Zapisal izmisljeni | 23.06.2010 - 00:02 - Kategorije: 02. skupina B -

V skupini B je v uvodnem srečanju, na polpraznem stadionu, Južna Koreja odpihnila Grčijo, v drugem pa je Argentina nekoliko težje kot smo pričakovali premagala Nigerijo. V drugem kolu je Argentina nadaljevala z zmagovanjem, saj je s kar 4-1 premagala Južno Korejo, v drugi tekmi tega drugega kola pa se Grčija vrnila od mrtvih in premagala Nigerijo. V tretjem kolu, ki je odločalo o napredovanju v naslednjo fazo je Argentina dosegla še tretjo zmago, z 2-0 je premagala predefanzivno Grčijo, v drugem sočasnem dvoboju pa sta se v tekmi priložnosti in preobratov, Nigerija in Južna Koreja razšli brez zmagovalca.

1. kolo

JUŽNA KOREJA – GRČIJA 2-0  Pričakovana južnokorejsko rapsodija, kjer so mali, motorični azijski nogometni mojstri zagospodarili na igrišču in na precej lahek način, z 2-0 odpravili grke. Prvi gol je bil dosežen že v 7. minuti, ko je po prekinitvi oz. prekršku in prostem strelu z leve, v kazenskem prostoru do žoge prišel Jung-Soo Lee in zadel za 1-0, v drugem polčasu pa je v 52. minuti oz. sedmi minuti drugega polčasa, po napaki grške branilske vrste, zadel Ji-Sung Park. Vmes oz. med obema polčasoma naj bi v grški slačilnici prišlo do prepira oz. nekateri pravijo celo pretepa, kot posledica tega pa je pobudnika indidenta Karagounisa zamenjal Patatzoglou. Rezultat 2-0 se je na koncu izkazal za kar ugoden rezultat za uboge grke, ki bi lahko prejeli še kup golov, a so bili južnokorejci premalo natančni. Grčija, čigar igralci so bili pred tekmo žrtev kraje, saj jim je NN iz sob pokradel za okoli 2000 dolarjev, so očitno pod vplivom tega neljubega dogodka, agresije nasprotnika na igrišču in lastnih trenj ob polčasu, pričeli nekoliko resneje ogrožati nasprotnika šele od 70. minute dalje, dotlej pa so bili uglavnem statisti v južnokorejski športni uspešnici.

ARGENTINA – NIGERIJA  1-0  Sloviti Armando Diego Maradona, ki je svoj zadnji reprezentančni nastop vknjižil na prvenstvu ‘94 v ZDA prav v zmagi z 2-1 proti Nigeriji, zatem pa padel na doping testu, se je z reprezentanco vrnil prav proti Nigeriji, tokrat v selektorski vlogi in njegova reprezentanca je pričela s totalno ofenzivo, po kateri je že v 6.minuti srečanja, po kotu Verona, zadel Gabriel Heinze. Eden od razlogov za gol je vsekakor tudi ta tolikokrat omenjena taktična nedisciplina afriških ekip, kjer je bil Heinze tokrat pozabljen. Argentinska igra se je počasi umirila, nekaj izvrstnih priložnosti pa je izvrstno ubranil nigerijski golman Vincent Enyeama. Na drugi strani je imela tudi Nigerija nekaj lepih priložnosti za izenačenje, a so bili njeni nogometaši premalo zbrani, zaradi česar imajo po tekmi verjetno nekoliko grenak priokus. Švedski strokovnjak Lars Lagerback, ki je s Švedsko, na prvenstvu 2002 v Južni Koreji/Japonski, že pomagal izločiti Argentino v skupinskem delu, takrat z 1-1, je bil tokrat neuspešen, Argentina pa je še enkrat več oz. po zadnjem nogometnem finalu Olimpijskih iger, porazila Nigerijo. Čeprav sem prepričan, da je ekscentrični Maradona, s pomankljivim trenerskim/nogometnim znanjem velika slabost reprezentance, je potrebno tudi priznati, da kot idol vsem kasnejšim generacijam argentinskih nogometašev, daje neko dodatno moč svojim igralcem, ki ga preprosto obožujejo. A je kdo opazil, da ima dve uri na rokah?

2.kolo

ARGENTINA – JUŽNA KOREJA  4-1  Čeprav je FIFA naknadno ugotovila, da je bil gol Argentine v prvem kolu neregularen oz. je Walter Samuel pred samim zadetkom, v kazenskem prostoru storil prekršek nad Obasijem, je zmaga ostala, s tem pa tudi tri točke, in v drugo kolo se je krenilo nekoliko bolj sproščeno. Pred opisom drugega srečanja pa še mali dodatek; pri raziskovanju novega modnega hita argentinskega selektorja Maradone s prve tekme, dveh ur na rokah, sem ugotovil, da ne gre za nov modni trend, saj naj bi Maradona imel dve uri iz praktičnih razlogov oz. zaradi časa v Južni Afriki in časa v Argentini, torej leva za Argentino – desna za Južno Afriko, pri tem pa gre za ugledno švicarsko znamko Hublot, ki ima serijo posvečeno prav njemu oz z njegovim likom, z zmagovalno dvignjenimi rokami. Check it. No, pred samim obračunom teh dveh reprezentanc, so se mnogi spomnili obračuna iz prvenstva ‘86, ko je današnji južnokorejski selektor nekajkrat brutalno zrušil današnjega argentinskega selektorja, ta pa je dejal, da je Južna Koreja takrat igrala taekwando in ne nogomet. A Južna Koreja je od takrat strahovito napredovala in obračun naj bi bil kar nekakšen derbi te skupine, čeprav je bilo vsem jasno, da je Argentina veliki favorit. Ti so skladno s pričakovanji demonstrirali odličen nogomet, prvi gol pa je padel v 16. minuti srečanja, ko je Messi podal v kazenski prostor Chu Young Park pa je po nespretnem posredovanju premagal lastnega golmana in Argentina je nekoliko srečno povedla z 1-0. V nadaljevanju je  v 33. minuti srečanja, Gonzalo Higuain zadel po podaji Burdissa, in Argentino povedel v vodstvo z 2-0, po napaki argentinskega branilca Demichelisa v 45. minuti srečanja pa je na 2-1 znižal Chung Yong Lee. Po zelo dobrem prvem polčasu, je Argentina v drugem zaigrala še bolje in v 77. minuti srečanja je Gonzalo Higuain dosegel še drugi gol na tekmi, v 80. pa še tretjega in Argentina je povedla s 4-1, kar se je izkazalo tudi za končni rezultat. S tremi goli na srečanju je Gonzalo Higuain postal vodilni strelec prvenstva, po mnenju mnogih najboljši igralec sveta Lionel Messi pa je v še eni zelo dobri partiji, ki tudi tokrat ni bila začinjena z golom, preigraval in razigraval kot je bilo za pričakovati. So far, so good, bi rekli, za argentinsko reprezentanco, ki je že imela podobno dobre pričetke prvenstev, pa nato ni prišla do konca, Južna Koreja pa kljub visokemu porazu ni razočarala, saj je imela kar nekaj dobrih trenutkov, predvsem v obdobju do tistih 3-1, a jih ni znala izkoristiti, a proti temu nasprotniku se bodo redki naigrali in poraz jih pred zadnjim/odločilnim kolom, ne bi smel demoralizirati.

GRČIJA – NIGERIJA  2-1  V obračunu dveh poražencev prvega kola je tekmo bolje pričela afriška reprezentanca, ki je v 16. minuti srečanja povedla z 0-1, potem ko je Kalu Uche s približno 30-ih metrov, s svojo desnico, s prostega strela, zadel, pri tem pa je ta sporna žoga Jabulani, presenetila grškega golmana Tzorvasa. To je bil prvi gol iz prostega strela na tem prvenstvu in nigerijska reprezentanca je bila na dobri poti, potem pa je v 33. minuti, mladi 24-letni Sani Kaita dobil brezvezen rdeči karton, saj je nasedel na grško provokacijo in izven igrišča napadel nasprotnega igralca, zaradi česar je dobil direktni rdeči karton oz. izključitev. Od tega trenutka je igro prevzela grška reprezentanca, ki je izenačila v 44. minuti srečanja, ko je Dimitris Salpingidis z močnim strelom proti golu, zadel enega od nigerijskih igralcev, s tem pa se je žoga preusmeril v gol, kjer je bil nemočen golman Enyeama. To je bil prvi gol grške reprezentance na svetovnih prvenstvih oz. prvi zadetek po dvanajstih prejetih, v drugem polčasu pa so v 71. minuti dosegli še drugega, potem ko je Tziolis močno udaril proti golu, kjer je do tedaj izvrstni nigerijski golman Enyeama uspel žogo le odbiti do Vasileiosa Torosidisa, kateremu ni bilo pretežko zadeti za 2-1. Veliki preobrat grške reprezentance, v tekmi, kjer je bilo vse možno, najboljši opis stanja na igrišču pa je 59. minuta, ko je nigerijski golman obranil zicer grškemu napadalcu Gekasu, le nekaj sekund kasneje v hitrem nasprotnem napadu pa sta Yakubu Ayegbeni in Chinedu Obasi zapravila vsak po eno izjemno priložnost. Ne glede na priložnosti za zadetke, se je tekma končala z rezultatom 2-1 in že odpisana Grčija je po slabi predstavi v prvem kolu, v tem drugem izvedla prvi preobrat na prvenstvu, s svojimi zgodovinskimi/prvimi tremi točkami pa je še vedno v kombinacijah za napredovanje. Nigerija je po vodstvu in neumnosti posameznika zapravila vodstvo, in po nekaj neizkoriščenih priložnostih prejela še en gol ter izgubila, vse skupaj pa bi spet lahko pripisali njihovi taktični nedisciplini.

3. kolo

GRČIJA – ARGENTINA  0-2  Čeprav so bile še odprte vse možnosti, je bilo zelo malo verjetno, da bi se v naslednjo fazo uvrstila Grčija, ki je nujno potrebovala zmago nad Argentino, in da se tja ne bi uvrstila Argentina, kateri je odgovarjalo skoraj vse razen visokega poraza. No, argentinski selektor Maradona si je privoščil kopico sprememb v ekipi, kjer je bila kopica novincev oz. rezervistov, najpomembnejši igralci pa so dobili prosto, pri tem pa je bil izvzet Messi, ki je zaigral na lastno željo oz. prošnjo. Čeprav Argentina ni potrebovala zmage je igrala na zmago, Grčija ki je potrebovala zmago pa je igrala nekakšen bunker in čakala na neke svoje redke priložnosti. Sprto z logiko, a ekipi gojita takšen stil in prav zaradi tega sem stavil na +1, na Argentino, ki me je dolgo časa držala v napetosti. Saj so nizali akcije in napade, a prvi gol je padel šele v 77. minuti, ko je po udarcu iz kota najvišje skočil Martin Demichelis, pri tem pa zadel soigralca Milita, ki je s tem rešil grški gol, vendar je Demichelis udaril še enkrat, tokrat z nogo in rezultat je bil 0-1. Po zadetku je ritem na kratko padel, a je v 89. minuti srečanja, Martin Palermo po obrambi Messijevega strela lepo plasiral žogo v gol grkov in Argentina je povedla z 2-0. Krik veselja in pričakovano argentinsko prvo mesto v skupini.

NIGERIJA – JUŽNA KOREJA  2-2  Tudi v drugi večerni obračun tega dneva sem vložil denarce, 02 oz. neodločeno ali. zmaga Južne Koreje je bila moja napoved, saj je bila Južna Koreja najbližje željenemu drugemu mestu, poleg tega pa sem jim zaupal oz. slutil njihovo napredovanje še pred prvenstvom. Tekma se za njih in zame ni pričela preveč dobro, saj je v 12. minuti srečanja, nigerijec Chidi Odiah prodrl po levi strani in podal v sredino, kjer so bili neodločni južnokorejski branilci, predvsem Du Ri Cha, Kalu Uche pa je na prelahek način dosegel vodilni gol oz. povedel Nigerijo z 1-0. Afriška ekipa je potrebovala še nekoliko višjo zmago, a je njihovo vodstvo trajalo le do 38. minute, ko je v kazenski prostor lepo podal Sung Yueng Ki, Jung Soo Lee pa je tik ob golu podstavil nogo in zamižal, pri tem pa z glavo dosegel zadetek za izenačenje na 1-1. V drugem polčasu je Južna Koreja izvedla še dokončni preobrat, saj je v 49. minuti srečanja, z izvrstno izvedenim prostim strelom, napadalec Chu Young  Park svojo ekipo popeljal v vodstvo z 1-2. Nigerija je zaigrala ofenzivnejše in v kopici zgrešenih priložnosti, smo v 66. minuti lahko videli zgrešeno priložnost prvenstva, ma leta, desetletja, nigerijski napadalec Yakubu Ayegbeni je s petih metrov, zgrešil prazen gol in postal tragik srečanja, čeprav je nekoliko kasneje le dosegel gol. V 69. minuti se je v svojem kazenskem prostoru z žogo poigraval južnokorejski nogometaš Nam Il Kim, kateremu je Chinedu Obasi odvzel žogo, ta pa ga je zaustavil s prekrškom in sodnik je upravičeno dosodil penal za Nigerijo. Zanesljiv izvajalec najstrožje kazni oz. penala je bil že omenjeni Yakubu Ayegbeni, ki je izenačil na 2-2, za kaj več pa ni bilo sreče, koncentracije in spretnosti. Znanje je vsekakor prisotno, a kot je bilo že mnogokrat prej poudarjeno, afriškim ekipam manjska taktične zrelosti, s toliko zgrešenimi priložnostmi in neumnostmi iz drugega kola pa ni moglo biti bolje. Torej, ob Argentini se je v naslednjo fazo tekmovanja, uvrstila Južna Koreja.

1. Argentina;  3-0-0,  7-1,  9 točk

2. Južna Koreja;  1-1-1,  5-6,  4 točke

3. Grčija;  1-0-2,  2-5,  3 točke

4. Nigerija;  0-0-3,  3-5,  1 točka

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 4.06.2010 - 19:22 - Kategorije: 02. skupina B -

V dobi modernega nogometa, ni bilo še nobenega svetovnega prvenstva v nogometu, brez reprezentance Argentine, ki jo tokrat vodi, zagotovo  najkontraverznejši selektor, nekoč pa najboljši nogometaš sveta Diego Armando Maradona, ki pa je imel v že opisanem francoskem selektorju iz skupine A kar pravo konkrenco.

Veliki Diego je najavil pohod na tretjo lovoriko najboljše reprezentance na svetu, čeprav so bile kvalifikacije za uvrstitev na prvenstvo precej stresne, v nekem trenutku pa je celo kazalo, da bodo morali argentinci skozi dodatne kvalifikacije, k sreči pa se jim je vse skupaj nekako izšlo, o čemer sem že pred časom pisal.

Z Argentino je sicer že vrsto let precej podobna zgodba, še nekoliko izrazitejša pa od leta 1990 dalje. Vedno so bili ekipa, v kateri je bilo štiri ali pet, v tem trenutku top-class igralcev, najboljših na svetu bi rekli,  ampak več od takratnega srebra iz Italije ‘90, ko je bil glavni zvezdnik reprezentance prav Maradona, niso uspeli osvojiti.

Po osvojenem naslovu svetovnih prvakov na domačem prvenstvu ‘78 na krilih Maria Kempesa in  ‘86 v Mehiki, prav tako na krilih Maradone in že omenjenem srebru v Italiji ‘90, je Argentina kot papirnati favorit vedno pokleknila pod to težo in argentinska nogometna nacija že komaj čaka vrnitve na stare poti slave oz. tretji naslov svetovnega prvaka.

Prvenstvo v ZDA ‘94 je zaznamoval doping škandal Maradone in diskvalifikacija Argentine, ‘98 so izločili večnega sovražnika Anglijo, a v četrtfinalu klonili proti Nizozemski, v Južni Koreji in Japonski 2002 šokantni izpad že po prvi fazi tekmovanja, v Nemčiji 2006 so bili v četrt-finalu usodni penali z gostitelji, letos pa pričakujem dokaz oz. demonstracijo Maradonine nesposobnosti.

Diego Maradona, ki ga kot igralca cenim do neba, se je na selektorski dolžnosti izkazal kot pravi nesposobnež, kar pa ne preseneča preveč, saj nima nikakršnega trenerskega predznanja, njegova celotna filozofija pa temelji na nekakšnih motivacijskih govorih, nastopaštvu in strašenja s priimki nogometašev, za katere je potrebno priznati, da so ena najkvalitetnejših reprezentanc prvenstva. Selektorjevi bridki in brutalni, a iskreni pogledi na svet so začrtali neke nove meje komunikacije in obnašanja selektorjev, kar pomeni, da navedeni nadaljuje s svojim kontroverznim življenskim slogom, ki ga spremlja že od kar pomnim.

Po precej klavrnih kvalifikacijah, kjer je komaj izboril tisto četrto mesto, ki še direktno vodi na svetovno prvenstvo je Maradona slavil, kot da bi postal svetovni prvak, javnosti pa sporočil naj mu ga popuši, predvsem  zaradi upravičenih kritik na račun njegovega trenerskega znanja, za katera pa sam trdi da niso potrebna. Showmen, ki je v svojih tavanjih uspel, v ne celih kvalifikacijah od kar je nasledil formirano ekipo, preizkusiti kar 72 nogometašev, od tega tudi veterane Juana Verona, Martina Palerma, alkoholika Ariela Ortego, ki je dobil priložnost na prijateljski tekmi proti Haitiju itd.

Ključni igralci Argentine so raztreseni po najbogatejših evropskih klubih, za selektorja najvažnejši Javier Mascerano v Liverpoolu, Lionel Messi v Barceloni, Sergio Aguero v Atletico Madridu, a bistvo je katere bo dodal tem oz. ali bo sestavil kompaktno moštvo ali pa moštvo zvezdnikov brez ekipne vrednosti. Že hiter pogled na napadalce pove s kakšnimi sladkimi težavami se bo Maradona ubadal, rešitelj iz kvalifikacij Martin Palermo, hit letošnje sezone v Italiji in v Ligi prvakov Diego Milito, maradonin zet in zmagovalec novega Europa league tekmovanja Sergio Aguero, prerojeni Carlos Tevez, pa razigrani Gonzalo Higuain, za konec pa še vesoljec Lionel Messi. Realizacija naj ne bi bila problem, čeprav je tudi to možno.

Maradona očitno misli, da je Mascerano njegov ključ do uspeha, da bo z njim rešil vse defenzivne težave oz. jih bodo rešila njegova pljuča, bolje rečeno tek, radius gibanja, ki naj bi olajšal delo precej slabi obrambni vrsti. Pri tem se je suvereno odrekel dvojcu iz Intera, Estebanu Cambiassu in zame izjemnemu Javieru Zanettiju, kar se mu zna še maščevati. Če je branilec Walter Samuel še kolikor toliko v formi, bi to težko trdil za Martina Demichelisa, Gabriela Heinzeja in ostale iz zadnje branilske vrste, ki vse prepogosto zaplavajo v praznem prostoru, kvalitetnejši nasprotniki v nadaljevanju prvenstva pa bi znali to grdo kaznovati. Jonas Gutierrez in Angel Di Maria sta prijetni osvežitvi, a bistvo njihove reprezentance je Lionel Messi, od katerega se pričakujejo takšne predstave kot jih kaže v klubskih tekmovanjih, kjer pa je izdelan sistem in ne kot pri Maradoni, kjer se mi zdi, da je vse preveč improvizacije in kaotičnosti.

In dokler se Argentina že 24 let muči s čakanjem na naslov svetovnega prvaka, njihovi igralci v mlajših selekcijah kar redno osvajajo naslove najboljših, podobno pa je tudi z olimpijskimi turnirji, kjer so na zadnjem nogometnem tekmovanju v Pekingu 2008, prepričljivo osvojili zlato, mnogi izmed takratnih zmagovalcev pa so sedaj tu. Prav tako se pri štetju argentincev v letošnjih polfinalih najmočnejšega klubskega tekmovanja oz. Lige prvakov, pride do številke devet, a veliki Diego ima precej samosvoje poglede na nogomet, in mnogi se sprašujemo, kako da ni našel mesta v reprezentanci za Cambiassa in Zanetttija, pa sprave po neumnem sporu z enim najboljših argentinskih playmakerjev, ki sliši na ime Riquelme …..

Z nekim drugim selektorjem bi si upal napovedati Argentino na vrhu oz. kot bodočega svetovnega prvaka, tako pa mislim, da se bodo ustavili še pred velikim finalom.

 

Argentina:

Vratarji:  Sergio Romero (AZ Alkmaar), Mariano Andujar (Catania), Diego Pozo (Colon)

Branilci: Gabriel Heinze (Olympique Marseille), Martin Demichelis (Bayern),Walter Samuel (Inter Milan),  Nicolas Burdisso (AS Roma), Nicolas Otamendi (Velez Sarsfield), Clemente Rodriguez (Estudiantes de La Plata), Ariel Garce (Colon)

Zvezna vrsta:  Javier Mascherano (Liverpool), Maxi Rodriguez (Liverpool), Jonas Gutierrez (Newcastle United), Angel Di Maria (Benfica), Mario Bolatti (Fiorentina), Javier Pastore (Palermo), Juan Sebastian Veron (Estudiantes de La Plata),

Napadalci: Lionel Messi (Barcelona), Gonzalo Higuain (Real Madrid), Sergio Aguero (Atletico Madrid), Diego Milito (Inter Milan), Carlos Tevez (Manchester City), Martin Palermo (Boca Juniors).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 4.06.2010 - 15:20 - Kategorije: 02. skupina B -

Nigerija je na najvišjo nogometno sceno uletela v 90-ih letih prejšnega stoletja, ko so leta ‘94 na prvenstvu v ZDA zabeležili debitantske nastope, ‘98 v Franciji in 2002 Japonska/JUžna Koreja, so nadaljevali s trendom pojavljanja na najelitnejšem nogometnem tekmovanju, na zadnje – tisto 2006, pa se niso uspeli uvrstiti.

Prvo prvenstvo na afriški celini ponuja vprašanje ali se lahko, prvič v nogometni zgodovini, katera od afriških reprezentanc prebije do polfinala in Nigerija kot ena vodilnih in najbolj spoštovanih nogometnih afriških sil,  je eden od najresnejših kandidatov za takšen, legendaren podvig. 

Na prvi pogled se ne zdi preveč realno, da bi Nigerija dosegla željeni cilj oz. omenjeno polfinale, a afričani že leta sanjajo o tem, ne glede na reprezentanco, formo, mesto, vreme in ostale dejavnike.

Nigerija je igrala v kvalifikacijah za prvenstvo precej nekonstantno in nezanesljivo, do uvrstitve pa so prišli šele v zadnjem kolu, ko so premagali ubogo Kenijo, istočasno pa je konkurent oz. tunizijska reprezentanca klonila. Super orli kot jih imenujejo navijači, niso bili preveč boljši niti na Afriškem prvenstvu, kjer so nekako premagali ekipe v razvoju; Mozambik, Benin, Zambijo na penale, v polfinalu pa jih je izločila oslabljena in močno pomlajena reprezentanca Gane. Podatek, da so kasneje v obračunu z Alžirijo, osvojili tretje mesto jih ni preveč navdušil, selektor Shaibu Amodu pa je identično kot pred Svetovnim prvenstvom 2002, po neuspehu na Afriškem pokalu, dobil odpoved.

Še eno nerazumevanje do domačega trenerja, ki je nekako viselo v zraku, pa je po številnih špekulacijah prineslo trenerja/naslednika, švedskega strokovnjaka Larsa Lagerbacka, ki je nekje mesec dni pred prvenstvom dobil nov izziv. Tip je predtem vodil švedsko reprezentanco na petih zaporednih turnirjih oz. evropskih in svetovnih prvenstvih, v kvalifikacijah za to prvenstvo pa klecnil oz. razočaral in reprezentanca Švedske je ostala brez svetovnega prvenstva. Lagerback se definitivno spopada s pomankanjem časa, spoznavanjem ekipe, uigravanjem in vsem kar paše zraven, a izgleda, da bo za tega za kakšen odmevnejši rezultat premalo, ne glede na presenetljivo dobro seznanitev s stanjem v ekipi.

Kar se tiče ekipe je več kot očitno, da pogrešajo pravega playmakera, novega J.J. Okocho, definitivno najatraktivnejšega nigerijskega igralca zadnjega obdobja oz. desetletja in več, ki bi povedel igro proti nasprotnikovem golu, namesto da se omejujejo na precej defanzivni slog igranja.

Standardne in že pomalo obrabljene fraze, da su afriške reprezentance izjemno fizično pripravljene, da veliko tečejo in podobno ne pijejo več vode, saj je moderni nogomet napredoval do točke, ko so vse reprezentance na najvišjem fizičnem nivoju oz. izgledajo kot nekakšne atletske ekipe. Vse to je pripomoglo k temu, da se samo s fizičnimi predispozicijami ne da več niti do drugega kroga, vendar vzpodbudno za Nigerijo je, da imajo v svoji ekipi, v vsakem delu ekipe oz. linije, vsaj po dva zelo znana in uspešna nogometaša.

Glavni zvezdnik ekipe naj bi bil John Obi Mikel, klasičan garač zvezne vrste, kjer je zadolžen za dekonstrukcijo nasprotnih napadov oz. njihove organizacije, pri tem pa ima fantič težave s temperamentom, o čemur priča tudi preveč nesmiselnih rumenih in rdečih kartonov za klub v katerem nastopa, angleški Chelsea. Iz iste lige oz. angleške lige prihaja še Dickson Etuhu, k inastopa za Fulham,  v obrambi je odlični Joseph Jobo iz Evertona, Taye Taiwo iz novega francoskega prvaka Olyimpique Marseilla, kjer je eden najboljših bočnih igralcev lige itd. Ob naštetih oz. izpostavljenih so tu še ostali, v večini prekaljeni in izkušeni nogometaši, tudi vetran Nwankwo Kanu iz Portsmoutha, ki bi lahko s skupnimi močmi dosegli željeno drugo mesto v skupini B in se prebili v naslednji krog, kjer je ponavadi čisto vse mogoče.

Favorit skupine – Argentina je za nekaj razredov boljši nasprotnik, vendar tudi oni ne blestijo in tudi oni bodo morali na igrišču opravičiti svoj sloves, a ostali konkurentje oz. Južna Koreja in Grčija sta premagljivi reprezentanci. Ko se vse skupaj nekoliko bolj pregleda in analizira, se pride do zaključka oz. sem prišel do zaključka, da bi se ne samo zaradi obilice igralske kvalitete, morali uvrstiti v naslednjo fazo tekmovanja, temveč je tu še dejstvo, da gre skoraj za domači teren, naklonjenost sodnikov oz. nogometne organizacije do afriških ekip, izjemnega motiva po uspehu, pa že omenjen pregovorne telesne premoči itd.

Po mojem mnenju so ekipa, ki bo šla v naslednjo fazo tekmovanja, hkrati pa so tudi ekipa, ki bo tisto željeno polfinale videla le na TV sprejemnikih oz. v obliki gledalcev, saj je konkurenca za tja, premočna.

Ne smem mimo dejstva, da je reprezentanca Nigerije kralj prvenstev U17, kjer njihovi igralci nizajo uspehe, a se kasneje kar nekako izgubijo, vendar je že javna tajnost, da nigerijci lažejo o starosti svojih igralcev, znana pa je tudi zgodba o Obafemi Martinsu, ki naj bi bil rojen leta 1978, v potnem listu in ostalih dokumentih pa naj bi bil kar šest let mlajši. Drugo dejstvo, ki bi omenil, pa ni toliko sporno oz. sploh ni sporno, saj gre za Olimpijske igre ‘96 v Atlanti, ko so reprezentantje Nigerije postali olimpijski nogometni zmagovalci, Celestine Babayaro, Taribo West, Tijani Babangida, Victor Ikpeba, Daniel Amokachi, Sunday Oliseh, že poveličevani Jay Jay Okocha in še vedno prisotni Nwankwo Kanu in ostali te generacije, pa so se s finalno zmago, prav nad Argentino, vpisali med nesmrtne.

Priložnost za novi rod, da se vsaj približa temu statusu bo kmalu, če že Argentine ne bodo mogli ugnati, pa bi se morali uvrstiti vsaj v naslednjo fazo tekmovanja, kjer je kot sem že zapisal vse mogoče, še posebaj če se upoštevajo nekje zgoraj navedeni dejavniki.

Mislim, da je ekipa, kljub očitnim pomankjlivostim, sposobna za najmanj drugo mesto v skupini in preboj v naslednjo fazo tekmovanja, pri tem pa bosta Grčija in predvsem Južna Koreja zelo težka nasprotnika.

Nigerija:

vratarji: Vincent Enyeama (Hapoel Tel Aviv), Dele Aiyenugba (Bnei Yehuda), Austin Ejide (Hapoel Petah Tikva)

branilci: Taye Taiwo (Marseille), Elderson Echiejile (Rennes), Chidi Odiah (CSKA Moskva), Joseph Yobo (Everton), Daniel Shittu (Bolton), Ayodele Adeleye (Sparta), Rabiu Afolabi (Red Bull Salzburg)

Zvezna vrsta: Kalu Uche (Almeria), Haruna Lukman (Monaco), Dickson Etuhu (Fulham), John Mikel Obi (Chelsea), Sani Kaita (Alanija), Yusuf Ayila (Dinamo Kijev)

napadalci: Nwankwo Kanu (Portsmouth), John Utaka (Portsmouth), Yakubu Aiyegbeni (Everton), Obafemi Martins (Wolfsburg), Chinedu Obasi (Hoffenheim), Obinna Nsofor (Malaga), Osazemvinde Peter Odemwingie (Lokomotiv Moskva)

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 4.06.2010 - 00:46 - Kategorije: 02. skupina B -

Ena od najpriljubljenejših reprezentanc za popravljanje gol razlike na svetovnih prvenstvih, se u zadnjih desetih letih učvrstila kot daleč najkvalitetnejša reprezentanca Azije, od domačega svetovnega prvenstva 2002 v so-organizaciji z Japonsko in vladavine selektorja Guusa Hiddinka pa si je nihče več ne želi tako zelo močno.

Južna Koreja bo tokrat na svojem že sedmem zaprednem prvenstvu, kjer bo poskušala zaživeti življenje po že hvaljenemu Hiddinku, kateri je dodobra spoznal tudi slovensko reprezentanco, a o tem nekoliko več v eni od naslednjih objav.

Svetovna prvenstva se od 1986. leta ne morejo več zamisliti brez popularnih Azijskih tigrov, kot jih kličejo navijači, ki pa so bili do tiste 2002. samo mucki, saj predtem niso nikoli uspeli zmagati, takrat pa so potegnili do polfinala, pa čeprav so jih še kar nekaj časa spremljale govorice o kraji, predvsem pri izločitvi Italije.

Kult ki ga je zapustil bivši selektor Hiddink je prinesel pravo malo revolucijo, saj južnokorejski klubi dominirajo v tamkajšni Ligi prvakov s štirimi zmagovalci in petimi različnimi finalisti, vse pogostejši pa so tudi prestopi v renominirane evropske klube, predvsem je treba biti pozoren na dvojec imenovan Double dragon, Chung-yong Lee, ki nastopa za Bolton in pa Sung-yong Ki, kateri nastopa za Celtic. Ob že uveljavljenem Parku iz Manchester uniteda je tu še talentirani napadalec Monaca,  Chu-young Park, vsi našteti pa so bolj ali manj glavna moč reprezentance, ki jo odlikuje velika hitrost in gibljivost, neumornost in vztrajnost.Prav tako jih krasi odlična pas igra, zelo dobra tehnika, kar posledično prinaša kvaliteten in gledljiv nogomet.

Kot glavni problem ekipe se pojavlja pomanjkanje robustnega napadalca, klasične devetke, ki bi dominiral v skoku, prav omenjeno pomanjkanje višine pa bi jim znalo prinesti kar lepe težave s skakaško močnimi grki in nigerijci. Gre za klasični problem azijskih moštev, a ne bi bil presenečen, če bi vztrajni korejci uspeli osvojiti željeno drugo mesto in se ponovno uvrstiti v naslednjo fazo tekmovanja, ki naj bi bil tokrat njihov maksimum.

 Še dodatek oz. zanimivost, ki predstavi korejsko drugačnost, njihovi navijači bodo namreč tekme v večini spremljali v gostinskih lokalih ali na ulicah, saj imajo neobičajno verovanje, da v kolikor v prostoru s klimatsko napravo ali ventilatorjem zaspite, umrete. Prav zaradi tega se ti prodajajo z dodanimi timerji, ki jih ob določenem času ugasnejo, posledično pa utrujenim korejcem rešijo življenja.

Južnokorejski navijači torej upajo na dobre predstave svojih nogometašev, ki bi jih skupaj z rezultati držale pokonci in mislim, da imajo kar realne možnosti za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, saj Nigerija in Grčija nista veliko kvalitetnejši, kvečjemu različni so si.

Južna Koreja:

vratarji: Kim Young-kwang (Ulsan), Lee Woon-jae (Suwon), Jung Sung-ryong (Seongnam)

branilci: Kim Hyung-il (Pohang), Kim Dong-jin (Ulsan),  Oh Beom-seok (Ulsan), Cho Yong-hyung (Jeju United), Kang Min-soo (Suwon), Lee Young-pyo (Al Hilal), Lee Jung-soo (Kashima), Cha Du-ri (Freiburg), 

zvezna vrsta: Kim Jae-sung (Pohang), Kim Jung-woo (Gwangju), Lee Chung-yong (Bolton), Park Ji-sung (Manchester United), Ki Sung-yong (Celtic), Kim Nam-il (Tomsk), Kim Bo-kyung (Oita),

napadalci: Park Chu-young (Monaco), Ahn Jung-hwan (Dalian), Lee Seung-ryul (Seoul), Yeom Ki-hun, (Suwon), Lee Dong-gook (Jeonbuk).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.06.2010 - 22:23 - Kategorije: 02. skupina B -

Če pomislimo na bouzouki, sirtaki, gyros, metaxo, in še kup drugih čudovitih značilnostih Grčije, kamor paše še izjemno podnebje, z verjetno najlepšim morjem, zame definitivno lepšim kot hrvaško, lahko rečemo oz. zapišem, da pa je njihov nogomet pravo nasprotje vsega naštetega. Dolgočasen, neukusan, dekadentan, neatraktiven in še bi lahko našteval, a se bom zaenkrat ustavil, saj ekipe, ki je poleg vseh naštetih pomanjkljivosti uspela priti na svetovno prvenstvo, ne smem preveč grajati. Takšen stil imajo že leta in ta jim je nekajkrat tudi že prinesel uspeh, a o tem nekoliko kasneje, najprej pa nekaj stavkov o tvorcu sodobnega grškega nogometa.

Otto Rehagel je grško reprezentanco povedel šele na njihovo drugo svetovno prvenstvo, saj so predtem edinkrat nastopili na tistem ‘94 v ZDA, kjer so tako kot večina debitantov, zabeležili tri poraze. Kot zanimivost, takratna skupina D je bila zelo podobna letošnji B, saj so bili v isti skupini združeni Argentina, Nigerija, Grčija in Bolgarija. Nemški strokovnjak, ki ga ljubkovalno kličejo kar Rehakles, po vzoru na Heraklesa, je po prihodu na mesto selektorja Grčije, leta 2001, po mojem mnenju, najzaslužnejši za grški vzpon oz. uvrstitev na svetovno prvenstvo in pa eno največjih senzacij nogometa, osvojitev naslova Evropskega prvaka na Euru 2004, na Portugalskem. Prav on je kreator šampionske generacije, ki je bila po pravici povedano povprečna ekipa, a čvrstost in stoga defenzivnost, s spretnim izkoriščanjem najmanjših priložnosti za gol, pa špartansko čuvanje rezultata, so bile in ostale odlike sodobnega grškega/reprezentančnega nogometa.

Tokrat so imeli v kvalifikacijah za prvenstvo eno lažjih skupin, s Švico in Izraelom kot najresnejšima konkurentoma, na koncu pa so zasedli drugo mesto, za Švico in do uvrstitve na svetovno prvenstvo prišli preko obračunov z Ukrajino, z o-0 in 0-1 v gosteh. Grška klasika.

Ekipa je sestavljena iz izkušenih, prekaljenih nogomeašev, nekje od 25. leta starosti navzgor, jasno pa je, da je njihova glavna moč ponovno v odbrambni liniji. Torej, granitni branilci kot so Kyrgiakos iz Liverpoola, Vintra iz Panathinaikosa, Papadopoulos iz Olyimpiacosa in ostali so preverjena klasa, na sredini oz. v zvezni vrsti sta glavna rutinerja Katsouranis in Karagunis, ki imata skupaj nešteto nastopov in se najdeta v miže, spredaj pa je fighterski napadalec, v odsotnosti Amanatidisa verjetno kakšen s podobnimi lastnostmi kot on, saj v ekipi ni prostora za šminkerje. Od mlajših bi izpostavil Sotirisa Ninisa iz Panathinaikosa, za katerega naj bi se ogrel celo Manchester United.

Ekipa po slovesu legendarnega golmana Antoniosa Nikopolidisa nima več tako zanesljivega vratarja, kot številko 1 pa pričakujem člana šampionske postave Panatinaikosa Aleksandrosa Corvasa, kar naj bi bilo kar elegantno rešen primer. Definitivno največji problem grške reprezentance je napad, ne toliko zaadi anonimnosti napadalcev, ki to vsekakor niso, a stari mački imajo za seboj vse prej kot blestečo sezono. Visoki Angelos Charisteas je dosegel samo en zadetek v 19-ih nastopih za Nurnberg, Teofanis Gekas, ki je dal v kvalifikacijah kar 10 golov, pa je za Hertho zabil samo 6 zadetkov in jo tudi sam nekoliko potisnil v 2. ligo, Giorgo Samaras pa je dal 1o golov na 26-ih tekmah, precej slabe škotske lige.

Po bledem izdanju na Evropskem prvenstvu 2008, kjer kot aktualni prvaki Evrope niso osvojili niti točke, je težko pričakovati, da bi lahko konkurirali konkurentom v skupini oz. osvojili vsajdrugo mesto in se uvrstili v nasldnjo fazo tekmovanja. Podobno je bilo tudi tistega famoznega 2004, ko jim nihče ni dajal prevelikih šans, pa so postali Evropski prvaki in za pričakovati je, da bo Rehagel, ki bo debitiral na svetovnih prvenstvih, spet dal vse od sebe in s finančno krizo prizadeto nacijo vsaj malo razveselil, recept za to pa bi bil že preizkušen.

Močno dvomim v uspešnost ekipe, ki bi po mojem mnenju lahko že kmalu odpotovala nazaj v domovino.

Grčija:

Vratari: Michalis Sifakis (Aris), Alexandros Tzorvas (Panathinaikos), Kostas Chalkias (PAOK)

Branilci: Giorgos Seitaridis (Panathinaikos), Loukas Vintra (Panathinaikos), Nikos Spiropoulos (Panathinaikos),  Avraam Papadopoulos (Olympiacos), Vasilis Torosidis (Olympiacos), Stelios Malezas (PAOK), Evangelos Moras (Bologna), Socrates Papastathopoulos (Genova), Sotiris Kyrgiakos (Liverpool),

Zvezna vrsta: Kostas Katsouranis (Panathinaikos), Giorgos Karagounis (Panathinaikos), Sotiris Ninis (Panathinaikos), Sakis Prittas (Aris), Alexandros Tziolis (Siena), Christos Patsatzoglou (Omonia), 

Napadalci: Dimitris Salpigidis (Panathinaikos), Pantelis Kapetanos (Steaua Bukurešta), Angelos Charisteas (Nurnberg), Theofanis Gekas (Eintracht Frankfurt), Giorgos Samaras (Celtic)

  • Share/Bookmark