Zapisal izmisljeni | 14.12.2011 - 23:25 - Kategorije: Glasba

Potem, ko smo si lani ogledali metalsko, sveto četvorko, je za nekoliko okrnejno moštvo, v torek 13.12.11, na vrsto prišla še Sepultura.

Brazilski band, ki se je kasneje malce amerikaniziral, sem imel priložnost prvič spoznati v začetku devedesetih, točneje 1990, ko sem prebiral nek njihov intervju v, pojma nimam kateri, jugo-rock reviji. Zainteresiral me je tekst o ekstremnih glasbenikih iz Brazilije, čigar člana naj bi imela tudi jugo-poreklo in tako kot sta brata Cavalera po Venom opustila Iron Maiden in podobne, sem jaz po Sepulturi opustil Bon Jovi, Guns ‘n’ roses, Motley crue in podobno.

V Rec-recu sva s prijateljem kupila ploščo Arise, vse ostalo pa je zgodovina, bi lahko zapisal. Legendarni album, ki ga bom enkrat v prihodnosti podrobneje predstavil v rubriki Albumi, je med našo družbo ponarodel, pesmi smo znali na pamet, I see the world, old old, pa je postala stalnica ….

Od takrat je minilo torej več kot 20 let, iz pubertetnikov smo se razvili v že nekoliko zarjavele može, ki so prišli končno preverit tudi, že zdavnaj kultno Sepulturo. Band, beri koncert, ki mi je bil zaradi mladostniških grehov, prepovedan ‘93 če se ne motim, sem kasneje kar nekaj krat iz raznih razlogov izpustil, predvsem sem se prepričeval, da brez bivšega pevca/kitarista Maxa Cavalere ne more biti niti Sepulture.

A kako sem se motil. S precej nizkimi pričakovanji sem se z družbico odpravil na Trashfest classics, ki se je zaradi bogate ponudbe pričel že nekaj po 18. uri, a po zamujenih avstralcih Mortal sin in pa Heathen, smo nekje na polovici ujeli nemške Destruction, soborce Kreatorjev, s kozarčki v rokah pa nato skoraj v celoti odgledali Exodus. Te sem že nekoliko pozabil, definitivno jih nisem nikoli preveč poslušal, nekaj kaset sem imel, a po pravici se je na njih uglavnem nabiral prah. Sama glasbena predstava, mi vseh do sedaj naštetih ni bila nič posebnega, še najbolj zanimiv se mi je zdel tale Exodus pevec Rob Dukes, ki je vsakih 5 minut kozlal pod bobni. Nekako smo se pogovrajali, da smo očitno preživeli/prerastli trash, ko ao na oder stopili člani zasedbe Sepultura, ki so še nekaj trenutkov nazaj skupaj z nami spremljali naprezanje predskupin.

Že uvodni zvoki so dali vedeti, da se obeta nekaj velikega, beri odličnega, prvi ritmi, rifi, glas pa so nas odpeljali v metal-pravljico, če smem. Izvrsten nastop Sepulture ni nikogar pustil ravnodušnega, punky-prijatelj je bil navdušen, soft-rocker tudi, predvsem pa nas je vse skupaj navdušil Eloy Casagrande. 20-letni mladenič je razturil bobnarski set s čisto, surovo močjo in ne vem če sem že gledal tako energično bobnjanje v življenju. Danska starina, Lars Urlich in ostala uveljavljena bobnarska imena so dobila prave naslednike, enako pa velja za povsod cenjenega Igorja Cavalero, pa njegovega naslednika Jeana Dolabello, ki ga je pred mesecem uradno nasledil Casagrande. Prav on je bil tisti faktor, ki nam je vrnil vero v trash, v Sepulturo če že hočete, ki je s Kisserjem, Paolo Jr. in Maxovim naslednikom Derrickom Greenom, s svežo krvjo stekla pa vseh metalskih žilah.

Upam si trditi, da je bil to eden boljših nastopov, kar sem jih do sedaj videl, ob bok tistem Atari teenage riot pred desetimi leti v K4, Slayerjev in Machine Head v Tivoliju, še nekoliko dalj, Biohazard v Križankah itd.

Izvrsten izbor pesmi, z izbranih albumov Beneath the remains, že omenjenega Arise, ter meni najljubšega Chaos A.D, ki je za vrhunec koncerta dal legendarni Kaiowas, ko se Sepulturi na odru pridružili še vsi bobnarji preskupin in v tribal transu odpeljali koncert v finiš.

Izvrstno, a na žalost prekratko, vredno vsakega evra in minute, kogar ni bilo pa mu je lahko žal.

še video, Chaos A.D, za nekoliko nostalgije, ko je imel Paolo Jr. še gosto črno čupo, ko je bil Kisser še v dobrih odnosih z bratoma Cavalera, Igorjem, prvotnim bobnarjem in Maxom, gonilno silo banda, ki jih menjata vokalist Green in neprehvaljeni Casagrande.

YouTube slika preogleda

Ker je ogled onemogočen je TUKAJ povezava na Youtube; Refuse/resist

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 14.12.2011 ob 23:25 in je shranjen pod Glasba. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

9 komentarjev

  1. 15.12.2011 @ 09:54

    nevenka

    Vdelovanje (videa) onemogočeno. Sama sem nekoliko bolj pozno vletela v tovrstno glasbo, pa nisem kak poseben specialist. Imela sem iskren namen priti na ta koncert, pa mi je zdravje prekrižalo načrte. Osebno se sicer bolj nagibam k simfoničnemu in malce bolj “romantičnemu” death metalu. Ampak, ker večino te muzike slišim le na Interentu, za Tolmin pa nisem več dovolj mlada, sem rekla, no, pa grem. No, sedaj lahko rečem le hvala za zapis.

    Zapisal nevenka
  2. 15.12.2011 @ 21:27

    Nevenka, povezava za ogled videa na Youtube bo dodana.

    Presenečen sem nad tvojim/vašim zanimanjem za ekstremno glasbo, če kaj pomaga imam v rubriki Glasba nekoliko podrobneje predstavljen, predvsem norveški, black metal.

    Tudi sam se že nekaj časa spravljam na Metalcamp, pa se mi kar nekako izmika.

    Ni za kaj, pa še kdaj :)

    Zapisal izmisljeni
  3. 16.12.2011 @ 07:37

    nevenka

    O, nič biti presenečen, jaz in Bloody Mary, namesto komentiranja mojih pesmic večkrat obdelava kakšne Fince, Norvežane, Francoze, Madžare, Američane, celo Izralece (ki so njena domena, ker pač živi v Tel Avivu), Nemce, Avstralce….pretakneva vse živo, od skrajo dekadentnih zadev, ki so njej bolj pisane na kožo, da takih malo bolj nežnih kot je npr, Satyricon, Amon Amarath, Behemoth, Dimu Borgir, Nile in včasih malo slajši Nightwish :-) Prihaja njihova bivša pevka, če si opazil. No, e, tudi Brazilci so vmes.

    Zapisal nevenka
  4. 16.12.2011 @ 07:42

    nevenka

    Tole ostaja že dolgo moj najljubši komad:

    http://www.youtube.com/watch?v=fTqOg7-SflE

    Ob njem sem napisala največ pesmi :-)

    Zapisal nevenka
  5. 17.12.2011 @ 20:33

    ostal sem brez besed/črk.

    Da so ti všeč Nightwish še razumem, vse ostalo pa ne, še posebaj poljaki Behemoth, pa do tega trenutka meni neznani Axamenta itd.

    veliki pozz nevenka

    Zapisal izmisljeni
  6. 18.12.2011 @ 05:31

    nevenka

    No, Cannibal Corpse so mi malce pregrobi, včeraj sem poslušala Marduk, zadnjič pa sem našla nek band, tipično ameriški (v kavbojskih oblačilih) zelo death, a se nisem mogla zadržati in mi je šlo malce na smeh, ker niso bili ne trash, ne mistični, ne črni kot noč, ne folk zabavljaški kot so Eliveitie, Korpiklaani itd. :-) Sem mislila, da bodo zapeli Cotton eye Joe ( http://www.youtube.com/watch?v=UUm59nD8dSo ) :-) No, niso. Najbolj mi je pravzaprav všeč metal, ki ima elemente klasične muzike in res lahko občudujem tudi instrumentalno virtuoznost (ne samo bobnarje in kitariste) in doseže velik kontrast med med melodiko, volumnom glasbe, neko vulkansko silo, ki bruha iz instrumentov in glasov iz najtemnejših kotičkov vesolja in ritmi, ki spominjajo na trke atomov tiste prve čarovnije kreacije sveta… Sicer ta muzika ni tako v ospredju, ima pa zelo zvesto publiko in če se zavzameš, ugotoviš, da je pravzaprav izredno veliko ustvarjenega na tem področju – skoraj vsak dan odkrijem kaj novega. No, danes zjutraj sem si privoščila atmosferični black metal – namesto meditativnega poslušanja morskih valov. Temu rečem zdravilen šum :-) Vmes lahko počeneš marsikaj, ne okupira te tako zelo. http://www.youtube.com/watch?v=1yaGn-whNDw

    Zapisal nevenka
  7. 18.12.2011 @ 23:26

    jaz sem v najstniških letih oboževal Obituary oz. njihova prva albuma Slowly we rot in pa Cause of death, pa Death z Leprosy, Spiritual healing in predvsem Human, medtem ko sem pri skandinavcih najbolj poslušal Entombed in Dismember, angleške Napalm Death itd. Skratka, takrat v začetku devedesetih je bilo dobro/plodno obdobje takšne, ekstremne glasbe, ki je šla potem preveč v pozerstvo, celo komercialo oz. zaslužkarstvo, nekakšen metal mainstream.

    Zadnje čase nisem preveč na tekočem s to zvrstjo, prijatelj mi vedno znova priporoča Meshuggah, vendar mi ne potegne …..

    Zapisal izmisljeni
  8. 19.12.2011 @ 05:25

    nevenka

    Obituary sem slišala, ampak nikoli ne poznam celih albumov, običajno se zapičim v posamezne komade in pa v nekako prepoznavnost zvoka. Drugače je pa tega res toliko, da… Vsako novo ime si grem ponavadi “pogledat”. Počasi potem tudi nekaj ostane, kar mi je ljubše.

    Zapisal nevenka
  9. 19.12.2011 @ 22:21

    za razširitev zadeve, sem objavil še en video iz tistih časov, Crowbar, ki jih v bistvu nisem nikoli zares poslušal. Če bolj razmislim je kar nekaj je takšnih, ki so me navdršili zgolj z enim izdelkom ….

    Zapisal izmisljeni

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !