Zapisal izmisljeni | 15.02.2012 - 01:05 - Kategorije: 2012 - African cup of nations

V nedeljo zvečer se je s finalno tekmo zaključilo Afriško prvenstvo oz. African cup of nations, ki je dobil še 14. reprezentanco, ki ji je uspelo osvojiti naslov najboljše afriške reprezentance.

logo

Še pred nekaj dnevi, se je prav neverjetno zdelo, da bi nogometna reprezentanca Zambije lahko postala afriški prvak in ko sem šel po zaključku srečanja preveriti sem svoje občutke pred pričetkom prvenstva, zapisane v objavi z naslovom Udeleženci, sem ugotovil, da pa sem jim le dajal nekaj mikro-možnosti.

Zambija je torej nasledila Egipt iz 2010 ter postala vladar Afrike, v kateri pravladujejo reprezentance z zahodnega dela, kot sem že zapisal v prejšni objavi, so edini južnaki, ki so šli tokrat med najboljše, saj so Slonokoščena Obala, Mali in Gana zahodnjaše države.

Prvi naslov za  reprezentanco oz. narod, ki bi si, če citiram Eurosportovega komentatorja, svoj edini naslov v vsej svoji nogometni zgodovini izbrala prav tu, v Gabonu, v Libervillu. Če bi jim rekli, da lahko osvojijo samo en naslov, bi zagotovo za mesto triumfa izbrali gabonski Liberville, o čemer bom nekoliko več napisal spodaj.

Najprej postavi, ki sta se spopadli v velikem finalu:

Zambija v postavitvi 4-4-2; Mweene – Musonda (od 12. minute Mulenga, od  74.minute F. Katongo) , Himonde, Sunzu, Nkausu – Kalaba, Chansa, Sinkala, Lungu – Mayuka, C. Katongo

Slonokoščena Obala v postavitvi 4-3-2-1; Copa – Tiene, Bamba, K.Toure, Gosso – Tote, Y.Toure (od 86. minute Bony), Zokora (od 75. minute Ya Konan),  – GervinhoKalou (od 63. minute Gradel)- Drogba

list

Čeprav se je finale najavljalo kot dvoboj Davida in Golijata, kot pravijo, saj je Slonokoščena Obala natrpana z mednarodno priznanimi nogometaši in zvezdniki najvišjega kova kot so Drogba, Kalou, brata Kolo in Yaya Toure, so žilavi zambijci uspeli zadržati popularne “slone” kot imenujejo slonokoščene nogometne reprezentante, na nepopularni nuli. Favoriti so bili v velikem jurišu od samega začetka in mnogi so mislili, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo zadeli oz. povedli in zapečatili usodo nasprotnika. Po dolgih, sušnih 20. letih brez lovorike so bili Drogba in kompanija, spet zelo blizu, kot leta 2006, ko so klonili proti Egiptu šele v velikem finalu. Takrat je bil eden od tragikov Dider Drogba, ki je pri izvajanju penalov zgrešil, tokrat pa se mu je to pripetilo že v rednem delu, točneje v 70. minuti srečanja. Po velikih priložnostih je po 120. minutah igralnega dela ostalo pri 0-0 in srčni zambijci so prvi del naloge opravili z odliko. Niso bili tako slabi, da bi se samo branili, v skladu s svojimi zmožnostmi so poskušali tudi igrati, napadati in nekajkrat so zelo nevarno zapretili, a rezultat je ostal nespremenjen.

V Libervillu je po rednem igralnem času in podaljških nastopil čas loterije, penalov, ki so odločali o tem ali bo Slonokoščena Obala v svojem tretjem finalu osvojila drugi naslov afriškega prvaka, ali pa bo Zambiji, v prav tako tretjem poskusu uspelo prvič stopiti na afriški, nogometni tron.

Zgodilo pa se je takole, prvih 14, po sedem na vsaki strani, jih je bilo uspešno izvedenih; C.Katongo, Mayuka, Chansa, F.Katongo, golman Mweene, pa dodatno še Sinkala in Chisamba je zadelo za Zambijo, medtem ko so Tiote, Bony, Bamba, Gradel, tudi Drogba in pa dodatno še Tiene ter Ya Konan zadeli za Slonokoščeno Obalo, s tem da je v tretji seriji Bamba zgrešil, a dobil sodniško pomoč oz. ponovitev zaradi domnevno prehitrega štarta zambijskega golmana z golove črtne, čeprav sta to počela oba golmana pri vseh strelih. 14 uspešnih udarcev se je nadaljevalo s tremi neuspešnimi, afriški igralec leta Yaya Toure, pa zambijec Kalaba in še Gervinho so zgrešili, mož odločitve pa je postal 22-letni Sophira Sunzu, ki je zadel in zambijcem prinesel zmago z 8-7.

Slavje se je lahko pričelo, nepozabna pa je scena, ko zambijski selektor Herve Renard, na rokah nosi poškodovanega Musonda, ki je z žarom v očeh, polnih solza od razočaranja in bolečine, zaradi poškodbe moral iz igre že v 12. minuti srečanja, kar je lep pokazatelj koliko močno so si zambijci želeli zmagati. Nesrečnež je hotel pomagati svoji ekipi, igrati poškodovan, čeprav je bil očitno da komaj tudi hodi. Na drugi strani pa se je seveda pričelo tudi žalovanje reprezentance, ki na celem turnirju ni prejela niti enega gola, če odštejemo te penale, pa vseeno spet ni postala prvak. Pet gladkih zmag in poraz po penalih v finalu je seveda boleč način izgube trofeje, vendar je dovolj še enkrat pogledati nogometaše Slonokoščene Obale med velikim finalom, ko so klonili pod velikim pritiskom. Večji ko si zvezdnik in favorit, večji je pritisk v glavi nogometaša, ki lahko zaradi tega razpade, kot pravimo in odigra daleč pod svojimi sposobnostmi, pa čeprav njegova kakovost ni vprašljiva. Drogba je v 70. minuti zgrešil penal, po podaljških pa se je v dodatnih serijah to pripetilo še Kolo Toureju in Gervinhu, torej enim najpomembnejših igralcev te reprezentance. Drogba se je le kislo nasmehnil ko je zgrešil cel gol in tekmo spodil v podaljške in penale, ob vsaki zgrešeni priložnosti so se favoriti prejemali za glavo in zmajevali, nekateri niso upali niti gledati penalov, skratka pritisk na njih je bil enormen. Na drugi strani so bili zambijci, spet osvežitev turnirja, tako kot 2010, ko sem jih nekoliko podrobneje spoznal in se navduševal nad njihovo igro ter napovedal nekaj njihovih zvezd prihodnosti, ki so to vero upravičile na tem turnirju. Nasmejani nogometaši, še pred kratkim za mnoge nogometni anonimusi, kjer je samo eden v evropskem klubskem nogometu, medtem ko se ostali preživljajo z igranjem nogometa v bolj-ali-manj eksotičnih afriških klubih. Bakreni metki, kot jim pravijo imajo svojega predstavnika, Emmanuela Mayuko, v švicarskem Young boysu, medtem ko so ostali novost za večino slovencev in prav zaradi tega oz. te anonimnosti in podcenjenosti, je njihov uspeh še toliko večji. Kdor je gledal njihove tekme je lahko razločno videl strast, željo po uspehu, kar pa je najpomembnejše tudi užitek. Kljub vsemu so bili vsi z nasmeški, ob izvajanju penalov, recimo sproščeni, na prestrašeni kot favorizirani nasprotnik, temveč vsi skupaj objeti, z nekakšnimi molitvami in pesmicami na ustih.

Tudi publika v gabonskem glavnem mestu Libervillu je bila na strani zambijcev, saj stoji za njimi posebna zgodba, ki jih celo povezuje. Pred 19. leti, torej 1993  je v avionski nesreči, nedaleč od Libervilla, življenje izgubila takratna, celotna, nogometna reprezentanca Zambije in zaradi tega tisti citat komentatorja iz uvodnega dela teksta, da bi si zambijci za mesto triumfa, zagotovo želeli Libervilla. Kljub 18. mrtvim nogometašem, so zambijci že naslednje leto, torej ‘94, igrali veliko finale Afriškega pokala, kjer so izgubili z nigerijci in njihov takrat najboljši nogometaš Kalusha Bwalya, ki po sili razmer ni bil na tistem nesrečnem letu oz. avionu, je bil tokrat na mestu nesreče v vlogi predsednika Nogometne zveze Zambije, njemu in vsem žrtvam pa je selektor Renard tudi posvetil ta naslov.

Po izgubljenih finalih v letu 1974 in že omenjenem 1994, so zambijci dosegli senzacionalen uspeh in končno tudi postali afriški prvaki, s čemer so še enkrat več dokazali, da je v nogometu možno prav vse. Tu ne pomagajo preveč statistike kot pri npr. NBA košarki, pa baseballu, ni papirnatih favoritov kot pravimo, še manj pa prednosti slovitih nogometnih imen.

Je samo igra.

Zambija, afriški nogometni prvak, ki nima preveč časa za veselje,saj bo novo afriško prvenstvo že naslednje leto, v izogib prekrivanju s svetovnimi prvenstvi bo odslej v neparnih letih.

 

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 15.02.2012 ob 01:05 in je shranjen pod 2012 - African cup of nations. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !