Podobno kot v prejšni objavi, je tu še en video, ki sem ga v najstniših letih vrtel v nedogled, a pred leti ob selitvi zavrgel zanimivo kolekcijo video-kaset, kjer bi se poleg objavljenega našlo še marsikaj zanimivega;

Carcass – Corporeal jigsore quandary,

thx for Youtube ….

Evo, čisto na hitro, kot posledica prejšne objave oz. komentarjev, je tu video, ki sem ga v najstniških letih naravnost oboževal;

Crowbar – Existence is punishment;

I gave my heart and soul to you my friend, You let me fall, If you could only see what’s in my heart, You’d take my hand, I’ve lived this life as a man would do, Why’s it so hard to find the truth? My faith is strong within myself, I bleed of pride, Inside, I won’t forgive

You can’t take it back now, It’s to hard to swallow, No words, No conviction

I’ve found the truth inside myself, But I am still doing time,  Opened my eyes to what is real, This world is hard, It’s cold, It’s agony

Potem, ko smo si lani ogledali metalsko, sveto četvorko, je za nekoliko okrnejno moštvo, v torek 13.12.11, na vrsto prišla še Sepultura.

Brazilski band, ki se je kasneje malce amerikaniziral, sem imel priložnost prvič spoznati v začetku devedesetih, točneje 1990, ko sem prebiral nek njihov intervju v, pojma nimam kateri, jugo-rock reviji. Zainteresiral me je tekst o ekstremnih glasbenikih iz Brazilije, čigar člana naj bi imela tudi jugo-poreklo in tako kot sta brata Cavalera po Venom opustila Iron Maiden in podobne, sem jaz po Sepulturi opustil Bon Jovi, Guns ‘n’ roses, Motley crue in podobno.

V Rec-recu sva s prijateljem kupila ploščo Arise, vse ostalo pa je zgodovina, bi lahko zapisal. Legendarni album, ki ga bom enkrat v prihodnosti podrobneje predstavil v rubriki Albumi, je med našo družbo ponarodel, pesmi smo znali na pamet, I see the world, old old, pa je postala stalnica ….

Od takrat je minilo torej več kot 20 let, iz pubertetnikov smo se razvili v že nekoliko zarjavele može, ki so prišli končno preverit tudi, že zdavnaj kultno Sepulturo. Band, beri koncert, ki mi je bil zaradi mladostniških grehov, prepovedan ‘93 če se ne motim, sem kasneje kar nekaj krat iz raznih razlogov izpustil, predvsem sem se prepričeval, da brez bivšega pevca/kitarista Maxa Cavalere ne more biti niti Sepulture.

A kako sem se motil. S precej nizkimi pričakovanji sem se z družbico odpravil na Trashfest classics, ki se je zaradi bogate ponudbe pričel že nekaj po 18. uri, a po zamujenih avstralcih Mortal sin in pa Heathen, smo nekje na polovici ujeli nemške Destruction, soborce Kreatorjev, s kozarčki v rokah pa nato skoraj v celoti odgledali Exodus. Te sem že nekoliko pozabil, definitivno jih nisem nikoli preveč poslušal, nekaj kaset sem imel, a po pravici se je na njih uglavnem nabiral prah. Sama glasbena predstava, mi vseh do sedaj naštetih ni bila nič posebnega, še najbolj zanimiv se mi je zdel tale Exodus pevec Rob Dukes, ki je vsakih 5 minut kozlal pod bobni. Nekako smo se pogovrajali, da smo očitno preživeli/prerastli trash, ko ao na oder stopili člani zasedbe Sepultura, ki so še nekaj trenutkov nazaj skupaj z nami spremljali naprezanje predskupin.

Že uvodni zvoki so dali vedeti, da se obeta nekaj velikega, beri odličnega, prvi ritmi, rifi, glas pa so nas odpeljali v metal-pravljico, če smem. Izvrsten nastop Sepulture ni nikogar pustil ravnodušnega, punky-prijatelj je bil navdušen, soft-rocker tudi, predvsem pa nas je vse skupaj navdušil Eloy Casagrande. 20-letni mladenič je razturil bobnarski set s čisto, surovo močjo in ne vem če sem že gledal tako energično bobnjanje v življenju. Danska starina, Lars Urlich in ostala uveljavljena bobnarska imena so dobila prave naslednike, enako pa velja za povsod cenjenega Igorja Cavalero, pa njegovega naslednika Jeana Dolabello, ki ga je pred mesecem uradno nasledil Casagrande. Prav on je bil tisti faktor, ki nam je vrnil vero v trash, v Sepulturo če že hočete, ki je s Kisserjem, Paolo Jr. in Maxovim naslednikom Derrickom Greenom, s svežo krvjo stekla pa vseh metalskih žilah.

Upam si trditi, da je bil to eden boljših nastopov, kar sem jih do sedaj videl, ob bok tistem Atari teenage riot pred desetimi leti v K4, Slayerjev in Machine Head v Tivoliju, še nekoliko dalj, Biohazard v Križankah itd.

Izvrsten izbor pesmi, z izbranih albumov Beneath the remains, že omenjenega Arise, ter meni najljubšega Chaos A.D, ki je za vrhunec koncerta dal legendarni Kaiowas, ko se Sepulturi na odru pridružili še vsi bobnarji preskupin in v tribal transu odpeljali koncert v finiš.

Izvrstno, a na žalost prekratko, vredno vsakega evra in minute, kogar ni bilo pa mu je lahko žal.

še video, Chaos A.D, za nekoliko nostalgije, ko je imel Paolo Jr. še gosto črno čupo, ko je bil Kisser še v dobrih odnosih z bratoma Cavalera, Igorjem, prvotnim bobnarjem in Maxom, gonilno silo banda, ki jih menjata vokalist Green in neprehvaljeni Casagrande.

Ker je ogled onemogočen je TUKAJ povezava na Youtube; Refuse/resist

Da nadaljujem s temi našimi balkanci, Damir Avdić, znan tudi kot bosanski psiho, mi nikoli ni bil pretirano všeč, če sem natančnejši, mi njegova glasba ni bila nikoli pretirano všeč, a priznavam, da zna pritegniti.

Da boste tisti ki včasih priletite na ta blog, vedeli kaj mislim s tem, je tu njegova pesem z naslovom; Imam 22

Iz tujih v domače, pardon v nekoliko manj tuje vode, da ne bo užaljenih.

Srpski Goribor je po letih obstoja in životarjenja v anonimnosti, šele pred kratkim prodrl do nekoliko širših mas, kar pa ne pomeni, da so sedaj slavni, znani, popularni, saj po svetu še vedno prevladujejo večinsko, Mtvijevsko naravnani poslušalci, instantneži, bi rekel. Coldplay, Evanescence, 30 seconds to mars, Arctic monkeys in ostali, umaknite se prihaja rockerski minimalizem, prežet z depresijo in temačnostjo;

Goribor – Sjajne niti

Zelo domiselen video na katerega sem nalatel ob klikanju/šaltanju TV programov, celo video leta, bi si upal trditi, čeprav priznavam, da nisem neki Mtv fan, ki bi redno spremljal glasbeno video produkcijo, predvsem, ker je šla ta postaja v, saj veste kam. Cel kup nekih reallity showov in reklam, glasbe pa le za vzorec, a pustimo to ob strani.

Justice vs. Simiam je sodelovanje francoskega electro dua in manchesterovskega banda Simiam, čigar predelan Never be alone sta francoza nekoliko dodelala in nastal je spodnji izdelek

Justice vs. Simian – We are your friends

Zdaj že uveljavljena skupina Florence + the machine, ki je gostovala pred časom tudi pri nas, konkretno v Kino Šiška, sloni na vokalnih sposobnostih pevke Florence Welch, medtem ko bi ostale, recimo jim spremljajoče glasbenike lahko poimenovali The machine. Zanimivo, da sem se ob tem spomnil zelo starega intervjuja z Boro Đorđevićem, gonilno silo Riblje čorbe, ki je enkrat dejal, da bodo vedno samo Riblja čorba in ne Bora Đorđević i Riblja čorba, ne glede na to, da je edini stalni član skupine, saj v drugem primeru to zveni kot Bora Đorđević i ostala govna. Anyway ….

Florence + The machine; You’ve got the love

Podobno kot v prejšnji objavi v tej rubriki, gre za zelo spevno pesmico, le da tukaj na površje udari še zlat glasek pevke in dobitna kombinacija, beri hitič, ki mu ne moreš uiti, je tukaj.

Priznam da ne poznam skupine, niti za naslov pesmi še nisem slišal, a ta catchy melodija, refren, ki sem ga že tolikokrat ujel nekje na pol, je vredna objave, Da se ne pozabi.

Foster the people s hitičem Pumped up kicks

Pred nadaljevanjem z nogometno manijo, je tu band, ki so ga kot ene od vzornikov navajali celo člani, že zdavnaj legendarne Nirvane.

Melvins bi lahko označili kot ene od pionirjev, umazanega rock zvoka, ki se je na severozahodnem delu Amerike razvil/mutiral v grunge in vsi kasnejši Mtv uspehi Nirvane, Pearl Jam, Soundgarden, Stone temple pilots, Alice in Chains in kopice drugih so med drugim posledica njihovega nažiganja.

Melvins, Mudhoney in podobni so kljub grunge eksploziji ostali v ozadju in prav zaradi tega so mnogi verjetno že pozabili, da se Melvins, v bistvu, vračajo v Ljubljano, kjer so tistega 27.2.94 že nastopili kot predskupina Nirvane, kar je zadokumentirano tudi na you tube. Baje so bili vmes še na No border jam festivalu v Mariboru, a to sem samo slišal od prijatelja, ki je hodil gor na koncerte, tako da gre za definitivni povratek enega pomembnejših rock bandov. 

Ker sem na žalost, v teh sončno-vetrovnih jesenskih dnevih prehlajen, bom nocoj pred TV sprejemnikom spremljal nogomet, medtem ko bodo Melvinsi, ki so baje na avdiciji za basista zavrnili tudi kasnejšega vodjo generacije, Kurta Cobaina, nažigali v Cvetličarni.

And now for something completly different, so včasih rekli pri angleških Monthy Phyton, njihovi rojaki, se pravi angleži, konkretno angleški trasherji z imenom Evile, pa pravijo Cult ….