Zapisal izmisljeni | 8.01.2012 - 23:38 - Kategorije: 05.Primera division, seznami-lestvice -

Španski portal Futbolprimer.es je sestavil najslabšo ekipo Reala oz. kot sem navedel v naslovu je tu prepis najslabših kraljevih 11;

Albano Bizzarri, Predrag Spasić, Jonathan Woodgate, Royston Drenthe, Claudemir, Thomas Gravesen, Rincon, Elvir Baljić, Perica Ognjenović, Dejan Petković, Edwin Kongo.

Že hiter pogled razkrije, da je v ekipi največ balkancev, igralcev s prostora bivše Juge, kar temu področju vsekakor ni v čast. A enajsterica je nekolikov varljiva, saj je npr. Dejan “Rambo” Petković po neuspehu v Španiji, postal kar nekakšno božanstvo v Braziliji, anglež Jonathan Woodgate je bil do prihoda v kraljevo ekipo, kot pravijo Realu, eden boljših obrambnih igralcev angleške Premier league, a so ga poškodbe privedle do teh neslavnih, najslabših kraljevih 11 itd. Vsak igralec je zgodba zase, splet okoliščin ali izgovori, po-googlajte, pobrskajte po spominu in presodite sami.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.12.2011 - 19:32 - Kategorije: 05.Primera division, seznami-lestvice -

El clasico je še kar aktualen, zbadanja, debate, pametovanja in vse kar paše zraven se ne bo kar tako poleglo in nekako v sklopu tega je tu objava o dveh najmočnejših ekipah vseh časov. All stars moštva Reala in Barcelone, bi lahko rekli, kdo bi zmagal pa presodite sami. Classic el clasica;

Real Madrid

Vratar: Iker Casillas; Po debiju z 18. leti se je ustalil kot prvi vratar najtrofejnejšega kluba, kjer je samo enkrat, na kratko, izgubil status prvega vratrja, a si ga nazaj pridobil ko je bilo najtežje. V finalu Lige prvakov 2002, drugače pa je bil in ostal nedotakljiva enica, ki je s svojimi obrambami navduševala za hrbti nekaterih največjih nogometnih mojstrov, ki so svoja mesta našli tudi v tej ekipi. Ne smem pozabiti še omeniti, da je z reprezentanco Španije, v zadnjih četih pokoril nogometni svet, kot rečejo nekateri, saj so po evropskem naslovu, postali še svetovni prvaki in v prihajajočem evropskem prvenstvu, so španci, s Casillasom na golu, spet eni od glavnih favoritov za naslov.

Desni bek: Miguel Porlan Noguera – Chendo; Igralec, ki je igral/navduševal kar 16 let v Real Madrid in bil praktično nezameniv, v tem času pa ob koncu osemdesetih, osvojil tudi-kar pet zaporednih naslovov državnega prvaka, si definitivno zasluži mesto v tej ekipi.

Štoper: Fernando Hierro;  Branilec in zadnji vezni, ki je bil enako dober, beri odličen, v obrambi kakor tudi v napadalnih akcijah, je v času svojega igranja za klub dosegel preko 100 zadetkov, večino po akcijah iz prekinitev oz. iz prostih strelov in penalov. Hkrati je pomagal osvojiti tudi tri naslove najboljšega v Evropi in menim, da so minili časi takšnih igralcev. Neponovljivi kapetan. 

Štoper: Jose Santamaria;  Urugvajac je bil zid pred svojim golom, nepremostljiva ovira za nasprotnike ekipe, ki je v poznih pedesetih osvajala vse po vrsti. Njegovi soigralci z Di Stefanom in Puškašem na čelu so se prav zaradi Santamarie lahko koncentrirali samo na ofanzivni del igre, saj so vedeli, da jim hrbet čuva eden najboljših branilcev vseh časov.

Levi bek: Jose Antonio Camacho;  Nezaustavljivi levi bek, ki je odigral preko 600 tekem za madridski klub in bil veliko boljši kot njegov po mnenju mnogih precenjeni naslednik, specialist za proste strelec, brazilec Roberto Carlos. Prototip igralca, ki jih še danes primanjkuje, saj jih ni veliko, ki bi znali kvalitetno igrati v obe smeri, torej obrambno in ofenzivno. 

Zvezna vrsta: Francisco “Paco” Gento;  Edini igralec v zgodovini nogometa, ki je osvojil kar šest klubskih naslovov evropskega prvaka, s čimer je povedano že praktično vse. Legenda.  

Zvezna vrsta: Zinedine Zidane; Definitivno eden najboljših igralcev svoje generacije, jaz bi se upal zatrditi celo najboljši, kar pomeni, da spada tudi med najboljše vseh časov. Francoz, katerega mojstrski volej, iz zgoraj že omenjenega finala Lige prvakov 2002, kaže vso njegovo genialnost, da ne naštevam še vseh nogometnih trikov, ki so postala njegov zaščitni znak in osnova za vse prihajajoče naslednike.

Zvezna vrsta: Alfredo Di Stefano; Argentinac, ki je kasneje nastopal tudi za reprezentanco Španije, bi moral zaigrati za Barcelono, a je General Franco s politično intervencijo zasukal/zaznamoval nogometno zgodovino in ga ustoličil v Realu, kjer je postal eden najboljših vseh časov. Večina špancev, ki so imeli čast gledati Di Stefana, se ob nikoli razrešenem vprašanju kdo je najboljši, Pele ali Maradona, le nasmehne in reče; Di Stefano. 

Napad: Ferenc Puškaš;  V Real  je prispel s precejšnim viškom kilogramov oz. prekomerno težo, a je kmalu postal eden od ljubljencev navijačev, predvsem po zaslugi sijajne levice, s katero je polnil nasprotnikove mreže in postal edini igralec v zgodovini nogometa, ki je v dveh evropskih, klubskih finalih, dosegel po tri zadetke.

Napad: Raul;  Kot v primeru Di Stefana, bi bila nogometna zgodovina lahko povsem drugačna, če ne bi kontraverzni predsednik sosedskega Atletico Madrida, Jesus Gil, ukinil mladinsko nogometno vrsto prav v času, ko se je tam nahajal Raul Gonzalez Blanco. Ta se je preselil v sosedščino, kjer se je zadržal polnih 16 let in podrl večino rekordov, med drugimi postal tudi nogometaš z največ nastopi v 1. španski ligi. Trenutno je nogometaš nemškega Schalke 04, kjer je z odličnimi igrami dokazal, da še ni za odpis/pokoj in prav zaradi teh odličnih partij, je v Španiji sprožena akcija navijačev, v kateri zahtevajo njegovo vrnitev reprezentanco, v katero ni bil vpoklican od 2006 in na žalost ni bil del evrospkega in svetovnega reprezentančnega uspeha.

Napad: Cristiano Ronaldo – Karkoli si mislili o njem, predvsem kot osebi in pa seveda tudi kot igralcu, je potrebno priznati, da je le malo takšnih na svetu. Dovolj je le pogledati njegove številke, statistiko v Realu in postane jasno, da je še eden zadnjih čistokrvnih nogometašev v modernem nogometu, kjer prevadujejo neke šablone, taktični obračuni, gola fizična moč in podobno. Jaz ga gledam kot nogometaša, virtuoza in ne kot osebo, ki zna nervirati s samovšečnostjo, simuliranjem in ostalimi nepremišljenostmi, zaradi katerih je večina veliko bolj naklonjena barceloninem malem argentincu, kot narcisoidnemu lepotcu.

Trener: Miguel Munoz ; Trener, ki je osvojil naslov prvaka Europe kot igralec tri leta preden je postal trener in to nato ponovil še dvakrat s klopi, kot da pa to ni dovolj je osvojil še devet naslovov prvaka Španije, od česar kar pet zapored, je moral dobiti to mesto.

Barcelona

Vratar: Andoni Zubizarreta – Baskijski vratar je bil osem let vratar ekipe z Nou Campa in bil njena številka 1, ko je leta ‘92 osvojila svoj prvi naslov evropskega prvaka, kar mu daje posebno mesto v zgodovini kluba.

Desni bek: Carles Puyol – Danes je štoper, a na vrhuncu svoje moči oz. kariere je bil sijajen desni bek, ki je svoje moštvo vodil s srcem in predanostjo. Zagotovo so njeni aktualni uspehi tudi po njegovi zaslugi, ne samo po zaslugi ofenzivcev in 32-letni katalonski junak, bo verjetno osvojil še marsikatero lovoriko, pred slovesom, beri upokojitvijo.

Štoper: Miguel Angel Nadal – Nadal je bil čvrst v igri kot je to Puyol v najboljših partijah in prav zaradi tega se ga je prijel vzdevek Zver. Po skoraj 500 odigranih srečanjih je ostal vtis, da je najrajši in hkrati najbolje igral proti najmočnejšim nasprotnikom in prav zaradi tega je to eden tistih, ki so me najbolj nervirali.

Štoper: Ronald Koeman – Pred vsemi temi lovorikami zadnjih let, je bil največji Barcelonin uspeh tista večer na Wembley stadionu ‘92, ki sem jo že omenil pri vratarju in prav nekoliko polnejši nizozemec je bil strelec edinega gola na srečanju. Prosti strel, po katerih je bil znan je končal v nasprotnikovi mreži in napovedal svetlejše trenutke katalonskega moštva, ki je verjetno na svojem vrhuncu prav v teh dneh/letih.

Levi bek: Sergi Barjuan – Simpatični ofanzivni branilec je bil standarden v katalonski ekipi skoraj desetletje in v tem času, z njo, osvojil tri državne naslove, meni pa je ostal v spominu po nemoči proti kijevskem Dinamu oz. takrat nezaustavljivem Ševčenku.

Zvezna vrsta: Johann Cruyff – Definitivno najpomembnejši igralec kluba v vsej njegovi zgodovini, ki je v svoji prvi sezoni na Nou Campu, ‘73/74, Barceloni prinesel/priigral naslova državnega prvaka, ki so ga čakali od leta 1960, pri tem pa je bil eden glavnih tvorcev legendarne zmage z 0-5 na Realovem Santiago Bernabeu stadionu. A ta naslov in pa Kraljevi pokal ‘78 sta edina trofeja, ki ju je osvojil kot igralec, pri čemer pa je s svojimi nastopi in načinom igranja ter kasnejšim vodenjem kluba, v katerem je postavil temelje dela z mladimi, ki so dozoreli v današnjem času in nanizali serijo lovorik, beri postali najboljša ekipa na svetu.

Zvezna vrsta: Lionel Messi – Čeprav je prav neverjetno, da je star komaj 24 let, je mali argentinec, pravijo da edini pravi naslednik Maradone, tudi v Barceloni, že z Barcelono osvojil praktično vse kar se je dalo. Nekoliko moti sterilnost na reprezentančnem nivoju, kjer je še na hold, a slej ko prej bo moral tudi tamosvojiti kakšno lovoriko/naslov, vsaj Copa America, kjer je letos ponovno, tako kot na svetovnem prvenstvu 2010, razočaral. Ne glede na to gre za enega najpopolnejših, verjetno najboljšega nogometaša svoje generacije, s katerim se lahko meri le moj favorit, portugalski lepotec iz Reala. Čeprav Guardiola argentinca v zadnjih letih uporablja predvsem na mestu klasičnega napadalca, gre za izjemnega zveznega igralca, beri krilo, ki s svojo nepredvidljivostjo, v polnem šprintu, lahko prebije prav vsako obrambo.

Zvezna vrsta: Diego Maradona – Veliki Diego se v Barceloni ni zadržal dolgo, a dejstvo da gre za najboljšega igralca, ki je kadarkoli igral za to moštvo, pomeni, da mora biti v tej ekipi, v all stars Barci. Zame kot pristaša Reala je dejansko škoda, da je sploh kdaj zaigral za njih, še posebaj če se ve, da se je prav tam navlekel na drogo, kokain.  

Zvezna vrsta: Michael Laudrup – Danska gonilna sila ekipe, ki jo je v začetku devedesetih vodil veliki Cruyff, je znal z individualno kvaliteto rešiti marsikatero enigmo, dobiti marsikatero tekmo, ob tem pa s svojimi milimetrsko natančnimi podajami v priložnosti poriniti napadalce pred seboj, predvsem bolgara Stojčkova in brazilca Romaria, ki je prav tako v tem moštvu. Bil je tako dober, pošten in simpatičen, da so mu navijači celo nekako lahko oprostili kasnejši prestop v Reala.

Napad: Ronaldo Nazario da Lima – Še eden, ki je igral za obe ekipi, pa svoje mesto našel le pri kataloncih, kar je posledica predvsem izjemne konkurence pri madridčanih. Seveda je tudi razlika med obema, če smem tako zapisat Ronaldoma, tisti El Fenomeno, je odigral pri Barceloni verjetno svojo sezono življenja, z neponovljivo lahkoto je prebijal in zadeval v svoji edini sezoni na Nou Campu, medtem ko je nekaj let kasneje v Real prišel že dodobra načet s poškodbami, z viškom kilogramov, zaradi katerih je Fenomen kmalu postal Debelušček. 

Napad: Romario – Brazilski napadalec, ki ga nikoli ni krasila skromnost je zaoral ledino nasledniku Ronaldu na relaciji PSV – Barcelona, prav tako v brazilski reprezentanci s katero sta oba prišla do nazivov najboljših napadalcev na svetu. Temperamentni nizki, kompaktni napadalec je bil res užitek za gledanje, ne glede na, meni osovraženi rdeče-modri dres Barcelone. 

Trener: Johan Cruyff – Bivši igralec katalonskega moštva se je vrnil na na Nou Camp, leta 1988 in ustvaril moštvo, ki so ga poznali pod imenom Deam team. To  je popeljal do štirih zaporednih naslovov državnega prvaka, za vedno pa bo ostalo, da je to prvi trener, ki jim je prinesel naziv najboljše ekipe v Evropi in ob pogledu navzgor je razvidno, da je večina njegovih igralcev, kot tudi on sam našla mesto v tem classicu kataloncev.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 1.11.2011 - 09:14 - Kategorije: 05.Primera division -

Ker je termin pred sezono že zdavnaj zamujen, je tu modificirana objava z danim naslovom; Med sezono 2011/12.

Ne glede na vse je to še vedno prvenstvo dveh, FC Barcelone in Real Madrida, medtem ko z naftnimi euri napumpana Malaga, presenetljivo-odlični Levante UD, sosednja Valencija, stalnice kot so Atletico Madrid, Sevilla, Villarreal in ostali lahko samo upajo na kakšen slab dan, beri sezono dveh španskih velikanov. Tistim revnejšim bodo usodo, beri uvrstitev, krojile finance in predvsem od teh je tudi odvisen obstoj mnogih španskih prvoligašev, katerih bankroti so že nekakšen vsakdan, medtem ko je prezadolženost že kar pravilo in ne izjema.

primera

FC Barcelona je še vedno najboljša ekipa na svetu in kot takšna bi morala ohraniti primat tudi v domačem, španskem prvenstvu. Po lanjski sezoni, ko so še enkrat več postali državni prvaki, kjer so s kar 5-0 odpihnili največjega konkurenta, pri tem pa tudi v elitni Champions league, na poti do svojega četrtega naslova izločili istega. Spet so se bile zanetile iskre sovraštva, ki so se v uvodu letošnje sezone oz. španskem Superpokalu še dodatno razplamtele, če se smem tako izraziti. Saj se še spomnimo štarta nad Fabregasom, pa Mourinhovega prsta v oko pomožnega trenerja Barcelone in podobnih psiholoških igric, kar kaže na nekakšno nemoč konkurenta, ki pa se vseeno počasi približuje. A o njem nekoliko kasneje, zaenkrat ostajam pri katalonskem moštvu, ki je po lanskoletni dominanci, v kateri se je igral z nasprotniki in ne igral proti nasprotnikom, svojo moč demonstriral tudi na trgovskem področju. Okrepili so se s čudežnim dečkom, čilencem Alexisom Sanchezom, po 1000 in 1 informaciji o transferju Fabregasa iz Arsenala v Barcelono, pa se je ta končno, poleti tudi uresničil. Za prvega naj bi odšteli 26 milijonov, za povratnika pa kar 34 in če se mi za prvega zdi še razumljivo dati toliko v teh norih časih, za drugega nikoli ne bi plačal tega zneska. Že tako imajo dodobra popolnjeno zvezno vrsto, v katero se je iz mlajših selekcij dokončno prebil tudi Thiago Alcantara, pa jo še bašejo z nogometaši istega/podobnega profila, zaradi česar naj bi trener Guardiola celo pričel resno razmišljati o igralnem sistemu 3-4-3. Odvečni so p-ostali Zlatan Ibrahimović z dokončno prodajo v AC Milan za 24 milijončkov, Bojan Krkić v Romo za 12, Jeffren v Sporting za 3,7, Martin Caceres v Sevillo za 3, Gabriel Milito brez odškodnine v argentinski Independiente itd. Barcelona, po mojem mnenju ostaja vladar španskega in svetovnega nogometa, čeprav sem na strani Reala, a prednost/kvaliteta pri kataloncih ostaja zaenkrat neulovljiva.

Real Madrid oz. njihov trener/manager Jose Mourinho nadaljuje s kupovanjem igralcev, ki bi lahko z eno potezo rešili tekmo oz. prinesli več uspeha galactisom kot tista, zgoraj opevana zvezna vrsta kataloncev in v ta namen so bili kupljeni Nuri Sahin, za katerega so Borussiji iz Dortmunda odšteli 10 milijonov eurov, Hamit Altintop iz Bayerna je bil dobljen brez odškodnine, povratnik iz Espanyola Jose Maria Callejon je stal še 5 milijonov, perspektivni francoz Raphael Varane je Lensu prinesel 10 milijonov odškodnine, medtem ko je rekorder njihovega poletnega prestopnega roka postal portugalec Fabio Coentrao, za katerega so Benfici plačali kar 30 milijonov eurov. V nasprotno smer oz. v Benfico je odšel argentinec Ezequiel Garay za katerega so prejeli 5, 5 milijona, njegov rojak Fernando Gago je za 10x manjši znesek posojen italijanski Romi, mladi Sergio Canales za 2 milijona Valenciji, brez odškodnine pa sta bila posojena še nizozemec Royston Drenthe – v Everton in Pedro Leon  – v Getafe. S temi spremembami/posodobitvami pri Realu upajo, da so dovolj kvalitetni za boj, za vrh Primere, kjer so že trikrat zapored ostali brez lovorike in kjer jim tudi 102 zadetka oz. kar 2,7 gola po tekmi ni preveč pomagalo. Mogoče je prav zaradi tega podatka Mourinho želel širši izbor igralcev in pa predvsem še enega vrhunskega napadalca, po možnosti Carlosa Teveza, ki so mu baje že šteti dnevi v Cityu. Z njim ali katerim drugim kvalitetnim napadalcem bi imeli galacticosi definitivno večje možnosti za naslov prvaka, ki se zdi pomembnejši celo od elitne Lige prvakov.

Šejk Abdullah Al-Thani je tisti, ki bi lahko še najbolj vplival na prihodnost Primere divison oz. La lige kot pravijo španskem prvenstvu, saj je postal lastnik FC Malage, v katero je že poleti vložil dodatnih 58 milijonov eurov, kar je približno toliko kot zgoraj opisana velikana. S Taysir Al Sahoudom in Yasmin Al Sahoudom je trojica katarske kraljeve družine pripravljena Malago popeljati na vrh španskega in svetovnega nogometa, podobno kot predhodniki v angleški Premier league svoje klubiče-igrače. Katar, ki je pred svetovnim prvenstvom, katerega bodo priredili 2022, je obnoren z nogometom in nihče ne gleda na denar, zaradi česar so katarski lastniki FC Malago okrepili z naslednjimi; Santi Cazorla je iz Villarreala prispel za 21 milijonov eurov, francoz Jeremy Toulalan iz Lyona za 11, argentinec Diego Buonanotte iz argentinskega River Plata za 4,5, iz nemškega Hamburger SVa sta prispela nizozemca Ruud van Nistelrooy – brez odškodnine in Joris Mathijsen za 2,5, iz Valencije pa 19-letni anonimni Isco za 6  in izkušeni Joaquin za 4,2 milijona eurov, celo neznani branilec Osasune, Nacho Monreal jih je stal 6 miljončkov. Zajebancija z denarjem, bi rekli, odvečni igralci so puščeni brez odškodnin in skrajni čas je že za prihod napovedanega finančnega fair-playa, do takrat pa se bo FC Malaga veselo krepila in vzpenjala po lestvici. Že letos jih lahko pričakujemo nekje tik pod vrhom Primere in če ponovim nek tekst, kjer je pisalo da bodo kitajci prevzeli svetovno tržišče, arabci pa vrhunske nogometne klube, pa nadaljujem s črnim humorjem, da je najboljši golfist črnec, najboljši rapper belec, medtem ko se najboljši nogomet igra z arabci.

Valencija se je po slovesu od Davida Ville in Davida Silve, zaradi finančnih težav, odrekla še dveh zvezdnikov, Juan Mata je v zameno za 27,6 milijona eurov odškodnine lahko prestopil v londonski Chelsea, Joaquin pa za 4,2 milijona v novi španski raj, Malago. Ob tem so portugalca Manuela Fernandaza prodali v turški Bešiktaš za 2 milijončka, brez odškodnine so se znebili izkušenih; Del Horna – Levante, Vicenteja – angleški nižjeligaš Brighton, golmana Cesar Sancheza – Villarreal itd. A vseeno so šli, kljub dobri prodaji, v minus, saj so za nakupe porabili kar 34 milijonov eurov, Victor Ruiz iz italijanskega Napolija jih je stal 8 milijonov eurov, Pablo Piatti iz Almerije je bil 7,5 milijona, francoz Adil Rami iz francoskega OSC Lilla in Dani Parejo iz Getafeja po 6, iz Reala posojeni Sergio Canales, ki se je pred dnevi poškodval in naj ne bi igral kar naslednjih 6 mesecev, je stal 2 milijona itd. Vse za udeležbo v Ligi prvakov, ki prinaša zelo dobre zaslužke in čeprav jim strokovnjaki ne dajejo prevelikih možnosti za to, menim, da bodo, ne glede na črnoglede napovedi, vseeno tik pod vrhom oz. naslednje leto spet v Ligi prvakov.

Tudi pri Atletico Madridu se je zgodilo precej zanimivega, za začetek bi omenil zamenjavo na trenerskem mestu, kjer je je namesto Quique Sancheza sedaj Gregorio Manzanao in ta je že v štartu ostal brez nekaterih vodilnih igralcev. Tu mislim predvsem na Sergia Aguera, ki je za 45 milijonov odškodnine prodan bogatem Manchester cityu, medtem ko je urugvajec Diego Forlan, za občutno manj, beri samo 5 milijonov prodan v italijanski Inter. Če dodam, da je golman David De Gea prodan v Manchester United za 2o milijončkov, brazilec Alias v portugalski Sporting za 8,9, pa Julio Alves v turški Bešiktaš za 3,1, češki reprezentant Tamas Ujfaluši v prav tako turški Galatasaray za 2, vidimo da je ubogi Manzano ostal praktično brez celotnega prvega moštva. Na drugi strani pa so v svoje vrste zvabili prav tako nekaj zvenečih imen, ki pa še niso na nivoju predhodnikov. Kolumbijec Radamel Falcao je zapustil Porto, za katerega je predtem v 87-ih nastoph dosegel fantastičnih 74 golov, za kar je njegov bivši klub prejel 40 milijonov odškodnine, iz istega je pripeljan za dodatnih 5 milijonov odškodnine še portugalec Ruben Micael, njegov rojak iz Brage, Silvio,  je prišel za 7 milijonov odškodnine, najdražji turški igralec Arda Turan je iz turškega Galatasaraya prispel za 12 milijončkov, ob še nekaterih manj zvenečih okrepitvah pa so brez odškodnine prispeli še portugalec Tiago iz Juventusa, problematični brazilec Diego iz nemškega Wolfsburga, angleški chelsea je radodarno posodil svojo poletno golmansko okrepitev, belgijca Thibaut Courtoisa itd. Skratka, močno prenovljeno madridsko moštvo bo še vedno ostalo daleč od boja za naslov prvaka, nekje pod vrhom pa bi le morali biti.

Sevilla je zadnja leta neka stalnica pod vrhom španskega nogometa in da ne bi obtičali na mestu so pred sezono kar lepo prenovili ekipo. Prodani so bili Didier Zokora, reprezentant Slonokoščene obale, ki je za 5 milijonov eurov odšel v turški Trabzonspor, svetlolasi Diego Capel je za 3,5 milijona svojo srečo našel v portugalskem Sportingu, Sergio Sanchez je šel za nekaj manj v Malago, David Prieto v Cordobo, nogometaša Slonokoščene obale, Aruna Kone in Romaric sta bila posojena v Levante in Espanyol, s trebuhom za kruhom kot pravi pregovor, pa je šel srb Ivica Dragutinović. Namesto naštetih so prispeli Manu de Moral, za katerega je Getafe prejel 4,5 milijona eurov odškodnine, v Barceloni zavrženi urugvajec Martin Caceres je stal še 3 milijone, bosanec Emir Spahić iz francoskega Montpelliera 2, Coke iz Rayo Vallecana 1,8, brez odškodnine je iz nemškega Hamburger SVa prispel Piotr Trochowski, s posoje, beri iz domovine oz. Standarda pa se je vrnil belgijec Tom de Mul. Tudi Sevilla seveda spada v skupinico moštev, ki se bodo borila za mesta pod vrhom, kar pa ni nič novega in menim, da bodo nekje okoli 5-6 mesta.

Athletic Bilbao je bil po dolgem reprezentančnem delovanju, v njegovi Argentini in Čileju, klub, ki je uspel premamiti cenjenega strokovnjaka Marcela Bielso. Konstantni napredek iz sezone v sezono, ko so 44 točk izboljšali s 54, lani s 58 in letos baski upajo na okoli 60 točk, kar naj bi zadostovalo za mesta pod samim vrhom Primere, beri boljšo uvrstitvijo kot lanjsko šesto mesto. Zaenkrat jim je uspelo zadržati moštvo, predvsem tu ciljam na Llorenteja in Muniana, odvečnih so se znebili 7,5 milijona eurov pa potrošili na Ander Herrera iz Zaragoze, kar pa bo verjetno premalo za izpolnitev želja.

Villarreal je zadnja leta veljal za eno najnevarnejših španskih ekip, nadimek mini-Barcelona pa je povedal vse. A poletni prestopni rok jim ni prizanesel, Joan Capdevila je brez odškodnine ušel v portugalsko Benfico, Santi Cazorla pa za kar 21 milijonov v sveže-bogato Malago. Američan Jozy Altidore je za 1,5 milijona odšel v nizozemski AZ Aalkmar, brazilec Cicinho je vrnjen italijanski Romi, nigerijec Uche je po nakupu takoj posojen naprej v Granado, italijan Giuseppe Rossi, katerega so klub močnem interesu Barcelone, uspeli nekako zadežali, pa se je pred dnevi huje poškodoval in sezona je zanj, baje, že gotova. Kolumbijec Cristian Zapata, za katerega so italijanskem Udineseju plačali kar 9 milijonov odškodnine in nizozemec Jonathan de Guzman iz Mallorce, ki je stal 8 milijončkov, bosta težko nadomestila naštete odhode in poškodbe, zaradi česar napovedujem občuten zdrs na lestvici.

Espanyol je prva ekipa v tej objavi, ki ne paše med zgoraj naštete, torej ekipe, ki bi se lahko vmešale v boj za vrh, zato pa je eden najzaneslivejših za sredino lestvice. Poleti so prodali večje število odvečnih nogometašev, Argentinec Pablo Osvaldo je prodan za kar 15 milijonov eurov v italijansko Romo, Jose Maria Callejon v matični Real za 5,  Luis Garcia za milijonček v Zaragozo, Angel Martinez je odšel v angleški Blackpool, mali Buda, kot mu pravijo oz. Ivan de la Pena pa se je upokojil. Na drugi strani je v zameno za 4,5 milijona eurov, iz nizozemskega AZ Aalkmara prispel mehičan Hector Moreno, urugvajec Juan Angel Albin je za 3 milijone prišel iz Getafeja, urugvajski veteran Walter Pandiani brez odškodnine iz Osasune, iz AC Milana so na posojo dali/pustili Didac Vilo, slovak Valdimir Weiss je iz angleškega Manchester Citya, prav tako, prispel na posojo, Romaric iz Seville itd. Ob solidnem zaslužku so torej ohranili dovolj močno ekipo za sredino, celo zgornji dom, kot radi rečemo in na Pochettinu je da ponovi lanjsko-odlično osmo mesto.

CA Osasuna je imela precej prometa v poletnem prestopnem roku, v katerem je Nacho Monreal za kar 6 milijonov eurov prodan bogati Malagi, Javier Camunas za 2,3 v Villarreal, urugvajski napadalec Walater Pandiani brez odškodnine v Espanyol, prav tako brez odškodnine pa so šli še nekateri, predvsem izkušenejši, Carlos Aranda v Lavante, Fernando Soriano v almerio itd. Na drugi strani je bil njihov najdražji poletni nakup nogometaš Slonokoščene obale, Roland Lamah, za katerega so francoskem Le Mansu odšteli 1,5 milijona eurov, senegalec Ibrahim Balde je za milijonček prispel iz Atletico Madrida, medtem ko so ostali, širši javnosti neznana nogometna imena. Če sem dobro seznanjen gre za enega redkih stabilnih prvoligašev in v takšni finančno pretreseni Primeri imajo kar lepe možnosti za zgornji del lestvice oz. najman zlato sredino.

Betis se je po dveh sezonah odsotnosti s prvoligaške scene, le uspel vrniti, pri čemer pa je eden redkih, ki se je po finančni dubiozi uspel vrniti med žive. Posledično so pri prestopnih rokih veliko bolj racionalni in kupujejo samo še tisto, beri tiste, ki si jih dejansko lahko privoščijo. Tako so prodali širši javnosti neznane nogometaše, kupili pa precej podobne in razen paragvajca Roque Santa Cruza iz Manchester Citya in zvezdaša Duška Tošića, ki sta oba prispela na posojo, ne vidim neke kvalitete. Zaenkrat so nekje v zlati sredini in v tej sezoni bi bil uspeh zadržati to pozicijo, uveljaviti nekatera imena, več pa v naslednjih sezonah oz. v prihodosti.

Getafe je klub, ki je leta sprejemal zavržene telente drugih klubov in tako gradil svoje uspehe, korak po korak bi rekli, je sedaj v občutnem padcu. Po lanjski prodaji Roberta Soldada in Pedra Leona, so tokrat ostali brez praktično brez cele zvezne vrste in odhode ganca Dereka Boatenga, ki je prodan v ukarjinski Dnipro za 4,9 milijona eurov, Dani Pareja v Valencijo za 6, Manu del Morala v Sevillo za 4,5, Juan Angel Albina v Espanyol za 3,  Javier Arizmendija v švicarski Xamax in ostalih bodo težko nadoknadili. Zaslužek 15-ih milijonov eurov jim je prinesel spodnji del lestvice, v tem trenutku celo boj za obstanek in samo upajo lahko, da bodo tisti ki so ostali prevzeli odgovornost in zaigrali občutno bolje oz. da bodo novi igralci vsaj približno dostojni nasledniki prodanih. Mladi Pablo Sarabia iz rezervne ekipe Reala oz Real Castille je bil plačan 3 milijone eurov, bivši španski reprezentant Daniel Guiza se je iz turškega Fenerbahčeja vrnil v domovino brez odškodnine, že omenjeni Pedro Leon se je po težavah z Mourinhom, iz Reala vrnil na posojo v bivšo ekipo in kaže, da nekaj materiala le imajo, za ostanek zagotovo dovolj, a uvodni del prvenstva kaže da bo težko.

Rayo Vallecano je mali klubič iz predmestja Madrida, ki je v preteklosti, pred približno desetimi leti,  že znal presenetiti med prvoligaško druščino in tudi tokrat jim kaže tako. Bolj ali manj ohranjeno moštvo iz lanjskega leta je ostalo brez odvečnih, le Coke je bil prodan za 1,8 miliijona v Sevillo, medtem ko je pri prihodih omembe vreden le veteran Raul Tamudo, ki je prišel iz Real Sociedada, bivši kvazi-galaktik Raul Bravo je prav tako brez odškodnine prispel iz Grškega Olympiacosa, na posojo iz Arsenala brazilec Pedro Botelho itd. Priznam, da moštva ne poznam preveč dobro, a dosedanji del sezone kaže, da bi se lahko umestili nekje v zlato sredino.

Levante UD, ki si je zaradi fantastičnega uvoda v sezono že zagotovil svojo samostojno objavo TUKAJ, je zanesljivo najstarejša ekipa Primere, med najzaslužnejšimi pa je vsekakor njihov trener Juan Ignacio Martinez, prvoligaški debitant, ki je v 88 milijonov eurov zadolženem klubiču iz Valencije, če smem že kar čarodej. S svojimi starci je bil še pred dnevi na vrhu Rrimere in ta ropotarnica veteranov se je poleti znebila odvečnih, po vrsti neznanih nogometnih imen, le ekvadorec Felipe Caicedo je omembe vreden, kar potrjuje tudi njegov transfer v rusko Lokomotivo iz Moskve, za kar je Levante prejel 7,5 milijona eurov. Na drugi strani so se okrepili s  33-letnim Francisco Farinosom iz Herculesa, 30-letnim Asierjem Del Hornom iz Valencije, 31-letnim Carlosom Arando iz Osasune in podobnimi, ob tem pa so ekipo pomladili še z Nabil El Zharjem iz Liverpoola in pred sezono bi jim zagotovo napovedal hud boj za obstanek med prvoligaši, tako pa ekipi iz vrha napovedujem zdrs do zlate sredine, saj bosta veterane kmalu pritisnili dve težavi, poškodbe in utrujenost, že obrabljenega materiala.

RDC Mallorca, ki je še pred kratkim razglasila bankrot, pa nato dobila finančno podporo nekaterih dobrotnikov, med drugimi tudi Rafaela Nadala, a definitvno ne toliko kot so dolgovali, saj so samo igralcem dolžni okoli 50 milijonov in na tem turističnem otočku, se obeta zanimiva nogometna sezona. Še pred to objavo je odstopil danski strokovnjak, Michaell Laudrup, ki je predtem ostal brez pomočnika Erika Larssen, ki je kritiziral podpredsednika kluba, Lorenza Serra Ferrerja. Upravičeno, saj je danski duo pred sezono ostal brez nekaterih pomembnih igralcev, medtem ko pri okrepitvah ni bilo nekega soka, bi rekli. Nizozemec Jonathan De Guzman je odšel v Villarreal za zelo dobrih 8 milijonov eurov, argentinec Oscar Trejo v Sporting iz Gijona za milijonček, kamerunec Pierre Webo v Istanbul za 750.000 itd, z neznanimi kvazi-okrepitvami pa ne bi tratil prostora in časa. Menim, da se jim obeta zelo težka sezona.

Zaragoza naj bi dolgovala kar 110 milijonov eurov in zdi se da so nakopičeni dolgovi španskih klubov že kar nekakno pravilo. V takem zadolženem stanju so prodali kar je bilo dobrega, že omenjeni Ander Herrera je torej za 7,5 milijona eurov prodan v baskovski Athletic Bilbao, nigerijec Ikechukwu Uche v Villarreal za 5, Gabi v Atletico Madrid za 3, čeh Jiri Jarošik je brez odškodnine ušel v domačo Sparto iz Prage itd. Na drugi strani so precej spretno nakupovali, golman Roberto Jimenez je iz Benfice prispel, beri se vrnil, za visokih 8,6 milijona eurov, portugalec Helder Postiga je prispel iz sosednjega Sportinga za milijonček, njegov rojak Fernando Meira je brez odškodonine prispel iz ruskega Zenita, na posojo iz Atletico Madrida pa  je prispel še en portugalec, Ruben Micael. Za še en milijonečk je iz Espanyola prispel Luis Garcia, brez odškodnine pa obetavna Abraham Mineiro in Edu Orilo, ki sta se v Barceloni naveličala čakati svojo priložnost. Menim, da kljub vsemu Zaragoza spada v skupino tistih, ki se bodo tja do konca, krčevito borili za ostanek med prvoligaši.

Novi prvoligaš Granada je zelo zanimiva ekipa, ki je bila iz elitnega španskega nogometa odsotna kar 35 let, pa dveletnem sodelovanju z italijanskim Udinesejem, pa se je ekspresno, iz tretje lige povzpela do prve. Politika posojenih igralcev italijanskega prvoligaša se jim je obrestovala in v prvoligaško poletje so vstopili z vračanjem Udinesejevih igralcev, kakor tudi cadizovih, s katerimi imajo podobno sodelovanje, beri navezo.Pri nakupih so 4,5 milijona eurov porabili za nakup francoskega senegalca Pape Diakhateja, ki je prispel iz ukrajinskega Dinama Kijev, milijonček jih je stal Monacov francoz Yohan Mollo, isto vsoto so dali za Fran Rica iz Real Castille, brez odškodnin pa so prispeli nekateri manj znani igralci, pri čemer jih je največ iz portugalske Benfice, s katero so očitno odprli partnerstvo kot predtem z že omenjenim Udinesejem. Zaenkrat so v zoni-izpada kot pravimo, a ko se novinci spoznajo/uigrajo imajo kar nekaj možnosti za obstanek v ligi.

Real Sociedad je manj razvpiti baskovski predstavnik, ki je poleti bolj malo trgoval, od prodaj bi omenil samo prestop Raula Tamuda v Rayo Vallecano, kamor je sledil tudi prestop Mikel Labaka, obeh seveda brez odškodnine, medtem ko je pri prihodih itak praznina. Dva mladeniča iz B ekipe in posoja mehičana Carlosa Vele iz angleškega Arsenala ter kenijca McDonalda Marige iz italijanskega Intera je ves biznis oz. so vse poletne okrepitve. Nekoliko malo, se mi zdi in tudi njim se obeta napeta sezona, kjer imajo kar precej možnosti za izpad iz lige.

Sporting Gijon je tisti klub, ki sem mu že leta napovedoval izpad, lani pa jih končno sprejel kot prvoligaško kvaliteto in tudi letos nimam druge izbire, pa čeprav so bolj pri dnu lestvice. A večinoma nespremenjeno moštvo, iz katerega je v Romo za 4,5 milijona eurov prodan Jose Angel, Diego Castro pa brez odškodnine v Getafe, je bolj ali manj enako močno, argentinec Oscar Trejo iz Mallorce pa je na drugi strani edina omembe vredna okrepitev. Njihov glavni problem pa ni v igralskem kadru, temveč tako kot pri večini španskih prvoligašev prezadolženost, zaradi katere so igralci nekaj časa celo stavkali oz. samostojno trenirali v parku ob stadionu in v takšnih razmerah se jim ne obeta nič dobrega.

Racing Santander je v začetku leta kupil prebogati indijec Ahsan Ali Syed, ki je za začetek preprečil izpad iz lige oz. klub v sezoni 2010/11 zadržal med prvoligaši, nekje v istem času pa je bil objavljen tudi stečaj in novi lastnik bo moral pojasniti neke zadeve. Poleti sta se iztekli posoji mehičanu Giovani dos Santosu, ki se je vrnil v angleški Tottenham in pa švedu Markusu Rosenbergu, ki se je prav tako vrnil v matični klub, torej v nemški Werder, v Getafe pa je bil prodan alžirec Mehdi Lacen. Med okrepitvami ne izstopa prav nobeno ime, zaradi česar ne bom tratil časa in prostora in tudi nekoč slavi Hector Cuper bo le stežka Racingu ohranil prvoligaši status, še posebaj sedaj ko ima dovolj že svojih težav, beri obtožb v dogovarjanje rezultatov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.10.2011 - 20:02 - Kategorije: 05.Primera division -

Španski klubič iz Valencije, si je objavo prislužil potem ko je v osmem krobu španskega prvenstva oz. Primere divison kot se to imenuje, prevzel vodstvo na lestvici, kjer je torej prehitel tudi Real in Barcelono.

Levante UD

ud

Po uvodnih dveh remijih pri Getafeju in Racingu iz Santanderja, si nihče ni mislil, da bo Levante UD v naslednjih šestih kolih nanizal prav toliko zmag oz. premagal sloviti Real, Rayo Vallecano, Espanyol, Betis, sveže bogataše iz Malage in pred dnevi še Villarreal  na gostovanju, kjer je dobil srečanje s kar 0-3. Prav neverjetno mi izgleda pogled na lestvico španskega prvenstva, kjer bi še nekaj tednov nazaj, kot mnoga večina drugih, bil pripravljen trditi, da se bo Levante lahko boril samo za obstanek med prvoligaši. A namesto pričakovanega, so prvič v zgodovini svojega obstoja, nogometaši tega uspeli zavzeti kar vodilno pozicijo in žabe, kot jih nekateri imenujejo, so zaenkrat še brez poraza, pri čemer so celo prejeli najmanj golov v ligi, samo tri, zadnjega pred mesecem dni proti Espanyolu.

Odlično za klub, ki je dobil ime po lokalni plaži. Ustanovljen je bil že daljnega leta 1909, kot eden prvih v mestu, npr. veliki rival Valencia je ustanovljen šele deset let kasneje in v teh uvodnih letih je Levante nastopal na stadionu La Platjeta v bližini pristanišča, zaradi česar se jih povezovalo z delavskim razredom. Pridih je ostal skozi celotno zgodovino, med državljansko vojno pa so ostali brez igrišča in združitev z Gimnastico football clubom, ki je ostal brez večine moštva je bila kar nekako samoumevna. Na stadionu Campo de Valleyo je je zaigral torej Union deportiva Levante – Gimnastico, ki je kasneje postal samo Levante union deportiva oz. Levante UD.

Klubič se je prebijal/preživljal po svojih najboljših močeh, vendar pri tem ni bilo nekih odmevnejših rezultatov, tretja in druga liga sta bili njihovi tekmovanji, medtem ko je med elito zahajal le občasno, vendar v zadnjih letih vse pogosteje. Odkar imamo dvojko na začetku letnice oz. v tem tisočletju, so v sezoni 2003/04 prišli v Primero, a že prvo sezono, torej 2004/05 izpadli, nakar so se spet takoj vrnili in ostali do 2007/08 ko so spet izpadli, 2009/10 pa se ponovno vrnili in takrat, pred sezono 2010/11 sem jim napovedal še eno ekspresno vrnitev med drugoligaše. Zmotno, Gustavo Munua, Hector Rodas, Miguel Robuste, Juanfran, Asier Del Horno, Miguel Pallardo, Vicente Iborra, Sergio, Juanla Gomez, Valdo, Ignacio Gonzales, Xisco, Ruben Suarez, Cristian Stuani, Felipe Caicedo in ostali so obstali in če sem že pri imenih, bi izkoristil trenutek in naštel igralce, ki držijo vrh Primere, ene najmočnejših nogometnih lig na svetu;

golmani: urugvajec s španskim potnim listom, beri državljanstvom Gustavo Munua, pa Nano in iz Albaceteja posojeni kostaričan Keylor Navas

branilci: 36-letni kapetan Sergio Ballesteros, 35-letna Juanfran in Javi Venta, Pedro Lopez,  Asier del Horno, Hector Rodas, ter iz argentinskega Arsenala de Sarandi posojeni argentinec Gustavo Cabral,

zvezna vrsta: Vicente Iborra, Miguel Pallardo, Javier Jose Barkero, Juanlu, Francisco Farinos, mladi Marc Mateu, iz Magale posojeni Xavi Torres, ter kapverdčan s španskim državljanstvom Valdo

napadalci: reprezentant Slonokoščene obale Aruna Kone, maročan s francoskim državljanstvom Nabil El Zhar, iz angleškega Arsenala posojeni Wellington Silva, izkušena Carlos Arnada in Ruben Suarez ter Rafa Jorda

Torej klub s krepko najstarejšo ekipo in drugim najmanjšim budžetom, je zaenkrat prvi na lestvici, potem ko je lani končal sezono na 14.mestu, pa je predsednik kluba, v primerjavi z drugimi prvoligaši, vložil skromnih 1,25 milijona eurov in postal gazda v Primeri. Izkušena Del Horno, ki je prispel iz sosedske Valencije, nekoč pa nastopal celo za Chelsea in Farinos, ki je včasih navduševal v Valenciji in Interu, prispel pa iz Herculesa, pa v Liverpoolu zavrženi El Zhar, so najbolj zveneče okrepitve, ki so očitno upravičile vložek.

S trenerjem Juan Ignacio Martinez Jimenezom, debitantom v elitnem španskem tekmovanju, je Levante s svojo, če smem ostarelo, beri izkušeno ekipo, vsaj še danes, pred Barcelono z Guardiolo, Messijem, Xavijem, Iniesto in ostalimi vesoljci, pred Realom z Mourinhom, Ronaldom, Kako in ostalimi baletniki, pred sosedsko Valencijo z Emeryem, Soldadom, Topalom, Banego in ostalimi superzvezniki španskega nogometa, kar ni predtem uspelo še nikomur, vključno z imeni kot so Juande Ramos, Bernd Schuster, Juan Ramon Lopez Caro, Abel Resino itd.

Viva Levante, v katerem so v preteklosti, med drugimi igrali tudi slavni Johan Cruyff, pa črnogorec Predrag Pedja Mijatović, kamerunec Lauren, gruzijec Shota Arveladze, sved Johan Mjallby, irec Ian Harte, italijana Marco Storari in Damiano Tommasi, domači Salva Ballesta, Vicente Rodriguez, pred kratkim ekvadorec Felipe Caideco itd.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 16.06.2011 - 11:43 - Kategorije: 05.Primera division, nogometaši -

Ne, ne gre za nekega novega Cristiana Ronalda, ki bi ga poimenovali kot je v naslovu, temveč je razlog za to, naslov namreč, da že obstaja objava z naslovom Cristiano Ronaldo in nekako najbolj primerno se mi je zdelo, II.

Cristiano Ronaldo, še zadnji strelec svoje lige, zlati čevelj Evrope 2010/11

cr7

In od prejšne objave, pred dvema letoma oz. od rekordnega prestopa iz Manchester Uniteda v Real Madrid,  je postal samo še boljši realizator, asistent, dribler, skratka boljši nogometaš, kar pomeni, da ga eni še bolj obožujejo, drugi pa še bolj sovražijo.

Pa pustimo to ob strani in poglejmo številke. Cristiano Ronaldo je v prvi sezoni pri Realu, torej v sezoni 2009/10, v 29-ih ligaških nastopih dosegel ogromnih 26 zadetkov, skupaj v celi sezoni pa v 35-ih nastopih kar 33 zadetkov, k temu pa je dodal še 7 asistenc in redki so bili, ki so verjeli, da lahko svojo statistiko še izboljša. Pa jo je.

V sezoni 2010/11 je portugalec v španskem prvenstvu, v 34-ih nastopih dosegel, že neverjetnih 40 zadetkov, čeprav naj bi jih bilo kar 41, a je bil en sporni zadetek pripisan soigralcu Pepeju. Tudi teh 40 je bilo dovolj za nov rekord španskih prvenstev in namesto mučenja s tipkanjem bom spet uporabil copy/paste, saj sem o tem že pisal.

copy/paste

Izjemni portugalec Cristiano Ronaldo, zame najbolši igralec sveta, je imel do zadnjega kola,  38 doseženih zadetkov, kar je bilo izenačenja strelskega rekorda španske prve lige, že v četrti minuti srečanja z Almerio, pa je z novim, 39., za seboj pustil dosedanja lastnika rekorda, slavnega Huga Sancheza in Telmo Zarra, ki sta po 38. zadetkov dosegla za Real ‘89/90 oz. za Athletic Bilbao ‘50/51. Lepotec je za svojih 40. zadetkov potreboval 34. nastopov, s tem, da športni častnik Macra, ki dodeljuje nagrado za najboljšega strelca imenovano Pichici, trdi, da jih je dosegel 41. oz. da bi mu morali prišteti še septembrski zadetek proti Real Sociedadu, ki ga je LFP oz. nacionalna nogometna liga prištela Pepeju. Kakorkoli, rekorder je vseh tekmovanjih dosegel kar 52 golov, kar je isto število kot veliko bolj opevani argentinec Messi. A se ne bi zaustavljal na primerjavah in prepucavanjih kdo je boljši, saj gre velikokrat za stvar okusa, pripadnosti oz. navijaštva in mene nosi veliko bolj k belim, kot pa k kataloncem. S svojim strelskim učinkom je spretni/natančni portugalec postal tudi najboljši strelec Evrope, z ligaškim koeficientom za Primero division, 2.0, je zbral 80 točk, kar je njegov drugi tovrsten dosežek, prvega pa je dosegel še v Manchester Unitedu 2007/08, ko je rdeče vrage vodil do državnega in evropskega naslov prvaka. Drugi je argentinec Messi z 62. točkami, tretja sta Mario Gomez iz nemškega Bayerna in Antonio Di Natale iz italijanskega Udineseja itd.

spet tipkam …..

Torej, je v španskem prvenstvu v 34-ih nastopih dosegel 40 zadetkov in dodal 10 asistenc, v elitni Ligi prvakov je v 18-ih nastopih dal 13 zadetkov, v ligaškem tekmovanju, ki so ga na koncu realovci tudi  osvojili pa je v 8-ih srečanjih zadel še 7-krat. Skupaj je to v 54-ih srečanjih, 53. zadetkov in 16 asistenc, katerih nisem našteval, odkar je prišel k Realu pa je to 89 nastopov, 86 golov in 22 asistenc, za primerjavo pa, v Manchester Unitedu je predtem v 292-ih nastopih dosegel 118 zadetkov, a nekoliko več asistiral in kot na dlanu je, da CR7 napreduje z velikimi koraki in samo sprašujemo se lahko kje so njegovi limiti, še posebaj, če drži, da samo milimetri ločijo brazilskega virtuoza Neymara, do podpisa pogodbe z Realom in tvorbe enega najzanimivejših ofenzivnih dvojcev.

Cristiano Ronaldo; zlati čevelj Evrope 2010/11

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.06.2011 - 14:26 - Kategorije: 05.Primera division -

Naslednja liga, ki bo dobila nekaj prostora je španska La liga oz. kot jo uradno imenujejo Primera division.

logo

Barcelona je zadržala primat najboljše španske ekipe še tretjo sezono zapored, ne glede na okrepitne njenih najresnejših konkurentov. Seveda je imela pred pričetkom nove sezone tudi sama nekaj sprememb v ekipi, najvplivnejša pa je bila zamenjava napadalca, kjer je šved Zlatan Ibrahimović posojen v italijanski AC Milan, španski reprezentant David Villa pa je zavzel njegovo mesto. Barcelona je z nekaj lepotnim popravami ekipe, če smemo temu tako reči, postala še nižja, predvsem pa hitrejša ekipa, kar ji je prineslo še boljšo, učinkovitejšo igro in po tistem El clasicu je večini postalo jasno, da imajo konkurenti bore malo možnosti za uspeh. Precej komfortno so osvojili špansko prvenstvo, v katerem so v drugem kolu na domačem stadionu kiksali proti slabem Herculesu, v šestem pa doma remizirali z Mallorco, nato pa nanizali serijo odličnih rezultatov in v 13. kolu zasedli na vrh lestvice, ki ga niso izpustili do samega konca. Pokalno tekmovanje jim je uspel izmakniti Real Madrid, ki jim je zadal največ težav tudi v Ligi prvakov, v kateri so prav tako odšli do konca. S tem so osvojili, za njih, dva najpomembnejša tekmovanja in verjetno izpolnili zadane cilje. 

Real Madrid pa na drugi strani z osvojenim drugim mestom povsem verjetno ni izpolnil zadanih ciljev, saj Pokalno tekmovanje ne more odtehtati neuspeha v Ligi prvakov, predvsem pa v španskem prvenstvu, kjer so še enkrat več zaostali za največjim rivalom. In prav zaradi tega je bil v klub pripeljan, morda najuspešnejši trener današnjega časa, portugalec Mourinho, kateri je rekonstruiral ekipo in še kaj v strukturah kluba. Novi gospodar Reala sicer ni dosegel instant uspeha, a prva lovorika nakazuje, da je na pravi poti in da bo naslednja sezona še bolj napeta/naelektrena, zaradi tega pa Mourinho že krepi ekipo. Dosedanji športni direktor Jorge Valdano, s katerim je imel tekom sezone, Mourinho, kar nekaj nesoglasij, je bil ob koncu sezone odpuščen in kaže, da vodstvo Reala vse svoje upe polaga v kontroverznega trenerja, kateremu privoščim uspeh. Tretje mesto je precej presenetljivo, po prodaji Davida Ville in Davida Silve, spet osvojila Valencija, ki si je s tem zagotovila tudi uvrstitev v elitno Ligo prvakov in njihovo finančno stanje, ki je bojda že leta precej slabo, si bo lahko spet nekoliko opomoglo. Na četrto mesto se je tokrat prebil Villarreal, ki je zelo uspešno nastopal tudi v Europa legaue tekmovanju in njihov napadalec Giuseppe Rossi naj bi bil zaradi odlične strelske forme v obeh tekmovanjih ena od potencialnih okrepitev slovite Barcelone. A mene je navdušil predvsem realovec oz. iz angleškega West Bromwich Albiona posojeni Borha Valero, ki je skupaj s Cazorlo deloval izjemno in po njuni zaslugi je lahko zablestel tudi že omenjeni Rossi, pa brazilec Nilmar in še kdo. A največje zasluge za uspeh, so po mojem mnenju v njihovem trenerju Juan Carlosu Gariddu, ki je prevzel ekipo v osrednjosti, jo privlekel do lanskih kvalifikacij za Europa legaue, kjer so navduševali in pa v pravkar končani sezoni do četrtega mesta, kar pomeni tudi kvalifikacij za elitno Champions league. Tik pod njimi je sezono končal Atletico Madrid, ki je še eno sezono prej, prav tako oz. še bolje haral po Europa league in kakor kaže se jim v tem prestopnem roku obetajo nekatere spremembe, predvsem v rubriki odhodi. 20-letni golman naj bi bil na poti v Manchester United, kjer naj bi zamenjal legendarnega Van der Sara, argentinski napadalec, strelec 20-ih ligaških zadetkov, Sergio Aguero pa je prvič priznal, da ga mika prestop in čeprav je še pred časom izjavljal, da sosedski Real odpade, so informacije, da ga počasi vleče prav tja. Athletic Bilbao, si je po zaslugi gol-razlike zagotovil, to šesto mesto, ki jih še pelje v Europa league, nesrečna Sevilla pa je z istim številom točk kot Atletico in Athletic pristala na sedmem mestu, ki jim prinaša le kvalifikacije za Europa league. Espanyol se je zasidral v varno sredino lestvice, kakor tudi Osasuna, kar sta pričakovana rezultata, medtem ko je Sporting iz Gijona spet uspel obstati v ligi in se celo povzpeti na visoko 10. mesto, pri čemer je od povprečja izstopal Diego Castro, ki naj bi bil že na poti v Getafe. Presenečenje sezone, če mene vprašate in ponovno jim čestitam za uspešno sezono, hkrati pa se opravičujem za črnoglede napovedi. FC Malaga je pristala na 11. mestu, a s prodajo novim lastnikom, konkretno Šeiku Al Thaniju, se jim ob njegovi finančni pomoči, obetajo boljši časi. Argentinski virtuoz Diego Buonanotte bo končno prispel na La Rosaledo, kot se imenuje njihov štadion, sloviti Ruud Van Nistelrooy je prva odmevnejša okrepitev, omenjajo pa se še mnogi drugi. Tudi Racing iz Sandanderja je pred leti sanjal o vrhu španske lestvice, a njihova relanost je po menjavah lastnikov tu nekje okoli sredine lestvice, kakor tudi Zaragoze, ki naj bi bila tik pred razglasitvijo bankrota. Real Sociedad je že leta tu nejkje v spodnjem delu lestvice, Levante, ki ima najskromnejši proračun v tem tekmovanju, pa me je presenetil z obstankom v ligi. Iz Manchester Citya posojeni ekvadorec Felipe Caicedo, ki je zabil 13 zadetkov, je bil očitno zelo dobra naložba in v interesu španske ekipe bi bil lahko tudi dokončni prestop. Getafe iz predmestja Madrida je po lanjski presenetljivo dobri sezoni tokrat padel nevarno nizko, le točko nad črto, ki označuje osbstanek/izpad iz lige, enako pa se je obdržala tudi Mallorca, ki je bila v eni sezoni prej odlična.Prvi pod to nesrečno črto se je znašel Deportivo iz La Corune, ki je še pred leti navduševal v Ligi prvakov in podobno kot pri italjanih Sampdoria, je največje razočaranje sezone, pa čeprav je že zadnjih nekaj let bolj skromen kot ne. A redkokdaj se zgodi da izpadeš s 43. točkami, saj ponavadi zadostuje tam okoli 38,39 točk, pri čemer je Deportivo v zadnjem kolu celo igral na domačem igrišču proti nezainteresirani Valenciji, pa spet nič. V naslednji sezoni bo drugoligaš, družbo pa mu bosta delala še, meni simpatični Hercules in pa Almeria, za katero sem očitno napačno menil, da so se že lepo ustalili med najboljšimi, beri v Primeri division. 

Preden se posvetim strelcem, je tu še povezava do moje napovedi Pred sezono 2010/11.

Izjemni portugalec Cristiano Ronaldo, zame najbolši igralec sveta, je imel do zadnjega kola,  38 doseženih zadetkov, kar je bilo izenačenja strelskega rekorda španske prve lige, že v četrti minuti srečanja z Almerio, pa je z novim, 39., za seboj pustil dosedanja lastnika rekorda, slavnega Huga Sancheza in Telmo Zarra, ki sta po 38. zadetkov dosegla za Real ‘89/90 oz. za Athletic Bilbao ‘50/51. Lepotec je za svojih 40. zadetkov potreboval 34. nastopov, s tem, da športni častnik Macra, ki dodeljuje nagrado za najboljšega strelca imenovano Pichici, trdi, da jih je dosegel 41. oz. da bi mu morali prišteti še septembrski zadetek proti Real Sociedadu, ki ga je LFP oz. nacionalna nogometna liga prištela Pepeju. Kakorkoli, rekorder je vseh tekmovanjih dosegel kar 52 golov, kar je isto število kot veliko bolj opevani argentinec Messi. A se ne bi zaustavljal na primerjavah in prepucavanjih kdo je boljši, saj gre velikokrat za stvar okusa, pripadnosti oz. navijaštva in mene nosi veliko bolj k belim, kot pa k kataloncem. S svojim strelskim učinkom je spretni/natančni portugalec postal tudi najboljši strelec Evrope, z ligaškim koeficientom za Primero division, 2.0, je zbral 80 točk, kar je njegov drugi tovrsten dosežek, prvega pa je dosegel še v Manchester Unitedu 2007/08, ko je rdeče vrage vodil do državnega in evropskega naslov prvaka. Drugi je argentinec Messi z 62. točkami, tretja sta Mario Gomez iz nemškega Bayerna in Antonio Di Natale iz italijanskega Udineseja itd.

Kot je verjetno že vsem znano sta špansko sezono zaznamovala oba vodilna giganta oz. Barcelona in Real, ki sta za najboljšo enajsterico prvenstva prispevala kar deset od enajstih, vsaj po nogometnem portalu Goal.com.

Igralci te idealne enajsterice so zabili kar 114 golov in vknjižili 81 asistenc, edini vrinjeni igralec, italijan Giuseppe Rossi iz Villarreala, pa bi, kot sem že omenil, lahko postal v naslednjih dneh igralec Barcelone.

Torej, še idealno moštvo španske Primere division za sezon0 2010/11, v postavitvi4-3-3

Victor Valdes (Barcelona) – Daniel Alves (Barcelona), Pepe (Real Madrid), Gerard Pique (Barcelona), Marcelo (Real Madrid), Mesut Ozil (Real Madrid), Xavi Hernandez (Barcelona), Andres Iniesta (Barcelona) – Lionel Messi (Barcelona), Giuseppe Rossi (Villarreal), Cristiano Ronaldo (Real Madrid)

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.04.2011 - 12:16 - Kategorije: 05.Primera division, sezona 2010-11 -

V El clasicu kot pravijo obračunom teh dveh rivalov, je po prvenstvenem obračunu na Santiago Bernabeu in finalu kraljevega pokala, na vrsto prišel še tretji, prvi polfinalni obračun Lige prvakov, ki pa mu bo prihodnji teden sledil še četrti, v obliki povratne tekme  in ne pomnimo kdaj sta se ena največjih nogometnih rivalov pomerila štirikrat v slabih treh tednih.

V prvenstvenem obračunu je spet boljši vtis pustila Barcelona, za katero je iz penala najprej zadel Lionel Messi, kar je bil by the way njegov prvi gol proti moštvom Mourinha, vendar pa je uporni in zaradi izključitve, številčno oslabljeni Real, v zadnji fazi srečanja, uspel izenačiti na 1-1, konkretno je to storil Cristiano Ronaldo, za katerega pa je bil to prvi zadetek proti Barceloni in delitev točk je bila nekako najpravičnejša.

Vojna številka ena, bitka številka ena, bi lahko dejal 162. derbiju, po katerem sem lahko zaključil, da se kakovostna razlika me obema nasprotnikoma manjša, pretkani strateg Reala, Jose Mourinho pa je spet vse bližje formuli kako zaustaviti Guardiolo oz. Barcelono. Čeprav je bilo v tistem trenutku še prekmalu soditi o dejanski možnosti zaustavitve velike Barcelone, navsezadnje je bil ta prvi El Clasico še najmanj pomemben, pa je nakazoval v kateri smeri se bo razvijala filozofija Reala oz. Mourinha, ki je razkril, da se ne sramuje na domačem stadionu odigrati nekakšnega bunkerja, če je le to pot do uspeha. A od ekipe kot je Real, ki ima v svojih vrstah posameznika kot je Cristiano Ronaldo, se pričakuje, da vsaj poskuša z nekoliko več pozitivne agresivnosti priti do zmage, saj jim remi ne koristi preveč. Po pravici sem imel občutek, da je portugalec, trener namreč, ob spoznanju, da je naslov španskega prvaka že izgubljen, poskušal nekatere adute tudi prikriti za kasneje, konkretno za finale španskega pokala, predvsem pa za obračuna Lige prvakov. V sami igri se madridski klub še vedno, niti približno ni približal opevani Barceloni in njenem tika-taka stilu, s posestjo, pletenjem zvezne vrste in prav zaradi tega so beli prejeli kup kritik na račun postavitve, igre oz. končnega vtisa, saj je Barcelona na sovražnem teritoriju še enkrat več demonstrirala premoč nad rivalom, ki naj bi jo premagali in prekinil njeno dominanco. A začuda ne glede na vse našteto, se mi zdi, da je imel Mourinho lahko nekaj več zadovoljstva kot Guardiola.

Real je bil enako nemočen v pogledu posesti žoge kot na Nou Campu, ko je izgubil s 5:0, vendar pa ta zrelejši Real ne samo, da ni doživel katastrofe in ne samo, da je prekinil niz šestih zmag Barcelone, temveč je uspel nasprotnika še limiti na nekaj redkih resnih priložnosti za gol. Real je v defenzivi izgledal podobno kot Inter v Ligi prvakov, ko je izločil  Barcelono, ki je pletla in pletla, pri čemer pa ni ustvarila viška igralca, kot pravimo, genialni Messi ni našel prostora za svoje vragolije, Dani Alves ni ostajal sam na desnem krilu po diagonalah svojih soigralcev-vezistov itd. Vse tisto kar je pri Barceloni ponavadi tako enostavno in kar večini nasprotnikov ne uspe ustaviti, je Real, beri Mourinho uspel ustaviti. Hkrati je uspel vse prepiračiti v pravilnost svojega pristopa, predvsem igralce, katere ni motila podrejena vloga, če je na koncu rezultat sprejemljiv, vsekakor sprejemljivejši od tistih visokih 0-5. Na drugi strani je Real potrpežljivo čakal na beg Ronalda ali katerega drugega ofenzivca, katerih je v njihovih vrstah več kot dovolj ter računal na kakšno prekinitev oz. priložnost po tej, v skok-igri, kar je ena najšibkejših točk Barcelone. Bilo je vprašljivo ali lahko Mourinho realove umetnike transformira v potrpežljive bojevnike in v tej tekmi smo dobili odgovor; lahko. Zato je veliki trenerski lisjak, ne glede na kritike Di Stefana, Crujiffa in ostalih, z nasmeškom dočakal konec tekme, ki pa ga seveda ni pokazal, temveč je odigral še eno svojo tipično vlogo, nezadovoljneža, ki udriha vsepovprek še največ pa po sodnikih in prenesel vtis, da je njegova ekipa v dvobojih z Barcelono vedno oškodovana, kar pa ni res in je bilo še najmanj res v soboto, v prvem clasicu v nizu. Ta je nakazal kako nemerava Mourinho zaustaviti Barcelono in kakšne darbije bi lahko v prihodnjih nekaj dneh gledali. Tisto kar ne vemo pa je, kaj vse je prikril za naslednje tekme, kjer so njegovi asi iz rokava, saj sem prepričan, da se je prvenstvenem tronu že odpovedal  in je mislil le še na tri najpomembnejša srečanja.

Njegov konkurent na klopi Barcelone Pep Guardiola je v čisto drugačnem položaju, saj se njegova ekipa niti ni pretegnila za zmago nad največjim rivalom, po vodilnem golu in rdečem kartonu pa so, tako kot večina, že pomislili, da je tekma gotova in niso več iskali drugega gola, šele pritisk v končnici po prejetem golu pa je pokazal kaj bi lahko Real čakalo, ko katalonci zaigrajo s polno močjo oz. 100%. Liga prvakov je definitivno obema tekmecema pomembnejše tekmovanje kot pokalno tekmovanje, vendar pa bo/je to določilo psihološko prednost pred polfinalnima obračunoma že omenjene Lige prvakov. Barcelona je potrebovala zmago, da že v kali zatre, kot pravimo vse apetite realovcev, ki so se že hrabrili z remijem, ki naj bi dokazoval da obstaja Mourinhov recept za zaustavitev velike Barce, Real pa je potreboval trijumf, da bi prekinil nasprotnikovo serijo neporaženosti v medsebojnih obračunih in da bi Mourinho svojim igralcem dokazal, da  lahko še enkrat izloči njihovega največjega rivala. Madridski remi oz. prvi El clasico te psiholoke prednosti ni dal nikomur, Barcelona je sicer izgubila zmagovalni niz, vendar je Real še enkrat spoznal, da s čisto igro ne more parirati rivalu, temveč se mora zanašati na taktiko slbših ekip, torej na hitre nasprotne napade in prekinitve.

V prvem El clasicu smo zvedeli, da Real lahko limitira Barcelono, v drugem pa bi morali, če jo lahko tudi prebije oz. porazi, beri izloči.

Vojna številka ena, bitka številka dva.

Finale španskega pokala, pred katerim se je omenjal tisti iz ‘97, ko je bil trener Barcelone Sir Bobby Robson, Pep Guardiola igralec, portugalec Jose Mourinho pa prevajalec, vendar pa so se stvari od takrat, seveda spremenile. Jose Mourinho je iz prevajalca napredoval do enega najboljših trenerjev na svetu in po uspehih s Portom, Chelsejem in Interjem, je bil pripeljan v Madrid, da prekine vladavino Barcelone, ki ji tako dobro poveljuje mladi trener Guardiola. Po zanesljivo že zapravljenem boju za naslov državnega prvaka, kjer je bila Barcelona skozi celotno sezono res odlična, je dobil priložnost za prvo trofejo, Kraljevi pokal oz. Copa del Rey, ki ga Real ni uspel osvojiti že od daljnega ‘93. Mau kot ljubkovalno kličejo Mourinha je bil na lovu 18. kraljevega pokala, ki ga madriški klub ni osvojil torej že 18 let. Dokazal je zakaj je najbolj plačani trener in Real dvignil na že dolgo pričakovan nivo, s katerega je padel že pred leti in nekdanji prevajalec je s svojimi idejami, vizijami, shemami, predvsem pa svojevrstno motivacijo uspešno transformiral igralce oz. celoten klub iz večnih poražencev v bojevnike. Fascinantno je zaupanje, ki ga imajo vsi v portugalskega maga, pa naj gre za igralce Porta, Chelseja, Intera ali Reala, ti igralci, vsi povrsti zvezdniki najvišjega kalibra z basnoslovnimi plačami in razvpitostjo katero vsi drugi trenerji težko oz. ne morejo kontrolirati, bodo pustili srce na terenu zanj. V smrt, če se smem tako izraziti, bi za njim odšli Terry, Lampard, Drogba, Eto’o, Sneijder, Milito in ostali, kar zelo dobro govori o njegovah metodah dela in motivacije, kakor tudi prilubljenosti med nogometno smetano. V Madridu je prevzel drago in talentirano moštvo, ki pa je bilo pod trenerji-predhodniki samo dobra ekipa, pa še to včasih ne, in ki je že zaradi rednih porazov z največjim rivalom že imela Kompleks Barcelone. Precej podobno kot predtem z Interom, ki je kompleks Lige prvakov premagal prav proti Barceloni, po jesenskih porazih jih je v izločilnih obračunih pregal/izločil in vsem je znano, postal prvak Lige prvakov. Nekako se mi zdi, da jesenska sramota 5-0, spominja na to zgodbo in Mourinho ima v tem trenutku spet bojevnike, ki bi umirali kot se je izrazil Ramos, precej podobno pa mislijo tudi ostali v Realu. Še enkrat več je s svojimi prepiri in izpadi blokiral vse zunanje vplive na igralce, ki imajo zasluženi mir, medtem ko njihov trener bije verbalne bitke, večina od teh pa je Don Kihotovskih, a važen je cilj, beri uspeh. Prav tako niso važne pripombe Cruyyfa, Di Stefana in še koga, saj igralci že slepo verjamejo svojemu trenerju, ki ve da je na koncu najpomembneje biti na busu s pokalom, pa četudi ta pade pod kolesa in se zdrobi oz. četudi z igro ne navduši razvajene madridske publike. Vse v službi uspeha/rezultata, psihološki prijemi na igralcih, sodnikih, nasprotnikih, celo nasprotnikih od nasprotnika, ko jih izziva, da puščajo Barceloni, na novinarje itd.

A ni vse samo blebetanje, Mourinho je tokrat presenetil/zadel z rošado v mošvu, ko je branilec Pepe zaigral v zvezni vrsti, ki ji je dal fizično moč, dimenzijo ki jo Xabi Alonso in Khedira ne premoreta, s čimer je nasprotniku zmanjšal prostor, skrčil metre, kjer so katalonci tako spretni oz. kamor vletajo z natančnimi globinskimi podajami. Po prvem koraku, remiju v prvenstvu oz. prekinitvi zmagovalnega niza Barcelone v derbijih je v finalu pokalnega tekmovanja v Valenciji storil še drugi korak. Real je bil najmanj enakovreden, v prvem polčasu odločno boljši nasprotnik in po zmagi priborjeni v podaljških tekme, ni nikakršnih dvomov več. Spoznanje, da se lahko enakovredno kosajo, s pred kratkim nepremagljivim rivalom, je samozavest, ki so jo potrebovali pred najpomembnejšimi dueli, saj prevladuje prepričanje, da Barcelona ne more/zna bolje. Odigrali so na svojem visokem nivoju, napadalno kot vedno, pa vseeno izgubili, usodna pa je bila akcija na levi strani, kjer sta v 102. minuti srečanja kombinirala Marcelo in Di Maria, slednji pa je z lepo podajo v kazenski prostor našel Cristiana Ronalda, ki očitno še ni pozabil otoškega nogometa in z glavo zadel za edini gol na srečanju ter 18. kraljevi pokal po 18. letih suše.

Na drugi strani Guardiola v svoji koncepciji menja zelo malo oz. minimalno, kar je glede na rezultate tudi razumljivo. vendar pa strelski post Ville traja že predolgo, vse preveč je zanašanja na Messija in Dani Alvesa, kar je ob konstanti Xavija in Inieste, bilo do sedaj, dovolj. Vendar pa proti Mourinhovem Realu v prvem polčasu niso niti malo povohali gola, medtem ko je bil Real gospodar igrišča in ko je Pepe nesrečno zadel vratnico. Real z Ozilom, Ronaldom i Di Marijo ni imel čiste špice, ampak izjemno agilne in hitre igralce, ki so zlahka vršili pritisk na nasprotnikovo zadnjo linijo, Khedira, Alonso in predvsem Pepe pa so konstantno ovirali tisto klasično razvijanje Barcelonine igre na sredini, ki ponavadi privede do priložnosti za zadetke. Real se ni preveč trudil s počasno gradnjo napadalnih akcij, temveč je ob osvojitvi žoge, pokušal to čim hitreje spraviti do ofanzivnega trojca, največkrat tudi z dolgimi podajami. Ne samo da so tako vršili pritisk na nasprotnikovo obrambo, temveč so se s tem izognili tudi najmočnejšem Barceloninem orožju, presingu pred nasprotnikovim golom in možnosti izgube žoge na tem ključnem teritoriju, kot se je to primerilo Arsenalu v osmini finala Lige prvakov.

Seveda ta poraz za katalonsko moštvo ni tragičen, padajo že izjave, da sta veliko pomembnješa špansko prvenstvo in Liga pravakov, kar je tudi res, a njihov neprebojni oklep je le nekoliko načet, predvsem pa ranjen ponos in nagrižena samozavest. V teh dveh tekmah so barcelonini nogometaši podajali in podajali, poskušala in poskušala, vendar si ob vsem skupaj priigrala le malo resnih priložnosti za zadetek. Naj zveni še tako nenavadno Barca je precej enodimenzijalno moštvo, sicer je ta dimenzija ekstremno močna, a pogosto ostanejo brez plana B, kot pravimo. V kolikor se ne sprehodijo čisto v gol ali v kolikor Messi ne more sam rešiti stvari, jim preostaja le malo rešitev, saj ne zadevajo iz prekinitev, kotov, na dolgo podajo, navadnim predložkom in udarcem z glavo, kot je to storil Real v tem finalu. V najpomembnejšem delu sezone so ostali na individualni kvaliteti Messija, ki takrat, ko vidi da ne gre, ponavadi na samosvoj način reši tekmo in svoji ekipi zagotovi vse tiste hvalospeve. Po pravici, prav ima Guardiola, ko pravi, da zaradi enega poraza ne misli menjati miselnosti celotne ekipe, da ni razloga za paniko, saj so gledano v celoti dejansko bili boljša ekipa, ki je imela vse pod kontrolo, vendar pa je tu še faktor psihološke priprave, forme že omenjenega Ville in Pedra ter preučitve novega Reala, ki ima tako kot vse ekipe, slabosti, le najti in izkoristiti jih je treba.

Real se je v teh dveh tekmah proslavil tudi z grobostjo, Barcelona s simuliranjem in podobno kot pri košarki v NBA ligi, kjer se določene ekipe večkrat srečujejo, bo tudi tu vedno več vroče krvi, zaradi česar ni treba dvomiti, da se obetata dva izvrstna obračuna, poslasitice imenovane El clasico. A v takšnih razmerah se najbolje znajde prav Mourinho in zato je osvojitev lovorike, pokalnega tekmovanja, za Real veliko več kot običajen triumf in ne čudi, ko pravi, da jih lahko izloči saj je ranokar remiziral in jih premagal. Prav tako je že dobil tudi verbalno bitko, ki je že nekakšen ritual pred pomembnimi obračuni, znervirani Guardiola, kateremu je portugalec očital vpliv na določitev sodnikov pa je priznal, da je Mourinho jebeni šef in gospodar izven terena, kjer ga je definitivno premagal….

Po tem predolgem tekstu je jasno na čigavi strani sem/bom.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2011 - 14:21 - Kategorije: 05.Primera division -

Eden najbolj posebnih klubov na svetu, za katerega se že dalj časa pripravljam, prihaja iz nemirne Baskije, točneje španskega dela Baskije, iz mesta z imenom Bilbao. Ta naj bi bil zibelka tudi španskega nogometa, saj Bilbao, z več kot 110-letno tradicijo najpopularnejše igre na svetu, v svojem industrijsko-pristaniškem svetu, vztraja kot malokdo.

Athletic Bilbao

athletic

In ko imata španska giganta znana pod imeni Real Madrid in Barcelona finančno moč s katero v svoje vrste vabita najboljše in najdražje svetovne nogometaše, je na drugi strani neverjetni Athletic Bilbao, ki je do slave prišel isključno s svojimi močmi, točneje z baskovskimi igralci. Ponosni baski niso nikoli razmetavali denar kot konkurentje in kot je v navadi v svetovnem nogometu, pa kljub temu, do sedaj, nikoli ni izpadel iz 1. španske lige, ob tem pa je bil celo osemkrat državni prvak, 23-krat pa je osvojil španski pokal.

Posebnež v katerem smejo igrati samo baski, je v teh težkih časih, ko se klub že leta uvršča tu nekje v sredino lestvice ali celo tik nad zono izpada, nekoliko popustil s strogimi pravili oz. politiko, pa so v moštvu lahko razen čistokrvnih baskov še igralci, katerih starši oz. eden od staršev je bask in pa tudi tujci, ki so šli skozi celoten nogometni proces v klubu, torej igralci, ki jih je vzgojil in razvil klub.

Ne glede na to, klub ostaja tradicija in po prihodu nogometa v Bilbao, katerega so prinesli angleški rudarji in pristaniški delavci, pa tudi študentje ob vrnitvi z otoka, v lokalnem Cafe Garcia pa so prav nadebudni študentje, leta 1898, osnovali klub, ki je po vzoru na Sunderland še nekaj let kasneje dobil rdeče-bele barve, 1913 pa še stadion San Mames, ki ga ljubkovalno imenujejo La Catedral. Klub ima sicer očiten angleški priokus, saj je kot je že navedeno nogomet med baske prinesla angleška raja, barve so po angleškem klubu, med prvimi trenerji pa so bili angleži Shepherd, pa Barnes, Pentland itd, na stadionupa  je položena angleška trava itd.

Baskovski klub je dominiral v svojih ranih letih, predvsem v pokalnem tekmovanju, eden najboljših strelcev kluba v tistem času pa je bil Rafael Moreno, znan kot Pitxitxi, kar v prevodu pomeni racak, ki je v 170-ih tekmah dosegel kar 200 golov, s samo 29. leti pa nesrečno umrl in v njegovo čast se še danes naziv najboljšega strelca španske lige imenuje El Pichichi.

Zgodnje tridesete so najslavnejša leta kluba, njihovih 12-1 proti sloviti Barceloni pa ostjaja najvišji poraz katalonskega giganta do današnjih  dni, verjetno vseh časov in že po tem se da naslutiti kakšna sila so bili takrat baski. Štirje zaporedni pokalni naslovi, prislino pošpanjanje kluba s strani Generala Franca, ki mu je dodal Atletico, pa njihovi znameniti napadalci Zarra, Panizo in Agustin Gainza so zaznamovali odbodbje, v katerem je predvsem Zarra navduševal in kar šestkrat osvojil naslov najboljšega strelca španske lige, v kateri je dosegel 252 golov, kar je več kot kdorkoli do današnjega dne, vključno z Di stefanom, Puškašem, Cruyfom, Romariem, Raulom in ostalimi. Francisco Zarra je najboljši strelec španskih prvenstev.

Levi, kot jih tudi imenujejo so dvojni naslov oz. naslov državnega prvaka in pokalno tekmovanje osvojili 1956 ter postal prvi španski klub, ki je Španijo predstavljal v evropskih tekmovanjih, a vse bolj jasno je postajalo, da se bodo v prihodnosti lahko enakopravno kosali s konkurenti, ki so se čedalje bolj odpirali k internacionalizaciji, Athletic Bilbao pa je ostajal bakovska stvar. Kar nekaj odličnih igralcev niso hoteli, ker niso imeli bakovskih korenin, čeprav so bili rojeni v tej nemirni pokrajini, v zadnjih letih znanih tudi po ekstremistični organizaciji ETA. Kljub vsem tažavam jih je bilo na domačem San Mamesu vedno težko premagati, a do naslednjih večjih uspehov so čakali kar dolgo. Po smrti Generala Franca in vrnitve imena Athletic Bilbao, so v Pokalu UEFA 76/77 prišli do velikega finala, kjer pa so bili v dveh tekmah slabši kot italijanski Juventus.

Le nekaj pred tem finalom, sta legendarni golman Jose Angel Iribar in kapetan drugega baskovskega kluba, Real Sociedada, na lokalni derbi prvoligaške scene, družno prinesla baskovsko zastavo, pravijo pa, da je gorelo od ponosa. To je bilo za Athletic Bilbao verjetno pomembnejše kot tisti kasnejši poraz proti Juventusu in čeprav so rivali oz. Real Sociedad, kasneje naredili logičen pomik naprej in pričeli v svoje vrste novačiti tudi tuje igralce, je Athletic Bilbao ostal zvest tradiciji. Samo Baski, za trenerja pa je pripeljan bivši igralec Javier Clemente, ki je s klubom posegel po še zadnjih odmevnejših rezultatih zadnjih let.

Dva zaporedna naslova 82/83 in 83/84, pa pokalno tekmovanje 84, so prišli zahvaljujoč agresivnem stilu igre, lahko bi rekli tudi grobosti in eden najbolj značilnih predstavnikov takšnega nogometa je bil tudi Andoni Goikoetxea, znan po nadimku Mesar iz Bilbaua. Njegov grob štart nad enim najboljših igralcev sveta, Diego Maradono, bi zlahka končal njegovo športno pot, še predno bi dosegel status božanstva, napetost pa je dosegla vrhunec kasneje, z množičnim pretepom, v finalu kraljevega pokala ‘84. Athletic Bilbao je bil zame vedno dober, fighterski, bi rekel, klub, ki je vse stavil na duh oz. borbenost svojih igralcev in manj na denar kot je t ov navadi v sodobnem nogometu.

Zanimivo, da pri trenerskih imenih ni bilo omejitev, tudi tujci so že vodili baskovski ponos, med njimi že v začetku našteti angleži, čeh Daučik, srba Milorad Pavić in dragoslav Stepanović, avstrijec Helmut Senekowitsch, legendarni nemec Jupp Heynckes, francoski bask Luis Fernandez itd. Prav Fernandez je dobro izkoristil nekoliko milejšo, že zgoraj opisano politiko kluba, ter klub ‘98 popeljal do drugega mesta in debitantskega nastopa v Ligi prvakov, kjer je širša javnost lahko spoznala kvalitete Ismaela Urzaiza, Julena Guerrera in ostalih, prav Guerrrero pa je dobil rekordno plačo, v zameno za celotno kariero v baskovskem ponosu.

Pred časom so se prvič znašli celo na robu izpada, a so se izmazali in pobrali simpatije, ko so v svoje vrste pripeljali Jonasa Ramalha, prvega temnopoltega igralca, čigar mati je baskijka, oče pa angolec, da pa ne bom krivičen do novega roda igralcev kluba je tu njihova ekipa;

golmana: Gorka Iraizoz in Raul Fernandez

branilska vrsta: Koikili Lertxundi, Ustaritz, Fernando Amorebieta, Mikel San Jose, Andoni Iraola, Mikel Bilenziaga, Xabier Castillo, veteran Aitor Ocio in pa 19-letni Jon Aurtenetxe

zvezna vrsta: Javi Martinez, Igor Martinez, kapetan Pablo Orbaiz, Igor Gabilondo, Carlos Gurepegi, Markel Susaeta, Oscar de Marcos, David Lopez, Ander Iturraspe in Inigo Perez,

napad: Fernando Llorente, Iker Munian, Gaizka Toquero in Inigo Diaz de Cerio

Verjetno širši javnosti neznana imena, a zanesljivi/izkušeni golman, čvrsta in gibljiva branilska vrsta, na sredini izjemni mladi španski reprezentant Javi Martinez, podprt z izkušnjami Gabilonda, Gurepegija in ostalih, v napadu pa španski reprezentant Fernando Llorente in ena največjih perspektiv njihovega nogometa Iker Munian so zelo dobro jedro trenerja Joaquina Caparraosa, ki je v tem trenutku pod vrhom lestvice.

Čedalje boljši rezultati domačih mladcev so prinesli razmišljanja o novem stadionu, ki naj bi ga postavili ob legendarni San Mames, točno 100 let po izgradnji prejšnega, najstarejšega nogometnega štadiona v Španiji, ki ima kapaciteto 40.000 mest.

Nekako imam v glavi, da bi odšel na eno tekem Athletic Bilbaua, a bom verjetno kar počakal izgradnjo novega štadiona, v tem času pa obiskal še kakšne druge destinacije. Za tiste, ki bi šli pa že prej tja, je tu še malo podatkov, ki jim imam o samem mestu oz. načrtu ob obisku Bilbaua. Letališče je oddaljeno okoli deset kilometrov od središča mesta, do katerega pridete z Bizkaibus prevoznikom, št. 3247, ki pelje do trga Plaza Moyua, vsakih 20 minut. Za tiste konfortnejše, cena taksija od letališča do centra naj bi znašal okoli 20 eurov, povezave s podzemno železnico in tramvajem pa pokrivajo vse mestne cone. Celodnevna tramvaj karta stane 4 eure, tiste kombinirane vseh prevozov pa do 15 eurov, kar je vse skupaj precej ugodno. Informacije o samem mestu lahko najdete v turističnem uradu na Paseo del Arenal 1, če koga zanima še telefon 94 479 5760, www.bilbao.net. Kar se tiče nočitev se mi zdi, hotel z dvema zvezdicama San Mames, v neposredni bližini stadiona idealen izbor, sploh cenovno. Še malo o hrani in pijači tega, lahko mu rečemo tudi gastronomskega središča, kjer so vse vrste različnih restavracij. Odlična hrana je v bistvu povsod, še posebaj je priznana morska, belo vino Txakoli je baje odlično, najboljša zabava v večernih in nočnih urah pa v četrti Pozas, v bližini stadiona ter v četrti Casco Viejo. Za nekoliko izobraževanja lahko poskrbite z obiskom Guggenheim muzeja, ki naj bi bilo obvezno ob obisku mesta, za ženski del, ki obožuje nakupovanja pa je idealno mesto že omenjena Plaza Moyua, kjer mrgoli trgovin.

Pa da se vrnem na nogomet, navijači Athletic Bilbaua, tisti najbolj znani Herri Norte se zbirajo na severni strani stadiona, Abertzale Sur in Tripustelak na južni, za neutralne navijače, torej turiste pa je najprimernejša vzhodna tribuna, na kateri si za okoli 35 eurov lahko ogledate tekmo enega najbolj posebnih klubov na svetu.

Athletic Bilbao, želja prihodnosti.

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.12.2010 - 10:29 - Kategorije: 05.Primera division -

Nadaljujem s prepisovanjem oz. komentiranjem izbora najboljši, tokrat najboljših 11 v španski La Ligi oz. Primieri division, kot se uradno imenuje španska nogometna liga.

Golman: Diego Lopez (Villarreal)

obrambna vrsta: Charles Puyol (Barcelona), Ricardo Carvalho (Real Madrid), Juan Forlin (Espanyol)

zvezna vrsta: Santi Cazorla (Villarreal), Angel Di Maria (Real Madrid), Andres Iniesta (Barcelona), Xabi Prieto (Real sociedad)

napad: Lionel Messi (Barcelona), Fernando Llorente (Athletic Bilbao), Cristiano Ronaldo (Real Madrid)

Presenetljivo so se odločili za Lopeza namesto Casillasa, pa čeprav tudi villarrealovec ni slab izbor, je reprezentančna enka svetovnih prvakov le golman, ki bi mu vedno dal prednost. Tudi v zadnji vrsti me preseneča odsotnost barceloninega stebra, ki sliši na ime Pique, medtem ko je ta argentinec Juan Forlin zame pravo presenečenje/odkritje, vendar moram priznati, da španskega klubskega nogometa ne spremljam tako dosledno. V zvezni vrsti je verjetno zaradi raznolikosti dodan Prieto, zaradi česar je zmanjkalo prostora za izvrstnega/mladega Busquetsa, ki drži tisto lucidno barcelonino zvezno vrsto skupaj. V napadu pričakovano, čeprav je Llorente svoj prostor dobil zaradi odsotnosti realovega Gonzala Higuaina, ki je kar precejšen del sezone izpustil zaradi poškodbe.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 1.12.2010 - 16:24 - Kategorije: 05.Primera division -

Simultanka katalonskega moštva, kot bi rekli šahisti, je zaznamovala 161. derbi španskega nogometa oz. El clasico, v katerem je Barcelona demonstrirala vso svojo moč, učinkovitost in lepoto igre, pri tem pa imam občutek, da sem jih po koncu srečanja nekako premalo nahvalil.

Sama tekma, med gledanjem katere sem dobil občutek kot bi bili domači na steroidih, gostje pa na uspavalih, je postregla s sodobno različico totalnega nogometa, ki ga je pred leti/desetletji demonstriral nizozemski Ajax in prav ta naj bi bil nazadnje tako nadmočen nad konkurenti, pravijo tisti starejši. Nič čudnega bi dodal, če se ve da je prav bivši ajaxovec Johan Cruyff eden od najzaslužnejših za to, saj je prav on, v času trenerskega službovanja v Barceloni postavil temelje tega kar gledamo pri Barceloni v zadnjih letih. Pa saj smo že videli visoke in suverene zmage, a ne nad vrhunskimi ekipami kot je Real, ki je bil do tega srečanja še neporažen, s trenerjem kot je Mourinho na klopi, z igralcem kot je Ronaldo v igri. Za trenutek pomislim na lanskoletno Ligo prvakov, ko je bil ponižan Arsenal, a priznati je treba, da tisti otroški vrtec ne moremo primerjati z najeminentnejšim derbijem na svetu, kjer smo lahko gledali nogomet prihodnosti.

Barcelona, ki je nikoli nisem preveč maral, me je s to tekmo dokončno prepričala, da je najboljša ekipa na svetu, ne glede na rezultate oz. tisti poraz/izpad proti Interu, ki jih verjetno še vedno peče. Vseh 90 minut so igrali nogomet, 9 igralcev je napadalo, 11 pa se jih je branilo in prav takšen odnos do igre je tisto kar najbolj impresionira. Hiter pretok žoge, prva, maksimalno druga, brez nepotrebnega posiljevanja in morenja, le Messi je smel potegniti. Čeprav smo pri njih že navajeni na dominanco, visoko posest žoge, brilijantne akcije, kopico zadetkov in vse ostalo so tokrat presegli vsa možna pričakovanja, pri tem pa je bil Mourinho na drugi strani samo še bonus. Porušen je njegov mit in redkokdo bi si upal še ugovarjati, da katalonsko moštvo ni najboljše, če smem kot Džajić, najboljše kar sem jih gledal. Cruyffova Barcelona, Capellov Milan, Van Gaalov Ajax, Fergusonov Manchester, Zidanova Francija, trenutna Španija, prav nihče od naštetih ni toliko superioren v primerjavi s konkurenti in nekdo je lepo zapisal, da je ta Barcelona Jordanova košarka oz. Federerjev tenis. Popolnost je beseda, ki se prikrade. Najprej so v manj kot eni uri zabili štiri gole nato pa kar nekako opustili misel o zadevanju in se rajši posvetili poniževanju nasprotnika. Podaj s peto in med nogami nasprotniku je bilo več kakor nasprotnikovih uspešnih podaj, pri čemer ti sploh niso mogli preko sredine igrišča, zaradi česar so se zatekli k pretirani grobosti, ki pa je še bolj razgalila njihovo nemoč. Domači nogometaši so tekali in grizli vseh 90 minut, njihov tempo pa je bil prav neverjeten, posledica česar je tistih 610 točnih podaj, od česar jih je kar 110 proizvedel Xavi . Gol za 2-0 je že zdaj legendaren, saj so domači nogometaši v minuti trajajoči akciji nanizali 21 podaj ob postavljeni Realovi obrambi, našli luknjo za preboj in dosegli zadetek. Čista poezija. Pa saj znajo vsi nogometaši podajati, od noge do noge, tika-taka, tika-taka, a samo Barcelona zna to prenesti na tekmo, samo njihovi igralci znajo v danem momentu hitro najti prostega igralca, najbolje postavljenega, ta pa zna že naslednji trenutek najti naslednjega in tak obi lahko igrali v nedogled. Perfektne podaje, perfektni sprejemi žog. perfektna vizija, perfekten pregled igre, perfektno gibanje, perfektna Barcelona za katero ni dovolj biti odličen, oni težijo k perfekciji in mislim, da je bil ponedeljkov večer še najbližje temu.

Xavi in Iniesta sta tista, ki bi jih upal izpostaviti, čeprav je jasno da bi bilo brez genialca Messija marskikaj drugače. Če je pred to tekmo še obstajal dvom, kdo bi bil lahko najboljši nogometaš v letošnjem letu, je ta tekma potrdila, da je to lahko samo on. Lionel Messi. Igralec, ki je s samo 23 leti porušil večino rekordov, osvojil vse kar se je dalo, le na reprezentančnem področju mu še ni steklo. In prav zato ne smem pozabiti trenerja Guardiole, ki mu je omogočil izkoristit vse kvalitete, ki jih poseduje in postati praktično vse kar želi; izemni strelec, neulovljivo krilo, playmaker, Messi zna in je lahko vse, za razliko od nastopov v argentinski reprezentanci, kjer je bil do sedaj obsojen na trpljenje. Tukaj bi se še enkrat vrnil na dvojec Xavi – Iniesta, ki omogoča takšno razkošje na igrišču, po klubskih uspehih in osvojenih lovorikah ter naslovih, pa sta postala s svojo reprezentanco še svetovna prvaka in moj glas za nogometaša leta, bi šel, ne glede na vse,  Xavi Hernandezu.

V ponedeljek zvečer je bila Barcelona enostavno nepremagljiva. Golman Valdes je imel malo dela, a tisto kar ga je bilo je opravil brez napake. Bočna igralca sta nizala kilometre gor in dol, bila odlična v ofenzivi in defanzivi, centralna branilca, sta dobila vse dvoboje z nasprotniki, pri tem pa kar nekajkrat ostala ena na ena z realovci, a Puyol in Pique sta preverjena klasa. Vloga mladega Busquetsa je v tem zvezdniškem moštvu kar malo podcenjena, a igralec je dobil prav vse dvoboje z nasprotniki, v prvem polčasu je bil brez izgubljene žoge, pri tem pa je onemogočal kar dva nasprotna igralca. O dvojcu Xavi – Iniesta ni potrebno izgubljati časa, zame sta onadva glavni razlog te rapsodije, medtem ko je o Messiju je že toliko napisanega. Villa in Pedro pa sta elitna napadalca, ki ne potrebujeta veliko prostora in časa, njuna natančnost pa se lahko meri s švicarskimi urami.

Kaj pa Real, Mourinho, Ronaldo?

Znano je, da je bolje izgubiti enkrat s 5-0 kot petkrat z 1-0, a kaže, da pri Mourinhu ni tako. Special one, kot se je pred leti poimenoval je postal Special five, pri tem pa mu ni uspelo tisto zaradi česar je bil pripeljan v Real Madrid. Angleški Chelsea in italijanski Inter sta pod vodstvom Mourinha uspevala premagovati Barcelono, vendar pa Realu to ni uspelo in nekateri so celo omenjali odpoved, predvsem zaradi nemoči, uspavanosti ekipe, slabe taktike. Zanašanje na genijalnost Ronalda je bila tokrat napaka, kakor tudi, da sta on in Benzema brez defanzivnih obveznosti, saj zaradi tega prva obrambna vrsta sploh ni obstajala, v sredini je Barcelona uveljavila svojo premoč, medtem ko zadnja branilska linija ni bila prevež zanesljiva. Previsoko postavljena je bila, če sem že enkrat omenil Švico, kot švicarski sir, polna lukenj, globinske podaje pa so povsem porušile. Real na žalost ni igral kot homogena ekipa, pri njih ni bilo kolektivnega tekanja, zapiranja prostorov, kakor pri domačih, ob vsem tem pa so bili premalo agresivni oz. so bili predaleč od žoge in igralcev, tista že omenjena, nepotrebna agresivnost oz. grobost pa je povsem nekaj drugega. Nekoliko se lahko izgovarjajo, da Jose Mourinho šele gradi nekaj kar ima Barcelona že leta, to je uigrano ekipo, ki ve kaj trener zahteva in kako k temu pristopiti. Ne dvomim, da bo Real s časom postal bolj čvrst, vprašanje pa je ali bo uspel ohraniti tudi svojo efikasnost oz. zabavljaštvo, atrakcijo, ki jo zahtevajo njihovi privrženci. Tudi poškodba Higuaina pred srečanjem oz. njegova odsotnost je lahko izgovor, prav tako tisti nedosojeni penal, pa nervoza igralcev, a nič od tega ne more ugroziti zasluženosti zmage domačih, ki so jo dosegli na impresiven način. Čista perverzija, bi rekel Bilić.

 

mes que un futbol

  • Share/Bookmark