Zapisal izmisljeni | 12.07.2010 - 15:51 - Kategorije: 12. finalni obračuni -

Sedaj, ko sem se že nekoliko pomiril in sprijaznil s finalnim rezultatom, bom lažje zapisal še par stavkov katere naj bi že v sinoči …..

Najprej bi se ustavil pri statističnem delu, ki je če povzamem enega TV komentatorja kot bikini; veliko odkrije, a nič ne razkrije.  Pri pregledu pretečenih kilometrov/metrov na finalnem obračunu je treba upoštevati, da se je tekma končala po podaljških, pri poti do naslova svetovnega prvaka pa so španci  pretekli kar 136.362 metrov,  vice-prvaki oz. nizozemci pa 134.218 metrov.

Španci so na celotnem turnirju oz. svetovnem prvenstvu pretekli 767,39 kilometara, kar jih ne uvršča ravno med maratonce, pri pregledu povprečja na tekmo pa so se uvrstili na osmo mesto. Tu so na vrhu američani s 118.000 metrov na tekmo, pa japonci s 116.130, ganci s 114.402 itd, španci na že omenjenem osmem mestu s 109.626, nizozemci pa na štirinajstem s 107.405.

V finalu je imel največjo kilometrino Xavi, ki je pretekel 14.987 metrov, s tem da je nekaj več kot tri kilometre pretekel ko je bilo to najpomembneje oz. v podaljšku, takoj za njim je bil Iniesta s 14.028, za obema špancema pa je bil nizozemski trio Robin Van Persie 13.916, Gregory Van Der Wiel s 13.773 in pa Wesley Sneijder s 13.383 metrov.

V rubriki najhitrejši šprint sta vodilni poziciji zasedla rezervista, španski Jesus Navas in nizozemski Edson Braafheid, ki sta v določenem trenutku razvila hitrost 31,5 km/h, od ostalih pa je bil najhitrejši Robben s 30,88 km/h.

Pri rubriki podaje, so španci v finalu oz. v 120-ih minutah igre imali podoben učinek kot v 90-ih v polfinalnem obračunu z nemci oz. tokrat 715 poskusov točnih podaj in 542 uspešnih, kar je 76%. Nizozemci so se v tej rubriki ustavili pri razmerju 475-294, kar je zneslo 62% uspešnosti. Posamično gledano pa je bil daleč najuspešnejši Xavi z razmerjem 99-80, Busquets je bil drugi 80-70, španski heroj Iniesta, ki je imel v prvem polčasu imel samo 20 dotikov z žogo, je tekmo zaključil z razmerjem 70-41, pri nizozemcih pa je imel na veliko presenečenje, po statistiki sodeč, največ aktivnosti golman Stekelenburg z razmerjem 54-35. Od največjih nizozemskih zvezdnikov je imel Sneijder razmerje 46-28 ( v podaljšku 12-9), Robben pa samo 31-14, kar razkrije marsikaj. Pri pregledu generalnega stanja oz. stanja prvenstva pri rubrikah podaje pa ugotovimo, da je podajanje do nezavesti, kot bi rekli v osnovni šoli,  španski sindrom, saj so izvedli kar 3803 podaj, kar je za skoraj 1000 več kot prva naslednja reprezentanca oz. drugouvrščena Nemčija s 2865 in tretja Nizozemska z 2665 podaj. Procent uspešnosti pove, da so tudi tukaj vodilni španci  z 80%, nizozemci pa so se ustavili pri 71% uspešnosti.

Španci so imeli od nizozemcev tudi več poskusov za dosego gola, razmerje 18 – 13, v okvir gola 6-5, nizozemci pa so bili boljši pri prekrških 28 – 19, rumenih kartonih 8 – 5 in prepovedanih položajih 7-6. Prav rumeni in rdeč karton so to finale zapisali v zgodovino kot najbolj grobo finale, saj sta moštvi znani po atraktivnem in ofenzivnem nogometu zbrale rekordno število karonov, prejšni rekord iz ‘86 pa je znašal šest kartonov.

Španija je postala najmanj efikasen svetovni prvak, saj je na prvenstvu dosegla le 8 golov, dosedanji rekord pa so imeli angleži iz ‘66, in brazilci, ko so jih zabili po enajst.  Še bolj neverjeten je podatek, da so pri špancih zadeli samo trije igralci David Villa 5, Andres Iniesta 2 in Charles Puyol 1 gol. No, Villa, ki ga kličejo Deček oz. El Guaje je zasedel vrh lestvice strelcev, vendar naziva najboljšega ni dobil zaradi izenačenja s še nekaterimi strelci, pri tem pa je imel slabšo rezervno rubriko podaje. Pri tem je na prvenstvu največ golov dosegla Nemčija, 16-krat so zadeli nasprotnikovo mrežo, na drugem mestu je Nizozemska z 12. goli, pa Urugvaj z 11. goli  in tako naprej ….

Španska reprezentanca je tretja ekipa, ki ji je uspelo vezati uspeh na evropskem in svetovnem prvenstvu, edina pa ki je uvodni dvoboj izgubila in nato odšla do konca. Tako kot pred njo že Italija ‘34, Nemčija ‘54, Anglija ‘66 in Francija ‘98 je v svojem prvem finalu osvojila naslov svetovnega prvaka, Nizozemska pa je še s tretjim porazom v finalu postala neslavni rekorder, pri tem pa je bil prekinjen tudi njen niz 25-ih tekem neporaženosti oz. desetih zaporednih zmag.

Pa še ena zanimivost, edina neporažena reprezentanca na tem prvenstvu je Nova Zelandija, ki je v skupinskem delu zabeležila tri neodločene izide in skupaj s takrat še aktualnim svetovnim prvakom izpadla.

No, statistika marskiaj odkriva in skriva, pri tem pa še enkrat več ponavljam, da si Španija, po mojem mnenju, ni zaslužila tega naslova, saj je imela vse preveč pomoči s strani sodnikov.

Pa da ne zaidem spet preveč na kritiziranje sodnikov, saj me lahko FIFA še kaznuje kot je kaznovala srbskega selektorja Antića s kar štirimi tekmami prepovedi ker je dejal, da sodnik v obračunu z avstralci srbski reprezentanci ni dosodil očitnega penala zaradi igranja z roko, na drugi strani pa se je ob sodniških napakah nekaterim reprezentancam ponižno opravičevala, npr. angležem. V Srbiji so seveda ogorčeni, ob tem pa obujajo spomin na takratnega portugalskega selektorja Scolarija, ki je s pestjo udaril proti njihovemu igralcu Dragutinoviću in ga k sreči samo oplazil, pa dobil dve tekme prepovedi, po pritožbi pa samo eno.

Bravo FIFA, UEFA in sodniki, kateri naj bi imeli najkvalitetnejše sojenje do sedaj …..

Mogoče sem pa gledal napačno prvenstvo, ali pa so nekje vmes spremenjena nogometna pravila.

Že čez štiri leta naj bi bilo bolje …..

POZZ bralcem te rubrike

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.07.2010 - 23:26 - Kategorije: 12. finalni obračuni -

Nizozemska ali Španija, zadnja in hkrati najpomembnejša tekma prvenstva, kjer se je odločalo o naslovu svetovnega prvaka.

O nizozemski zgodovini sem se že razpisal v prejšni objavi, o špancih pa sploh ni bilo veliko za zapisati, edini pravi nogometni uspeh pa so doživeli pred dvema letoma na Evropskem prvenstvu oz. EP 2008.

Da ne dolgovezim, saj bom rajši nekoliko obšireje pisal o poteku tekme oz. velikega finala, še prej pa obe postavi:

NIZOZEMSKA v taktični postavitvi 4-2-3-1: Maarten Stekelenburg – Giovanni Van Bronckhorst ( od 105. minute Edson Braafheid ), Joris Mathijsen, John Heitinga, Gregory Van Der Wiel – Nigel De Jong ( od 99. minute Rafael Van Der Vaart), Mark Van Bommel – Dirk Kuyt ( od 71. minute Eljero Elia ), Wesley Sneijder, Arjen Robben – Robin Van Persie

ŠPANIJA prav tako v taktični postavitvi 4-2-3-1: Iker Casillas – Joan Capdevilla, Charles Puyol, Gerard Pique, Sergio Ramos – Xabi Alonso ( od 87. minute Cesc Fabregas ), Sergio Busquets – Andres Iniesta, Xavi, Pedro (od 60. minute Jesus Navas) - David Villa ( od 106. minute Fernando Torres )

Po previdnem začetku tekme je prišlo do prve nevarnosti v 5. minuti srečanja, ko je po dolgi podaji z leve, zračni duel Robin Van Persie – Sergio Ramos, dobil slednji in z nevarnim strelom z glavo, dobro ugrozil nizozemski gol, vendar je bil nizozemski vrata Stekelenburg na mestu. V 11. minuti pa je ponovno sledila akcija oz. podaja z leve, Ramos je prodrl in proal do Davida Ville, ki pa ni uspel zadeti. Prvih petnajst minut je tako minilo v španski terenski premoči z nekaj priložnosti, nizozemci pa so se osredotočili na branjenje, a so nato z nekaj oštrimi prekrški umirili špance ter vzpostavili ravnovesje. Pri tem bi izpostavil Kung fu kick Nigela De Jonga v 29. minuti, v 36. minuti srečanja pa je po nizozemski akciji iz kota, najprej na robu kazenskega prostora zgrešil žogo Van Bommel, v nadaljevanju akcije pa še Mathijsen in rezultat je ostal 0-0. Nekoliko aktivnejša nizozemska reprezentanca je imela nato, ob koncu prvega polčasa oz. v 46. minuti srečanja, lepo priložnost, saj je po daljši akciji natančno meril Robben, a je bil Casillas na mestu. V drugem polčasu je spet bolje pričela španska reprezentanca, saj je v 47. minuti akciji iz kota, po visokem skoku branilca Puyola, zgrešil Capdevila, a nizozemci so jih spet kmalu ukrotili. V nadaljevanju, točneje v 61. minuti srečanja je Sneijder milimetersko natančno podal v prostor do Robbena, ki je šel sam proti golu Casillasa, a je španski golman z nogo uspel preusmeriti nizozenčev strel in rezultat je ostal 0-0. Za hip me je spreletela tista, če ne daš dobiš, a kot je prišla je odšla in vse boljša igra obeh ekip me je spet prevzela. V 69. minuti je na desni lepo prodrl hitri rezervist Navas in podal v kazenski prostor, kjer je žogo zgrešil Heitinga, Villa pa s petih metrov ni uspel zadeti oz. je nespretni Heitinga popravil svojo napako in blokiral strel. V 76. minuti je po španski akciji iz kota, neovirano do strela prišel Ramos, a je bil v precej podobni akciji kot ob edinem španskem zadetku v polfinalu, nenatančen oz. je z glavo udaril preko gola. V 83. minuti srečanja pa je do še ene izjemne priložnosti prišla nizozemska ekipa, kjer je po dolgi podaji, dotiku Van Persija z glavo in veliki nespretnosti španskega branilca Puyola, do žoge prišel hitrejši Robben, ki pa vseeno ni uspel priti do strela, temveč le do rumenega kartona, po burnih protestih zaradi nedosojenega domnevnega prekrška nad njim. Preostanek srečanja je minil v nekoliko mirnejšem tonu, tekma pa je šla v podaljšek.

In zopet so bolje pričeli španci, že v 92. minuti pa so kar trije padli kot pokošeni, najprej Fabregas, nato Iniesta in na koncu še Xavi, vsi z namenom izsilitve prekrška, a sodnik Webb, bivši policaj jih je razkrinkal in ni dosodil ničesar. V 95. minuti pa je prišlo do še enega razburjenja, Iniesta je fantastično podal do Fabregasa, ki je kot v nekakšni Deja vu situaciji oz. ponovitvi Robbenove priložnosti iz 61.minute, zadel nizozemskega golmana v nogo in še enkrat več sem si lahko oddahnil. Takoj zatem je Robben izvedel hiter nasprotni napad, a je uspel izsiliti samo udarec iz kota, po katerem je imel lepo priložnost Mathijsen, ki je z glavo udaril čez gol. Kmalu zatem oz. v 99. minuti srečanja je imel priložnost neodločni Iniesta, ki po oklevanju ni prišel do strela, v 101. pa je Navas prodrl po desni in nevarno zapretil, vendar je Van Bronckhorst še pravočasno blokiral strel, po katerem je žoga zadela zunanji del mreže. Za trenutek mi je zastal dih. Španci so bili v prvem delu podaljška odločno boljši, vendar je bil rezultat še vedno 0-0, v drugem delu podaljška pa je v 109. minuti naveza Xavi – Iniesta izsilia prekršek Heitinge, ki je zaradi tega dobil drugi rumeni karton oz. rdečega in bil izključen. Jebemti, sem zaklel, sodnik Howard Webb pa je v nadaljevanju tako kot že mnogi sodniki pred njim pomagal špancem, saj najprej ni dosodil čistega udarca iz kota za nizozemce, nato pa še prekrška nad Elijo, kar je pripeljalo do akcije za edini gol na srečanju. Po še eni od mnogih ofenzivnih španski akciji je rezervist Fabregas lepo našel Iniesto, ki ni bil v prepovedanem položaju, saj je pri nizozemcih zadaj zaspal, Van Der Vaart, neumorni Andres Iniesta pa je zadel in špance povedel proti naslovu svetovnega prvaka. Španci so pričeli proslavljati, nizozemci pa protestirati pri sodniku Webbu, ki je v roku minute storil dve veliki napaki v škodo nizozemcev, za katere po prejetem golu, ki je sledil tem napakam, ni bilo več poti nazaj.

Ne morem verjeti, da je sodnik spet pomagal špancem …..

Najprej gol iz prepovedanega položaja proti portugalcem, pa dvomljiv penal proti paragvajcem, nedosojen rdeč karton proti nemcem, pa  dve takšni napaki v ključnih trenutkih finala …..

Preveč zame …..

off

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.07.2010 - 12:43 - Kategorije: 12. finalni obračuni -

Pred finalno tekmo svetovnega prvenstva 2010, med Nizozemsko in Španijo, bom v tej nogometni rubriki, nogometu primešal malo zgodovine  ….

Španci so bili pred davnimi leti, točneje na prehodu iz 16. v 17. stoletje, kolonijalna velesila, ki pa je počasi pričela izgubljati svojo moč in vpliv, predvsem pa kolonije. V istem času je bila Nizozemska sila, ki je vztrajno pridobivala na moči in počasi postajala najmočnejša pomorska velesila. Kot uvod v svetovno dominanco, se je Nizozemska spopadla s Španijo, v 80 let trajajoči vojni, kjer si je izbojevala samostojnost, pa nato svojo moč izkoristila še za to, da je postala vladar sveta.

Portugalce so napodili iz Indonezije in Brazilije, angležem so prevzeli zunanjo trgovino inv borbah za prevlado na svetovnih morjih se z njimi zapletli v kar tri vojne, posledica tega pa je tudi prepustitev New Amsterdama, ki je pod okriljem angležev postal New York.

Po razočaranju z nizozemci, so španci na takratni svetovni sceni imeli le še obrobno vlogo, nekoč močno kraljestvo pa se je počasi porušilo in izgubilo večino kolonij. Španija se je iz gospodarja oddaljenih dežel prelevila v izolirano državico, za katero je ostala le kulturna in gospodarska vez z južnoameriškim kontinentom, kjer je španski jezik ostal kot spomin na to, kakšna velesila je bila Španija.

Nihče ni večen in tudi nizozemci so počasi izgubili svojo moč, od njihovih kolonij pa so uspeli obdržati Antile, Arubo, in par otočkov na Karibih. Tudi  Surinam oz. bivša Nizozemska Gvajana, domovina Gullita, Rijkaarda, Van Hooijdonka, Davidsa, Seedorfa in še nekaterih legendarnih nizozozemskih reprezentantov je v sedemdesteih letih prejšnega stoletja postala njihova bivša.

Nekako najprimernejše bi bilo, da nizozemci do tako željenega uspeha svetovnega prvaka pridejo prav v Južni Afriki, kjer so bili prav tako pred leti prisotni in nekako bi lahko zapisal, da igrajo na domačih tleh oz. domačo tekmo.

Jug Afrike so pričeli naseljevati leta 1652, po letih miru pa so se v 19. stoletju zapletli v še eno vojno z angleži oz. britanci. Potomci nizozemcev v Južni Afriki imenovani Buri oz. kmetje, so izgubili oblast, ukinjeno je bilo suženjstvo, a po vnovični zmagi nad domorodci so Buri na območju ustanovili države Oranje, Natal in Transvaal. Po še eni seriji obračunov oz. dveh vojnah in velikih izgubah na obeh straneh, so leta 1902 nizozemci in britanci le sklenili končati vojno.

Vse skupaj je zgodovina in angležev že nekaj časa ni več v Južni Afriki, nizozemska kolonija, katero vodi Bert Van Mervijk oz. nizozemska nogometna reprezentanca pa je še vedno tu. Kot že stoletja poprej se bo za vrh udarila s španci in če je soditi po zgodovini …..

Nizozemci, ki so bili do sedaj v dveh finalih svetovnih prvenstev, pri tem pa obakrat izgubili z domačima reprezentancama, so tokrat v obratni vlogi oz. kot domača ekipa.

Nekoliko se bom še ustavil pri teh dveh finalih, leta ‘74 v Nemčiji in ‘78 v Argentini.

V prvem, ‘74 v Nemčiji so bili nizozemci daleč najboljša ekipa, njihov legendarni selektor Rinus Michels pa je navduševal s prav tako legendarno postavitvijo 4-3-3 oz. totalnim nogometom, kot so ga poimenovali, kljub očitnemu kopiranju pa ga ni nihče igral tako dobro kot oranžni. V tej totalni nizozemski ekipi je bil glavni zvezdnik še en legendarnež Johan Cruyff, ki je bil takratni nogometni pojem, a poleg nogometnega razkošja je bil svetlobna leta pred časom tudi v drugih pogledih kot so izplačevanje dnevnic, zavarovanje igralcev, predvsem pa reklamiranje pri katerem je imel v nizozemski Adidasovi ekipi ekskluzivno pogodbo s Pumo, zaradi česar je imel kot edini nizozemski reprezentant njihove kopačke ter dres s samo dvema belima črtama in ne tremi adidasovimi …. V finalu so Cruyff, Neeskens, Rensenbrink, Rep in ostali, od sodnikovega žvižga ob pričetku tekme, izvedli 13 podaj, preden je nemec Uli Hoeness v nemškem kazenskem prostoru nepravilno zaustavil Cruyffa. Neeskens je uspešno zadel iz penala in Nizozemska je po dobri minuti igre povedla z 1-0, še preden se je nemški igralec sploh dotaknil žoge. A dvoboj je imel svoj uvod že prej oz. v dnevih pred velikim finalom, ko je nemški častnik Bild objavil, da so štrije nizozemski igralci čofotali v bazenu s štirimi neznanimi nemkami, kar je sprožilo kar nekaj nervoze. A da se vrnem na tekmo, preveč samovšečni nizozemci so pričeli podcenjevati nasprotnika, ga z nogometnimi veščinami smešili, hkrati pa tudi kaznovali za tiste podle novinarske igrice, pri tem pa je sevda padla koncentracija in nemci so uspeli izenačiti ter preobrniti izid, hkrati pa osvojiti naslov svetovnega prvaka.

Razočarani nizozemska reprezentanca je čez štiri leta dočakala novo priložnost. V Argentini ‘78,  je ista generacija z določenimi lepotnimi popravki in pa predvsem brez genijalnega Cruyffa, ponovno navduševala s svojim totalnim nogometom in v velikem slogu prišla do finalne tekme, katere pa spet ni dobila. Najprej pa še pojasnitev odsotnosti Cruyfa za katerega je vsa ta leta veljalo, da v Argentini ni hotel nastopati zaradi političnih prepričanj oz. argentinskega režima, beri generala Vidala. No, resnica naj bi bila takšna, da je velikemu Johanu Cruyffu nastopanje v reprezentanci prepovedala njegova žena Danny, ki je po tisti nemški aferi v bazenu dala ultimat: Jaz ali čofotanja v reprezentančnih bazenih.

Argentinci oz. njihova policija je pred finalom nizozemsko reprezentanco, od hotela do stadiona prepeljala skozi najrevnejše četrti, kjer so bili deležni zastojev oz. barikad, udarjanja po steklih avtobusa, žaljivk, pljuvanja, obmetavanja in groženj. S kazalcem preko vratu je bil očiten argentinski znak za linč, kateremu pa so se v teh revnih četrteh le izognili, vendar ob prihodu na stadion stanje ni bilo veliko boljše. Vročekrvni argentinski navijači so ustvarili pritisk, ki je bil še večji, ker so bili na igrišču samo nizozemci, saj so argentinci namerno zamujali na igrišče. Kapetan Daniel Passarella je zadržal prihod argentincev na igrišče, nato pa še v teatralni predstavi pritisnil na sodnika, od katerega je zahteval izločitev nizozemskega krila Reneja Van Der Kerkhofa, ki je imel na poškodovani roki mavec. Poteza, ki je še dodatno razvnela že tako vročekrvno argentinsko publiko in nizozemska ekipa se je že hotela umakniti z igrišča zaradi šikaniranja, a je sledil sodniški kompromis, v katerem je moral igralec poviti mavčno oblogo še s povojem, da ne bi poškodoval koga na igrišču. Po argentinskem vodstvu oz. zadetku Maria Kempesa je bilo dogajanje bolj podobno borilnim športom kot pa nogometu, saj je sramotno sojenje sodnika Sergija Gonelle dopuščalo veliko več kot to piše v knjigah, bi dejali nekateri. Nekatera dejstva pravijo, da je Argentina preposto morala zmagati na tem prvenstvu, za kar je bila podkupljena reprezentanca Peruja v uvodni fazi prvenstva, pa v zadnjem trenutku zamenjan sodnik za finale, že opisana pot z busom od hotela do stadiona in pa sama kontroverzna finalna tekma. Kljub temu so nizozemci uspeli izenačiti na 1-1, v sodnikovem podaljšku pa je imel Rensenbrink življensko priložnost, a je iz precej težkega položaja zadel vratnico in tekma je šla v podaljške, kjer so argentinci dosegli še dva gola in slavili s 3-1. Po vseh teh letih nizozemci še vedno trdijo, da v kolikor bi takrat zmagali, ne bi prišli živi od tam …..

Kot zanimivost, nesrečni Rob Rensenbrink je kmalu zatem zaključil svojo športno pot in se izgubil za javnost, nihče razen mogoče najbližjih sorodnikov pa sploh ne ve kje se vsa ta leta nahaja. Nihče od številnih novinarskih, televizijskih, radijskih, internetnih in vseh ostalih reporterjev, ga ni uspel najti, njegovo skrivanje pa je dobilo pridih mističnosti. Baje, da je nekje v Belgiji oz. Franciji, na nekem podeželju, umaknjen od vsega, še posebaj nogometne norije zaradi katere je nekoč obstajal izraz Zadeti Resenbrinka, kar je pomenilo zadeti vratnico. Tu pa tam se samo pojavi zgodbica oz. trač o njem, nekakšen Elvis efekt, ko naj bi ga videli v trgovini, na bencinski pumpi itd. Danes 63letni upokojenec, bi s svojo pojavno na finalni tekmi naredil več za nizozemce kot vse hobotnice tega sveta za špance, a da ne zaidem še malo o nogometu, o hobotnici pa nekoliko kasneje.

Prekletstva neuspeha na svetovnih prvenstvih ni uspelo prekiniti niti novi super-generaciji z Gullitom, Rijkaardom, Van Bastenom, brati Koeman in ostalimi zvezdniki nogometa, ki so leta ‘88 postali Evropski prvaki, nato pa leta ‘90 pokleknili zaradi notranjih sporov, ki so nizozemsko reprezentanco spremljali vsta ta leta.

Tudi tokrat naj bi bilo kar nekaj trenj znotraj ekipe predvsem na relaciji Sneijder – Van Persie, a zaenkrat jih selektor Van Merwijk kar dobro brzda, v veliko pomoč pa mu je tudi šef ekipe, zet Mark Van Bommel.

Na žalost so leta totalnega nogometa mimo, zaradi česar je za večino nogometnih navdušencev, v finalnem obračunu, totalni favorit reprezentanca Španije.

Sam se ne uvrščam v to večinsko skupino, katero je še razširila napoved tiste vedeževalske hobotnice, za katero upam da se moti, kot se je zmotila v napovedi finala Evropskega prvenstva 2008, ko so jo zajebali prav španci, ki so bili vsa ta leta nekakšni nogometni looserji, podobno kot tudi nizozemci.

Jaz sem za oranžne …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.07.2010 - 22:40 - Kategorije: 12. finalni obračuni -

Tekmo za tretje mesto je definitivno ena od najtežjih tekem, saj so udeleženci po porazu v polfinalu še vedno pod vtisom tiste tekme oz. so psihično nestabilni in polni razočaranja, kot že mnogokrat prej pa so ponavadi boljši oz. uspešnejši tisti, ki si hitreje psihično opomorejo.

Pred tekmo, kjer v normalnih razmerah naj ne bi bilo dvomov o zmagovalcu, sem se strinjal s tisto vedeževalsko hobotnico. Ta je namreč napovedala zmago nemcev, ki so se mi vedno zdeli psihično čvrsti oz. čustveno hladni, celo otopeli, čeprav je vse skupaj daleč od resnice. Tudi nemci so zgolj ljudje in ne mašine kot nekateri še vedno verjamejo in tudi njih nogometna strast lahko potegne v najglobje globine oz. jih preplavi čustvo z imenom Razočaranje. Poleg tega so se že nekaj dni vbadali z virozo, zaradi katere na treningih ni bilo selektorja Lowa, kapetana Lahma in Podolskega, njihov najboljši strelec Miroslav Klose je imel težave s hrbtom, rezervni golman Tim Wiese pa s kolenom.

Nationalmannschaft, kot rečejo nemški reprezentanci, je v roku desetih dneh igrala z Anglijo, Argentino in Španijo, pri čemer je prvi dve gladko odpravila celo ponižala, bi zapisal, pri tretji torej Španiji pa se je ustavilo. Verjamem, da ni reprezentance na svetu, ki bi dobila te tri zaporedne dvoboje v tako kratkem razdobju, delno opravičilo za neuspeh nemcev pa je tudi izostanek, zaradi kazni kartonov, njihovega odkritja prvenstva Thomasa Mullera. Še kako so ga pogrešali ko je bilo potrebno loviti vodstvo, pa čeprav je bil pred prvenstvom še samo perspektivnež, ki bi lahko dočakal kakšno igralno minuto. Mladenič, ki je nato navdušil na prvenstvu, pri tem pa dosegel štiri gole, si po mojem mnenju zasluži naziv najboljšega mladega nogometaša prvenstva, s tem pa nasledi soigralca Podolskega, ki je to postal na prvenstvu 2006. Še en igralec nemške ekipe pa je imel priložnost za lovoriko oz. dve, Miroslav Klose je bil namreč še vedno v igri za najboljšega strelca prvenstva, v kolikor pa bi dosegel gol, bi se na lestvici najboljših strelcev svetovnih prvenstev izenačil z brazilcem Ronaldom, a že omenjene težave s hrbtom so ga izrinile iz ekipe in najboljši strelec prvenstva bo nekdo drug, Ronaldov rekord bo lahko trajal še leta.

To je bilo že drugič, da sta se Nemčija in Urugvaj merili na svetovnem prvenstvu za tretje mesto, v prvem, v Mehiki ‘70 je bila uspešnejša nemška ekipa, ki je zmagal z minimalno prednostjo oz. z 1-0.

Urugvajci, so po mojem mnenju, že presegli vsa pričakovanja z uvrstitvijo v polfinale, tekma za tretje mesto pa je samo še dodatni bonus oz. nagrada za predhodne uspehe. Ekipa selektorja Tabareza ima po gladkem porazu v polfinalnem srečanju z Nizozemsko vsekakor večjo željo po tem zgodovinskem tretjem mestu, ki bi jim pomenilo veliko več kot uspehov vajenim nemcem. Tudi tista ključna beseda razočaranje naj ne bi bila preveč močna, saj je bil poraz v polfinalu res gladek, brez nekih grenkih občutko,v a tudi pri nemcih je bilo precej podobno. Pri lovu na tretje mesto so bili urugvajci močnejši kot v polfinalu, saj sta se je v moštvo vrnila Luis Suarez, ki je v polfinalu prestajal kazen ene tekme, zaradi tistega zloglasnega igranja z roko v četrtfinalu in pa kapetan Diego Lugano, kateri je manjkal zaradi poškodbe kolena. Da je bila pred tekmo atmosfera v njihovi ekipi dobra, se je dalo razbrati iz izjave selektorja Oscarja Tabareza, ki je dejal, da želijo premagati nemce in napoved nezgrešljive hobotnice.

No, po pravici imam te hobotnice že čez glavo, saj je postala kar prvi zvezdnik prvenstva, kljub svojim domnevnim vedeževalskim sposobnostim, pa mene ni prepričala ….

URUGVAJ v postavitvi 4-4-2; Fernando Muslera – Martin Caceras, Diego Godin, Diego Lugano, Jorge Fucile – Edison Cavani, Egidio Arevalo, Diego Perez, Alvaro Pereira – Diego Forlan, Luis Suarez

NEMČIJA v postavitvi 4-2-3-1;  Hans Jorg Butt – Dennis Aogo, Arne Friedrich, Per Mertesacker, Jerome Boateng – Bastian Schweinsteiger, Sami Khedira – Marcell Jansen, Mesut Ozil, Thomas Muller – Cacau

No, sama tekma se je pričela kar dobro, močno spremenjena nemška ekipa je tako kot je bilo že v navadi spet napadla od prve minute in že v 3. minuti srečanja je zadel hvaljeni mladec Thomas Muller, vendar je bil gol razveljavljen, v 10. minuti pa je branilec Arne Friedrich po Ozilovi podaji iz kota, zadel prečko. No, v 19. minuti srečanja pa  je nemška ekipa kronala svojo terensko premoč, po silovitem udarcu Schweinsteigerja s približno 30-ih metrov in Muslerinem odbijanju čudne Jabulani žoge, je do odbitka prvi pritekel Thomas Muller, ki je v slogu rutinerja s 5-ih metrov zadel za 1-0 oz. za vodstvo Nemčije. Že peti gol mladeniča, s čimer se je na prvem mestu lestvice strelcev izenačil s špancem Villo in nizozemcem Sneijderom, še nekaj mesecev nazaj pa so ga nekateri zamenjevali za pobiralca žog. Definitivno odkritje prvenstva. No v času velike nemške dominance je v 28. minuti, nekje na sredini igrišča Perez odvzel žogo Schweinsteigerju in jo podal do Suareza, ta pa v hitrem nasprotnem napadu našel Cavanija, ki je izenačil na 1-1. V nadaljevanju je v nevihti tudi igra obeh ekip nekoliko zvodenela, a nemci so še vedno igrali, urugvajci pa čakali na priložnosti iz nasprotnih napadov. V 41. minuti je po enem takšnem hitrem nasprotnem napadu urugvajcev, po podaji Forlana, do žoge prišel Luis Suarez, ki je streljal z  leve, a bil za malo nenatančen. V drugem polčasu so nekoliko odločneje krenili tudi urugvajci in v 51. minuti sta na desni urugvajski strani kombinirala Arevalo in Suarez, po lepi dvojni podaji pa je Arevalo podal na rob kazenskega prostora, kjer je Diego Forlan z mojstrskim udarcem ob tla premagal nemškega vratarja in urugvajce povedel v vodstvo z 2-1. A njihovo vodstvo ni trajalo dolgo, saj je že v 56. minuti, po dolgi in natančni podaji Boatenga z desne, na drugi vratnici, najvišje skočil Marcell Jansen, ki je zadel za 2-2, ob tem pa mu je bil v veliko pomoč urugvajski golman, ki je zaplaval v prazno. Že v naslednji minuti je nemška ekipa pokazala vso svoje razkošje preigravanja, najprej je Cacau obrnil enega urugvajca in podal do Ozila, ki je preigral še dva, pri tem pa ga je nekoliko preveč zaneslo in po pretiravanju s preigravanjem je izgubil žogo, priložnost za nov zadetek pa je bila zamujena. Na drugi strani so kmalu sledili novi poskusi urugvajcev, najprej je Suarez nevarno zapretil z oddaljenosti, za njim pa še Forlan iz bližine, a obakrat je bil nemški veteran Butt na mestu. V 76. minuti je rezervist Kiessling sprobal svoj udarec z oddaljenosti, a tokrat je bil nezanesljivi urugvajski golman Muslera zanesljiv oz. je žogo uspešno odbil in rezultat je bil še vedno 2-2. A tako je ostalo le do 82. minute ko je po nemškem udarcu iz kota in biljardu oz. odbijanju žoge pred urugvajskim golmanom, z glavo svoj prvi reprezentančni gol dosegel Sami Khedira. V samem finišu tekme je urugvajska ekipa lovila zaostanek, nemška ekipa pa je imela prek rezervista Kiesslinga izjemno priložnost za povečanje vodstva, vendar je nemec zgrešil in urugvajcem ponudil še eno priložnost. No, definitivno zadnja priložnost za urugvajce se je ponudila v 92. minuti oz. sodnikovem podaljšku, ko je Friedrich storil prekršek nad Suarezom na približno 18-ih metrih od nemškega gola. Seveda je odgovornost v zadnjih trenutkih tekme prevzel Diego Forlan, ki je z močnim strelom stresel prečko, žoga pa se je odbila navzven in sodnik je odpiskal konec. Forlan je ostal pri štirih doseženih golih, njegova reprezentanca pa je osvojila četrto mesto.

Nemčija je s 3-2 premagala Urugvaj in osvojila tretje mesto oz. ga odbranila, saj je tudi na zadnjem prvenstvu, tistem 2006, osvojila tretje mesto.

Izjemna tekma, kjer so se priložnosti vrstile na obeh straneh, kot je to v navadi v tekmah za tretje mesto oz. kot sem pričakoval, pa je bilo tudi veliko golov. Prav navdušen sem bil nad prikazanim in takšen naj bi izgledal nogomet, če bi se ekipe bolj osredotočale na napad kot obrambo.

Eden najboljših predstavnikov te napadalne miselnosti na tokratnem prvenstvu pa je bila prav reprezentanca Nemčije, ki je zame najprijetnejše presenečenje turnirja, prav tako pa njeni mladeniči, pri čemer bi še enkrat več izpostavil golmana Neurera, branilca Boatenga, v sredini pa izjemne Khediro, Ozila in Mullera.

Ekipa, ki je bilo užitek gledati …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.07.2010 - 00:03 - Kategorije: 11. polfinale -

Kot se že ve, je šlo za ponovitev zadnjega evropskega prvenstva oz. EP 2008, kjer je Španija z golom napadalca Fernanda Torresa, zmagala z 1-0 in čeprav so nemci pred srečanjem zatrjevali, da ne bo šlo za maščevanje, je vse nakazovalo prav na to. Enostavno mislim, da se dvoboja pred dvema letoma ni moglo kar izbristati iz spomina obeh reprezentanc, čeprav je bila nemška ekipa dodobra prenovljena oz. pomlajena, kar pa me pripelje do iztočnice za postave ekip ….

NEMČIJA je zaigrala v taktični postavitvi 4-2-3-1; Manuel Neurer – Jerome Boateng (od 52. minute Marcell Jansen), Arne Friedrich, Per Mertesacker, Philipp Lahm – Bastian Schweinsteiger, Sami Khedira (od 80. minute Mario Gomez) – Lukas Podolski, Mesut Ozil, Piotr Trochowski – Miroslav Klose

ŠPANIJA je prav tako zaigrala v taktični postavitvi 4-2-3-1; Iker Casillas – Joan Capdevila, Charles Puyol, Gerard Pique, Sergio Ramos - Xabi Alonso (od 92. minute Carlos Marchena ), Sergio Busquets – Andres Iniesta, Xavi, Pedro (od 85. minute David Silva) - David Villa (od 80. minute Fernando Torres)

Da se še malo vrnem na tisto zadnje veliko tekmovanje oz. EP 2008, ko je španska reprezentanca na tekmovanju  navduševala z lepo, atraktivno igro, pri tem pa je v že omenjenem finalu zaslužila tudi višjo zmago, predvsem zaradi hitrega prenosa žoge, kjer so ustvarjali veliko prostora, v katerem so se nemci kar izgubili, a od takrat se je marsikaj spremenilo.

Španska ekipa je bolj ali manj ista kot pred omenjenima dvema letoma, namesto Marcosa Senne je sedaj tu Sergio Busquets, selektor Del Bosque pa je napravil še neke lepotne popravke, a v bistvu je to ekipa izpred dveh let, le da igra  zame ni niti približno takšna kot takrat. Večina se verjetno ne bi strinjala z menoj, a se ne obremenjujem s tem, statistika je kot vemo lahko zavajujoča in tista posest žoge, streli na gol, podaje in vse skupaj ne odtehtajo brezidejnosti in zanašanja na izjemno razpoloženega strelca Davida Villo.  Zdi se, kot da v ekipi ni vse tako kot bi moralo biti, njihova žoga je še vedno hitra, ampak to ne izgleda več tako sijajno kot pred dvema letoma, predvsem pa v napadu ni učinka nekoč izvrstnega Fernanda Torresa, ki ne zadane praktično ničesar

Tisto kar se je bistveno spremenilo, je nemška reprezentanca, ki je obnovljena in prenovljena preprosto navdušila. Priložnost za dokazovanje so dobili mlajši igralci, hitrejši, močnejši, taktično discipliniranješi, njihova dominanca nad velesilama kot sta Anglija in Argentina pa sta je meni fascinantna. Ne bom zgrešil, če napišem, da so se na nogometni sceni v pravem trenutku pojavili, v prejšnih objavah nahvaljeni, Neurer, Boateng, Ozil, Khedira in Muller, prav tako pa očitno ni zgrešil svojega izbora selektor Low, ki se je odrekel nekaterim starejšim in karakterno neprimernim, kot sta Torsten Frings in Kevin Kuranyi, zaradi poškodbe pa je odpadel še Michael Ballack. V pravem trenutku, kot mladi so se razigrali tudi izkušenejši Lahm, Schweinsteiger, Podolski in Klose, vse skupaj pa se zdi kot idealna kombinacija oz. moštvo za največje dosege ali kot je rekel sloviti Franz Beckenbauer, da je to nemška reprezentanca z enim najboljših nogometnih iger vseh časov.

Tekma se je pričela in kot je razvidno iz postav je španec Del Bosque končno na rezervno klop postavil neprepoznavnega Torresa, za glavnega napadalca pa postavil Davida Villo, v ofenzivni del zvezne vrste pa vrinil Pedra. Takšna postava je že od samega začetka prevzela pobudo in v 6. minuti srečanja je prav po podaji Pedra, v prazen prostor, David Villa imel priložnost za vodstvo ,a je ta ostala neizkoriščena. Španska ekipa je nadaljevala s pritiskom in v 13. minuti je po podaji Inieste, Charles Puyol z glavo, udaril preko gola, nato pa je tekma nekoliko uplahnila. V 31. minuti je svoj strel preizkusil Piotr Trochowski in le malo je manjkalo da bi Elf povedel, še nekoliko nevarneje pred španskim golom pa je bilo v 45. minuti, ko je Sergio Ramos storil prekršek nad Mesutom Ozilom. Seveda na naši nacionalki ni bu o tem, bi rekel moj stari, čeprav je bil v studiu gost tudi nogometni sodnik. Seveda sem popizdil in poiskal drug nogometni program, kjer so obdelali ta problem oz. sporno situacijo. Ugotovitev: defitnitvno prekršek in rdeč karton za španca Ramosa, vendar ne tudi penal, saj je bil prekrške storjen tik pred črto kazenskega prostora, igralec pa je padel v kazenskem prostoru. Po prvem precej ubogem polčasu oz. taktičnem dvoboju obeh ekip in veliko sodniško napako ob koncu tega polčasa,  je španska reprezentanca pritisnila nasprotnika, pri tem pa je v 58. minuti izvrstno z roba kazenskega prostora nevarno streljal Pedro, v nadaljevanju akcije pa je nevarno zapretil še Iniesta, a je bil na drugi vratnici David Villa prepozen. Nemci so na drugi strani izvedli hiter nasprotni napad, kjer je v nadaljevanju do strela prišel Klose, a je šla žoga visoko čez gol. Španci so nadaljevali s pritiskom, nemški selektor Low pa je osvežil moštvo z menjavama Jerome Boateng – Marcell Jansen in pa Piotr Trochowski – Toni Kroos in prav slednji je imel v 68. minuti, po podaji Podolskega,  izvrstno priložnost za vodilni gol, a je ne preveč močan in natančen strel, španski golman Casillas odbranil. Nemčija je pokazala, da zna biti še kako nevarna in je kar nekoliko prestrašila špance, ki pa so vseeno v 71. minuti prišli do vodstva. Xavi je izvedel podajo iz kota, Puyol je povsem neovirano pritekel z roba kazenskega prostora in s strelom z glavo zadel, za razliko od tistega poskusa iz nesrečne trinajste minute srečanja. Po prejetem golu je nemška reprezentanca prevzela pobudo, nanizala nekaj nevarnih akcij, a rezultat je ostal nespremenjen. V 81. minuti je v enem izmed hitrih nasprotnih napadov mladi Pedro pretiraval z egoizmom in izgubil žogo, namesto da bi podal do odkritega Torresa, ki bi verjetno z lahkoto lahko uspešno zaključil akcijo, a očitno mu mladenič ni zaupal. Se strinjam s kasnejšo ugotovitvijo športnega gosta, Saša Udoviča, ki je dejal, da bi ta gol lahko oživil Fernanda Torresa. Že v 84. minuti je selektor Del Bosque, za kazen iz igre potegnil Pedra, namesto njega pa je vstopil David Silva. Prekleti Stare, upam da se tokrat ne motim in ne bentim nad napačnim, že v 87. minuti srečanja je pričel razlagati kdo bo igral v finalu, kot bi bilo srečanja že zdavnaj konec in kot da še nikoli ne bi gledal nemške ekipe, ki igra do konca, do zadnjih sekund oz. do zadnjega sodnikovega žvižga. Ta je prišel na vrsto 7 minut kasneje oz. v četrti minuti sodnikovega podaljša in španska reprezentanca je lahko pričela slaviti svoje prvo finale na svetovnih prvenstvih, Stare pa svojo napoved finala.

A njegova napoved je bila sedem minut pred koncem srečanja, za razliko od tiste nemške hobotnice iz Oberhausena z imenom Paul, kateri je španska reprezentanca uresničila napoved s prejšnega dne, z minimalno zmago nad nemško ekipo. Paul ostaja s 100% učinkom na tem prvenstvu, v vednost voditelju Sašku, ki se očitno ni preveč pozanimal o temi o kateri je razpredal pa, da je Paul zelo dobro napovedoval tekme že na EP 2008, ko je pravilno napovedal vse izzide nemške reprezentance, le v finalu se je zmotil oz. napovedal zmago nemcev nad španci. Očitno ga je takrat izučilo.

Za konec še ena zanimivost oz. povezava na relaciji Nemčija – Španija, pred približno 18 meseci bi španski Real Madrid lahko v svoje moštvo pripeljal Schweinsteigera, katerega so agentje ponudili temu španskemu velikanu, 6 mesecev pred iztekom njegove pogodbe oz. bi po Bosmanovem pravilu lahko tja prestopil za minimalno odškodnino, a do transferja ni prišlo. Z današnjega vidika gledano, še ena napačna odločitev realovcev, podobno kot v primeru nizozemskih igralcev, saj Schweinsteiger dokazal, da je eden najboljših igralcev na svetu.

Ne glede na poraz je nemška reprezentanca navdušila na tem prvenstvu in promovirala svoj novi rod nogometašev, ki bi lahko v prihodnosti vladali evropskem in svetovnem nogometu, pri tem pa je zabeležila dva rekorda. Prvi je največ nastopov na svetovnih prvenstvih, saj so na tega prišli z 92-imi nastopi, enako kot brazilci, ki pa kot je znano niso prišli dalj od četrtfinala, z nocojšnim polfinalom pa so nemci že na številki 98, v obračunu za tretje mesto bodo torej zabeležili svoj 99. nastop na svetovnih prvenstvih. Drugi rekord je število zadetkov na svetovnih prvenstvih, tudi tukaj nemci vodijo pred brazilci, zaenkrat pa je ta rezlika 203 – 96. Za primerjavo Španija je do sedaj zabeležila 55. nastopov na svetovnih prvenstvih in je na šestem mestu, pri tem pa so dosegli 90 zadetkov. 

Kot je že znano, pa vseeno, španska reprezentanca je ponovila uspeh s finala EP 2008, ko je prav tako z minimalno razliko premagala nemce in prvič v svoji zgodovini postala Evropski prvak, tokrat pa se je prvič v svoji zgodovini uvrstila v finale svetovnega prvenstva.

761 španskih podaj v 90-ihigralnih minutah za prvo finale, kjer jih čaka Nizozemska, s katero se bodo prvič pomerili na svetovnem prvenstvu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 7.07.2010 - 02:03 - Kategorije: 11. polfinale -

Da ne bom spet preveč dolgovezil, saj sem šel že v objavi z naslovom Pred polfinalom v podrobnosti, kar takojšen skok na prvo polfinalno srečanje, Nizozemska – Urugvaj …. 

NIZOZEMSKA je zaigrala v igralnem sistemu 4-2-3-1 z naslednjo postavo; Maarten Stekelenburg – Khalid Boulahrouz, John Heitinga, Joris Mathijsen, Giovanni Van Bronchorst – Demy De Zeeuw (od 46. minute Rafael Van Der Vaart) , Mark van Bommel – Arjen Robben (od 90. minute Eljero Elia ), Wesley Sneijder, Dirk Kuyt – RobinVan Persie

URUGVAJ je zaigral v igralnem sistemu 4-4-2s postavo; Fernando Muslera – Martin Caceres, Diego Godin, Alvaro Pereira (od 78. minute Sebastian Abreu), Mauricio Victorino – Egidio Arevalo, Walter Gargano, Diego Perez – Edison Cavani, Diego Forlan (od 84. minute Sebastian Fernandez)

Dvoboj dveh popolnoma različnih stilov igranja, kjer nizozemci radi diktirajo tempo nasprotniku in ga napadajo preko tiste trojice, Sneijder kot playmaker in bočnih igralcev Robben in Kuyt, urugvajci pa s čvrsto in defanzivno igro ter hitrimi nasprotnimi napadi predvsem z vedno nevarnim Forlanom. V obračunu takšnih stilov oz. taktičnih pristopov so že v 3. minuti srečanja imeli prvi priložnost nizozemci. Neumorni tekač na levem krilnem položaju Dirk Kuyt, je prišel do strela a je udaril preko gola, vendar je nizozemska ekipa nadaljevala z ofanzivo in bila veliko boljši nasprotnik. Nagrada za to je prišla že v 19. minuti, ko se je nizozemski kapetan Van Bronchorst odločil za udarec s približno 35-ih metrov in z izvrstnim strelom zadel v zgornji levi kot ter povedel svojo reprezentanco v vodstvo z 1-0. Strinjal bi se s komentatorjem, Staretom če se ne motim, da je to neobranljivo in verjetno eden najlepših golov na prvenstvu, za moj okus najlepši. Zatem se je srečanje nekoliko umirilo, obe ekipi sta zgostile svoje vrste na sredini igrišča, edini trenutek razburjenja pa je bil v 30. minuti ko je urugvajec Caceres pri poskusu udarca s škarjicami, kot ga imenujemo, atraktivno namesto žoge z nogo zadel obraz De Zeeuwa, ki je bil verjetno ob polčasu zaradi tega tudi zamenjan. Še pred koncem prvega polčasa, točneje v 41. minuti srečanja pa je urugvajski ekipi uspelo izenačiti, saj je Diego Forlan z več kot 25-ih metrov udaril proti golu in zadel za 1-1, vendar udarec sploh ni bil tako natančen oz. neobranljiv, celo povprečen je bil, a nizozemski golman Stekelenburg ga ni uspel odbraniti. Kljub nekoliko manj nevarnemu urugvajskemu napadu, kjer se je poznala odsotnost kaznovanega Luisa Suareza je južnoameriška ekipa uspela izenačiti, a u drugem polčasu sta se obe ekipi spet odločili za bolj ziheraški pristop in tekma je postala nekakšna uspavanka. To pa se je spremenilo v 70. minuti, ko je Wesley Sneijder z milimetersko natančnim strelom z roba kazenskega prostora zadel ob urugvajski vratnici za 2-1, ob tem pa je bil nekoliko sumljiv položaj v katerem se je znašel Robin Van Persie, mimo katerega je žoga švignila v gol. Uzbekistanski sodnik Irmatov je priznal zadetek in Sneijder se je s tem, petim zadetkom na prvenstvu, s špancem Villo izenačil na vrhu lestvice strelcev prvenstva. Le tri minute kasneje oz. v 73.  minuti srečanja je Kuyt lepo podal z leve strani, v sredino kazenskega prostora, kjer je bil najvišji/najspretnejši Arjen Robben, ki je z glavo zadel za 3-1. Čeprav je v tem trenutku vsem postalo jasno, da za urugvajce ni več poti nazaj, Robben pa je imel lepe priložnosti še za povišanje vodstva, se sinje modri niso predali in v sodnikovem podaljšku je urugvajec Maxi Pereira prišel do prostora za strel ter znižal na 3-2, po totalni ofenzivi v zadnjih trenutkih tekme pa je zmanjkalo časa za kaj več oz. vsaj za izenačenje.

Kaj zapisati kot pa pričakovana zmaga nizozemcev, ki pa so naleteli na pričakovano močan odpor urugvajcev. Na njihovo žalost, so urugvajci doživeli prvi poraz na prvenstvu ter izpadli, a v domovino se lahko vrnejo kot sodobni heroji, saj na takšen uspeh oz. polfinale ni računal verjetno nihče, pri tem pa tako ne mislijo afričani, ki so s tisto nešportno potezo oz. Suarezovim namernim igranjem z roko, ostali še brez zadnje afriške ekipe na prvenstvu. Definitivno eden od vrhuncev prvenstva, kar pa se ne bi moglo reči za tale polfinalni obračun.

Diego Forlan je potrdil vse svoje golgeterske kvalitete in angleški klubi kar tekmujejo z vabili v svoje vrste, po nekaterih informacijah naj bi bil možen celo povratek v Manchester United, čeprav dvomim da se bo španski Atletico Madrid tako zlahka odrekel igralca, ki jih je popeljal na vrh Europa league.

O nizozemski reprezentanci in njenih asih pa nekolikoveč v eni od naslednjih objav, zaenkrat samo še to, da bodo, kot je verjetno že vsem znano, tokrat igrali v svojem tretjem finalu na svetovnih prvenstvih, pri tem pa bi še enkrat izpostavil izjemna posameznika tega odličnega kolektiva, Wesley Sneijdera in Arjena Robbena, katerih se je jeseni 2009 odrekel Real Madrid oz. Jorge Valdano pa nalogu Florentina Pereza.

Predrag Pedja Mijatović je očitno vedel kaj počne kot športni direktor Real Madrida oz. je vedel kakšne kvalitete posedujeta navedena, tako kot to ve nizozemski selektor Marwijk oz. zdaj še ves svet ……

Njuni nasledniki v kraljevskem klubu; Karim Benzema, Kaka in Cristiano Ronaldo se na tem prvenstvu nikakor niso proslavili, a to so že teme za jesen ……

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.07.2010 - 11:50 - Kategorije: 11. polfinale -

Ostale so še štiri najboljše/najuspešnejše ekipe tega prvenstva; Nizozemska, Urugvaj, Nemčija in Španija.

NIZOZEMSKA – URUGVAJ

Nizozemska reprezentanca je s selektorjem Marwijkom dobila na čvrstosti, njihova leta lepega in atraktivnega nogometa pa naj bi bila mimo. Nekako se ne bi strinjal s tem, saj nizozemci ne morejo biti brez svojega prepoznavnega, recimo mu nizozemskwga stila, ki ga imajo v krvi, bi lahko rekli. Njihovi igralci zorijo v domači, nizozemski ligi, kjer se igra odprt oz. napadalen nogomet in to je njihova osnova oz. vodilo za prihodnost, posledično tudi za uspehe, saj si najboljši takrat ko si naraven. Lep dokaz za to je četrtfinalno srečanje, kjer so bili nizozemci v prvem polčasu nenaravni oz. preveč previdni in defanzivni, v drugem pa so krenili ofanzivneje, razvili svojo igro in premagali enega glavnih favoritov prvenstva. Brazilcem, enim največjih mojstrov nogometa so skrili žogo, bi lahko rekli in jih na izjemen način izločili iz nadaljnega prvenstva. Mislim, da je tekma pokazala kako naprej oz. s kakšnim stilom, vendar pa sem prepričan, da tudi tokrat ne bodo krenili na vso moč, temveč nekoliko preudarnejše in nato stopnjevali pritisk. Pri razčlenitvi ekipe se vidi, da prvi napadalec ekipe Robin Van Persie ni na svojem nivoju oz. se še vedno čaka njegov klik, konkretnejši učinek, predvsem pa goli. Na srečo nizozemcev sta na svojem nivoju oba krilna napadalca Dirk Kuyt in Arjen Robben, ki kljub drugačnosti delata podobne stvari. Konstantno pritiskata na nasprotnikovo zadnjo vrsto, prvi predvsem s tekom in energijo, drugi pa s samostojnimi prodori in streli, ob tem pa imata pomoč tudi v zvezni vrsti, kjer so vsi igralci tekaško izjemno sposobni. Srce te ekipe je pričakovano odlični Sneijder, ki se je izkazal s podajami in goli, še enkrat več pa bi izpostavil Marka Van Bommela, ki sem ga že nahvalil pri predstavitvi reprezentance in zanj bi lahko rekel, da je glavna mišica ekipe. Torej zvezna vrsta, kjer bo tokrat zaradi kazni kartonov manjkal Nigel De Jong, je največja moč te reprezentance, obrambna linija, tokrat brez Gregory van der Wiela, pa naj bi bila njen najšibkejši člen, čeprav je golman Stekelenburg dokazal, da je v izjemni formi. K sreči, v polfinalnem dvoboju pričakujem dominanco oranžnih in podrejen položaj Urugvaja, ki so po četrtfinalnih dvobojih, še edina preostala južnoameriška reprezentanca na turnirju. Urugvaj bo po izjemno napetem četrtfinalu, ko je šel Od pekla do raja, nastopil v polfinalu, kjer pa bo močno oslabljen, saj zaradi tiste rešilne roke oz. kazni tekme neigranja, ne bo Luisa Suareza, kazen kartonov pa bo prestajal še branilec Jorge Fucile. Ob navedeni dvojici bo izostal še poškodovani Nicolas Lodeiro, verjetno tudi še vedno poškodovani kapetan Diego Lugano in vse skupaj je po mojem mnenju enostavno preveč, da bi bili lahko enakopravi nizozemcem. Seveda urugvajci ne mislijo tako in bodo nadaljevali s svojim borbenim stilom, kjer se bodo še naprej zanašali na enega najboljših napadalcev prvenstva Diega Forlana. Selektor Tabarez bo bojevitemu moštvu našel ustrezen taktični pristop, za katerega predvidevam, da bo precej defanziven, poškodovane igralce bodo nadomestili drugi borci. V napadu se bo spet čakalo na novi blisk Diega Forlana, čigar oče Fabio Forlan je igral v, do sedaj, edinem nizozemsko-urugvajskem obračunu na SP 74, ko je bilo 2-0 za nizozemce.

NEMČIJA - ŠPANIJA

Prav neverjetno kako so se zamenjale vloge, saj nemško igro odlikuje vse tisto kar smo pričakovali od špancev, torej izjemna in zanesljiva obrambna vrsta, odlična zvezna vrsta, kjer prevladuje hiter pretok žoge in enostavnost ter izjemne globinske podaje. Njihovi napadalci so kirurško natančni, vsi skupaj pa so mlado in perspetktivno moštvo, ki bi lahko prevladovalo na nogometni sceni še nadaljnih nekaj let. V prvi fazi prvenstva oz. v skupinskem delu je bila nemška igra v pričakovanih okvirjih, v osmini finala pa so eksplodirali in enega od največjih rivalov oz. angleško reprezentanco odprvali z velikih 4-1, a je ena sodniška napaka neupravičeno dala kritikom možnost osporavanja njihove superiornosti oz. kvalitete. No, naslednja tekma oz. četrtfinale, proti prav tako enem iz skupine največjih rivalov, pa je utišalo še največje dvomljivce oz. kritike, saj so argentince povozili z gladkih 4-0 in Nemčija je pred zadnjima tekmama, spet glavni favorit za naslov prvaka. Neverjetno, ekipa na katero ni nihče preveč resno računal, je v slabem mesecu dni upravičeno postala glavni favorit prvenstva in si pridobila kup simpatizerjev, kamor prištevam tudi sebe. Mladi rod, ki me je že lani na U21 prvenstvu navdušil je uspešno priključen prvemu moštvu in Manuel Neurer, Jerome Boateng, Sami Khedira, Mesut Ozil, Thomas Muller, pa Marko Marin, Toni Kroos in ostali so velik kapital nemškega nogometa, večina od naštetih pa je že sedaj gonilna moč reprezentance. Mladost je dodana nekaterim preverjenim reprezentantom kot so Friedrich, Mertesacker in Lahm v obrambi, izjemni Schweinsteiger v sredini in Podolski ter Klose v napadu. Vse skupaj pa je izjemno čvrsta celota, ki ima igro, idejo, atraktivnost in vse ostale lastnosti, največjih/najuspešnejših reprezentanc. Nemci se očitno zavedajo svojih kvalitet in nasprotnike napadejo že od prvih minut srečanja, kar se je zelo dobro videlo v že opevanih obračunih z angleži in argentinci, po teh dveh pa je na vrsti še reprezentanca Španije, ki jih je premagala v finalu Evropskega prvenstva 2008. Nekako se mi zdi, da je nemška ekipa tokrat v vlogi španske, vsaj če primerjam objavo s povezave s trenutnim stanjem, glavni razlog pa je ta deutsche junge, za katero bom v tem polfinalnem paru tudi navijal. Močno upam, da se dosedanji odlični nemški igri ne bo preveč poznala odstnost Thomasa Mullerja, ki je zaradi rumenih kartonov kaznovan s tekmo neigranja, a selektor Low bo verjetno znal nadomestiti njegovo odsotnost, saj se je do sedaj pokazal, kot izjemen strateg, njegovo razmišljanje napad je najboljša obramba pa je prava osvežitev za nogomet. Moja izbira bi bil še en mladenič Toni Kroos, čeprav mislim, da se bo nemški selektor odločil za izkušenejšega Trochowskega. Na drugi strani je španska reprezentanca do sedaj prikazala vse tisto kar od njih nismo pričakovali. Bleda, utrujena, brezidejna ekipa, katera se šlepa na razpoloženosti strelca Davida Ville, ter bliskih genijalnosti Xavija in Inieste. Vse ostalo je povprečje, pa čeprav posedujejo kvaliteto kot nihče drug, jih očitno spet zavira ta status favorita, kot že vsa ta leta prej, ko se niso uspeli prebiti do polfinala svetovnih prvenstev. Ja, neverjeten je podatek, da še niso bili v polfinalu in tudi tokrat jim ni kazalo preveč dobro. Golman Casillas je po uvodnih kritikah dokazal, da je eden najboljših golmanov na svetu, saj je v četrtfinalu odbranil penal, nato pa z nekaterimi obrambami le potisnil ekipo v polfinale. Njegov včasih neprebojni zid Ramos, Puyol, Pique, Capdevila ni več tako zelo siguren, Xabi Alonso in Busquets pa sta upočasnila nekoč zelo hitro špansko igro, kar je po mojem mnenju eden glavnih razlogov slabših iger ekipe, a to tem sem že dosti razpredal. V zvezni vrsti sta Xavi in Iniesta pričakovano zelo dobra, a brez večje pomoči ostalih soigralcev, napadalec David Villa je nezasluženo pomaknjen na levi bok, prvi napadalec moštva Fernando Torres pa je nezasluženo, še vedno v prvem moštvu in je eden od razočaranj prvenstva. Selektor Del Bosque na rezervni klopi drži umetnika Davida Silvo in Fabregasa, ki dobiva po nekaj minut v vsaki tekmi, a premalo za konkretnejši učinek. Upam, da Fabregas vidi v kaj bi se lahko spustil, v kolikor bi prestopil nazaj v Barcelono, predvsem pa upam, da španski selektor Del Bosque vidi pomankljivosti svoje ekipe in da bo te korigiral do polfinalnega obračuna, saj zna v nasprotnem primeru nasprotnik vknjižiti še eno gladko zmago. Za začetek bi se strinjal s predlogom, da prične srečanje brez Fernanda Torresa, Davida Villo naj pomakne na mesto glavnega napadalca, kar se je že pokazalo za dobro, v zvezno vrsto pa naj doda Davida Silvo, mogoče Fabregasa, v kolikor je po poškodbi rame nared. Vsekakor so španci izkušenejše moštvo, ki že dalj časa igra skupaj in v nasprotju s pričakovanji pred prvenstvom, se zna zgoditi, da bodo v podrejenem položaju, česar pa niso vajeni ne oni ne gledalci.

V kolikor ni dovolj jasno v zgornjem tekstu, bom še enkrat zapisal, da v polfinalnih obračunih navijam za Nizozemsko in Nemčijo, kot zanimivost pa še to, da imata ti reprezentanci kar 11 članov nemškega Bayerna;  to so Jorg Butt, Philipp Lahm, Holger Badstuber, Bastian Schweinsteiger, Thomas Muller, Miroslav Klose, Mario Gomez in Toni Kroos iz nemške ekipe, pa Arjen Robben, Mark van Bommel in Edson Braafheid iz nizozemske. V kolikor se še nekoliko poglobimo v statistiko, pa ugotovimo, da sta do sedaj s prvenstva izpadla samo dva nogometaša tega kluba, francoz Franck Ribery in pa argentinec Martin Demichelis.

In če pravijo, da Barcelona igra najlepši nogomet, če je dejstvo da je bil Inter najuspešnejši evropski klub pretekle sezone, je jasno da ima Bayern trenutno najboljše nogometaše, hkrati pa še najučinkovitejše saj sta Klose in Muller dosegla po štiri zadetke, Robben in Demichelis pa po enega, torej skupaj deset bayernovih golov, a da ne zaidem preveč na klubsko sceno …..

Torej, ponovitev tistega ‘74 oz. še ena zmaga nizozemcev nad urugvajci, v drugem polfinalnem paru pa nemško maščevanje špancem za Finale EP 2008 …. v finalu pa spet ponovitev dvoboja s prvenstva ‘74 oz. nizozemsko maščevanje nemcem …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 4.07.2010 - 15:41 - Kategorije: 10. četrtfinale -

V tem obračunu naj bi bilo najmanj domov, saj so španci veljali za velike favorite, paragvajci pa samo za neugodno oviro na poti proti vrhu.

In tako je tudi bilo, vsaj približno, no. Španska ekipa je bila spet sestavljena v tisti 4-2-3-1 oz. z dvema zadnjima veznima, kot jih imenujemo in samo enim napadalcem, spet nerazpoloženim Torresom. Spet so najprej zavarovali  svoj gol, za kar je zaslužen tisti uvodni poraz proti Švici in od takrat ima strah velike oči, ali nekaj takega. Prav tako so spet dominirali na sredini, v napadu pa se zanašali na morebitno prebuditev že omenjenega Fernanda Torresa oz. nov preblisk fenomenalnega Davida Ville. Na drugi strani je nekoliko premešana paragvajska ekipa igrala tisti svoj klasični defenzivni nogomet, vendar s čvrsto zvezno vrsto in nevarnim protinapadom, kar so nekajkrat lepo demonstrirali, pri tem pa tudi dosegli gol, vendar je bil upravičeno, zaradi prepovedanega položaja razveljavljen. Sam prvi polčas ni bil preveč zanimiv, nekaj nevarnih napadov na obeh straneh oz. 45 minut za pozabo. No, drugi polčas pa je bil veliko kvalitetnejši, prvi korak k temu pa je bila španska menjava v 56. minuti, ko je igro zapustil, na tem turnirju, obupno slabi Fernando Torres, namesto njega pa vstopil Cesc Fabregas, kar je pomenilo, da se je David Villa končno lahko preselil na mesto napadalca. Le nekaj minut kasneje oz. v 59. minuti je prišlo do prvega večjega razburjenja, po prostem strelu paragvajcev je španec Pique z rokoborskimi prijemi zaustavil Oscarja Cardoza v španskem kazenskem prostoru in sodnik Batros je mirne vesti lahko dosodil penal. Cardozo je prevzel odgovornost in streljal, Casillas pa je odbranil in paragvajec je še enkrat več potrdil pravilo, da tisti nad katerim je dosojen penal, ni najprimernejši za izvajanje penalov, Casillasova iztegnjena roka proti španski klopi pa je pomenila, hvala, saj naj bi mu Pepe Reina sufliral v katero stran naj se vrže. V tem času se je igra preselila na drugo stran oz. pred gol paragvajcev, kjer je hitri Villa izsili prekršek v paragvajskem kazenskem prostoru, sodnik pa je slabo minuto po paragvajskem penalu dosodil še španskega, čeprav je bil ta zame najmanj dvomljiv. Predhodne izkušnje so izučile špance in David Villa, ki je v drugem kolu proti Hondurasu že zgrašil penal, je pozabil na lov za najboljšega strelca prvenstva, ter odgovornost prepustil Xabi Alonsu. Ta je streljal in zadel, a je sodnik razveljavil strel zaradi predčasnega vtekanja igralcev v kazenski prostor in Xabi Alonso je moral vse skupaj ponoviti, vendar je golman Villar ta poskus odbranil, ob hipnem paragvajskem navdušenju pa je žoga prišla do španca Fabregasa, katerega je golman Villar s prekrškom zaustavil, a še en upravičen penal bi bil preveč tudi za hrabrega sodnika Carlosa Batrosa. Rezultat je torej ostal 0-0, španci pa so nadaljevali z ofanzivo in nagrada je prišla v 83. minuti, ko je mojstrsko prodrl Iniesta, odprl prostor in podal do rezervista Pedra, ki je medtem zamenjal nesrečnega Xabi Alonsa. Mladi barcelonin napadalec Pedro Rodriguez je streljal in zadel vratnico, na srečo spancev pa se je žoga odbila do Davida Ville, ki je seveda zadel, vendar z odbojem od obeh vratnic.  S tem, petim golom na prvenstvu je postal vodilni strelec prvenstva in pa hkrati prvi španec, ki mu je na svetovnem prvenstvu uspelo doseči gole na štirih zaporednih srečanjih. Da se vrnem ta tekmo, katere finiš je bil kar napet, zelo dobra poskusa Lucasa Barriosa in Roque Santa Cruza je odbranil eden od junakov srečanja, španski golman Casillas, na drugi strani pa v hitrem nasprotnem napadu ni zadel Villa in tekma se je končala z minimalno zmago špancev.

Še enkrat več me je razočarala španska igra, v kateri je bilo nekaj napredka, a dva zadnja vezna igralca proti tako defenzivni ekipi, pa samo en napadalec, sta zame velika greha njihovega selektorja, še posebaj ker je ta eden napadalec neprepoznavni Torres, ki ima očitno rezervacijo za prvo ekipo, ne glede na vse. K sreči so bili razpoloženi David Villa, Xavi, Iniesta in golman Casillas dovolj za dvoboje do polfinala, a tu jih pričakuje ena najsuverenejših ekip tega turnirja in za uspeh bo treba marsikaj popraviti oz. izboljšati.

Paragvaj definitivno ni razočaral, a dejstvo je, da se je znašel v reprezentančni eliti, kateri pa zaenkrat še ne pripada. Njihov defanzivni slog s hitrimi nasprotnimi napadi je dosegel realni maksimum in povsem nepotrebni so bili po tekmi, sarkastični komentarji njihovega selektorja Gerarda Martina, ki je dejal, da se jim bo pa FIFA mogoče še opravičila kot se je Angliji in Mehiki, s tem pa namignil na pristranskost sodnika oz. dvomljivo dosojen penal. Moje mnenje je, da je bil nasprotnik preprosto kvalitetnejši.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.07.2010 - 20:36 - Kategorije: 10. četrtfinale -

Definitivno eden od najzanimivejših obračunov prvenstva, saj sta bili obe strani prepričani da imata še kup nerazčiščenih računov, bi rekli nekateri.

Spomin na preteklost oz. vrnitev v otroška leta, me popelje na tisto prvenstvo ‘86 v Mehiki, ko je Argentina z najboljšimi igralcem tistega časa in še nekoliko več, Diego Maradono v finalu s 3-2 premagala Zahodno Nemčijo, na naslednjem prvenstvu ‘90 v Italiji, pa je bila v obračunu istih nasprotnikov boljša Nemčija, ki je zmagala po sumljivem penalu z 1-0. Zadnji obračun Argentine in Nemčije na svetovnih prvenstvih je bil odigran 2006 v Nemčiji, ko so v četrtfinalu po streljanju penalov nemci izločili argentince, kasneje pa je prišlo še do množičnega pretepa oz. prerivanja. Video Youtube povezave z navedenih treh prvenstev so v objavi Pred četrtfinalom ….

Tudi tokrat sem bil v pričakovanju napete, celo grobe tekme, saj sta obe ekipi znani po brezkompromisni borbi, le argentinci znajo s tem še nekoliko pretiravati oz. provocirati in iskati morebitne incidente, kar mi ni preveč všeč. K sreči so se ta moja pričakovanja izjalovila, tekma pa je bila precej korektna, k čemur je definitivno pripomogel nekoliko nepričakovan razplet.

Tokrat so s podpihovanjem ognja, s svojimi izjavami pričeli nemci, Schweinsteiger, nekoliko manj Lahm in Friedrich, pa bivši reprezentant, zdajšnji direktor reprezentance Bierhoff, kar je sprovociralo Maradono in tako so se pričele priprave za srečanje, nekoliko v ozadju tega pa 1.7. nemški selektor Joachim Low ni vodil nemškega treninga, saj naj bi mu potekla pogodba, a se je vse skupaj hitro rešilo in navedni je nemško ekipo, ki je že 15-ič zapored v osmini finala, povedel v nov boj  … 

Vsekakor srečanje oz. obračun dveh reprezentanc, ki sta v dosedanjem delu prikazali najboljši/najatraktivnejši nogomet in če smo od argentincev kaj takega pričakovali, to vsekakor nismo od pomlajene nemške reprezentance.

Že v 3. minuti srečanja je nemška ekipa izborila prekršek, približno 30 metrov od argentinskih vrat, podajalec Schweinsteiger pa je z lepo/natančno podajo našel slabo pokritega Thomasa Mullera, ki je z glavo zadel za rano vodstvo z 1-0. Očitno ta Muller nerad izgublja čas in po poroki s 15. leti je tudi v tem obračunu, nasprotno z vsemi pričakovanji, že v prvih minutah srečanja povedel nemško ekipo v vodstvo. Šokirana argentinska ekipa se je počasi zbrala in nanizala nekaj nevarnih akcij, pri tem pa je v 23. minuti, v hitrem nasprotnem napadu po podaji razigranega Mullerja, Miroslav Klose udaril preko gola. Argentinci so postajali vse bolj konkretni, končno je bil razigran Di Maria, ki je navarno zapretil, pa Higuain, a prvi polčas se je zaključil brez zadetkov. Mogoče še detalj, eden najboljših nemških igralcev na tem turnirju, Thomas Muller je prejel rumeni karton, zaradi česar ne bo mogel igrati v polfinalu, a ostanimo rajši še pri tej tekmi. V drugem polčasu je sledila nemška rapsodija, tango na germanski način in nemoč argentinske reprezentance, saj so argentinci po uvodnem pritisku pričeli padati. Nemški stroj pa je to zaslutil in pričel mleti. Najprej je na 2-0, v 68. minuti srečanja, povišal Miroslav Klose, predtem pa je spet fenomenalni Thomas Muller pričel akcijo, kar s tal oz. v sedečem položaju je podal do Podolskega, ki je ušel po levi strani, podal v kazenski prostor, kjer je bil na pravem mestu, omenjeni Miroslav Klose. 2-0 za Nemčijo, strelec Klose pa je v svojem jubilejnem, 100. nastopu dosegel  še 51. zadetek oz. 13. na svetovnih prvenstvih in po mojem skromnem mnenju je takrat večini postalo jasno, da ni poti nazaj za argentince. Njihov selektor Maradona je še poskusil z menjavo Otamendi – Pastore, ki pa ni prinesla željenega učinka, saj je v 74. minuti srečanja odlični Bastian Schweinsteigerja prodrl z leve oz. je izvedel pravi sprehod, kot je dejal komentator Bergant, odlično je nanizal tri nebogljene argentince in podal pred gol, kjer Arne Friedrich ni imel težkega dela, Nemčija pa je povedla s 3-0. In če sem zapisal za argentince oz. igralce argentine, da so bili nebogljeni kaj potem zapisati za Maradono, ki je s solzami v očeh spremljal svojo blamažo oz. slovo s prvenstva, kateremu je piko na i, bi dejali, postavil še s 14. golom na svetovnih prvenstvih Miroslav Klose. Pred njim je samo še sloviti Ronaldo oz. polfinalni obračun in veliko finale, kaj od tega pa bo dosegel, bomo zvedeli kmalu. Nemčija je zasluženo izločila Argentino in s tem potrdila moje predvidevanje, da so generalno gledano boljša ekipa, a o nemcih še nekoliko več v prihodnih dneh.

Ko sem že pri svojih predvidevanjih, se je izkazalo, da Maradona res ni bil dorasel vlogi argentinskega selektorja, ne glede na izjemno atmosfero v reprezentanci, a obračun s prvim pravim nasprotnikom je razkril vse njegove slabosti. Nigerija, Južna Koreja, Grčija in Mehika vsekakor ne moremo dati v kategorijo pravih nasprotnikov, tipa tistih najelitnejših svetovnih reprezentanc, kar Nemčija definitivno je. Argentinski selektor je bil tokrat nemočen, njegovi izvrstni posamezniki pa po njegovi zaslugi le bleda senca sebe, in karizma pomešana s premočnimi čustvi Maradone jim ni nič pomagala. Potrebovali so strokovnost, znanje oz. pravo reacijo, a tega ni bilo od nikoder, Maradona je otrpnil in upal na božjo pomoč, ki pa je tokrat ni bilo. Svoj bonus je že zdavnaj izkoristil in njegova ekipa je ostala na prepihu, nemci pa so ji prizadejali najhujši poraz na svetovnih prvenstvih.

Maradona si bo zapomnil današnji dan, poraz in fanta z imenom Thomas Muller, enega najboljših na igrišču, katerega je še nekaj mesecev nazaj zamenjal za pobiralca žog, kar je tudi objavljeno na tem blogu, v objavi z naslovom Pred četrtfinalom. Verjetno si bo sloviti Maradona na poti v domovino, zabrundal Don’t cry for me Argentina, pri tem pa mu lahko pomaga še, za veliko večino trenutno najboljši nogometaš sveta Lionel Messi, ki kljub izjemnenu prizadevanju, celo sebičnosti ni uspel doseči nobenega zadetka in je eno od razočaranj prvenstva.

 Ja, za razliko od mnogih, Messi mene ni navdušil, kjub nekaterim značilnim prodorom in strelom, bi od takšnega asa pričakoval veliko več, a vse krivde ne gre valiti nanj. Le zakaj je v sezoni 2009/10, v klubskih nastopih oz. za Barcelono lahko dosegel v 35. tekmah 34 golov, v dresu reprezentance oz. Argentine pa v celem letu 2009 samo tri, zadnjega pa daljnega novembra 09 ? Torej Lionel Messi nadaljuje z, zdaj že 7-mesečnim postom …

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 3.07.2010 - 11:51 - Kategorije: 10. četrtfinale -

Kot sem pričakoval, je bila to izenačena tekma, a zagotovo ni nihče pričakoval tako napete končnice, venar bo najbolje da grem po vrsti.

Gana je kot še edina preostala afriška reprezentanca imela zgodovinsko priložnost postati prva afriška ekipa v polfinalu svetovnega prvenstva, vendar je bil njen nasprotnik, vedno neugodni Urugvaj. Prvi polčas je bil, recimo temu, povprečen, tisti tipični obračuni na sredini igrišča z redkimi priložnostmi za zadetek. Če se ne motim, sta bili najzrelejši tista v 17. minuti, ko je Urugvaj izvedel udarec iz kota in pa v 30. minuti srečanja, v enem od hitrih ganskih nasprotnih napadov, a je po obeh izid ostal 0-0. Tako je bilo vse do sodnikovega podaljška prvega polčasa, ko je nekje na sredini igrišča do žoge prišel Sulley Muntari, je nekaj trenutkov vodil, potem pa opazil, da nima preveč dobrih ofenzivnih rešitev in z več kot 30-ih metrov udaril proti golu. Močan in ne toliko precizen strel je končal v golu urugvajcev, za katerega bi lahko delno krivili golmana Muslero, saj je šla žoga skoraj po sredini gola. Euforija na afriškem kontinentu, stadionu in med igralci Gane, ter njihovem strokovnem vodstvu, s katerim je imel prav Sulley Muntari že nešteto sporov. Selektor Rajevac je na tem prvenstvu po tekmi z Australijo že suspendiral problematičnega Muntarija, a je po prošnjah kapetana in predsednika nogometne zveze to odločitev preklical. V trenutkih vodstva Gane se je ta odločitev zdela kot ena najboljših, a v drugem polčasu je Urugvaj pokvaril vso afriško idilo. Diego Forlan je namreč v 55. minuti srečanja zadel iz prostega strela, z 20-ih metrov, nekoliko z leve, v daljši golmanov kot. 1-1 in veselje na južnoameriški strani, pri tem pa je velik del krivde za prejeti gol tudi na golmanu Kingsonu, kateri se je predčasno začel gibati v napačno smer, pri tem pa ga je strelec ujel na napačni nogi, kot temu radi rečemo. Po nekoliko aktivnejši igri Gane v prvem polčasu je bil v drugem Urugvaj boljši nasprotnik in Luis Suarez je imel v 62. in 77. minuti lepi priložnosti za vodstvo, katerih pa ni izkoristil in zlahka bi postal tragih srečanja. Po rednem delu tekme je šla tekma v podaljške, kjer so bili fizično močnejši reprezentanti Gane, posledično tudi aktivnejši in nevarnejši, a do 120. minute ni bilo zadetkov. V zadnjih sekundah pa je sledil thriller oz. napetost, kot sem zapisal v uvodnem stavku. Po prostem strelu Gane je nastala zmeda v kazenskem prostoru Urugvaja, kjer so urugvajci na vse možne načine reševali poskuse afričanov, po strelu Stephena Appiaha so to storili regularno, po strelu Dominica Adiyiaha pa je Luis Suarez z obema rokama izbil z golove črte in sodnik je zapiskal. Na stadionu je završalo, med nami, ki smo spremljali tekmo pa tudi. V času naših krikov navdušenosti/razočaranja je sodnik dodelil Suarezu rdeč karton oz. ga izključil iz igre, reprezntanci Gane pa povsem upravičeno dosodil penal. Odgovornost je po dveh zadetih penalih, v predhodnih srečanjih, prevzel napadalec Asamoah Gyan, ki je imel v sodnikovem podaljšku četrtfinala nogometno usodo afriške celine na sebi. Zalet, strel, žoga je poletela ….. in zadela prečko, se odbila navzven in rezultat je ostal 1-1, sodnik pa je odpiskal konec podaljška. Nesrečni Luis Suarez je solze razočaranja zamenjal z  euforijo radosti, saj je s svojo nešpotno potezo oz. namernim igranjem z roko, rešil svojo reprezentanco, kar se mi zdi moralno sporno, a to je pač nogomet, sestavljen iz vzponov in padcev, pravih in napačnih odločitev, kjer napačne zlahka postanejo prave in prave napačne.

Sledili so penali, kjer je v prvi seriji najprej udaril Diego Forlan, na ganski strani pa tragih Asamoah Gyan, ki je bil tokrat uspešen. V drugi seriji je za urugvajce zadel Mauricio Victorino, za gance pa Stephen Appiah, v tretji pa je zadel Andres Scotti, pri afriški ekipi pa je zgrešil John Mensah. Afriško razočaranje je kmalu izginilo, saj je v četrti seriji zgrešil Maxi Perreira, a je takoj za njim zgrešil še mladi Dominic Adiyiah in peti izvajalec urugvajske ekipe je imel priložnost zaključiti to napeto srečanje. Sebastian Abreu je vzel zalet in udaril po žogi, vendar ni šlo za močan strel kot bi pričakovali, temveč za panenko, kot pravimo takšnim strelom. Izjemna hladnokrvnost in eleganca za mojstrsko podkopan strel, kjer je ganski golman Kingson že ležal na tleh, žoga pa je v počasnem loku padala v gol.

Goool in Urugvaj se je uvrstil v polfinale, pri tem pa bi lahko zapisal še citat Od pekla do raja.

Gana, z njo pa celotna Afrika je žalovala, ganski junak oz. najboljši igralec in strelec tega turnirja Asamoah Gyan je bil veliki tragik srečanja, ob njem še mladi Adiyiah, pa Mensah, vsekakor tudi golman Kingson, a ko se bo vse nekoliko poleglo, bodo vsi skupaj veliki afriški junaki.

Že kar nekaj let se pričakuje oz. najavlja katera od afriških reprezentanc na vrhu svetovnega nogometa, a jim to zaenkrat še ni uspelo. Kamerun ‘90, Senegal 2002 in Gana 2010, so prišle so sedaj najvišje oz. do četrtfinala, kjer je tokrat prečka preprečila zgodovinski uspeh, a verjamem, da bo prišel tudi njihov čas, mogoče že na naslednjem prvenstvu 2014 v Braziliji.

Vsekakor je pohvalno družno navijanje vseh teh sprtih afriških plemen oz. narodnosti in držav za edino preostalo afriško reprezentanco oz. za vse, ki so sodelovale na svetovnem prvenstvu in kar težko si predstavljam takšen primer v Evropi, kjer so večletna rivalstva privedla že kar do sovraštev, kar pa vsekakor ni cilj nogometa.

Nogomet je ena fantastična igra, v kar nas je prepričala še enkrat več oz. v četrfitnalnem obračunu Urugvaja in Gane, kjer so imeli nekoliko več znanja/sreče gogometaši Urugvaja, ki se po dolgih letih vračajo v svetovni nogometni vrh.

  • Share/Bookmark