Zapisal izmisljeni | 30.07.2011 - 00:43 - Kategorije: Glasba

Po objavi o zadnjem delu faldbakknove trilogije, ostajam v tej nori skandinaviji, točneje na Norveškem, ki je, vsaj pri meni, najbolj znana po black metalu, od prejšnega petka pa še po bombaškem in strelskem obračunu podivjanega Andersa Behring Breivika.

norway

Zametki black metala kot zvrsti naj bi segali tja do angleških Venom in njihovega legendarnega albuma Black metal, švicarskih Hellhammer in predvsem bratskih Celtic Frost, konkretno do njihovega EP-ja Morbid tales. Ob naštetih bi omenil še brazilski produkt oz. band z imenom Sarcofago, ki ga je ustanovil kontraverzni Wagner Lamounier in pa predvsem švedski band Bathory oz. njihovo gonilno silo z imenom Quorthon. Ta je poglavje zase, saj je ‘84. kot 18-letnik ustvaril enega najpomembnejših ekstremnih albumov vseh časov, Bathory, z izjemno naslovnico kozla/beri pentagrama, ki spominja na zgornjo povezavo oz. Black metal. Nekje sem prebral, da je zvok opisan kot da bi poslušal umazani trash, zgodnjo Metallico, le na še bolj umazan način, kjer se vrstijo enostavna, hitra dela, ki smrdijo po že omenjenem trash metalu, bistveni odstop od trasha pa je v tematiki, ki tukaj prinaša seks, s podzvrstjo posilstva in nekrofilije, satanizem, pekel, hudiča itd. in vse našteto so očitno najbolje sprejeli prav odprti norvežani.

Norveški black metal je nastal kot nekakšna proti-utež predhodno uveljavljenemu švedskemu death metalu, ki sem ga tudi sam precej prej spoznal, sprejel in tudi o tem imam namen še pisati, a zaenkrat ostajam pri black metalu, ki je zavračal oz. so njegovi izvajalci, zavračali boga in krščanstvo ter se vračali koreninam, torej poganstvu, Odinu kot božanstvu. Posledica tega verovanja in zavračanja, so bili dogodki, ki jih vidimo samo v filmih, namreč 6.6.92 v mestu Bergen, kjer je bilo nekakšno središče black metala, je bila sežgana 850 let stara cerkev Fantoft, do leta ‘95 pa pogori oz. požgejo še kar okoli 20 cerkva, kot eden vodilnih požigalcev pa je bil spoznan Varg Vikernes oz. Burzum, o katerem bo nekoliko več spodaj. Prebral sem, da so dejanja opredelili kot sodobni, poganski oz. metalski terorizem, v katerem je leta 2009 v Valeru, približno 200 km od Osla, pogorela še 200 let stara, lesena cerkev, a tovrstni požigi so se bojda počasi že umirili.

MAYHEM; gre za legende same po sebi, ‘87 so izdali EP z naslovom Deathcrush, še predno pa je izšel leta pričakovani, kultni prvenec De mystriis dom Sathanas,  je aprila ‘91, vokalist in tekstopisec Dead storil samomor, predtem še kupil fotoaparat in s pomočjo avtomatike poslikal lastni samomor, band pa je eno od teh fotografij kasneje uporabil za naslovnico albuma Dawn of the black hearts. Le leto po omenjenem samomoru pevca pa je že zgoraj omenjeni požigalec, Varg Vikernes, ubil ustanovitelja banda in kitarista Euronyamusa, Princa smrti, za kar je dobil maksimalno zaporno kazen, 21 let, vendar je že 24.5.2009 prišel iz zapora in trenutno svojo glasbeno pot nadaljuje v spodaj omenjenem bandu z imenom Burzum. Še to, band Mayhem je kljub vsemu nadaljeval z ustvarjanjem, med drugimi je bil njihov član tudi madžarski vokalist Attila Csihar iz legendarnega madžarskega banda z imenom Tormentor in osnove njihovega delovanja so prikazane v dokumentarcu Once upon a time in Norway, dosegljivem tudi na spodnji povezavi.

BURZUM; Že omenjeni Burzum je, prav tako že omenjeni Varg Vikernes, torej slavni norveški požigalec, zame eden najbolj norih tipov v glasbeni industriji, kjer so različni shockerji kot Alice Cooper, Marilyn Manson in podobni, zanj nedolžni otroci. Morilec, ki je ustvarjal in snemal iz zapora, požigalec, ki naj bi zažgal tudi Fantoft stave church in njeno pogorišče uporabil za naslovnico albuma Aske, je verjetno najbolj tipičen predstavnik black metal zvrsti, ki je med drugim predstavljen v dokumentarcu Satan rir media oz. Satan rides the media, ki je dosegljiv s klikom na besedno zvezo Slavni norveški požigalec.

WINDIR; ime banda pomeni v norveščini bojevnik, ustanovil pa ga je s 16. leti Terje “Valfar” Bakken iz Sogndala, seveda na Norveškem, kjer je tradicionalne melodije umestil v ekstremni metal, dal poudarek na kitare in nekoliko manj na klavijature, ki so vseprisotne v black in folk metalu. Po dveh demo izdajah je band uspel izdati še 4 albume, zadnja dva z besedili v dialektu Sognamal z zahodne obale norveške, peti album z naslovom Valfar, ein Windir iz leta 2004 pa je tribute album ustanovitelju, ki je umrl enkrat med 14. in 15.1.2004, ko ga je na poti do družinske koče ujel snežni vihar.

GORGOROTH; čigar povezava z imena gre na dokumentarec z naslovom True norwegian black metal, ki v uvodu pojasni, da gre za most feared and contorversial band, s čemer se ne bi ravno strinjal glede na zgornje opise, a recimo, da gre za tipičen norveški black metal band, ki še danes nadaljuje s tradicijo znamenitega norveškega black metala.

DARKTHRONE – švedski dodatek, ki je po mojem mnenju, odločilno vplival na kasnejši razvoj, zdaj že legendarnega, predvsem norveškega black metala, kakor tudi ostalega oz. iz drugih držav, kjer so sledili norveški maniji.

Za vsemi naštetimi, pa po mojem mnenju pridejo, prav tako zelo pomembni Thorns, Enslaved, Emperor, Satrycon, Dimmu Borgir, Old man’s child, Immortal, švedi Dark Funeral, belgijski Enthroned, angleži Cradle of filth, ameriški Xasthur in podobni preostali znameniti predstavniki black metala.

Za lažje razumevanje o čem pišem in kaj so kreirali našteti pionirji norveškega black metala, je tukaj nekaj koristnih povezav; 

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 30.07.2011 ob 00:43 in je shranjen pod Glasba. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !