Zapisal izmisljeni | 23.06.2011 - 02:44 - Kategorije: trenerji

Eden od glavnih razlogov zakaj sem uvedel novo rubriko z imenom Trenerji, je Sir Alex Ferguson, ki ga, tako kot nobenega trenerja o katerem sem se včasih želel razpisati,  nekako ni bilo smiselno tlačiti v rubriko Nogometaši.

Torej začenjam, z največjim nogometnim strokovnjakom našega časa, šele kasneje pa na vrsto pridejo aktualni portugalci in ostali.

Sir Alex Ferguson

alex

Alexander Chapman Ferguson, kot se glasi njegovo polno ime, se je rodil daljnega 31.12.1941 v škotskem Glasgowu, točneje Govanu, ki je približno 4 km zahodno od središčnega dela glavnega mesta Škotske. Šolske dneve je preživljal ob nogometu, pri čemer je navijal za Glasgow Rangerse, od 1957 do ‘60 pa igral za amatersko moštvo Queens Parka, kjer kljub petnajstim golom v 31-ih srečanjih ni bilo dovolj za prvo enajsterico in nezadovoljni mladenič se je podal na nesigurno pot profesionalnega nogometaša. Naslednja štiri leta je bil njegov klub St. Johnstone, kjer s približno podobnim strelskim učinkom, 37/19, prav tako ni uspel izboriti mesta standardnega igralca, konkretno napadalca, čeprav je proti svojemu Glasgow Rangersu dosegel kar tri gole in bil najzaslužnejši za eno nabolj presenetljivih zmag. Zato je leta 1964 prestopil v Dunfermline Athletic, v katerem je ostal do ‘67, v tem času pa igral svoj najboljši nogomet, kot pravimo in v 89-ih nastopih dosegel kar 66 zadetkov, s tem da si je v sezoni 1965–66, z 51. doseženimi goli delil prvo mesto lestvice strelcev in če bi bili takrat današnji pogoji, bi se kaj lahko znašel na tem blogu. A šalo na stran, bi rekli, 1967 je Alex Ferguson, po zaslugi odličnih partij in strelske forme, v rekordnem transferju med dvema škotskima kluboma, konkretno za 65.000 funtov, končno prispel v klub svojega otroštva, Glasgow Rangers, kjer je v dveh sezonah in 41-ih nastopih dosegel solidnih 25 zadetkov, zaradi česar je ’69. nadaljeval z rednim menjavanjem klubov in odšel v Falkirk. Eden od razlogov za zapustitev kluba je bil spor zaradi poraza v finalu škotskega pokala ‘68/69, kjer je bil po srečanju označen za enega od glavnih krivcev za katastrofalnih 4-0, zaradi česa je bil celo degradiran v rezervno moštvo in besni Alex, ki je to vrlino, konkretno bes, v naslednjih letih pripeljal do perfekcije, je baje tolažilno medaljo vrgel v smeti in si poiskal nov klub. Kot sem že zapisal je ‘69. prestopil v bližnji Falkirk, mestece med Glasgowom in Edinburghom, saj naj si njegova soproga Cathy ne bi želela selitve v Anglijo, kjer ga je želel priznani Nottingham Forrest. Tu je sočasno z igranjem pričel tudi s treniranjem moštva, ko pa je moštvo kupilo trenerja in Fergusona zadolžilo le še za igranje oz. gole, je ta užaljeno zahteval transfer in tako je ‘73. zaigral še za svoj zadnji klub Ayr United, kjer je 1974. tudi zaključil svojo kariero nogometaša.

A kot verjetno veste že vsi, razlog za objavo o njem ni v njegovi kar solidni igralski karieri, v kateri je, v 317-ih odigranih srečanjih dosegel več kot solidnih 170 zadetkov, kar pomeni, da le ni imel tako slabo kariero nogometaša, kot jo želijo nekateri prestaviti, le trenerska je tista, ki je vse skupaj, razumljivo, zasenčila.

Alex Ferguson je občutil vodenje ekipe že kot trener-igralec v škotskem Falkirku, kakor je že navedeno v zgornjih vrsticah, svoj pravi trenerski debi pa je doživel 1974, takoj po koncu nogometne kariere, v lokalnem East Stirlnigshiru, kjer je na trenerskem mestu zdržal samo 117 dni, v tem času pa predstavil svoj, kasneje legendarni, način vodenja ekipe, v katerem je glavna disciplina oz. njegova beseda. In ko sem že pri besedah, njegov takratni igralec je veliko let kasneje povedal, da je bil, takrat 32-letni Ferguson, že od samega začetka frightening bastard, edini človek na svetu katerega se je bal in ki je baje nekega svojega igralca kaznoval, ker ga je z avtom prehitel na cesti. A takšen pristop je prinesel takojšnje sadove, klub je nanizal nekaj odličnih rezultatov, kar je prvi prepoznal, veliko bolj priznani St. Mirren oz. njihovo vodstvo in začela se je pot navzgor, ki ji še danes ni konca.

V obdobju od ‘74 do ‘78 je Alex Ferguson ekipo St. Mirrena povzdignil iz osrednjega tretjeligaša do drugoligaškega prvaka ‘76/77, ob tem pa je ustvaril še kopico izjemnih mladih nogometašev, ki jim je izplačeval neautorizirane nagrade, zaradi česar je spet prišel v spor z vodstvom kluba in takratni predsednik kluba Willie Todd je postal in ostal edini človek, ki je s trenerskega mesta odpustil velikega Fergusona.

A ozadje razhoda naj bi bil interes prvoligaša Aberdeena, v katerega je poleti ‘78 tudi prestopil, vendar pa so bili tukaj začetki nekoliko težji kot v prejšnih dveh klubih. Po nekaj razočaranjih, predvsem v pokalnih tekmovanjih pa jim je v sezoni 1979/80 uspelo osvojiti kar naslov državnih prvakov, s tem prekiniti 15-letno dominanco glasgowskih velikanov, Glasgow Rangersov in Celtica, Gordon Strachana pa ustoličiti kot najboljšega igralca lige. Kasneje je izjavil, da so mu šele takrat igralci, nekateri stari približno kot on, zares začeli verjeti in zdužena celota je v naslednjih letih nanizala nekaj izjemnih rezultatov, glede na predhodni in kasnejši sloves kluba. Državno prvenstvo so osvojili še v zaporednih sezonah sezonah ‘83/84 in ‘84/85, Škotski pokal ‘81/82, ‘82/83, ‘83/84 in pa ‘85/86 ter Ligaški pokal ‘85/86. Še večje presenečenje pa so bili v evropskih nastopih, kjer so v sezoni ‘82/83 doživeli vrhunec v Pokalu pokalnih zmagovalcev, ko so v velikem finalu z 2-1 premagali favorizirani Real Madrid, nato pa še osvojili evropski Super pokal ‘83, v katerem so bili v dveh obračunih, z 0-0 in 2-0, boljši od nemškega Hamburger SV.

A apetiti velikega Fergusona so bili veliko večji kot zmožnosti malega škotskega Aberdeena in svojim delodajalcem je večkrat nakazal, da bo kmalu poiskal sredino, ki bo odgovarjala tem njegovim apetitom, pri tem zavrnil angleški Wolverhampton, še preden pa je našel pravi klub, je začasno prevzel škotsko reprezentanco, saj je dotedanji selektor John Jock Stein, 10.9.85, ob koncu kvalifikacijskega srečanja Škotske in Walesa, ki je njegovi reprezentanci zagotovil dodatne kvalifikacije z Australijo, za uvrstitev na Svetovno prvenstvo ‘86 v Mehiki, nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. Začasni selektor Ferguson z reprezentanco Škotske na omenjenem prvenstvu ni uspel napraviti vidnejšega rezultata, v skupini D pa je v konkurenci Danske, Zahodne Nemčije in Urugvaja, v skupinskem delu zasedel zadnje/četrto mesto in že 15. junija ‘86 je odstopil z mesta selektorja.

Nadaljevanje zgodbe bi bilo zlahka drugače, če ne bi bilo dobrega večletnega Fergusonovega prijatelja Waltera Smitha, prav tako zelo strogega a uspešnega managerja/trenerja, ki je pred dnevi zapustil Glasgow Rangerse, s katerimi se je naosvajal lovorik, med drugim je bil kar devetkrat prvak Škotske, a pustimo to in se vrnimo v leto 1985, ko je bil Smith selektor mlade škotske reprezentance, Ferguson pa že omenjeno, začasni selektor A ekipe oz. reprezentance Škotske.

Klub, ki je zadovoljeval prej omenjene Fergusonove apetite je bil londonski Arsenal in Ferguson naj bi se z njimi že večino stvari dogovoril, že je hotel prevzeti ponujeno delo, pri čemer naj bi bil njegov asistent oz. pomočnik, prijatelj Smith, vendar mu je ob sporočanju vesele novice, Smith odvrnil, da ne gre z njim, saj se je že dogovoril za prevzem Glasgow Rangersov, zaradi česar je tudi razočarani Ferguson zavrnil arsenalovo ponudbo in počakal neke boljše čase, ki so prišli zelo kmalu.

Po snubljenju Tottenhama in Fergusonovi zavrnitvi pa sta se le našla usojena, če se smem tako izraziti, namreč novembra ‘86 je Manchester United odpustil tedanjega trenerja Rona Atkinsona in 6.11.86 se je uradno pričelo neko novo nogometno obdobje.

Na trenerski klopi Manchester Uniteda je debitiral dva dni kasneje oz. 8.11.86, s porazom proti Oxford Unitedu, vendar je v nadaljevanju ekipo z 21. mesta pripeljal do varnega 11. mesta na lestvici in eden prvih ukrepov je bila uvedba discipline, predvsem omejevanje konzumiranja alkohola, po čemer so bili še dolga leta kasneje znani angleški nogometaši. Ferguson je počasi pričel sestavljati ekipo, ki bi bila sposobna umešati se v borbo za vrh, pri tem pa je iz Norwicha prispel Steve Bruce, lee Sharp iz Torquaya, iz bivšega Aberdeena Jim Leighton, Paul Ince iz West Hama, Gary Pallister iz Middlesbora, povratnik Mark Hughes iz Barcelone, rezultat tega pa je bil prva trofeja, FA Pokal ‘89/90. Naslednjo sezono je prvi ekipi, iz mladinskega moštva priključil dolgolasega mladeniča z imenom Ryan Giggs, iz Oldhama je prispel Dennis Irwin, še eno leto kasneje pa je v ukrajinskem Šahtaru našel rusa Andreya Kanchelskisa, v danskem Brondyu pa danca Petra Schmeichela in sledil je nov uspeh, tokrat Ligaški pokal ‘91/92. Moštvo je že dobivalo prepoznavno podobo, iz mladinskega pogona je prispel še Garry Neville,  iz Leeds uniteda pa še neponovljivi Eric Cantona in skoraj šest let po prevzemu vodenja Manchester Uniteda, je Alex Ferguson prišel do svojega prvega naslova državnega prvaka, torej v sezoni ‘92/93, ko je tudi prvič odigrana slovita Premier league, ki je nastala iz The football league. Vse pohvale vodstvu kluba, ki je dalo priložnost/čas škotu, potem ko prva leta ni bilo rezultatov, beri trofej, in ko so mediji napovedovali in navijali za njegovo zamenjavo, vendar pa je bilo vodilnim Mancheste Uniteda všeč način dela, kako je reorganiziral klub, se pravi organiziral delo nogometne šole, trenerskega osebja, uredil skauting, uvedel disciplino in spoštovanje, skratka jih povzdignil na višji nivo, ob tem pa seveda niso pozabili niti njegovih rezultatov z Aberdeenom. In ko so prišle prve, zgoraj omenjene trofeje, ko so se pričeli ubirati plodovi/sadovi tega potrpežljivega dela, kot radi rečemo, Fergusonovo drevo, kot sem nekje prebral, ni nehalo dajati sadov, do današnjih dni.

V nadaljevanju je iz Nottingham Forresta prispel še bojeviti Roy Keane in izvrstno popolnjeni ekipi je Ferguson priključil še kopico mladih kot so, David Beckham, Paul Scholes, Nicky Butt, Keith Gillespie in divji Robbie Savage, ki so se lahko nogometnih veščin učili od najboljših, izkušenejših kolegov. Iz tistega obdobja je znana anekdota, ko so prav ti izkušenejši, mladega Ryana Giggsa ob jubilejnem, 25. nastopu, nagovorili, da je Fergusonu omenil nakup/darilo službenega vozila zanj, torej za Giggsa, saj naj bi bila taka navada, nakar je Ferguson vzrojil z besedami: ” Who the fucka do you think you are? I wouldn’t give you a fuckin’ club bike let alone, a club fuckin’ car.” Kot je znano je Ferguson leta kasneje v navalu besa, po eni od slabših predstav svojih igralcev, v slačilnici brcnil kopačko, ki je priletela lepemu Beckhamu, glavnem zvezdniku moštva, v glavo in mu razsekala arkado.

A pustimo njegov bes, vik in krik, nadimek Fen, ker je znal priti igralcu do nosa in z nekaj milimeterske oddaljenosti vanj vpiti, da je ubogim igralcem dvigovalo lase kot pri delovanju fena. Ostal bi pri njegovem odnosu do mladih nogometašev, ki jih je ustvaril in forsiral, ko so mu vsi govorili, da z mularijo ni možno osvajati trofej. Ferguson se ni bal dati priložnost tej mulariji, beri manchesterovem podmladku, ob tem pa je imel tudi znanje, da jih razvije v izjemne nogometaše, kakor da je imel tudi pogum kupiti določene, takrat samo talentirane nogometaše, a la Cristiano Ronaldo, Rooney in podobne, ki so šele pod njegovim vodstvom postali, tisto kar so postali, se pravi eni najboljših na svetu.

Da se vrnem v časovne okvirje, poleti ‘95 je prodal izkušene nogometaše, na vrhuncu slave, Paula Inca, Marka Hughesa in Andreya Kanchelskisa, usodo moštva pa zaupal golobradim mladeničem, kasneje znanim pod vzdevkom Fergie’s Fledglings, ki so že v mlajših kategorijah Manchester Uniteda kazali izjemen talent in ti so pod vodstvom velikega Fergusona postali okostje moštva, ki je kasneje, vsezoni ‘98/99 osvojilo elitno Ligo prvakov, kateri so dodali še prvenstvo in pokalno tekmovanje, slavni treble.

Seveda ni trenerja na svetu, ki bi zadel z vsemi okrepitvami, nakupi oz. igralci, domnevno za prvo ekipo in osvajanje trofej. Mark Bosnich, David May, Jordi Cruyff, Karel Poborsky, Luke Chadwick, Laurent Blanc, Fabian Barthez, Roy Carroll, Diego Forlan, Juan Sebastian Veron, Fangzhuo Dong, David Bellion, Eric Djemba-Djemba, Kleberson, Alan Smith in ostali so le nekateri od teh, a če niso našteti tisti zaslužni naj ne bo preveč poudarka tudi na teh, zgrešenih nakupih.Nekje dobiš, nekje izgubiš, a Ferguson je v večini dobival, Cantona je stal samo 1,2 milijona funtov, Peter Schmeichel samo slab miljonče, Roy Keane 3,5, da ne omenjam bagatele za Solksjaera, Irwina in ostale, tudi deal za Cristiana Ronalda je bil veličastven, nakup za 17,5, prodaja pa za rekordnih 94 milijonov eurov. Za njegove rezultate je pomemben tudi občutek za potrebe ekipe in ko je Ferguson prikrmaril Manchester United med najbogatejše klube na svetu, se ni bal kupiti klasnih igralcev, pa čeprav nikoli tistih najvišjega razreda kot so bil npr. Zidane, Figo ali Ronaldo. Nikoli ni kupoval zvezdnike zaradi imena oz. ni zlagal moštva iz najboljših posameznikov temveč je najboljše moštvo sestavil iz odličnih posameznikov, tistih, ki jih je v določenem trenutku potreboval za uspeh ekipe. Pri tem je znal tudi preplačati določene, kot so Stam, Carrick, Berbatov, tudi Ferdinand, a kasnejši rezultati so to opravičevali oz. potrjevali pravilnost teh preplačil.

Alex Ferguson ima izjemno sposobnost, da povsem neopazno in hitro obnovi oz. ponovno zgradi zmagovalno moštvo in v preteklih dvajestih letih, smo navijači Manchester Uniteda, samo enkrat čakali, na naslov državnega prvaka več kot eno leto, pa še takrat se je oddolžil s tremi zaporednimi, beri od 2004 do 2006. Prav zato tudi ne čudi, da je zanj eden najpomembnejših naslovov, prav ta 2004, ko je s povsem prenovljenim moštvom, prekinil dominanco Chelsea oz. Abramovichevega denarja, pri tem pa še igral v dveh finalih Lige prvakov, kjer je v enem premagal prav Chelsea, v drugem pa, na žalost, izgubil z Barcelono.

In če so bili že nekajkrat omenjeni Giggs, ki je sodeloval v vseh naslovih, Scholes in Gary Neville nekakšna stalnica, se je okoli njih, v samem moštvu marsikaj spreminjalo/menjalo, pri tem pa so se trofeje kar osvajale. Menjal je golmane, štoperske dvojce, napadalce, zvezni del, spreminjal profil moštva, igralne sisteme, s tem se je spreminjal tudi sodobni nogomet, a izkušeni strokovnjak se je vedno znova znal prilagoditi in s svojimi Red devilsi igral najboljši nogomet na svetu, ki pa ni bil nujno najlepši, da me ne bi kdo pokritiziral, kot je bil to primer v pravkar končani sezoni, a priznajmo vedno je igral napadalno, dinamično, hitro, dostikrat tudi atraktivno, skratka gledati Manchester United, je redkokdaj dolgočasno.

Torej, Alex Ferguson zagotovo ne spada med najbolj simpatične osebke sveta,njegov karakter je kar neugoden, njegove odločitve so včasih nejasne in sporne, ni vedno zadel z okrepitvami in seznam trenerjev in igralcev s katerimi ni v dobrih odnosih, bi znal biti kar dolg, saj se je s kar nekimi razšel, v ne preveč prijateljskem vzdušju, spomnimo se Paula Inca, Stama, Yorka, Cola, Beckhama, Van Nistelrooya, Teveza in kaže da bo naslednji Berbatov. Prepiral se je z nasprotnikovi trenerji, sodniki, FA zvezo, UEFO, celo BBC-jem, vendar pa ne samo, da je najuspešnejši trener modernega nogometa, temveč je tudi edinstveni primer, ki je uspel vsa ta leta/desetletja uspel zadržati vrhunsk nivo rezultatov in lastne izvrstnosti.

Štiri leta je potreboval za prvi trofej, kar šest za prvo prvenstvo, a ko je enkrat začel, ni znal nehati. Prebral sem tole; 1, 1, 2, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 3, 1, 3, 3, 2, 1, 1, 1,1. Ne, ni IQ test i ne rabite nadaljevati niza trebate nastaviti niza, saj bo to storil kar Ferguson, namreč gre za uvrstitve Manchester Uniteda v Premier league od njenegaa začetka, torej že omenjene sezone ‘92/93. Nikoli nižje od tretjega mesta, trikrat drugi in 12-krat prvaki Anglije oz. Premier league. Seštevek teh številk je samo 28, za primerjavo je najbližje nemški Bayern, pa Barcelona, Real, AC Milan itd, pa se poigrajte s številkami.

Pri prebiranju tekstov o njem sem zasledil, da obstaja razlog za te njegove uspehe in dejstvo, da je edini, ki je 25 let zdržal v vrhunskem klubu in v 25-ih letih osvojil 36 trofej. Ta razlog je, da je to nemogoče storiti. Nemogoče je ponoviti to kar mu je uspelo pa naj se gre za, v zadnjem času poveličevanega Villas-Boasa, gobčnega Mourinha, lisjaka Wengera, taktičarja Van Gaala ali Lippija, Hiddinka, Capella, Del Bosqueja, Ancelottija, Guardiolo. Vsi našteti so vrhunski strokovnjaki in sjajni trenerji, a nemogoče je takšen nivo zadržati vsa ta leta z istim klubom, saj je človeško da pride do obrabe materiala, beri zasičenosti, pomanjkanja motivacije, izgube oblasti nad slačilnico/igralci itd. Najti takšnega, ki ima samo 10 let približno podobnih rezultatov v enem klubu, je nemogoče.

Fergusona se dostikrat podcenjuje kao izvrstnega taktičarja, čeprav je povsem odvečno o tem razpredati, kar najbolje potrjujejo njegovi rezultati, a verjetno je zaradi njegovih drugih, številnih odlik to tako oz. je njegovo taktično znanje, v ozadju. Vsekakor ne moremo mimo njegove enormne želje po zmagovanju, po strasti, lakoti po zmagah, takšnih in drugačnih, pri čemer zagotovo ne obstaja trener na svetu, ki bi rajši zmagoval kot on. Vsako sezono gre z nule, kot pravimo, svoje ekipe pa žene do skrajnosti, pa čeprav so v njih igralci, ki so z njim osvojili že vse. Zanj to ni pomembno, kar se da razbrati iz živčnega prežvekovanja žvečilk, poskakovanja na klopi in otroškemu veselju ob vsakem golu posebaj, ob vsaki zmagi, ob vsakem osvojenem trofeju. In to svojo strast prenaša na igralce v ekipi, v kolikor pa začuti, da ti nimajo v sebi tega žara, lakote po zmagah, oz. da je samo nekoliko manjša, ni pomembno kako se igralec piše, kaj je do sedaj storil za klub, postal bo bivši. Noben ni večji/pomembnejši od Manchester Uniteda oz. kot je že vsem jasno, od samega Alexa Fergusona, pri katerem priimki in stare zasluge ne igrajo vloge. V nobenem drugem klubu se ne more pripetiti, da prav vsak igralce lahko prične tekmo na klopi za rezerve ali jo celo odgleda s tribune, pa to ne bo vplivalo na atmosfero v moštvu, kar je letos dokazal s hlajenjem glavnega zvezdnika ekipe, razvpitega Rooneya, na koncu tudi najboljšega strelca prvenstva, Berbatova. Tudi Nani, letos verjetno najboljši igralec Manchester Uniteda je bil kar pogosto rezervist, prav tako legendarna Scholes in Giggs, kar samo potrjuje tezo, da je Ferguson še vedno absolutni vladar Manchester Uniteda in kdor ne misli tako, bo kmalu igral za kakšno drugo moštvo, kot se je to pripetilo že naštetim Incu, Stamu, Yorku, Beckhamu in ostalim.

Ferguson bo moštvo sestavil in prilagodil kot on misli, da je prav, pri tem mu nihče ne more/upa suflirati, saj bo vse prilagojeno tako, da bo najboljše za tekmo, za zmago, za fazo tekmovanja, za trofejo, vsak od igralcev pa bo moral potisniti svoj ego v ozadje in igralci in vsi ostali to vedo. Samo Ferguson ima to moč osebnosti, da se znebi dobrega/odličnega igralca, ki se ne more/noče podrejati temu, vsi ostali pa delajo kompromise, pa naj si gre za kompromise s predsedniki klubov, managerji, samimi igralci, navijači itd. Šele ko uporniki začnejo kazati slabšo formo se upajo ukrepati, medtem, ko jih Ferguson odreže tudi na vrhuncu njihovih moči.

Novi igralci, ki prihajajo v takšno okolje, morajo pred vstopom preveriti svoj DNK zapis in ga prilagoditi Fergusonu, ki serijsko vgrajuje zmagovalni karakter in že omenjeno lakoto po zmagah.

In če potrebujete perspektivnega trenerja kupite Villas-Boasa, če potrebujete trenera za rezultat, kupite Mourinha ali Capella, če potrebujete iz limitirane ekipe izveči maksimum, kupite Hiddinka ali Van Gaala, če potrebujete stratega, ki se zna nositi s pritiskom slačilnice polne zvezd, kupite Ancelottija, Del Bosqueja ali Guardiolo, če pa potrebujete trenerja, ki vam bo dal 25 let izvrstnosti, 36 trofejev, potem rabite samo Alexa Fergusona.

Za konec pa samo še vsi pomembnejši trofeji Sir Alexa Fergusona;

  • škotsko prvenstvo 1980, 1984, 1985

  • škotski pokal 1982, 1983, 1984, 1986

  • škotski Ligaški pokal 1985

  • angleško prvenstvo 1993, 994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2001, 2003, 2007, 2008, 2009, 2011

  • angleški FA pokal 1990, 1994, 1996, 1999, 2004

  • angleški Ligaški pokal 1992, 2006, 2009, 2010

  • angleški Superpokal oz. Community shield 1983, 1990, 1993, 1994, 1996, 1997, 2003, 2007, 2008, 2010 

  • UEFA pokal pokalnih zmagovalcev 1983, 1991

  • UEFA Superpokal 1983, 1991

  • UEFA Champions League oz. Liga prvakov 1999, 2008

  • Intercontinental cup 1999

  • FIFA svetovno klubsko prvenstvo 2009

  • trener/manager leta v Angliji 1994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2003, 2007, 2008

  • UEFA trener leta 1999

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 23.06.2011 ob 02:44 in je shranjen pod trenerji. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

4 komentarjev

  1. 29.06.2011 @ 00:22

    [...] sezoni v najmočnejši nogometni ligi poimenovali tudi The steal of last summer, saj je spretni Sir Alex Ferguson za samo 7,5 milijona eurov dobil prvoklasnega napadalca, ki je kar precej pripomogel k rekordnem, [...]

  2. 30.06.2011 @ 16:26

    [...] Porto in njihov strelec Falcao, sem razmišljal kam vriniti trenerja, a po dokončanju hvalospeva največjemu trenerju našega časa je uvedena rubrika [...]

  3. 8.08.2011 @ 10:10

    [...] United, in po takšnem porazu bodo njihove frustracije še nekoliko večje, medtem ko je sloviti Sir Alex Ferguson že s prvo uradno tekmo svoje novince, golmana Davida De Geo ki bo nadomestil Van der Sara, Phil [...]

  4. 6.11.2011 @ 11:56

    [...] ob jubileju trenerju o katerem sem že pisal v tej objavi TUKAJ, kateremu so veliko čast izkazali tudi v klubu, namreč severna tribuna stadiona Old Trafforda, se [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !