Zapisal izmisljeni | 22.06.2010 - 20:01 - Kategorije: 01. skupina A -

V skupini A smo v prvem kolu gledali dve, ne preveč kvalitetni tekmi, obe pa sta se končali brez zmagovalca, Južna Afrika in Mehika sta odigrali 1-1,  Urugvaj in Francija pa 0-0. V drugem kolu je nato Urugvaj nadigral in premagal Južno Afriko, Mehika pa presenetljivo Francijo, kjer je med polčasom tekme prišlo do dokončnega razpada francoske ekipe. V tretjem/zadnjem kolu sta se pomerili vodilni ekipi, Mehika in Urugvaj, kjer so urugvajci dobili z 0-1, v drugem srečanju pa je Francija izgubila še z Južno Afriko, a dosegla vsaj časten gol.

1.kolo

JUŽNA AFRIKA – MEHIKA  1-1   Na uvodni tekmi prvenstva, kjer se je selektor Južne Afrike, Carlos Alberto Parreira vpisal v knjigo rekordov z vodenjem reprezentance že na šestem svetovnem prvenstvu, je bilo kar nekaj dobrih mehiških akcij, v katerih je izstopal predvsem mladi Giovanni Dos Santos, vendar je rezultat tekme ostal nespremenjen tja do 55. minute, ko so na moje veliko presenečenje zadeli domači. Po izjemno lepi in hitro izvedeni akciji ter maestralni globinski podaji Lucasa Thwale, je za 1-0, z atraktivnim strelom zadel Siphiwe Tshabalala, a je reprezentanca Mehike, v 79. minuti srečanja, pokvarila domače slavje, ko je po lepi podaji Guardada, s petih metrov zadel Rafael Marquez, ki ga je mehiški selektor Aguirre koristil na položaju v zvezni vrsti in ne v branilski, kot je to v navadi v igralčevem klubu. No, v nadaljevanju se rezultat ni več spreminjal in mogoče je remi res najrealnejši rezultat tistega kar smo videli, čeprav sem nekoliko zmotno pričakoval, konkretnejšo Mehiko.

URUGVAJ – FRANCIJA  0-0  Tudi druga tekma dneva je bila precej nezanimiva in z redkimi priložnostmi za gol, urugvajci pa so se osredotočali predvsem na branjenje, čeprav sem imel občutek, da francozi niso preveč nevarni oz. razpoloženi za igro. Očitno je vse skupaj blokiral ta občutek pomembnosti prvega srečanja, urugvajce pa dodatno še prevelik rešpekt do nasprotnika, ki definitivno ni bil na pričakovanem nivoju, a po nespameni potezi rezervista Lodeira oz. zaradi njegovega grobega prekrška v 81. minuti srečanja, so v končnici ostali na igrišču samo z desetimi igralci in se do konca srečanja krčevito borili za ohranitev nezanimivih 0-0, kar jim je ob francoski 90-minutni bledi in sterilni ofanzivi tudi uspelo. Zame pričakovano slaba reprezentanca Francije, kjer baje vlada totalni kaos in čvrsti Urugvaj, kjer je vedno možnost eksplozije enega od napadalcev, zaradi česar sem tudi stavil na tip 10 oz. zmago Urugvaja oz. neodločen rezultat. Tokrat so se, na žalost ljubiteljev nogometa, odločili za previdnejšo varianto oz. igranje na neodločeno, v naslednjih kolih pa pričakujem njihovo ofanzivnejšo različico.

2.kolo

JUŽNA AFRIKA - URUGVAJ  0-3   Pri urugvajcih je prav na dan tekme, rojstni dan slavil golman Nestor Fernando Muslera, rojen 16.6.1986, katerega so soigralci častili, tako kot celo urugvajsko nacijo, z veličastno zmago nad Južno Afriko, s kar 0-3. Bistvo njihovega tokratnega uspeha, za razliko od  prvega kola, kjer pa sam rezultat nikakor ni bil neuspeh, je po mojem mnenju v tem, da je selektor Tabarez tokrat postavil igralce v drugačnem igralnem sistemu, 4-3-1-2, kjer je s štirimi v zadnji liniji okrepil boke, nekoliko razrečil zvezno vrsto, Diega Forlana pa potegnil nekoliko nazaj, za oba napadalca oz. Suareza in tokrat starterja Cavanija. Tako kot sem v prejšnem odstavku preroško napovedal eksplozijo enega od napadalcev, je Diego Forlan najprej v 24. minuti srečanja z izvrstnim strelom s približno 25-ih metrov, z malo pomočjo nasprotnega branilca Mokoene, zadel za 1-0, v drugem polčasu, natančneje v 80. minuti srečanja pa še realiziral penal, potem ko je južnoafriški golman Khune s prekrškom zaustavil Suareza. Vsaj za klaso slabša Južna Afrika je po izključitvi golmana, z igralcem manj poskusila priti do tistega tolažilnega zadetka, ki bi jim dal zagona za morebitno izenačenje, a namesto željenega so v finišu tekme prejeli še en gol, katerega je v 90. minuti po podaji Suareza, dosegel Alvaro Pernia, ki je s tem definitivno zapečatil tekmo, ki je to bila, po mojem mnenju že mnogo prej. Zasluženo slavje Urugvajcev z izjemno razigranim Forlanom, prav tako odličnim Suarezom in vsemi ostalimi, ki so se predstavili v tisti pričakovani luči, čvrsti in neprebojni zadaj, dominantni na sredini in s hitrimi ofenzivnimi akcijami spredaj. Reprezentanca Južne Afrike, ki je v prvem kolu uspela presenetiti, je pristala na trdnih tleh in spoznala, da ji še manjka do konkurentov, izgovarjanje na sodniški kriterij pa je bilo blago rečeno smešno.

FRANCIJA – MEHIKA  0-2  Najprej zanimivosti kar se tičejo golmanskih pozicij in sicer je francoska ekipa, pred drugim kolom, ostala brez svojega tretjega golmana, Cederica Carrassoja, ki je zadobil poškodbo mišice na nogi in naj bi bil že na poti v domovino, na drugi strani pa so imeli mehiški golmani trening z žogami z ameriški nogomet oz. s tistimi ovalnimi, ki naj bi jih pripravile na čudne lete in odbijanja, kot jih ima letošnja žoga prvenstva z imenom Jabulani, podjetja Adidas. Očitno je takšen trening pomagal, saj mehičani v srečanju s favoriziranimi francozi niso prejeli zadetka in po prvem polčasu brez zadetkov na obeh straneh, so v drugem polčasu zlomili francoski odpor, ključni trenutek pa se je zgodil v 64. minuti ko je bodoči Red devil, rezervist Javier Hernandez odigral dvojno podajo z Rafaelom Marquezom, se za malo izognil prepovedanem položaju, pri čemer je zamudil francoski branilec Abidal, nato pa preigral še francoskega golmana Llorisa in zadel za 0-1. V 87. minuti je z desne, v kazenski prostor prodrl rezervist Pablo Barrera, z drsečim štartom je zamudil Eric Abidal in sodnik je po očitnem prekršku dosodil penal, katerega je uspešno realiziral še en mehiški rezervist, legendarni Cuauhtemoc Blanco, ki je postal prvi mehičan s vsaj po enim zadetkom na treh svetovnih prvenstvih in tretji najstarejši strelec svetovnih prvenstev. Do konca srečanja ni bilo novih zadetkov in Mehika je, čeprav za nekatere presenetljivo, zasluženo zmagala, saj je bila vse srečanje boljša, konkretnejša, spretnejša, zame in za mnoge druge pa ostaja skrivnost tale francoski selektor Domenech, ki v tem srečanju ni poskusil z Henryem, Gourcuffom ali katerim drugim, ki bi lahko zdramil uspavano ekipo. Reprezentanca Francije, kjer je status tragika dobil branilec Eric Abidalni, ni imela niti enega razpoloženega igralca, še enkrat več pa ni upravičila svojega slovesa, kar pa tudi ne čudi, saj so po obračunu v javnost prispele informacije o vse večjih trenjih v ekipi, prepiru in žaljivkah med igralci in selektorjem, konkretno Anelko in Domenechom.

3. kolo

FRANCIJA – JUŽNA AFRIKA  1-2  Les Miserables so zaradi sramotnih afer poimenovali francosko reprezentanco, ki se je na tem prvenstvu osramotila kot malokdo, čeprav so bili v preteklosti že podobni izpadi pri drugih ekipah, nikoli ni šlo tako daleč, da so se bojkotirali treningi, fizični obračuni, celo ta-zadnja tekma je prišla pod vprašaj, v reševanja problema pa so se vključili celo politiki oz. predsednik Sarkozy, pa ministrica za šport Roselyne Bachelot, ki je imela pred zadnjo tekmo govor v slačilnici in francozi so se le nekako zbrali ekipo za nastop. Ta je bila dodobra spremenjena, kjer ni bilo upornikov, pa izključenega/nagnanega Nicolasa Anelke, ki je med polčasom obračuna v drugem kolu prišel v spor s selektorjem kateremu je med drugim rekel : ” Jebi se, umazani kurbin sin ….” Od tu je šlo samo še naprej, kot tista snežna kepa po hribu in poraz z Južno Afriko je kar pričakovan, pa čeprav je razlika v kvalitetni očitno na strani francozov. Prvi gol na tekmi je padel v 20. minuti, ko je po podaji iz kota, francoski golman Lloris poletel v prazno, Bongani  Khumalo pa skočil najvišje in zadel z glavo za 1-0. Pri francoski ekipi ni bilo ničesar omembe vrednega, le rdeči karton Gourcuffa, kar se mi je zdelo kot veliko prestroga sodniška odločitev, a očitno si je nekdo želel afriške ekipe v drugi fazi tekmovanja, demolarizirani in številčno oslabljeni francozi pa so kmalu prejeli še drugi zadetek, katerega je po zmedi v francoskem kazenskem prostoru, v 37. minuti dosegel Katlego Mphela. V drugem polčasu je Južna Afrika nizala priložnosti in lovila visoko zmago, ki bi jih lahko povedla na drugo mesto v skupini A oz. v naslednjo fazo tekmovanja, osmino-finala, a je francoska reprezentanca le uspela doseči svoj prvi gol na prvenstvu oz. je to v 70. minuti storil Florent Malouda in razplet skupine je bil jasen. Južna Afrika ni mogla do željenega drugega mesta oz. napredovanja v osmino-finala in postala prvi domačin prvenstva, ki mu to ni uspelo, Francija pa je osvojila neslavno četrto mesto in ponovila rezultat iz prvenstva 2002, s tem, da je tukaj privlačila pozornost z že opisanimi in verjetno vsem znanimi ekscesi. Les Miserables!

MEHIKA – URUGVAJ  0-1  V tekmi, kjer je obema ekipama odgovarjal neodločen izid, na kar sem tudi stavil, se je pričelo kar ofenzivno, napadi pa so se vrstili na eni in drugi strani. Človek bi ob vseh teh uvodnih akcijah pomislil, da se mogoče res ne mislijo prijateljsko poigrati z žogo, a to je bil verjetno le show za gledalce, predvsem pa za  FIFA organizacijo, ki je obe reprezentanci že opomnila na fair-play oz. pošteno tekmo brez dogovarjanja, recimo temu brez taktiziranja in igranja na neodločeno. No, v 44. minuti je po izjemno natančni podaji Cavanija, za Urugvaj, z udarcem z glavo zadel Luis Suarez in vsi so razen mehičanov so si nekako oddahnili. Nadaljevanje ni bilo nič posebnega, nekaj lepih akcij, a brez sprememb izida, saj se je razvedelo tudi za gol francozov v tisti vzporedni tekmi in Mehika je izgubila z 0-1, čeprav sem prepričan, da v kolikor bi bilo potrebno, bi dosegli še ta gol za izenačenje.

 

1.Urugvaj;  2-1-0;  4-0,  7 točk,

2.Mehika;  1-1-1;  3-2,  4 točke

3.Južna Afrika; 1-1-1,  3-5,  4 točke

4.Francija; 0-1-2,  1-4,  1 točka

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.06.2010 - 20:39 - Kategorije: 01. skupina A -

Francija bi definitivno zmagala v izboru za najkontroverznešo uvrstitev na svetovno prvenstvo, kjer je še enkrat več potrebno povedati, da aktualnega vice-prvaka sveta na prvenstvo v Južni Afriki ni popeljal ne njihov najboljši igralec Franck Ribery, ne William Gallas, ki je dosegel ta odločilni gol v podaljšku proti nesrečni Irski, ampak jih je tja potisnil sodnik Martin Hanson, ki je uspel spregledati eno najbolj razločnih igranj z roko v izvedbi Thierry Henrya. Zaman so bili protesti nesrečnih ircev, Francija je dobila svoje mesto na prvenstvu, kjer so za nekatere celo eden od favoritov, zame pa samo favorit skupine A.

Galske peteline kot jih kličejo, zaradi grba reprezentance, sem podrobneje spremljal v kvalifikacijah, kjer so v skupini zaostali za Srbijo, velik del krivde za to pa bi pripisal kontroverznemu selektorju.

Še ena kontroverza pa se je sprožila v času, ko so nervozni francoski navijači čakali na pričetek prvenstva, namreč, Franck Ribery, Karim Benzema in Sidney Govou so bili vpleteni v sex-afero z mladoletno prostitutko, vpletla se je celo ministrica Rama Yade, ki je svetovala, da se grešnike ne pelje na svetovno prvenstvo. No, selektor Domenech je grešnega kozla našel v mladem igralcu Real Madrida, Karimu Benzemaju, ki je kot navajajo francoski častniki, navkljub slabi sezoni, vse možnosti za nastop na prvenstvu zapravil prav z navedeno afero, Franck Ribery pa se je zaenkrat izmazal, pri ženi in pri selektorju.

Kar dolgo je Franacija čakala na najvišje mesto v nogometnem tekmovanju, leta 1984 je generacija, katero je Michel Platini, kot eden največjih zvezdnikov tistega časa, popeljal do naslova evropskega prvaka, le dobila svoje mesto v zgodovni, nato pa ponovno počasi tonila do dna, ki naj bi bil tisti poraz z Bolgarijo v kvalifikacijah za Svetovno prvenstvo 1994 v ZDA.

Takrat so postavili temelje za nov vzpon francoskega nogometa, ki je vrhunec doživel na domačem prvenstvu 1998, ko je Francija prvič postala Svetovni prvak. Generacija neponovljivega Zinedina Zidana in soigralcev Fabiena Bartheza, Liliana Thurama, Bixente Lizarazuja, Laurena Blanca, Marcela Desaillya, Didiera Dechampsa, Patricka Viere, Youri Djorkaeffa in ostalih.

Sledilo je še osvajanje Evropskog prvenstva 2000, zatem pa popolni debakl na Svetovnem prvenstvu 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, kjer se niso prebili niti iz skupine, premagala pa jih je celo reprezentanca-debitanata, Senegal.

Po še enem razočaranju oz. porazu v četrt-finalu evropskega prvenstva 2004 na Portugalskem, je na trenersko klop prispel Raymond Domenech, ki se je na njej zadržal do današnjih dni.  Kontoverznež, ki tava in tava, pri tem pa izbira najbolj neumne in neprimerne rešitve, ekipo sestavlja po astroloških znamenjih, zaradi česar je iz reprezentance odletel Robert Pires itd. Čeprav ga nekateri povzdvigujejo, da je na prejšnem prvenstvu, 2006 v Nemčiji, ko je s pomočjo Zinedina Zidana prišel do finala, kjer je v enem najbolj znamenitih final klonil in osvojil nepričakovano visoko drugo mesto, pa da je odkril do tedaj anonimnega Francka Riberya itd, je resnica, da pri razpoloženosti Zidana ni imel veliko zraven, da je pri Riberyu klonil pod zahtevami novinarjev, skratka lucky man …..

Kot je že jasno, bo tolikokrat osporavani selektor Domenech, po prvenstvu, na veselje mnogih vključno z menoj, le zapustil selektorsko klop oz. jo predal nasledniku Blancu in tako kot mnogi mislim, da je prav on glavni krivec slabih iger francoske reprezentance, ki ima še vedno/spet fantastične individualce, pri tem pa nekaj ne štima, kot so pokazale že omenjene kvalifikacije, kjer so si s pomočjo goljufije priigrali nastop na prvensvu.

Raymond Domenech ima očitno vse potrebne sastavine za uspeh, ampak na njegovo žalost in žalost francoskih navijačev, po vseh teh letih še ni odkril pravega recepta za dosego tega, med drugim je pred dnevi poskušal z gorsko kolesarsko dirko zediniti igralce, a mu to baje ni preveč dobro uspelo.

Franck Ribery je naravni naslednik velikega Zidana, vodja novega francoskega roda oz. nove generacije, pa čeprav se večina stvari v reprezentanci še vedno vrti okoli, zdaj že veterana Thierry Henrya, kateri je po v začetku teksta opisani roki, psihološko padel in precej neslavno, na rezervni klopi Barcelone, v pomanjkanju igralnih minut dočakal konec sezone. Tu so še neka nova reprezentančna imena kot Andre Pierre Gignac, pa lepša varianta Zidana oz. playmaker s stilom, Yoann Gourcuff, na blog mnogokrat nahvaljeni igralec, ki je ena najsvetlejših prihodnosti te reprezentance.

Patrice Evra in Bacari Sagna spadata med najboljše bočne igralce na svetu, izkušeni William Gallas, supertalentirani  golman Hugo Lloris in ostali so čvrst zid, ena najmočnejših defenzivnih linij, ki naj bi prejemala zelo malo zadetkov, že omenjena Franck Ribery in Yoann Gourcuff naj bi skrbela za pretok igre oz. za podaje v napad, kjer naj bi, verjetno na svojem zadnjem prvenstvu, največ priložnosti dobila precej osovraženi Thierry Henry in pa prerojeni Nicolas Anelka.

Jasno je da imajo francozi vse predpogoje za naskok na najvišje mesto, a prav zaradi selektorja Domenecha jim za kaj takega ne dajem preveč možnosti. Definitivno naj ekipa skupine A, za kaj več pa se bo spet treba zanesti na genialnosti posameznikov oz. srečo.

 

Francija:

vratarji: Hugo Lloris (Lyon), Steve Mandanda (Olyimpique Marseille), Cedric Carrasso (Bordeaux).

branilci: Patrice Evra (Manchester United), Bacary Sagna (Arsenal), William Gallas (Arsenal), Gael Clichy (Arsenal), Eric Abidal (Barcelona), Sebastien Squillaci (Sevilla), Anthony Reveillere (Lyon), Marc Planus (Bordeaux).

zvezna vrsta: Abou Diaby (Arsenal), Florent Malouda (Chelsea), Franck Ribery (Bayern), Yoann Gourcuff (Bordeaux),  Alou Diarra (Bordeaux), Jeremy Toulalan (Lyon)

napadalci: Thierry Henry (Barcelona), Nicolas Anelka (Chelsea), Djibril Cisse (Panathinaikos), Sidney Govou (Lyon), Andre-Pierre Gignac (Toulouse), Mathieu Valbuena (Olyimpique Marseille).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.06.2010 - 16:56 - Kategorije: 01. skupina A -

Smena generacije u reprezentanci Mehike, po letu 2006, je vodilne može njihove nogometne zveze prisilila, da rešitev poiščejo v velikem trenerskem imenu, zaradi česar so za novega trenerja ustoličili Svena Gorana Ericssona. Hladni šved se nekako ni uspel prilagoditi na vročekrvni temperament mehičanov, po polovici kvalifikacij za svetovno prvenstvo pa je kazalo, da se bo prvič po letu 1990,  prvenstvo v nogometu odvilo brez njihove reprezentance.

A sledila je še pravočasna reakcija oz. zamenjava Ericssona na selektorskem mestu, kjer ga je nasledil domači Javier Aguirre, rešitelj, ki je s spojem mladosti in izkušenosti le uspel nadoknaditi izgubljene točke in se z reprezentanco Mehike uvrstil na željeno tekmovanje.

Eno glavnih orožij, je bil domači stadion oz. Estadio Azteca v Mexico Cityu, kjer so zabeležili 100% učinek, nadmorska višina in vročekrvni domači navijači, pa so bili ob prebujenem moštvu, prevelika ovira za nasprotnike.

 V trenutku, ko je Aguirre prevzel ekipo je imela samo tri točke iz treh tekem, prvo naslednjo, z El Salvadorjem pa so izgubili z 2-1, a prebrisani selektor je v reprezentanco vrnil veterana Cuauhtemoca Blanca, ki ga ima v srcu vsak pravi mehičan in sledila je serija petih zaporednih zmag, kjer je v zadnji tekmi prišlo do pravega delirija. Zmaga nad El Salvadorjem s 4-1 na omenjenem Estadiu Azteca in direktna uvrstitev na svetovno prvenstvo ob ZDA in Hondurasu, še drugima prestavnikoma srednjeameriške regije oz. Concacaf tekmovanja.

Fantastični ofanzivni vezni, kar 37-letni Cuauhtemoc Blanco, še vedno prva zvezda te reprezentance, kar je v teh kvalifikacijah tudi dokazal, je najbolj znan po tistem svojem Blanco tricku, s katerim se je širši javnosti predstavil na SP ‘98 v Franciji, in katerega bi po vseh teh letih rad spet videl, prav tako pa je znan kot drugi najboljši strelec reprezentance Mehike, kjer je pred njim le Jared Borgetti. Dodatne simpatije mehiških navijačev si je pridobil s proslavljanjem vseh teh svojih golov, kjer oddaja spoštovanje svojemu poreklu oz. prednikom – aztekom.

Poleg navedenega ima Mehika še nekatere markantne nogometaše, eden takšnih je branilec Barcelone Rafael Marquez, ki je leader oz. vodja ekipe v kateri so nekateri najobetavnejši nogometaši prihodnosti. Giovanni Dos Santos, Carlosa Vela, Andres Guardado in ostali se kljub ogromnemu potencialu, zaenkrat še niso uspeli dokazati v najzahtevnejših evropskih ligah, a svetovno prvenstvo je ena od največjih priložnosti. Poleg naštetih sem za konec pustil še enega mladeniča, ki sliši na ime Javier Hernandez Balcazar, z nadimkom Chicharito. Če zveni precej neznano, naj pojasnim da gre za prvo letošnjo okrepitev slovitega Manchester Uniteda, ki definitivno zna prepoznati kvaliteto in 21-letni Chicharito naj bi bil prav to, do sedaj pa je v enajstih nastopih za reprezentanco, zabil že sedem golov. Obeta se torej staro/mlada naveza Blanco-Hernandez, ki naj bi skrbela za zadetke oz. napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja.

Mehičani, za razliko od urugvajcev gojijo veliko večji optimizem za napredovanje oz. osmino finala, pri tem pa ne priznavajo niti Francije kot kvalitetnejše, kar je tudi prav. Kvaliteta se mora dokazati na igrišču, v direktnih obračunih in Mehika upa na vrh skupne A, s čimer bi se verjetno izognili težji poti navzgor oz. križanju s prvaki iz B skupine, a ostanimo še v skupini A oz. pri Mehiki.

Mehika je torej že navajena na visoko nadmorsko višino, ki bo na tem svetovnem prvenstvu v Južni afriki, vendar pa je več kot očitno, da jim ne gre preveč dobro na gostovanjih, kjer pogrešajo navijanje in vzpodbujanje svojih vročekrvnih navijačev, ki jih zaradi izrazitega siromaštva, ne bo moglo veliko priti na prvenstvo. Kolikšen pomen imajo za njih navijači, pove tudi podatek, da so na trinajstih svetovnih prvenstvih na katerih so igrali, samo dvakrat prišli do četrtfinala, obakrat pred svojo publiko oz. na domačih prvenstvih 1970 in 1986, kar sta tudi največja uspeha reprezentance.

Se spomnite mehiškega vala, ki so ga izumili takrat, leta 1986, in ki je prisoten še na mnogih tekmovanjih? Mehičani tokrat upajo, da jih bo val uspeha iz kvalifikacij ponesel vsaj do naslednje faze tekmovanja, kar je po mojem mnenju prav mogoče, saj se mi zdijo druga najmočnejša ekipa skupine A.

 

MEHIKA:

Golmani: Oscar Perez (Chiapas), Guillermo Ochoa (America), Luis Ernesto Michel (Guadalajara),

Branilci: Rafael Marquez (Barcelona), Ricardo Osorio (Stuttgart), Francisco Rodriguez (PSV Eindhoven), Carlos Salcido (PSV Eindhoven), Hector Moreno (AZ Alkmaar), Paul Aguilar (Pachuca), Efrain Juarez (Pumas UNAM), Jonny Magallon (Guadalajara), Joerge Torres Nilo (Atlas).

Zvezna vrsta: Andres Guardado (Deportivo La Coruna), Giovani Dos Santos (Galatasaray), Gerrardo Torrado (Cruz Azul), Israel Castro (Pumas UNAM)

Napadalci: Pablo Barrera (Pumas UNAM), Adolfo Bautista (Guadalajara), Alberto Medina (Guadalajara), Cuauhtemoc Blanco (Veracruz), Carlos Vela (Arsenal), Javier Hernandez (Manchester United), Guillermo Franco ( West Ham United).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.06.2010 - 06:04 - Kategorije: 01. skupina A -

Daljnega leta 1914.  je FIFA v sklopu olimpijskih iger štartala z nogometnim Olimpijskim turnirjem, ki je dobil naziv Svetovno prvenstvo za amaterje. Glede na to, da drugih nogometnih prvenstev za reprezentance še ni bilo, so najboljše selekcije sveta igrale na takšnih olimpijskih turnirjih.

Na Kongresu FIFA, leta 1928 so se vodilni ljudje te organizacije strinjali, da je čas za lastno svetovno nogometno prvenstvo, dvakratnim zmagovalcem olimpijskega turnirja, Urugvaju pa pripadla čast prve organizacije pravega svetovnega prvenstva, vse ostalo kar je sledilo pa je že zgodovina.

 Urugvaj je bil torej prvi domačin Svetskog prvenstva, na katerem je tega davnega leta 1930 sodelovalo 13 držav oz. reprezentanc, Jugoslavija pa je bila med njimi. Kot je že večini znano, je domača reprezentanca postala prvi uradni svetovni prvak, v finalu pa je s 4-2 padla Argentina, do danas pa so ostali eden od simbolov prvenstva oz. Mondijala.

Urugvajci so kasneje še enkrat postali vladarji najpopularnejše igre na svetu, tistega prav tako daljnega leta 1950, ko so v finalu prvenstva slavili, proti Brazilje z 2-1, legendarna pa je postala tišina Maracane.

Od takrat ta slavna nogometna država ni niti približno ostvarjala uspehov predhodnikov, čeprav so imeli več kot solidne reprezentance. Leta ‘54 in ‘70 so bili četrti, šele 16 let kasneje pa so ustvarili prvo močnejšo reprezentanco, ki jo je kot vodilni igralec generacije vodil legendarni Enzo Francescoli, kasneje znan predvsem kot nogometni vzornik enega najboljših nogometašev našega časa, Zinedina Zidana. In čeprav je Princ, kot so klicali Francescolija, odlično igral in za seboj vlekel soigralce, med katerimi so izstopali še Ruben Paz, Ruben Sosa in Daniel Fonseca, je ekipa v Mehiki ‘86 in Italiji ‘90 prišla samo do osmine finala.

Navijači so čakali skoraj dve desetletji, na novo ekipo, ki bi lahko napravila zmedo na enem prvenstvu, selektor Oscar Tabarez, ki jih je kot selektor prevzel 2006, pa je v naslednjih štirih letih oz. do danes, ukomponiral skladno celoto, kjer je najeminentnejši del moštva napad.

Kapetan ekipe je Diego Lugano, ki igra za turški Fenerbahče, čeprav sklepam da je resnični vodja ekipe, izjemni Diego Forlan, napadalec Atletica iz Madrida, katerega je vodil do prvega naslova Europa league. Kot sem že navedel, je prav ofenzivni del ekipe tisti najeminentnejši, saj poleg Forlana na smrtonosni pik čakajo še, želja mnogih evropskih velikanov – Luis Suarez iz Ajaxa, pa izkušeni Sebastian Abreu iz brazilskega Botafoga, Edison Cavani iz Palerma in še nekateri širši javnosti neznani igralci.

V kolikor bi urugvajci rešili problem nesigurne obrambne vrste, bi s precej solidno zvezno vrsto lahko razmišljali o napredovanju v naslednji krog oz. o borbi za vsaj drugo mesto v skupini A. Spoj mladosti in izkušenosti, dobre forme in obilice sreče, jim je prinesel udeležbo na tem svetskom prvenstvu v Južni Afriki, pri tem pa sem že opisal njihovo pot skozi kvalifikacije in pa tekmi dodatnih kvalifikacij.

V Urugvaju je tako kot v mnogih drugih, recimo temu vseh državah južnoameriškega kontinenta, blago rečeno, najpomembnejši šport, pri tem pa je razumljivo da so ponosni na svojo že daljno preteklost, opisano tudi zgoraj, uspeh v dodatnih kvalifikacijah pa je bil proslavljen kot da bi že postali svetovni prvaki. Prav ta, ne prevelik pritisk naj bi bil ena od olakševalnih okoliščin, ob tem pa zaradi ne preveč dobrega finančnega stanja večine prebivalstva, v Južni afriki naj ne bi bilo preveč njihovih navijačev, posledično tudi pritiska.

Urugvajci si bodo kot mnogi drugi, v večini tekme ogledali preko TV prenosov, sodeč po izjavah oz. anketah pa precej realno ocenjujejo, da je v njihovi skupini oz. skupini A, Francija superiorna, z Mehiko in domačo reprezentanco Južne Afrike, pa bi se lahko udarili za tisto željeno drugo mesto.

Eden od adutov tipično čvste južnoameriške ekipe, bi bil lahko mladi vratar italijanskega Lazia, Fernando Muslera, ki naj bi prinesel klaso več v obrambni del ekipe, kjer je kot sem že omenil, ponavadi najbolj škripalo.

Urugvaj se trenutno nahaja na FIFA lestvici, na 18. mestu, urugvajci pa upajo, da bodo po prvenstvu še nekoliko više, saj je kot pravijo že čas, da se obriše prah s starih pokalov in že nekoliko zbledelih spominov, nekoč najmočnejše reprezentance, ki je harala in rušila vse pred seboj.

Realno gledano, bi se strinjal z njihovimi anketami, boj za drugo mesto skupine A je odprt.

Urugvaj:

vratarji: Fernando Muslera (Lazio), Juan-Guillermo Castillo (Deportivo Cali), Martin Silva (Defensor Sporting)

branilci: Diego Lugano (Fenerbahçe), Diego Godin (Villarreal), Jorge Fucile ( Porto), Maximiliano Pereira (Benfica), Martin Caceres (Juventus), Mauricio Victorino (Universidad de Chile), Andres Scotti (Colo Colo)

Zvezna vrsta: Walter Gargano (Napoli), Diego Perez (Monaco), Alvaro Pereira (Porto), Ignacio Gonzalez (Valencia), Nicolas Lodeiro (Ajax), Sebastian Eguren (AIK Stockholm), Egidio Arevalo-Rios ( Penarol), Alvaro Fernandez (Universidad de Chile),

napadalci: Sebastian Fernandez (Banfield), Luis Suarez (Ajax), Diego Forlan (Atletico Madrid), Edison Cavani (Palermo), Sebastian Abreu (Botafogo).

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 2.06.2010 - 21:57 - Kategorije: 01. skupina A -

Pričenjam s predstavljanjem vseh reprezentanc-udeleženk letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu v Južni Afriki ……

Nogomet je bil v Južni Afriki kar dolgo na stranskem tiru, saj so zaradi rasnih težav oz. težav z apartheidom, njihovo nogometno zvezo izključevali in nazaj vključevali v FIFA organizacijo, pri tem pa so bili kar dve desetletji brez reprezentančnih tekem.

Leta ‘92 so dobili priložnost za uživanje v čarih reprezentančnega nogometa, in od te debitantske zmage z minimalnim izidom nad reprezentanco Kameruna, je selekcija z ljubkovalnim imenom Bafana bafana oz. fantje, počasi pričela z nizanjem pozitivnih rezultatov.

Do prve, zaenkrat tudi edine trofeje na mednarodni sceni, so južnoafrikanci prišli na Pokalu afriških nacij oz. Afriškem prvenstvu leta ‘96, že 1998 pa so prvič nastopili tudi na nogometnem svetovnem prvenstvu. No, dalj od prvega kroga jim ni uspelo priti, ne takrat v Franciji, ne štiri leta kasneje oz. 2002 v Južni Koreji, ko so med drugim z 1-0 ugnali reprezentanco Slovenije. Japonske, ki je bila so-organizator tekmovanja, niso uspeli videti prav zaradi neuvrstitve v naslednji krog, saj so v prvem kolu remizirali s Paragvajem, nato premagali Slovenijo, v zadnjem kolu prvega dela pa izgubili s Španijo, a zaradi slabše gol razlike zasedli nesrečno tretje mesto, za Španijo in Paragvajem ter pred, s spori načeto Slovenijo. Kar lep uspeh za reprezentanco, ki je resen nogomet igrala šele 10 let.

Ker so, preambiciozno zastavljeni uspehi nekako izostali, kljub temu, da so bili v ekipi nekateri zelo znani in kvalitetni igralci kot so Lucas Radebe, Marka Fish, pa Aaron Mokoena in Benny McCarthey, je na vrsto, kot rešitev, prišel angažman priznanega nogometnega strokovnjaka. Izbor brazilca Carlosa Alberta Parreire je bil, kot se zdi, najpomembnejši podvig južnoafriškega nogometa, še od kreiranja prve selekcije, v kateri so bili belopolti in temnopolti igralci skupaj, saj je navedeni dejansko strateg, ki ve kako se osvaja Svetovno prvenstvo. No, čeprav je izkušenost Parreire dovolj velika, da se ga proglasi za najpomembnejši podvig reprezentacije Južne Afrike, saj se bo izenačil z legendarnim Borom Milutinovićem, po številu reprezentanc, ki jih je vodil na svetovnih prvenstvih, Kuvajta 1982, Združeni arabski emirati 1990, Brazilija 1994 in 2006, ter Saudska Arabija 1998, se zdi da “bafana bafana” trenutno ne premore primernega igralskega kadra, ki bi se lahko vsaj približno primerjal s prejšnimi generacijami, še najbolj s tisto, kjer so bili zgoraj našteti.

Ko ekipa izgubi vse svoje ključne igralce, od obrambe do napada,potem se temu običajno reče Smena generacije, v kolikor pa se to zgodi tik pred velikim tekmovanjem, kar svetovno prvenstvo na domačih tleh definitivno je, pa bi se temu lahko reklo, da so obstajali tudi boljši trenutki.

Reprezentanca je sestavljena, v večini, iz igralcev domačega prvenstva, kar pa ne pomeni avtomatično, da gre za slabšo kvaliteto, čeprav je resnica dosti blizu. Svetla izjema reprezentance je 28-letni Steven Pienaar, ofanzivni vezni Evertona, ki pa nima pravšnje podpore v soigralcih, kar pomeni, da jim ne dajem preveč možnosti za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja. Posamična kvaliteta reprezentance torej odpade, ostaja še ekipna in prav tu nastopi bistvo njihove reprezentance, zgoraj opevani selektor, čigar izkušnje odtehtajo več kot katerokoli individualne izkušnje, saj gre za trenerja, ki je ’94 Braziliji pomagal do trona svetovnega prvaka.

Izkušeni selektor Perreira bo poleg, predvidevam domačinskega sojenja, največja moč ter reprezentance, za katero pa mislim, da ni prehoda v naslednji krog tekmovanja, čeprav so se zelo dobro odrezali na generalni probi oz. lanskoletnem Pokalu konfederacij.

Južna Afrika:

Vratarji: Moeneeb Josephs (Orlando Pirates), Itumeleng Khune (Kaizer Chiefs), Shu-Aib Walters (Maritzburg United)

Branilci: Matthew Booth (Mamelodi Sundowns), Siboniso Gaxa (Mamelodi Sundowns), Bongani Khumalo (SuperSport United), Siyabonga Sangweni (Lamontville Golden Arrows), Lucas Thwala (Orlando Pirates), Tsepo Masilela (Maccabi Haifa), Aaron Mokoena (Portsmouth), Anele Ngcongoa (Racing Genk),

Zvezna vrsta: Lance Davids (Ajax Cape Town), Thanduyise Khuboni (Lamontville Golden Arrows), Reneilwe Letsholonyane (Kaizer Chiefs), Teko Modise (Orlando Pirates), Surprise Moriri (Mamelodi Sundowns), Siphiwe Tshabalala (Kaizer Chiefs), Kagisho Dikgacoi (Fulham), Steven Pienaar (Everton), MacBeth Sibaya (Rubin Kazan),

Napadalci: Katlego Mphela (Mamelodi Sundowns), Siyabonga Nomvete (Moroka Swallows), Bernard Parker (FC Twente)

  • Share/Bookmark