Vratarji: Faouzi Chaouchi (Entente Setif), Lounes Gaouaoui (ASO Chlef), Rais Ouheb Mbouli (Slavia Sofija)

Branilci: Carl Medjani (Ajaccio), Habib Belaid (Boulogne-sur-Mer), Nader Belhadj (Portsmouth), Majid Bougherra (Glasgow Rangers), Rafik Halliche (Nacional), Djamel Mesbah (Lecce), Antar Yahia (Bochum), Abdelkader Laifaoui (Entente Setif),

Zvezni igralci:  Yazid Mansouri (Lorient), Djamel Abdoun (Nantes), Riad Boudebouz (Sochaux), Fouad Kadir (Valenciennes), Medhi Lacen (Racing Santander),Hassan Yebda (Portsmouth), Adlane Guedioura (Wolverhampton), Karim Ziani (Wolfsburg);

Napadalci: Rafik Djebbour (AEK Atene), Abdelkader Ghezzal (Siena), Karim Matmour (Borussia Monchengladbach), Rafik Saifi (Istres).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.06.2010 - 00:51 - Kategorije: 03. skupina C -

Kot ena najmanjših držav oz. reprezentanc, ki so se kdajkoli pojavile na prvenstvu, bi Slovenija za mnoge nogometne velesile lahko predstavljala lahek zalogaj, vendar pa da ni vse v velikosti je znano že nekaj časa, zadnji dokaz za to pa so tudi dodatne kvalifikacije za to prvenstvo, kjer je padla velika Rusija.

Po začetnih težavah reprezentance od samostojnosti Slovenije, je ta ob koncu tisočletja dobila prvi rod velikanov oz. zlato generacijo kjer so bili Zlatko Zahović & co. pod vodstvom selektorja Katanca, presenetljivi udeleženi Evropskega prvenstva 2000 in pa kasneje še Svetovnega prvenstva 2002.

Zlato obdobje oz. Pravljica, kot smo ga imenovali, se je pričelo s postavitvijo Srečka Katanca za selektorja, ki je uvedel red in disciplino, hierarhijo ter ostalo po čemer prejšna leta nismo bili preveč znani. Po senzacionalnem uspehu v klubskem nogometu, ko se je NK Maribor prebil v Ligo prvakov, so sledili še reprezentančni uspehi in Srečko Nacionale, kot so ga poimenovali, je zlato generacijo povedel prek kvalifikacij za že omenjeno Evropsko prvenstvo 2000 v Belgiji in Nizozemskem, predtem pa je še v dodatnih kvalifikacijah izločil Ukrajino s slovitim napadlacem AC Milana, Ševčenkom. Tistega gola s sredine igrišča na Stadionu za Bežigradom, Milenka Ačimovića ne bom nikoli pozabil, v prekletem mrazu smo skakali kot nori na tisti podrtiji imenovani stadion in na krilih uspeha ter političnih obljub upali na novega, ki je še danes v fazi izgradnje. Povratna tekma v Ukrajini in tisti gol Mirana Pavlina v zasneženem Kijevu sta prinesla prvo udeležbo v družbi najboljših, Evropsko prvenstvo 2000, kjer smo debitirali v dvoboju s takratno reprezentanco Jugoslavije. Tistih 3-3 je bilo nekaj neverjetnega, predvsem zaradi vostva s 3-0, igralca več zaradi izključitve Siniše Mihajlovića, pa prostega pada do 3-3. V kolikor bi Slovenija zmagala bi zaradi stave moral prijatelje streči v tangicah in jim plačati ves zapitek, neodločen rezultat pa je pomenil, da tudi enemu od njih ni bilo treba početi tega. Takrat pa sem zašvical, fuLL. V nadaljevanju prvenstva smo s Španijo izgubili z 2-1, z Norveško pa remizirali oz. odigrali brez zadetkov in kljub precej dobremu vtisu, zapustili prvenstvo že po prvi fazi tekmovanja.

Zatem je sledila želja po največjem nogometnem tekmovanju oz. Svetovnem prvenstvu 2002, kjer so se v kvalifikacijah pokazale prve razpoke oz. razdor med prvim zvezdnikom Zlatkom Zahovićem in selektorjem Katancem, a sta nekako našla kompromis in Slovenija je zaplula proti dodatnim kvalifikacijam, kjer je bil nasprotnik, takrat zelo močna Romunija. Kot bi bilo včeraj se spomnim poročanja s prve tekme, medtem ko sem sedel v gledališču in gledal neko komedijo, pa tistega famoznega lucky gola Milana Osterca, ko je hotel podati v sredino,  zabil pa v slogu Van Bastena. Povratno srečanje smo s prijatelji odgledali v Zvezda parku v Ljubljani, kjer smo po edinem reprezentančnem golu Mladena Rudonje padli v ekstazo, pa nato alkoholni delirij in se napotili na letališče Brnik, pričakati reprezentante. Sledila je že legendarna sramota, ki je na plan udarila prav na prvenstvu 2002 v Južni Koreji in Japonskem, po uvodnem porazu s Španijo, s 3-1, obtoževanja prek medijev in dokončnem razdoru zlate generacije, ki je kot posledico prinesla še dva poraza na prvenstvu, z Južno Afriko z 1-0 in s Paragvajem s še enim 3-1, pa je odstopil še legendarni selektor Katanec. Ob tej priložnosti bi izpostavil, da sem bil pri sporu opredeljen za Katanca in proti Zahoviću, ki se očitno ni mogel podrejati avtoriteti Katanca oz. ni hotel biti samo igralec. Neslaven konec zlate generacije.

Država, ki je po Trinidad & Tobagu, kateri je sodeloval na prvenstvu 2006 v Nemčiji, najmanjša udeleženka prvenstva je v nasprotju s pričakovanji do naslednjega velikega tekmovanja oz. svetovnega prvenstva, potrebna le slabo desetletje in  že leta 2009 v kvalifikacijah za SP 2010, dobila nove heroje.

Varovanci selektorja Keka, ki je bil udeležen tudi pri tistem uspehu NK Maribora v Ligi prvakov, je po obdobju Branka Oblaka pričel graditi novo ekipo, ki je eksplodirala ob koncu teh kvalifikacij z izjemnim nizom zmag. Priznam, da sem bil tudi sam skeptičen, da se nikoli nisem preveč strinjal z delom in filozofijo Matjaža Keka, a za razliko od drugih to odkrito priznavam. Kek & company so presegli vsa pričakovanja in svoje realne zmogljivosti, ko so se prebili v dodatne kvalifikacije, kjer so izločili velikega favorita, reprezentanco Rusije z nizozemskim strokovnjakom Hiddinkom in nekaterimi največjimi zvezdniki sodobnega nogometa.

Po fantastičnih kvalifikacijah, kjer so bili nekateri kiksi, a jih ne bi izpostavljal, je Slovenija s samo štirimi prejetimi dobila sloves čvrste in težko premagljive ekipe, s pridihom slovanske nogometne šole pa je ekipa z znanjem in močjo.

Na golu je eden najboljših golmanov italijanske Serie A, Samir Handanović, za katerega sicer menim, da premalo lovi in preveč odbija, a važno, da ne gre v gol. V obrambni vrsti imamo zanesljive igralce kot so Mišo Brečko, Bojan Jokić, Boštjan Cesar, Branko Ilić, Matej Mavrič, ki ne premorejo nekih presežkov, a so standardo dobri in kompaktni. Zvezna vsta se zdi kot najmočnejši del ekipe, kjer je glavni playmaker Robert Koren, kateremu pomagajo še Andrej Komac, Aleksandar Radosavljević, Andraž Kirm pa tudi Valter Birsa, kot igralec prihodnosti pa je tu še mladi Rene Krhin iz Intera. V napadu je absolutni vladar Milivoj Novaković iz nemškega Kolna, ki je v 38-ih nastopih dosegel že kar 16 golov, ob njem pa je še nekaj kvalitetnih alternativ, med drugimi tudi strelec odločilnega gola Zlatko Dedić, ki je za moje pojme, s strani slovenske javnosti precenjen, a gol proti rusom mu daje vrednost več.

Predvideti kaj so sposobni storiti v konkurenci favorita skupine Anglije, vse boljše ZDA in Alžirije, je sila težka naloga, a tisti najoptimističnejši napovedujejo prebov v naslednjo fazo tekmovanja. Očitno je, da Slovenija rada preseneča in tudi tokrat si vsi skupaj želimo, zgodovinskega preboja v osmino-finala, kjer bi se lahko spet udarili z bivšimi brati, tokrat pod imenom Srbija, a za kaj takega bi se moralo pokriti veliko stvari.

Spomin na izločitve Ukrajine, Romunije in Rusije, slovenski reprezentanci in navijačem daje pravico biti preoptimističen, prav tako pa zelo dobra zadnja pripravljalna tekma z reprezentanco Nove zelandije, katero je Slovenija odpravila s 3-1.

Slovenija:

Vratarji: Samir Handanović (Udinese), Jasmin Handanović (Mantova), Aleksander Šeliga (Sparta Rotterdam)

Branilci: Branko Ilić (Lokomotiv Moskva), Mišo Brečko (Koln), Boštjan Cesar (Chievo), Bojan Jokić (Chievo), Matej Mavrič (Kapfenberg), Marko Šuler (Gent), Elvedin Džinić (Maribor), Suad Fileković (Maribor),

Zvezna vrsta: Aleksander Radosavljević (Larissa), Andraž Kirm (Wisla Krakov), Andrej Komac (Maccabi Tel Aviv), Valter Birsa (Auxerre), Robert Koren (West Bromwich Albion), Rene Krhin (Inter), Dalibor Stevanović (Vitesse Arnhem)

Napadalci:Zlatan Ljubijankić (Gent), Tim Matavž (Groningen), Milivoje Novaković (Koln),  Zlatko Dedić (Bochum), Nejc Pečnik (Nacional Madeira)

  • Share/Bookmark