Zapisal izmisljeni | 28.08.2011 - 21:25 - Kategorije: trenerji -

Rubrika trenerji je po uvodnem zagonu, kar nekaj tednov mirovala in v sestavljanju raznih lestvic, sem prišel na idejo, da bi popisal tudi trenerje sezone 2010/11. Osredotočil sem se predvsem na novi rod, če se lahko tako reče/zapiše, ki je z manjšimi ekipami, tistimi iz ozadja, prišel v ospredje in na nek način zaznamoval predvsem državna prvenstva.

10. Mauricio Pochettino, 39, Espanyol špansko prvenstvo: 8. mesto, Europska tekmovanja: -

Drugi del sezone je uničil vsa pričakovanja o vrntvi v Evropska tekmovanja, kjer že dalj časa ni omembe vrednih rezultatov, katerih po pravici ni, niti v domačem prvenstvu, torej španski Primeri division. Za to je verjetno še najmanj kriv Pochettino, ki je večji del svoje igralne kariere odigral v manj znanem/premožnem klubu iz Barcelone, kjer je tako kot lani na trenerskem mestu, le nemočno opazoval odhode najkvalitetnejših igralcev. V zimskem prestopnem roku je ostal brez dveh pomembnih branilcev in zdrs z visokega tretjega mesta na lestvici je bil nezaustavljiv. Espanyol s Pochettinom na čelu, je še vedno so uspel izbojevati več kot solidno osmo mesto, vendar pa se njihova težava s prodajami za preživetje nadaljuje. V tem prestopnem roku je bil tako med drugimi že prodan Jose Maria Callejon, za katerega je Real Madrid odštel 5 milijonov eurov in navkljub očitnemu trenerskemu talentu argentinca Pochettina, bo z Espanyolom težko dosegel boljšo uvrstitev, medtem ko bi v kakšni perspektivnejši sredini znal zablesteti oz. doseči odmevnejši rezultat.

9. Robin Dutt, 46, Freiburg nemško prvenstvo: 9. mesto, Europska tekmovanja: -

Podobno kot v zgornji zgodbici o Pochettinu oz. Espanyolu je tudi moštvo Freiburga, precej bolje odigralo jesenski/zimski del sezone, vendar pa njihova težava niso bile prodaje temveč forma obstoječega igralskega kadra. Premalo število kvalitetnih igralcev a la Papiss Demba Cisse se je seveda utrudilo ob konstantnem igranju, za igralske rotacije ni bilo širine, kot pravimo in forma manjših ekip, med drugimi tudi Freiburga, je padla, eminentnejši, predvsem premožnejši konkurenti pa so svojo dvignili in deveto mesto je več kot soliden rezultat. Tudi sam sem jim pred sezono 2010/11 napovedal težak boj za obstanek in menim, da bi bila  ponovitev tega še en korak naprej, ki pa ga bo Freiburg moral narediti brez Robina Dutta. Ta je namreč kot nagrado za uspeh z malim klubom, dobil priložnost, v tej sezoni, voditi sloviti Bayer iz Leverkusena, kjer so mnogo višje uvrstitve kot je ta, neuspeh.  Bayer Leverkusen, kot je že znano, že dolga leta čaka na naslov nemškega prvaka, ki pa ga po mojem mnenju tudi letos ne more osvojiti, kljub trenerskim kvalitetam Dutta, saj je konkurenca enostavno premočna.

8. Thomas Tuchel, 37, Mainz nemško prvenstvo: 5. mesto, Europska tekmovanja: -

Zelo energičen in temperamenten trener, ki ima rad zelo tesne odnose z igralci, torej jih vodi kot nekakšen starejši brat ali dobri prijatelj, kar mu zaenkrat prinaša uspehe, še pomembneje pa da uspeva s takšnim vodenjem zadrževati oblast v slačilnici, kar je izredno težko. Ko je Mainz zabeležil začetnih sedem zmag v prvenstvu in izenačil rekord Bundeslige, so mnogi pričeli sanjati naslov državnega prvaka oz. vsaj udeležbo v elitni Ligi prvakov, zaradi česar je FSV Mainz 05 tudi na tem blogu dobil svojo objavo. A sledil je logičen pad, saj ekipa enostavno ni imela potrebne kvalitete za dolgotrajno nemško prvenstvo, kjer so vseeno uspeli izboritev udeležbo v Europa league 2011/11, točneje udeležbo v kvalifikacijah, kjer pa so presenetljivo izpadli. Izločil jih je romunski predstavnik Gaz metan, kar je vsekakor veliko razočaranje, a to zagotovo ne bo prineslo zamenjave na trenerskem mestu, kjer je mladi Tuchel praktično nezamenljiv, o čemer sem že pisal v tekstu iz povezave, ko mu je bil ponujen kar doživljenski podpis pogodbe.

7. Walter Mazzarri, 49, Napoli italijansko prvenstvo: 3. mesto, Europa league; šesnajstina finala

V Italiji je tako, da podobno kot igralci, tudi trenerji nekoliko kasneje dobivajo priložnost za dokazovanje oz. potrditev kvalitet, kot pa je to primer v Nemčiji, kjer so hrabri bundesligaši že zgoraj dobili dva mlada strokovnjaka. Walter Mazzarri je pred tremi sezoni še vodil praviloma samo drugoligaške ekipe, po nekaj solidnih sezonah s Sampdorio pa je prišel do priložnosti v Napoliju, kjer je v sodelovanju z vodstvom kluba sestavil precej dobro ekipo, ki na žalost v lanski sezoni ni prišla do odmevnejšega rezultata v Europa league. Je pa zato Mazzarri z Napolijem, kar je za napolitance verjetno pomembneje, dolgo časa bil bitko za vrh Seria A, beri italijanskega prvenstva, na koncu pa osvojil odlično tretje, kar mu je prineslo objavo na blogu in pa nastop v elitni Champions league, kjer jih ni bilo dolgih 21 let oz. od vladavine nogometnega genija Diega Maradone.

6. Unai Emery, 39, Valencia špansko prvenstvo: 3. mesto, Liga prvakov; osmina finala

Strokovnjak, ki je z Valencijo uspešno zaključil že tretjo sezono, kar pomeni, da je za gigantskima Realom in Barcelono, osvojil tretje mesto v Primeri division, kot se imenuje špansko prvenstvo in klubu spet zagotovil udeležbo v elitni Ligi prvakov, kjer se da kar dobro zaslužiti. Nasproti odličnih rezultatov mu stojijo dežurni kritiki, ki mu zamerijo preveč defanzivno in dolgočasno igro z nizom, za njih, nepotrebnih rotacij. Kakor da vsi skupaj pozabljajo, da je Unai Emery več kot uspešno tretje osvojil z ekipo, ki so jo predtem, predvsem zaradi finančnih problemov kluba, zapustili asi kot so David Villa, David Silva, Carlos Marchena in ostali. Več kot odličnih rezultatov in zaslužka pa jim z obstoječo zasedbo res ne more dati in po mojem mnenju vleče iz ekipe maksimum.

5. Domingos Paciencia, 42, Braga Portugalsko prvenstvo: 4. mesto, Europa league: finale

Če je po osvojenem drugem mestu v portugalskem prvenstvu, še sezono prej, obstajali dvomljivci in kritiki, ki so trdili, da gre za srečo, slučajnost in podobno, so se v prejšni sezoni lahko prepričali, da ni tako oz. da so v veliki zmoti. Domingos Paciencia je z Brago postal eno najprijetnejših presenečenj, že v kvalifikacijah za Europa league je nanizal Celtic in Sevillo, kasneje pa se v tekmovanju prebil kar do finala, kjer je moral priznati premoč še enega s te lestvice. Tudi on, tako kot večina trenerjev v manjših klubih, igro svoje ekipe bazira na defanzivnem stilu igre, jekleni disciplini in delavni etiki, saj je v takšnih sredinah praviloma pomankanje talenta oz. lucidnosti. Domingos Paciencia je z že omenjenimi uspehi oz. z drugim mestom v portugalskem prvenstvu, ki mu je prineslo nastopanje v Champions league, nato izpad v Europa league, kjer je prišel kar do finala in četrtim mestom v portugalskem prvenstvu očitno prepričal še zadnje dvomljivce in kritike, zagotovo pa vodstvo slovitega portugalskega kluba, Sportinga iz Lisbone, katerega bo vodil v tej sezoni in po odhodu Villas Boasa iz Porta poskušal prevzeti oblast v portugalskem nogometu.

4. Rudi Garcia, 47, Lille Francosko prvenstvo: 1. mesto, osvojen francoski pokal, Europa league, šesnajstina finala Pred pričetkom sezone je le malokdo verjel, da so sposobni doseči uspehe kot so jih, torej osvojiti francosko nacionalno prvenstvo in francosko pokalno tekmovanje, a varovanci Rudija Garcije so z njim na čelu postali eden od hitov sezone. Garcia in OSC Lille sta s skupnimi močmi uspela zgraditi respektabilno moštvo, navkljub konstantnim prodajam najboljših igralcev v bogatejše klube, a Hazard, Sow in Gervinho, ki je v tem času že prestopil v angleški Arsenal so bili dovolj za dominanco v francoskem nogometu. Garcijini nogometaši so igrali dopadljiv/gledljiv, hiter, tehnično dovršen in atraktiven nogomet zaradi česar so zasluženo pobrali lovorike v sezoni 2010/11, a vprašanje kaj prinaša prihodnost, saj so postali želja mnogih bogatejših klubov.

3. Massimiliano Allegri, 43, AC Milan Italijansko prvenstvo: 1. mesto, Liga prvakov, osmina finala

Po dolgih sedmih letih posta brez naslova državnega prvaka, je sloviti AC Milan končno prevzel primat v mestu, v nacionalnem prvenstvu in se zasluženo veselil 18 naslova državnega prvaka. A pred sezono so mnogi skeptično zmajevali z glavo ob omembi imena novega trenerja, saj Massimiliano Allegri ni bil preveč uveljavljen, po delu v nižjeligaših pa je od leta 2008, iz Cagliarija vlekel maksimum. A podobno kot Mazzarri v Napoliju je izkoristil ponujeno priložnost, takoj osvojil naslov italijanskega prvaka, ponižal sosedski Inter, kateremu je pred kratkim zadal še en udarec oz. ga premagal v Super pokalu, predvsem pa je uspel brzdati vse zvezdnike ekipe kar njegovim predhodnikom ni uspevalo preveč. Če sem že pri teh je treba omeniti, da je imel kot eden redkih na tej lestvici res dobro ekipo oz. izvrstne posameznike, ki pa jih je kot pravi vodja znal povesti na pot uspeha in verjamem, da so njegovi delodajalci navdušeni nad njim, predvsem italijanski premier Berlusconi, ki mu je v letu afer, Allegri prinesel vsaj nekaj veselja.

2. Jürgen Klopp, 43, Borussia Dortmund Nemško prvenstvo: 1. mesto, Europa league, izpad po skupinskem delu

Temperamentni nemški strokovnjak je skupaj s skupino mladeničev povsem očaral nogometno Evropo, saj so po mnenju mnogih eni redkih, ki igrajo vsaj približno atraktivno kot nedotakljiva Barcelona. Borussia Dortmund je s Kloppom na čelu povsem zasluženo osvojila naslov državnega prvaka in dominirala v nemškem prevenstvu, zaradi česar je že pred Novim letom dobila svojo objavo. A če se hočejo po letih osrednjosti vrniti na poti stare slave, morajo svojo vrednost dokazati tudi v evropskih nastopih, kjer so lani prehitro izpadli, a še vedno sumim, da so ta del žrtvovali za prvenstvo in zanimivo jih bo v tej sezoni gledati v elitni Ligi prvakov. Njihov potencial je namreč ogromen; Subotić, Hummels, Schmelzer, Groskreutz, Bender, Kagawa, Barrios in novi Messi kot mu pravijo Mario Gotze so imena, ki povprečnemu spremljevalcu nogometa ne povedo preveč, a verjamite gre za fenomenalne igralce, ki bi znali zaznamovati prihodnost, kakor tudi Jurgen Klopp, ki je primer modernega trenerja, torej odprt, blizu igralcem kot pravimo, ob tem pa resen, študioze in analitičen.

1. André Villas-Boas, 33, Porto Portugalsko prvenstvo: 1. mesto, osvojen portugalski pokal, osvojena Europa league

Obsolutni hit lanjske sezone, Porto in Andre Villas-Boas, ki pa je navkljub številnim primerjavam s slovitim Mourinhom, očitno človek povsem drugačnega temperamenta, vendar bi prav kmalu lahko dosegel/presegel svojega guruja, če smem. O njegovih neverjetnih dosežkih in karieri sem se razpisal že v objavi iz povezave, zato bi le dodal, da je prav neverjetno s kakšno lahkoto je vse to dosegel in po triumfu v Europa league je postalo jasno, da je FC Porto, ne glede na ime, zanj že premajhen. Angleški Chelsea ga je z rekordno odškodnino za trenerja odkupil od Porta in mu trasiral pot za morebitni presežek Mourinha, ki mu ni uspelo v London pripeljati naslova Lige prvakov, a jezni/užaljeni bivši delodajalci pravijo, da se je Villas-Boas ustrašil prav mourinhovega duha in nezmožnosti ponovitve zaporednih naslovov v Europa legaue in Ligi prvakov z istim klubom, beri Portom.

In vedno bo tako, trenerje bodo na eni strani oboževali, kmalu sovražili, jih ob prvih krizah in neuspehih odpuščali in pozabljali vse predhodne uspehe in zasluge. Prav zaradi tega je tu opomnik uspehov nekaterih strokovnjakov iz ozadja, ki nimajo toliko budžeta na razpolago kot njihovi kolegi v najelitnejših evropskih klubih.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.08.2011 - 11:37 - Kategorije: video -

Da ne bodo samo spektakularni goli pod to rubriko, je tu en spektakularen posnetek, na žalost poškodbe, ki jo je utrpel Didier Drogba, ko je v trčenju z golmanom Norwicha, beri njegovima rokama stisnjenima v pesti, že v zraku ostal brez zavesti, in na polno, kot pravimo, pristal na tleh.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.08.2011 - 01:18 - Kategorije: nogometaši -

Kot je verjetno že skoraj vsem znano, je kamerunec Samuel Eto’o postal najdražji nogometaš vseh časov in prav zaradi tega si po tej objavi TUKAJ, zasluži še eno, krajšo.

eto

Anži oz. Anzhi Makhachkala je po Roberto Carlosu, Boussoufi iz Anderlechta, Zhirkovu iz Chelsea, ujela še kapitalca, kot pravijo brati hrvati.

Samuel Eto’o je torej privolil v transfer v Rusijo, točneje njihovo pokrajino Dagestan, kjer bo Anžiju lahko pomagal do vrha, najprej ruskega nogometa, v planu pa je tudi do vrha svetovnega nogometa. Lastnik kluba, miljarder Sulejman Kerimov se, tako kot mnogi njemu podobni, ne šali in svojo igračko, beri klub, hoče postaviti tja kamor tudi Abramovich Chelsea, šeik Mansour bin Zayed Manchester City, šeik Abdullah al Thani Malago, Hamad bin Jassim bin Jaber bin Muhammad Al Thani Paris Saint Germain itd.

31-letni nogometaš se je s tem, po mojem mnenju, že poslovil od resnega nogometa, saj je pokrajina okoli 1600 kilometrov oddaljena, od že tako oddaljene Moskve, a v tolažbo mu je lahko 20 milijonov eurov na sezono, ki jih bo prejemal, za razumevanje o kolikšni vsoti je govora, pa je TUKAJ lestvica nogometnih milijonarjev. Toliko ne služita niti Cristiano Ronaldo, niti Lionel Messi, da o drugih sploh ne govorim pišem in očitno se obetajo spet neki novi časi, ko bodo afriškemu zvezdniku iz bogatega zahodnjaškega kluba počasi sledili še drugi pohlepneži.

Cristiano Ronaldo je torej zrinjen s trona in kot ga poznamo, samovšečnežu zagotovo ne bo všeč, da prejema vsak mesec samo milijonček, pa čeprav naj bi bil to samo pljunek v morje kot pravijo, ker naj bi portugalec prave zneske, beri enormne, dobival od svojih sponzorjev. Lionel Messi je verjetno v tem trenutku res najboljši nogometaš na svetu, a z 10,5 milijona eurov na leto oz. 875.000 na mesec je samo tretji na lestvici najbolje plačanih. Sledijo še Torres, ki ne zabija tako redno kot dobiva svojo plačo, beri 833.000 eurov in ostali žogobrcarji, med katere se je pred časom zrinil argentinec Dario Conca, na tem blogu omenjen TUKAJ. Ta bo v kitajskem Guangzhou dobival 7 milijonov eurov na leto, kar ga uvršča ob bok Iniesti, Alvesu in Villi iz Barcelone.

V celotni zgodbi tudi bivši klub kamerunskega rekorderja ni nezadovoljen, saj je italijanski Inter ujel okoli 28 milijonov eurov, kar sploh ni slabo, če se še enkrat pogledajo igralčeva leta, pa da je kupljen za 20 skorjada kot zavržen igralec, ki je potem s klubom osvojil praktično vse.

V svojem novem klubu je Samuel Eto’o že pričel z odplačevanjem svoje prebogate plače, saj je včeraj/v soboto, v debitantskem nastopu v Rostovu proti istoimenskem prvoligašu, potem ko je v 58. minuti srečanja vstopil v igro, že 22 minut kasneje, torej v 80. minuti, dosegel svoj prvenec za končnih 1-1.

heureuse

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.08.2011 - 20:59 - Kategorije: sezona 2011-12, video -

Pri surfanju oz. pregledovanju zadetkov kvalifikacij za Europa league 2011/12, sem naletel na spektakularen gol, ki bi, tako kot sem za enega v tej rubriki že zapisal, lahko bil gol sezone.

Gol, ki spominja na tistega znamenitega iz Pokala UEFA 97/98, ko je italijanski napadalec Atletico Madrida, Christian Vieri zadel proti grškemu PAOKu,  je tokrat v 67. minuti srečanja, po lepi globinski podaji in neuspešnem rušenju s strani Riedovega golmana Gebauera, dosegel perspektivni nizozemski nogometaš Jermain Lens, ki je iz mrtvega kota kot pravimo, z zunanjim risom zadel od vratnice in golmana, za 2-0.

Uživajte ….

YouTube slika preogleda

Kot nekakšna nagrada oz. smetana za vrh, je mladenič v teh dneh že prejel povabilo selektorja Bert van Marwijka za nastope v nizozemski reprezentanci, trenutno prvi reprezentanci sveta.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.08.2011 - 13:40 - Kategorije: sezona 2011-12, sezona 2011-12 -

Tako kot je že nekaj let v navadi, se sezona evropskih tekmovanj začne z UEFA Supepokalom oz. UEFA Super cup tekmo, v kateri sta se letos v Monacu, kjer je potekal tudi žreb, pomerila lanskoletna prvaka Lige prvakov, Barcelona in Europa league, Porto.

Naslednika lanskih prvakov Interja in  Atletico Madrida sta odigrala kar zanimivo tekmo, ki pa je na žalost nisem uspel gledati v direktnem prenosu, zaradi večernega obiska Kranja, kjer je še vedno potekala prireditev imenovana Jazz kamp Kranj.

Kolikor sem uspel videti je ekipa Porta bolje pričela s srečanjem, nevarno pa sta pripetila Hulk in Moutinho, medtem ko je na drugi strani poskusil Pedro. Iniciativa Porta, ki je pred sezono doživel kar precejšne spremembe, predvsem odhod trenerja Villas-Boasa naj bi jih oslabil, ni obrodila sadov, kot pravijo naši športni novinarji in do 39. minute je ostalo pri nepopularnih 0-0. Takrat pa je kolumbijec Guarin, nepazljivo/nespametno podal oz. izbil žogo nazaj proti svoji obrambni vrsti, kjer jo je pripravljen pričakal Lionel Messi, ki je atraktivno obšel golmana Heltona in zadel za vodstvo z 1-0. Z minimalno prednostjo je bil končan prvi polčas, v drugem pa so spet bolje pričeli nogometaši Porta, tragik Guarin, ki je kasneje dobil še rdeči karton in bil izključen, kakor tudi njegov soigralec Rolando, je izvrstno zapretil s strelom s 25-ih metrov, vendar je bil Valdes na mestu. Barcelona je imela svoje priložnosti preko Ville, Pedra in rezervista Sancheza, vendar je ostalo pri minimalnem vodstvu, v 79. minuti pa je prišlo do sporne situacije, ko je Abidar v svojem kazenskem prostoru podrl Guarina, a sodnik je ostal nem kot pravimo in katalonci so šli v finiš tekme z minimalnim vodstvom. Pred koncem sta bila še izključena že navedena portova nogometaša, vmes, v 88. minuti, pa je po podaji Messija z desne, z desetih metrov zadel še rezervist Cesc Fabregas, ki je tako v desetih dneh odkar je prestopil iz Angleškega Arsenala, nazaj v Barcelono, osvojil toliko trofejev kot tam v šestih letih. Španski pokal in ta Super cup vs. FA cup 2004/05 in Community shield 2004.

Barcelona v svoji klasični postavitvi 4-3-3: Victor Valdes – Daniel Alves, Javier Mascherano, Eric Abidal, Adriano (od 63. Sergio Busquets) – Seydou Keita, Xavi, Andres Iniesta – Pedro Rodriguez (od 80. Cesc Fabregas), Lionesl Messi, David Villa ( od 61. Alexis Sanchez)

Porto v taktični postavitvi 4-1-2-3: Helton – Christian Sapunaru, Rolando, Nicolas Otamendi, Jorge Fucile – Souza – Fredy Guarin, Joao Moutinho, – Hulk, Kleber, Cristian Rodriguez

Moštvo Barcelone na s to zmago, kakor tudi z osvojitvijo španskega Superpokala pred dnevi, na dober način najavila svoje nastope tudi v prihajajoči, Porto pa po odhodu trenerja Villas-Boasa in najboljšega strelca ekipe, ne izgleda več tako močno, čeprav gre še vedno za izjemno ekipo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.08.2011 - 10:00 - Kategorije: klubi -

Nerad priznam, a pred obračunom s slovitimi Glasgow Rangersi, NK Mariboru nisem dajal preveč možnosti za uspeh, beri za preboj v Europa league tekmovanje. A bojeviti štajerci so premagali, prav tako tradicionalno bojevite škote in se zasluženo uvrstili v navedeno evropsko tekmovanje, kar je njihov drugi največji uspeh, takoj za legendarno Ligo prvakov ‘99/2000, ko so v kvalifikacijah nanizali belgijski Genk in sloviti, francoski Lyon.

NK Maribor

maribor

Kot je že iz grba kluba razvidno, obstaja NK Maribor šele od leta 1960, v sezoni ‘67/68 pa so debitirali v takratni prvi jugoslovanski ligi, kjer so ostali do konca ‘71/72, ko so nazadovali v drugo ligo in se utopili v povprečju.

Šele z osamosvojitvijo Slovenije in formiranjem Prve slovenske lige so mariborčani prišli do vidnejših rezultatov oz. do prvih lovorik, pri čemer so prvič postali državni prvaki šele v sezoni ‘96/97, nato pa to ponovili še osemkrat, zadnjič v prejšni sezoni, torej 2010/11. NK Maribor je najprej počasi, a zanesljivo, postal najmočnejši slovenski klub, prihod slovitega, bivšega slovenskega reprezentanta Zlatka Zahovića pa je to vlogo samo še utrdil. Zdi se, da so prav na vseh nivojih, vsaj za korak pred ostalimi kot radi rečemo in občutek imam, da sledijo primeru hrvaškega Dinama o katerem sem pisal v prejšni objavi. Maribor est Dinamo, Zahović est Mamić.

A pustimo primerjave, športni direktor Zahović je od svojega prihoda 2007, dejansko stabiliziral klub, postavil temelje za kasnejše uspehe, tudi tega, beri uvrstitev v Europa league, pri čemer je z bivšim reprezentančnim soigralcem, danes trenerjem Darkom Milanićem, odlično selektiral moštvo, ki se zelo dobro napaja tudi iz lastnih mladinskih vrst, kakor tudi iz ožje regije. NK Maribor je v Sloveniji postal brand, torej znamka, ki prinaša uspeh, posledično tudi zaslužek, kar so v prejšni sezoni občutili Josip Iličić, Armin Bačinović, Siniša Andjelković, pa tudi Rene Mihelič, Dejan Školnik in ostali, ki so bili prodani klubom po Evropi, medtem ko se ostali prvoligaši brez zaslužka vrtijo na mestu.

Za to sezono sta, že omenjena Milanić in Zahović zbrala ekipo, ki je v kvalifikacijah za Ligo prvakov izločila luksemburški Dudelange, vendar je bil v naslednjem/tretjem krogu kvalifikacij, Maccabi iz Haife, premočen nasprotnik in štajerski ponos je zdrsnil v kvalifikacije za Europa league, kjer jim žreb ni bil naklonjen, saj so za nasprotnika dobili sloviti, škotski Glasgow Rangers. A ni vse tako kot izgleda, škotski gigant je očitno daleč od nekdaj slavnih dni, saj je z 2-1 padel v Ljudskem vrtu, v povratnem srečanju, sinoči, pa je NK Maribor s pomočjo remija oz. 1-1, še drugič v svoji zgodovini prišel skozi sito evropskih kvalifikacij, kor rečejo.

Lanskoletni finalist Europa league, Braga, belgijski Club Brugge in sveži, angleški drugoligaš Birmingham City so nasprotniki po meri, nič močnejši kot slavni škotski klub, ki me je s svojo igro zelo razočaral. Nabijanje v nedogled in igro na moč, so štajerci znali umiriti, zanimivo pa zna biti tudi v tej H skupini Europa league 2011/12. Pazite se torej portugalci, belgijci in angleži.

NK Maribor ima očitno v svojih vrstah dovolj kvalitete za enakovredne obračune z naštetimi in najbolje, da naštejem še junake, beri igralce.

golmani: Jasmin Handanović, Marko Pridigar, Matej Radan in 18-letni Dragan Topić

branilci: brazilec z italijanskim državljanstvom Arghus, Aleksandar Rajčević, Mitja Viler, Aleš Mejač, Nejc Potokar, Aleš Majer, Jovan Vidović, 19-letni Dejan Trajovski in 20-letni Matjaž Kek

zvezna vrsta: makedonec Agim Ibraimi, hrvat Dejan Mezga, Goran Cvijanović, Aleš Mertelj, Martin Milec, Željko Filipović, brazilec Gabriel in mladi Matic Crnić

napad: brazilec Tavares, Etien Velikonja, Robert Berić, Dalibor Volaš in Dragan Jelić

Dobro popolnjena zasedba z že uveljavljenimi igralci slovenske prve lige, predvsem pa pred to sezono okrepljena s pravimi igralci, kot so golman Handanović, ki je prispel iz italijanskega Empolija, bivši zmajček Ibraimi, ki je prišel iz Nafte, brazilski branilec Arghus iz brazilskega Sociedade sportiva River plate, povratnik iz moldavskega Sheriffa, Volaš in pa mariborski up Trajkovski, medtem ko na drugi strani, pri odhodnih, ni bilo večjih pretresov.

Navkljub empatiji proti Zahoviću, moram priznati, da se vidi njegov podpis, kot bi rekli in skupaj z Milaničem, kot celotni ekipi NK Maribora, želim v Europa league tekmovanju obilico uspehov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.08.2011 - 01:36 - Kategorije: klubi -

Nadaljujem s predstavitivijo klubov, naslednji na vrsti pa je aktualni hrvaški prvak, Dinamo Zagreb, ki si je v torek zvečer zagotovil udeležbo v elitni Ligi prvakov.

GNK Dinamo Zagreb

dinamo

Klub, ki je bil ustanovljen daljnega leta 1911 kot Prvi hrvatski Građanski športni klub je v svoji zgodovini kar nekajkrat menjal ime, med drugim je bil Dinamo, pa HAŠK Građanski, Croatia, medtem ko je v teh dneh GNK Dinamo oz Građanski nogometni klub Dinamo Zagreb.

Po II. svetovni vojni, so bili v jugoslovanski ligi del velike četvorke, kot so pravili Crveni zvezdi, Partizanu in Hajduku ter seveda Dinamu. Ti so bili najmočnejši klubi bivše države, pri čemer je Dinamo uspel osvojiti 4 naslove državnih prvakov, ‘48, ‘54, ‘58 in ‘82 s Čirom Blaževićem na čelu, ko so imeli prodanih kar 40.000 sezonskih kart, po številu takoj za slovito Barcelono.

S tistim odpovedanim srečanjem, zaznamovanim s huliganstvom, izgredi in dokončnim izbruhom nacionalizma, o čemer sem že pisal TUKAJ, se je na njihovem stadionu Maksimir, vsaj zame, 13.5.1990 začela razpadati Jugoslavijo, kar je privedlo do vojne in ustanovitve novih držav na območju.

V samostojni Hrvaški je Dinamo svoj prvi naslov osvoji ‘93, pa nato ‘96, ‘97, ‘98, ‘99 in 2000, nato 2003 in še 2006 ter od takrat nanizal kar šest zaporednih naslovov državnega prvaka, torej vse do danes, ko ima v novi sezoni, aktualni 2011/12, stoprocentni učinek, 5 zmag v prvih petih kolih, 15 osvojenih točk, še brez prejetega zadetka in vse kaže na pravljični, sedmi zaporedni naslov. A ti že nekaj časa ne ganejo nikogar pretirano, v slabi nacionalni ligi dejansko nimajo pravih/enakovrednih nasprotnikov, Hajduk se nekaj neuspešno trudi, ostali pa so še svetlobna leta oddaljeni. V takšnem stanju dinamovci sanjajo evropske nastope, konkretno Ligo prvakov oz. kot rezervno opcijo, nogometno pomlad v Europa league.

Leta v samostojni hrvaški je zaznamovalo prijateljstvo s politiko, s katero se je Dinamo združil v tistih časih razpadanja bivše države in HDZ na čelu s predsednikom Tuđmanom je nogometne uspehe preselil iz Splita, beri iz Hajduka v Zagreb, beri v Dinamo. Zlatko Canjuga je bil postavljen za predsednika uprave kluba, ki je na pobudo takratnega predsednika države, Franja Tuđmana, spremnil tudi ime iz Dinama v Croatio, kar mnogim, predvsem navijačem, ni bilo všeč.

Takratna ekipa oz. Croatia je plavala v denarju in zlom/propad je bil neizbežen, še predtem pa so nanizali nekaj izvrstnih rezultatov. Ladić, Šarić, Biščan, Mikić, brata Šimić, Marić, Prosinečki, Mujčin, Šokota, Cvitanović, Viduka in ostali asi so obeležili najuspešnejše klubsko obdobje, v katerem so zabeležene, še danes opevane zmaga nad Partizanom, Celticom, Portom, Ajaxom, neodločeno na Old Traffordu pri Manchester Unitedu itd. Dinamo je bil udeleženec elitne Lige prvakov v zaporednih sezonah ‘98/99 in ‘99/2000 in po dvanajstih letih odsotnosti se spet vrača.

S končno preurejenim stadionom Maksimir in z ekipo v kateri so naslednji igralci:

golmani: števika 1 je Ivan Kelava, njegovi zamenjavi pa Filip Lončarić in 18-letni Oliver Zelenika

branilci: portugalec Tonel, argentinca Luis Ibanez in Leandro Cufre, kapetan Igor Biščan, Šime Vrsajko, Domagoj Vida, Tomislav Barbarić, mlada Dino Škvorc in Karlo Bručić ter eritrejec s švedskim državljanstvom Walid Atta

zvezna vrsta:  brazilec s svežim hrvaškim državljanstvom Jorge Sammir, kamerunec s hrvaškim državljanstvom Mathias Chago, Jerko Leko, Milan Badelj, Nikola Pokrivač, Ivan Tomečak, Arijan Ademi, bosanec Mehmed Alispahić, čilenec Pedro Morales, perspektivni Mario Šitum in Antun Palić ter 17-letni wunderkid Mateo Kovačić

napad: Ante Rukavina, Ivan Krstanović, Andrej Kramarić, črnogorec Fatos Beqiraj in slovak Jakub Sylvestr

Po burnem razhodu s slovitim bosanskim strokovnjakom Vahidom Halilhodžićem je na trenersko klop Dinama, še drugič sedel Krunoslav Jurčić, ki ga po mojem mnenju, ne glede na vse, čakajo še težki dnevi, saj velja to delovno mesto za sila neugodno, predvsem pa nepredvidljivo.

V drugem krogu kvalifikacij za elitno tekmovanje Lige prvakov, je Dinamo najprej odpravil azerbeijanskega predstavnika Neftchi pri katerem nastopa nekoč zelo obetavni Emile Mpenza. Gostujočih 0-0 in domačih 3-0  z golom Badelja in dvema Krstanovića je bilo dovolj za odločilni/tretji krog kvalifikacij, v katerem so izločili še švedski Malmo FF. Po fantastični domači predstavi oz. zmagi s 4-1 v kateri je blestel Sammir, ki je dosegel tudi dva zadetka, preostala pa sta dodala Rukavina in Beqiraj je Dinamo pričakoval samo formalnost na povratnem srečanju. Tako je tudi bilo do 50. minute, ko je obetavni Vrsajko zaradi nespametne/nešportne poteze prejel rdeči katon, njegova ekipa pa do konca srečanja dva zadetka in razpoloženi golman Kelava jih je rešil, beri popeljal v elitno tekmovanje, saj je Rukavina zgrešil nezgrešljivo ….

Vendar je bil spet dejanski zvezdnik dneva, sezone, že večletnega obdobja, njihov podpredsednik oz. izvršni predsednik kot rečejo maksimirskem nogometnem Bogu, Zdravku Mamiću, ki obvladuje Dinamo, vse perspektivnejše hrvaške igralce, sodnike, hrvaško ligo in tudi hrvaški nogomet, kjer je poskrbel, da je na čelu njihove nogometne zveze obstal Vlatko Marković. A kar je najpomembneje, Zdravko Mamić s pomočjo svojega brata Zorana, kupuje in predvsem zelo dobro prodaja igralce, pri čemer je lani za Mandžukića od Wolfsburga izstržil 7 milijonov eurov, pol leta prej za Lovrena od Lyona 8, še prej je Luko Modrića prodal v Tottenham za 21 milijonov, Vukojevića v Dinamo iz Kijeva za 6, Čorluko v Manchester City za 13, Eduarda Silvo v Arsenal za 12 itd. S tem si je v nogometnih krogih zgradil ime, ki ga iščejo mnogi elitni klubi, naslednji na seznamu za prodajo pa naj bi bil brazilec Sammir, ki naj bi ga španska Malaga želela za 16 milijonov, a spretni trgovec še razmišlja in čaka morebitne odlične nastope v Ligi prvakov, reprezentančni debi za Hrvaško itd. Tudi Badelj naj bi bil, po njegovem, vreden tam nekje, mlada Vrsajko in predvsem Kovačić pa sta imeni, ki bosta v prihodnosti zagotovo porušili hrvaške rekorde.

V tem prestopnem roku Mamić ni prodal nobenega pomembnejšega igralca; Slepička je odšel v Sparto iz Prage, Brezovec v Slaven Belupo, Mesarić v Lokomotivo itd, medtem ko je ekipo okrepil z Vido iz nemškega Bayer Leverkusena, za katerega je odštel 1,3 milijona eurov, za Krstanovića je plačal sosednemu Zagrebu 1,5 milijona eurov, Alispahić iz Šibenika, Leko iz turškega Bucasporja, Pokrivač iz Red Bull Salzburga in še nekateri pa so prišli v transferjih brez odškodnine, naslednji pa naj bi bil še hrvaški reprezentant Šimunić iz nemškega Hoffenheima ter še en kapitalac, kot pravi Mamić.

Če odmislimo tisti bankrot in stara dolgovanja, med drugim tudi velikemu Prosinečkem, je Dinamo v zadnjih letih pojem stabilnega kluba s teh področij in dober zgled za vse okoliške wanna be velikane kot so Olimpija, ki se trudi s športnim direktorjem Ačimovićem na čelu, Maribor z Zahovićem, pa splitski Hajduk, ki samo nemočno opazuje in kot statist sodeluje v uspehih Dinama, srbska Crvena zvezda in Partizan itd.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.08.2011 - 16:26 - Kategorije: klubi, spomnim se .... -

Nekje v koncu osemdesetih prejšnega stoletja, poleti ‘89 če se ne motim, me je stari, kot okoreli partizanovac, odpeljal na prvoligaško srečanje med Borcem iz Banja Luke in seveda Partizanom, ki se je igral v Banja Luki, kjer sem bil v tistem času na počitnicah. Jaz sem bil takrat že na strani Zvezde, zaradi česar se spomnim, da sem rajši navijal za domači Borac, ki je imel takrat izvrstno generacijo nogometašev, kot pa za Grobare, pri katerih se iz tiste generacije dobro spomnim le Predraga Spasića. Na drugi strani se spomnim, da so množice pizdile, da je Suad Beširević odšel za denarjem, beri v Rijeko, iz splitskega Hajduka pa sta na posojo prišla Franko Bogdan in Ante Miše.

Prvega nikoli ne pozabiš in tudi jaz nisem pozabil tega, svojega, prvega prvoligaškega srečanja, do današnjih dni pa sem vedno nekoliko spremljal še rezultate Borca, ki pa niso bili bili preveč vzpodbudni. A koliko para toliko muzike pravijo. Leta kasneje sva se srečala s Suadom Beširevićem iz zgornjih vrstic, celo treniral me je nekaj časa, obudila spomine na tista osemdeseta, ko se je Borac prebil v prvo jugoslovansko ligo, še predtem pa v finalu Pokalnega tekmovanja, na beograjski Marakani, z 0-1 premagal favorizirano Crveno zvezdo in postal pokalni zmagovalec Jugoslavije za sezono ‘87/88. Naj dodam, da je bil takrat stari na strani Borca in me je špikal, da Crveno zvezdo mlatijo drugoligaši.

A minevala so leta, po vsem znani balkanski moriji je razpadla Jugoslavija, v BIH so igrali različne/nacionalne lige, nato pa so končno formirali enotno ligo Bosne in Hercegovine, v kateri je Borac iz Banja Luke, šele v prejšni sezoni, torej 2010/11, prvič postal državni prvak.

bl

Po uvodnem, domačem porazu proti Širokem Brijegu so nanizali serijo odličnih rezultatov, v šestem kolu zasedli vrh lestvice in na njem ostali do samega zaključka sezone, ko so kolo pred koncem z 0-1, v Sarajevu premagali Željezničar in prav njemu ušli na neulovljivih osem točk prednosti. Strelec zgodovinskega gola je bil v 64. minuti srečanja Milan Stupar, z varovanci Vlade Jagodića pa je v zadnjem kolu na domačem stadionu, 6.000 gledalcev slavilo dolgo v noč, medtem ko je bilo 2-2 proti Leotarju iz Trebinja, povsem v ozadju.

Prvi naslov državnega prvaka v 85-letni zgodovini kluba, če odštejemo triumfe v ligi Republike srpske 2000/01, 2005/06 in 2007/08, ki niso bili nikoli uradno priznani kot naslovi državnega prvaka. Sezono prej oz. 2009/10 je Borac osvojil še Pokalno tekmovanje BIH, še pred tem pa že omenjeno pokalno tekmovanje 87/88.

In čeprav je Stupar dosegel ta, kot sem že zapisal zgodovinski gol, je bil za igralca sezone v bosanski ligi izbran njegov soigralec Darko Maletić, reprezentant Bosne in Hercegovine, ki je od 2002 do 2004 nastopal med drugimi tudi za celjski Publikum, v letošnji sezoni pa bo po transferju, vrednem 300.000 eurov, nastopal za kazahstanski Aktobe.

Pa se smo že pri igralcih je tu še kompletna ekipa Borca iz Banja Luke;

golmani:  številka 1 je Asmir Avdukić, mladi Nikola Luburić in letošnja okrepitev Mladen Jokić

branilci: kapetan Draško Zarić, srb Milan Stupar, pa Nemanja Damjanović, Siniša Dujaković, Dragoslav Stakić ter novinci Bojan Marković, Boris Savić, Srdjan Stojnić in Nebojša Runić

zvezna vrsta: Branislav Krunić, Marko Maksimović, Srdjan Grahovac, Duško Sakan, Boris Raspudić, 35-letni Borislav Mikić in srba Milan Srećo ter letošnja okrepitev Saša Kovačević

napad: Duško Stajić, Nemanja Vidaković, okrepitvi Sead Bučan in Saša Kajkut ter mlada Petar Kunić in Stefan Dujaković

To je torej ekipa za sezono 2011/12, spodobi pa se da omenim še igralce, ki so bili del šampionske ekipe iz prejšne sezone, pa so sedaj v drugih sredinah; že omenjeni Darko Maletić, Stevo Nikolić, Rade Veljović, Nemanja Prodanović, Dražen Medjedović, Bojan Petrić, Leonid Čorić in Vukašin Benović.

Me mika, da bi šel spet na kakšno njihovo tekmo, čisto uživaško, brez prevelikih pričakovanj, saj se zavedam težkih časov v katerih smo in verjamem, da Borac ni izjema oz. da se prebija iz dneva v dan.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.08.2011 - 15:06 - Kategorije: 03.Ligue 1 -

V nekoliko zapostavljeno rubriko, v kateri že nekaj časa odlašam z objavami o elitnih francoskih klubih, se je zrinil Rennes oz. kot se uradno glasi njegovo ime Stade Rennais FC.

rennes

Razlog je seveda obračun s Crveno zvezdo, v sklopu kvalifikacij za Europa League, kjer je bretanski klub, v prvem srečanju na Marakani v Beogradu, po zaostanku z 1-0, izvdel preobrat in dobil z 1-2, s tem pa praktično že odpisal zvezdaše iz evropske sezone.

Klub, ki je bil ustanovljeni leta 1901 je eden najbolj konstantnih francoskih prvoligašev, saj je v francoskem najvišjem razredu že od daljne sezone 1932/33, vendar pa v vsem tem času še nidkar ni postal prvak. Največja uspeha kluba tako ostajata osvojena pokalna tekmovanja, 1965 in 1971, medtem ko so priznani tudi zaradi odličnega dela z mladimi nogometaši, ki pa na njihovo žalost, v večini postanejo slavni in uspešni v večjih, beri bogatejših sredinah. Sylvain Wiltord, Yoann Gourcuff, Jimmy Briand, Moussa Sow in ostali so takšen primer, na njihovi poti pa bodo kmalu tudi nekateri iz današnje/aktualne ekipe, predvsem že francoski reprezentant Yann M’Villa, ki je želja mnogih in pa 21-letni Yacine Brahimi.

In če sem že pri igralcih, bi kar naštel vse, ki trenutno branijo barve enega najbolj znanih bretanskih nogometnih klubov, torej;

golmani:  Benoit Costil, 19-letnik gvinejskega porekla Abdoulaye Diallo in senegalec s francoskim državljanstvom Cheick N’Diaye

branilci: kapetan, senegalec s francoskim državljanstvom Kader Mangane, Chris Mavinga s kongovskim poreklom, Jean-Armel Kana-Biyik s kamerunskim poreklom, Kevin Theophile-Catherine z guadalupskim poreklom, nigerijec Onyekachi Opam, maročan s francoskim državljanstvom Yassine Yebour, domači Romain Danze, 18-letni senegalec Pape Malick Kandji in ganec John Boye 

zvezna vrsta: francoski reprezentant s kongovskim poreklom Yann M’Villa, izkušeni Stephane Dalmat, Julien Feret, Yacine Brahimi z alžirskim poreklom, Tonga Hamed Doumbia s poreklom iz Slonokoščene obale, norvežan z ganskim poreklom Alexander Tettey, senegalec Georges Mandjeck, 18-letni ganec Kamal Issah ter domača Vincent Pajot in Quentin Rouger

napadalci: kolumbijec Victor Montano, reprezentant Burkine Faso Jonathan Pitroipa, togovski reprezentant Razak Boukari, mlada francoska reprezentanta Jires Kemba-Ekoko s kongovskim poreklom in Abdoul Camara z gvinejskim poreklom ter nizozemec John Verhoek,

Pred letošnjo sezono so se okrepili na golmanski poziciji, kjer je številko 1, po prihodu iz Sedana dobil Benoit Costil, pa čeprav vsi poudarjajo, da je Abdoulaye Diallo velika perspektiva, imajo izkušnje očitno neko težo. Kot tretji golman bo na svojo priložnost čakal s posoje vrnjeni senegalec Cheick N’Diaye. Kar se ostalih nakupov tiče, je največji ulov reprezentant Burkine Faso Jonathan Pitroipa, ki je po 3,5 milijona eurov vrednem prestopu iz nemškega Hamburga, v prvih šestih uradnih srečanjih dosegel že štiri zadetke, tudi tistega izenačujočega za 1-1, proti Crveni zvezdi, medtem ko je za drugega, ki ga je dosegel kolumbijec Montano asistiral. Z zelo verjetnim vstopom v Europa league 2011/12, bo njegov transfer že v zelo kratkem času finančno pokrit. Iz Nancya je za 4 milijone eurov pripeljan zvezni igralec Julien Feret, iz rezervnega moštva Liverpoola za milijonček 20-letni Chris Mavinga, iz lastnega rezervnega pogona pa Quentin Rouger in Pape Malick Kanji, medtem ko je s posoje, iz Boulogna vnjen še Vincent Pajot.

Na drugi strani so klub zapustili izkušeni golman Johann Carrasso, ki je odšel na posojo v Monaco, drugi golman Nicolas Douchez je brez odškodnine pretopil v Paris Saint Germain, Sylvain Marveaux prav tako brez odškodnine v angleški Newcastle, Jerome Leroy tudi brez odškodnine v Evian, Bira Dembele v Sedan itd, edini iztržek pa so dobili od Fabien Lemoina, ki je za 1,5 milijona eurov odšel v Saint Etienne in od Samuela Soupreyena, ki je za isti znesek, torej 1,5 milijona prestopil v Dijon.

Po učinkoviti predstavi proti Crveni zvezdi, so v francoskem prvenstvu učinku treh zmag in enega remija dodali še prvi letošnji poraz, kar s 4-0 pa jih je odpravil Montpellier, pri katerem nastopa tudi izkušeni Nenad Džodić, ki je pred tekmo na Marakani opozarjal na njihove hitre nasprotne napade, a Crvena zvezda se po vodstvu v 17. minuti, golu Caduja iz penala, ni znala brzdati in izkušena, predvsem pa fizično močnejša ekipa jim je zadala težek udarec.
Rennes ima čvrsto obrambno linijo, ki je bila v prejšni sezoni celo najuspešnejša v francoski ligi, zaradi česar gojijo nekoliko defanzivnejši nogometni slog in njihovi vodilni so insistirali na ofenzivnejšem igralnem pristopu. V tej smeri so tudi krepili moštvo, ki naj bi v tej sezoni napredovalo še na tem/napadalnem področju, do tekme z zvezdaši pa so na štirih tekmah dosegli kar 13 zadetkov. Osnova obrambne linije, pred golmansko okrepitvijo Costilom, so igralci, ki so jih že v prejšni sezoni nosili do uspehov; Romen Danze, Kevin Theophile-Catherine, Kader Mangane in Jean-Armel Kana-Biyik, ki pa naj jim te novitete oz. ofanzivnejši pristop ne bi preveč odgovrajal in poraz s 4-0 proti Montpellierju je že prvo opozorilo. Njihova taktika še vedno počiva kot pravimo na sposobnostih francoskega reprezentanta Yanna M’Ville, ki je dober v obeh smereh, torej v kreaciji in destrukciji. Poleg njega naj bi bil glavni kreator željene igre, Julien Feret, medtem ko naj bi za realizacijo skrbeli kar trije napadalci zelo ofanzivno zamišljenega sistema trenerja Frederica Antonettija. Že nahvaljeni Jonathan Pitroipa kot glavni napadalec in Razak Boukari ter Victor Montano kot bočna napadalca, s tem da je tudi mladi Brahimi dobil veliko ofenzivnejšo vlogo.
V nadaljevanju sezone bomo torej lahko videli kaj jim prinašajo novitete oz. želja po večji atraktivnosti, zenkrat se še držijo starih navad, učinkovitost je sicer porastla, vendar je za pričakovati tudi več visokih porazov, pri čemer upam da bo naslednji takšen že v četrtek, 25.8.2011, ko na domačem stadionu s polnim imenom Stade de la route de Lorient, v povratnem srečanju kvalifikacij za Europa legaue igrajo s Crveno zvezdo.

Da se mi ne bi kdo smejal, je tu še statističen podatek, ki pravi da Rennes v prejšni sezoni ni dosegel zmage na domačem igrišču od 26.2.2011, ko je z 2-0 premagal slabi Lens, črna serija pa še vedno traja saj tudi v tej še nimajo domače zmage, ne v kvalifikacijah za Europa league, ne v domačem prvenstvu, saj so s Paris Saint Germainom odigrali 1-1.

Nema predaje ……

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.08.2011 - 10:06 - Kategorije: seznami-lestvice -

Nekje v osnutkih je ostala tale objava, ki naj bi se znašla na blogu že nekje junija/julija, za CONCACAF igralci, a se očitno ni izšlo.

Čeprav se je nova sezona že počasi začela, je tu vseeno še seznam najboljših afriških žogobrcarjev prejšne, 2010/11, pri čemer verjamem, da bodo nekateri od naštetih tudi v tej sezoni bolj v ospredju, predvsem zaradi dobrih iger oz. nogometa in ne zaradi transferjev, afer in tračev, kot kaže v tem trenutku.

Za primerjavo je tu še seznam afriške ekipe 2010 oz. njihovega prvenstva/African cupa.

Kevin-Prince Boateng (AC Milan) 24-letni reprezentant Gane je imel zvezdne trenutke že na Svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki, kjer je s svojo reprezentanco prišel kar do četrtfinala, na klubskem planu pa je iz angleškega Portsmoutha, preko Genove, nekako uspel priti do slovitega AC Milana, s katerim je precej nenadejano/presenetljivo, osvojil naslov italijanskega prvaka, pred dnevi pa še italijanski Superpokal. Odlične igre so mu, po enoletni posoji, pred to sezono, prinesle še dokončni transfer v mesto mode, kot pravijo Milanu nekateri, saj je AC Milan zanj odštel 7,5 milijona eurov in odlični imitator Michela Jacksona ima sedaj pred seboj vse možnosti za izvrstno nogometno kariero.

Yaya Toure (Manchester City) Nogometaš o katerem sem pisal že TUKAJ ima za seboj odlično, premierno sezono v angleški Premier league, kjer je milijonarjem, beri Manchester Cityu,  obilno pomagal do prve trofeje po dolgih 35-ih letih suše. Izjemno močan in tekaško sposoben igralec, ki zna tudi zadeti, kar je dokazal v obeh polfinalnih obračunih ter velikem finalu FA pokala, katerega so tudi osvojili, je uporaben na več igralnih položajih, a je najučinkovitejši na zadnjem-veznem, kjer se je uveljavil in letos potrdil kot eden najboljših na svetu. Posledično je tudi eden najbolj plačanih igralcev sveta, ne najbolj plačani kot sem zapisal v objavi o njem, a zaenkrat še vedno četrti, kar tudi pove dovolj o njegovih igralskih kvalitetah. Zame eden od najpomembnejših členov ekipe prihodnosti, kot nekateri rečejo Manchester Cityu.

Asamoah Gyan (Sunderland) Tudi 25-letni ganec, reprezentančni kolega Boatenga torej, je najprej blesetel na že omenjenem svetovnem prvenstvu, nato pa v rekordnem transferju angleškega Sunderlanda, prispel iz francoskega Rennesa in še potrdil svojo vrednost. V prvi premierligaški sezoni je ob velikem vplivu na odlične Sunderlandove partije, dosegel respektabilnih 10 golov, ki jih je praviloma začinil s plesnimi proslavami, kar je bilo čisto dovolj za uvrstitev na to lestvico, a v naslednji sezoni se od njega, po pravici, pričakuje precej več, predvsem doseženih zadetkov, kar naj bi bila poglavitna naloga napadalcev. Za plesne sposobnosti, ki jih ganci očitno obvladajo pa je bolj ali manj vseeno.

Didier Drogba (Chelsea) Le kaj zapisati o tem, že zdavnaj legendarnem afriškem napadalcu angleškega Chelsea, kjer je njegova vloga počasi vse manjša. Kljub težavam s poškodbicami je reprezentant Slonokoščene obale, ki je skupaj z njim na čelu razočarala na svetovnem prvenstvu, igral v zadnji klubski sezoni spet svojo prepoznavno igro, polno moči, tekanja in borbenosti, kar se še posebaj ceni na otoku. Čeprav je nekako nezamenljiv v klubu, je jasno, da počasi ugaša njegova moč, kar potrjuje samo še 11 zadetkov v zadnji sezoni, ko je Chelsea spet zaostal za Manchester Unitedom in logična je bila klubska poteza, s katero so že našli zamenjavo, zvezdo prihodnosti. Mladi belgijec Lukaku, naj bi ob svojem idolu/mentorju/konkurentu za mesto v ekipi dozorel v tisto kar je bil Drogba še pred kratkim, razbijač v kazenskih prostorih, ki pa se počasi poslavlja od vrhunskega nogometa.

Gervinho (Lille-Arsenal) Naslednik Drogbe v reprezentančnem dresu bi kaj lahko postal prav Gervinho, ki je po odlični sezoni v francoskem Lillu, pred dnevi za 10,5 milijona funtov prestopil v angleški Arsenal, za katerega je v pripravljalnih tekmah že zabil nekaj zadetkov, hkrati pa v debitantskem prvenstvenem nastopu dobil rdeč karton in izključitev. Očitno bo začetek nekoliko težji, kot se je pričakovalo, a za enega vodilnih igralcev Ligue 1 prejšne sezone, ko je osvojil pokalno tekmovanje in prvenstvo, ne bi smelo biti prevelikih težav, saj gre, po mojem skromnem mnenju, za izjemnega napadalca, ki bi v prihodnih letih v Angliji lahko pustil podoben vtis kot rojak Drogba. Če bo ponovil lanskoletno razmerje 35-ih nastopov in 15-ih zadetkov, zna tudi Arsenal biti čisto pri vrhu.

Peter Odemwingie (West Bromwich Albion) Nigerijski napadalec, ki je bil pred leti tudi napadalec francoskega OSC Lilla, se je po ruski avanturi vrnil v evropski nogomet, točneje v angleški WBA, za katerega je v prvi sezoni sodelovanja, v 32-ih nastopih dosegel kar 15 zadetkov. Za primerjavo se lahko pogleda učinek veliko bolj razvpitega Drogbaja, tudi Gyana, pa se dobi sliko o kvaliteti nigerijca v ne preveč kvalitetnem premierligašu, ki sem ga gledal pred meseci na Old Traffordu. Njegovi zadetki na petih zaporednih srečanjih so klubski rekord in prepričan sem, da bi brez njega imeli pri WBA precej težav obdržati status premierligaša.

Papiss Demba Cisse (Freiburg) 26-letni senegalski napadalec je na strelski lestvici Bundeslige zaostal samo za bayernovim Mariom Gomezom, pri čemer pa je pustil zelo močan pečat, kot rečemo in o čemer sem pisal že po sezoni v Bundesligi. Kar 22 doseženih zadetkov v prejšni bundesligaški sezoni za mali Freiburg ni mala stvar, a kot je začel to, štirje zadetki v treh srečanjih, kaže da ne bo dolgo ostal v jugo-zahodnem delu Nemčije, kot najresnejši kandidati za nakup pa se omenjajo angleški Fulham, Blackburn, Sunderland in Tottenham, vendar bi znala biti cena kar 14-ih milijonov eurov prevelik zalogaj za nekatere od njih. Do takrat, beri do morebitnega transferja oz. nakupa, pa bo še en reprezentant Slonokoščene obale, za skromne nemške delodajalce zabijal in rušil rekorde, saj je z 22. prvenstvenimi goli že podrl afriški rekord bundeslige, ki je bil do prejšne sezone v lasti Tony Yeboaha.

Andre Ayew (Olympique Marseille) Mladi ganski reprezentant, ki je tako kot še nekateri afričani, navdušil na Svetovnem prvenstvu 2010, se je po posojah v francoskih ligaših, le ustalil v Olympique Marseillu, kjer je do svetovne slave prišel tudi njegov oče, sloviti Abedi Pele, katerega smo se tako bali v Bariju, a to je že druga zgodba. Potomec oz. Andre je modern prototip igralca kot radi rečejo, saj ima kljub mladosti precejšno mero zrelosti in mirnosti, odlično tehniko in pregled igre, predvsem pa fizične zmogljivosti, vse skupaj pa mu omogoča igro na najvišji ravni, zaradi česar je bil tudi med nominiranci za najboljšega igralca pretekle sezone Ligue 1. Zame, eden od dragulje prihodnosti, pa čeprav ga pred časom, lani nekje v tem času, nisem uspel stlačiti v objavo z naslovom Zvezde prihodnosti.

Moussa Sow (Lille) Senegalsi napadalec je pred kratkim, kot najboljši strelec francoske Ligue 1, že dobil svojo objavo. Njegovih 21 zadetkov v 33 prvenstvenih srečanjih, za eno od presenečenj sezone OSC Lille, je rezultat klinične natančnosti, kot rečejo in definitivno je Sow eden najboljših transferjev brez odškodnine prejšne sezone, ter seveda eden najboljših afriških nogometašev sezone.

Samuel Eto’o (Inter) Uradno najboljši afriški nogometaš preteklega leta in kapetan reprezentance Kameruna, ki pa se ni izkazala na svetovnem prvenstvu, je že v decembru 2010 dobil svoj prostor na tem blogu, zaradi česar bi samo dopolnil, da je po žrtvovanju za Mourinha in vse osvojene klubske lovorike v sezoni 2009/10, v naslednji potrdil sloves enega najboljših napadalcev na svetu. Njegovih 21 zadetkov v, z defenzivo okovani Serie A in 8 v elitni Ligi prvakov je še vedno dosežek, ki ga njegovi afriški kolegi še ne morejo imeti in zaradi tega ostaja, zame, najboljši afriški nogometaš, za koliko časa pa je vprašanje, saj naj bi se 31-letni kamerunec zagotovo preselil v ruski/dagestanski Anži iz Mahačkale, kjer naj bi postal najbolj plačani nogometaš na svetu, lestvica 100 najbolj plačanih TUKAJ, z letnim zaslužkom kar 20 milijonov eurov, vendar pa se bo s tem transferjem definitivno poslovil od resnega nogometa. V kolikor oz. ko do transferja pride pa bodo dodane tudi podrobnosti, zaenkrat naj bi odškodnina Interju zanj, znašala 27 milijonov eurov, letna plača pa neverjetnih 20 milijonov eurov, kar pomeni 60 milijonov v treh letih, za kolikor naj bi bila pogodba tudi kmalu podpisana.

  • Share/Bookmark