Pred dnevi sem na TV slučajno naletel na zanimiv filmič, čigar uvodne minute sem sicer nekoliko zamudil, a verjamem, da sem ujel bistvo.

Nobel son

Meni izjemno antipatični Alan Rickman, ki se ga najbolj spomnim iz Die hard, Robin Hooda, Harry Potterjev, Parfuma, ki je bil pred časom prav tako na na TV, je v tokratnem filmu Nobelov nagrajenec , profeser kemije, poročen s sexy Mary Steenburgen, ki se je spomnim iz tega izdelka. Parček ima tudi težavnega sina, mladeniča, ki ima rajši seks kot dolgočasno podelitev Nobelove nagrade, zaradi česar zamudi let za Stockholm.

Sledi ugrabitev, izsiljevanje, rezanje prstov, odkupnina, twist in še kaj, a tisti bolj občutljivi brez skrbi, vse skupaj je prikazano na človeku prijazen način, torej z veliko mero humorja, hitri kadri, kup znanih obrazov z manjšimi vlogicami kot je npr. Danny DeVito, nekoliko občutljivejšo Bill Pullman kot detektiv itd.

Kdor ni samo preletel teksta je nekje vmes zasledil twist in do konca jih je kar nekaj. Zgodba se suče v eno smer, pa jo zanese v drugo, nato spet v tretjo in tako do samega konca. Razkrivanje preteklosti oddaljene in bližnje prinese kup novih spoznanj, ki nas vodijo iz minute v minuto, pri tem pa je še dobršen del že omenjenega humorja, pa akcije, odličen je bil avtomobilski del, z Mini Cooperjem v nakupovalnem centru, veliko boljši od tega, vendar le nekoliko slabši od tega.

Vse skupaj je posrečena mešanica, vredna ogleda in pozne/tudi že jutranje minute so minile zelo hitro.

Dva filma, ki se odvijata v glavnem tajskem mestu, Bangkoku, v katerem sem bil spomladi 2011 in doživel vso kaotičnost lokacije in časa. Na žalost pa spodaj opisana filma nista niti približno ujela utip mesta in zaradi tega je bilo moje razočaranje ob ogledu obeh del še toliko večja.

Bankok dangerous

Originalni filmič bratov Pang iz leta ‘99, si po zaslugi tega skropucala, bi rekla moja bivša učiteljica slovenščine, nisem uspel ogledati, vendar tudi nimam neke želje, saj je bilo razočaranje ob tem, iz 2008, preveliko.

Nicolas Cage me je navdušil v scorsesejevem Bringing out the dead, pa Leaving Las Vegas, Face/off, Snake eyes, Lord of war in še nekaterih, vendar se zdi da je zapadel v nekakšno črno luknjo, krizo iz katere ni videti izhoda, saj se pojavlja v povsem brezveznih filmičih kot Ghost rider, National treasure in podobnih, v to kategorijo pa bi zlahka uvrstil tudi Bangkok dangerous.

Že tako ne preveč simpatični ksiht je tokrat elitni poklicni morilec, ki pride v Bangkok, kjer pa naredi kar nekaj napak. Sodelavec s katerim se zbliža, gluhonemo dekle v katero se zaljubi, slabo opravljeno delo in vse skupaj privede do razpleta kot je. Kup klišejev in polnil časa me je zdolgočasilo do maksimuma, le ob akciji na tistem Floating marketu, kjer sem bil na izletu, me je malce zaskominalo, a se je vse skupaj kmalu vrnilo v ustaljene tirnice dolgočasja, če smem, konec pa je bil vrhunec tega.

Skratka, zelo slab akcijski film, za katerega priporočam, da se mu izognete, saj se po njem tudi reklame na TV programih zdijo kvalitetne in zanimive.

The Hangover 2

Hangover 2 je seveda nadaljevanje uspešnice iz 2009 in kot mnoga nadaljevanja doslej, je tudi to razočaralo.

Izjemno slab film, kjer poskušajo kopirati izvirnik, a očitno je ostalo premalo barve in kopija je bleda, neprepoznavna, zgodba je posiljena, liki hočejo biti smešni, a jim ne uspeva. Več vsega ne pomeni avtomatično tudi več smeha in potenical nočnega življenja Bangkoka se je nespretno porazgubil, tigra je zamenjala opica, zob enega od junakov pa tetovaža in obrita glava.

Skratka, v kolikor bi bil to prvi del, nadaljevanja nikoli ne bi doživel, tako pa je na račun stare slave, verjetno pobasal kar nekaj denarja, kar je pri takšnih nadaljevanjih, beri projektih tudi bistvenega pomena.

Še dobro, da se mi je lani izdelek skozi celo poletje spretno izmikal in ga na koncu nisem uspel iti gledati v kino, zanj plačati in biti del nategnjene mase. Posojeni/piratski DVD je pol leta kasneje dejansko potrdil kar sem slutil že ves čas, da nadaljevanje ni vredno ogleda in v kolikor obstaja še kdo, ki bi si ga želel ogledati, mu to odkrito odsvetujem.

Ostajam na nemškem, točneje pri filmu, pri Hitleru, le da je tokrat namesto komedije, zgodovinski thriller, kot pravi wikpedia.

Valkyrie

V uvodu nam film predstavi Clausa von Stauffenberga, ki ga igra Tom Cruise, kot pozitivca, ki razmišlja o uporu Hitlerju in njegovim metodam ter njegovo poškodbo na bojišču v severni Afriki. Stauffenberg namreč ostane brez ene roke od zapestja navzdol, na drugi brez dveh prstov in brez enega očesa, zaradi česar je premeščen v Berlin, kjer se kmalu pridruži skupinici upornikov oz. nemških generalov, ki načrtujejo atentat na furerja.

Eden od idejnih vodij upora, general Von Tresckow, ki ga igra Kenneth Branagh, je kmalu zatem premeščen, na njegovo mesto pa  uskoči Stauffenberg, ki skupaj z ostalimi razvije dobro zastavljen načrt upora/veleizdaje z imenom Operacija Valkyrie, po Wagnerju. Rezervisti naj bi po atentatu na Hitlerja zavzeli vodilne položaje, s tem preprečili hitlerjevim najožjim sodelavcem, da bi nadaljevali z, že ustaljeno politiko, tačas pa bi uporniki vzpostavili novo oblast in podpisali primirje z ostalimi državami.

Gre za zelo spretno vodeno zgodbo, polno napetosti pri načrtovanju atentata, do katerega naposled tudi pride, a kot nam je že iz zgodovine znano, je bil to samo še eden neuspešen poskus, saj nekako Hitler preživi. Uporniki pa, ne vedoč, da niso dosegli osnovnega za uspešen upor, nadaljujejo z operacijo Valkyrie in ko pride do nasprotujojočih se ukazov, padejo na posameznike težke odločitve.

Spretna je tudi igra vseh iz igralskih vrst, od že omenjenega Branagha, pa Bill Nighya, Terence Stampa, Thomasa Kretschmanna, Davida Bambera, Toma Wilkinsona in ostalih, predvsem pa Toma Cruisa, ki je vizualno dejansko zelo podoben glavnemu junaku.

Seveda, fim priporočam, saj napetost, ki je tudi glavno vodilo fima,  ne popušča, navkljub znanim dejstvom tistega obdobja.

V pričakovanju še enega El clasica, sem zadnji uri pred tekmo, porabil za ogled komedije o velikem nemškem diktatorju.

Mein fuhrer

Zelo zabaven izdelek iz leta 2007, v katerem nam Dani Levy predstavi tudi drugo plat nemškega diktatorja, Adolfa Hitlerja. Ta je v svoji rezidenci, pred dokončnim krahom reicha, obkrožen s spletkarji, ki le še čakajo na primeren trenutek za poskus vnovičnega atentata oz. ga pripravljajo. Pod pretvezo krepitve duha je v pripravi zmagovalni govor Hitlerja v Berlinu, kjer naj bi pred filmskimi kulisami prikazal nepoškodovani Berlin, nemško neuničljivost, z motivacijskim govorom pa bi se nemci izognili neizogibnemu, vendar za to potrebujejo pomoč židovskega taboriščnika, nekoč priznanega igralca Adolfa Grunbauma.

Peklenski načrt Goebbelsa je takšen, da naj bi profesor Grunbaum pripravljal Hitlerja za govor, med katerim bi nato izvedli atentat, za katerega naj bi bil odgovoren prav Adolf Grunbaum oz. židje. Seveda ne gre tako gladko, še predtem pa lahko spoznamo vso šibkost Hitlerja, od neuspešnega boksarja, jokavca, ki mora med drugim svojemu profesorju lajati, biti oblečen v smešno rumeno pižamo namesto uniforme itd.

Povprečna komedija, ki ima nekaj svojih trenutkov, vendar moram priznati, da sem pričakoval precej več, še posebaj ker gre za evropski izdelek in ne neko puhlo hollywoodsko skropucalo.

No, če nič drugega je vsaj čas do tekme minil precej hitro, kar je bil v bistvu tudi namen oz. moje pričakovanje.

No, praznični dnevi so mi nekako uspeli brez božičnih filmičev, a ob izteku, me je boljša polovica ujela s komično dramo, če že moram popredalčkat, iz naslova.

Life as we know it

Holly, ki jo upodobi Katherine Heigl in Eric oz. Josh Duhamel odpreta film z neuspešnim zmenkom na slepo, priljubljenim ameriškim Blind datom.

Lahkoživi športni režiser s tisto ameriško čepico, ležernim stilom, chopperjem in vsem kar paše v ta paket, bi rekli na našem izboru za Evrovizijo se seveda ne ujame s pre-resno urejeno mačkico s svojim motornim malčkom, a ker sta njuna najboljša prijatelja par, beri mož in žena, se nenehno srečujeta. Kot že vemo, se nasprotja zelo rada privlačijo in po tisti odbijajoči fazi, usoda oz. film nanese, da zaživita skupaj, ob vsem težavam skupnega življenja pa je tu še otrok, ki komedijo obrne v dramo.

Predvidljivo nadaljevanje, kjer se drug drugemu s časom uspeta prikupiti, se zaplesti in seveda tudi odplesti, vse za to, da bi se na samem koncu še enkrat zapletla, kar je preverjeni obrazec takšnih izdelkov, v katerih je Heiglca očitno naravni naslednik Meg Ryan. Dokaz št. 1 in dokaz št. 2. A pustimo dokaze in predvidljivost, ki je obvezna pri tovrstnih produktih, film premore kar nekaj smešnih situacij, na žalost za moške okuse premalo, za ženski del pa je na drugi strani poskrbljeno z dramskim vložkom, ki ga je za moški okus, še enkrat seveda preveč.

Končno oceno bi tako lahko podal nekako takole; ni čisto brezvezen film, saj uspe povprečnemu moškemu gledalcu zvabiti kakšen nasmešek, medtem ko je iz ženskega vidika verjetno super izdelek, predvsem ker uspe povprečni gledalki razburkati in tudi zadovoljiti njena filmska čustva.

Pred božičnimi in novoletnimi prazniki sem se nekako uspel izogniti tipičnim filmičem tega obdobja, praznični repertoar pa sem zapolnil med drugimi tudi z dvema filmoma, kjer sta pomembni vlogi odigrala telefonska aparata.

Po Phone booth, sta bila to Cellular in pa Eagle eye.

Najprej Cellular;

Zanimiv izdelek, v katerem je glavna vloga dodeljena Chrisu Evansu, katerega ste lahko videli že v Not another teen movie, Fantastic four, Street kings, pred kratkim v Captain America itd. Priznam, da je meni neznan tipček kar dobro oddelal svoj del in ni bil nič slabši od uveljavljenih imen kot so Kim Basinger, Jason Statham, Noah Emmerich in William Macy. Skratka, tipček s plaže prejme klic neznake, ki je ugrabljena in zaprta na podstrešju starejšega objekta, kjer nekako sestavi star, razbit telefonski aparat in igra se lahko prične. Telefonsko usmerjanje, akcija s pravo dozo humorja in seveda, happy end, pri čemer pa bi poudaril, da gre za čisto spodoben akcijski izdelek, ki zadovolj večino pričakovanj tega žanra.

Eagle eye;

V tem izdelku imamo bolj priznanega vodilnega igralca, ljubljenca ženske populacije Shia LaBeoufa, ki smo ga lahko opazili že v I Robot, Constantine, Disturbia, Transformers, Indiana Jonesu, Wall streetu in ostalih. Tudi njegova soigralka Michelle Monaghan in pa predvsem Billy Bob Thorton sta znani filmski imeni, ki pomagata poganjati film. Navadna smrtnika Shia in Michelle oz. njuna lika pričneta prejemati klice neznanca, ki ju izsiljuje in usmerja v različna dejanja, ki vodijo proti koncu, ki pa ga ne bi rad izdal, čeprav gre za film iz leta 2008. Zelo predvidljiv in medel izdelek, se mi je zdel, looser se prelevi v heroja, happy end in zavržen gledalčev čas.

In v kolikor smem primerjati oba izdelka, bi rekel, da je prvi vsaj za nekaj razredov boljši od drugega, pa čeprav sem, zame anonimni, Cellular našel povsem naključno, Eagle eye pa spoznal v kino napovedniku, pred eno od predstav v ljubljanskem Koloseju, ko sem dejansko dobil občutek, da bi znal biti to strašno dober izdelek. A ta napovednik je vseboval vse najboljše dele filma in Eagle eye mi je po opravičenih letih odlašanja z ogledom, izzvenel nekoliko prazno, še posebaj ker sem nekaj dni pred tem gledal zgornji,zelo kvalitetni izdelek svojega žanra.

Po kajmaku je prišel traktor, bi lahko poenostavil in zajel skoraj vse kar rabite vedeti.

Dejansko je Dranko Djurić po uspešnici Kajmak in marmelada, po letih zapleta, končno lahko gledalcem ponudil na ogled svoj naslednji izdelek Traktor, ljubezen in rock ‘n’ roll.

Mešanica njegovega kajmaka in Petelinjega zajtrka, se prične s prihodom pritlikavca v prekmursko vasico, tam nekje v šestdesetih letih, ko je tja prihajal rock ‘ roll.

Pritlikavi Jaka Fon oz. njegov lik Duplin naj bi bil osrednji lik, a je režiser Djurić sebi, torej liku Breze namenil nekoliko več prostora in predvsem simpatičnosti, kot naj bi je imel v knjigi Vankoštanc, romanu Ferija Lainščka, po čigar predlogi je posnet film. Preprosti, zmedeni, simpatični južnjak Breza je rock ‘n’ roll odvisnik, ki na vaški veselici s svojim rokerojem z namišljeno angleščino osvoji natakarico Silvijo. Ta je pribežala iz Švice, naveličana tujine in z upi na bolje življenje, na domačem, kjer pa ji ne gre po načrtih. Biti ljubica oženjenemu moškemu in streči v zakotni kmečki gostilni ni ravno nekaj o čemer je sanjala, a usodno srečanje Silvije in Breze, beri zakoncev Ribič – Durić, film posnese na romantično polje.

Zaplet in razplet naj ostaneta skrivnost, a nekako sem imel občutek, da je Djurić iz kajmaka naredil traktor iz Ljubljane Prekmurje, iz našega časa šestdeseta iz Špele Silvijo, iz Boža Brezo itd. Vse to še ne pomeni, da mi videno ni bilo všeč, le nekoliko več izvirnosti sem pričakoval, tako pa je šlo vse skupaj po ustaljenih tirnicah, kot pravijo.

Čisto spodoben, zabaven, domači izdelek, ki zadovolji, za kaj več pa rajši še enkrat pogledam Kajmak in marmelado oz. Petelinji zajtrk.

Večer pred dnevom boja proti Aidsu, torej zadnjega v novembru, sem na TV ujel dramo iz ‘93, z naslovom Philadelphia.

Seveda predvidevam, da jo je večina že gledala pred leti in da morim, a ponovni ogled mi je dal možnost osvežitve spomina in posledično ponudil idealni trenutek za nov filmski zapis.

Andrew Beckett, ki ga odigra izvrstni Tom Hanks je uspešen odvetnik, kateri ob spoznanju nadrejenih, da je okužen z Aidsom, izgubi službo, zaradi česar se poda v pravno bitko, beri tožbo proti eni najuglednejših odvetniških družb oz. proti nadrejenim.

Na tej točki podrobneje spoznamo tudi odvetnika Joe Millera, ki ga odigra prav tako odlični Denzel Washington, s katerim se po sklenitvi dogovora za obrambo celo sprijateljita, čeprav je Joe odločno proti homoseksualcem, kar Beckett je in zgodba zapade v predvidljivost, celo nezanimivost. Precej filmov iz sodnih dvoran je bilo boljših, a nekako se je zaradi takrat, sveže tematike, homoseksualnosti in Aidsa, ta veliko bolj prijela in postala celo nekakšen klasik, ki pa ga ne priznavam.

Priznavam le odličnost obeh igralcev, ki dejansko poneseta filma na mnogo višjo raven kot bi bil sicer, za kar je bil Hanks tudi nagrajen z Oskarjem, pa tudi Springsteenova ni slaba.

Vse ostalo pa se mi zdi v okvirih povprečja.

Po dolgem času me je spet zaneslo v kino dvorano, kjer je bila na sporedu komedija z zgoraj navedenim naslovom oz. slovenskim prevodom Oropaj bogataša.

Lahkotna komedija, s kvazi-socialno temo, ki je samo za izgovor, za zaplet in razplet, za polnilo. A ni vse tako slabo kot se sliši/bere, Ben Stiller, Eddie Murphy, Casey Affleck, Matthew Broderick, Gabourey Sidibe in Alan Alda so v svojaih vlogah prepričljivi, medtem ko me antipatična Tea Leoni nikakor ne more navdušiti.

Stiller oz. Josh Kovacs je upravnik prestižne stolpnice, kjer s sodelavci streže prebivalcem luksuznih stanovanj, med katerimi je tudi vplivni bogataš Artur Shaw, ki ga odigra že nekoliko pozabljeni Alan Alda. Glavni zlobnež zaradi finančnih malverzacij pristane v hišnem priporu, torej v svojem luksuznem stanovanju, kjer naj bi ga stregli tudi naši junaki, ki so prav tako kot mnogi drugi, samo ubogi opeharjenci. Kovacs, ki je s Shawom igral šah, tako kot Maks Bigec z računalnikom, postane v svoji stiski maščevalec, pravičnik kot Maks in oba pričneta z bojom za pravico, ki naj jo za bogataše ne bi bilo. A ostanimo pri dobrosrčnemu Joshu, ki sklene partnerstvo z barabinčkom Slidom, katerega upodobi Eddie Murphy in nekoč najboljši komični igralec ter trenutno najboljši komični igralec, naj bi bila dobitna kombinacija, kot rečemo. Par scen imata zelo dobrih, a po mojem, jima slavo pobere preobilna Gabourey Sidibe, ki je že blestela v uspešnem filmu z naslovom Precious.

Da ne dolgovezim spet preveč o, po mojem mnenju, precej povprečnem izdelku, pri katerem se večina dobrega vidi že v traileru, bom rajši nekoliko bolj spremljal naš izdelek, Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine, ki je res vreden ogleda.

Hollywoodski izdelek zlahka preskočite, medtem ko je slovenski izdelek res kvaliteten in vreden ogleda.

Za Noč čarovnic je bil v Kino dvoru spet večer grozljivk, četrti že, če se ne motim in ker je bilo za varstvo poskrbljeno, je tudi pri meni, končno pišel na vrsto film, za katerega sem zvedel prek blogovskih kolegov.

I saw devil

Južno-korejski film z originalnim naslovom Akmareul boattda oz. I saw devil, je zgodba o maščevanju, kjer mlado Joo-yun, katero upodobi simpatična Oh San-ha, na cedilu pusti avto, konkretno guma in v snežni noči, jo v odročni pokrajini, ugrabi in kasneje brutalno umori Kyung-chul, katerega maestralno odigra Choi Min-sik. Eksplicitno prikazano nasilje, bi rekli nekateri, je plus filma, medtem ko je sama zgodba nekoliko za lase privlečena, kot pravimo.

Najprej me je zmotil prikaz iskalne akcija, kjer so se pomešali policaji in novinarji, kot da ne bi v Koreji tako kot povsod drugod obstajali tisti znameniti policijski trakovi za preprečitev dostopa, v nadeljevanju pa na hitro pobrana glava, shranjena v neko škatlo, pa vsi v tek, padec itd. Preveč filmsko zame, se opravičujem.

V nadaljevanju filma spremljamo moža pokojne, Soo-hyuna, ki ga odigra Lee Byung-hun oz. možev maščevalni pohod, kjer me spet zmoti nekaj stvari. Prva, da film preveč na hitro prikaže obračune s potencialnimi morilci, ko pa razpizdeni Soo-hyun pride do pravega oz. do svoje žrtve pa se z njo poigra. Nerazumljivo, ali pa je to korean-style. Razsekaj, obglavi, razreži, naredi nekaj konkretnega, človek, ne pa nekaj udarcev in podobno, da ne razkrijem preveč, saj verjamem da večina še ni gledala filma. Seveda pride do preobrata po zaslugi tega obotavljanja kako naprej in kaj s plenom, rezanje tetive je ena boljših scen, masaker v taksiju tudi, prav tako grobi seks, medtem ko me je sam konec razočaral.

Vem, da je cenjenim filmofilom izdelek zelo všeč, a nekako me ni prepričal, preveč nekih lukenj je bilo zaradi česar sem ostal kar nekako nepotešen in mogoče bo kaj bolje z Oldboyem, ki je naslednji korejski izdelek na seznamu.