Zapisal izmisljeni | 15.12.2010 - 17:41 - Kategorije: kje so? -

Verjamam, da kljub gledanju naslova in brskanju po spominu, malokdo ve, o kom bo ta objava oz. kdo, za vraga, je tale Jean-Marc Bosman.

A pojdimo s počasnim razkrivanjem celotne zgodbe.

Jean-Marc Bosman je bivši nogometaš, ki se ga verjetno tudi tisti najbolj navdušeni spremljevalci, najpopularnejše igre na svetu, ne spomnijo, a vseeno gre za enega najpomembnejših igralcev na svetu, ki je pred 15. leti oz. 15.12.1995, za vedno spremenil to igro oz. poslovanje v njej.

bosman

Jean-Marc se je rodil 30.10.1964 in je bil precej nepomemben del nogometne zgodovine, do trenutka, ko mu je leta 1990 potekla pogodba s klubom za katerega je to tedaj nastopal. Belgijski Standard Liege oz. njegovo rezervno moštvo Royal football club de Liege, takratni belgijski drugoligaš, je po preteku pogodbe z igralcem, zavrnil ponudbo francoskega nižjeligaša za prestop v njihove vrste, s čimer mu je onemogočil boljši zaslužek, ob tem pa mu je ponudil še slabšo pogodbo kot jo je imel do tedaj. Zveni kot znanstvena fantastika, a pred Bosmanom je bilo poslovanje v nogometnem svetu prav takšno, klub je odločal o igralčevi usodi in samo od vodstva kluba je bilo odvisno ali bodo igralca zadržali ali prodali.

Razočarani/užaljeni Jean-Marc Bosman je vložil tožbo, Evropsko sodišče pa je z revolucionarno razsodbo, da igralci Evropske unije, po izteku pogodbe, lahko zapustijo klub brez odškodnine oz. si sami izberejo novega/starega delodajalca. Predhodno so morali kupci oz. novi delodajalci plačati odškodnine klubom kar je pomenilo, da je večino denarja od transferja pobral bivši klub, za plače kupljenega igralca pa se je namenilo veliko manj denarja. Torej, Evropsko sodišče v Luksemburgu je s primerom Bosman oz. njegovo razsodbo, številka RS C-415/93, Slg 1995, I-4921 povzročilo pravo revolucijo v nogometu, nogometaši in ostali športniki pa so postali izenačeni z ostalimi delavci v Evropski uniji, za razliko od prejšnih let, ko so bili ti, če pogledamo z distance, novodobni sužnji, katere so klubi preprodajali in na račun njihovega dela/igranja, bogato služili.

Francoski Dunkerque je ostal brez okrepitve, Jean-Marc Bosman brez kluba in nogometne kariere, saj so se njegove pravde vlekle kar 5 let oz. do že omenjenega 15.12.1990. Oseba, ki je storila za nogometaše in njihove managerje več kot vsi sindikati skupaj je dobila spor, a ostala prikrajšana za nogometne radosti in finančni delež, se zapila oz. zapadla v alkoholizem, se v svoji nesreči izgubila v realnem življenju, dvakrat ločila, zadolžila pri davčni upravi itd.

Drugim je omogočil lagodna življenja, vrhunskim in povprečnim nogometašem, ki so tudi zaradi njaga, v današnjem času preplačani, a razen od redkih, hvaležnosti še ni dočakal. Če se samo na hitro spomnimo nekaterih, ki so zahvaljujoč Bosmanovem pravilu, kot se imenuje v praksi, prišli do astronomskih transferjev; Edgar Davids iz Ajaxa v AC Milan, Steve McManaman iz Liverpoola v Real, ko je bil od ‘99 do 2001 celo najbolj plačani britanski nogometaš, pa Fredi bobič, Esteban Cambiasso, Javier Saviola, Michael Ballack, Sol Campbell, Joe Cole in ostali pa so dobili več, kot so bili dejansko vredni. Po izteku pogodb je šel ves denar namenjen za transfer, igralcu, klubu/prodajalcu pa nič, medtem ko so tisti igralci, ki so bili pred iztekom pogodbe v veliko boljšem izhodiščnem položaju za pogajanja o plači, kot predtem.

Jean-Marc Bosman je ob dobljeni tožbi prejel odškodnino v višini 475.000 eurov, od francoskega Canal plusa 290.000 za dokumentarni film o njem, večino tega pa vložil v domovanje. Trenutno živi v predmestju belgijskega Liega, Villers-L’evequeu s 1700 prebivalci, v hiški z rdečo opeko, kar je njegova edina lastnina, ob tem pa je zadolžen pri davčni upravi, saj z družino oz. nezaposleno ženo in hčerkico, živi od 700 eurov mesečne socialne pomoči. A možakar pravi, da je to precej bolje kot je živel v času tožbe, ko je stanoval v prijateljevi garaži in se prehranjeval s pivom, se vbadal z depresijo, zaradi katere se je kasneje tudi zdravil in na TV sprejemniku spremljal uspešne kariere nogometašev.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.12.2010 - 00:16 - Kategorije: kje so? -

Robert Prosinečki, eden od mojih idolov mladosti, je prejšni teden razburkal lokalno nogometno sceno, če smem tako poimenovati ta vreli balkanski del Evrope, kjer je vojna razdelila, nekoč bratske republike, v največje sovražnike.

Če se ne motim, je prvi hrvat, ki je po že omenjeni balkanski moriji, prestopil iz zahodnega dela na vzhod oz. iz Hrvaške v Srbijo. zuti

A vse skupaj ni tako enostavno oz. enoplastno kot se sliši.

Robert Prosinečki se je rodil 12. 1. 1969 v nemškem Schwenningenu, kjer sta kot gasterbajterja delal njegova starša, oče Đuro in mati Emilija. Mali Robi je pričel z igranjem nogometa v lokalnem BSV Schwenningenu, nekoliko kasneje pa še v bolj znanem Stuttgart Kickersu, a ‘86 se je družina vrnila v domovino.

Dovolje je bilo tujine, oče Đuro se je dogovoril za vrnitev v domači Zagreb, predvsem zaradi sinovega nogometnega napredka, ki naj bi bil lažji v Dinamo Zagrebu. A stvari niso stekle kot bi morale, Robi se je znašel v nemilosti takratnega trenerja Miroslava Čire Blaževića, ki ni imel razumevanja za mladega nogomentega genijalca. Mulec je po njegovem mnenju preveč davil žogo, ob tem pa je bilo najhuje, da se ni slepo sledil njegovim idejam/vizijam, včasih tudi norostim in v statistiki je ostalo zabeleženo, dva nastopa, en gol.

Po sporu je sledil odhod iz hrvaškega Dinama v srbsko Crveno zvezdo, ki je izkoristila priložnost/trenutek in v svoje vrste zvabila enega najperspektivnejših mladih igralcev na svetu, kar je zelo kmalu tudi dokazal/potrdil. Čileanci, kot smo oz. še vedno imenujemo tisto generacijo jugoslovanskih nogometašev, ki je postala svetovni prvak  na prvenstvu U20 v Čilu, so v velikem slogu prišli do naslova najboljšega, Robert Prosinečki pa je bil najboljši med najboljšimi oz. je bil uradno proglašen za najboljšega igralca turnirja.

Nastopanje v Crveni zvezdi, v času od ‘87 do ‘91, je mladeniču zagotovilo razvoj, ki ga je oče Đuro pričakoval v Dinamu in Veliki Žuti, kot so ga pričeli klicati zaradi rdečkasto/rumenih las je zaradi fantastičnih nastopov pri rdeče/belih postal želja najbogatejših evropskih klubov. Že v debitantski sezoni ‘87/88  je pod vodstvom priznanega stratega Velibora Vasovića, postal državni prvak, če se ne motim, v enem najbolj spornih prvenstev, ko je bilo nameščenih kar nekaj tekem zadnjega kola, a takšni časi so bili takrat. Zmagovali so izbrani in verjetno je tudi sedaj podobno, le da je vse skupaj manj očitno. Pa, da ne zabluzim preveč, Žuti je v 23-ih nastopih dosegel 4 zadetke, medtem so zvezdaši v pokalnem finalu izgubili proti Borcu iz Banja Luke, na kar me včasih ponosno spomni stari, takrat njihov veliki navijač. Jaz sem, pod vtisom takratne generacije zvezdašev, Prosinečkega, Dragana Stojkovića, Mitra Mrkele, Bore Cvetkovića in ostalih postal veliki navijač kluba, za katerega navijam še danes, ko so zelo blizu nogometnega dna, a o tem več kasneje. Naslednjo sezono je Crvena zvezda štartala obupno in Vasovića je na trenerskem mestu nadomestil Dragoslav Šekularac, ki bi kmalu izničil ves zaostanek, na mojo veliko žalost pa je državni naslov, presenetljivo, osvojila Vojvodina z bivšim zvezdašem Milošem Šestičem, mladim Sinišo Mihajlovićem in ostalimi, katere je vodil Ljupko Petrović. Na tem mestu, bi se še enkrat več spomnil Evropskega pokala ‘88/89 oz. tiste nesrečne tekme Crvene zvezde in slovitega AC Milana, na Marakani, ko je kasnejše evropske prvake rešila megla oz. prekinjena in ponovljena tekma, ter penali v povratni tekmi. Športni direktor Crvene zvezde, legendarni Dragan Džajić je v času neuspehov pametno krepil moštvo in v naslednji sezoni, so okrepljeni oz. prenovljeni rdeče/beli spet osvojili prvenstvo, tisto razvpito ‘89/90, ki so ga med drugim zaznamovali tudi nemiri na gostovanju pri zagrebškem Dinamu, saj je nacionalizem že pričel z rušenjem skupne države. Vse jasneje je postajalo, da srbi in hrvati ne morejo več funkcionirati v skupni državi, kar se je še posebaj očitno videlo na nogometnih tekmah oz. obračunih srbskih in hrvaških klubov in v enem takih je bilo odigrano finale pokalnega tekmovanja, ki se ga spomnim kot poslovilno tekmo Dragana Stojkovića pred odhodom v Olympique Marseille. Crvena zvezda je dobila splitski Hajduk z 1-0, sezono pa so zaznamovali predvsem Dragan Stojković, Dejan Savičević, Darko Pančev, prebežnik Miodrag Belodedić in Robert Prosinečki, v evropskem tekmovanju pa poraz/izpad v UEFA Pokalu ‘89/90 proti nemškem Kolnu, ki sem ga doživel kot eno največjih krivic v nogometu. Prav ta, vnovičen neuspeh v evropskih tekmovanjih je po koncu sezone, kljub Dupli kruni oz. naslovu državnega prvaka in osvojenem pokalnem tekmovanju, odnesel Šekularca, na čigar mesto oz. mesto trenerja Crvene zvezde, je iz Vojvodine prispel, nekaj vrstic višje omenjeni Ljupko Petrović.

Izvrstni strateg je po odhodu Stojkovića, za katerega se je mislilo, da zanj ni prave zamenjave, za glavnega igralca ekipe oz. playmakera postavil mladega Prosinečkega, ki je odigral sezono iz sanj, v domačem prvenstvu je v 29-ih nastopih dosegel 12 zadetkov, ob tem pa vodil igro, takrat najboljše svetovne ekipe in z neštetimi preigravanji, rollingi, podajami in ostalimi  nogometnimi vragoljiami dobesedno postal Veliki žuti. V Evropskem pokalu, predhodniku Lige prvakov je v tej ‘90/91, Crvena zvezda končno uresničila 5-letni plan oz. vizijo športnega direktorja Dragana Džajića in postala najboljša na svetu, Prosinečki pa je bil eden najpomembnejših členov te ekipe. Najprej je padel švicarski Grasshopper, katerega je takrat vodil, kasneje proslavljeni Ottmar Hitzfeld, s Ciriacom Sforzo in Alainom Sutterom v ekipi, po domačem 1-1, pa je Prosinečki na gostovanju dosegel dva zadetka v visokih 1-4, že v naslednjem kolu pa je v domači rapsodiji proti slovitem Glasgow Rangersu, ki ga je vodil legendarni Walter Smith, zadel iz prostega strela v spet visokih 3-0, v povratnem srečanju pa je legendarni Ally McCoist uspel samo izenačiti za končnih 1-1. Evropska pomlad se je pričela z novim igralcem, Sinišo Mihajlovičem, ki je lahko od blizu videl še en gol Prosinečkega iz prostega strela, saj je zadel v še eni zmagi s 3-0, tokrat proti Dinamu iz Dresdena, medtem ko je bilo povratno srečanje registirirano z 0-3 za rdeče/bele, saj so nemški navijači pri 1-2, prekinili srečanje. V polfinalnem srečanju je na gostovanju pri Bayernu, Crvena zvezda slavila z 1-2, na povratnem srečanju pa si je v dramatičnem obračunu, z 2-2 in tem zadetkom zagotovila napredovanje v veliki finale in kot smo slišali TUKAJ, nebo se otvorilo, Prosinečki pa je sodeloval pri enem najbolj legendarnih golov kluba. Finale v italijanskem Bariju, 29.5.1991 na stadionu San Nicola je bil predvsem taktičen dvoboj, v katerem je Robert Prosinečki vsej svetovni javnosti pokazal del svoje genialnosti, s Crveno zvezdo osvojil naslov najboljšega kluba v Evropi in ob razpadanju bivše države, prebegnil v kraljevski klub oz. Real Madrid, ki je zanj plačal za tiste čase ogromne količine denarja.

21-letni mladenič je bil na vrhuncu moči in po mojem mnenju ni nikoli več igral takšnega nogometa, čeprav je povsod navduševal s svojimi triki in žonglerstvom, a premlad oblepljen z enormnimi količinami denarja, s kaosom/vojno v domovini, razpet med dvem ljubeznima hrvaškim Dinamom in srbsko Crveno zvezdo, je nekako potonil v Madridu, kjer je v razdobju od ‘91 do ‘94, osvojil samo eno pokalno tekmovanje oz. Copa  del Rey in en superpokal. Žuti se nato še enkrat prebudil v manj pomembnem španskem klubiču Oviedu, kjer je odigral samo sezono ’94-95, vendar so mu izvrstne/atraktivne partije prinesle še transfer v Cruyffovo Barcelono, kjer se je prav tako zadržal le eno sezono. Sledila je še selitev v Sevillo, kjer se je še enkrat več zadržal le eno sezono, nato je bila na vrsti, vrnitev k prvi ljubezni, zagrebškem Dinamu, ki je bil v tistem času po ukazu hrvaškega predsednika Tuđmana preimenovan v Croatio. Prosinečki je s svojimi izkušnjami povlekel, takrat perspektivni Dinamo do dveh zaporednih udeležb v Ligi prvakov, ‘98/99 in ‘99/00, ob tem pa bil, ob predsedniku Tuđmanu, eden najzaslužnejših za tri zaporedno osvojena prvenstva ‘98, ‘99 in 2000, ter pokalno tekmovanje ‘98 in superpokal istega leta. Po treh letih kraljevanja je Prosinečki padel v nemilost novih vodilnih mož kluba, ki so ga, upam si trditi napodili iz kluba in hoteli vso slavo in denar zase, pri tem pa mu še do danes ostali dolžni 750.000 eurov, če se ne motim in njegova ljubezen je še enkrat več postala bolečina. Neugledni Hrvatski dragovoljac je bila zasilna rešitev, vmesna postaja, za zapolnitev časa do prestopa v pravi klub, a Žuti je enostavno preveč užival v nogometu, da bi zavrnil ponudbo za igranje nogometa. S pomočjo hrvaške naveze oz. spoštovanega Tomislava Ivića in bodočih soigralcev Runje in Mornarja, je Prosinečki prispel v belgijski Standard, kjer je odigral sezono 2000/01, naslednjo pa v angleškem Portsmouthu, kamor ga je zvabil srbski biznismen Milan Mandarić, takratni lastnik kluba. Žuti je bil pri angleškem klubu soigralec slovenskega reprezentanta Mladena Rudonje, ki ga je nato zvabil v ljubljansko Olimpijo, kateri je priigral vsaj pokalno lovoriko, a ker se je bližal totalni razpad sistema je po enoletni avanturi zapustil zmaje in se vrnil v Zagreb.

Robi je bil vedno bolj družinski tip človeka, nikakor žurer, že v beograjskih dneh pa so se čudili, da v večernih proslavah zmag ne obiskuje znamenitih splavov, kot soigralci, temveč se umakne od javnosti v intimnejši krog domačih, po vrnitvi iz Portsmoutha, pa je bila Olimpija njegov izbor tudi zaradi bližine doma, Zagreba, kjer je imel hudo bolanega očeta, ki je leta 2003 tudi umrl. S svojim Porchejem je letel na relaciji Zagreb-Ljubljana, nervozono kadil v lokalnem kafiču ob propadajočem stadionu za Bežigradom, na igrišču pa se prepuščal užitku z žogo in ne bom pozabil, ko je hropeč in sopihajoč s težavo nizal kilometre in z lahkoto delil žoge, v centimeter natančno. Prosti čas je posvečal družini, v tistih težkih trenutkih predvsem očetu Đuru, ki je večino svojega časa in energije posvetil prav njemu, nogometnemu genijalcu. Poslovilno sezono je odigral za NK Zagreb, nato pa odšel v nogometni pokoj oz. se posvetil gostinstvu.

Kar se tiče reprezentančne kariere, sem že omenil tisti znameniti Čile oz. Svetovno prvenstvo U20, leta ‘90 je na prvenstvu U21 s takratno Jugoslavijo osvojil drugo mesto, vmes pa že debitiral tudi v članski reprezentanci, s katero je bil tudi na Svetovnem prvenstvu 1990 in bil tvorec enega od presenečenj prvenstva. A kot je že znano, razpadla je Jugoslavija, namesto katere je na Europskem prvenstvu ‘92 odšla Danska in kot rezerva osvojila prvenstvo. Nikoli ne bomo zvedeli kaj vse bi lahko dosegla takratna generacija jugosovanskih nogometašev, če bi ostala skupaj, a dejstvo je da je novo-ustvarjena reprezentanca Hrvaške takoj postala nogometna velesila. Na žalost Prosinečkega, sta se tam poti, z njegovim bivšim trenerjem iz Dinama, Blaževićem, spet križali in njegov doprinos pri reprezentančnem uspehu na Europskem prvenstvu ‘96 v Angliji in Svetovnem prvenstvu ‘98 v Franciji, je bil manjši kot bi si želel(i). Krona reprezentančnih nastopov je bilo tisto tretje mesto, hrvatska bronca, kot ji pravijo, kjer je zaigral s prijatelji iz mladosti, predvsem Zvonimirjem Bobanom, naslednje svetovno prvensto pa je bilo trda prizemljitev in Veliki žuti se je kot eden poslednjih iz zlate generacije, oprostil od nacionalnega dresa.

Prosineči je po obdobju brez nogometa, vanj ponovno vstopil kot eden od pomočnikov hrvaškega nogometnega selektorja Slavena Bilića, kjer so reprezentančni prijatelji iz igralskih dni Bilić, Asanović, Jurčević, Mrmić in Prosinečki, sestavili nov potenten rod nogometašev, pripravljenih na največje uspehe.

Od prve govorice, da je Prosinečki v Beogradu, sem spremljal dogajanje in upal, da postane trener našega kluba, ki mu je dal ljubezen in afiramcijo, ga pred časom proglasil za šesto Zvezdino zvezdo ter upal na vrnitev v drugi dom. Dogovor je bil menda hitro sklenjen, denar ni bil prioriteta, a ni odveč omeniti 240.000 eurov na sezono. Prosinečki je sprejel izziv, se kot prvi hrvat, čeprav mati Emilija izvira iz srbskega Čačka, odpravil na vzhod, kjer naj bi klub vrnil na mesto, ki mu pripada. Med najboljše, za kar naj bi imel vizijo, željo po barceloninem stilu, pri tem pa bo rabil podporo okolice, predvsem vodstva kluba, ki jo je že obljubilo in pa navijačev, Delij, med katerimi je večina dobro sprejela njegovo vrnitev na mesto zločina.

S ponedeljkom je pričel delati kot novi trener, 27 milijonov eurov vredne ekipe, ki že išče okrepitve za pot proti vrhu, pri tem pa je kljub želji po barceloninem igralnem stilu, zanimiv njegov izbor naj-ekipe sestavljene iz soigralcev njegove kariere.

Francisco Buyo (Real Madrid) - Chendo (Real Madrid), Fernando Hierro (Real Madrid), Miguel Nadal (Barcelona), Robert Jarni (Hrvaška) – Luis Figo (Barcelona), Michel (Real Madrid), Zvonimir Boban (Dinamo in Hrvaška), Dejan Savičević (Crvena zvezda) – Ivan Zamorano (Real Madrid), Ronaldo Luis Nazario de Lima (Barcelona)

.

nebo se otvorilo

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.04.2009 - 19:38 - Kategorije: kje so? -

Kje so čileanci?

Čileanci? … tako smo jih imenovali … zlata generacija Jugoslovanskega nogometa, ki je leta 1987 v Čilu na Svetovnem prvenstvu U20 (under 20) osvojila naslov Svetovnih prvakov.

Se jih še kdo spomni? Bi jih znal našteti? Kje so? Kaj počnejo? Kakšne kariere so imeli?

Evo, kaj sem izbrskal iz svojega spomina in z neta:

Dragoje LEKOVIĆ – Črnogorski golman, katerega so zaradi spretnosti na golu in zaradi njegove moškosti klicali Jegulja. Braniti je začel v Mornaru iz Bara, nadaljeval v Budučnosti,  sezono ‘91- ‘92 v Crveni zvezdi, ponovil krog Mogren – Budučnost, nato pa leta 1994 odšel v tujino. Najprej v škotski Kilmarnock, nato pa ‘ 97 v toplejšo Španijo k Sportingu iz Gijona, leto kasneje pa še v Malago. Od leta 2000 je branil še v irskem Dundalku, nato pa od 2002 v ciperskem klubu AEK Larnaca.  V australskem Perth Gloryu  je po koncu sezone 2002/03 zaključil svojo kariero golmana. Kot mulec sem ga imel za enega najboljših na svetu, vendar to nikoli ni zares postal. Solidna kariera črnogorske Jegulje, ki je tistega ‘87 , v finalu, po izvajanju enajstmetrovk, postal heroj. Trenutno je trener golmanov v Budučnosti, kjer skrbi za svoje naslednike.

Tomislav PIPLICA – Edini še aktivni igralec. Akrobat iz Bugojna je branil v osrednjih in slabših klubih po Hrvaški, med drugimi v Iskri, NK Zagrebu, Istri, Segesti in Samoboru, nato pa leta 1998 odšel v takratnega nemškega tretjeligaša Energie Cottbus. V Cottbusu je ostal do danes, kjer je njegov trener slovenec Bojan Prašnikar, pri katerem je rezervni golman in bo po koncu sezone verjetno zaključil svojo športno kariero, saj prihajajo mlajši/boljši. Jaz sem si ga zapomnil po “paradah” oz. atraktivnem lovenju žog ter po smešnih golih, ki jih je prejemal. V Nemčiji ga pomnijo kot golmana, ki je dosegel zadetek z glavo, vendar v lasten gol. V letih 2001 in 2002 je za reprezentanco Bosne in Hercegovine, zbral 9 nastopov.

Dubravko PAVLIČIĆ - Hrvaški branilec, ki je igral v Dinamu iz Zagreba, pa Rijeki, od leta 1994 do 1997 v španski drugoligaški ekipi Hercules. Nato je igral v naslednjih španskih klubih: Salamanca, Racing Ferrol in Sporting plaza de Argel, kjer je leta 2003 zaključil svojo športno pot. Med letoma ‘92 in ‘97 jebil občasni hrvaški reprezentant, ki je zbral 22 nastopov za “kockaste”

Slavoljub JANKOVIĆ – srbski branilec, ki je igral v Crveni Zvezdi do sezone 1990/91, nato pa se je “izgubil”. Baje je igral še v Napredku iz Kruševca in v nižjih grških ligah.

Gordan PETIĆ – visoki/čvrsti srbski branilec z bujno nakodrano pričesako je svojo športno pot pričel v OFK Beograd, kjer je igral od 1985 do ‘89, nato pa prestopil k beograjskem Partizanu, za katerega je nastopal do ‘93 ko ga je kupil škotski Dundee United. Tam se je zadržal do leta ‘95 ko je prestopil k slovitim Glasgow Rangersom, kjer je ostal do ‘98. Naslednjo sezono oz. ‘98-’99 odigral v angleškem Crystal Palaceu, nato pa je sledil nov prestop. Tokrat v grški AEK, vendar se je hitro vrnil “na otok” kjer je do leta 2001 igral za Hearts, čigar navijači so ga nedavno izbrali za najslabšega igralca kluba, vseh časov. Leta 2002 je odigral še svojo zadnjo profesionalno sezono in sicer v kitajskem Sichuanu. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 4 nastope.

Robert JARNI – je mladost preživel v Čakovcu, od koder je kot najstnik odšel v splitski Hajduk, kjer je igral od ‘86 do ‘91. V tem času je postal že Jugoslovanski reprezentant in leta ‘91 je prestopil v italijanski Bari, kjer je ostal dve sezoni. ‘93-’94 je odigral za Torino, naslednjo ‘94-’95 pa za velikga mestnega rivala, Juventus. Leta ‘95 se je preselil k Betisu iz Seville, kjer je igral do ‘98, ko si ga je zaželel, veliki Real Madrid. Ker Betis ni pristal na transfer k španskemu rivalu je Jarni prestopil v angleški Coventy, za katerega pa nikoli ni zaigral, saj je kmalu prestopil nazaj v Španijo, točneje k Real Madridu.  Po eni sezoni je sledil prestop v španskega drugoligaša Las Palmas, po dveh odigranih sezonah pa v grški Panathinaikos. V Grčiji je odigral še zadnjo profesionalno sezono in leta 2001 zaključil svojo športno pot. Za hrvaško reprezentanco je zbral 81 nastopov in en zadetek, katerega je dosegel na Svetovnem prvenstvu v Franciji ‘98, ko je kot član “vatrenih” osvojil tretje mesto. Po zaključku kariere je uspešno igral še futsal, nato pa se je usmeril v trenerske vode.

Igor ŠTIMAC – Hajdukov igralec od leta ‘85 do ‘92, ko je prestopil v španski Cadiz, kjer se je zadržal dve sezoni. Sledila je vrnitev v domači Hajduk in izjemno uspešna sezona v kateri so navduševali tudi v Ligi prvakov. Posledica tega je bil transfer v angleški derbi County, kjer je igral med letoma ‘95 in ‘99, nato pa še en odmeven prestop v angleški West Ham. Tam se je zadržal do leta 2001, ko se je še enkrat vrnil v domači Hajduk, tokrat za stalno. Sezona 2001 – 2002 je bila njegova zadnja profesionalna sezona, nato pa je ostal v Hajduku v različnih funkcijah. Štimac je med drugim tudi nekaj svojih zaslužkov vložil v lastništvo Hajduka, organiziral transfer Nika Kranjčarja iz Dinama v Hajduk, postal Šahtjorjev skavt, TV komentator, trener predsednik združenja hrvaških nogometnih klubov, “biznismen” … Za hrvaško nogometno reprezentanco je zbral  53. nastopov in 2 zadetka, tako kot Jarni pa je bil član “vatrenih” na SP ‘98, ko so postali tretja reprezentanca na svetu.

Milan PAVLOVIĆ – Kapetan te generacije. Destka na hrbtu. Navijači sarajevskega Železničarja pravijo, da je bil njihov idol v “Želji” do vojne, ko je zapustil oblegano mesto in svojo kariero bolj ali manj uspešno nadaljeval v Srbiji v šabački Mačvi, pa nato v manj znanih grških klubih, najbolj znan med njimi je Iraklis. Njegova pot je šla nato samo še navzdol in kapetan nekoč najboljše ekipe na svetu je igral po raznih grških nižjih ligah, kjer naj bi nato ostal kot trener. 

Branko BRNOVIĆ – Neumorni črnogorec, ki je svojo kariero profesinalnega nogometaša pričel leta 1987 v Budučnosti, kjer je ostal do leta ‘91, ko je prestopil v beograjski Partizan. Uspešni nastopi in osvojeni trofeji so mu omogočili, leta ‘94, prestop v španski Espanyol, kjer je igral do leta 2000. V tem času je po mnenju mnogih postal eden najboljših “tujcev” v zgodovini Espanyola. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 27 nastopov in 3 zadetke.  V letu 2000 je zaključil svojo športno pot, vendar se je v sezoni 2006/07 ponovno “re-aktiviral” in s Komom iz Zlatice poskušal zadržati prvoligaški status v prvem samostojnem prvenstvu Črne gore. Leta 2007 je postal pomočnik selektorja reprezentance Črne gore.

Zvonimir BOBAN – legendarni Zvone iz Imotskega je svojo nogometno pot pričel v Dinamu iz Zagreba, saj pred tem pa ni zadovoljil okusa Hajdukovih strokovnjakov, saj naj bi imel “pretanke oz. staklene noge”. V Dinamu je igral od ‘85 do ‘91, kjer se je izkazal z odlično igro, maja ‘90 pa še s kung fu tehniko, ko je med prekinjeno tekmo s Crveno zvezdo, “našutiral” policaja. Leta 1991 je prestopil v AC Milan, ki pa ga je v tej prvi sezoni 91-92 posodil v Bari. Boban si je v držbi še enega hrvata, Jarnija nabiral izkušnje in ob vrnitvi v AC Milan postal eden najboljših svetovnih igralcev. Za veliki AC Milan je zbral 251 nastopov in dosegel 30 golov, za reprezentanco Jugoslavije 8 nastopov in 1 gol, za Hrvaško reprezentanco pa 51. nastopov in 12 golov. Bil je hrvaški kapetan, ki je svojo reprezentanco vodil do njenih največjih uspehov. Po koncu kariere v Milanu je leta 2001 kot posojen igralec zaigral 4 tekme še v Celti iz Viga, nato pa končal svojo bogato kariero v kateri je z Milanom osvojil 4 prvenstva italije in eno Ligo prvakov. Trenutno je v novinarskih vodah oz. v Sportskih novostih, v Italiji pa deluje kot športni komentator.

Robert PROSINEČKI – Robi oz. “Veliki žuti” je bil na omenjenem SP ‘87 v Čilu, izbran za najboljšega igralca turnirja, a je že kot mladinec NK Dinama iz Zagreba prišel v spor s takratnim trenerjem Miroslavom Čirom Blaževićem, zaradi česar je te ‘87 prestopil k velikemu rivalu, Crveni zvezdi. Za Crveno zvezdo je igral od ‘87 do ‘91, v tem času pa je osvojil pri prvenstva Jugoslavije in postal eden najboljših igralcev na svetu.  V sezoni ‘90-’91 je Crvena zvezda, z njim v glavni vlogi, osvojila naslov evropskega prvaka oz. predhodnico Lige prvakov in Prosinečki je postal najbolj iskan igralec na svetu. Zaradi nemirne politične situacije, odcepitve Hrvaške, Slovenije, vojne in bogate ponudbe Real Madrida je leta ‘91 prestopil v špansko prestolnico. V Realu je ostal do leta ‘94, ko je prestopil v španski Oviedo. Odlična sezona mu je omogočil transfer v Barcelono in tak oje postal eden redkih izbrancev, k ije igral za oba največja španska kluba. Naslednjo sezono oz. ‘96-’97 je odigral za špansko Sevillo, nato pa se je vrnil domov, v Zadreb. Dinamo je v tem času postal Croatia Zagreb in Prosinečki je od ‘97 do 2000 uspešno igral za navedeni klub, ki je zabeležil tudi odlične rezultate v Ligi prvakov. Leta 2001 je sledil novi spor, v domačem klubu in Prosinečki je prestopil v manjznani Hrvatski dragovoljac, za katerega pa je odigral samo nekaj tekem. Sledil je transfer v belgijski Standard, kjer je odigral sam oeno sezono. Leta 2001 je prestopil v angleški Portsmouth, kjer je odigral samo eno sezono a je bilo to dovolj, da je postal tamkajšnji idol, heroj in živa legenda. Prosinečki je kot edini tuji igralec izbran v njihovo ekipo vseh časov. Zaradi zdravstvenih težav njegovega očeta Djura se je vrnil bližje domu. Sezono 2002-2003 je odigral za ljubljansko Olimpijo in navdušil slovensko občinstvo. Kralj nogometne tehnike, rollinga, natančnih podaj in prostih strelov. Po več kot 10 letih sem ga ponovno gledal v živo. Kralj, ki je navduševal, pri tem pa smo vsi na tribunah slišali njegovo hropenje pri teku. Bogato kariero je zaključil po sezoni 2003-2004 v NK Zagreb, mestnem u rivalu Dinama. Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 15 nastopov in 4 gole, za Hrvaško pa 49 in 10 golov in je edini človek na svetu, ki je na svetovnih prvenstvih zadel za dve reprezentanci. Čeprav po odličnem začetku, v karieri ni osvojil veliko trofej, je povsod kjer je igral osvojil navijače. Igralec, ki ga vsi spoštujejo. Trenutno se ukvarja z gostinstvom in je član nogometnega štaba hrvaške nogometne reprezentance.

Pero ŠKORIĆ – igralec, ki nikoli ni uspel. Po osvojitvi naslova svetovnega prvaka je igral v jugoslovanski Vojvodini, pa po nemških nižjeligaših, kot mladinec še v SpVgg Bayreuth, nato je seniorsko kariero pričel v SC 08 Bambergu, nadaljeval v Karlsruherju, pa ponovno v SpVgg Bayreuthu, SCW Weisman je bil naslednji klub, sledil je SV Darmstadt 98, pa FC Scweinfurt 05, TSV Gerbrun, pa vrnitev v Schweifurt, pa Hasfurt … trenutno naj bi se nahajal v amateskem Vfl Euerbachu.

Slaviša DJURKOVIĆ – je svojo kariero pričel graditi na igriščih Sutjeske iz Nikšića, nato pa je zaigral še za Leotar, Jedinstvo, Prištinu, Budučnost, Valjevo … Trenutno je funkcionar v nogometnem klubu z imenom Polet-stars, črnogorskem klubu iz Kapineg polja, ki obstaja 6-7 let.

Ranko ZIROJEVIĆ – je svojo kariero pričel v Sutjeski iz Nikšića, kjer je igral eno desetletje, pri tem je bil posojan še v manj znane črnogorske klube a se vedno vračal. Leta ‘87 ko je postal s svojimi vrstniki svetovni prvak, bi moral prestopiti v najboljši klub v regiji Budučnost, vendar je transfer propadel saj je Sutjeska zahtevala prevelik odškodnino. Talentirani Zirojević tako v Budučnosti ni nasledil bolj znana Savičevića in Mijatovića, temveč je svojo pot nadaljeval po jugoslovanski drugoligaški sceni, kjer je bil kmalu pozabljen in izgubljen. Kasneje je srečo poiskusil še v tujini, med drugimi klubi je igral v Grčiji, v sezoni ‘94-’95 za Ethinikos Pireas, pa v Leotaru iz Trebinja, več pa mi ni znanega. Še ena izgubljena nogometna duša. Trenutno za golo preživetje, prodaja sladoled na “slovenskoj plaži” v Budvi.

Zoran MIJUCIĆ – navijaci so ga klicali Mijuca, pravijo da je bil nogometni čarovnik, ki bi lahko na začetku svoje kariere lahko igral v vsakem evropskem klubu, a je zaradi takratnega zakona oz. prepovedi odhoda v tujino do 27. leta, če se ne motim, ostal celo kariero v svoji Vojvodini. Tam se je poigravla s svojimi nasprotniki, njegovi hitri prodori po krilu naj bi bili legendarni, a Mijuca je rajši kot po igrišču, prodiral po nočnih klubih, kjer sta ga uničiča alkoholi in nešportno nočno življenje. Baje je sedaj nekje vratar in nima nobenih stikov z Vojvodino in nogometom, v življenju pa se prebija iz dneva v dan.

Davor ŠUKER – Šukerman je svojo kariero pričel v rojstnem Osjeku, kjer je od ‘84 do ‘89 v 91 nastopih zabil 40 golov. Odlično preporočilo za prestop v največji hrvaški klub, Dinamo Zagreb, ki je takrat nastopal še v skupni Jugo ligi. V Dinamu je od ‘89 do ‘91 v 60 tekmah zabil 34 golov in sledil je prestop v Sevillo, kjer je nadaljeval z izjemno strelsko natančnostjo. V Sevilli je v petih letih oz. med letoma 1991 in 1996 v 153. nastopih, zabil kar 76 golov. Takšnega učinka ni mogel spregledati niti veliki Real Madrid in Šuker je naslednje tri sezone nastopal za najuspešnejši evropski klub. V tem času je v 86. tekmah, zabil 36 golov in s klubom postal španski državni prvak, kasneje pa zmagovalec Lige prvakov. V tem obdobju je bil na vrhuncu moči, saj je na Svetovnem prvenstvu ‘98 v Franciji postal najboljši strelec prvenstva s 6. goli v 7 tekmah, reprezentanca Hrvaške pa je postala tretja na svetu. Leta ‘99 je sledil prestop k angleškemu Arsenalu, kjer je odigral samo eno sezono, naslednjo pa je odigral v West Hamu, kjer je v samo 11 nastopih dosegel dva gola. Leta 2001 je sledil nov prestop, tokrat v Nemčijo v 1860 Munchen, kjer je odigral svoji zadnji dve sezoni, nato pa zaključil kariero nogometaša. Trenutno je nogometni posrednik, ima svojo športno opremo in nogometno akademijo. Davor Šuker je v “kockastem dresu” hrvaške reprezentance v 69. nastopih dosegel 45 golov in je njihov daleč najboljši strelec vseh časov.

Dejan ANTONIĆ- je igral od ‘84 do ‘91 v Crveni zvezdi, vendar se ga nekako ne spomnim. Predvidevam, da njegova kariera ni šla po začrtani poti, saj je sezono ‘91-’92 odigral v Napredku iz Kruševca, nato pa odšel v tujino. V belgijskem Beverenu je igral  od ‘92 do ‘94, ko se je vrnil v Srbijo in nastopal za Obilić. Po odigrani sezoni pa odšel v indonezijski klub Persebaya Surabaya, že naslednjo ‘96-’97 pa je odigral v isti državi za klub Persita Tangerang. Od leta ‘97 je nastopal v Hong Kongu za Instant-dict, pa za Hong Kong rangerse, nejgov zadnji klub pa je bil Sun Hei. Ob prestopu v Kitchee je tam postal tudi trener. kjer je zaradi dobrega dela postal tudi selektor nogometne reprezentance Hong Konga.

Predrag MIJATOVIĆ- Pedja je svojo kariero špričel v črnogorsem FK Kom, od koder je še kot mladinec prestopil v Budučnost, kjer je igral od ‘87 do ‘89. V teh dveh letih je odigral 59 tekem in zabil 60 golov kar ga je odvedlo v Beograd, k Partizanu, čeprav se je že vse dogovoril s splitskim Hajdukom. Partizan je zanj ponudil več denarja oz. takratni milijon nemških mark, kar je bila rekordna vsota do takrat in Pedja je odšel v Beograd. Pri Partizanu je do ‘93 odigral 104 tekme in zabil 45 golov, kjub temu da je bila prilagoditev na nov klub težka, saj je v 15 tekmah dosegel le en gol in mnogi so ga že proglasili za zgrešeno investicijo, še posebaj ker je v teh letih kraljeval mestni tekmec, Crvena zvezda. A Mijatović je igral vse bolje, Partizan pa je v sezonah ‘92/’93 in ‘93/’94 osvojil nacionalna prvenstva, predvsem po njegovi zaslugi, kar je privedlo do transferja v špansko Valencio. V Valenciji je od ‘93 do ‘96 nadaljeval z izvrstnimi igrami in v 104. nastopih dosegel 56 golov. Sledil je prestop k najuspešnejšem klubu na svetu, Real Madridu, ki ga je spremljal že v Partizanu, a do transferja ni prišlo zaradi neuspeha s Prosinečkim in prevelike previdnosti na Jugo trgu. V času od ‘96 do ‘99 je bil v dresu Reala izvrsten, krona njegove kariere pa je edini gol na tekmi  finala Lige prvakov v Amsteradmu, maja  ‘98.  Leta ‘99 je sledil prestop v italijanski klub Fiorentina, kjer je v 42. tekmah doegel samo 4 gole. Fiorentina je bila takrat “potapljajoča se barka” katera je bila leta 2002 premeščena v III. italijansko ligo, Mijatović pa se je vrnil v Španijo, tokrat v Levante. Tam je odigral svojo zadnjo sezono, nato pa zaključil uspešno športno pot. V reprezentančnih nastopih je v 73. tekmah dosegel 28 golov, vendar odmevnejšega rezultata nikoli niso dosegli, predvsem zaradi sankcij prepovedi nastopanja Jugoslovanskim športnikom oz. športnikom iz Srbije in Črne gore, v času ko je bila njihova zlata generacija v najboljših letih. Po končani karieri je Pedja ostal v Španiji, v Valenciji, kjer je postal nogometni agent, kasneje pa je postal športni direktor Real Madrida.

Selektor Mirko JOZIĆ, ki je takrat vodil to reprezentanco je svoje naslednje delo dobil prav v Čilu, kjer je z njihovim klubom Colo Colo postal prvak Južne Amerike, nato postal še selektor Čila, pa vodil mehiško ekipo Club America, leta ‘95 pa se je vrnil v Split, kjer je vodil Hajduk. Naslednjo sezono je v Savdski Arabiji vodil Al Hilal, v Argentini Newell’s Old Boys, na Portugalskem pa Sporting. Leta 200 se je vrnil v Hrvaško, kjer je postal selektor njihove reprezentance, trenutno pa deluje v štabu Dinama iz Zagreba.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.11.2008 - 12:22 - Kategorije: kje so? -

Kje so? … rubrika, v kateri sem nameraval pobrisati prah s pozabljenih … oseb.

A naletel sem na članek, kjer se je novinar vprašal kje so nogometni klubi iz vzhodne Nemčije … Kje so nekoč, mogočni klubi … Magdeburg, Carl Zeiss, Dynamo Berlin, Dynamo Dresden, Lokomotiv Leipzig …

 ddr

Klubi takratne DDR  oz. Deutsche demokratische republik so beležili odlične rezultate v Pokalu pokalnih zmagovalcev in Pokalu UEFA oz. vseh evropskih tekmovanjih.

Po padcu berlinskega zidu in združitvi obeh Nemčij v eno državo, kjer vlada kapitalizem, pa se politično vodeni klubi, niso uspeli prilagoditi novim razmeram oz. trgu … njihovi najboljši igralci so bili takoj prodani v bogate zahodno-nemške klube … Matthias Sammer, Ulf Kirsten, Andreas Thom in ostali pa so postali superstarji zahodnega dela Nemčije.

Trenutno so najboljši klubi iz vzhodnega dela, Energie Cottbus, klub z dna Bundeslige, katerega vodi Prašnikar, Hansa Rostock je trenutno v drugi ligi, vsi ostali pa nižje …. oz. tretji in regionalligah …

P.S. V Bundesligi nastopa Hertha Berlin, ki pa je iz zahodnega dela Berlina … se pravi zahodnjaški klub.

  • Share/Bookmark