Zapisal izmisljeni | 31.07.2011 - 09:18 - Kategorije: nogometaši -

Iz Finske se selim na bližnjo Dansko, kjer je danski nogometaš Jesper Gronkjaer, pred tedni, zaključil svojo športno pot oz. postal nogometni upokojenec.

Jesper Gronkjaer

jesper

Jesper Gronkjaer se je rodil 12.8.1977 v mestu Nuuk na Grenlandiji, vendar je odrastel na Danskem, točneje v Thistedu, kjer je v lokalnem istoimenskem klubu tudi pričel z igranjem nogometa.

Leta 1995 je prestopil v Aalborg Boldspilklub oz AaB, kjer se je preko mlajših selekcij hitro prebil do prvega moštva, s katerim je v sezoni 95/96 celo nastopal v Ligi prvakov. V treh sezonah je vknjižil 86 nastopov, pri tem pa dosegel 10 zadetkov in ‘98 je odšel v tujino, konkretno za slabe 4 milijone eurov odškodnine ga je AaB prodal slovitemu, nizozemskemu Ajaxu, kjer je bil trener, njegov rojak Morten Olsen.

V dveh sezonah je v 55-ih nastopih dosegel 12 zadetkov,meseca maja ‘99 osvojil svojo prvo klubsko lovoriko, saj je Ajax v pokalnem tekmovanju, v finalu, premagal Fortuno iz Sittarda. Dobre igre niso ostale neopažene in Gronkjaer je poleti, leta 2000, za slabih 12 milijonov eurov odškodnine, prestopil v angleški Chelsea, ki takrat še ni bil to kar je danes, torej bogata nogometna velesila, vendar je bil prestop le velik korak naprej v igralčevi karieri.

Takrat sem ga tudi prvič zasledil, če se ne motim, postal pozornejši nanj, saj je bil igralec z najdražjim transferjem svoje države, z izjemnimi preigravanji na krilnem položaju, paša za oči, kot pravijo. A klub je bil v prehodnem obdobju, iz nekakšne osrednjosti med zvezde, per aspera ad astra, rečemo v latinščini in po prevzemu ruskega miljonarja Abramovicha je Ranierija, pri katerem je bil eden vodilnih igralcev, na trenerski klopi nadomestil kontraverzni portugalski strokovnjak Jose Mourinho. V njegovih vizijah ni bilo preveč prostora za danskega virtuoza, ki je poleti 2004, za 3,3 milijona eurov prestopil v Birmingham City, v katerem pa se ni znašel najbolje.

Le šesnajst srečanj, brez doseženega gola in na vrsti je bila nova selitev, že januarja 2005, na pirenejski polotok, točneje v Španijo, kjer je Atletico Madrid, zanj odštel 2 milijona eurov. A tudi tukaj je imel podobno slab učinek, 16 srečanj brez doseženega gola in v roku enega leta je Gronkjaer zaigral še za tretji klub.

Poleti 2005 je nemški Stuttgart poskusil svojo srečo z igralcem, ki je bil v očitnem padu, zanj so plačali 3 milijone eurov in Gronkjaer je še enkrat več odigral pod svojimmi zmožnostmi, pri čemer ni pomagalo niti dejstvo, da je ob njem igral rojak Jon Dahl Tomasson, naslednji za objavo. 25 tekem brez zadetka in čeprav je tudi tukaj kazalo, da bo ostal samo šest mesecev, so skupaj nekako potrpeli do poletja 2006, ko je bil za 2 milijona eurov prodan v domovino, v danski FC Copenhaegen.

Jesper Gronkjaer je v aktualnem danskem prvaku, navkljub številnim poškodbam le prikazal del svojega bogatega nogometnega znanja, spet je preigraval in asistiral, v 114-ih nastopih pa je dosegel tudi 16 zadetkov. Ob tem je postal državni prvak v sezonah 2006/07, 2008/09, 2009/10 in v poslovilni 2010/11, osvojil še pokalno tekmovanje 2008/09, vendar pa v finalu ni zaigral.

V prejšni sezoni, torej 2010/11 smo ga s presenečenjem elitne Lige prvakov dodobra spoznali TUKAJ, ko so mučili Barcelono, Panathinaikos in Rubin iz Kazana, se uvrstili v šesnajstino finala, kjer je bil Gronkjaerov Chelsea le prevelik zalogaj.

Za državno reprezentanco je Jesper Gronkjaer, od leta ‘99 nastopil na 80-ih srečanjih in dosegel 15 zadetkov, vendar vidnejše uvrstive niso uspeli doseči, navkljub zelo dobri generaciji.

V zadnjem srečanju, v katerem je zaigral kot aktivni nogometaš, je 33-letni Jesper Gronkjaer, v zmagi FC Copenhagna nad njegovim Aalborgom z 2-0, dosegel čudovit gol in se poslovil oz. odšel v nogometno penzijo, video TUKAJ.

Igralec, ki bi lahko dosegel več, a kljub vsemu je zaznamoval neko obdobje, predvsem z igranjem za Chelsea in FC Copenhagen, medtem ko so bila tista vmesna tavanja na vrhuncu nogometne moči, eno veliko razočaranje.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 31.07.2011 - 00:30 - Kategorije: nogometaši -

Ostajam v skandinaviji, po objavi za knjižnico in glasbo je v središču ponovno nogomet, konkretno nogometaš, ki je poleti zaključil svojo športno pot.

Sami Hyypia

sami

Sami Tuomas Hyypia se je rodil 7.10.73 na jugu Finske, v mestu Porvoo, mladost pa je preživel v mestu Kuusankoski, kjer je po prvotni navdušenosti za, seveda hokej, poskusil še z nogometom, saj sta bila kar oba starša nogometaša.

Najprej je igral za lokalni Voikkaan Pallo Peikot, kjer je predtem igral tudi njegov oče Jouko, nato pa za FC Kuusankoski oz. KuMu, nakar je prestopil v prvoligaški klub Myllykoskken Pallo, bolj znanega kot MyPa. V treh prvoligaških sezonah oz. od ‘92 do ‘95 je zbral 96 nastopov in dosegel osem zadetkov, pri čemer je osvojil dva pokalna tekmovanja ‘92 in ‘95, v prvenstvu pa z ekipo kar trikrat zapored osvojil tisto nesrečno drugo mesto, ‘93, ‘94 in ‘95. Takrat se je že zavedal, da je prerastel svojo ekipo, finsko ligo, zaradi česar je odšel na probo v angleški Newcastle, kjer pa odgovornih ni prepričal in kot je zapisano, ni bil presenečen, saj se je zavedal, da je mlad finski nogometaš.

Predsodkov do starosti in nacionalnosti pa ni imel nizozemski klub Willem II, ki je predvsem prepoznal kvaliteto v takrat 22-letnem blondincu, ki ga je dobil brez odškodnine in takrat se je začela še ena uspešna internacionalna kariera. Sami je v štirih sezonah izrastel, kot pravimo v pravega branilca, ki je bil eden od temeljev takratnih uspehov malega nizozemskega klubiča, kateremu je z drugim mestom v prvenstvu ‘98/99 pomagal celo do kvalifikacij za elitno Ligo pravakov, v katerih pa ni sodeloval, saj je kot najboljši posameznik takratne ekipe, prejel ponudbo slovitega angleškega kluba, FC Liverpoola.

Poleti ‘99, je v zameno za 4,5 milijona eura, iz nizozemskega Willem II prestopil v FC Liverpool, kjer je tako kot v nizozemskem klubu, kmalu postal priljubljen igralec navijačev, ki so znali ceniti njegov trud in njegovo borbenost. V paru s švicarjem Stephanom Henchozom, ki ga slovenski navijači najbolj pomnijo po tisti napaki/podarjeni žogi Cimerotiću ob reprezentančni zmagi Slovenije nad Švico, liverpoolovi pa po podobnosti z, zdaj že legendarnim Hyypio, s katerim sta bila težko prehoden obrambni par. Eden od vrhuncev v tem klubu je bila sezona 2000/01, ko so osvojili treble, torej FA pokal, Ligaški pokal in Pokal UEFA v tistem norem finalu proti španskem Alavesu. Sledil je še Community shield 2001 in Superpokal UEFA 2001, kot je že znano pa v vseh teh letih ni uspel osvojiti angleškega prvenstva, ki se Liverpoolu še vedno izmika, tja od sezone ‘89/90. Zato pa je Liverpool s Hyypio v moštvu, po Ligaškem pokalu 2003, še z enim norim finalom, tokrat proti italijanskem AC Milanu, osvojil elitno Champoins league oz. Ligo pravkov 2004/05, pri čemer je bil eden od strelcev tudi ta igralec TUKAJ. Istega leta so osvojili še en Superpokal UEFA, pa FA Pokal 2006 in Community shield 2006, do že omenjenega angleškega prvenstva pa nikakor niso mogli in v pomlajevanju ekipe, je poleti 2009, ko mu je iztekla pogodba, Sami prestopil v nemški Bayer iz Leverkusena.

V Bundesligi je Hyypia odigral čisto solidno, v prvi sezoni bil izbran celo v najboljše moštvo lige, a vse pogostejše poškodbe, predvsem pa leta in utrujenost ter nezmožnost slediti tempu, so ga skupaj, pred tedni, poslale v zasluženi pokoj.

Da se je upokojil eden najboljših igralcev našega časa, pove dejstvo, da je bil po portalu Goal.com izbran v ekipo desetletja, kjer so mu družbo delali golman Buffon, Cafu, Nesta in Roberto Carlos, v zvezno vrsto so bili izbrani Makelele, Xavi, Zidane, v ofenzivni del moštva pa Messi, Ronaldinho in Ronaldo.

Izredno težko premagljivi, bi rekel, kot je bil tudi Sami Hyypia, ne glede na preveč uspešne nastope, precej neugledne finske nogometne reprezentance, za katero je v odbodbju od 1997 do 2010, zbral 105 nastopov in dosegel 5 golov.

nakemiin Sami.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 30.07.2011 - 00:43 - Kategorije: Glasba -

Po objavi o zadnjem delu faldbakknove trilogije, ostajam v tej nori skandinaviji, točneje na Norveškem, ki je, vsaj pri meni, najbolj znana po black metalu, od prejšnega petka pa še po bombaškem in strelskem obračunu podivjanega Andersa Behring Breivika.

norway

Zametki black metala kot zvrsti naj bi segali tja do angleških Venom in njihovega legendarnega albuma Black metal, švicarskih Hellhammer in predvsem bratskih Celtic Frost, konkretno do njihovega EP-ja Morbid tales. Ob naštetih bi omenil še brazilski produkt oz. band z imenom Sarcofago, ki ga je ustanovil kontraverzni Wagner Lamounier in pa predvsem švedski band Bathory oz. njihovo gonilno silo z imenom Quorthon. Ta je poglavje zase, saj je ‘84. kot 18-letnik ustvaril enega najpomembnejših ekstremnih albumov vseh časov, Bathory, z izjemno naslovnico kozla/beri pentagrama, ki spominja na zgornjo povezavo oz. Black metal. Nekje sem prebral, da je zvok opisan kot da bi poslušal umazani trash, zgodnjo Metallico, le na še bolj umazan način, kjer se vrstijo enostavna, hitra dela, ki smrdijo po že omenjenem trash metalu, bistveni odstop od trasha pa je v tematiki, ki tukaj prinaša seks, s podzvrstjo posilstva in nekrofilije, satanizem, pekel, hudiča itd. in vse našteto so očitno najbolje sprejeli prav odprti norvežani.

Norveški black metal je nastal kot nekakšna proti-utež predhodno uveljavljenemu švedskemu death metalu, ki sem ga tudi sam precej prej spoznal, sprejel in tudi o tem imam namen še pisati, a zaenkrat ostajam pri black metalu, ki je zavračal oz. so njegovi izvajalci, zavračali boga in krščanstvo ter se vračali koreninam, torej poganstvu, Odinu kot božanstvu. Posledica tega verovanja in zavračanja, so bili dogodki, ki jih vidimo samo v filmih, namreč 6.6.92 v mestu Bergen, kjer je bilo nekakšno središče black metala, je bila sežgana 850 let stara cerkev Fantoft, do leta ‘95 pa pogori oz. požgejo še kar okoli 20 cerkva, kot eden vodilnih požigalcev pa je bil spoznan Varg Vikernes oz. Burzum, o katerem bo nekoliko več spodaj. Prebral sem, da so dejanja opredelili kot sodobni, poganski oz. metalski terorizem, v katerem je leta 2009 v Valeru, približno 200 km od Osla, pogorela še 200 let stara, lesena cerkev, a tovrstni požigi so se bojda počasi že umirili.

MAYHEM; gre za legende same po sebi, ‘87 so izdali EP z naslovom Deathcrush, še predno pa je izšel leta pričakovani, kultni prvenec De mystriis dom Sathanas,  je aprila ‘91, vokalist in tekstopisec Dead storil samomor, predtem še kupil fotoaparat in s pomočjo avtomatike poslikal lastni samomor, band pa je eno od teh fotografij kasneje uporabil za naslovnico albuma Dawn of the black hearts. Le leto po omenjenem samomoru pevca pa je že zgoraj omenjeni požigalec, Varg Vikernes, ubil ustanovitelja banda in kitarista Euronyamusa, Princa smrti, za kar je dobil maksimalno zaporno kazen, 21 let, vendar je že 24.5.2009 prišel iz zapora in trenutno svojo glasbeno pot nadaljuje v spodaj omenjenem bandu z imenom Burzum. Še to, band Mayhem je kljub vsemu nadaljeval z ustvarjanjem, med drugimi je bil njihov član tudi madžarski vokalist Attila Csihar iz legendarnega madžarskega banda z imenom Tormentor in osnove njihovega delovanja so prikazane v dokumentarcu Once upon a time in Norway, dosegljivem tudi na spodnji povezavi.

BURZUM; Že omenjeni Burzum je, prav tako že omenjeni Varg Vikernes, torej slavni norveški požigalec, zame eden najbolj norih tipov v glasbeni industriji, kjer so različni shockerji kot Alice Cooper, Marilyn Manson in podobni, zanj nedolžni otroci. Morilec, ki je ustvarjal in snemal iz zapora, požigalec, ki naj bi zažgal tudi Fantoft stave church in njeno pogorišče uporabil za naslovnico albuma Aske, je verjetno najbolj tipičen predstavnik black metal zvrsti, ki je med drugim predstavljen v dokumentarcu Satan rir media oz. Satan rides the media, ki je dosegljiv s klikom na besedno zvezo Slavni norveški požigalec.

WINDIR; ime banda pomeni v norveščini bojevnik, ustanovil pa ga je s 16. leti Terje “Valfar” Bakken iz Sogndala, seveda na Norveškem, kjer je tradicionalne melodije umestil v ekstremni metal, dal poudarek na kitare in nekoliko manj na klavijature, ki so vseprisotne v black in folk metalu. Po dveh demo izdajah je band uspel izdati še 4 albume, zadnja dva z besedili v dialektu Sognamal z zahodne obale norveške, peti album z naslovom Valfar, ein Windir iz leta 2004 pa je tribute album ustanovitelju, ki je umrl enkrat med 14. in 15.1.2004, ko ga je na poti do družinske koče ujel snežni vihar.

GORGOROTH; čigar povezava z imena gre na dokumentarec z naslovom True norwegian black metal, ki v uvodu pojasni, da gre za most feared and contorversial band, s čemer se ne bi ravno strinjal glede na zgornje opise, a recimo, da gre za tipičen norveški black metal band, ki še danes nadaljuje s tradicijo znamenitega norveškega black metala.

DARKTHRONE – švedski dodatek, ki je po mojem mnenju, odločilno vplival na kasnejši razvoj, zdaj že legendarnega, predvsem norveškega black metala, kakor tudi ostalega oz. iz drugih držav, kjer so sledili norveški maniji.

Za vsemi naštetimi, pa po mojem mnenju pridejo, prav tako zelo pomembni Thorns, Enslaved, Emperor, Satrycon, Dimmu Borgir, Old man’s child, Immortal, švedi Dark Funeral, belgijski Enthroned, angleži Cradle of filth, ameriški Xasthur in podobni preostali znameniti predstavniki black metala.

Za lažje razumevanje o čem pišem in kaj so kreirali našteti pionirji norveškega black metala, je tukaj nekaj koristnih povezav; 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.07.2011 - 23:37 - Kategorije: knjižnica -

Norveška je bila pred časom v centru pozornosti, kot radi rečemo, za kar je poskrbel Andres Behring Breivik s svojimi napadi, ki so terjali skoraj 100 smrtnih žrtev.

Ne bi se čudili, da v miroljubni Norveški obstajajo tudi taki, vsaj če bi brali dela njihovega pisatelja Matiasa Faldbakkena, čigar Cocka hola company in pa Macht und Rebel, sem že na kratko predstavil.

Tokrat še zadnji del trilogije imenovane Skandinavska mizantropija, skandinavskega sovraštva do ljudi.

Unfun

unfun

Če bolj razmislim še najmanj zanimiv roman kontraverzne trilogije, kar pa še ne pomeni, da je kaj manj provokativen. Ravno nasprotno, po zajebancijah junakov porno-industrije v prvem delu, gverilskih akcijah upornikov oz. nacistov in pedofilov v drugem, tokrat spoznamo najekstremnejšo skupino ljudi.

Totalno zmešano, razpadlo skandinavsko družino s poslovnimi sodelavci, kjer je vsak od glavnih anti-junakov predstavljen tako slikovito, da jih ob branju kar vidiš pred sabo.

Glava družine, napumpani Klavc, ki ob rojstvu trojčov, ubije svojega najšibkejšega otroka, leta kasneje pa mu druga dva sprožita idejo o izdelavi nasilne video igrice, za katero najame afriškega igralca Taiwa in njegov glas, invalidnega američana Castellaneto ter računalniške mojstre.

Vse skupaj nekako drži afriška posvojenka Lucy, skandinavka iz nigerijskega sluma, ki je ne prizadene noben udarec ali posilstvo več, sprijaznena s fizičnim in psihičnim nasiljem, se prebija skozi svoje življnje tja do zadnjih črk trilogije. Ob njej sta še anti-socialna sinova, mulca Atal in Vataman, klavčeva preživela potomca, ki ponarejata ogromne količine denarja.

Faldbakken dela časovne preskoke zaradi boljše predstavitve nastopajočih, malo je v Afriki, malo na Norveškem, malo v Parizu, malo v virtualnem svetu, a vse skupaj mogče le ne skače tako kot sem zapisal, temveč se preliva in zapleta in bližje ko smo dokončanju nasilne igrice, bolj diši po tragediji, nasilju.

Faldbakken gre s tetoviranja preko zažiganja korporacij do umorov in na srečo mainstreama je to njegov, upam da samo zaenkrat, zadnji roman, čeprav je ob obisku v Ljubljani izjavil, da bi knjige sedaj, spisal drugače, predvsem pa bi se veliko bolj cenzuriral.

Tako kot prejšna dva romana, je tudi ta odličen, pa čeprav za moj okus nekoliko preveč približan kakšnemu ameriškemu, filmskemu B-horroru.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.07.2011 - 01:03 - Kategorije: Aktualno, Glasba -

V soboto popoldne sem med brskanjem po virtualnem svetu naletel na vest o smrti pevke Amy Winehouse, ki se je kmalu razširila med rajo in celo zasenčila poboj na Norveškem, kar pove, kako zelo priljubljena/pomembna je bila.

amy

14.9.1983 rojena pevka je zaznamovala neko kratko obdobje, z mojstrskima albumoma Frank, iz leta 2003 in Back to Black, iz leta 2006, pa je pustila neizbrisen pečat v glasbi, kot radi rečejo, s svojim obnašanjem, ekstravaganco in škandali pa je zaznamovala nekoliko daljše obdobe oz. vse tja do smrti 23.7.2011.

Veliko je bilo že povedanega, napisanega o takoimenovanem Klubu 27, torej skupini glasbenikov, ki so umrli s 27. leti; Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morisson in Kurt Cobain, katerim se je pridružila tudi nesrečna Amy. Vse skupaj povezuje starost ob smrti, prav tako pa droge in alkohol, ki so jih vodile v pogubo, kakor tudi glasbena genialnost in menim, da ni za glasbo nič manj pomembna kot vsi našteti.

Amy zlahka uvrstim v kategorijo glasbenih genialcev oz. družbo zgoraj naštetih glasbenih velikanov, pa čeprav je izdala samo dva omenjena albuma, ki pa sta naravnost odlična. Čeprav nisem neki poznavalec RnB, soula in jazza oz. kamorkoli že spredalčkat njeno glasbo, mi je bilo takoj jasno, da gre za nadpovprečna izdelka, tista resnična, brez olepšav, čista, iz srca in da je zjebana duša od Amy znala odlično vse svoje frustracije in razočaranja, misli in razmišljenja, prenesti na glasbo, beri albuma Frank in Back to Black.

Uspešna v glasbi, neuspešna v privatnem življenju, kjer kljub milijonom in slavi ni znala najti sreče in njeno življenje je šlo iz enega škandala v drug, mi pa smo se ob vsem skupaj naslajali, brali novice/trače, se smejali/zgražali nad fotografijami itd. Še pred kratkim sem se zapletel v pogovor o njenem, zdaj že zadnjem koncertu, tisti polomiji na Kalemegdanu v Beogradu, ki je nakazoval, da je še enkrat več sesuta, da noben Rehab ni pomagal in da je vse to Only rock’n'roll ….

YouTube slika preogleda

Da ne bi preveč ponavljal oz. da ne bi pisal kar je bilo že zapisano in povedano preko vseh možnih medijev, le še, da je imel legendarni Keith Richards, na žalost prav, ko je dejal, da ne bo več dolgo tu, če ne spremeni obnašanja.

Nesrečna Amy Winehouse, cigaretna, alkoholna, in drogeraška odvisnica, je pred svojo prerano smrtjo še zadnjič nastopila v sredo 20.7.2011 na Tunes festivalu kot botra, gostja Dionne Bromfield, s pesmijo Mama said, povezava TUKAJ, tri dni kasneje pa umrla v spanju, na svojem domu, na Camdem squareju.

Odšla je unikatna glasbenica in oseba, ki se je zelo verjetno, s prerano smrtjo vpisala med nesmrtne in če so govorice resnične, bomo naslednje leto lahko slišali še njen tretji izdelek, posthumno izdan album, ki naj bi bil v zaključni fazi.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 22:23 - Kategorije: 2011 - Copa America, seznami-lestvice -

Evo za konec pa še en cukerček, recimo mu najdražja ekipa Copa Americe, pri čemer gre za približne vrednosti igralcev oz. cene/odškodnine, ki jih pričakujejo njihovi klubi ob morebitnih prodajah.

golman – Julio Cesar (Brazilija – Inter) Brazilec se je z leti v italijanski Serie A, konkretno v Interu iz Milana, uveljavil kot eden najboljših golmanov na svetu, čeprav se mi zdi, da ni tiste najvišje klase kot so, pred kratkim upokojeni Van der Sar, s poškodbami načeti Buffon, predvsem pa Čech in Casillas, vendar v konkurenci argentinca Romera, urugvajca Muslere, paragvajca Villara, kolumbijca Ospine in ostalih je daleč spredaj. Tako kot mnogi na tej lestvici, je razočaral, še posebaj s kiksi proti Ekvadorju, vendar njegov morebitni transfer iz italijanskega Intera bi še vedno stal slabih 20 milijonov eurov.

branilci – Dani Alves (Brazilija – Barcelona) Verjetno najdražji branilec na svetu, ki je po še eni briljantni sezoni v Barceloni potrdil sloves trenutno najboljšega bočnega igralca, vendar pa se na tem prvenstvu ni izkazal, celo izgubil je svoje mesto v prvi enajsterici, predvsem po zaslugi kiksov proti Paragvaju in njegov konkurent Maicon, ga je zrinil na rezervno klop. Maicon je letos po podpisu nove pogodbe oz. podaljšanju pogodbe s katalonskim klubom, vreden 35 milijonov eurov, saj bi toliko znašala odškodnina zanj v primeru prodaje.

branilci – Thiago Silva (Brazilija – AC Milan)

Mladi brazilski branilec se je v uspešni sezoni njegovega AC Milana, odigral pomembno vlogo in pomladitev tega branilskega igralnega mesta je bila več kot uspešna, zaradi česar kar ne verjamem, da bi ga italijanski prvak lahko prepustil/prodal španskima gigantoma Realu oz. Barceloni, ne glede na 30 milijonsko odškodnino, ki se omenja. Tokrat je s svojimi bogatimi rojaki povsem razočaral in kar neprijetno je našteti celotno brazilsko vrsto v tej objavi, ob dejstvu, da so izpadli že v četrtfinalu.

branilci – David Luiz (Brazilija – Chelsea)

Še tretji brazilec v zadnji liniji, kar potrjuje mojo teorijo, da ima, kljub vsem razvpitim zvezdnikom sredine in napada, brazilska izbrana vrsta največjo kvaliteto v obrambni vrsti, kar je bilo donedavna praktično nemogoče in tudi nogometna samba ni več kar je bila. Mogoče je to tudi eden od razlogov tega preranega izpada s 43. Copa Amerike. David Luiz je pozimi, iz Benfice prispel v Chelsea, ki je zanj odštel kar 25 milijonov eurov, a v primerjavi z ostalimi nakupi, je bil to absolutni dobitek, saj gre dejansko za enega najboljših branilcev na svetu, kar bo po reprezentančnem neuspehu še moral dokazati.

branilci – Juan Vargas (Peru – Fiorentina)

Zanesljiv branilec, ki je uporaben kot centralni branilec oz. kot bočni igralec in mediji spekulirajo, da naj bi Juventus v prizadevanjih po povratku med nogometne velikane, zanj ponujal 17 milijonov eurov, kar pa je bilo zaenkrat zavrnjeno in predvidevam, da je vrednost tega 27-letnika okoli 20 milijonov eurov.

zadnji vezni igralec – Javier Mascherano (Argentina – Barcelona)

Še eden iz Barcelone, ki pa je bil v prvem delu sezone neviden in šele po sili razmer, zaradi poškodb branilcev, je pri Guardioli zaigral kot centralni branilec in opravičil zaupanje, celo navdušil ter se vrnil med žive. S tem je tudi svojo ceno vrnil na željeni nivo in v kolikor bi ga želela imeti še kakšna druga od vrhunnskih ekip, bi zanj morala odšteti 25 milijonov eurov. Na tem prvenstvu je bil eden rekdih argentincev na pričakovanem nivoju, v destrukciji uspešen, v gradnji napadov pa se itak nikoli ni znašel oz. to ni bila njegova naloga.

zvezna vrsta – Javier Pastore (Argentina – Palermo)

Mladi argentinec, ki mu Batista še vedno ne zaupa je definitivno klasa, ki je argentinska reprezentanca nima v izobilju in res ne razumem določenih potez njihovega trmastega selektorja. Povsem drugače za igralca je na klubskem nivoju, kjer palermov predsednik, kontraverzni Mauricio Zamparini zanj zahteva okroglih 50 milijonov eurov, a realnejša je tista okoli 25 milijonov, kar je še vedno več kot dovolj za uvrstitev na to lestvico. Prepričan sem, da bodo v Palermu zanj iztržili še nekoliko več, zanimanje kažeta bogata Chelsea in po novem Paris Saint Germain, a rajši ostajam pri realnejših zneskih.

zvezna vrsta – Alexis Sanchez (Čile – Udinese)

Izjemni krilni napadalec za katerim so noreli vsi najboljši evropski velikani, v prvi vrsti pa Barcelona in Manchester City, nekoliko Manj Manchester United in Inter, italijanski mediji celo pravijo da tudi Napoli. 22-letnik je po besedah predsednika kluba Giampaola Pozza vreden okroglih 50 milijonov eurov in pod to ceno naj ne bi šel iz kluba, vendar je Barcelona uspela lepo znižati ceno in Alexis Sanchez je od 20. julija, za 26 milijonov eurov igralec katalonskega kluba.

 zvezna vrsta – Neymar (Brazilija – FC Santos)

Edini s te lestvice, ki še nastopa na domači celini oz. Južni Ameriki, konkretno v brazilskem Santosu, ki ima zanj določeno odškodnino 45 milijonov eurov, katero pa je pripravljeno plačati kar 5 klubov in zanimivo bo spremljati enega najbolj iskanih igralcev poletja oz. v katero smer bo šla njegova kariera. Moje mišljenje je, da v Real Madrid, ki ga tako kot mnoge druge, niso prepričale njegove izvedbe na letošnji Copa Americi.

napad – Sergio Aguero (Argentina - Atletico Madrid)

Tudi Sergio Aguero je eden bolj iskanih igralcev tega poletja, potem ko je izjavil, da bi zamenjal sredino oz. zapustil zdajšnji Atletico Madrid, se je interes pokazal pri sosedskem Realu, Chelseaju in baje tudi Juventusu. A Kun kot ga kličejo, po junaku japonske risanke, je drag igralec, saj je že pri 17-ih Atletico zanj plačal 20 milijonov eurov, po današnjem nogometnem tržišču pa naj bi se šušljalo, da je za njegov nakup potrebno pripraviti okoli 45 milijonov eurov, kar je v igri pustilo ob Realu le še Manchester City, kateremu naj bi bil najbližje. Baje, da potekajo intenzivni pogovori in preverka, da se jim ne bi ponovila usoda Robinha in Teveza, ki jima turobno manchesterovsko ozračje nikakor ni odgovarjalo.

napad – Lionel Messi (Argentina - Barcelona)

Po večini najboljši igralec na svetu, ki pa ga sam nisem nikoli preveč maral, naj bi Barcelono lahko zapustil ob vplačilu 120 milijonov eurov, kar pa je že prava norost in če je Inter to že ugotovil in se nekoliko ohladil, gre po isti poti še Chelsea, medtem ko Manchester City zaenkrat še kopiči zvezdnike in tudi Messi naj bi bil na njihovem seznamu želja, vendar je igralec mnenja, da mu je najlepše v prestolnici katalonije.

vrednost enajsterice seštejte sami ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 10:17 - Kategorije: 2011 - Copa America, seznami-lestvice -

Pa bom vseeno dodal še eno objavo in sicer naj-enajsterico 43. Copa americe, po izboru portala Goal.com

v postavitvi 4-3-3

JustoVillar (Paragvaj) – Juan Zuniga (Kolumbija), Diego Lugano (Urugvaj), Oswaldo Vizcarrondo (Venezuela), Alvaro Pereira (Urugvaj) – Cristian Riveros (Paragvaj), Egidio Arevalo (Urugvaj), Juan Arango (Venezuela) – Diego Forlan (Urugvaj), Paolo Guererro (Peru), Luis Suarez (Urugvaj)

Nekako se ne bi mogel strinjati z njihovim izborom, a vedno je tako, da imamo ob takšnih izborih pripombe.

Recimo, da se z izborom golmana strinjam, saj je imel Villar največ vpliva ob napredovanjih v četrtfinalu in polfinalu, a se mi zdi, da je bil tudi urugvajec Muslera, prav tako odličen. Zuniga je s kolumbijsko reprezentanco prekmalu izpadel, pa čeprav ni krivda na njem igralcev iz ekip, ki so razočarale ne bi uvrščal na lestvico. Kar se tiče centralnih branilcev je Lugano upravičeno zacementiran v vseh izborih, medtem ko me venezuelčan Vizcarrondo ni prepričal, saj je imel kar nekaj slabih trenutkov. Alvaro Pereira na drugem bočnem položaju je bil zame eden od igralcev turnirja, v zvezni vrsti pa bi pustil borbenega paragvajca Riverosa, medtem ko je urugvajec Arevalo že nekoliko vprašljiv, Arango pa je definitivno dobil mesto na podlagi odlične uvrstitve Venezuele, vendar sam ni bil toliko dober, da bi ga uvrstil med najboljših 11. Na ofenzivni trojček nimam pripomb, najboljši strelec turnirja Guererro kot centralni napadalec, krilna pa urugvajca Suarez in Forlan. Prvi kot izjemen strelec, drugi pa kot mož, ki je odločilno pripomogel k uspehom svoje reprezentance, vodja na igrišču, podajalec in strelec dveh zadetkov v finalu, povsem dovolj, pa čeprav dejansko ni igral kot smo ga vajeni.

Za primerjavo še povezava do objave  Naj-igralcev moštev, sestavljeno pred samim prvenstvom, med pisanjem tega teksta pa sem se odločil še za en seznam, ki ga bom spisal. Na njem bodo najdražji igralci Copa Americe.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2011 - 00:51 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Pa smo prišli do samega konca, do finala 43. Copa americe in pred nami je bilo samo še veliko finale v katerem sta se pomerila Paragvaj in Urugvaj.

In če smo urugvajce nekako potihem pričakovali, zagotovo to ni bilo s paragvajci, ki so se do velikega finala prebili brez zmage, torej s petimi remiji, kar je vsekakor eno od mnogih presenečenj.

Prvenstvo presenečenj, bi lahko poimenovali turnir, kjer slovita Argentina in Brazilija nista bili niti blizu medaljam, kjer je Venezuela pokazala, da zna igrati tudi nogomet, kjer se je Peru vrnil med pomembne, kjer je vrela južnoameriška kri prinašala tekme z obilico kartonov, pogosto tudi izključitev, vrhunec pa je bil množičen pretep ob koncu druge polfinalne tekme.

A pustimo vse to ob strani se prepustimo velikem finalu reprezentanc Paragvaja in Urugvaja, na Stadionu Monumental v Buenos Airesu, domu slovitega River Plata, ki je pred kratkim, prvič v svoji zgodovini izpadel iz prve argentinske lige, kar je sprožilo val nasilja in mnogi so se bali, da bi see vse skupaj lahko ponovilo ob izpadu argentinske reprezentance. Na srečo ni bilo tako, za malo sprostitve pa je tu stari riverov navijač, ki se ob skriti kameri znervira ob izpadu že omenjenega Rivera, klik za smeh do solz TUKAJ.

Namesto željenega obračuna Argentine in Brazilije smo navijači/gledalci v finalu dobili Paragvaj in Urugvaj.

Urugvajski nogomet sem v zadnjem času zelo nahvalil in jasno je, da gredo v pravi smeri. Dolgo jih ni bilo, sedaj pa so v roku enega leta prišli do polfinala svetovnega prvenstva in naslova Južne Amerike. Karizmatični selektor Oscar Tabarez je 3,5 milijonsko državico pripeljal do rekordnega, 15. naslova na Copa Americi, njegov napadalni dvojec Forlan-Suarez pa je bil dobitna kombinacija, čeprav tudi ostali niso bili nič slabši. Urugvaj, beri Tabarez je bil eden redkih, ki je znal svoje super-posameznike podrediti kolektivu, kjer ni bilo prostora za velike ego-tripe, vsakdo pa je imel točno določeno vlogo oz. naloge in vsi so se jim podrejali, od zanesljivega golmana Muslere, kapetana Lugana, uradno najboljšega mladega igralca Sebastiana Coatesa, meni izjemno všečnega Alvara Pereire, že omenjenih Forlana in Suareza in ostalih.

Tudi pred finalnim srečanjem so ostali skromni, brez podcenjevanja nasprotnika, pa čeprav so vsi vedeli, da so veliki favoriti, so bili previdni v izjavah, spoštljivi, celo preveč.

Urugvajci so bili kompletni, po poškodbi se je vrnil celo Edinson Cavani, medtem ko je paragvajcem manjkal že strokovni štab, namreč zaradi že omenjenjene kritične tekme polfinala, so ostali brez kaznovanega selektorja Martina, njegovega pomočnika Pautassa, pa brez prav tako kaznovanega oz. izključenega Jonathana Santane, poškodovanega Roque Santa Cruza itd. Preveč, bi rekel že na prvo. Pred samim srečanjem sem bil prepričan, da bo Paragvaj na svojo tretjo lovoriko moral počakati še nekaj časa, beri let in 32-letni post bo še potrajal, ljubitelji Larisse Riquelme pa bodo morali še malo počakati na njen striptiz.

list

Že uvod srečanja je nakazal s kakšnim pristopom bosta igrali obe moštvi, Urugvaj napadalno, Paragvaj pa kot je že v njihovi navadi, umirjeno, potrpežljivo z redkimi hitrimi nasprotnimi napadi, kar je v njihovi navadi odkar pomnim. Luis Suarez je že v 2. minuti izbrskal žogo in zapretil, testiral paragvajskega golmana Villara, v naslednji akciji pa je po strelu iz kota, Diego Lugano s strelom z glavo skoraj zadel, a je bil Villar na mestu, vnovičen poskus z dveh metrov pa je blokiral Ortigoza na golovi črti, tudi s pomočjo rok, a sodniška piščalka je ostala nema, kot radi rečemo. Že v 11. minuti pa je po ne preveč obetavni urugvajski akciji, v kateri se je ob poskusu predložka, žoga odbila do Suareza na vrhu kazenskega prostora, ki je preigral/osmešil Daria Verona in z natančnim strelom z levico, nekoliko z desne zadel za 0-1. Četrti zadetek na tem turnirju, ki ga je ohranjal v borbi za prvega strelca turnirja, kar pa je še pomembneje, urugvajcem je prinesel prednost, ki je bila že takrat za paragvajce zelo težko ulovljiva. Namreč njihova igra je bila sila slaba, zatišje brezpriložnosti pa so popestrili prekrški urugvajcev, ki so s tem trgali ritem tekme in umirjali zadevo, beri prve poskuse paragvajcev prevzeti igro. V 31. minuti je po podaji Suareza do gola prodrl Diego Forlan, ki pa spet ni bil uspešen, in da ni to več tisti dobri stari/precizni Forlan je potrdila še 36. minuta, ko je poskusil s strelom z 10-ih metrov, a bil ponovno premalo zbran oz. natančen. V 42. minuti srečanja pa je blondino, najboljši igralec zadnjega svetovnega prvenstva, le zadel, Egidio Arevalo je pred nasprotnikovim kazenskim prostorom priboril žogo in imel odprto pot oz. možnost podaje Suarezu v desno, a se je odločil za levo stran, kjer je bil povsem neoviran Diego Forlan, ki je s preciznim/diagonalnim udarcem povečal na 0-2. Paragvaj je bil definitivno odpisan, edini znak življenja so pokazali še ob uvodu drugega polčasa, ko je urugvajski golman Muslera, mojstrsko odbranil strel Valdeza in jasno je bilo, da paragvajci ne morejo ničesar več storiti. Sledile so taktične menjave, Cavani, Eguren, Godin namesto A.Pereire, Pereza in Caceresa, pri paragvajcih pa Estigarribia, Perez in po mojem mnenju veliko prepozno Barrios namesto Vere, Caceresa in Zeballosa, v samem finišu srečanja pa še urugvajska pika na i, kot pravimo. V 89. minuti srečanja je stekel hiter nasprotni napad urugvajcev, Cavani je podal do Suareza, ta pa z glavo v prostor za Forlana, ki je dosegel gol za končnih 3-0. Všeč mi je bilo, da se je Cavani uspešno vrnil po poškodbi, da je Suarez rajši podal in žrtvoval morebitni naziv najboljšega strelca, za starejšega kolega Forlana, ki mu po precej osrednjem turnirju v finalu uspelo dvakrat zadeti, a da ne bo pomote, do tedaj je zelo lepo gradil in asistiral, Suarez pa zadeval. Dobitna kombinacija, kot sem že zapisal zgoraj in urugvajci so lahko pričeli proslavljati.

Skrajšani posnetek, kot je že v navadi, je v povezavi TUKAJ.

Paragvajci so urugvajcem lahko samo pošteno čestitali, saj v finalnem srečanju niso bili niti za trenutek dorasel tekmec, a kot vsa pozitivna presenečenja turnirja, so tudi oni lahko ponosni na svoj dosežek, izločitev neugodnih nasprotnikov in drugo mesto.

Kot sem že zapisal, je to rekordni, 15. naslov za Urugvaju, prvi po zdaj že daljnem 1995, ko so bili domačini prvenstva, hkrati pa kar peti naslov osvojen v Argentini, ki jim očitno odgovarja.

Napadalec Atletico Madrida, Diego Forlan je s tema finalnima zadetkoma dohitel rekord po številu zadetkov v dresu urugvajske reprezentacije, ki ga že od daljnega 1930 drži Hector Scarone. V 82. nastopu je prekinil že kar leto trajajoči strelski post, saj je za urugvajsko reprezentanco nazadnje zadel na svetovnem prvenstvu, če se ne motim TUKAJ. In če sem že pri Forlanu, še podatek, da je že predstavnik tretje generacije svoje družine z naslovom južnoameriškega nogometnega prvaka, kar sta predtem postala že njegov ded po mamini strani Juan Carlos Corazo in oče Pablo Forlan.

 

Ker dvomim, da bo še kakšen zapis v tej rubriki naj naštjem še posamične nagrade 43. Copa Americe;

Kot že rečeno/zapisano v prejšni objavi je najboljši strelec, s petimi doseženimi zadetki, postal perujec Paulo Guererro iz nemškega Hambureger SV, najboljši golman paragvajec Justo Villar, ki je pred kratkim prestopil iz španskega Valladolida v argentinski Independiente, najboljši mladi igralec je postal urugvajec Sebastian Coates iz Nacionala, najboljši igralec turnirja pa Luis Suarez.

Čisto za konec pa še povezava do himne turnirja, TUKAJ.

adios.

logo

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.07.2011 - 17:01 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Sobotni večer, 23.7.,  je bil nabit z nogometnimi tekmami, na Eurosportu U19 prvenstvo in tekma Srbije proti Španiji, na nemškem Sky sportu bundesligaški Superpokal oz. derbi Schalke 04 – Borussia Dortmund, na HRT2 stoletnica splitskega Hajduka in gostovanje evropskega prvaka, torej Hajduk – Barcelona, na italijanskem Sky sportu pa Copa America, trekma za tretje mesto med Perujem in Venezuelo.

Po prvotnem beganju in šaltanju, skakanju s programa na program, sem tudi zavoljo tega bloga ustavil na italijanskem kanalu in v miru odgledal, kot že navedeno, tekmo za tretje mesto, ki je dala prvega dobitnika medalje 43. Copa Americe.

PERU – VENEZUELA 4-1

Kot je že znano se v večini primerov tekme za tretje mesto igrajo brez prave volje, po razočaranjih v polfinalnih obračunih, beri izpadih, pa se nemotivirani športniki udarijo še za to, tretje mesto, kjer mnogokrat ne odloča kvaliteta temveč, volja oz. regeneracija, predvsem miselna in tisti, ki so manj razoračrani z izpadom, ponavadi osvojijo tretje mesto.

A tokrat sem pričakoval nekoliko drugačno stanje, saj sta obe reprezentanci s polfinalnimi obračuni presegli vsa pričakovanja in tretje mesto oz. bron Copa Americe naj bi bil še dovolj velik motiv.

Peru je že od sedemdesetih let, prejšnega stoletja v konstantnem padu, pri čemer jih že nekaj časa ni na svetovnih prvenstvih, njihov tokratni selektor Sergio Markarian pa ni uspel ustaviti naleta njegovih sonarodnjakov, urugvajcev in vsi skupaj se zavedajo, da so bili Suarez, forlan in družba, enostavno previsoka ovira oz. premočan nasprotnik, kar je potrdil tudi gladek poraz,  iz česar sem sklepal, da je pri perujcih, razočaranje vseeno manjše. To nikakor ne pomeni, da so se zadovoljili z doseženim, le naštevam dejstva, ki so jim šla v prid, kakor tudi uspeh, priti v polfinale brez treh, verjetno najboljših/najpomembnejših igralcev, napadalcev Pizarra in Farfana ter branilca Zambrana, ki so odpadli zaradi poškodb. Kot da to še ni bilo dovolj so pred tem srečanjem ostali tudi brez kapetana Vargasa, ki je bil izključen proti krvnikom v polfinalnem obračunu in vse breme je šlo na naslednjega v vrsti Paola Guererra. Stadion La Plata, kjer se je tudi tokrat igralo, je bil v prejšnem srečanju usoden, če se smem tako izraziti, medtem ko reprezentanco Venezuele na tega vežejo lepi spomini, saj so na njem že v uvodu šokirali in remizirali z Brazilijo.

Venezuela je, kot sem že nekajkrat omenil, edina južnoameriška ekipa, ki še ni sodelovala na svetovnem prvenstvu in tudi nikoli še niso bili tako daleč v Copa Americi oz. bolje povedano, tako blizu medalje in namesto da bi bili srečni zaradi uspeha, so jezni in zagrenjeni zaradi načina na kateri so izpadli proti paragvajcem. To potrjuje njihov konflikt/pretep po srečanju, izjave po polfinalnem obračunu, celo revolucionarja Chavez in Castro sta rekla nekaj stavkov o tej, za njih, tragediji in ekipa selektorja Cesara Fariasa mi je delovala kot primerna za večjo demontažo. Ne glede na rezultat tega srečanja, se lahko ponosni vrnejo v domovino, kjer med športi kraljuje baseball, ki je bil tokrat za kratek čas celo v ozadju.

list

Kar se tiče samega sračanja, je bilo že od samega začetka jasno, kdo je manj razočaran oz. kdo si želi bolj zmage, saj reprezentanca Venezuele, razen poskusa Maldonada v uvodu ni spravila skupaj ničesar pametnega, kot rečejo nekateri. Perujci so na drugi strani nizali svoje napade in samo vprašanje časa je bilo kdaj bodo zadeli, saj so bili kar nekajkrat zelo blizu, a so bili njihovi igralci, za malo, prekratki, pri strelih pa premalo natančni. V 42. minuti srečanja pa je William Chiroque prodrl proti kazenskem prostoru nasprotnika, podal v desno do Guererra, ki je poskusil s slabim diagonalnim strelom, vendar pa je bil ta odlična podaja za Chiroqueja, ki je iz bližine zadel za 1-0. Gol v tistem pravem trenutku, bi rekli, da so šli igralci Venezuele ob polčasu še bolj poklapani v slačilnico in njihova pot brez povratka, se je nadaljevala v 59. minuti, ko je zaradi grobega prekrška, izključen Tomas Rincon in perujci so številčno premoč izkoristili le pet minut kasneje, točneje v 63. je spet udarila naveza Chiroque – Guererro, s tem da je bil tokrat po povratni žogi strelec napadalec nemškega Hamburgera, Paulo Guererro, ki je z batino s petih metrov zadel za 2-0. Eden redkih svetlih trenutkov reprezentance Venezuele, se je zgodil v 78. minuti srečanja, v času njihove dominance je izkušeni rezervist Juan Arango uspel znižati na 2-1 in sledilo je še nekaj venezuelskih poskusov, preden je v sami končnici Paulo Guererro zabil še dva zadetka in ze zavihtel na vrh lestvice strelcev. Najprej je v 89. lepo preigral dolgolasega Vizcarronda in z 10-ih metrov zabil za 3-1, v sodnikovem podaljšku oz. v 92. minuti srečanja pa je še, po lepi podaji rezervista Luisa Advincule, postavil končnih 4-1.

Skrajšani posnetek srečanja za tretje mesto je TUKAJ.

S to zmago je Peru zasluženo osvojil tretje mesto, Paulo Guerero paje  s tremi zadetki na tem srečanju, prišel do skupno petih golov na 43. Copa Americi in postal njen najboljši strelec. Čestitke Perujcem, še posebaj Guererru, kakor tudi največjemu presenečenju turnirja, reprezentanci Venezuele, ki si, ne glede na zadnja poraza, to definitivno zasluži.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.07.2011 - 01:59 - Kategorije: 2011 - Copa America -

Potem ko je Luis Suarez z dvema zadetkoma proti čilencem, popeljal svoje urugvajce v finale Cope, se je v obračunu Paragvaja in Venezuele iskal še drugi finalist. Obe ekipi sta bili, vsaj zame, pozitivni presenečenji turnirja, še posebaj Venezuela, ki je do te 43. Cope, uspela na 14. udeležbah oz. 49. tekmah vknjižiti samo tri zmage.

Takšno presenečenje in pa seveda izpad Argentine in Brazilije, pa vzpon Peruja, mi ne dovolijo, da bi zapisal, da je tudi Paragvaj eno od večjih presenečenj prvenstva, ki je proti tokratnem nasprotniku, v preteklosti zabeležil petnajst zmag, tri remije in samo dva poraza, kar ga je postavljalo v vlogo izrazitega favorita.

A tistih 3-3 pred dnevi, v tretjem krogu skupine B, uvodne faze tekmovanja, je bil lep opomin, da na tem prvenstvu ni skoraj nič tako kot večina pričakuje, kar je potrdilo tudi paragvajsko četrtfinale proti brazilcem, ki jih je po eliminaciji prvih favoritov prvenstva, še dodatno napolnilo s samozavestjo. Za polnenje na nekoliko drugačen način pa je poskrbela tudi, verjetno najbolj znana navijačica na svetu Larissa Riquelme, ki je obljubila striptiz, v kolikor njeni paragvajci osvojijo naslov, a do tja je bilo treba še najprej preko reprezentance Venezuele.

Paragvajci slovijo kot zelo pragmatično moštvo, ki do rezultatov ne prihajajo s spektakularno igro, temveč s tekom do iznemoglosti  in čvrsto igro, katere osnova je, pri navijačih nepopularna, destrukcija nasprotnikove igre . Taktično podkovana in zrela ekipa se naslanja na zaustavljanje nasprotnika na vse možne načine, tudi s prekrški, ki znajo biti včasih zelo grobi, s provokacijami in igro v kateri na nasprotnikov gol v 120-ih minutah ne sprožijo niti enega strela kot proti brazilcem v četrtfinalu, obenem pa so spretni v prilagajanju situaciji, nasprotniku, trenutnemu stanju in prav zaradi tega so tudi prišili do sem, zaenkrat do polfinala. Ne glede, da Venezuela ni Brazilija oz. da je slabša tudi od Paragvaja, sem bil pred srečanjem prepričan, da bodo paragvajci poskušali uspeh nadgraditi po starem receptu, torej s pasivnostjo in potrpežljivostjo, kar čutil pa sem podaljške in penale, saj je za paragvajske nogometaše že nekaj let/desetletij pomemben zgolj cilj in ne vtis.

Na drugi strani Venezuela zasluženo uživala v uspehu, ko so z uvrstitvijo v polfinale prispeli na večino naslovnic častnikov, v domovini pa za kratek čas celo zasenčili šport št. 1, baseball. Štiri tekme, dve zmagi in dva remija je izjemen rezultat, ki ga lahko primerjamo s tistimi iz preteklosti, torej na 14. udeležbah, v 49-ih tekmah, tri zmage in prepričan sem, da se venezuelci niso načrtovali ustaviti v polfinalu, temveč so živeli za grande finale.

Neglede na razplet, sta bili pred njimi še dve tekmi, polfinalni obračun s paragvajci in pa tekma za tretje mesto ali željeni finale.

polfinale

Samo srečanje je ponudilo precej zanimivosti in napetosti, paragvajec Dario Veron je nevarno poskusil, pa Nelson Valdez, medtem ko je bil na drugi strani, venezuelskemu branilcu Oswaldu Vizcarrondu, zaradi nedovoljenega položaja soigralcev pred golmanom Villarjem, razveljavljen zadetek z glavo, kar je bil eden od razlogov za nervozo in kasnejše ekscese. Moreno je v 42. minuti zadel prečko, v nadaljevanju akcije pa je izvrstni paragvajski golman odbranil še poskus Rondona in Venezuela je postajala vse bolj konkretna. Poskušali so venezuelci iz vseh možnih položajev, Arango iz prostega strela z več kot 30-ih metrov, rezervist Fedor je nato zadel vratnico, prav tako Arango iz še enega prostega strela, a na strani paragvajcev sta bila sreča in njihov odlični vratar Justo Villar.

Slednji je postal heroj nacije, ko je ob izvajanju penalov, v tretji seriji odbranil strel Franklina Lucena, medtem ko so vsi njegovi soigralci zadeli, zadnji/odločilni strel Dario Veron in slavje paragvajcev se je lahko začelo, skrajšani posnetek srečanja pa je v povezavi TUKAJ.

Paragvajci so z obilico sreče izborili finale, svoj prvi po ’79., katerega so pričeli proslavljati, a vročekrvni venezuelci naj bi sprožili množični pretep, kjer so se želeli maščevati za tisti nedosojen gol, za vse zgrešene priložnosti, vse prekrške paragvajev, provokacije njihovega selektorja Gererda Martina, ki je bil že drugič, če se še spomnite, izključen in kaznovan. A vse skupaj jim ni pomagalo preveč; ostali so brez velikega finala v katerega gre Paragvaj, dobili pa tolažilno tekmo za tretje mesto kar tudi ni mala stvar za nenogometno Venezuelo, a po prikazanem so zagotovo oni tisti, ki so si zaslužili finalno tekmo oz. obračun z urugvajci.

Pretep TUKAJ.

Paragvaju je tako uspjelo izboriti finale južanoameriškega nogometnega prvenstva u Argentini, potem ko so v petih srečanjih izborili prav toliko, konkretno pet remijev, od česar so oba izločilna dvoboja, proti Braziliji in Venezueli dobili po penalih in ne bom nič krivičen, če zapišem, da si naslova definitivno ne zaslužijo.

V nedeljo zvečer, pred nekaj urami sem navijal za urugvajce, a o tem kaj več v naslednjih dneh.

  • Share/Bookmark